Bojazljivi mrak, založba Ark

Francesco Enna Iole Sotgiu

Ilustrirala Cristina Cerretti

Naslov izvirnika: Il buio fifone © Nuove Edizioni Romane © za Slovenijo založba ARK, 2014 Prevedel in uredil: Teo Šinkovec Jezikovni pregled: Eva Horvat Likovno uredila in oblikovala: Manca Švara Tisk: Grafis Trade d. o. o.

Tisk na zahtevo I. natis, marec 2014 Izola, 2014 www.zalozba-ark.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-93-32 ENNA, Francesco Bojazljivi mrak / Francesco Enna, Iole Sotgiu ; ilustrirala Cristina Cerretti ; [prevedel Teo Šinkovec]. - 1. natis. - Izola : Ark, 2014. - (Ritem časa) Prevod dela: Il buio fifone ISBN 978-961-6891-06-6 1. Sotgiu, Iole 272823552

O tem, kako so nastale naslednje zgodbe

Nekoč je učiteljica, ki je bila za­skr­ bljena zaradi svoje učenke, prosila pri­jatelja pisatelja: »Prosim te, napiši zgodbo o deklici, ki vsako noč mokri v posteljo in potem zjutraj trdi, da je to storila postelja, ne ona.« Prijatelj pisatelj ji je odgovoril: »Prav,­ bom napisal. Toda kako veš, da de­klica laže? Otroškim posteljicam namreč ne gre zaupati, cele dneve samevajo v maj­hnih otroških sobicah, pokrite z odejo in kdo ve kaj vse naklepajo, da bi opozorile nase.« 3

Tako je nastala zgodba: Kako je Ana lulala v posteljo.

Drugič je učiteljica pripovedovala pisatelju o tem, kako njeni učenci vsi po vrsti otrpnejo od strahu, ko se znajdejo v mraku ali bog ne daj v temi. »Tudi jaz sem se kot otrok bal te­ me,« je mirno odvrnil pisatelj. »A sem se potem spomnil, kaj pa če se tudi mrak boji mene? In nazadnje sva po­ sta­la prijatelja.« Nato je pisatelj napisal osupljivo zgod­bo: Mavricij in bojazljivi Mrak.

Tretjič je učiteljica zaupala pisatelju: »Se spomniš, da sem ti pripovedovala o fantku, kako je začel lagati in si izmišljevati vse mogoče, potem ko sta se njegova starša ločila? No, zdaj že tako debelo laže, da smrdi.« 4

»Si kdaj pomislila, da mu buri do­ miš­ ljijo tista češnja, ki raste pred šolo? Morda je to drevo lažno,« je od­vrnil pisatelj.

Tako je nastala zgodba: Jožekovo laž­no drevo. Četrtič je beseda nanesla na He­ leno,­ki so ji rekli tudi Prozorna, ker se je imela za lepotico in si je želela postati televizijska voditeljica. A ker je bila prepričana, da mora biti televizijska voditeljica suha, je vztrajno zavračala hrano. Vendar je pri tem pretiravala do te mere, da je postala malodane prozorna. Da Daneta, ki je imel za skrivnega prijatelja divjega Dinozavra, niti ne omenjamo.

Skratka, v razredu naše učiteljice se je dogajalo vse mogoče. In o vsem 5

tem je njen prijatelj pisatelj napisal po eno kratko zgodbo.

Toda naj opozorimo, ta razred je bil res nekaj posebnega, pa tudi sama šola se je nahajala na ne ravno vsakdanjem planetu: imenoval se je nam­ reč Otroški planet.

6

8

9

Ana je bila tiste vr­ s­­te deklica, ki jo je od časa do časa nekaj pičilo in takrat je bila zelo nezadovoljna sama s sabo. Ko se ji je to zgodilo, je bila neznosna, pikra in ostra kot osa. Zato so jo sošolke in sošolci klicali Ana Osa ali tudi samo Osa. Vendar bi se Ana Osa prejkoslej zagotovo sprijaznila s svojo podobo, celo s svojimi štrlečimi ušesi, če ji posteljica ne bi tako grdo nagajala.

11

Ana je namreč živela na Otroškem pla­netu, to je na majhnem planetu, ki kroži okoli Zemlje. Delno ga je že preiskala, pogledala je malo tu, malo tam, spodaj in zgoraj. Vendar planet je nastal nedavno, zato ga še ni utegnila vsega raziskati.

To je muhast planet kot je samosvoj ves otroški svet, zelo sanjav in plah, ki staršem mnogokrat vzbuja strah.

V tem otroškem svetu celo pos­telje zgan­jajo čudne reči. Nekoč je bila ena, ki se je vsako noč polulala. Ne ver­jamete? In vendar je res! Zjutraj pa je trdila, da se je polulala Ana in ne ona.

12

Ko se je Ana zjutraj zbudila, je ugotovila, da je rjuha mokra.

Jasno, da ji je bilo nerodno. Pri­segla bi, da tega ni storila ona, saj ni nič take­ ga sanjala, kot se ji je dogajalo, na primer, ko je bila še v mali šoli, da plava z račko v bazenu. »Nisem se polulala! Ne, ne in ne! Te­ ga nisem storila jaz!« je vztrajno trdila.

