moj planet 2

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • OKTOBER 2011 • LETNIK 7

2

MESEČNIK, ŠT. 2 • OKTOBER 2011 • LETNIK 7 • 3,63 € za naročnike v šoli, 3,88 € za naročnike na domu, 4,59 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

LjubljeennËËkkii Gozdne æivali

Človeško oko

πola za pse Psi različnih pasem, velikosti in starosti se radi igrajo. Za mladičke je igra pomemben del njihovega telesnega in psihičnega razvoja.

Med igro pes in vodnik spoznavata drug drugega, med njima se krepi tesna prijateljska vez. Igra je tudi pomemben način učenja, ki našega ljubljenčka vzgaja v poslušnega in pozornega psa. S psom se lahko igramo doma ali na sprehodu, več ko se bomo igrali, bolj zabavno bo naše skupno življenje.

Nagrajevanje

IGRE S P

Psi ljubijo priboljške. Pri učenju in spodbujanju k igri psa najla­ že nagradimo s hrano. Kuža bo sodelovanje z nami povezal z nečim lepim, zato se bo v naši družbi dobro počutil, želel se bo naučiti še več in se bo vselej pripravljen igrati z nami. Za nagra­ do lahko uporabimo kupljene pasje priboljške, košček salame ali sira, pasje piškote ...

Igre vohanja za super noske Psi imajo zelo dobro razvito čutilo za zaznavanje vonjev. Igre, ki vključujejo vohljanje, so za psa še posebej zanimive in zabav­ ne. Za začetek skrijemo priboljšek pod kos blaga, brisačo ali blazino in opazujemo, s kakšnim veseljem ga bo kuža poiskal.

Na sprehodu priboljšek skrijemo v listje ali travo, pasji super nosek bo priboljšek našel kjer koli. Igra bo za psa večji izziv, če bomo priboljšek domiselno skrili. Uporabimo lahko kartonsko škatlo, v katero damo nekaj zmečkanega časopisnega papir­ ja. Med papir zamešamo priboljške in škatla presenečenja je pripravljena. Pes bo priboljške zavohal in se želel dokopati do njih, pri tem pa se bo neizmerno zabaval. Iskanje lahko oteži­ mo tako, da v škatlo položimo še kakšno staro nogavico ali kos blaga in pokrijemo skriti zaklad.

4

PSOM Agility v dnevni sobi Kadar je zunaj slabo vreme ali se hitro spu­ sti tema, si lahko pasje igrišče za agility ure­ dimo kar v domači dnevni sobi. Z malo do­ mišljije lahko iz stolov, desk, škatel, blazin in odej sestavimo pravo tekmovalno progo.

Na tla lahko postavimo narobe obrnjene lonce in okrog njih s psom vadimo slalom.

Med vratna podboja nalepimo odejo ali kos blaga in psa spodbujamo, da skoči čez ovi­ ro. Oviro za preskakovanje lahko postavimo tudi iz deske, ki jo pritrdimo med dva stola.

Začnemo tako, da smo s psom na eni stra­ ni ovire, čez katero vržemo priboljšek. Ker bo pes želel priti do priboljška, bo skočil na drugo stran. Lahko pa se zabavamo skupaj in čez oviro skačemo v paru. Ne pozabimo kužka nagraditi za vsak uspešen poskus!

5

zanimivosti

Moj planet na pot Lahko so tik za vogalom – ali pa na najbolj oddaljenem koncu sveta …

Našemu planetu res ni para pod soncem, saj na njem najdemo najbolj neverjetne in osupljive stvari!

