Barbara Riman: Slovenci na Hrvaškem

Slovenci na Hrvaškem obstajajo že stoletja in so tam kontinuirano prisotni.1 S svojim delovanjem so »Kranjci«, »Štajerci«, »Gorenjci« in drugi posamezniki pustili močno sled v hrvaški zgodovini (Kržišnik-Bukić, 1995; Kržišnik-Bukić, 2006a; Kržišnik-Bukić, 2006b; Riman et al., 2019).

Slovenci so pred letom 1991 bili konstitutiven narod v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), kar je vplivalo na način kulturnega življenja in vzdrževanja identitete med pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem. To je vplivalo na organizacijsko shemo Slovencev na Hrvaškem in trenutne oblike (samo) organizacije (Zupančič, 2008, 527) ter na ohranjanje slovenskega jezika in kulture kot tudi na različne druge izzive, s katerimi se pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem srečujejo danes.

V času nekdanje SFRJ na Hrvaškem sta kontinuirano delovali dve slovenski društvi: Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb (Jerman & Todorovski, 1999) in Slovenski dom KPD Bazovica (Riman & Riman, 2012), ki sta še vedno aktivna. Nekaj časa je delovalo tudi Slovensko kulturno društvo Triglav v Karlovcu (1951–1976) ter Slovensko društvo Stane Sever v Osijeku (1971–1976) (Riman, 2019a, 56).2

Čeprav je bila slovenščina eden od jezikov nekdanje SFRJ, se je slovenski otroci na Hrvaškem niso mogli učiti institucionalno. Edini dve osnovni šoli na Hrvaškem, ki sta ponujali možnost pouka v slovenščini v obdobju po drugi svetovni vojni, sta bili v Labinu in na Reki. En oddelek je bil organiziran v današnji Osnovni šoli (OŠ) Ivo Lola Ribar v Labinu leta 1947/1948, vendar je deloval samo eno šolsko leto. Drugi primer je bil v OŠ Matteoti na Reki med letoma 1950 in 1953 (Riman, 2013, 372). Čeprav se je poskusilo organizirati slovensko šolo v povojnem času tudi v Zagrebu, tega Slovenci v Zagrebu niso dosegli (Josipovič & Škiljan, 2017, 73–74).

Skromna organizacija pripadnikov slovenske skupnosti v času SFRJ pa je vplivala tudi na današnji položaj. V prispevku je prikazan razvoj slovenske skupnosti od trenutka, ko je postala manjšina na Hrvaškem, do danes. Želimo prikazati proces ozaveščanja in razvoj (samo)organizacije ter poskus uveljavljanja pravic, ki so določene v zakonih Republike Hrvaške za pripadnike vseh manjšin, posledično pa tudi pripadnike slovenske skupnosti. S prispevkom opozarjamo na obstoj in delovanje Slovencev na Hrvaškem nasploh

Razvoj slovenske skupnosti na Hrvaškem od trenutka, ko je postala manjšina, je relativno počasen in šele po tridesetih letih obstoja se začenjajo aktivno uresničevati pravice, ki jih Republika Hrvaška ponuja.

Kdo so Slovenci na Hrvaškem danes?

Položaj pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem se je spremenil decembra 1990, ko je bil sprejet Božični Ustav (22. 12. 1990). V njem je opredeljen tudi položaj pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem, ki so od tedaj ena od dvaindvajsetih ustavno priznanih narodnih manjšin na Hrvaškem. S to spremembo je prišlo do drugačnega odnosa Republike Slovenije do Slovencev, ki so ostali na Hrvaškem. Obenem se je porajalo tudi večje zanimanje Republike Slovenije za položaj pripadnikov slovenske narodne manjšine na Hrvaškem.

Odnos Republike Hrvaške do vseh manjšin in tako tudi do slovenske manjšine je drugačen kot odnos Republike Slovenije do Slovencev na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč pripadniki vseh manjšin skoraj enake pravice. Republika Slovenija pa obravnava Slovence na Hrvaškem različno. Tiste, ki živijo v obmejnem pasu (Resolucija, 1996) oziroma v obmejnih županijah, ki mejijo z Republiko Slovenijo, in na območju mesta Zagreb (Ur. l. RS, 2006a), se obravnava kot avtohtono manjšino. Slovence, ki živijo na drugih območjih Hrvaške, pa se obravnava kot izseljensko skupnost. To močno vpliva tudi na življenje in delovanje Slovencev na Hrvaškem, ki se tretirajo kot izseljenci.

