revija Moj planet

www.mladinska.com/mojplanet • MESEČNIK, ŠT. 4 • DECEMBER 2009 • LETNIK 5 • 3,47 € za naročnike v šoli, 3,72 € za naročnike na domu, 4,10 € v prosti prodaji

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET

TEST

4

Zimska pravljica

o t e l o v No

Hladnokrvni

in toplokrvni

Po s t e r

1

sive celice svet živali

Telesna temperatura je ena od glavnih značilnosti živih bitij. Ne le, da se bitja glede na način uravnavanja telesne temperature razlikujejo med seboj, temperatura določa tudi njihovo vedenje in način življenja.

Hladni in t 4

Medtem ko imajo nekatere živali in ljudje sposobnost urav­ navati svojo telesno temperaturo tako, da je ta vedno pri­ bližno enaka, pa druge živali živijo veliko bolj povezano z zunanjim okoljem, saj je njihova telesna temperatura od­ visna od okolja. Po fizikalnih zakonitostih se temperatura predmeta ali telesa prej ali slej izenači s temperaturo okoli­ ce. To velja za hladnokrvne živali – tiste, ki ne morejo same uravnavati svoje temperature. Te živali so v toplem okolju živahne in aktivne, v hladnem pa počasne in precej manj ak­ tivne. Da žival lahko nadzoruje svojo telesno temperaturo, morajo obstajati številni mehanizmi, ki se upirajo prej ome­ njenemu preprostemu fizikalnemu dejstvu o izenačevanju temperature. So nekateri organizmi celo v nevarnosti, da se pregrejejo? Ali da se preveč ohladijo? Seveda so v veliki ne­ varnosti, ko je okolica izredno vroča ali hladna in je to zanje lahko usodno.

Kateri so toplokrvni in kateri hladnokrvni?

Seveda izraza ne pomenita, da nekateri organizmi hodijo po svetu s toplo, drugi pa s hladno krvjo. Pomenita, da so ne­ kateri sposobni uravnavati svojo telesno temperaturo – ti so toplokrvni ali homeotermni, drugi pa ne – ti so hladnokrvni ali poikilotermni.

Toplokrvne živali z dokaj visoko telesno temperaturo so skoraj vse ptice in sesalci.

Vse druge živali so hladnokrvne (žuželke, plazilci, dvoživke …).

i l p to 5

Obstaja pa nekaj živali, ki so nekje vmes – denimo, da so poleti toplo­ krvne, pozimi pa hladnokrvne. Ali pa čez dan toplokrvne in ponoči hladno­ krvne. Poznamo na primer medvede, ki pozimi delno hibernirajo – spijo.

Sicer zimsko spanje medvedov ni tisto povsem pravo, ker so precej muhasti in se vmes večkrat zbudijo, sprehodijo in potem spet spijo. Njiho­ va telesna temperatura se med spa­ njem močno zniža, metabolizem pa se neverjetno upočasni. Takrat živijo od maščobnih zalog, poraba energi­ je pa je zaradi mirovanja neprimerno manjša kot tedaj, ko dejavno hodijo naokrog. Tako so se medvedi v hla­ dnih podnebjih prilagodili na zimsko pomanjkanje hrane. Za iskanje hrane bi porabili več energije, kot bi je iz nje dobili. Poleg tega imajo v tem času tudi mladiče in ti v prvih dneh življe­ nja varno preživijo v zavetju z materjo in sesajo.

Ponoči pa »hibernirajo« kolibriji in netopirji. Tej hibernaciji rečemo torpor in seveda ni prava primerjava z »zimskim spanjem«. Kolibriji so ptički, ki zelo zanimivo in na prav poseben način letijo. S krilci na­ mreč tako hitro zamahujejo, da imajo precej visoko telesno tempe­ raturo, saj se segreje zaradi delovanja mišic. Njihov metabolizem je zaradi te posebnosti neverjetno hiter, zato se morajo neprestano hraniti, da mu zadostijo. Ponoči, ko ne letijo, preidejo v stanje mi­ rovanja; takrat je njihova telesna temperatura neprimerno nižja od tiste, ki jo imajo podnevi.

6

Termoregulacija je sposobnost živih bitij, da svojo telesno tem­ peraturo ohranjajo približno enako ali stalno, ne glede na to, da je morda temperatura oko­ lice zelo drugačna. Če organizem ni sposoben regulacije in se temperatura dvigne nad zgornjo sprejemljivo raven, se telo pregreje; govorimo o hipertermiji. Po domače – telo se mora nujno kmalu ohladiti. Če se telo preveč ohladi, govo­ rimo o hipotermiji in telo se mora nujno ogreti.

