magazine moj planet

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • DECEMBER 2012 • LETNIK 8

4

MESEČNIK, ŠT. 4 • DECEMBER 2012 • LETNIK 8 • 3,74 € za naročnike v šoli, 3,99 € za naročnike na domu, 4,70 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

P uma

Čudoviti mahovi Šobčeva domačija

Knjižica

PTICE

sesalci

Puma, kaguar, panter, ameriški lev, guazu ara, çuçuarana (čučuarana), gorski lev, gorski vreščač ... To je samo nekaj od več kot 150 imen, s katerimi so ljudje poimenovali to žival!

Lahko bi ji rekli kar mačka stotih imen …

PUMA osebna izkaznica Razred:

sesalci (Mammalia)

Red:

zveri (Carnivora)

Vrsta:

puma (Puma concolor)

Teža:

od 53 do 100 kg

Plečna višina:

od 60 do 90 cm

v in nižin Življenjsko okolje: vse od gora pa do gozdo obala na vzhod ika, Južna Amer Razširjenost: je od Jukona južne ike Amer ne Sever

Življenjska doba: do 13 let

4

Več kot dva metra dolga ... mala mačka Odrasli samci lahko tehtajo do 100 kg, dosežejo plečno višino skoraj enega metra, dolgi pa so tudi dva metra in pol. Ne sliši se prav nič majhno, pa vendar pume, ki so po velikosti skoraj enako velike kot leopardi, spadajo med male mačke. Le kako je to mogo­ če? Razlog tiči v njihovem oglašanju: v nasprotju z velikimi mač­ kami pume namreč lahko predejo, rjoveti pa ne morejo.

Največja severnoameriška mačka Kljub temu da spadajo med male mačke, so pume največje mačke v Kanadi, na območju Severne Amerike pa je od njih večji le jagu­ ar. Pred prihodom Evropejcev so živele v Ameriki vse od Britanske Kolumbije na severu pa do skrajnega juga Južne Amerike ter vse

od Atlantskega oceana na zahodu pa do Tihega oceana na vzho­ du. Ker so jih evropski prišleki neusmiljeno pobijali, jih lahko danes vzhodneje od reke Misisipi najdemo le še na polotoku Florida, kjer živi majhna populacija. Na Floridi jim pravijo panterji, čeprav gre za isto žival.

Gorski lev?

Eno od puminih imen je gorski lev, čeprav je izredno prilagodljiva in živi povsod, zato je ne najdemo samo v gorah, pač pa tudi v nižinah in goz­ dovih. Še eno ime pa je gorski vreščač; vemo že, da pum ne najdemo le v gorah, od kod pa potem ime vreščač?

Pume so samotarske živali, ki živijo na zelo velikih območjih, druži­ jo se le v obdobju parjenja. Kadar se ne parijo, se druga drugi v ši­ rokem loku izogibajo; če se na istem ozemlju znajdeta dve samici, še nekako gre, srečanje dveh samcev pa bi se zagotovo končalo s pretepom, ki bi poraženca lahko celo stal življenja.

Samice se v paritvenem obdobju oglašajo z vreščanjem, da bi tako privabile samce, kar je tudi razlog, da jim pravijo gorski vreščači. Prvi samec, ki pride na ozemlje samice, z njega odžene vse druge tekmece, po koncu parjenja pa tudi sam odide.

5

pojavi

Gorenje sveče Ena prvih oblik nadzorovanega ognja je plamen, ki ga med gorenjem oddaja sveča.

Prve sveče so na Kitajskem iz kitove masti izdelovali že 200 let pred našim štetjem.

Danes poznamo več vrst sveč, na primer okrasne, dišeče, nagrobne, sveče za razsvetljavo ipd.

