moj planet 2

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • OKTOBER 2010 • LETNIK 6

2

MESEČNIK, ŠT. 2 • OKTOBER 2010 • LETNIK 6 • 3,47 € za naročnike v šoli, 3,72 € za naročnike na domu, 4,10 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Pasji jezik

S u r i k at e Galaksije Živali in orodje

dr. Vetko

divje

živali

a k t i e r u S

Prav gotovo se še spominjate risanke Levji kralj, v kateri sta nastopala tudi prikupna junaka Pumba in Timon.

Najbrž ste si ju najbolj zapomnili po pesmi Hakuna Matata, ki je predstavljala njuno življenjsko filozofijo – ne dopusti, da te kaj vznemiri, in živi čim bolj brezskrbno življenje.

4

e

osebna izkaznica Kraljestvo: Deblo:

Animalia (živali) Chordate (strunarji)

Red:

Mammalia (sesalci) Carnivora (zveri)

Družina:

Viverridae (cibetovke)

Vrsta:

Suricata suricatta

Razred:

Timonovi pravi bratje Mi si bomo tokrat bolj podrobno pogledali malega Timona, natančneje, njegove prave brate, ki se uradno imenujejo su­ rikate. Ste ob pogledu na Timona kdaj pomislili na ljudi? Če ste, se niste dosti zmotili. Surikate so namreč zelo družab­ ne živali, ki zaradi pokončne drže malce spominjajo na lju­ di. Pa tudi sprednje tace znajo spretno uporabljati kot roke, da z njimi prijemljejo hrano ter jo previdno nosijo v gobček.

Pogosto se zravnajo na zadnje tace, z njimi lahko naredijo celo nekaj korakov, ko pogledujejo naokrog in preverjajo, ali je varno. Ne znajo pa čisto zares hoditi kot Timon.

Radovedne zveri Surikate živijo v Angoli, Namibiji, Južnoafriški republiki in južni Bocvani. Na kmetijah v jugozahodni Afriki jih pogosto vidimo, ko prosto tekajo sem ter tja. Na domačijah so pov­ sem krotke, dobro se razumejo z domačimi psi, vsakemu tujemu psu, ki se približa hiši, pa se neustrašno poženejo pred noge. Zato jih imajo kmetje pogosto za hišne lovce, saj jim varujejo hišo in gospodarska poslopja pred kačami, glodavci in žuželkami. Čeprav jih kmetje zelo cenijo, jih v hišo ne spustijo. Ne morejo in ne morejo se namreč nava­ diti na čistočo, njihov značilni vonj pa še cele tedne ostane v stanovanju.

Budni stražarji Značilna skupnost obsega od 20 do 30 živali iz nekaj družin. Surikate sicer živijo v grmičasti podrasti ter v su­ hih in skalnatih odprtih pokrajinah, zavetje pa si najde­ jo v podzemnih rovih. Pogosto se naselijo v zapuščenih domovanjih ščetinastih veveric. So zelo dobri kopači, zato si naredijo brloge z več rovi in čumnatami. Hranijo se podnevi, in ker so takrat nad zemljo, so zelo ranljive za napad, zato se vedno hranijo v skupini. Medtem ko nekatere živali jedo, druge budno stražijo na dvignjenih mestih, kot so denimo krtine, oprte na zadnje noge in rep. Stražarji se neprestano menjavajo, tako da se lahko nahranijo vsi člani skupine. S klici, predvsem pa z ostrim laježem druge opozorijo na nevarnost. Preživijo tudi zato, ker niso izbirčne in ker vse živali sodelujejo pri is­ kanju hrane. Ko hrane zmanjka, se odselijo drugam. Na njihovem jedilniku se pogosto znajdejo žuželke, pajki, ščipalci, stonoge, mali sesalci, kuščarji, kače, ptiči in nji­ hova jajca, polži, koreninice, plodovi in druga rastlinska hrana.

