Igor Grdina: Slovensko samooblikovanje I

Ponekod človeške skupnosti oblikujejo države, drugod je obratno. Za vse primere veljavnega pravila ni. Pa tudi skupnosti, ki oblikujejo države, imajo za seboj zelo različne poti: temeljne sredotežne silnice nekaterih izhajajo iz politike, drugih iz jezika, tretjih iz zgodovinske usode, četrtih iz različnih kombinacij teh – pa tudi drugih – dejavnikov. Čas je z dolgotrajnimi procesi, vendar neredko tudi s hipnimi prelomi usmerjal, prekinjal, povezoval in združeval identitetne pramene, ki so bili zelo različnih ravni. Nikoli se vsi ljudje na določenem prostoru niso opredeljevali samo na podlagi ene značilnosti. Tako življenje posameznika kakor skupnosti je mnogoplastno: ni premica, temveč dinamičen in zdaj bolj ter drugič spet manj odprt prostor. Ljudi različnih časov v njem druži identitetna kontinuiteta, ki jo je mogoče pri pogledu v vzvratno ogledalo razumeti kot razvojno, ne kot petrificiran nabor lastnosti, značilnosti in predstav.

Pesnik, pisatelj in prevajalec Vladimir Levstik je v januarja 1934 objavljenem antologijskem eseju Poslanstvo besede pregnantno povzel slovensko izkušnjo narodne skupnosti, ki temelji na jeziku. Slednji pač omogoča komunikacijo med ljudmi brez posrednikov in torej najbolj avtentično zagotavlja tako ekspresijo človekovega imaginarija in idearija kakor tudi njuno razumevanje pri drugih. S tem je omogočena interakcija, ki ustvarja skupnost. Ko je Levstik pisal svoj veliki tekst, je bil čas velike krize zavesti, saj se je v jugoslovanski državi leta 1929 inavguriral oster unitaristični kurz. Še več: bil je vsiljevan in njegovo nesprejemanje je človeku lahko nakopalo mnoge sitnosti. Poprejšnja skupna nacionalna država Srbov, Hrvatov in Slovencev bi morala v skladu z vizijami kralja Aleksandra Zedinitelja postati zibelka enega – jugoslovanskega – naroda. Levstik pa je takšnemu scenariju kljub jugoslovanskemu patriotizmu, zaradi katerega je bil med prvo svetovno vojno preganjan, nasprotoval. V času, ko je oblast ukazala trgati iz beril Cankarjeve misli o raju pod Triglavom, Oton Župančič pa je podvomil o usodni navezanosti svojih rojakov na jezik, je pisatelj o ladji – Noetovi barki – slovenske besede demonstrativno dejal: »[N]ikoli, za nobeno ceno, nikomur in ničemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zgrnila jadra.« Še prej pa je ekspresivistično temeljito in komunikacijsko prepričljivo razložil neločljivo povezanost med njo in skupnostjo ljudi, ki se je vkrcala nanjo:

Rasno utegne biti narod zlit iz različnih prvin; njegova zgodovinska pota utegnejo biti posledek tuje volje, naključja in drugih vplivov, ki niso z njegovim najnotranjim bistvom v nobeni nujni zvezi; socialno utegne biti raztrgan na razne tvorbe in med seboj do klanja sprte razrede; gospodarsko in politično je morda zraščen v skupne sestave z drugimi narodi; kaj dela, da se vendar loči od njih? Kaj spaja Angleža iz Londona z Angležem iz Nove Zelandije, Francoza iz Normandije s Francozom na Vražjem otoku, porenskega kmeta z vojvodinskim Švabom, z nemškim naseljencem v Združenih državah, v Rusiji, v Južni Ameriki? Kaj dela, da smo eno; mi tukaj in oni tam, ob Soči in Zili in Dravi, in še drugod po svetu, v westfalskih in lorenskih rudnikih, ob Michiganskem jezeru in v kanadskih gozdovih? Kaj dela, da smo isto, da smo mi: Slovenci, slovenski narod?

Marsikaj, poreče kdo. Vendar: kolikorkoli je tega marsičesa, vse lahko izpremeni, vse lahko mine in izgine, dokler nam ostane naš jezik. Ker smo ga imeli, zato smo. Dokler ga bomo imeli, toliko časa bomo. Iz njegove moči smo živeli in bomo živeli, ne samo v zmislu političnih programov, ki jih čas piše in briše, ampak v neskončno višjem zmislu duhovnega in nravstvenega obstajanja, v najresničnejšem zmislu večne naloge, da nosimo z ostalim človeštvom vred svoj delež doživljanja in spoznavanja, dela in borbe, ustvarjanja, trpljenja in zmagoslavja ter z ostalim človeštvom vred osvojimo in bratsko oddamo svoj delež luči.