Vse naštete sveče (razen tistih sodobnih, kjer tli lučka, ki jo napaja baterija) so enake glede na način gorenja in vrsto goriva. Sem in tja slišimo koga svečo imenovati parafinska sveča. Zakaj tako? Sve­ če so iz parafina, derivata, ki nastane pri predelavi nafte. Parafin je pri sobni temperaturi v trdnem stanju, stali pa se pri temperaturah, ki znašajo od 46 do 68 °C. Ob segrevanju nad to temperaturo po­ stane parafin tekoč. Z njegove površine uhajajo v okolje hlapi. Ti se vžge­jo ob zunanjem viru vžiga (vžigalica ali vžigalnik) pri tempera­ turi približno 200 °C. 8

Vžigalica je papirna ali lesena palčka, na eni stra­ ni oblečena z mešanico lahko vnetljivih snovi, ki se vžgejo zaradi segrevanja, ki nastane pri trenju.

Plamen vžigalice doseže od 600 do 800 °C. Vžigalnik je prenosen pripomoček, v katerem pod nadzorom gori plin butan (bencin v nekate­ rih vrstah vžigalnikov), kar daje plamen s tempe­ raturami nad 900 °C.

Svečko prižgemo z vžigalnikom ali vžigalico tako, da vžgemo stenj, ki je pre­ pojen s parafinom. Plamen segreva parafin na površini svečke, kar naredi na vrhu svečke majhno kotanjo, polno tekočega parafina. Zaradi fizikalnega pojava (kapilarnega vleka) prehaja tekoči parafin preko stenja do območja zgo­ revanja, kjer s plamenom zgoreva. Gorenje traja, dokler ne pogori ves vosek ali pa svečke ne ugasnemo.

Barve in toplota plamena Med opazovanjem plamena svečke lahko vidimo, da je pla­ men obarvan z različnimi barvami. Barva plamena pove, kako v plamenu zgoreva vosek in kakšna je temperatura plamena svečke. Rumenkasto oranžen plamen je toplejši od modrikastega plamena.

Območje okoli plamena (1) je s kisikom najbolj bogato.

Zgorevanje je intenzivno, temperatura plamena je med 1200 in 1400 °C. Za zgorevanje je tudi znotraj plamena dovolj kisika (2). Na tem območju je temperatura plamena okoli 1200 °C. V modrikastem delu plamena (3) parafinu za zgorevanje primanjkuje kisika. Temperatura plamena je v tem delu okoli 1000 °C.

1

2

3 4 5

Kako ugasnemo svečo Svečko lahko ugasnemo tako, da plamen v višini stenja stisnemo s prsti ali pa vanj pihnemo. S tem, ko plamen­ ček s prsti ob stenju stisnemo, prekinemo stik plame­ na s tekočim parafinom in gorenje preneha. Če smo pri tem dovolj hitri, nas tak stik s plamenom ne opeče. Ko v svečko pihnemo, plamen dobesedno odpihnemo. S tem onemogočimo ponovni vžig tekočega parafina in sveč­ ka ugasne. Pri obeh načinih gašenja svečke pa moramo biti zelo pazljivi. Svečka se lahko ob nekoliko nepazljivem gašenju prevrne in še naprej gori. Ker je plamen svečke dovolj vroč, da vžge domala vse gorljive snovi, lahko taka nepazljivost privede tudi do požara.

Aleš Jug Uredništvo se za sodelovanje zahvaljuje dr. Alešu Jugu s Fakultete za kemijsko tehnologijo.

9

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK, ILUSTRACIJI: JAKA VUKOTIČ

Najhladnejši del plamena je del (4), ki je najbližje tekočemu parafinu (5). V tem delu je veliko goriva in malo zraka za zgorevanje. Rečemo lahko tudi, da je za gorenje na voljo preveč goriva. Temperatura plamena v tem delu ne presega 600 °C.

vesolje

O l e sončja d o M

Osončje je družina osmih planetov, med katerimi je tudi naša Zemlja, in množica manjših teles, ki krožijo okoli Sonca. Razdalje med planeti in Soncem so skoraj nepredstavljive.

Zamislite si, da po Osončju potujete z letalom, ki leti s hitrostjo 1000 kilometrov na uro. Zemljo bi z njim obleteli v približno dveh dneh. Do Lune bi prišli v dvajsetih dneh. Če bi s takim letalom lah­ ko poleteli do Sonca, bi potovanje trajalo sedem­ najst let. Potovanje do najbolj oddaljenega plane­ ta, Neptuna, pa bi trajalo petsto let!

