moj planet 7

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • MAREC 2012 • LETNIK 7

7

MESEČNIK, ŠT. 7 • MAREC 2012 • LETNIK 7 • 3,63 € za naročnike v šoli, 3,88 € za naročnike na domu, 4,59 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Te kaj meče?

Pav

Enakonočje

Dimasti leopard

ekosistemi

Jezera

Mala morja stoječe vode

Kristalno čisto jezero, v katerem se zrcalijo okoliške gore, nad gladino pa se »pase« nekaj meglic, skozi katere leti jata ptic … Se strinjaš, da gre za enega najlepših prizorov na Zemlji? Toda jezera niso samo lepa, so tudi zelo zanimiva in raznolika.

Največ jezer je na severni polobli, država, ki jih ima največ, je Kanada, čeprav tudi Finski pravimo dežela tisočerih jezer. In čeprav je slane in sladke jezerske vode na svetu v pri­ merjavi z drugo vodo zelo malo, so jezera zelo pomembna za ohranjanje ekosistemov.

Bohinjsko jezero

Blejsko jezero

Kako nastanejo?

Naravna jezera običajno najdemo med gorami, v tek­ tonskih jarkih in v ledeniških območjih. Ledeniška jezera so ostala tudi tam, kjer so v ledenih dobah delova­ li ledeniki, ki so izdolbli kotanje, nato pa so se umaknili ali celo izginili, za sabo pa pustili jezera. Takšni sta na primer Bohinjsko in Blejsko jezero. Med naravna jezera lahko štejemo tudi jezera, ki so nastala z oblikovanjem naravnih pregrad na reki. Taka so na primer Plitviška jezera, ki so nastala za pregradami iz lehnjaka. Ta ka­ mnina se tvori, ko se na obvodne rastline iz vode izloča kalcijev karbonat, ki gradi apnenec.

6

Plitviška jezera

Večina naravnih jezer ima dotok in odtok vode – v jezero priteče reka ali potoček in na drugi strani iz njega tudi odteče. Tako stalno pritekajo sveža voda in hranila za živali in rastline. Je pa na sve­ tu tudi nekaj jezer, ki jim pravimo endoreična; iz njih do morij ne odtekajo reke, ampak voda predvsem izhlapeva.

Veliko pa je tudi jezer, ki so nastala s človekovo pomočjo. Takšna so akumulacijska jezera pred hidroelektrarnami, katerih turbine poganja je­ zerska voda. Človek jezera ustvarja tudi za po­ trebe kmetijstva in jih uporablja kot rezervoarje vode za namakanje. Mnoga jezera so nastala tudi v nekdanjih gramoznicah, kjer so kopali pesek in gramoz.

Bobrov jez Jezera nastajajo tudi, če reko na primer zajezi plaz, nasta­ jajo pa tudi v ugaslih vulkanskih kraterjih. Morda si je težko predstavljati, a tudi bobri lahko pomagajo ustvariti jezero.

So namreč spretni gradbeniki, ki z malo truda preglodajo drevesna debla, ta lahko padejo na reko, nato jih bobri oblo­ žijo z vejami in sčasoma nastane bobrov jez. Ta lahko zajezi reko, za njim pa nastane jezerce.

Jezero v ugaslem vulkanskem kraterju Mrtvo morje, na obali se v obliki slane skorje izloča sol.

Življenje v jezerih in ob njih Ribe, rake, polže in podobne vodne živali boste našli skoraj v vseh jezerih sveta. Je pa nekaj jezer, ki so prav posebna. V Bajkalskem jezeru na primer najdemo slad­ kovodnega tjulnja. Za Mrtvo morje, zelo slano jezero, so menili, da je popolnoma brez življenja, a so pred krat­ kim tam našli mikroorganizme. V Bohinjskem jezeru najdemo velike brkate some, v škotskem jezeru Loch Ness pa naj bi strašila nekakšna jezerska pošast, a nje­ nega obstoja ni dokazal še nihče.

Veliko pa je jezer, ki nimajo tako bogatega življenja, a zato niso ti ekosistemi nič manj pomembni. Tega pa se očitno mnogi ne zavedajo. Tako so ribiči pred nekaj de­ setletji v naše Dvojno jezero v Triglavskem narodnem parku prinesli ribe od drugod, te pa so postale plenilke vsega življa v jezeru, zato se je porušilo ekosistemsko ravnovesje.

7

ogrožena

žival

Dimasti leopard (Neofelis nebulosa) je najmanjši in najskrivnostnejši predstavnik velikih mačk. Večino svojega življenja preživi v krošnjah deževnih pragozdov jugovzhodne Azije, o njem pa vemo le malo zato, ker je najbolj dejaven ponoči.