Živalski voh Živali vohajo precej bolje kot mi. Morski psi na primer zavohajo že eno ka­ pljico krvi, raztopljeno v 100 litrih vode, vohajo pa jo tudi do pol kilometra daleč, zato je zelo nevarno, da bi se v vodah, kjer živijo nevarni morski psi, kopali s kakšno rano na telesu. Muha zapljunkarica (Calliphora vomitoria), ki ne leže jajčec, ampak žive ličinke, zavoha meso z razdalje kar 7 kilome­ trov. Čebele, ki vonj sprejemajo preko anten, lahko zaznajo celo eno samo molekulo določene snovi. Tudi plenilci, npr. levi in leopardi, vohajo zelo do­ bro, zato je ob sprehodu po savani dobro imeti v mislih, v katero smer piha veter, če od daleč opazujemo kakšno veliko mačko. Če piha v njeno smer, je zelo velika verjetnost, da bo nas ali svoj plen zavohala zelo hitro. Izjemno dober voh imajo tudi nosorogi, ki z vohom nadomeščajo nekoliko slabši vid. Živali pa svoj voh uporabljajo tudi v času parjenja, saj imajo v tem času dru­ gačen vonj. Tako lahko na primer polarni medved samico, godno za parje­ nje, zavoha, tudi če je ta 140 kilometrov stran!

Drevo, ki shranjuje vodo Drevo baobab je izjemno mogočno drevo. Šest različnih vrst baobaba raste na Ma­ dagaskarju, drugi dve vrsti pa najdemo v Afriki, na Arabskem polotoku in v Avstraliji.

A ne samo, da je drevo zelo lepo, ampak je tudi izjemno »pametno«. Pravijo mu tudi drevo, obrnjeno na glavo, saj ima krošnjo manjšo kot deblo. A to ni brez razloga! Ker raste v savanah, kjer pogosto primanjkuje vode, v svojem deblu shranjuje vodo. Ko je ta na voljo, v deblo shrani tudi do nekaj ti­ soč litrov vode, to pa porablja v času suše.

Tako ima na primer največji baobab, ki so ga izmerili, obseg debla kar 47 metrov!

Zato tudi ni čudno, da marsikje deblo te lepe rastline uporabljajo za vodne cisterne.

In čeprav to drevo nima letnih kolobarjev kot običajna drevesa (s pomočjo kolobarjev merimo starost), pa strokovnjaki predvide­ vajo, da so nekatera velika drevesa stara tudi do nekaj tisoč let!

8

Inuiti, ki jim pravimo tudi Eskimi in živijo na skrajnem severu Kanade in na Grenlandiji, po­ nekod živijo v takšni samoti, da nimajo elek­ trike, ki bi v toplejših mesecih poganjala hla­ dilnike. Zato se morajo pri shranjevanju hrane znajti na svoj način. Tako na primer v poletnih mesecih lovijo ptice njorke, ki jih je takrat na milijone. Ulovijo jih kar v letu z velikimi mre­ žami, podobnimi tistim, s katerimi lovimo me­ tulje. En lovec jih lahko v enem samem dnevu nalovi več sto, te nato naloži v tjulnjevo kožo, na kateri je med odiranjem pustil maščobo, kožo zašije, čez šiv pa pomaže tjulnjevo mast, ki odganja muhe. Tjulnjevo vrečo, polno njork, nato zakoplje pod kup kamenja in jo tam pusti najmanj tri mesece in največ leto in pol. Meso medtem fermentira, lahko bi re­ kli, da gnije, in ko ga Inuiti po­ zimi, ko primanjkuje hrane ali pa je ta težje dosegljiva, od­ kopljejo, dobijo za neka­ tere neznosno smrdeče meso, ki pa v tistih kra­ jih velja za poslastico.

Tej jedi pravijo kivik.

Gromozanska jamska dvorana Na otoku Borneo v Aziji leži jama, v kateri je največja jamska dvorana na svetu. To je jama Deer cave (Jelenja jama), velikost njene največje dvora­ ne pa je neverjetna – vanjo bi lahko poletel jumbo jet, eno največjih le­ tal na svetu. Na najširšem delu je široka 169 metrov, na najvišjem delu pa visoka 142 metrov. Jama pa je zanimiva tudi zaradi življenja v njej. V

njej in v njeni okolici živi milijone netopirjev, ki so v jami s svojimi iztrebki ustvarili pravo goro kakcev. Na teh pa se masti na milijone žuželk, predvsem velikanskih ščurkov.