V knjigah in revijah je Osončje (glej sliko s planeti desno zgoraj) po navadi upodobljeno v napačnem merilu. Težava je namreč ta, da so razmerja razdalj planetov od Sonca tako velika, da bi potrebovali zelo dolg list papirja.

12

Učenci osnovne šole Tišina so izdelali zelo lepe modele planetov in z njimi naredili živ model Osončja.

Velike razdalje Neverjetno velike razdalje v Osončju pa lahko ponazorite pred šolo, na domačem dvorišču ali na ulici. Potrebujete le še osem prijateljev. Igrico lahko popestrite tako, da po­ barvate stiroporne krogle in jih spremenite v planete.

Izdelajmo planete

Neptun Uran

poskus SATURN

POTREBUJEŠ: • večje stiroporne krogle, • t empere ali kake druge nestrupene barve, • karton, • čopiče, • plastelin

Mars

Sonce

Jupiter

Zemlja Venera Merkur

Postopek

IGRA

FOTOGRAFIJE: ANDREJ GUŠTIN, SHUTTERSTOCK, NASA/JPL, ILUSTRACIJE: JAKA VUKOTIČ

Na sliki si oglej, kakšni so planeti v Osončju, in kroglice pobarvaj tako, da jim bodo podobne. Slike planetov lahko najdeš tudi na internetu ali v astronomski knjigi. Prav tako naredi tudi Sonce, Saturnove kolo­ barje pa izreži iz lepenke in nato pobarvaj. V pobarvane in posušene kroglice lahko zapičiš lesene ali plastične paličice in jih pokonci zapi­ čiš v plastelin, ki bo stojalo za tvoj planet.

Razdalje v Osončju

Najprej si med prijatelji ali sošolci razde­ lite vloge. Vsak bo predstavljal en planet, nekdo pa bo Sonce. Kdor bo predstavljal Sonce, mora stati vedno na istem mestu.

Najbolje je, da to mesto označite na tleh.

Nato začnite razporejati »planete«. Merkur se najprej postavi tik ob Sonce, od tam pa naredi en korak in se ustavi. Ena­ ko naredi Venera, ki pa naredi korak in pol v isto smer. Zemlja naredi dva koraka.

Mars tri. Jupiter naredi deset korakov.

Saturn dvajset.

Uran prešteje 40 korakov in se ustavi. Na­ zadnje pa od Sonca odkoraka še Neptun in se ustavi šele po šestdesetih korakih.

Joj, kako je daleč!

Kaj ugotovimo Če bodo vsi vaši prijatelji stali čisto pri miru, lahko ugotovi­ te, da so Merkur, Venera, Zemlja in Mars prav blizu Sonca, drugi planeti pa so res daleč, daleč stran. Na koncu posku­ site ugotoviti, kje v Osončju so kometi in asteroidi.

Zakaj nož reže?

Miha, 12 let

Andrej Guštin

13

geografija

e j Z n e e j l v i Ž HRIBI

V Mojem planetu smo v prejšnjih številkah že govorili o življenju Zemlje kot celote in življenju reke. Tokrat je na vrsti »zgodba o življenju hriba«. Seveda bi lahko pisali tudi zgodbo o življenju gore, a ker je v Sloveniji hribov bistveno več kot gora, njihovo življenje pa je podobno, bomo pač pogledali življenje hriba.

Kako nastane hrib?

Grič, hrib ali gora?

Vse tri oblike površja lahko imenujemo vzpetina. Grič je majhna vzpetina, hrib je malo višja vzpetina in gora je vi­ soka vzpetina. Čisto preprosto, kajne? A je za nas, ki že nekaj vemo, preveč enostavno. Če smo bolj natančni, lah­ ko rečemo, da je grič vzpetina, ki sega do približno 450 m nad ravnino, hrib je vzpetina, ki sega do okoli 900 m nad ravnino, gora pa je vzpetina, ki sega višje od 900 m nad ravnino. No, kakorkoli, ogledujemo si »življenje« hriba.