O časnost premagujoči nadgeneracijski kontinuiteti, ki zmerom prežema hkrati v inovacijo razprti jezik – njegov del so tudi stoletja nespremenjena imena geografskih realitet –, je Levstik zapisal:

Beseda, mati dejanja, je delala narode bogate z duhom in zlatom; beseda je trgala spone nevednosti, lomila jarem zatiranja, gradila barikade, nosila prapor politične, socijalne, verske in duhovne svobode ter kazala iz vsake sedanjosti pot v lepšo, pravičnejšo, plemenitejšo prihodnost. Sladka beseda materinih ust je dramila v življenje vse milijarde ljudi od prvega do današnjega dne, vodila njih otroške korake, jim vcepljala čednost, vero, ljubezen in voljo do dobrega, in nadaljevala svoje delo v ustih učiteljev in voditeljev in v človekovih lastnih ustih, kadar je dorasel nalogi, ki ga je čakala na njegovem življenjskem poprišču. […]

Kakor si ne more nihče izbrati očeta po svojem okusu, tako si ne more nihče svobodno izbrati jezika; vsak ga od nekdaj ima, zmerom istega, zakaj jezik njegovega naroda ostane tudi zatajen še njegov. Nasledstvo prednikov utriplje v nas; v vseh svojih telesnih in duševnih osnovah smo produkt bivših rodov, ki so nam obenem z ritmom svojih usod, svojega mišljenja in čutenja, svojih nagnjenj in strasti prav gotovo zapustili tudi neke dedne posebnosti v izražanju samega sebe. Okolica jezika, ki je pomagal ustvarjati naše očete, kakor so ga tudi ti od

11

rodu do rodu ustvarjali in hranili v ustih, nas zajame v samem trenutku našega rojstva in nadaljuje svoje tisočletno delo tako rekoč na istih, pripravljenih tleh. Njegov zaklad prehaja v nas iz ust vseh, ki z njimi najprisrčneje živimo, in se utrjuje ob doživljanju in izkušanju vsakega dne; na koncu našega življenja nam je ta jezik kakor živa simfonija osebnih in skupnih usod, osebnega in skupnega gorja in sreče, odraz pokrajin, ki so bile naš dom, okus kruha, ki smo ga jedli, in vina, ki smo ga pili; njegova prva, odločilna posvetitev je pa skrivnostni zakrament, ki smo ga sprejeli iz materinih žil in prs, ta nezatajljivi blagoslov, ki dela, da je naš jezik po krvi naš in da nam ga noben drug jezik ne more nadomestiti, ne tebi, ki zdaj živiš, ne tvojim potomcem, dokler se ga ne napijo iz istega vira, enako težkega od minulosti!

Zastavlja se vprašanje, v kolikšni meri je bila sugestivna Levstikova razlaga historično točna. Da je koreninila v zelo starih in civilizacijsko vplivnih razumevanjih povezanosti jezika in rodu, je očitno. Že na začetku Biblije je namreč mogoče srečati to misel oziroma logiko. V Genezi tako beremo: »Njihovi potomci so se razdelili kot narodi po otokih in deželah, vsak s svojim jezikom, po svojih rodbinah in narodih.« (1 Mz 10,5) Malo naprej tudi stoji zapisano: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik.« (1 Mz 11,6) Vzporednost med izrazom in tistimi, ki ga uporabljajo, je v Bibliji na več mestih popolna.