Dimasti leopard Vedno oblačen ...

Dimasti leopard je svoje latinsko ime nebulosa dobil po značilnih vzorcih na svojem kožuhu. V latinščini nebulosus namreč pomeni oblak, za kožuh dimastega leoparda pa so značilni ovalni vzorci s temno obrobo. Kožuh dima­ stega leoparda je lahko rumenorjav do temno siv, obroba ovalnih »oblačkov« pa je vedno črna. Poznamo dve podvr­ sti dimastih leopardov: Neofelis nebulosa prebiva v celin­ ski Aziji ter na Tajvanu, podvrsto Neofelis diardi pa najde­ mo samo na Borneu in Sumatri. Dimasti leopardi z Bornea in Sumatre se od tistih s celine razlikujejo predvsem po manjših oblakastih vzorcih na kožuhu.

Za mladiče obeh vrst dimastega leoparda je značilno, da se ro­ dijo s popolnoma črnimi oblački. Med odraščanjem lise vedno bolj bledijo in se v odraslosti oblikujejo v prepoznavne vzorce.

10

Odličen plezalec Dimasti leopard je odličen plezalec, ki večino svojega življe­ nja preživi v krošnjah dreves. Najdemo jih predvsem v trop­ skih in subtropskih gozdovih do nadmorske višine 2000 metrov. Čez pleča so visoki do 40 cm, v dolžino pa zrastejo tudi čez meter – seveda samci, samice so manjše. Tudi teh­ tajo različno; v vsakem primeru se jeziček na tehtnici usta­ vi pri nekaj čez 20 kilogramih. Pri plezanju si pomagajo z močnimi kratkimi nogami ter velikimi kremplji, ravnotežje pa ohranjajo z izredno dolgim repom. Med velikimi mačka­ mi so daleč najboljši plezalci; plezajo lahko tudi po spodnji strani vej ter po deblu navzdol.

Zaprisežen mesojedec Tako kot vse druge velike mačke se tudi dimasti leopardi prehranjujejo z mesom. Plenijo predvsem ptiče, veverice, opice, srne in divje svinje. Sprva so znanstveniki menili, da dimasti leopard svoj plen lovi v krošnjah dreves, danes pa mislijo, da krošnje dreves uporablja predvsem za počiva­ nje, pleni pa na tleh.

Med danes živečimi mačkami imajo dimasti leopardi so­ razmerno najdaljše sekalce. Prav zaradi njih znanstveniki sklepajo, da v nasprotju z drugimi mačkami, ki svoj plen z ugrizom zadavijo, dimasti leopard svojemu plenu z močnimi kočniki pretrga vratne žile, s tem pa ga v hipu pokonča.

Teritorij dimastega leoparda je navadno velik od 20 do 50 kvadratnih kilometrov, za lov in potovanja pa uporablja tudi gozdne poti. O življenju dimastega leoparda je le malo znanega, vendar je najverjetneje samotar, ki si družbo po­ išče samo v obdobju parjenja. Sprva so menili, da so dima­ sti leopardi najbolj dejavni ponoči, danes pa vedo, da so delno aktivni tudi podnevi.

Večina stvari o dimastih leopardih je znana predvsem za­ hvaljujoč tistim v ujetništvu, saj so v divjini izredno izmu­ zljiva bitja, ki človeku le redkokdaj prekrižajo pot.

Težavni starši Dimasti leopardi živijo do 17 let, spolno zrelost dosežejo pri dveh letih. Samice lahko kotijo vsako leto, po navadi pa skotijo največ pet mladičev, ki so slepi in nemočni. Z mamo ostanejo do deset mesecev, potem se osamosvojijo.

avelši

...

O njihovem starševstvu v divjini je le malo zna­ nega, v ujetništvu pa se je pokazalo, da so lahko samci do samic izredno napadalni. Pari se bolje razumejo, če se spoznajo, še preden dosežejo spolno zrelost.

… da dimaste leoparde ogroža predvsem krčenje njihovega naravnega okolja ter divji lov; ocenjujejo, da jih je na svetu le še okrog 10.000? … da domačini na Tajvanu verjamejo, da je dimasti leopard njihov duhovni prednik, ki jih je pripeljal v domovino? … da Kitajci dimastega leoparda imenujejo metin leopard, saj njegovi vzorci spominjajo na metine liste?

