Čas razpadanja

Za začetek, da boste razumeli, zakaj sem tukaj in pišem to knjigo, naj vam najprej nekaj povem o sebi. Ne o avtorici/psihologinji. To je moja kariera, to, kar sem, ko me pogledate od zunaj. Od znotraj je bil pogled navzven precej drugačen. S travmo sem imela vedno zapleten odnos. Muči me, navdušuje me, morda bi bilo pravično, če bi rekli, da gre za odnos ljubim-sovražim. V začetku leta 2020 sem začela čutiti, da sem končno dosegla nekakšno ravnovesje. Do takrat sem antidepresive jemala eno leto, morda osemnajst mesecev. Anksiozna motnja, ki so mi jo diagnosticirali, zaradi katere sem se zvijala na tleh kuhinje in se trudila nadzorovati paniko, je začela popuščati, na njeno mesto pa je stopila diagnoza kompleksne posttravmatske stresne motnje. Zdržala sem s pomočjo svetovalca in novim razumevanjem tega, čemur pravim, da so bili moji možgani pokvarjeni. Do januarja tistega leta sem se začela počutiti ... skorajda upajoče. Da ni bilo onstran področij možnosti, da bom to premagala.

In potem so prišle novice.

Na tem mestu naj povem, da nikoli nisem bila človek, ki bi verjel, da se mi grozne stvari ne bodo zgodile. So se že. Resnično, noči sem preživljala budna in čakala na udarec asteroida. In ko se je razvedelo o novem virusu, sem se že začela pripravljati na najhujše.

Tistih dni se spominjam zaradi izjemnega strahu. Čisti adrenalin. Čista groza. Z vrtoglavimi naslovi so se mediji vrteli okoli prihajajoče katastrofe. In molitve, molitve, da bi se to ustavilo, da bi se virus nekako čudežno obrnil proti sebi, da bi se odločil, da boj vendarle ni vreden. Ker sem bila tako blizu. Prav tam. Tik pred prepadom občutka ... nenormalnosti, ker je zame normalno počutje pomenilo občutek strahu. Ampak vsaj človeško.

In potem ko sem že začela toniti, so me poklicali iz šole mojih otrok: »Vaš najstarejši otrok je simptomatski. Morate v karanteno.«

Prav.

Super.

Dobrodošel, odziv na stres. Pridi. Voda je grozljiva.

Odziv na stres

Vsi vemo, kakšen je občutek, ko se bližajo težave. To je tisti občutek v želodcu, zbadanje, ki te spreleti po hrbtenici. Lahko pride ob neprevidnem koraku s pločnika na cesto, ob zvoku avtomobila, ki se približuje z vaše desne, dovolj blizu, da lahko čutite vročino, ko se sonce blešči v kovini. To je skok nazaj, na varno, srce vam razbija, roke se vam tresejo. To je trenutek slabosti in vroče vam je. Kaj bi bilo, če bi bilo.

Tisti trenutek, ko najhujše, kar se lahko zgodi, ni več le v vaših najbolj divjih predstavah, temveč je tukaj in zdaj. Tisti trenutek, ko je zazvonil telefon, klicali so iz šole, sem takoj vedela, da so bile moje molitve zaman in da se je, če nam je bilo to všeč ali ne, zdaj zgodila dolgo pričakovana katastrofa.

Odziv na stres je povsod prisoten. Lahko pa se skriva tudi na vidnem mestu in za seboj pušča sledove, ki jih pripisujemo slabemu razpoloženju ali slabemu vremenu.

Ali pa se zlomimo. Če pa se ga naučimo razumeti, lahko ne le preživimo, temveč na podlagi tega tudi rastemo.

Torej, takole gre. Oprostite znanosti. Kot rojena piflarka vedno menim, da moramo razumeti razloge, preden se lahko spopademo s posledicami.

Nekaj znanosti

Naši možgani so kljub vsem svojim muham in čudaštvu zelo zainteresirani, da ostanemo živi. Očitno. In tako, ko naša čutila sprejemajo informacije iz okolja spoznanja, zvoke, vonjave, čutne poti, prenašajo te informacije v del možganov, ki se imenuje talamus. Talamus je v bistvu možganski poštni nabiralnik, glavna relejna postaja, ki sprejema dražljaje iz sveta okoli nas. Torej, če ste oborožen policist in se iz teme prikaže postava, je talamus prvi kraj, kamor gre vizualna informacija. Od tam se posreduje v gyrus cinguli, greben, ki poteka čez vrh corpus callosuma. Tu se bo izvedla ocena. Na tej stopnji, ko rečemo ocenjevanje, mislimo na hitro in natančno oceno, kako velika je nevarnost, ki jo ta dražljaj predstavlja. Ne glede na to, ali gre za postavo v temni ulici ali za avtomobil, ki je bližje, kot ste pričakovali, cingularni gyrus opravi hitro analizo, ali me bo to verjetno ubilo ali ne. To ni prefinjeno razumevanje, temveč osnovna sprožitev odziva oh, sranje.

Od tu se informacijske poti razdelijo na dve poti, na hitro in počasno.

Najprej se lotimo hitre poti. Če želite avtoceste. Živčni impulzi se usmerijo nazaj proti limbičnemu sistemu, področju možganov, ki skrbi za osnovno preživetje, instinktivne reakcije in čustva. Glavna zvezda tega projekta je amigdala, skupek nevronov v obliki mandlja, ki je ključnega pomena pri ustvarjanju čustev. Amigdala spodbuja nevrone možganskega debla, ki sprožijo tisto, kar poznamo kot odziv boj ali beg. To povzroči poplavo nevrotransmiterjev, norepinephrina (noradrenalina) in epinefrina, ki preplavita celotno telo. O tem, kaj to pomeni za telo, bomo razpravljali takoj. Počakajte, z biologijo smo skoraj končali.

Torej, to je hitra pot. Vaša amigdala se na podlagi najbolj naključne ocene situacije odloči, da ste v nevarnosti, in sproži odziv boj ali beg.

Vendar obstaja še en prometni tok, ki ne vozi po možganski avtocesti, temveč se vije po podeželskih poteh in si tako rekoč ogleduje pokrajino. Informacije o tej poti so morda počasnejše, vendar so tudi veliko podrobnejše. Te se prenesejo v vidno skorjo in od tam v hipokampus. Hipokampus je tesno povezan s prostorskim zavedanjem, oblikovanjem spomina, in kar je v tej situaciji ključno, s priklicem predhodno shranjenih spominov. Beseda hipokampus latinsko pomeni morski konjiček, ker je tako videti. Hipokampus opravlja nekaj, kar je zelo pomembno za natančno oceno nevarnosti. Dodaja kontekst. To je del procesa, ki pravi: »Ne, Emma, to ni serijski morilec, ki se skriva za vrati tvoje spalnice. To je tvoja obleka. Kaj za vraga je narobe s tabo?« Upoštevajte, da preden racionalni del možganov stopi na sceno zgodbe, se je že sprožil vaš odziv boj ali beg. Kraljica drame.

In tako se projekcije iz prefrontalnega korteksa, sprednjega dela možganov, ki se ukvarja s kognicijo, izvršilnim nadzorom, izražanjem osebnosti in številnimi drugimi stvarmi, nato vrnejo do amigdale, jo pomirijo, ji povedo, da je vse v redu, da lahko izklopi odziv na stres. V bistvu ji dajo v roke papirnato vrečko, v katero naj diha, in ji pripravijo skodelico čaja.