Zato ne preseneča, da se v srednjem veku marsikje srečuje enačenje jezika in ljudi, ki ga govorijo. Žitje Konstantina, ki ga je po vsej verjetnosti napisal še njegov brat Metodij, imenuje svetega moža za »prъvago nastavnika i učitelę slověnьsku jazyku«. Mišljeni so seveda njegovi govorci. Tem je mogoče biti učitelj, ne pa jeziku samemu. In tudi nadaljevanje je v znamenju takega pojmovanja. Ko pride do disputa v Benetkah, zagovornikom doktrine o dopustnosti čaščenja Vsemogočnega zgolj v hebrejščini, grščini in latinščini Konstantin Filozof nasprotuje z besedami: »Mi pa mnoge narode [rody] poznamo, ki so vešči v knjigah in Bogu namenjajo slavo vsak v svojem jeziku.«

Tudi v poznejših stoletjih najdemo nedvo(u)mna pričevanja o tem, da so ljudje in njihov izraz v imaginariju prebivalcev srednjega veka neločljivi. O Turkih glagoljaški pop Martinac v drugem Novljanskem breviarju, ki je nastal leta 1495, pravi: »I obujmši vsu Grčiju i Bulgariju, Bosnu i Rabaniju [tj. Albanijo], nalegoše na jazik hrvatski[.]« Osmani so seveda napadli govorce slednjega. A jezik je bil metonomija zanje.

Predstavni svet poročil historiografskega značaja se torej marsikje prav nič ne razlikuje od bibličnega. Pa tudi politika je v srednjem veku zapustila dovolj dokazov o povezovanju jezika in naroda. Češki kralj Otokar II. Přemysl je leta 1278 s posebnim pismom pozval Poljake, naj mu pomagajo v boju z rimskim kraljem Rudolfom. Slednji se – tako je pojasnil monarh iz Prage – opira na moč Tevtonov, ki imajo »nenasitna žrela« in »izprijene roke«. »Zlati« kralj je svoj poziv tudi primerno motiviral: zapisal je, da je po dolgem preiskovanju ugotovil, da sta mu narod Poljske in njegov govor najbližja oziroma najsorodnejša. Nemci so bili leta 1278 za češkega vladarja in njegove rojake le zlo prinašajoči tujci. Pa tudi v obratni smeri je bil občutek nelagodnosti močan. Značilno pričevanje o tem najdemo v Saškem zrcalu. V omenjenem zakoniku piše, da češki kralj ne more voliti nemškega oziroma rimskega kralja – ker je tujec. Za nacionalna nasprotja v srednjem veku je tudi značilna Dalimilova kronika, ki je nastala na začetku 14. stoletja. V njej stoji zapisano, da bo »tuj jezik [češki deželi] prinesel pogubo«. Poročilo o knezu Oldřichu, ki je ena bolj znanih epizod v tem odličnem spomeniku srednjeveškega pismenstva, je ohranilo celo vest, da se je omenjeni velikaš raje poročil s češko kmetico kakor z nemško cesarico. Med motivi za to je tudi želja, da bi razumel svoje otroke. Dalimilova kronika postavlja celo generalno pravilo: vsakdo hrepeni po svojem jeziku. Slednji je očitno pojmovan kot skrinja identitetne zaveze.

Dojemanje jezika kot značilnosti naroda je potemtakem starodavna in izpričana v tekstih različne vrste. V imaginariju in ideariju ljudi judovsko-krščanskega civilizacijskega kroga je bila brez dvoma čvrsto zakoreninjena. Za marsikoga celo samoumevna.

Takšno razumevanje je vsebovano tudi v besedni zvezi materin(ski) jezik. Značilno je slednja pri Slovencih izpričana že v 16. stoletju – pri Andreju Savincu, ki je poskrbel za to, da je luč sveta zagledal Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile. In v baročni dobi je bilo podobno. Polihistorski duhovnik Janez Ludvik Schönleben je v svoji izdaji lekcionarja (1672) bralcu – dejansko poklicnemu sobratu – pojasnil, da se piše po običaju rodu, govori pa po šegi pokrajine. Slovenski knjižni jezik se je tedaj zlasti zaradi raztresenosti župnij Ljubljanske škofije po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem uporabljal v več deželah, ki so sicer ljubosumno varovale vsaka svoje tradicije. Posebej pomembno je, da je učeni posvečenec razumel, kako zelo je tudi knjižni jezik navezan na nadgeneracijsko verigo. Pri govorjenem, ki se je prenašal od ust do ust, je to seveda bilo očitno. Knjižni jezik pa nikoli ni zgolj zapis slišanega. To dokazujejo že zgodnjesrednjeveški Brižinski spomeniki, v katerih je bil rešen prvi slovenski pravopisni problem – tj. zabeleženje zvene-

12

čnostne premene. Avtor je v besedi »detd« markiral tako imenovalniško zvočno stanje (t) kakor tisto v odvisnih sklonih (d). Zapisana celota je dejansko izrazila paradigmo, ni pa popolnoma odgovarjala nobeni konkretni izgovorni situaciji. Tu je videti zavest, da je knjižni jezik veliko več kakor le zapis govora. Takšno razumevanje je mogoče zaznati tudi kot temelj vnovičnega objavljanja Bohoričeve slovnice v 18. stoletju – pri o. Hipolitu Novomeškem (1715) in celovških jezuitih (1758). Tradicija se je tedaj ohranjala ne samo v praksi, temveč tudi na ravni teorije.

