Gorazd Bajc: Pregled zgodovine slovenske manjšine v Italiji po letu 1991

Uvod

Zgodovina slovenske manjšine v Italiji je zelo razgibana, pisana in nadvse kompleksna.1 Če imamo po eni strani na razpolago nekaj zelo dobrih študij o posameznih segmentih, po drugi neke celovitejše obravnave ni, kar velja toliko bolj za obdobje zadnjih treh desetletij. Pregled vseh najpomembnejših vidikov do konca osemdesetih let ponuja interdisciplinarno delo Pavla Stranja (1992), za naslednje obdobje, do leta 2016, pa monografija več avtorjev, ki sta jo uredili Norina Bogatec in Zaira Vidau (2017). Edina zgodovinska sinteza, in sicer do novega tisočletja, je predstavljena v knjigi izpod peresa Milice Kacin Wohinz in Jožeta Pirjevca (2000). Temeljne pravno-zgodovinske vidike in nekatere povezane vsebine do prvih let novega tisočletja dobimo v monografski številki znanstvene revije Acta Histriae (11, 2, 2003) in v obširni monografiji (Bajc, 2004). Nadaljevanju te tematike, zlasti pa kot analiza razvojnih dilem in perspektiv manjšine po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (EU) in schengensko območje, je posvečena interdisciplinarna študija več avtorjev (Bajc et al., 2008). Pomembni so tudi številni prispevki priznanega družbenega geografa Milana Bufona. Poglobljene analize posameznih vprašanj manjšinske preteklosti in stvarnosti dobimo v številnih publikacijah, ki jih je izdal ali soizdal Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI), še najbolj ravno po letu 1991, in v tem smislu je plodna tudi založniška dejavnost zamejskih založb. K vedenju o manjšini prispevajo tudi mediji in podčrtati velja, da niso le kronika sprotnega dogajanja, saj ga praviloma razlagajo v kompleksnejši luči. Podobno velja za letne koledarje ter drugi periodični ali revialni tisk.

Avtor pričujočega zapisa, zgodovinar, ki se je rodil in živi v Trstu ter raziskuje in poučuje v Mariboru, je v pričujočem zapisu skušal – tudi na podlagi osebnih izkušenj s skoraj vsakodnevnim soočenjem z »mikrokozmosom« manjšine – strniti njene najbolj relevantne značilnosti v zadnjih treh desetletjih. Prikaz še zdaleč ni popoln, želi pa vsaj opozoriti na ključne mejnike.

Demografska slika

Zgodovinsko Slovenci v Italiji poseljujejo vzhodni del današnje Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine (FJK), in sicer Tržaško, Goriško ter vzhodni del Videmske, se pravi Kanalsko dolino, Rezijo in Beneško Slovenijo, slednja pa se deli na Nadiško ter Tersko dolino.

V italijanski državi živi 15 uradno priznanih jezikovnih manjšin. Po podatkih notranjega ministrstva (Šušmelj, 2003, 57–58; Šušmelj, 2009, 305–306) je Slovencev 70 tisoč, čeprav je isto ministrstvo od konca druge svetovne vojne dalje navajalo tudi višje (75.700) ali nižje številke (61.000), sama vlada je enkrat navedla 72.323, drugič pa 60.200. Ocen je bilo še več in najvišjo je v prvem povojnem obdobju navedel Lavo Čermelj (125.000), najnižja pa je iz leta 1996, ko se je pojavila številka 46.822 (cfr. Čermelj, 1965, 348; Renko, 1971, 23, 27; Stranj, 1992, 41–46; Kavrečič, 2008, 237; Jagodic, 2017, 44–45). Eden izmed najbolj kompetentnih poznavalcev tematike, Stranj, je zapisal, da so italijanski uradni in poluradni viri največkrat navajali število približno 52.000, medtem ko je raziskava inštituta SLORI iz leta 1985 ocenila število Slovencev v Italiji na 96.000 (Stranj, 1992, 43, 45–46). Podobna je ocena Milana Bufona leta 2002 (2002, 139), ki je dve leti kasneje zapisal, da gre za »okoli 90.000 oseb, ki se tesneje oziroma trajnejše povezujejo s slovenskim jezikom, in to število lahko pojmujemo kot širši obseg slovenske etnične skupnosti v Italiji«, dodal pa je, da se je število uporabnikov slovenskega jezika povečalo, in sicer ne le zaradi »objektivnega« slovenskega prebivalstva (Bufon, 2004, 133). Z drugimi besedami, zanimanje za slovenščino se je v FJK v zadnjem obdobju, zlasti po vstopu Slovenije v EU, povečalo. Od začetka devetdesetih let dalje so se na primer v deželi jezikovni tečaji slovenskega jezika pomnožili, čeprav ostaja za veliko večino italijansko govorečega prebivalstva poznavanje jezika »drugega« nepremostljiva ovira.