Jutranje sončenje Ko zjutraj prilezejo iz zavetja, se najprej sončijo, potem se odpravijo na lov. Na trebuhu imajo namreč zelo redko dlako, ki jim pomaga pri uravnavanju temperature. Če jih zebe, telo nastavijo soncu ali pa se prislonijo na segreto zemljo in tako vase vsrkajo toploto. Kadar jim je prevroče, pa se stisnejo ob steno hladnega rova in se tako ohladijo.

5

svet

živali

Živali z orodjem Opice so seveda najbolj znane, a še zdaleč ne edine živali, ki znajo uporabljati orodje. Ptiči, morske živali, sloni in še marsikatera druga žival znajo uporabljati orodje za nabiranje hrane, lov in obrambo. Pa ne samo to. Nekatere živali si orodje znajo celo izdelati.

8

Vrane so med najinteligentnejšimi pticami. V družino vranov spadajo sive, črne, poljske vrane, srake, kavke in krokarji. Vsi so znani kot izredno bistroumne in iznajdljive ptice. Znanstveniki so do­ kazali, da imajo nekatere vrste vran in majhni otroci primerljiv inteligen­čni kvocient. Na Japonskem so v nekem študentskem naselju opazovali gručo sivih vran, ki so si na bližnjih drevesih nabrale orehe in jih odvrgle na cesto, da so jih avtomobili strli.

Znanstvenike je presenetilo dejstvo, da so vrane orehe metale na prehod za pešce, in sicer takrat, ko so vozila stala. Ko je na semaforju zasvetila zelena luč, so ptice odletele in se vrnile, ko so se vozila spet ustavila. Takrat so se pridružile pešcem in po­ zobale strte orehe. Če so avtomobili orehe zgrešili, so jih pre­ maknile na drugo mesto.

Krokarji Takoj za vranami ali pa morda še pred njimi so krokarji. Najnovej­ še raziskave so namreč pokaza­ le, da so krokarji bolj inteligentni ptiči, kot so znanstveniki mislili doslej. Odkrili so, da so krokarji zmožni podobnih miselnih pro­ cesov kot človeku podobne opi­ ce. Čeprav si krokarji ne znajo sami izdelati orodja, s katerim bi prišli do hrane, si pomagajo drugače. Pri tem so zelo iznaj­ dljivi. Tako kot njihove sorodnice vrane tudi krokarji iz zraka na cesto me­ čejo orehe. V Ameriki pa so celo opazili nekaj krokarjev, ki so na železniške tire položili mozgovne kosti divjadi, da jih je vlak zdrobil. Na Grenlandiji se krokarji pridružijo severnim medvedom, ko gredo lovit tjulnje, na severu Ka­ nade pa sodelujejo z Eskimi. Eskimska plemena namreč sledijo krokarjem pri iskanju losov in karibujev. Ko jih ulovijo, krokarjem v zahvalo prepustijo drobovje.

Delfini si s spužvo zaščitijo gobec Delfine prištevamo med bolj inteligentne živali, in čeprav nimajo udov, si tudi oni pri iskanju hrane pomagajo z orodjem. Še bolj presenetljivo pa je to, da mame znanje z učenjem prenašajo na svoje potomke. Pri samicah pliskavk, ki živijo na zahodni av­ stralski obali, so namreč opazili, da si pri iskanju hrane pomagajo s spužvami. Pri tem početju jih opazujejo mlade samice. Preden se »mama« loti iskanja hrane, na dnu morja poišče primerno spužvo. Izbere spužvo stožčaste oblike, ki se prilega nje­ nemu kljunastemu izrastku na glavi. Tako opremljena gre iskat ribe in drugo hrano, ki se skriva med koralami.