Slovenci na Hrvaškem so danes najstarejša manjšina na Hrvaškem, njihova povprečna starost je 59,7 leta. Povprečna starost prebivalcev Hrvaške je 41,7 leta. Še ena zanimivost je neenaka spolna struktura, pri čemer je po zadnjem popisu iz leta 2011 zabeleženih 7.171 Slovenk in 3.346 Slovencev. Številčna prevlada žensk nad moškimi v popisnih podatkih je sicer značilnost razvitih držav, kljub temu pa je razkorak med Slovenci na Hrvaškem tako velik, da ga ni mogoče razložiti zgolj z družbenoekonomsko razvitostjo države (Medvešek & Riman, 2017, 186). Ta neenakost je zabeležena že v preteklosti (Pajnič, 2018; Szabo, 1995).

Poselitev Slovencev je prisotna vzdolž slovensko-hrvaške meje in je izredno razpršena. To vpliva na določene pravice, ki jim zaradi majhnega števila ne pripadajo. Pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem so prisotni praktično v vseh večjih mestih in regionalnih središčih

1 Prispevek je nastal kot rezultat dela na raziskovalnem programu »Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja«. 2 Takoj po drugi svetovni vojni so delovala še nekaj let v povojnem času društva v Slavonskem Brodu, Vinkovcih in Vukovarju (Riman, 2019a, 56; Riman, 2019b).

297

Število prebivalcev Hrvaške, ki so se ob popisih prebivalstva opredelili za slovensko narodno pripadnost (Kržišnik-Bukić, 2006a; Medvešek & Novak Lukanović, 2016).

Izlet na Gorjance pri sv. Miklavžu, 16.07.1933, s člani Slovenskega kulturnega društva Slovenski dom Zagreb (njihova fotodokumentacija).

Leto popisa Število % od celotnega prebivalstva Hrvaške

1991 23.802 0,5 2001 13.173 0,1 2011 10.517 0,25

(Zagreb, Reka, Pulj, Split) (Zupančič, 2008, 527), o čemer pričajo tudi slovenska društva, ki so danes aktivna na Hrvaškem.

Število Slovencev na Hrvaškem iz različnih objektivnih razlogov upada. Najizraziteje se je zmanjševalo od leta 1991 do danes (prikaz je v tabeli 1).

Na zmanjševanje pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem je med drugimi vplivala tudi osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Procesi, ki so se dogajali v prvih letih nastanka nove države, še niso do konca raziskani in nekateri se šele opažajo. Veliko število posameznikov, ki so delali v krajih nekdanje Jugoslavije zunaj Slovenije, se je vrnilo v Slovenijo. Nekateri so imeli določene težave s pridobivanjem hrvaškega državljanstva, tako da so se tudi v teh prvih mesecih osamosvojitve morali odpovedati slovenskemu državljanstvu in obdržati hrvaškega, kar ne pomeni, da niso pripadniki slovenske manjšine na Hrvaškem.

S spremembo statusa Slovencev na Hrvaškem je prišlo tudi do določenih sprememb v videnju samih sebe in iskanju odgovorov, kako ohraniti slovenski jezik in kulturo na Hrvaškem. Glavno vlogo so v tem procesu imeli in še vedno imajo aktivni člani slovenskih društev, ki so med prvimi prepoznali in občutili spremembe v družbi. Prišlo je do hitrega uveljavljanja nekaterih pravic, ki so pripadnikom slovenske skupnosti s spremembo statusa pripadale.

Zaradi različnih dogajanj v devetdesetih letih 20. stoletja se je pojavila potreba po medsebojnem povezovanju in nastala je Zveza slovenskih društev v Republiki Hrvaški. Osnovana je bila 30. januarja leta 1992. Prvi sedež je bil v Slovenskem domu KPD Bazovica, katerega prvi predsednik je bil Vinko Žibert. Kmalu se je Zvezi pridružilo tudi Slovensko kulturno društvo Triglav iz Splita, ustanovljeno maja 1992. Štiri leta pozneje se je Zveza preimenovala v Zvezo slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem. Sedež se je takrat preselil v Zagreb, novi predsednik pa je postal Darko Šonc, obenem tudi predsednik Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom iz Zagreba. Maja 2018 se je spremenil sedež Zveze, ki je danes na Reki (Riman, 2019b, 65).