Anja Leskovar

Netopirji 9

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK, VIE ZEMLJA

tepu ...

Gnilo meso – specialiteta

A J O M A C I PT

ljubljenčki

Skobčevke, nimfe, kanarčki in druge ptice so lahko nadvse prijetni ljubljenčki, ki se na nas močno navežejo in lahko v zameno za dobro skrb postanejo naši dolgoletni prijatelji in spremljevalci.

Bivališče Ptica mora imeti dovolj veliko kletko, da si lahko v njej pretegne krila, pomembno pa je tudi to, da so žice do­ volj goste, da se ptica ne more izmuzniti iz kletke. Klet­ ka mora biti opremljena s paličicami različnih debelin, več kot dobrodošla pa so tudi igrala in igrače, da ptici ne bo dolgčas, ko nas ni doma. Poleg velikosti kletke je pomembno tudi, kje ta stoji. Ptice so namreč zelo obču­ tljive, zato mora biti kletka na mestu, kjer ni prepiha in direktne sončne svetlobe.

Prehrana Ptica seveda vsak dan potrebuje svežo vodo in hrano, oboje pa ji je treba redno menjavati. Glavna ptičja hrana so semena, vendar pa samo semena ptičja niso vedno dovolj. V času, ko ptice menjavajo perje (kanarčki na primer poleti), je tako pomembno, da jih hranimo tudi z jajčno hrano, ki vsebuje veliko beljakovin.

Poleg tega je pomembno, da ima ptica vedno na voljo tudi sipino kost, da si na njej brusi kljun. Vedno mora imeti na voljo tudi pesek, s katerim si pomaga pri droblje­ nju semen, v veliko pomoč pa ji je tudi pri prebavi.

Ptica ti bo zelo hvaležna, če jo boš hranil/a tudi s svežo zelenjavo in sadjem. Kaj ima ptica najraje, je odvisno od vrste. Skobčevke in nimfe imajo na primer rade jabolka, hruške, korenje, kumare, bučke, brokoli ...

Zelenjava in sadje morata biti vedno sveža; če ju ptica v nekaj urah ne poje, ju moraš odstraniti.

Ker so ptice zelo družabne, je najbolje, da kletka stoji v prostoru, kjer družina preživi največ časa, vendar to ni­ kakor ne sme biti kuhinja, saj lahko kuhinjski hlapi ptici škodujejo. Paziti moramo tudi, da je kletka postavljena tako, da je ne bi dosegla kakšna druga domača žival (na primer maček, ki bi jo zlahka zamenjal za svojo večerjo).

10

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Zdravje in bolezni Ptice so zelo občutljive za stres in spremembe, zato lahko kaj hitro zbolijo. Paziti je treba predvsem na to, da imajo kletko vedno čisto (zato jim steljo redno menjuj, enkrat tedensko pa jim dno kletke umij tudi z razredčenim razkužilom), pomembna pa je tudi uravnotežena in zdrava prehrana.

Druženje Ptice so zelo zelo družabna bitja in hitro postanejo nesrečne, če so osamljene in jim je dolgčas. Zato mora imeti tvoja ptica vedno na voljo dovolj igral in predvsem veliko tvoje družbe.

Nekatere ptice, kot so ščinkavci, kanarčki in agapornisi, so naj­ bolj srečne v paru. Predvsem agapornisi si partnerja izberejo sami in z njim ostanejo vse življenje, zato nujno potrebujejo tudi pernatega prijatelja.

Ptice najpogosteje zbolijo za prehladom, in če opa­ ziš, da tvoja ptica kiha in ima vodene oči, takoj po­ kliči veterinarja. Veterinarja moraš poklicati tudi, če opaziš spremembo v iztrebkih (npr. drisko) ali če tvoja ptica postane manj odzivna, njena prsa pa niso čvrsta in napeta.