Ne glede na neenotna mnenja o številu pripadnikov manjšine je pri obravnavi etnične slike treba upoštevati več drugih elementov. Zelo poenostavljeno: po eni strani splošni demografski padec in izseljevanja; po drugi strani pa vprašanje identitete otrok t. i. mešanih družin ali pa tistih, ki so v zadnjih desetletjih ponovno »odkrili svoje slovenske korenine«, saj na območju slovensko-italijanskega stika ni več tiste nacionalistične napetosti, ki je bila v prejšnjih obdobjih tako značilna in je nedvomno

1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države št. J69354 in raziskovalnega programa Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti št. P6-0372, ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

275

vplivala na to, da je določen del prebivalstva svoje slovenstvo ali pa vsaj slovenske korenine »zatajil«. Postopna normalizacija torej, ki pa obenem teče vzporedno z realnostjo sodobne družbe, saj je le-ta neizbežno vedno bolj »mešana« in torej vedno manj homogena. Glede tega je slovenska narodna skupnost v Italiji, ravno tako kot druge jezikovne/ narodne/nacionalne skupnosti, pred velikimi izzivi. Ker je manjšina in ker so bile njene zgodovinske izkušnje z večinskim narodom večkrat travmatične, je bil strah pred izgubo identitete vedno močno prisoten. Ne moremo reči, da nima sposobnosti učinkovitega odziva na neizbežne izzive sodobne družbe, vprašanje pa je, ali so oz. bodo rešitve pravočasno izpeljane in torej dovolj učinkovite, da preide trend od asimilacije oz. upada slovenskega prebivalstva (na tržaškem podeželju se je npr. v zadnjih sto letih zmanjšalo za 58 %, v Trstu je bilo 1910. leta 48.000 Slovencev, danes jih je okrog 13.000 – PD, 18. 4. 2021, 2–3; Bufon, 2020) v deasimilacijo.

Ključne značilnosti

Kot skupnost je slovenska manjšina v Italiji od prelomne slovenske osamosvojitve leta 1991 doživela nekatere velike spremembe, ki so jo v dokajšnji meri spremenile. Hkrati so se ohranile nekatere ključne značilnosti, predvsem dejstvo, da je bil zgodovinsko formalnopravni status Slovencev na Tržaškem in Goriškem bistveno boljši od tistega na Videmskem.

Še največ sprememb je v obdobju po letu 1991 slovenska manjšina doživela na gospodarskem področju. Pred slovensko osamosvojitvijo se je namreč oblikoval poseben sistem, ki je vseboval naslednjo ključno predpostavko: Jugoslavija je manjšino gmotno podpirala in pri tem privilegirala tiste, ki so sprejemali ali pa niso glasno nasprotovali notranji enopartijski ureditvi. Izoblikoval se je sistem, ki je – poenostavljeno – temeljil na naslednjih značilnostih: 1. Italija Slovencem prave formalnopravne zaščite ni nudila, dovolila pa jim je določeno gospodarsko/finančno rast, saj se je zavezala, da bo kot delno nadomestilo za v času fašizma nasilno odvzete slovenske denarne zavode dovolila ustanovitev slovenske banke v Trstu. Leta 1957 je bila tako ustanovljena Tržaška kreditna banka (TKB), ki je začela poslovati oktobra 1959 in v kar se je Jugoslavija aktivno vključila. Prek te banke, kot tudi Kmečke banke (KB) v Gorici, finančne družbe Safti (Società anonima finanziaria per i traffici internazionali) in drugih oblik t. i. družbenega ali nezasebnega gospodarstva se je del manjšine samostojno financiral. 2. Vsaj delu manjšine se je tak sistem obrestoval, z njim pa so lahko delovale tudi nekatere življenjsko pomembne manjšinske ustanove, kot na primer Narodna in študijska knjižnica, Slovensko stalno gledališče (SSG), časopis Primorski dnevnik, Glasbena matica idr. Epohalne spremembe po t. i. padcu Berlinskega zidu z začetkom razpada jugoslovanske države so sistem porušile. Gospodarske težave, ki so se sicer začele še pred slovensko osamosvojitvijo in se kopičile po letu 1991, so leta 1995 privedle do komisarske uprave KB, jeseni 1996 pa je sledil polom – ukinitev TKB. Močno se je zmanjšala ekonomsko-finančno-gospodarska moč slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki je postala še bolj odvisna od vsakokratne in večkrat zamudne finančne pomoči Italije; Slovenija poskrbi za manjši del podpore.