Mojca Grce

11

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Nočni samotar

človeško

telo

Kako dihamo? Se kdaj pri tem opazujemo? Se sploh zavedamo, da pljuča, ta veliki dihalni organ, vdihnejo zrak več kot 20.000-krat na dan? Ritem širjenja in krčenja pljuč določajo možgani, pri dihanju pa si pomagamo s slojem mišic, ki mu pravimo prepona, in z medrebrnimi mišicami.

Dihanja se zavemo le takrat, kadar je oteženo ali kadar ga želimo zavestno uravnavati.

Kako dihaš prihajajočo pomlad ti?

i a h D nje

Prepona in medrebrne mišice

Proces dihanja se začne s šir­ jenjem prsnega koša in pljuč. V spod­njem delu prsnega koša ima­ mo ploščato mišično tkivo – pre­ pono, ki je največja dihalna mišica in loči prsno votlino od trebušne votline. Prepona ima obliko kupo­ le in je izbočena navzgor. Kadar se skrči, se izravna. S tem potisne organe v trebuhu navzdol in omo­ goči prsnemu košu in pljučem, da se razširijo. Hkrati se skrčijo tudi medrebrne mišice, ki raztegnejo prsni koš navzgor in navzven. Ob izdihu se pljučne mišice sprostijo, pri čemer se prostornina prsnega koša in pljuč zmanjša.

12

Pot zraka v telo Ob vdihu mišice razširijo prsni koš in pljuča. Zrak vdihnemo po navadi skozi no­ snice. V nosnih votlinah se vdihani zrak ogreje, navlaži in predvsem očisti. Tak potuje navzdol po žrelu do sapnika, od tam naprej pa po labirintu številnih raz­ vejenih cevčic – sapnic, ki vodijo do spužvastega pljučnega tkiva, sestavljenega iz pljučnih mešičkov.

Skozi tanko steno pljučnih mešičkov kisik iz zraka prehaja v kri. Kri pelje kisik iz pljuč najprej v srce, ta pa potisne s kisikom bogato kri do vseh telesnih tkiv. Izdih je podoben proces, le da poteka v obratni smeri in da z njim iz telesa odstranimo ogljikov dioksid.

Pljučni krili

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK, ILUSTRACIJI: DAMIJAN STEPANČIČ

Pljuča so razdeljena na desno in levo pljučno krilo.

Oba dela pljuč sta si podobna tako po obliki kakor po nalogah, ki jih opravljata. Pljuča so mehka, v notra­ njosti spužvasta. Zdrava pljuča so obarvana rožnato.

Levo pljučno krilo je nekoliko manjše od desnega, ker pod njim leži srčna mišica. Pljuča so občutljiv in ne­ žen organ, vendar tudi zelo zmogljiva, saj vsako mi­ nuto vdihnejo in izdihnejo od 50 do 60 litrov zraka.

Pljučni mešički Na koncu vsake sapničice je grozd mehurčkov. Pravimo jim pljučni mešički. Pljučni mešiček je obdan z mrežico krvnih žilic. V vlažnih tankih stenah pljučnih mehurčkov se kisik raz­ topi in prodre v tanke krvne žile, imenovane kapilare. Tu se ve­ čina kisika poveže s hemoglobinom v rdečih krvničkah, majhna količina kisika pa potuje s krvjo v nevezani obliki.

Obe pljučni krili od spredaj varuje prsni koš z rebri, od zadaj pa hrbtenica. Dodatno so pljuča zaščitena še z dvoslojno opno, ki ji pravimo prsna mrena ali plevra.

Sapnik, sapnici, sapničice Zrak prihaja do pljuč po sapniku. Sapnik je najširša dihalna pot. Razcepi se v dve sapnici, ki ju imenuje­ mo tudi bronhija. Vsak bronhij se cepi še naprej v najtanjše cevčice v pljučih, v sapničice ali bronhiole.

Po njih pride zrak do pljučnih mešičkov.

avelši

...

... da s kihanjem in kašljanjem učinkovito prečistimo dihalne poti in odstranimo škodljive delce, ki bi lahko poškodovali pljuča?

... da zrak ustvarja z glasilkami v grlu zvok in človeške glasove, ki smo jih oblikovali v govor, s katerim lahko razumemo drug drugega? ... da si kadilci pljuča obarvajo iz rožnate v črno?

Ilustracija: NASA/Ames/JPL-Caltech

Zaščita pljuč

... da med tekom porabimo več kisika, zato dihamo hitreje? ... da nabiralci biserov zdržijo pod vodo do dve minuti? Pri tem plavajo in se potopijo tudi do 40 metrov globoko.