Potemtakem ni nič čudnega, da v 18. stoletju pri polihistorju Janezu Žigi Valentinu Popoviču, ki je kot prvi predavatelj nemškega jezika na dunajski univerzi že stal na pragu moderne lingvistike in njene sistematike, najdemo vzporednost pri navajanju imena ljudi in jezika. O rojakih v svojem najpomembnejšem delu, v Untersuchungen vom Meere (1750), značilno pravi: »Meine Landesleute, die vierterzillerischen Winden, nennen sich Slowenzi und ihre Muttersprache to Slowensko.« Popovič, ki je pri svojem naravoslovnem raziskovanju izhajal iz pretresa stvarnega stanja, je tudi pri tematizaciji lingvističnih vprašanj izhajal iz enakega temelja. Njegovo poročilo je zelo pomembno, saj dokazuje, da je moderna samooznaka Slovencev obstajala v ljudskem govoru. To pa je bilo le tri leta zatem, ko je prekmurski protestant Mihael Sever v Rédu zvelicsánsztva (1747) rojake, ki jim namenja svoje delo, izrecno označil kot »narod« – se pravi z besedo, ki opozarja na njihovo genetično povezanost in je izpričana že v Brižinskih spomenikih.

Dovolj je dokazov, da se povezovanje jezika in narodnosti na Slovenskem, v slovanskem svetu in drugod najde že v dobi pred (pred)romantiko, ki ji sicer mnogi pisci napačno pripisujejo odkritje in konceptualizacijo takšnega dojemanja. Johann Gottfried Herder, ki je za najpristnejši izraz človeških skupnosti štel duhovno kulturo – zlasti ljudsko poezijo – v njenem tipičnem idiomu, je dejansko le prevedel že prej obstoječe razumevanje v miselno in besedno gramatiko nove dobe. Res pa je, da sta za človeka jezikovna in narodnostna pripadnost med mnogimi identitetnimi prameni tedaj postali pomembnejši, kakor sta bili poprej. Pri tem so imeli Herder in drugi (pred)romantični nadgrajevalci misli »razsvetljevalca razsvetljenstva« Johanna Georga Hamanna veliko vlogo. Vendar pa ne gre spregledovati niti vpliva pojava šole za vse in vsakogar v habsburški monarhiji: pouk je za njenimi mejniki moral potekati v različnih idiomih, katerih meje se niso pokrivale s političnimi oziroma upravnimi. Identitet ob vpeljavi državno dirigiranih modernizacijskih procesov ni bilo mogoče politizirati v skladu s centralizacijskimi interesi državnega centra. Kmalu – v času napoleonskih vojn – pa se je razumevanje zvez med jezikom in njegovimi govorci radikaliziralo. Vzniknile so razlage, da gre v tem primeru za determinizem. Genetično-kavzalno mišljenje je pač skušalo biti konsekventno in s tem nuditi oporo prebivalcem negotove dobe. Johann Gottlieb Fichte je celo prišel do sklepa, da jezik bolj oblikuje ljudi kakor ti njega. To je bil seveda zelo dosledno izpeljan generalizacijski sklep, filozofova misel pa je v prvi vrsti opozarjala, da je v izraznih instrumentih tudi določen pogled na svet oziroma njegovo razumevanje. Takšna konceptualizacija razmerja med jezikom in njegovimi govorci dejansko ni bila čisto nova, saj je bilo že dolgo znano, da prevodi iz enega idioma v drugega ne morejo biti povsem adekvatni. Jezikovni posredovalci so bili od vsega začetka bolj ali manj pošteni izdajalci.