V okviru manjšine je z dolgo tradicijo na lokalni ravni delovalo nekaj manjših bank. Uspelo jim je prebroditi krizne gospodarske čase manjšine po slovenski osamosvojitvi, saj so delovale na drugačnih osnovah kot TKB. Najuspešnejša je bila Hranilnica in posojilnica na Opčinah, ki se je leta 1994 združila z nabrežinsko in se preimenovala v Zadružno kraško banko (ZKB). Leta 1999 sta se Zadružna kreditna banka Doberdob in Zadružna kreditna banka Sovodnje ob Soči združili v Zadružno banko Doberdob in Sovodnje. Naposled se je tudi slednja leta 2017 pridružila omenjeni ZKB.

Razdeljenost strankarsko-političnega udejstvovanja v okviru slovenske manjšine v Italiji se je nadaljevala tudi po letu 1991. Razvila se je ključna razlika glede samostojnega ali nesamostojnega strankarsko-političnega nastopanja: na eni strani, in med temi tudi krovna organizacija – Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), zagovorniki vključevanja zamejcev v italijanske vsedržavne leve ali levosredinske stranke; na drugi pa zagovorniki samostojnega političnega nastopa, ki se prepoznavajo v stranki Slovenska skupnost (SSk) in drugi krovni organizaciji, Svetu slovenskih organizacij (SSO). Zlasti po letu 1991 se je nekaj posameznikov pridružilo italijanskim desnim ali desnosredinskim strankam, tako da lahko rečemo, da skorajda ni stranke v Italiji, ki se ji manjšinci ne bi vsaj približali. Kakorkoli že, od leta 1963 dalje je številčno najmočnejši Komunistični partiji Italije ali njenim naslednicam uspelo, da je bil do sedaj slovenski predstavnik na njenih listah izvoljen v italijanski parlament. Zaradi neizbe-

276

Primorski dnevnik in Primorske novice sta dva dni pred 100-obletnico požiga Narodnega doma skupno objavili obširno prilogo (https://www.primorski.eu/binrepository/priloga-nd-low_190898_20200714163340.pdf).

žnih institucionalnih sprememb v italijanski republiki, ko se bo prej ali slej število izvoljenih zmanjšalo, bo ob pomanjkanju normiranih olajšav izvolitev povsem nemogoča. Na lokalni ravni je zlasti po letu 1991 med slovenskimi predstavniki različnih strank večkrat prišlo do sodelovanja, ni pa manjkalo polemik ali celo hudih razprtij. Na splošno pa je čas naredil svoje in prisilil krovni organizaciji k plodnejšemu sodelovanju. Zmogli sta preseči pretekle razlike (morda tudi zamere) in složno nastopili v korist manjšine. Primerov skupnega sodelovanja je bilo namreč po letu 1991 več kot nasprotovanj. Lahko bi rekli, da sta pred dobrimi desetimi leti začeli vedno bolj prevzemati nase vlogo »uradnega« zastopnika manjšine, bodisi v Italiji (na ravni dežele FJK sta bili leta 2007 uradno priznani kot referenčni organizaciji manjšine – Zakon 2007/26, čl. 23) bodisi v Sloveniji.