16

Ko sem to vprašanje postavil svoji nečakinji Brini, mi je de­ jala nekako tako: »Vulkan bruhne, in ko se ohladi, postane hrib. Čisto simpl, a ne?« »Ja, saj je čisto res,« sem priznal. A njena ugotovitev ne velja za vse hribe oz. vzpetine. Pravza­ prav velja samo za nekatere. Večina jih nastane na bolj »mi­ ren« način. Večina hribov, gora in sploh vzpetin nastane z gubanjem in dvigovanjem Zemljinih plasti. Notranji dejavniki in notranje sile premikajo Zemljine plošče, ki sestavljajo celi­ ne in oceane, te »butajo« druga v drugo in se pri tem lahko nagubajo oziroma dvignejo. To silno počasno dogajanje si lažje »predstavljamo«, če si pogledamo avtomobilsko ne­ srečo. Naj bo testna, v laboratoriju, brez voznika. Ko se avto zaleti v oviro, se zgodi dvig pločevine. Če bi se zaletela dva avtomobila, bi se obema zverižila pločevina, sprednji del zveriževine pa bi se dvignil. Natanko tako nastajajo hribi, le da silno počasi, v milijonih letih. In sliši se skoraj neverjetno, a mnogi hribi v Sloveniji in po svetu se dvigujejo še danes.

emlje Hribi se dvigujejo še danes Da to drži, lahko dokažemo z zelo natančnim merjenjem s pomoč­ jo satelitov. Marsikje po svetu imajo znanstveniki na hribih ali go­ rah nameščene oddajnike, ki so v stalni povezavi s sateliti. Ti stal­ no merijo nadmorsko višino hriba. In tako smo prišli do spoznanja, da se mnogi hribi počasi dvigujejo. Za našo zgodbo vzemimo pov­ prečje, da se dvignejo za 5 cm v 100 letih. »Ni veliko,« boste deja­ li. Da ne?

Za koliko se torej dvigne hrib v milijon letih? Za 50.000 cm, za 500 m! Za pol kilometra. To pa ni malo, mar ne? »No, malo natančneje,« bi rekel moj nekdanji profesor geografije. »Če bi bilo vse tako enostavno, bi imeli na Zemlji gromozanske hribe, kaj hribe, velegore, saj so nekateri deli Zemlje stari že milijarde let. Otrokom je treba razložiti tudi drugo stran ži­ vljenja hriba. Tudi to, da se hribi nižajo.«

Kako se zniža ali izgine hrib? Čisto preprosto: hrib lahko razpa­ de. Deževnica, sneg, mraz, zmrzal in visoke temperature ga razrah­ ljajo, raztopijo, razbijejo in še kako drugače razžrejo ter njegove delce počasi spirajo v okoliške doline. Počasi se hrib niža, lahko se spremeni v grič in sčasoma celo v uravnano površje, kjer nek­ danjega hriba skoraj ni več opaziti. Hrib se lahko spusti, ugrezne oziroma zniža skupaj s celotnim površjem. Torej ravno nasprotno, kot je nastal. A ta zgodba je za nas že skoraj prelahka.

Kakorkoli, hribi in sploh vzpetine se v svojem življenju lahko nekaj časa močno dvigujejo, kasneje pa močno znižujejo. Nekateri hri­ bi in vzpetine se v tem trenutku, recimo mu milijon let, dvigujejo, nekateri znižujejo. Današnja podoba Zemlje je trenutno stanje teh dogodkov.

17

okolje

Sem tvoja najljubša pijača. Pri babici me natočiš iz povratne steklenice, doma iz plastenke, v gostilni iz nepovratne stekleničke, pri prijatelju pa iz tetrapaka. Si kdaj pomislil, kaj se zgodi z embalažo, ko me do konca popiješ? Eno odvrže babica, eno očka, eno natakar in zadnjo prijateljeva mama. Kaj pa potem? Vabim te na ogled potovanja embalaže, potem ko je ne potrebuješ več.

4. del: Skrbim za odpadke Poznajo povratne steklenice le še babice?

Brezplačni koncert, ko mečem steklenice v zabojnik Steklenica nastane v tovarni stekla iz kremenčeve­ ga peska. Utekočinjeno in razgreto steklo vbrizgajo v kalupe in ga hitro ohladijo. Steklenico napolnijo s pijačo, zaprejo zamašek in jo odpeljejo v prodajo.