V devetdesetih letih so takratna redka slovenska društva začela oživljati svoje dejavnosti, kar je pomenilo oživljanje slovenskega jezika in organizirano skrb za njegovo ohranjanje ne le pri starejših generacijah, temveč tudi med mladimi (Lokar, 2013, 142).

Prvo slovensko društvo, ki je začelo s poukom slovenščine na Hrvaškem, je bilo Slovensko kulturno društvo Triglav v Splitu. Kmalu pa so temu primeru sledila tudi druga slovenska društva na Hrvaškem. Razen razširitve dejavnosti v obstoječih društvih na Hrvaškem je zabeležen tudi proces hitrega ustanavljanja slovenskih društev. Tudi danes je pomen slovenskih kulturnih društev izjemno velik, saj so jedro slovenstva na Hrvaškem. Kot slabost je treba poudariti, da pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem nimajo svojih dnevnih ali tedenskih novic, radijske ali televizijske oddaje. Pravzaprav se soočajo s številnimi izzivi, o katerih poročajo slovenski aktivisti na Hrvaškem.

298

Stavba na Masarykovi 13 v kateri se od leta 1949 nahaja Slovenski dom Zagreb (njihova fotodokumentacija).

Ustanavljanje večine slovenskih društev kot tudi nekatere druge pobude so se začele pojavljati po letu 2000. Tedaj je zaradi spremembe politične oblasti na Hrvaškem prišlo do hitrejše demokratske tranzicije, ki je vplivala tudi na manjšine in implementacijo zakona, ki regulira pravice narodnih manjšin. To se nanaša predvsem na Ustavni zakon o pravima nacionalnih manjina, ki je bil sprejet leta 2002 (Tatalović & Lacović, 2011, 376).

Slovenska društva so zabeležena predvsem v večjih mestih, kjer številčna prisotnost Slovencev omogoča združevanje slovenskih kulturnih društev, ki poleg običajnih tradicionalnih aktivnosti v društvu (zbor, folklorne in dramske skupine) ponujajo tudi možnost učenja slovenskega jezika. Poleg že obstoječih treh so po letu 2000 nastala še: Slovensko kulturno društvo Lipa (Dubrovnik, od leta 2001), Slovensko kulturno društvo Istra (Pulj, od leta 2001), Slovensko kulturno društvo Lipa (Zadar, od leta 2004), Slovensko kulturno društvo Snežnik (Lovran, od leta 2005), Kulturno društvo Slovenski dom Karlovec (Karlovec, od leta 2006), Društvo Slovencev Labin (Labin, od leta 2006), Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz (Osijek, od leta 2006), Slovensko kulturno društvo Lipa (Buzet, od leta 2007), Slovensko kulturno društvo Oljka (Poreč, od leta 2007), Slovensko kulturno društvo Gorski Kotar (Tršće, od leta 2007), Slovensko kulturno društvo Nagelj (Varaždin, od leta 2008) in Slovensko kulturno društvo Ajda (Umag, od leta 2011) (Riman, 2016, 277).3 V različnih virih najdemo različne podatke o številu članov posameznega kulturnega društva (Medvešek & Riman, 2018, 185–227), vendar društva evidenco vodijo na različne načine, tako da je težko natančno določiti število članov. Prisotni so predvsem starejši člani. Poleg tradicionalnih aktivnosti društva izdajajo tudi svoje biltene in glasila (Riman, 2019b). Pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem imajo tudi možnost politične participacije, in sicer na način aktivnega oblikovanja politike na lokalni ravni prek svetov in predstavnikov slovenske manjšine na ravni mesta/občine/županije.

Ta možnost je odvisna od predpisanega števila pripadnikov, ki živijo na določenem geografskem območju. Sveti in predstavniki imajo lahko samo svetovalno funkcijo (Riman & Zver, 2020, 79). Pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem so zelo apolitični in bi teoretično s svojo aktivnostjo v svetih ali kot predstavniki slovenske manjšine lahko vplivali na

3 Pomembno je omeniti, da je leta 1997 nastalo Kulturno društvo Slovencev Dr. France Prešeren v Šibeniku, ki se je zaprlo decembra 2018.

299

vse sfere življenja na lokalni ravni (Petričušić, 2012, 95). Kot je že omenjeno, ni prevelikega interesa za aktivnost v takih oblikah organizacij, kar kažejo tudi podatki iz leta 2019. Maja leta 2019 so bile volitve za svete in predstavnike slovenske manjšine in od razpisanih 40 volitvenih mest volitve niso potekale kar na 18 voliščih, ker ni bilo zadostnega števila kandidatov. Tudi število volivcev je bilo izjemno majhno, npr. v Primorsko-goranski županiji je na volišča prišlo samo 3,1 % volivcev v tej županiji (Riman & Zver, 2020, 82–83).