V obdobju po slovenski osamosvojitvi je slovenska manjšina kot v prejšnjih obdobjih veliko svoje energije namenila iskanju poti, da bi se v državi uzakonila enotna ali globalna zaščita. Ko je bil naposled t. i. zaščitni zakon 14. februarja 2001 sprejet, se je začela dolga pot do izvajanja pravnih norm. Tedaj je bilo najpomembnejše priznanje Slovencev na Videmskem in njihova dvojezična šola v Špetru je takoj postala državna (Zakon 2001/38, čl. 12). Z leti so se nekatere druge zadeve »premaknile v pravo smer« (16. novembra 2007 je FJK z zakonom sprejela vsebine zaščitnega zakona – Zakon 2007/26), ne pa vse (najsodobnejši pregled izpolnjenih oz. neizpolnjenih zadev v PD, 14. 2. 2021, 1–5). Kar se tiče narodnih domov, so se razmere bistveno izboljšale po 19 letih, ko se je julija 2020 glede osrednjega tržaškega Narodnega doma začel postopek vračanja. Medtem bodo Slovenci uporabniki prostorov v goriškem Trgovskem domu, kjer so 16. aprila 2021 uradno odprli prenovljeno Feiglovo knjižnico (PD, 16. 4. 2021, 12), in v Narodnem domu pri Sv. Ivanu, tržaškem obmestju; tu so se januarja začela obnovitvena dela, ki se bodo predvidoma zaključila leta 2023. Tudi v prihodnje bo na izvajanje zelo verjetno še zmerom vplivala »dnevna« in nepredvidljiva politika.

Po slovenski osamosvojitvi 1991 je prišlo do nekaterih večjih sprememb v manjšinskih medijih. Najpomembnješe novosti so bile na področju tržaške postaje vsedržavne radiotelevizije Radiotelevisione italiana (RAI), saj so tu leta 1995 slovenski informativni sporedi in slovenski programski oddelek dobili polno avtonomijo, obenem pa so se začele televijske oddaje v slovenščini; prvi TV-dnevnik je bil na sporedu 1. maja. Glasnik krogov, ki so bili blizu prejšnjemu režimu v Jugoslaviji, Primorski dnevnik, se je 10. novembra 1992 z novo vsebinsko in grafično obliko predstavil skupaj z ljubljanskim »dvojčkom«, Republiko. Časopis je začel izhajati v ločenih izdajah – Primorski dnevnik je bil še zmerom namenjen manjšini, Republika pa Sloveniji, Koroški in Porabju – z namenom, da bi pokrival celoten slovenski prostor in s tem manjšine tesneje povezal z državo matičnega naroda. Krogi v zamejstvu, ki so bili pred osamosvojitvijo nasprotni ali pa vsaj skeptični do nedemokratičnega jugoslovanskega sistema, so bili do novega časopisnega projekta zelo kritični. Ambiciozen projekt je po štirih letih, ko je prišlo do omenjenega potresa v zamejskem gospodarstvu, propadel. Tedaj je v velike težave zašel tudi Primorski dnevnik. Rešitev zanj je bilo preoblikovanje lastništva v zadrugo. Usmeritev druge strani, SSO in stranke SSk, se je v prvem postosamosvojitvenem obdobju še nekaj let odražala v dveh tednikih, Katoliškem glasu in Novem listu. Konec leta 1995 sta

277

Oskrunitev obeležja v gozdu Salcer pri Padričah, ki je bilo postavljeno decembra 1999, in sicer v spomin na tajni sestanek predstavnikov protifašističnega odpora organizacij Tigr in Borba 3. novembra 1929. Mazaška akcija ni bila prva, saj velja podobno za vrsto drugih spomenikov oz. obeležij (Foto: Gorazd Bajc, avgust 2020).

nato oba lista bralce obvestila, da je nastopil čas združitve obeh časopisov, ki se sklicujeta na »ideale krščanstva, svobode, demokracije, političnega pluralizma in narodne obrambe« (KG, 7. 12. 1995, 1; NL, 14. 12. 1995, 2). 11. januarja 1996 je tako začel izhajati skupni Novi glas. Ohranil je omenjeno, se pravi dotedanjo usmeritev obeh predhodnikov.

