poglavje ... 44

Ali poslušamo duhovnika, imama, rabina, župnika? Ali upoštevamo besede svečenice, pridigarja, pastorja, meniha? Ali sledimo zgledu sestre, brata, drugih v svetih redih?

Bi bilo lahko vse tisto, o čemer je vsak od njih tako trdno prepričan, samo pobožne želje in ali morda »Boga« sploh ni? Ali pa ... ... ALI PA ... ... je mogoče tisto, kar pravimo, da vemo o Bogu, preprosto netočno?

Temu pravim Božja zagata.

Ali je kaj od tega sploh pomembno? Mislim, da je. Pravzaprav vem, da je. Pomembno je zato, ker smo zaradi tega moč Boga, za katerega pravimo, da verjamemo vanj, docela nezmožni izkoristiti za gradnjo sveta, za katerega pravimo, da želimo živeti v njem.

Ampak zdaj obstaja upanje. Ker zadosti ljudi, kot ste vi, postavlja zadosti takšnih vprašanj, imamo zadostne možnosti, da zadosti tega spremenimo tako, da nam bo končno v zadostni meri lepo teklo življenje.

Lahko ponudimo odgovor na to zagato. Lahko sprejmemo Božjo rešitev.

Aha, mimogrede, pri tem ne gre za tisto, na kar morda pomisli večina ljudi, ki naleti na ti besedi.