13

Seveda pa Fichtejev način mišljenja ni bil splošno sprejet: starinoslovec Richard Knabl je, denimo, poskušal študente teologije v Gradcu še v drugi polovici 19. stoletja prepričati, da Slovenci vse do Janeza Nepomuka Primica – se pravi do dobe francoske revolucije in njenega dediča Napoleona – sploh niso obstajali. In za njegovo dogmatično glavo ter trabante, ki so se pozneje vrteli okoli nje, ni bilo prav nič pomembno, da so imeli učeno kulturo v svojem jeziku že v srednjem veku. Prav tako jim nič ni pomenilo Popovičevo razmeroma zgodnje poročilo o usklajenosti identitetnih oznak v njej in v krogu preprostih ljudi. Brez tega bi po odpravi cenzure in uvedbi parlamentarizma v habsburški monarhiji pač ne moglo biti množične akcije podpisovanja peticij za oblikovanje Zedinjene Slovenije v statusu kraljevine. Ker podpora zanjo ni bila povezana z zahtevami po odpravi fevdalizma, je jasno, da je zares šlo samo za strinjanje z narodnopolitično zahtevo.

Zastavlja se torej vprašanje, kdaj se ob mnogih drugih identitetnih pramenih pojavi tisti, na katerem temelji skupnost Slovencev – tako v duhovnem kot prostorskem smislu. Čisto jasno je ta v obeh conah artikulirana že v 16. stoletju. V Trubarjevem opusu je mogoče najti pojem »slovenska dežela«. Ta formulacija je izpričana v reformatorjevem drugem katekizmu, ki je izšel leta 1555. Sočasno se v njegovih poslanicah pojavlja tudi nemški ustreznik »Windischland«. Ta oznaka je uporabljena v Trubarjevem pismu tedanjemu vodilnemu züriškemu teologu Heinrichu Bullingerju z dne 13. septembra 1555. Iz reformatorjeve poslanice je tudi razvidno, da »Windischland« obsega prostor, ki ni zamejen z obstoječimi političnimi mejami. Trubar namreč pravi, da je v njej pridigal 17 let. Pojem »slovenska dežela«/»Windischland« potemtakem obsega najmanj Kranjsko, Spodnjo Štajersko in Trst. Leta 1557 pa Trubar v nemškem posvetilu k prevodu prvega dela Nove zaveze tudi dovolj natančno opiše obseg jezika, v katerega preliva Božjo besedo. Pravi:

Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak.

Dve leti prej so v posvetilu k Trubarjevemu prevodu Matejevega evangelija med govorci slovenščine našteti tudi »Krovati«, vendar je ta tekst podpisan: »Vaši služabniki inu bratje V. T.« Da prva od obeh kratic pomeni Vergerija, je ob tako postavljenih besedah jasno, saj je bivši koprski škof in papeški nuncij zagovarjal misel, da je treba v Jugovzhodni Evropi slediti zgledom iz Italije in z Iberskega polotoka ter objavljati knjige za kar najširši prostor. V tekstih, ki so prišli zgolj izpod Trubarjevega peresa, pa Hrvatje niso navedeni med govorci slovenskega jezika. Reformator je 8. marca 1560 v pismu vojvodi Krištofu Württemberškemu celo izrecno zavrnil misel o tem, da bi lahko njegove spise ocenjeval kak Bezjak, Hrvat, Čeh ali Poljak; to lahko stori le kdo iz vrst Kranjcev, Spodnještajercev, Korošcev in Istranov ali človek iz (nekdanje) Slovenske marke. Kot neustreznega presojevalca reformator tedaj poimensko omenja v Zagrebu rojenega tvorca besede enciklopedija Pavla Skalića. To pomeni, da Trubar prostora onstran Sotle ni dojemal kot matičnega ozemlja jezikovne skupnosti, za katero je pisal in prevajal.

Sedaj se moremo vprašati, ali je Slovence kot skupnost, ki jo je Andrej Savinec leta 1595 razu-

14

Spomenik Primoža Trubarja (1508–1586), v Ljubljani v Trubarjevem parku (kipar Fran Berneker, beli marmor, 1910) (Wikimedia Commons).

mel kot »folk« – to besedo pa je Megiser razložil tudi z latinskim pojmom »natio« –, v življenje priklicalo reformacijsko gibanje, za katerega je imelo poseben pomen vodilo svetega Pavla iz pisma Rimljanom Vsak jezik bo slavil Boga (Rim 14,11). Pozorno branje virov na tem mestu onemogoča odgovoriti s pritrdilnico. Trubar je namreč ime Slovenci zapisoval na dva načina, z j-jevskim elementom na mestu jata in brez njega. Če bi si oznako izmislil, bi jo najbrž pisal enotno; seveda bi tudi ne moglo biti vpliva žive govorice. Varianta z j-jevskim elementom pa je gotovo dolenjska. Očitno je bila rabljena – kar zaradi imena do 15. stoletja obstoječe marke, ki je vsebovalo pridevnik slovenska, ni niti malo čudno. Tudi Trubar je vedel zanjo.