Krištof Dovjak 13

zanimivosti

Mlini na

Človek je že v davnini spoznal, da lahko energijo vetra izkoristi za črpanje vode in mletje žita. Legenda pravi, da je babilonski vladar Hamurabi pred 3700 leti načrtoval vetrnice, s katerimi naj bi črpal vodo in namakal polja med rekama Evfrat in Tigris. Ko pa so ljudje izumili parne stroje, motorje in elektriko, so pozabili na veter. Toda v današnjem času, ko so potrebe po elektriki postale zelo velike, so ponovno začeli razvijati naprave, ki energijo vetra pretvarjajo v električno energijo – vetrne elektrarne.

V Kinderdijku stoji 19 osupljivih mlinov na veter, ki so del svetovne dediščine.

Dolga zgodovina Sprva so večje količine žita mleli tako, da so konji, osli ali celo sužnji vr­ teli mlinska kolesa. Tako delo je bilo zelo naporno, mletje pa je poteka­ lo počasi. Na podoben način so črpali tudi vodo za zalivanje pridelkov.

Rešitev za boljše naprave pa je ponujala narava. Pri nas in v krajih, kjer je veliko potočkov in hitrih rek, so ljudje začeli graditi vodne mline, kjer voda poganja velika mlinska kolesa. Toda v krajih, kjer je vode malo ali pa ne teče hitro, so morali ljudje najti drugačno rešitev. Vsak otrok po­ 16

zna pisano vetrnico, ki se zavrti, če pihneš vanjo ali pa piha veter. Vetrnica pretvarja energijo vetra v vrtenje. Večja ko je vetrnica, več vetra ujame in več energije mu vzame.

To je tudi osnovna zamisel za mline na ve­ ter, ki energijo vrtenja pretvarjajo v koristno energijo za mletje žita ali črpanje vode.

veter Nizozemska – dežela mlinov na veter Država Nizozemska je znana po tulipanih, še bolj pa po značilnih mli­ nih na veter. Ti pa večinoma niso nikakršni mlini, temveč vodne črpal­ ke. Nizozemci se namreč že stoletja borijo z vodo. Z visokimi nasipi »kradejo« zemljo morju, toda voda iz notranjosti dežele zaliva nižino, zato so morali Nizozemci zgraditi zapleten sistem kanalov, v katere neprestano prečrpavajo vodo. Nekoč so to počeli le z mlini na veter.

Pred dobrimi sto leti je tam delovalo kar deset tisoč mlinov oziroma vetrnih črpalk! Kot drugod po svetu so jih pozneje nadomestile so­ dobnejše naprave. Toda Nizozemci so zelo ponosni na svoje mline, zato so jih kakih tisoč ohranili do danes.

Mline na veter so množično začeli gra­ diti Perzijci (današnji Irak) pred tisoč leti. To so bile manjše stavbe, skozi ka­ tere je pihal veter. V stavbi je bila vetrni­ ca s platnenimi jadri, ki je ob ugodnem vetru poganjala mlinska kolesa ali vo­ dno črpalko. Iz Perzije so se tovrstni mlini na veter razširili po vsej Aziji.

V 12. stoletju so mline na veter začeli graditi tudi v Evropi, predvsem v Angliji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Španiji in Grčiji. V srednjem veku so bili zelo razširjeni. Zgodovinarji ocenjujejo, da jih je bilo v Evropi kar dvesto tisoč. V 19. stolet­ ju pa so njihovo vlogo začeli prevzemati parni stroji, kasneje še motorji in električna energija, zato so začeli mline na veter opuščati in njihovo število se je začelo hitro zmanjševati.

17

žuželke

a g č o R

V poletnem mraku nekaj prileti mimo tvoje glave.

Opaziš, da je bitje okorno in da ga zanaša pri letu, torej ni ptica. Ko sede v bližini svetilke, začuden ugotoviš, da je pred teboj nenavadno velik hrošč z velikimi kleščami. Imaš srečo, saj spoznavaš največjega hrošča v Sloveniji.

Večino življenja preživijo v tleh Samica rogača za svoj zarod izbere hrastov gozd, v katerem so debela trhla drevesa. Najraje odloži jajčeca v korenine mrtvih dreves ali v štore. S tem omogoči ličinkam, da imajo okrog sebe dovolj hrane, ko se razvijejo iz jajčec. V toplem delu leta ličinke ves čas samo žrejo in intenzivno rastejo, pozimi pa mirujejo v globljih plasteh zemlje. Tako preživi rogač lahko tudi do 8 let, v Sloveniji je ta čas malo krajši, in sicer od 4 do 5 let.