Politična nezainteresiranost pa vpliva tudi na volitve parlamentarnega poslanca za pripadnike slovenske skupnosti. Pripadniki slovenske skupnosti svojega poslanca volijo skupaj s pripadniki štirih drugih narodnih manjšin (albanske, črnogorske, makedonske in bošnjaške). Svoja kandidata so imeli na volitvah leta 2003 in 2015, oba pa sta pridobila relativno malo glasov (Riman & Zver, 2020, 87). V slovenski javnosti je nekako prisotna ideja, da imajo pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem svojega poslanca, to pa pravzaprav ne drži. Trenutno Slovence na Hrvaškem predstavlja Ermina Lejak Prljaskaj (Riman & Zver, 2020, 88).

Še en zelo pomemben element, ki se pojavlja v zadnjem času in ki vpliva na ohranjanje slovenskega jezika in kulture, je uvajanje slovenskega jezika v hrvaške osnovne in srednje šole. Viden je namreč močen upad števila govorcev slovenskega kot maternega jezika, poleg tega so raziskave pokazale, da je prenos slovenskega jezika okrnjen (Medvešek & Riman, 2019, 267). Ko gre za slovenski jezik kot materni jezik, je bilo tako leta 1991 zabeleženih 19.341 govorcev slovenščine, leta 2001 11.872 in leta 2011 še 9.220 govorcev (Medvešek & Riman, 2019, 260).

Uvedba slovenskega jezika v hrvaške institucije je pomembna zato, ker je na ta način slovenski jezik prisoten v hrvaški javnosti. Slovenskega jezika na Hrvaškem še vedno ni mogoče uporabljati (in ga verjetno še nekaj časa ne bo) zunaj slovenskih društev in družine, tako da je to eden od pozitivnih korakov v smer ponovne revitalizacije slovenskega jezika na Hrvaškem. Tako se od leta 2009 v OŠ Pećine4 na Reki slovenščina uči po modelu C (Mirković, 2009, 136).5 Danes pouk poteka v naslednjih šolah: OŠ Dr. Andrija Mohorovičić, Matulji in Podružnična OŠ Jušići; OŠ Kozala, Reka; OŠ Vazmoslava Grželja, Buzet; OŠ Marije in Line, Umag; Druga gimnazija, Varaždin; Srednja šola za uporabno umetnost in oblikovanje, Pulj; Srednja šola Čakovec (Riman et al., 2019, 15–16). Pouk slovenščine poteka tudi v slovenskih društvih kot Dopolnili pouk slovenskega jezika in kulture, ter se poučuje tudi v posebnem projektu Učenje slovenskega jezika in kulture v Varaždinski županiji.

Zaključek

Slovenci so na Hrvaškem kontinuirano prisotni v različnih sferah javnega življenja. Zaradi politično-zgodovinskih dogajanj sta bila razvoj in ohranjanje slovenskega jezika in kulture na Hrvaškem na določen način omejena. Situacija se je spremenila, ko so pripadniki slovenske skupnosti postali manjšina, ampak se še vedno v veliki večini ne zavedajo svojih pravic. Pri tem bo vsekakor potrebna pomoč tako Republike Hrvaške kot tudi Republike Slovenije, saj so izzivi, s katerimi se trenutno soočajo, pravzaprav šele začetek njihovega intenzivnega dela, da bi ostanke slovenske skupnosti na Hrvaškem uspešno ohranili.

4 To ni bila prva šola, prva je bila v Štrigovi v drugem polletju šolskega leta 2008/2009. 5 Oblika poučevanja jezika narodne manjšine kot izbirni predmet. Učni jezik učencev v šoli je hrvaščina, manjšinski jezik pa se poučuje od 2 do 5 šolskih ur na teden. To vključuje tudi spoznavanje matične kulture nasploh, književnosti, zemljepisa in zgodovine ter glasbene in likovne umetnosti. Po tem modelu se izobražujejo pripadniki albanske, avstrijske, češke, madžarske, makedonske, nemške, poljske, ruske, rusinske, slovaške, slovenske, srbske, ukrajinske in judovske narodne manjšine.

300