Pri tem pa je pomembno še nekaj: nemška oznaka »windisch« gotovo ni bila ustreznik za dandanes rabljeni pridevnik slovanski. Za Čehe in naselja v njihovi dovolj razsežni deželi se po času nastanka Psevdofredegarjeve kronike (7. stoletje) – kot je opozoril že Fran Ramovš – ni rabila (razen v enem primeru, ko je šlo za kolonizacijo od drugod). To pomeni, da nemški pridevnik »windisch« ni označeval Slovanov kar navprek, temveč le nekatere od njih. Pri njihovi natančni opredelitvi pa je nespregledljivo pomemben kontekst – kakor v primeru nekdanjih Hazarov v današnji Južni Rusiji in tistih, ki dandanes bivajo v Afganistanu in sosednjih predelih. Kadar se je izraz »windisch« nanašal na ljudi oziroma prostor na jugovzhodu (Svetega) Rimskega cesarstva, je označeval Slovence.

Na to pa kažejo tudi v srednjem veku oblikovana geografska imena. Ob potrebi ločevanja z enako poimenovanimi kraji drugih ljudi se je pri njih pojavil pridevnik slovenski oziroma v nemščini »windisch«. To zadaja smrtni udarec misli o tem, da so bile na jugovzhodu (Svetega) Rimskega cesarstva izoblikovane in utrjene identitete različnih slovanskih ljudstev. Ob srečevanju z nemškim svetom je tako na Koroškem kakor na Štajerskem in Kranjskem skozi mnoga stoletja izpričana enotna etnična oznaka. To ne bi bilo mogoče, če bi v različnih ozemeljskih enotah (kneževini, grofiji, vojvodini, deželi) obstajalo več ljudstev oziroma identitet. Še posebej zanimiv primer je Slovenj/Slovenski Gradec. Mesto ob Mislinji je bilo do 15. stoletja na Koroškem, njegov nemški »par« pa na Štajerskem. Kljub umeščenosti v različni ozemeljski enoti se označevalna razlika med krajema ni izpeljevala iz imena vojvodine oziroma dežele, temveč je bil en Gradec štet za bavarskega, drugi pa za slovenskega. Prav to ime je najčvrstejši žebelj v krsto ideji o več slovanskih ljudstvih v vzhodnoalpskem prostoru. Jasno je, da gre v primeru omenjenih mest za etnični red označevanja: Bavarski Gradec (Bayrisch-Grätz) pač ne more izhajati iz poimenovanja jezika.

Pomembno pa je še nekaj: Koroška in druge vojvodine na jugovzhodu srednjeveškega (Svetega) Rimskega cesarstva niso bile plemenske. Bavarska, Frankovska, Švabska in Saška ter na zahodu dodana Lotaringija pa so bile. Leta 976 v teritorialno vojvodino povzdignjene Koroške oziroma njene prednice Karantanije pač ni izoblikovalo ali je

15

Slovenski polihistor Janez Žiga Valentin Popovič (1705–1774), botanik, filolog, univerzitetni profesor (Wikimedia Commons).

Anton Tomaž Linhart (1756–1795) v zbirki portretov cesarja Franca I., hrani Slikovni arhiv Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju (Wikimedia Commons).

poseljevalo posebno pleme. Samostojni razvoj kneževine/grofije/vojvodine/dežele bi v daljšem časovnem razdobju nemara vodil do njega, vendar so bila pota zgodovine drugačna. Do prekinitve etnične povezanosti prostora v porečju zgornje Drave s širšim okoljem nikoli ni prišlo. Tako je koroški vojvoda tudi v visokem srednjem veku, kakor poroča Otokar Štajerski (iz Gaala), ostal »windische herre«, tj. slovenski gospod. Karantanci so bili prebivalci politično organizirane ozemeljske enote – kakor tudi Karniolci, ki se enkrat omenjajo v Frankovskih državnih analih. Za deželo slednjih pa je Pavel Diakon jasno povedal, da je »patria Sclavorum«. Znameniti langobardski pisec v svoji Zgodovini potemtakem omenja Karniolo, vendar v njej naseljenih ljudi ne imenuje po njej. Po njegovem poročilu v tej ozemeljski enoti bivajo Sclavi. Tako pa Konverzija Bavarcev in Karantancev imenuje prebivalce prostora severno od Karniole – vendar ne vseh. Maravi – tj. Moravci – so od njih jasno ločeni. Seveda pa tudi Bavarci. Oznaka Sclavi torej v Konverziji ne meri na vse Slovane, temveč le za nekatere od njih.