Toda, če se ni polulala ona, kdo se je?

Ampak ko je preobrnila žimnico, premo­čena je bila skozi in skozi, se ji je vsa stvar zazdela precej nenavadna.

Prekleto, saj tega ona ne bi mogla storiti, tudi če bi imela vodnjak! Šele zdaj je Ana opazila, da se po­ ste­ljica nekam hudomušno muza, kot nekdo, ki je pravkar nekaj ušpičil in se pri tem strašansko zabava.

13

V tem trenutku je v sobo prišla ma­­ ma, da jo zbudi za v šolo. O, bog poma­ gaj! »Tega nisem storila jaz! Ne, ne in ne!

Nisem jaz!« je vztrajala Ana. »Da, ne? Kdo pa je? Sosedov muc?« Ah, to bi bil odličen izgovor! Toda Ana je bila preveč poštena, da bi krivdo zvalila na nič krivega muca, saj je bil navsezadnje zelo prijazen muc. »Ne, ni bil on,« je odvrnila. »Ta ne­ sram­na posteljica se je zmočila kar sama!« O, da tega ne bi rekla! Mama je bila besna kot zver. »A zdaj boš še lagala!« je vpila in za­ vi­­jala z očmi.

Neprijetna zgodba se je tukaj končala. A ne za dolgo. Temni oblaki so 14

se še naprej zbirali in napovedovali nevihto.

Naslednjo noč je žimnico, ki se je čez dan komaj utegnila posušiti, zopet poplavilo. Sledilo je vnovično mamino precej glasno pranje glave. Vpila je, da je odmevalo od vseh štirih sten in tudi od okna, na srečo zaprtega. Posteljica pa se je medtem hinavsko potuhnila in se sprenevedala, češ, kako je prizadeta in užaljena.

Ampak Ano je skrbelo še nekaj dru­ gega. Vedela je, da se bo prej ali slej našel zlobnež in razširil novico po širnem svetu. Če se to zgodi, pa ga ni več junaka, ki bi ustavil posmeho­vanje, namigovanja, spakovanja sošolcev. Hitro bi ji spesnili puščico: 15

Anka poscanka nima obstanka pika kot osa v posteljo lula kot rosa.

Ne, tega ne sme dovoliti! Kreniti mo­ ra v proti napad.

Razmišljala je in razmišljala, kaj naj stori. Ker se njena posteljica zmoči proti jutru, je nazadnje sklenila: Nabavila bom petelina in ga po­sedla na prečko ob posteljnem vznožju. Ko se bo zjutraj v sobo prikradla prva svet­loba, bo petelinček zapel: »Kikirikiii! Poscanka še spi!« Ko bo nesramna posteljica dvignila rob rjuhe, da bi se polulala, bom hitro zavpila: 16

»Hej, ti, kaj delaš!« Posteljica bo v zadregi molčala. »Nazadnje sem te le ujela, grda poscanka!« ji bom zabrusila. »Poklicala bom mamo in očeta in jima pokazala, kdo to počne, naj ti opereta glavo, kot sta jo meni!« ji bom zagrozila. »Oh, prosim te, ne!« bo milo prosila posteljica. »Če me izdaš, me bosta vrgla iz sobe in kdo ve, kaj bo potem z mano.

Jaz sem pa zelo rada tukaj s tabo!« »Na to bi mislila prej, draga moja.

Zdaj je prepozno!« »Veš, verjemi mi, tudi meni ni prijetno, če sem vsako noč mokra, a si ne morem pomagati: mi pač uide. Morda se mi to dogaja zaradi mraza, ali ker me skrbi za tvojo mamo …« »Kaj ima moja mama pri tem?« 17

»A nisi opazila, kako čudno se vede zadnje čase? Raztresena je, odrezava, površna … Rjuh mi ne zamenja več enako pogosto kot prej, odeje niti ne zapogne, ker se ji zmeraj mudi … In če želiš slišati moje mnenje; preveč se ukvarja s tisto neumno stajico, kjer spi tvoj novi bratec. To je!« Ana se je zamislila. Tudi sama je opa­­zila, da je mama zadnje časa drugačna. Ni več enako ljubeča in pozorna do nje, kot je bila. Večino časa se ukvarja z bratcem. Pa tudi oče se je precej spremenil. »Bah, verjetno sta utrujena,« je zamomljala Ana, nenadoma polna razumevanja do svojih staršev. »S stajico in dojenčkom je gotovo več dela, kot z veliko posteljo, se ti ne zdi?

18

Poleg tega, veš kaj? Tebi že ne bom razlagala, kako se dela z dojenčki, saj si čisto navadna postelja. Zdaj grem pa raje kar na stranišče, da mi zjutraj ne bo treba.« Ko je Ana odtočila, kot se spodobi za tako velike punce, na straniščni školjki, je preostali del noči spala kot angel.

Naslednjega dne, ko je ugotovila, da zgodba s petelinom deluje, je prosila očeta, naj ji kupi budilko, tako po­sebno, v obliki petelina. Nato ji je oče uro nastavil tako, da je prve noči zvonila vsaki dve uri, nato vsake tri in tako naprej in Ano zbujala, preden se ji je utrgal slap. S tem pa je bila zadovoljna tudi njena posteljica in ji ni več nagajala.

19