Morske vidre so med najmanjšimi morskimi sesal­ ci, hranijo pa se predvsem s školjkami in drugimi živalmi z lupinami. Slastne zalogaje hrane si navadno poiščejo na morskem dnu. Ko opazijo, denimo, školjko, jo najprej zagrabijo s tacami, potem pa še z zobmi. Nato poiščejo še ustrezen kamen in ga stisnejo pod paz­ duho. S plenom priplavajo na površje, se prevalijo na hrbet in si na trebuh namestijo kamen. S prednjima tacama zagrabijo školjko in z njo toliko časa udarjajo ob kamen, dokler se lupina ne zdrobi. Kamnov pa ne uporabljajo samo kot nakovalo, temveč tudi kot kla­ divo, in sicer takrat, ko želijo s podvo­ dnih skal odbiti pritrjene živali.

9

Odkrili prvega nevretenčarja, ki zna uporabljati orodje Avstralski znanstveniki so odkrili vrsto hobot­ nice – Amphioctopus marginatus, ki s svojimi lovkami premika lupine školjk, ostanke koko­ sovih orehov in druge predmete, ki so jih od­ vrgli ljudje. Iz njih si naredi skrivališče, ki jo va­ ruje pred pretečo nevarnostjo. Opazili so celo hobotnice, ki so z lovkami zgrabile dve lupini hkrati in si ustvarile popolno zavetišče.

Sloni uporabljajo mahala Da sloni uporabljajo orodje, je znano že dolgo.

Največkrat si pri tem pomagajo s svojim trob­ cem. Z njim se škropijo po telesu, da se očistijo, z njegovo pomočjo svoje telo prekrijejo s tan­ ko plastjo redkega blata, ki jih ščiti pred sonč­ no pripeko. Uporabljajo ga tudi za prenašanje različnih predmetov. Za pahljanje uporabljajo svoje velike uhlje. Manj znano pa je, da znajo indijski in afriški sloni s trobcem odtrgati vejo ali šop rastlin in jih uporabljati kot mahalo.

Z njimi mahajo okoli sebe in tako odganjajo na­ dležne žuželke.

10

Tudi gorile znajo uporabljati orodje Dolgo časa je veljalo, da so gorile manj inteli­ gentne kot druge človeku podobne opice. Pa to sploh ni res. To prepričanje najverjetneje iz­ vira iz dejstva, da so bolj plašne in manj napa­ dalne kot na primer šimpanzi. Leta 2005 pa je skupina znanstvenikov v Kongu opazila gorili, ki sta uporabljali orodje. Prva, imenovali so jo Leah, je s palico preverjala globino vode. Go­ rile namreč slabo plavajo in se zato izogibajo globoke vode. Ko je Leah voda segla do prsi, je odšla na kopno, si odlomila vejo in se vrnila v vodo. Palico je uporabila za preverjanje globine vode, nanjo se je tudi opirala. V drugem prime­ ru so znanstveniki opazovali gorilo Efi. Ta je pri nabiranju rastlin iz grmovja potegnila star štor, sedla nanj in začela iz zemlje kopati užitne ko­ renine. Pri tem je uporabljala kar dvoje orodij.

Prvo, da se je namestila v zanesljiv in udoben položaj, drugo za iskanje hrane.

Ti dve odkritji sta v znanstvenem svetu precej odjeknili, saj sta bili v desetih letih edina opa­ žena primera uporabe orodja pri gorilah. Toliko časa so namreč znanstveniki opazovali gorile na tem območju.

avelši

...

… da si znajo novokaledonijski vrani izdelati celo orodje? Ukrivljeno vejico s kljunom obdelajo v kavelj.

… da si golači*, preden začnejo kopati rov, zaščitijo usta in požiralnik?

… da kapucinke*, ki prebivajo na sušnih območjih, za trenje orehov uporabljajo kamnita nakovala in kladiva? … da šimpanzi, ki živijo v Senegalu, za lov uporabljajo orožje? Iz palice znajo izdelati kopje, s katerim lovijo male polopice. Gre za prvo zabeleženo uporabo orožja pri človeku podobnih opicah. … da je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu sodelovala tudi hobotnica z imenom Paul? Napovedovala je izide tekem, in sicer tako, da je pojedla hrano iz posode zmagovalca. *golači – majhni glodavci brez dlake, ki živijo na sušnih območjih vzhodne Afrike, v Keniji, Somaliji in Etiopiji. *kapucinke – opice, velike približno toliko kot mačke, ki živijo v Srednji in Južni Ameriki.