Kar nekaj srednjeveških virov izpričuje ožjo povezanost prostora na jugovzhodu (Svetega) Rimskega cesarstva tudi pozneje. Med njimi zavzema posebno mesto notar Burkhard, ki je leta 1161 med drugim zapisal: »Pertransiens Karinthiam, Carniolam, Istriam, duas marchias, alias partes Sclaueniae usque in Ungariam predicans mandatum expeditionis militiam simulque pecunie presidium imperatori collegi.« Poročilo, ki je bilo namenjeno opatu Nikolaju v porenskem Siegburgu, uporablja podobno terminologijo kakor Konverzija Bavarcev in Karantancev iz 9. stoletja. V tem znamenitem spisu se namreč navaja, da je bil (pokrajinski) škof Deoderik poveden »in Sclaviniam«. Slednja je zaobsegala vsaj Karantanijo in Spodnjo Panonijo. Prebivalci obeh pa se označujejo s skupnim imenom »Sclavi«. Za Karantance je v Konverziji vsekakor nedvo(u)mno sporočeno, da jim pripadajo. Iz jeseni srednjega oziroma zore novega veka je zelo zanimivo sporočilo, ki ga je v svoji avtobiografiji zapustil Christoph von Thein, ki je živel v drugi polovici 15. in v začetku 16. stoletja. Za Krško pravi, da je »in Windischen landt«, ne pa, denimo, na Kranjskem, čeprav so Habsburžani slednjo ravno v tistem času močno poenotili. Thein je razmere na jugovzhodu Svetega Rimskega cesarstva dobro poznal, saj je bil v njihovi službi. Prav tako je pomenljivo, da uporablja pojem »Windisch landt« na enaki ravni kakor Ogrska in Hrvaška. V istem časovnem oknu pa je bila tudi Koroška označena za »ain rehts Windisch Landt«. Jakob Unrest je v eni od svojih kronik celo poudaril, da je to potrdil zadnji cesar iz saške dinastije – Henrik (II.) Sveti, ki je vladal v prvi četrtini 11. stoletja.

Če k vsemu temu pridamo še dejstvo, da je v poznem srednjem veku izpričana tudi Marina Slovenka iz Dekanov, že v 14. stoletju pa je v Piranu srečati Jurija, ki se imenuje »Sclauegna« – na kritičnem mestu je e-jevski refleks za jat, ne zahodnoslovanski a-jevski –, je slika dovolj jasna. Oznaka Slovenci in z njihovim imenom zaznamovan prostor brez dvoma obstajata že pred Trubarjem. Jasno je tudi, da se ne nanašata na vse Slovane in njihovo ozemlje. Thein namreč povsem jasno razlikuje hrvaško deželo od slovenske. Podobno pa je tudi v drugih virih. Ko je ob koncu 16. stoletju Matija Trost v latinskih verzih slavil Trubarja in ga predstavil kot v vsem primerljivega z Luthrom – le da je drugi zaslužen za Nemce in njihovo domovino, prvi pa za Slovence ter prostor, na katerem bivajo –, je le nadaljeval razumevanje, izpričano že v starejši tradiciji. In prav tako je v pojmovnem svetu Valvasorjeve

16

Ustoličevanje koroških vojvod. Ilustracija v Avstrijski kroniki 95 gospostev Leopolda Stainreutherja (1340–1385) (Wikimedia Commons).

Slave samoumevno, da se pri tematizaciji kranjske zgodovine poroča tudi o dogajanjih na Koroškem – vključno s slavnostnim umeščanjem tamkajšnjih vladarjev.

