poglavje ... 64

Največja zagata človeštva v zvezi z Bogom ni, ali ljudje mislijo, da obstaja ali ne, temveč to, kakšno mnenje o njem imajo tisti, ki mislijo, da obstaja.

Če smo res Napredna civilizacija – z veliko začetnico –, zakaj je ... res, zakaj je ... življenje na zemlji takšno, kakršno je? In če nismo tako napredni, kot si domišljamo, ali bi lahko kako, kakor koli, pospešili svoj napredek kot vrsta in vsak posamezen član te vrste?

Lahko.

Lahko bi vzpostavili eno, popolnoma jasno, glavno in skupno prepričanje o Višji sili.

Takšno prepričanje bi lahko združilo človeštvo v okviru ene same teološke, filozofske in čustvene etike – to pa bi lahko izjemno uspešno odpravilo naše skupinsko disfunkcionalne in vzajemno samouničevalne oblike vedenja.

Zediniti se o skupno sprejeti izjavi o Bogu ne more biti tako težko – glede na smer, v katero je namenjen naš svet, pa se s tem tudi ne more bolj muditi.

Zanimivo je, da ima tisoče ljudi tisoče skupnih prepričanj o tisočih drugih stvari. Prišli smo do zaključkov o nekaterih največjih skrivnostih, na katere je naletelo naše pleme. Kljub vsej naši genialnosti, domiselnosti in inteligenci, kljub našemu evolucijskemu napredku pa se zdi, da se ne moremo niti približati skupnemu prepričanju o daleč najpomembnejšemu vidiku življenja.

Ali je resnica o tem zares tako nedoumljiva? Ali je pravilno reči, da so »skrivnostna pota Gospodova«?

Mislim, da ni. Vsekakor so nedoumljiva glede na naše izkušnje, vendar tako ni zato, ker bi bilo nemogoče