Na območju tržaške in goriške pokrajine se je po drugi svetovni vojni udejanjila razvejana mreža državnih šol s slovenskim učnim jezikom za celoten izobraževalni cikel: vrtci ter osnovne, srednje in višje šole. V zadnjih treh desetletjih se razmere s formalnega vidika niso bistveno spremenile, spremenil se je kontekst, in sicer v jezikovni in narodnostni strukturi šolajoče se populacije. V slovenske šole, zlasti v mestnih središčih, so se namreč začeli številčneje vpisovati otroci iz neslovenskih družin in tak trend se je v zadnjih letih povečal. Čeprav se zaradi tega število slovenskih šol skorajda ni zmanjšalo (četudi so do konca devetdesetih let zaradi prenizkega števila otrok nekatere šole zaprli), sta se avtomatično zmanjšala nivo znanja slovenskega jezika in nekdaj značilna narodnostna vzgoja. Najpomembnejša inštitucija pri ohranjanju slovenstva se je torej zelo spremenila in se bo verjetno v prihodnje še bolj. Razvoj šolstva za Slovence na Videmskem je bil povsem drugačen. Tu Slovenci niso imeli možnosti izobraževanja v svojem jeziku. Prva zelo pomembna sprememba in velik uspeh je bila ustanovitev zasebnega dvojezičnega vrtca leta 1984 v Špetru Slovenov. Tu je dve leti pozneje nastala tudi zasebna dvojezična osnovna šola, ki je nato, kot rečeno, leta 2001 z zaščitnim zakonom dobila status državne. Leta 2007 je bila naposled tu ustanovljena še dvojezična srednja šola prve stopnje.

Tudi po letu 1991 so Slovenci v Italiji imeli na razpolago zelo pestro ponudbo gledaliških predstav, koncertov, umetniških razstav in drugih dogodkov kot tudi izobraževalno, vzgojno in rekreativno dejavnost. Dosežkov na kulturnem področju ni bilo malo. Med njimi so bili tudi taki, ki so presegli »ozke« zamejske kroge in vseslovenska kulturna obzorja, saj so se posamezniki uveljavili v evropskem ali celo širšem krogu. Najizrazitejši je velik uspeh pisatelja Borisa Pahorja. Njega in obenem pisatelja Alojza Rebulo ter zgodovinarja Jožeta Pirjevca je 21. maja 2009 Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) izvolila za svoje redne člane. Med temeljne kulturne dosežke uvrščamo tudi dokončanje Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL), ki ga je Goriška Mohorjeva družba začela izdajati leta 1974, zadnji, dvajseti snopič pa je izšel konec 1994. Predvsem po zaslugi Martina Jevnikarja je bil eden izmed redkih primerov »ekumenske« obravnave primorske zgodovine – še zmerom je referenčno delo. V številnih župnijah v FJK potekajo obredi, verouk in pastoralno delovanje v slovenskem jeziku. Ena izmed osnovnih značilnosti v cerkvenem življenju, ki je v zadnjih desetletjih prišla še toliko bolj do izraza, je skromno število »avtohtonih« slovenskih duhovnikov.

V zadnjih tridesetih letih je manjšina dosegla nekaj vrhunskih uspehov v športu, najpomembnejše v individualnih športih. Ne moremo mimo svetovnih in drugih odličij v umetnostnem kotalkanju od srede osemdesetih do začetka devetdesetih let,

278

Doprsni kip Srečku Kosovelu. Slovenska kultura in z njo slovenska avtohtonost v Italiji je leta 1996 doživela pomemben preboj – v osrednjem tržaškem vrtu, Ljudskem vrtu (Giardino pubblico), so pesniku postavili doprsni kip. Ni bil povsem sprejet, saj so ga aprila 2002 »običajni neznanci« oskrunili. Mazaških akcij proti Slovencem je bilo v celotnem povojnem obdobju veliko in kaže, da je zadnja leta taka »praksa« ponovno v modi (Foto: Gorazd Bajc, januar 2021).

ki jih je dosegel Samo Kokorovec in nato v prvem desetletju novega tisočletja Tanja Romano; ravno tako v rolkanju Mateja Bogatec. Poleg državnih in svetovnih prvenstev sta na olimpijskih igrah nastopili jadralka Arianna Bogatec in metalka kopja Claudia Coslovich. Ob uspehih s svojim klubom je Matej Černic leta 2004 z italijansko odbojkarsko reprezentanco na olimpijskih igrah v Atenah osvojil srebro, poleg tega je bil dvakrat evropski prvak. Za italijansko odbojkarsko reprezentanco sta nastopila tudi Loris Manià in Sandra Vitez. Italijanski državni dres sta večkrat oblekla Lisa Ridolfi v namiznem tenisu in nomogetaš na mivki Michele Leghissa. V ekipnih športih je ekipa namiznotenisačic Amaterskega športnega krožka Kras dvakrat dosegla drugo mesto v najvišji italijanski ligi. Predvsem v zadnjih desetletjih se je manjšina tudi na športnem področju začela soočati z vprašanjem o (ne)rabi slovenskega jezika. V okviru Združenja slovenskih športnih društev v Italiji so zaradi tega objavili žepni slovensko-italijanski in italijansko-slovenski slovar s športnimi izrazi (Prinčič, 2007); nimamo podatkov, v kolikšni meri ga uporabljajo.

Pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji so pozorno sledili razpadu jugoslovanske države in rojevanju slovenske. Težnje najsevernejše jugoslovanske republike so bile deležne nekaterih nasprotovanj, in sicer zaradi klasične in večkrat nekritične navezanosti na jugoslovansko državo kot tako, ne glede na njeno notranjo ureditev, kajti le močna Jugoslavija lahko izvaja učinkovit pritisk na Italijo, da se razmere v manjšini izboljšajo ali pa vsaj ne poslabšajo. Nasprotovanj ob vojaški agresiji junija 1991 je bilo že manj oz. podpora Ljubljani je postala večinska. Krivično bi bilo trditi, da se zamejci niso bogvekaj navezali na slovensko državo. Simpatiziranje se je v treh desetletjih še posebej razživelo ob njenih športnih uspehih, po rojstvu slovenske države so se nekateri tudi zaposlili čez mejo ali celo preselili v Slovenijo. Po drugi strani je neizbežno, da je bil in je še zmerom zelo močen vpliv italijanščine – jezik okolja – kot tudi italijanske kulture. Težko bi rekli, da so italijanski in slovenski prebivalci v FJK po slovenski osamosvojitvi povsem sprejeli zgodovino, čeprav v zadnjem obdobju nekega večjega nasprotovanja slovenski prisotnosti v središčih dežele očitno ni več toliko. Najnovejša študija o stoletni zgodovini osrednjega Narodnega doma med drugim dokazuje, kako je bil cilj italijanskih nacionalističnih krogov za vsako ceno preprečiti konkretno prisotnost Slovencev v središču »najbolj italijanskega mesta«, Trsta (Klabjan & Bajc, 2021). Teža zgodovinskega spomina torej, ki je bila v zadnjih treh desetletij na stičnem prostoru zelo pogosto v ospredju zaradi polemične obravnave preteklosti. Če so po eni strani akademski in znanstveno-raziskovalni krogi Slovenije in Italije uspeli plodno sodelovati in so kot najbolj otipljiv rezultat sestavili poročilo mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je bila ustanovljena leta 1993 in svoje delo zaključila leta 2000, se je na drugi umestila neke vrste mitologija o italijanskih žrtvah na »vzhodnih mejah« ob koncu druge svetovne vojne, in to samo in izključno zaradi tega, ker so bili Italijani. Vprašanje aretacij, deportacij ter izvensodnih usmrtitev, kar se preveč

279

Primer dvojezičnega jumbo plakata, v tržaškem obmestju Sv. Ivan, ki vabi k vpisu v slovenske šole. Na pobudo Sindikata slovenske šole ter obeh krovnih organizacij, SKGS in SSO, so se taki oglasni panoji pojavili po številnih ulicah na Tržaškem, Goriškem in Videmskem (Foto: Gorazd Bajc, februar 2021).

poenostavljeno zreducira na pojem »fojbe«, in odhoda italijanskega prebivalstva iz Istre in dela Dalmacije, za kar se je preveč poenostavljeno uveljavil pojem »eksodus«, je postala tematika vsedržavnega interesa, predvsem medijskega. Vsaj od polovice devetdesetih let, še toliko bolj pa od leta 2004 dalje, ko je bil 30. marca z zakonom št. 92 določen dan, ki je posvečen spominu na žrtve fojb in t. i. eksodus, smo bili in smo še zmerom priča banalizaciji zgodovine. Čeprav je v zakonu na začetku zapisano, da je treba ohraniti in obnavljati spomin tudi na bolj zapletene razmere območja (Zakon 2004/92, čl. 1), se pravi »tragedijo«, bi bilo treba vključiti v kompleksni kontekst. Niti ni pretirano reči, da se je nekako oblikovala uradna verzija preteklosti. Kdor se z njo ne strinja, čeprav svoje poglede utemeljuje na ugotovitvah, ki so plod resnih raziskav (najbolj odmeven je bil primer monografije več avtorjev o »fojbah« – Pirjevec, 2009), postane zlahka tarča napadov, v nekaterih primerih celo medijskega šikaniranja.