Zdrave ptice so vedno živahne in se odzivajo na svojo okolico, zato moraš brž do veterinarja, če tvoja ptica postane apatična, brezvoljna in začne posedati na nenavadnih mestih, kjer se po navadi nikoli ne zadržuje.

Nimfe in skobčevke pa so ob obilici tvoje družbe povsem zado­ voljne tudi same. Vendar ptice zares potrebujejo veliko družbe, zato na svojega pernatega prijatelja nikar ne pozabi!

Na svojega lastnika oz. skrbnika se s časom tudi zelo navežejo, zato jih imaš lahko spuščene, vendar moraš vedno paziti, da so okna zastrta z zavesami (in seveda zaprta), da se ne bi ptica zaletela vanje ali za vedno odletela!

avelši

...

… da samice kanarčkov ne pojejo? … da to, ali se bo tvoja ptica naučila govoriti, ni odvisno od njenega spola, pač pa od vsake posamezne ptice? Nekatere vrste, kot so skobčevke in nimfe, so za govorjenje bolj dovzetne, nekatere manj. … da lahko tvoja nimfa dočaka tudi več kot 15 let, najstarejša znana nimfa pa naj bi živela celo 36 let?

Tina Pavlovič Mojca Grce 11

sadje

Slovenski sa Že naši predniki so ugotovili, da je sadje rajska hrana, ki pomeni zdravje, mladost in življenjsko radost. Tudi v Sloveniji se je, zaradi ugodnega podnebja in sestave tal, razvila bogata sadjarska tradicija. Po sadnih vrstah so poimenovali celo nekatere kraje – Jablanica, Hrušica, Češnjica.

Sadje v prehrani Z uživanjem sadja se oskrbimo s sadnimi sladkorji, kislinami, vitamini in minerali, ki naše telo hranijo, okrepijo, očistijo in ščitijo pred številnimi boleznimi. Zelo pomembna sadna sestavina so vlaknine. Prištevamo jih med osnovne sestavine zdrave hrane. Praviloma nam ne dajo energije, vendar so nepogrešljive za dobro prebavo in presnovo ali z drugimi besedami – »telesno predelavo« hrane.

Jabolko je po količini in pomembnosti daleč pred vsem sadjem. Je starodavni simbol zapeljivosti in nastopa v številnih legendah, mitih in pravljicah.

Slovi kot medicinsko sadje in preverjeno ljudsko zdravilo. Lupina ima veliko pektina (vlaknina), ki olajša prehod hrane skozi črevesje. Meso sadeža ima veliko sadnih kislin (čistijo telo), vitaminov (A, B1, B2, C, E) ter več kot 20 mineralov.

16

ad ni vrtovi Hruške

Slive in češplje

so v sorodu z jabolki, vendar veliko bolj občutljive in manj obstojne. Imajo manj sadnih kislin, zato ob ugrizu v zrelo hruško prevlada čudovit, sladek okus.

Ker imajo veliko lahko prebavljivih vlaknin, so idealna hrana za dojenčke. Pomagajo pri odvajanju vode iz telesa in na ta način spodbujajo delovanje ledvic in čistijo sečne poti ter črevesje.

Hruške krepijo želodec.

Marsikdo bo dejal, da slive in češplje nista ista vrsta sadja. Včasih je veljalo, da so slive tiste, ki dozorijo do 20. avgusta in se ne ločijo od koščic. A današnje strokovno mnenje je drugačno. V sadnem izboru Slovenije najdemo številne sorte sliv (nekatere se lepo ločijo od koščic) in le eno sorto češplje (domača češplja), ki je manjša in pozno zoreča. Torej bo prav, če bomo vse velike slive imenovali slive.

Slive slovijo kot izjemno odvajalo. Pomagajo pri zaprtju, napihnjenosti in nasploh skrbijo za dobro prebavo. Imajo veliko vitaminov B.