Zakaj je temperatura sploh tako pomembna?

V organizmu nenehno tečejo biološki procesi, v katerih so zelo pomembni encimi, hormoni in drugi nevidni delavci, ki skrbijo, da deluje vse, tako kot je treba. Ti pa potrebujejo približno vedno enako temperaturo, sicer ne morejo de­ lovati. In posledica? Huda prizadetost telesa in na koncu smrt. Pri hladnokrvnih organizmih so telesni procesi nekoliko drugačni, metabolizem je počasnejši in se, če je temperatura v okoli­ ci zelo nizka, lahko začasno skoraj ustavi. To pomeni, da ta živa bitja začasno »prenehajo« aktivno živeti. Tako hladnokrvni kot toplokrvni organizmi imajo mehanizme termoregulacije, le da so pri hladnokrvnih ti le vedenjski.

Nekateri plazilci imajo zelo veliko površino prstov na nogah, skozi katero tudi oddajajo telesno toploto. Toploto oddajajo celo s prav posebnim ravnanjem – stojijo na primer na dveh nogah, dve pa držijo v zraku. Prav zanimivo jih je gledati, kako se tako izmenično prestopicujejo in se hladijo. Sicer pa se živali ohlajajo še tako, da poiščejo senco (včasih izkori­ stijo tudi kakšno večjo žival za zavetje), se zmočijo v rekah, iz toplih krošenj dreves se spustijo na tla, skopljejo luknje v tleh, povsem raztegnjene ležijo na hladnejših tleh, se zavle­ čejo v hladno blato, iztegnejo peruti ali noge, povsem izpo­ stavijo čim večjo površino kože …

Kako se ohladiti? Živa bitja najdejo najrazličnejše načine, da svoja telesa v vročini ohladijo.

Nekatere živali, ki živijo v vročih predelih sveta, so pravi strokovnjaki za to. Ne le, da delujejo tako, da se ohladijo, tudi njihovo telo je tako oblikovano, da lahko odda kar največ odvečne telesne toplote. Puščavske živali, na primer lisice, imajo na telesu veliko telesnih štrlin, ki lahko oddajo veliko toplote. Najočitnejši so pri tem veliki uhlji.

7

sive celice astronomija

j i s i n r a l Po Že od odkritja kompasa je znano, da je Zemlja velik magnet. Po lastnostih je podoben magnetkom, s katerimi pritrjujemo lističe s sporočili na vrata hladilnikov, le da je mnogo večji, a niti približno tako močan. Magnetno polje našega planeta pa ni omejeno le na površje, temveč sega daleč v vesolje.

Ni samo v pomoč mornarjem in ta­ bornikom, da lažje najdejo sever in druge strani neba, temveč nas varuje pred nevarnimi naelektrenimi delci iz vesolja. Ti delci večinoma prihajajo s Sonca in jim pravimo kar Sončev ve­ ter. Včasih, predvsem ob severnem in južnem polu Zemlje, Sončev veter vseeno prileti do ozračja in takrat na nebu nastane zelo barvit pojav – po­ larni sij. Ko se pojavi nad severnim polom, mu rečemo severni sij, če je nad južnim, pa lahko sami uganete. S tujko temu siju pravimo aurora pola­ ris ali kar avrora.

Polarni sij nekoč in danes Polarni sij je opisal že starogrški filozof Aristotel, vendar s tedanjim znanjem ni mogel odkriti pravega vzroka za nje­ gov nastanek. Pri številnih skandinavskih narodih ta pojav pogosto nastopa v prastarih zgodbah in mitih. Predvsem Inuiti so mu pripisovali nadnaravne in čudežne lastnosti.

Znanstvenega opazovanja polarnega sija so se lotili šele v osemnajstem stoletju. Angleški astronom Edmond Halley je že leta 1716 prišel do pravilnega sklepa, da je polarni sij povezan z Zemljinim magnetizmom. Leta 1740 je fizik De Mairan izmeril višino polarnega sija in napisal celo znan­ 14

stveno razpravo o naravi tega pojava. Še v istem stoletju so odkrili, da polarni sij vpliva na magnetno iglo oziroma spreminja magnetno polje Zemlje. V začetku devetnaj­ stega stoletja so v Nemčiji postavili prvi observatorij za opazovanje sprememb v Zemljinem magnetnem polju.