Na eni strani stoji poročilo komisije, ki ne more dobiti tiste prave veljave in torej teže: slovenska stran ga je predstavila, italijanska pa »potisnila v predal«. Po svoje je to skopa sinteza sinteze, ki pa vendarle daje nekaj pomembnih pik na i-je skupni slovensko-italijanski zgodovini in so jo podpisali vsi člani, slovenski in italijanski. V slovenščini in italijanščini je bila uradna verzija prvič objavljena na začetku aprila 2001 (PD, 4. 4. 2001, 3–6; Il Piccolo, 4. 4. 2001: Dossier Italia-Slovenia). Kompletna, knjižna verzija z angleškim prevodom je istega leta izšla v Ljubljani (Kacin Wohinz & Troha, 2001), nato na spletu (https://www.kozina. com/premik/index_porocilo.htm); poročilo je bilo v naslednjih letih še večkrat objavljeno (med najnovejšimi PD, 12. 6. 2020, I–VIII, in na spletu časopisa). Na drugi strani pa je velik poudarek ali celo nadpovprečen odmev spomina na zgodovinsko dogajanje po koncu druge vojne, kjer pa je interpretacija in selekcionirana izbira faktov bolj pristranska kot pa nepristranska. Z zornega kota zgodovinopisja, pa tudi politične želje po umirjeni obravnavi skupne preteklosti za skupno boljšo prihodnost, je to pravzaprav paradoks. Vse to je vzbudilo veliko negodovanj, celo diplomatski spor – in sicer bolj med Italijo in Hrvaško leta 2007 kot s Slovenijo – predigra vsemu temu v devetdesetih letih je bil očitno tudi pritisk na mlado slovensko državo pred njenim vstopom v EU. »Žrtev« polemik je bila večkrat manjšina, saj se je povečalo pogojevanje glede njene zaščite.

Kljub vsemu se je nekaj premaknilo, saj »kolesje«, ki je iskalo in še išče kompromisne niše, skozi katere postaviti dobrososedske odnose na pravi tir – z namenom, da bomo v prihodnosti bolj in bolje sodelovali – je pripeljalo do pomembnih simbolnih gest. Na tem mestu lahko omenimo le dve. Ob devetdeseti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu, 13. julija 2010, so Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović, predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške, položili spominski venec na pročelje stavbe in k spomeniku pred tržaško železniško postajo, ki je posvečen odhodu iz Istre in dela Dalmacije. Isti večer so na osrednjem mestnem trgu sedeli v prvi vrsti med velikim koncertom prijateljstva pod taktirko priznanega dirigenta Riccarda Mutija. Lani, prav tako 13. julija, ob 100. obletnici požiga, sta predsednika Italije in Slovenije, Sergio Mattarella in Borut Pahor, slavnostno prisostvovala

280

Množica pred slovenskim Narodnim domom v Trstu, 13.07. 2020, ko se je začel postopek vračanja osrednjega simbola slovenske prisotnosti v mestu (Fotodokumentacija: Gorazd Bajc).

začetku formalne vrnitve Narodnega doma. Na isti dan sta tudi odlikovala pisatelja Borisa Pahorja, pred tem pa sta se v Bazovici v jutranjem delu poklonila na »fojbi«, kjer stoji spomenik obračunom ob zaključku druge svetovne vojne, in nato na »gmajni«, kjer so bili leta 1930 ustreljeni štirje slovenski in hrvaški antifašisti. Ne glede na to, da so na ta dan in naslednji razen zelo redkih izjem italijanski mediji zdaleč največ pozornosti posvetili bazoviški »fojbi« in ponovili običajna pretiravanja (cfr. Klabjan & Bajc, 2021), se je po sto letih postopek vračanja Narodnega doma vendarle začel. Da se bo tudi zaključil, bo treba imeti dodatno mero potrpljenja – napoveduje se vsaj deset let.