Grozdje spada med najstarejše vrste gojenega sadja. Čeprav veliko ljudi ravno grozdne peške in lupino izpljune, je ravno tam največ koristnih sestavin – še posebej v tistih temnih, neškropljenih sortah. V peškah je ogromno magnezija in kalcija, ki pripomoreta k bolj čvrstim kostem ter sklepom.

Grozdje čisti telo, je zelo dobro za kožo in odlična hrana za možgane.

Kivi Sadež je dobil ime po novozelandski domorodni ptici.

Njegova kosmata lupina naj bi spominjala na njegovo perje. Raste podobno kot vinska trta. Večji nasadi kivija v Sloveniji so v Vipavski dolini, Goriških brdih in okolici Kopra. Kivi slovi po veliki količini vitamina C. En kivi zadosti dnevni potrebi po vitaminu C odraslega človeka.

17

okolje

z d ne o G ži v a l i Ko misel nanese na gozd, se spomnimo, da gozd niso le drevesa, grmovja in zeli, ampak so del gozdnega ekosistema tudi živali.

Nekoč Nekatere živali vidimo pogosteje, ker so manj plašne, ali pa pogosto zaidejo na po­ lja ali v bližino naših bivališč in cest. Druge poznamo le iz učbenikov, ker se rade skri­ vajo in umikajo pred človekom. Tretje so zelo majhne ali živijo pod zemljo ali dreves­ no skorjo, kamor naš pogled ne seže. Vse pa imajo skupno to, da je njihovo osnovno življenjsko okolje gozd, v katerem živijo.

V gozdu najdejo hrano in so od njega od­ visne, gozd pa je odvisen od njih. Zato jim rečemo gozdne živali.

20

Če bi se vrnili nekaj tisoč let v preteklost, bi opazili, da je bila narava precej drugačna zaradi okoljskih razmer in ker je bilo takrat manj ljudi, ki obliku­ jejo krajino. Tako je bilo več gozdnih površin in tudi več živalskih vrst, ki so jih poseljevale. Nekaj živalskih vrst je človek udomačil in so izgubile naziv gozdne živali. Taki sta, na primer, mačka in pes. Udomačitev živali pomeni, da je človek izbiral posamezne vrste, ki imajo tako vedenje in telesne značil­ nosti, ki najbolj ustrezajo človekovim željam. Tako se danes pes precej raz­ likuje od svojega prednika volka, čeprav sta si po videzu še podobna. Niso pa vse živali, ki jih človek redi, nekoč bile gozdne. Nekatere so živele na pro­ stranih območjih, kjer ni veliko gozdov. Veliko živalskih vrst je razširil človek, ko je začel potovati z ladjami in s tem premagal morske ovire, čez katere se nekatere živalske vrste niso mogle razširiti.

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Bližnja srečanja Gozdne živali se prilagajajo na možnosti v oko­ lju. Ker se veliko površin, ki so bile nekdaj obdelane, zarašča, se tudi gozd približuje naseljem. Tako prihajajo živali vedno bližje in neredko tudi zaidejo v sadovnjake in na njive, kjer je na kupu polno okusne hrane. Živali si postrežejo, kar jim je na voljo, in nimajo slabe vesti. Tako pride tudi do hude krvi med pridelovalci hrane. V odmaknjenih vaseh medved redno zahaja v sadovnjake, na poljih se pase jelenjad, tudi lisico pogosto srečamo blizu kokošnjakov in ježa na vrtu.

Danes so gozdne živali še vedno pod vplivom človeka. Nekatere ži­ vali pozimi hrani, da jih zimo več preživi in da jih poleti lovi, lisicam nastavlja vabe s cepi­ vom proti steklini. Zaščitenim zverem z odstrelom uravnava šte­ vilo, na primer volku in medvedu.

Slovenija ima veliko gozdov, ki so str­ njeni, in to so ugodne razmere za gozdne živali, da varno potujejo in se razmnožujejo pod zaščito drevesnih krošenj.