Po dvajsetih letih meritev in raziskav so ugotovili, da so te spremembe in pojav polarnega sija močno povezani s številom peg na Soncu. To je bil tudi prvi dokaz, da nam Sonce ne pošilja le svetlobe, temveč tudi drugače vpliva na naš planet.

Kako nastane polarni sij?

Magnetno polje si lahko zamislimo kot nekak­ šno nevidno silo okoli magneta, s katerim magnet deluje na druge magnete. Vsak ma­ gnet ima severni in južni magnetni pol. Če na mizo položiš dva magneta, se lahko privla­ čita ali odbijata, pač glede na to, kako sta s poloma obrnjena drug proti drugemu. Enaka pola se odbijata, različna privlačita. Kaj hitro lahko ugotoviš, da je magnetno polje naj­ močnejše ob polih magneta in da z razdaljo njegova »moč« upada. Vrnimo se k Zemlji kot magnetu. Njeno polje je šibko, vendar vseeno preprečuje dostop naelektrenih delcev do tal.

Nekateri delci Sončevega vetra pa se kljub vsemu ujamejo v Zemljino magnetno polje in potujejo po njem. Ker je magnetno polje ob severnem in južnem polu močnejše, se tja stekajo tudi naelektreni delci. Ko ti delci na vi­ šini med 200 in 100 kilometrov nad površjem silovito trčijo v molekule v zraku, te zasvetijo.

Na nebu je tedaj viden polarni sij. Na podo­ ben način delujejo neonske svetilke, v katerih plin sveti zaradi električnega toka, torej »del­ cev elektrike«, ki tečejo skozenj. Polarni sij je na nebu videti kot čudovita mavrična svetleča zavesa, ki se s časom spreminja. Nebo sveti v vseh mogočih barvah – rdeči, oranžni, zeleni, rumeni …

To ni mavrica, temveč polarni sij, ki je zasijal leta 2001 nad nekim ameriškim astronomskim observatorijem.

Le redko se zgodi, da je ta pojav viden tudi iz naših krajev, pa še tedaj ni zelo barvit, tem­ več predvsem rdeče barve. To je mogoče le ob velikih izbruhih na Soncu. Pri takem izbruhu s Sonca poleti milijarda ton vročega plina, ki se s hitrostjo več sto kilometrov na sekundo zapodi po Osončju. Moč, ki se sprosti v takem izbruhu, je primerljiva z močjo tisoč milijard jedrskih elektrarn Krško! Če tak izbruh zadene Zemljo, potem polarni sij ni viden le ob polih, temveč tudi v naših krajih. Sonce pa ni vedno tako hudo, le vsakih 11 let. Nazadnje je bil po­ larni sij iz Slovenije viden konec leta 2003 in upamo lahko, da bo spet viden čez kako leto ali dve.

Andrej Guštin 15

FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK, ADAM BLOCK/NOAO/AURA/NSF

Lahko polarni sij vidimo tudi pri nas?

zanimivosti

v No o o e l t Z nobenim praznikom ni povezanih toliko pričakovanj, želja, zabav, dolgotrajnih priprav in čustev kot z novim letom.

Pa tudi skritih razočaranj, osamljenosti in porabljenega denarja. Trgovci – da bi pri­ vabili kupce – začnejo ponekod okraše­ vati svoje izložbe v novoletnem duhu že v začetku novembra. Ljudje s hrepenenjem zrejo v tisti čas, ko bodo slavili, praznovali, odštevali sekunde, si nazdravili in zažele­ li srečo in zdravja. Dogajanje je skoncen­ trirano na tistih nekaj ur pred polnočjo in po njej; stara vraža pravi, da je najbolj po­ membno tisto, kar počnemo ali pa se nam dogaja na prvi dan novega leta – kajti prav to se nam bo dogajalo vse leto.

16

Zemlja se vrti in ljudje na različnih koncih stopajo v novo leto – nekateri prej, drugi pozneje! Med prvimi na svetu, ki odštevajo sekunde pred polnočjo, so prebivalci Kiriba­ tov, skupinice otočkov v Tihem oceanu, med zadnjimi pa so na vrsti Havajčani.

V Južni Afriki sta pri praznovanju zapovedani dve stvari: veselje in za­ bava. Po ulicah mest, kot je na primer Cape Town, se vije pisan potujoč karneval, ki ulice napolni s pesmijo in ple­ som. Seveda brez ognjemeta ne gre. Opolnoči bijejo zvo­ novi cerkva in slišijo se streli iz pušk.