Ni pretirano reči, da zamejstvo živi z zgodovino oziroma zgodovina ga neprenehoma spremlja. Naj bodo to spominska srečanja ali komemoracije ob spomenikih in drugih obeležjih ali pa sprotno obujanje preteklosti v obliki objav in drugih oblik spominjanja, pa obenem polemik, ki so vezane na nelahko zgodovino. Zgodovinsko pogojena nasprotja v sami manjšini niso bila povsem presežena in po vsej verjetnosti bo to tudi v prihodnosti nemogoče, kar ne nazadnje kažejo precej različni odzivi na izjavo o spravi, ki jo je 15. marca letos objavila SAZU: SSO jo je navdušeno sprejel (PD, 26. 3. 2021, 18; NG, 1. 4. 2021, 2), SKGZ je bila precej rezervirana in je svarila pred uravnilovko zgodovine (Odziv SKGZ), nekateri posamezniki pa so bili še bolj kritični (PD, 23. 3. 2021, 18), podobno kot v Sloveniji (PD, 25. 3. 2021, 15).

Zaključek

V zadnjih treh desetletjih, ko je prišlo do nepredstavljivih premikov na ravni Evrope in na ravni nekdanje jugoslovanske države, je slovenska manjšina v Italiji doživela nekatere velike spremembe, ki so v dokajšnji meri spremenile njen videz skupnosti kot se je sicer na splošno preoblikoval celoten stični prostor vzdolž slovensko-italijanske meje. Kljub vsemu je slovenska narodna skupnost tudi po letu 1991 ena izmed najbolje organiziranih manjšin v Evropi. Bistvene nosilke te organiziranosti so naslednje inštitucije: državne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem, na Videmskem pa se je slovenščina lahko uveljavila le na dvojezični Špetrski šoli; Primorski dnevnik, periodični tisk in druge oblike tiskane besede; slovenske radijske in televizijske informativne ter druge oddaje v okviru vsedržavne ustanove RAI; knjižnice; stalna gledališka zasedba SSG; stanovske organizacije; finančna struktura, ki je prebrodila »cunami« iz začetka devetdesetih; številne kulturne, mladinske in športne organizacije z ne vedno sodobnimi infrastrukturami. Pravni položaj se je normativno izboljšal, težave so se pojavile ali pa ponavljale zaradi zamudne in nepopolne aplikacije. Krovni organizaciji sta poosebljali bipolarnost slovenske manjšine v Italiji, z leti pa so ideološke razlike izgubile svojo moč in prevladal je dialog. Še najbolj se je ohranila diametralno različna vizija glede politične participacije: na eni strani zagovorniki vključevanja v italijanske vsedržavne stranke, na drugi zagovorniki samostojnega političnega nastopanja.

Skupnost je torej pred novimi izzivi in toliko bolj zaradi »prepustnosti« meje po pristopu Slovenije v Schengen ne smejo ostati le na nivoju manjšine same. Izbire morajo zaobjeti vse akterje, torej tudi večino, slovensko državo in evropske

281

Mejna oznaka v spomin na vstop Slovenije v EU (1. maja 2004), na skupnem Trgu Evrope (italijansko Piazza della Transalpina) v Novi Gorici in italijanski Gorici (Wikimedia Commons).

inštitucije. Pri tem mora biti manjšina pripravljena na prilagoditve oz. najbolje bi bilo, če jih kar sama – in predvsem enotno – predlaga. Le tako bo v »toku s časom«, le tako bo preprečila, da ne »zdrkne« na nivo folklore, čeprav bi nekaterim to celo ustrezalo (ne nazadnje zaradi atraktivnosti v turizmu). Predpogoj vsemu je globinsko poznavanje samega sebe, v prvi vrsti samokritična refleksija. Kot je veljalo pred dobrim desetletjem (npr. Klabjan, 2008), tudi danes manjšina ni enovita in monolitna, za njeno razumevanje je treba upoštevati tudi lokalne dejavnike, generacijske razlike in okolje, iz katerega izhajajo posamezni manjšinski akterji, ključni pa morajo biti skupni cilji – če jih manjšina niti v zadnjem obdobju ni povsem opredelila (vsaj v javnosti tega nismo zasledili), ne bo odveč svetovati, da bi za to bil že skrajni čas.

282