Martin Ileršič 21

vesolje

t e k l o M p i e g u r D

Merkur je najmanjši planet v Osončju in je le malo večji od Lune. Je tudi Soncu najbližji planet. Z Zemlje je celo z največjimi teleskopi videti kot drobna svetla pičica, zato na njem ni mogoče ničesar videti. Prve slike površja Merkurja je davnega leta 1974 posnela ameriška robotska sonda Mariner 10.

Pokazalo se je, da je Merkur ena sama kamnita puščava s številnimi kraterji. Na prvi pogled je skoraj tak kot Luna.

Mariner 10

38

Nenavaden Merkur je zelo nenavaden planet. Dan na njem je najdaljši med vsemi planeti, saj traja 176 zemeljskih dni, leto pa samo 88 dni.

Opazovalec na njegovem površju bi zato doživel zelo nenavaden dan. Na Zemlji je vse enostavno. Sonce zjutraj vzide na vzhodu, zvečer pa zaide na zahodu. Toda na Merkurju je Sonce nad ob­ zorjem skoraj sto naših dni. Res vzide na vzhodu, a se čez nekaj dni na nebu zaustavi in se začne gibati nazaj proti vzhodu. Nato se Sonce na nebu ponovno ustavi in se začne gibati proti zahodu, dokler ne zaide. Zamislite si prebivalce Merkurja, kako se trudijo zapisati dober koledar in ga uskladiti z dnevi. Prebivalcev na tem malem svetu seveda ni, saj na njem poleg nenavadnega koledar­ ja vladajo še druge ekstremne razmere.

ILUSTRACIJA: DAMIJAN STEPANČIČ

pa je posnel manj kot polovico Merkurjevega po­ vršja, saj je le trikrat letel mimo tega planeta. Pri ameriški vesoljski agenciji NASA so se zato odloči­ li, da k Merkurju pošljejo novo sondo, ki pa bo dalj časa krožila okoli njega in natančno preučila nje­ govo površje, notranjo zgradbo, tanko atmosfero in njegovo okolico. Tako so avgusta 2004 na dolgo in zamotano pot k planetu Merkurju izstrelili son­ do MESSENGER. Sonda je dolga leta vijugala med Zemljo, Venero in Merkurjem, dokler ni marca letos začela stalno krožiti okoli Merkurja. Na Zemljo je že poslala na stotine odličnih fotografij, filmov in dru­ gih podatkov. Vse to lahko vidiš na spletnem naslo­ vu messenger.jhuapl.edu, nekaj najlepših fotografij Merkurja pa lahko občuduješ na teh straneh.

To ni Luna, to je Merkur!

Temperaturna razlika Sonda MESSENGER bo najmanj eno leto preučevala planet Merkur.

med osvetljenim in neosvetljenim delom planeta je skoraj 600 stopinj Cel­ zija, kar je tudi rekord v Osončju. To je zato, ker je zelo blizu Soncu in ga to na osvetljeni strani močno ogreje. Tam je temperatura več kot 450 stopinj, v senci pa ­180 stopinj Celzija. Poleg tega je to pust svet skoraj brez atmos­ fere, ki bi ga ščitila pred vročim Soncem.

Andrej Guštin

Zanimivost Ko se je pojavil v jutranji zarji, so mu stari Grki rekli Apolon, ko je bil viden zvečer, so ga imenovali Her­ mes. Niso namreč vedeli, da je to en in isti planet – Merkur. Šele sta­ rogrški astronom Heraklit je pri­ bližno 350 let pred našim štetjem ugotovil, da gre za isto nebesno telo.

Kraterji so nastali, ko so na površje Merkurja padali manjši in večji vesoljski kamni.

39

FOTOGRAFIJE: NASA/JOHNS HOPKINS UNIVERSITY APPLIED PHYSICS LABORATORY/CARNEGIE INSTITUTION OF WASHINGTON

erkurju