Avstralci praznujejo novo leto med prvi­ mi. V Sydneyju je praznovanje vedno razkošno. Z velikega mo­ stu se prižge ognjemet z več kot osemdeset tisoč raketami. Na mestnih plažah pričaka novo leto več kot petnajst tisoč ljudi.

Si predstavljate novolet­no pra­ znovanje v poletni vročini, v ko­ palkah in z Božičkovo kapo na glavi? Noro! In ljudje se trudijo, da natanko opolnoči naredijo čim več hrupa. To namreč odga­ nja zle duhove.

Navade Evropejcev Naše novoletne navade pa že po­ znamo: dobre večerje, ples in zaba­ va dolgo v noč ter čim bolj hrupno opolnoči – petarde, ognjemet. Tudi mi tradicionalno odganjamo zle du­

hove s hrupom. Utrinke praznovanj in ognjemetov iz vseh velikih evropskih mest, ki tekmujejo med sabo po razkošnosti, si lahko ogledamo nasled­ nji dan na televiziji. Posebnost so v Vikinge oblečeni prebivalci Lerwicka (Shet­landsko otočje severno od Anglije), ki s prižganimi baklami odganjajo temo. Povsod prižgejo kresove in na koncu splavijo gorečo vikinško ladjo.

17

pajki

Opazovanje in raziskovanje pajkov Si kdaj pomislil, kako primerne živali za opazovanje so pajki? Ko katerega odkriješ, se mu lahko zelo približaš.

Nikamor ne bo zbežal, če se boš gibal počasi. Pazi pa tudi, da mu ne uničiš mreže. Tudi nevarni niso.

Pajki so členonožci, ki jih boš spoznal po zelo tanki vezi med glavoprsjem in zadkom in po predilnih bradavicah na zadku. Glavoprsje pokriva ščitek, na katerem je 6 ali 8 pikčastih oči. Pred očmi je še par pedipal­ pov, s katerimi tipajo. Pri samcih sta pedipalpa na koncu odebeljena in mu služita tudi za parjenje. Imajo osem nog, ki so pogosto pora­ sle s ščetinicami in čutnimi dlačicami. Vse te zanimive značilnosti in podrobnosti boš lahko opazil le, če se boš pajku povsem približal s povečevalnim steklom.

V našem stanovanju pajki živijo svobodno, in ker jih ne preganjamo, jih lahko pobliže spoznavajo vsi družinski člani. Njihove mreže ome­ temo šele, ko jih pajki zapustijo. V stanovanju, vrtnih lopah, hlevih in garažah živita dve vrsti hišnega pajka. Njuna mreža je zelo gosta in do­ bro vidna. V stanovanju živi tudi suha južina z imenom pozidni matija, ki pa ne spada med pajke. Za suhe južine je značilno, da je glavoprsje tesno spojeno v kroglast trup; če ga zgrabiš za dolgo nogo, jo zlahka spusti – odtrga in zbeži.

22

Samice so precej večje od samcev. Če je samica sestradana, po parjenju samca upleni in poje. Zato pride samec lepega volkca k samici z zapredeno muho, in medtem ko se ona ukvarja z »darilom«, se z njo spari, nato pa hitro zbeži z njene mreže. Razplod pri večini vrst lahko poteka vse leto, a za opazovanje parjenja je treba imeti kar ne­ kaj sreče. Laže boš zaznal samico, ki je že izdelala poseben kokon za jajčeca. Opazil boš, da s seboj nosi svileno kroglico. Pri nekaterih vrstah pa kokon odloži in tudi dobro pokrije z različnim materialom. Le pri nekaj vrstah samica ostane v bližini kokona do izvalitve mladičev, lahko pa jih nato celo hrani.

Kako lovijo Ko se plen ujame, pajek počaka nekaj deset sekund, da se žuželka nekoliko utrudi, medtem ko se hoče osvoboditi iz niti.