Tukaj prideš na vrsto ti, ko iz nje spiješ svoj sok! Po uporabi jo odložiš v zabojnik za steklo. Smetarski kamion jo odpelje v zbirni center na zbirališče za steklo, od tod pa v tovarno stekla, kjer steklo sorti­ rajo, pomijejo, zdrobijo, segrejejo in ponovno vlijejo v kalupe. Steklenico lahko recikliramo neštetokrat, ker se pri reciklaži surovina ne poškoduje in njena količina ne zmanjša.

38

Povratna steklenica nastane enako – s segrevanjem in vliva­ njem v kalup. Po zaužitju najljubše pijače je ne odvržeš v za­ bojnik, ampak odneseš nazaj v trgovino. Ko kupiš spet enako pijačo, ti na blagajni ne zaračunajo steklenice, ampak samo vsebino. Prazna steklenica pa ne odpotuje v tovarno stekla, ampak v pomivalnico. Po temeljitem čiščenju se vrne na polnil­ ne trakove, kjer vanjo spet natočijo tvojo najljubšo pijačo.

Včeraj plastenka, danes anorak Plastenka nastane v tovarni plastične embalaže. Granulat (majhni koščki plastike) segrejejo in maso vlijejo v kalupe ter napihnejo. Tako dobi plastenka svojo obliko. Napolnijo jo in odpeljejo v trgovino. Ti iz nje spiješ svoj sok! Po upora­ bi jo sploščiš in odvržeš v zabojnik za embalažo. V zbirnem centru iz mešanice odpadkov iz zabojnika za embalažo zbe­ rejo plastenke in jih stisnejo v bale. V tovarni za reciklažo plastenke zmeljejo, operejo in segrejejo. Nastane granulat, ki ga uporabijo kot sekundarno surovino. To pomeni, da iz njega nastala plastika nima enakih lastnosti kot prvotna pla­ stenka. Sekundarno surovino uporabljajo za izdelavo novih plastenk, cevi, kemičnih svinčnikov, avtomobilskih delov, igral v parku, spalnih vreč, nahrbtnikov, dežnikov, ohišij go­ spodinjskih in vrtnih strojčkov, vrečk in tudi oblačil (flis).

Iz tetrapaka nastane WC-papir Tetrapak je posebna embalaža, ki je narejena iz 75 % kartona, 20 % plastike in 5 % aluminija. Po uporabi ga sploščiš in od­ vržeš v zabojnik za embalažo. V zbirnem centru jih zberejo, stisnejo in povežejo v bale ter odpeljejo na reciklažo. Pri tem postopku ločijo plasti med seboj in vsako od njih ločeno recikli­ rajo. Kako? Tetrapake namakajo, da se plasti med sabo ločijo. Iz recikliranih tetrapakov dobijo največ papirja, ki ga nato upora­ bijo za izdelavo recikliranega papirja, lepenke in kartonov (em­ balaža za jajca, papirnate vrečke, embalaža za nov računalnik ali pohištvo). Plastiko in aluminij predelajo na različne načine, vendar ju spet uporabijo kot surovino.

V naravo odvržena embalaža potrebuje za svojo razgrad­ njo sedemkrat več časa, kot boš ti hodil po Zemlji! Zato ločujmo odpadke, zmanjšujmo njihovo količino, ustavimo rast smetišč ter varčujmo z vodo in energijo.

Koliko pločevink je potrebnih za novo kolo?

granulat

Svojo pijačo lahko najdeš še v pločevinkah. Tudi te po upo­ rabi stisneš in odložiš v zabojnik za embalažo, razen če v tvojem kraju ni ločenih zabojnikov za pločevinke. V zbirnem centru jih zberejo, stisnejo in odpeljejo na reciklažo. Bloke stisnjenih pločevink talijo, izdelajo granulat in uporabijo za izdelavo novih kovinskih izdelkov (žar, ležalnik, kolo).

Urška Galien

39

ILUSTRACIJI: DAMIJAN STEPANČIČ, FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Ne pozabi