Biba Jamnik11

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

… da si galapaški ščinkavci, ki živijo na območju, kjer primanjkuje hrane, pomagajo s kaktusovo bodico ali tanko vejico, s katero iz špranje izbezajo žuželko?

resničnost

in

a domišljij

ksand rij a e l A 8. del

Znamenita mesta tega sveta so slavna po tem, kar imajo pokazati, Aleksandrija v Egiptu pa se ponaša najbolj s tem, česar že dolgo nima več. In tega ni malo.

Aleksandrija je bila pred nekaj več kot dva tisoč leti slovita metropola, pravi New York starega sveta.

O njeni velikanski knjižnici, no, in o požaru, ki jo je uničil, se še danes govori, in velikansko znanje, ki je šlo takrat v nič, je bilo izgubljeno za vedno. Prav tako je (skoraj) brez sledu izginil Faros, najvišji svetilnik vseh časov, ki naj bi v višino meril več kot 110 metrov; v tistem času so bile višje samo piramide v Gizi.

Mesta pa niso proslavile le zgradbe, ampak prav tako tudi markantne osebnosti. Učenjaki so bili zelo cenjeni in mesto je slovelo po matema­ tikih in astronomih. Med njimi je bilo mogoče najti celo kakšno žensko, na primer slavno matematičarko Hipatijo, najslavnejši pa je seveda Eratosten, ki je brez vsakršnih sodobnih pripomočkov že pred letom 200 pred našim štetjem izračunal obseg Zemlje in se zmotil le za 24 kilometrov. Vendar je najslavnejša seveda zadnja egipčanska vladarica Kleopatra, ki je v mestu prirejala veličastne sprejeme in zabave, enako prizadevno pa tudi iskala rešitve za svoje kraljestvo v zatonu. Po njeni zaslugi Aleksandrijo še vedno povezujemo z lepoto, največjim sijajem in razkošjem, pa tudi z usodnostjo.

Po njeni smrti je Aleksandrija za kakšnih tisoč let zaspala kot Trnuljči­ ca: prebudile so jo šele križarske vojne. In mnogo kasneje pustolovci ter arheologi, ki so iskali pozabljene egipčanske zaklade. Nekoliko zatem pa graditelji Sueškega prekopa in velike bitke druge svetovne vojne.

Vendar pozna tudi ljudi, ki so jo opevali, saj so v prejšnjem stoletju iz nje izšli kar štirje pomembni literati. Zaznamovala pa je tudi slovensko preteklost: v Aleksandrijo so pred drugo vojno hodile mnoge Slovenke: kot varuške, dojilje in služkinje so bile zelo cenjene zaradi svetle polti, redoljubnosti, lepote in predvsem poštenosti.

Dandanes je Aleksandrija velemesto s štirimi milijoni prebivalcev. Na pogled ni (več) prav posebno privlačna, saj prevladujejo betonske no­ vogradnje. Znamenitosti, ki so še ostale, se kar dušijo v vrvežu prena­ seljenega in hrupnega sredozemskega mesta, za njihovo odkrivanje pa je potrebno več znanja, potrpljenja in časa, kot ga premore povprečen turist. Kljub temu pa vsaj misel na sijaj starih časov ni nikoli zbledela.

Aleksandrija je mesto legenda.

Se nadaljuje Lucija in Damijan Stepančič 20

21 ILUSTRACIJA: DAMIJAN STEPANČIČ

vesolje

s i j k a l a G

Astronomi so že s prvimi teleskopi med zvezdami odkrili nenavadne meglice, ki spominjajo na vetrnice. Učenjaki so se dolgo prepirali, kaj naj bi to bilo. So to vrteči se vesoljski oblaki ali orjaške skupine zvezd daleč daleč stran? Pokazalo se je, da so to zelo oddaljene skupine zvezd. Pravimo jim galaksije.