Veliko jih je Pajki živijo povsod. Na svetu je znanih več kot 30.000 vrst. Najdemo jih v gozdovih, pri tleh in visoko v drevesnih krošnjah, v močvirjih in na vodi, živijo od morske obale do najvišjih gora. Nekatere vrste lahko odkriješ tudi v jamah in kleteh. Največ možnosti za opazovanje pajkov pa je na su­ hih travnatih in skalnatih območjih, kjer je veliko žuželk. Če imaš možnost, se tja z očkom odpravita s fotoaparatom. Za najmanjše pajke je primeren makro objektiv, večje pa lahko dobro posnameš tudi z običajnim objektivom. Če imaš rad barvite živali, te bodo pajki zagotovo očarali. Ve­ činoma so sicer črni, rjavi in sivi, cvetni pajki pa so zeleni in beli, nekateri so pisani z značilnimi risbami, pasovi, pikami in pegami. To poletje sem kar nekaj časa prebil pri osatih pajkih na bližnjem travniku. Tako ime so dobili, ker je njihov zadek povsem podoben osjemu. Uspelo mi je fotografira­ ti njihov način lova. Rahlo poševno lovilno mrežo spletejo tako, da je obešena na nekaj močnejših bilk. Ko je gotova, z glavo navzdol visijo v njej in čakajo, da v mrežo kaj prile­ ti ali skoči. To traja lahko tudi več dni. Najpogostejši plen tega pajka so ose, čebele, muhe, čmrlji in kobilice.

2

Kako lovijo 1

1. Ko se plen ujame, pajek počaka nekaj deset sekund, da se žuželka nekoliko utrudi, medtem ko se hoče osvoboditi iz niti.

2. Nato se hitro približa in prične plen ovijati. Z zadnjo nogo seže k bradavici na zadku, iz katere začne izločati pajčevino. Najprej jo prilepi na nitko v bližini plena.

3. Sledi hitro in spretno ovijanje plena.

3

23

sive celice

Iz šest še šest 6

Živali s fotografij vpiši v gornji lik. Nato prenesi črke v spodnjega, kjer se ti bo razkrilo še šest živali. V obarvani vrstici bo sfrfotala žival, ki jo tokrat iščemo.

1

1 2 3 18 4 5 6

5

27

22

6

26

17

20

8

29

32

15

31

9

21

14

1

2

28

25

10

16

12

23

7

19

30

18

13

3

4

11

24

4

3

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

2

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

32

Sestavil: Jože Petelin

5 Iskano ptico napiši na dopisnico in jo pošlji do 31. decembra 2009 na naslov Moj planet, 1536 Ljubljana.

Ne pozabi pripisati svojih podatkov. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali dva nagrajenca, ki bosta prejela knjigo iz zbirke Zaliv dinozavrov. Več o pravilih za sodelovanje, o varstvu osebnih podatkov in dovoljenju staršev si preberite na strani 55.

Ime nagrajencev bo objavljeno na internetni strani www.mladinska.com/mojplanet in v januarski številki Mojega planeta.

50 42

nagradno

vp ra ša nje

Kdo sem?

Odgovor napiši na dopisnico in jo pošlji najpozneje do 31. decembra 2009 na naslov: Moj planet, 1536 Ljubljana. Ne pozabi pripisati svojih podatkov. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali 2 nagrajenca, ki bosta prejela knjigo iz zbirke Pet prijateljev. Več o pravilih za sodelovanje, o varstvu osebnih podatkov in dovoljenju staršev si preberite na strani 55.

Ime nagrajencev bo objavljeno na internetni strani www.mladinska.com/mojplanet in v januarski številki Mojega planeta.

FO­TO­GRA­FI­JA: SHUT­TER­STOCK

da so kapibare večje, zato pa so Z nekaj skromnosti bi lahko dejali, da sem kralj glodavcev! Že res, človek brez žage ali sekire deblo: o drevesn primer na o Vzemim ki! kraljevs … bolj moji zobje toliko pade. Odlično plavam; na drevo in – tam m nič ne opravi, jaz pa samo malce poglodam tu, pogloda si zgradim ob ribniku Dom krmilo. odlično je pa rep ploščat zadnjih nogah imam plavalno kožico, se tako izognem ple­ saj vodo, ali jezeru, včasih pa zajezim reko ali potok. Vhod v moj brlog je pod osmukam s padlih jih ki listi, z se Hranim kojoti. in nilcem, ki so v mojem primeru medvedi, volkovi To si razmažem snov. oljnato izloča ki žlezo, o posebn imam repa korenu Ob dreves, lubjem in zelišči. , vendar so Ameriki Severni in Evropi v po telesu, da je moja dlaka potem neprepustna za vodo. Živim jali kot uporabl jo so ki žleze, oljne in kožuha zaradi ubijali med nami genetske razlike. Ljudje so me celo razglasili za cerkvi atoliški Rimskok v me so stoletju 17. v Res, mesa! zaradi ter zdravilo in dišavo, Moj rod pa je zaslovel tudi v ribo – tako so ljudje lahko jedli moje meso tudi med postom ob petkih. aš? prepozn Me Jalna.

Janeza slovenski literaturi v klasični trilogiji Jasna Merc

43 51