Po večletnem življenju v tleh se ličinka zabubi, naslednjo pomlad pa izleti odrasel hrošč.

38

Samica

Naš največji hrošč

Tako velik in tako redek Rogači se ne pojavljajo pogosto.

Najlažje jih opazimo na območjih, kjer so stari hrastovi gozdovi.

V zahodni Evropi pa je takšnih gozdov čedalje manj, zato je tudi malo primernih krajev za njihovo razmnoževanje in večletni razvoj.

Gozdarji načrtno puščajo hrastove hlode v gozdovih, kjer bi se lahko pojavljali rogači. Da bi ugotovili, kako pogost ali redek je hrošč v resnici, so na Zavodu za varstvo narave začeli popisovati njegovo pojavljanje. Vsak, ki ga vidi, lahko to sporoči na spletno stran www.sporocivrsto.si.

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Urška Galien

Zakaj ima rogač klešče?

Klešče ima samo samec, samice jih nimajo. Z njimi ne lovijo hrane in je tudi ne grizejo. Klešče so namenjene bojem med samci, ko tekmujejo za svoje ozemlje, samice in hrano. Kaj pa jejo?

Samica z majhnimi zobmi ugrizne v deblo, samec pa pride in liže sokove, ki pritečejo iz hrastovih debel. Posebne so tudi njegove močne noge, na katerih ima kremplje za plezanje po drevesih.

39

sive

celice

Let ­i, let i ...

Ugani ptice s fotografij in besede vpiši v zgornji lik.

Nato prenesi črke v spodnji lik. V obarvani vrstici prhuta bojevita ptica pevka.

28

29

8

9

5

19

15

3

6

11

23

17

26

2

22

10

24

4

30

13

27

18

20

12

21

1

7

16

14

25

32

31

3

2

1 1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

27

28

29

30

31

32

1 4 26

5 Sestavil: Jože Petelin Iskano besedo napiši na dopisnico in jo pošlji najpozneje do 31. marca 2012 na naslov: Moj planet, 1536 Ljubljana. Ne pozabi pripisati svojih podatkov. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bosta prejela knjigo Prigode Uka in Glaka. Več o pravilih za sodelovanje, o varstvu osebnih podatkov in dovoljenju staršev si preberite na strani 55.

Ime nagrajencev bo objavljeno na internetni strani www.mladinska.com/mojplanet in v aprilski številki Mojega planeta.

50

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

1 2 3 P 4 5

Nisem jež in nisem svizec, sem pa tretji največji glodavec. Najdeš me na več celinah: obeh ameriških, v Afriki in južni Aziji. Med seboj se sicer malce razlikujemo. Jaz, na primer, sem severnoameriški in zlezem tudi na drevo. Pa ne iz ve­ selja do plezanja, pač pa iz veselja do hrane: listov, oreškov, tudi po­ ganjkov in cvetov – poleg poljščin in jagod je to moja najljubša hra­ na. Zrastem do 80 centimetrov.

Imam čokato telo, poraslo z bo­ dicami in dlakami. Dolgi kremplji na kratkih nogah so poleg bodic zelo učinkovito obrambno orožje.

Svojih osemcentimetrskih bodic sicer ne izstrelim v napadalca, ki po navadi nastopi v podobi roso­ maha, ribje kune ali kojota, pač pa jih zarinem vanj, saj mi zlahka od­ padejo. V koži imam antibiotik. Še dobro! Večkrat namreč tudi pa­ dem z drevesa in pri tem se lah­ ko nabodem na lastno »orožje«.

Sem tudi zelo glasen, predvsem pozno jeseni v času parjenja. Ta­ krat vreščim, cvilim, godrnjam …

Mladiči se skotijo spomladi, po navadi en sam. Ta ima ob rojstvu mehke bodice, ki pa že po nekaj urah otrdijo. Me prepoznaš?

Jasna Merc

Odgovor napiši na dopisnico in jo pošlji najpozneje do 31. marca 2012 na naslov: Moj planet, 1536 Ljubljana.

Ne pozabi pripisati svojih podatkov. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel knjigo iz zbirke Ni za starše. Več o pravilih za sodelovanje, o varstvu osebnih podatkov in dovoljenju staršev si preberite na strani 55.

Ime nagrajenca bo objavljeno na internetni strani www.mladinska.com/mojplanet in v aprilski številki Mojega planeta.

FOTOGRAFIJA: SHUTTERSTOCK

? m e s o Kd

nagradno vprašanje