Za vse zlomljene

Predstavitev

To je knjiga, ki naj nikoli ne bi bila. Vsaj zdaj ne. Ne sredi svetovne pandemije, sredi šolanja na domu, spletnega nakupovanja živil, umivanja rok in vsakodnevnega joka. Pa vendar smo tu. Slišim, da se sprašujete: Ampak zakaj, Emma? Ali nimaš dovolj dela? Ali ni zamisel, da bi napisala še eno knjigo, popolnoma nora? Ja, zakaj. Ja, je. Ali to ne pomeni, da se ti je popolnoma zmešalo? Ja. Popolnoma. Zlomljena sem, izginila sem, razumni možgani so zapustili stavbo. In prav to spoznanje me je pripeljalo do nečesa precej nenavadnega. V svoji zlomljenosti sem našla moč, za katero nisem vedela, da jo imam.

Naj začnem od začetka. Oziroma ne od začetka začetka, ker bi bilo to noro. Raje od začetka tega posebnega psihološkega potovanja. Mislim, da je pošteno reči, da sem vedno bila malce zlomljena. Na voljo je vprašalnik, ki ga lahko izpolnite in s katerim lahko ocenite svojo izpostavljenost travmi. Dovolj je povedati, da sem pri tridesetih letih dosegla dovolj visoko število točk, da so se raziskovalci držali za glavo. In tako sem vedno imela občutek, da sem poškodovana, prestrašena ob velikih in majhnih stvareh. Zato ni presenetljivo, da sem se, ko je moje duševno zdravje zavilo v levo, zaradi napadov panike skrila pod mizo (resno). Bila sem zlomljena. Kaj drugega sem lahko pričakovala?

Potem pa sta prišla novica o bolezni, ki se je razširila po Evropi, in strah, kakršnega še nisem občutila. Za svoje otroke in moža, za vse, ki sem jih imela rada, in za način življenja, ki sem ga poznala. Naj vam povem, da se je prostor pod mojo pisalno mizo začel zdeti prekleto privlačen. Toda ko sem bila na pol poti pod njo, se mi je porodila misel. Da moram razumeti, kaj se mi dogaja. Nisem razumela svoje potrebe po razumevanju (če me razumete), vendar je bila dovolj močna, da bi jo lahko opisala kot željo. Da bi se znanstveno obrnila na mojo zelo neznanstveno histerijo. Poleg tega zdaj razumem, česar takrat nisem, zakaj je bilo to znanje tako pomembno za moje preživetje. Vendar se bom k temu vrnila pozneje.

Dejstvo je, da mi za to znanje ni bilo treba iti daleč. Kot sem rekla, je bila moja travma moje življenje tako ali drugače, že odkar pomnim. Večino desetletja sem policiste strelskih ekip in sil NATA usposabljala, kako se možgani odzivajo na življenju nevarne strese. Zato je bila uporaba tega znanja v tej situaciji precej preprosta. To sem tudi storila. In je pomagalo. Takoj sem se počutila mirnejšo in bolj pod nadzorom. In zdelo se mi je, da če je to pomagalo meni, bo najverjetneje pomagalo še komu drugemu. Zato sem se oglasila na Twitterju in v prvi od dolgih serij psiholoških tem delila z drugimi, kar sem vedela.

Z nadaljevanjem pandemije se je moja potreba po razumevanju povečevala, namesto da bi se zmanjševala. In tako je svet psihologije zame postal varno zatočišče, kjer sem lahko pojasnila, kaj se je dogajalo meni in moji družini, ob tem, kar sem videla v novicah in v svetu okoli sebe. In izkazalo se je, da sem imela prav, da je to, kar je pomagalo meni, pomagalo tudi drugim. Teme so postale precej priljubljene in ugotovila sem, da je ogromno ljudi, ki so prav takšni kot jaz in ki morajo za preživetje razumeti stvari.

To me ne bi smelo presenetiti. Vsaj ne zares. Dovolj časa sem preživela s policisti po koncu streljanja, ali z vojaki s fronte po koncu vojne, da bi lahko vedela, da je prizadevanje za razumevanje naših lastnih izkušenj izjemno močno. Dostikrat sem videla, kako se je pred mano dvignila megla, ko je policistka razumela, zakaj se je obnašala tako, kot se je, ali zakaj se je počutila tako, kot se je. Ob tem delu sem preživela najboljše desetletje prav zato, ker se mi je vedno zdelo, da jim dajem darilo. Darilo, da sem cenila njihovo normalnost, da sem videla v mehanizem njihovih možganov in prepoznala dejanja, ki so jih tako vznemirjala. Ker je nerazumevanje sebe lahko tako travmatično kot karkoli drugega, kar nam svet lahko ponudi. In morda ne bom mogla storiti ničesar, ko bo pandemija divjala čez vse celine, toda to sem lahko storila.

In tako pridemo do te knjige. To je knjiga, ki je prisiljena v lastno ustvarjanje. Rodila se je iz moje potrebe, da razumem sebe. Rodila se je iz moje potrebe, da to razumevanje delim z drugimi. Moja največja želja je, da se vam bo, ko boste prebrali to knjigo, življenje vsaj začelo normalizirati. Jaz sem to opravila že pred časom, tako da vem, da bodo naši spomini na travmo ostali tudi po tem dogodku in da se naša potreba po pojasnjevanju ne konča samo zato, ker se končajo težave. To je knjiga o tem, kaj sem se naučila, knjiga o tem, kako sem preživela. Še več, to je knjiga o tem, kako sem se, v zelo groznem letu, naučila rasti. Ker sem pri učenju teh informacij odkrila nekaj, kar me še danes osuplja. Da so mi tudi grozne stvari v življenju nekaj prinesle. Da je bilo tisto, kar sem videla kot zlom, v resnici skrita moč. To je skrivnost, ki sem jo odkrila med iskanjem razumevanja. Da lahko številne stvari, ki se nam zdijo katastrofalne, s seboj prinesejo tudi priložnosti. In da lahko po tem, ko smo preživeli, naredimo še nekaj več. Lahko se naučimo uspevati.

Ko to pišem, čutim, kako me spreletava drget. Ker v tem prepoznavam resnico. Da sem bila zlomljena. Toda v tem groznem, groznem letu sem se naučila, kako se obnoviti. In to, kar je zdaj, je veliko, veliko močnejše od tistega, kar je bilo prej.

Pojdite z menoj na popotovanje po skrivnostih možganov, kako se odzivajo na stres in kakšne skrivne super moči prinašajo s seboj. Preverili bomo, zakaj se počutimo tako, kot se, kaj to pomeni in kako se lahko s počutjem spoprimemo. Pridite z menoj in se zlomite ter spoznajte, kakšen dar je, da razpadete.