Zvezde niso kar posejane po vesolju. Združujejo se v galaksi­ je, med galaksijami pa ni zvezd. Lahko bi rekli, da so galaksije nekakšni zvezdni otoki, zvezde pa listi na drevesih na teh otokih. In res je v posamezni galaksiji toliko zvezd, kot je listov na drevesih v zelo velikem gozdu.

22

Tudi mi, torej naša zvezda – Sonce in Zemlja, na kateri živi­ mo, smo v galaksiji, ki ji pravimo kar Galaksija z veliko začet­ nico. Pripadajo ji tudi vse zvezde, ki jih vidimo na nočnem nebu.

Druge galaksije Če hočemo videti druge galaksije, si moramo pomagati z veliki­ mi daljnogledi. Čeprav je v njih ogromno zvezd, so zelo daleč in je njihova svetloba šibka. Galaksije so različnih oblik, najlepše pa so spiralne, ki jo lahko občudujete na večji sliki. Vsaka svetla pičica na sliki je ena zvezda. Spiralne galaksije imajo obliko ve­ trnice, ker se vrtijo.

Brez daljnogleda lahko vidimo le eno galaksijo, ki ji pravimo Andromedina ga­ laksija. Vidna je kot medel oblaček v ozvezdju Andromeda. Z zvezdno karto in s pomočjo koga, ki se spozna na opazova­ nje neba, jo lahko tudi sam vidiš. Še lepše pa je vidna skozi lovski daljnogled.

Andrej Guštin

FOTOGRAFIJI: NASA/ESA, ESO

je

Naša Galaksija

Čudovita galaksija Sombrero 23

svet

rastlin

e č u B Buče spadajo med najstarejše gojene rastline na svetu, saj so jih gojili že pred dobrimi 8000 leti Indijanci, s pečkami divjih buč pa si je lakoto preganjal že paleolitski človek pred 15.000 leti.

V začetku so Indijanci v prehrani uporabljali predvsem semena, cvetove in liste, ker je bilo meso preveč grenko. Za Evropejce jih je ponovno ‘odkril’ Krištof Kolumb, čeprav so jih nekoč, predvsem v farmaciji, uporabljali že stari Grki in Rimljani, saj naj bi vsebovale veliko zdravju koristnih snovi.

38

Hokaido Pravi poznavalci pravijo, da so v kuhinji najboljše tiste z oranžnim mesom, na primer bučke hokaido. Ime naj bi dobile po japonskem otoku Hokaido. Mogoče zato, ker Japonci večino buč pridelajo ravno na tem otoku, čeprav jim za lastno uporabo uspe pridelati le dobrih 10 odstotkov buč, kar 90 odstotkov pa jih uvozijo iz Kitajske, zato jim na Japonskem pravijo kitajske buče.

Danes gojijo že približno 800 vrst buč, okrasnih in jedilnih, ki so najrazličnejših barv in oblik, okrogle, podolgovate, zvezdaste, podobne turbanom, zavite, nekatere so brada­ vičaste, rebraste … da o barvah niti ne govorimo. Tako kot so različnih barv in oblik, so različni tudi njihovi okusi, neka­ tere so nekoliko sladkaste in spominjajo na kostanj, nekate­ re imajo belo meso, svetlo zeleno, oranžno … So majhne in zelo velike, prave velikanke; v Evropi in ZDA vsako leto iz­ birajo in tehtajo največje buče. Najtežjo bučo doslej naj bi pridelala učiteljica matematike iz ameriške zvezne države Ohio, tehtala je kar 782 kilogramov. Toda to je bilo lani. Mo­ goče bo letos uspelo komu vzgojiti še težjo bučo. Samo za primerjavo: običajno tehta buča približno dobra dva do tri kilograme.

39