Politične meje niso bile ne etnični plotovi ne edini viri teritorialnih oznak. To dokazujejo tudi viri, ki ne izhajajo iz historiografske in (u)pravne sfere. V začetku 16. stoletja je na sliki tedaj zelo čislanega slikarja Bernharda Strigla zapisano, da so kartuzije Žiče, Jurklošter in Bistra v Sclavoniji. To pomeni, da je v umetnikovem imaginariju, ki se je oblikoval ob pojmovanjih reda, katerega samostane je upodabljal, obstajalo skupno ime (najmanj) za del Štajerske in Kranjske. Podobno sliko dajejo tudi nekateri drugi viri, ki so nastali v zvezi z delovanjem menihov, zavezanih vodilom sv. Bruna.

Nič manj pomenljiva ni Nova pesem o kranjskih kmetih iz leta 1515, ki je povsem drugačne – landsknechtovske – provenience. Na letaku z njo so ohranjene najstarejše slovenske tiskane besede, zaradi česar je pozneje postala znamenita. A za zgodovino je enako pomembno tudi označevanje kmetov, ki so napadli stanovsko vojsko pri Celju, kot kranjskih. Ni znano, da bi tedaj na Štajersko prišli uporniki od drugod – če seveda odmislimo zastopnike koroških puntarjev na zborovanju v Konjicah. Avtor pesmi pa je očitno opazil naddeželno etnično enotnost ljudi v jugovzhodnih deželah Svetega rimskega cesarstva, vendar jo je poimenoval v skladu s svojim pojmovnim svetom. A to so označevalci delali od nekdaj. Raznolikost imen za isto stvarnost oziroma dejanskost izpričuje le številnost pogledov nanje. Nemci so npr. za Francoze in Špance Alemani, za Angleže Germani itd. Tako tudi različna poimenovanja za Slovence in njihove neposredne prednike niso znamenje nejasnosti v identitet(n)i (kontinuiteti) slednjih, temveč v različnosti informiranosti, izkušenj, interesov in zornih kotov opazovalcev. Drži pa, da je v nekaterih obdobjih prišlo do večje – v 18. stoletju pa celo do generalne – spremembe nomenklature. V razsvetljenski dobi je bilo to posledica uveljavljanja novih koncepcij, teorij in kategorialnega aparata.

V zvezi z intelektualno revolucijo 18. stoletja je prišlo do nove sistematizacije znanja, za katerega uveljavitev je bil na Slovenskem najbolj zaslužen Anton Tomaž Linhart. Svoje rojake je pojmoval kot del – a poseben, prepoznaven in historiografsko opisljiv – Slovanov, o katerih je sicer na splošno največ vedel modri abbé Josef Dobrovský. Slednji pa ni dobro poznal stvarnosti na jugu habsburških dežel, zato je bila Linhartova intervencija, ki jo je pozneje z jezikoslovnega stališča nadgradila še Kopitarjeva poprava na jezikoslovju utemeljenih misli velikega češkega učenjaka, zelo pomembna. Vendar dejansko stanje s tem ni bilo spremenjeno – le vključeno je bilo v drugačen pojmovni svet. Linhartovo razumevanje pa je bilo zelo vplivno, saj je njegova Zgodovina v drugi izdaji izšla leta 1796 pri uglednem nürnberškem založniku Grattenauerju.

Ostaja še pomembno vprašanje, kako razumeti oziroma pojmovati kontinuiteto in prelom med antičnimi in starejšimi obdobji zgodovine slovenskega prostora na eni ter poznejšo dobo na drugi strani. Čisto gotovo so bile spremembe, ki sta jih prinesla propad sredozemskega imperija – Rimskega ce-

17

Starodavni obred ustoličevanja karantanskih knezov je v slovanskem jeziku potekal na knežjem kamnu na Krnskem gradu. Deželni dvorec v Celovcu (Wikimedia Commons).

sarstva – in rojstvo Evrope v zgodnjem srednjem veku velikanske. Zajemale so vse ravni življenja in mišljenja. Že pokristjanjeni prostor v Vzhodnih Alpah in v pokrajinah do najsevernejših obal Jadrana je tedaj postal tako prevladujoče versko drugačen, da je sredi 8. stoletja prišlo do ponovnega misijonarjenja, ki je imelo tudi politično dimenzijo. Pa vendar krajevna (Petovio : Ptuj, Celea : Celje) in druga imena (Savus : Sava) opozarjajo na določen stik in kontinuiteto. Prav tako so se skozi časov sile prenesli posamezni elementi duhovne stvarnosti.

Morda je bilo izročilo antičnega krščanstva južno od Karantanije (oziroma od začetka 9. stoletja: Drave) tako močno, da tod ni bilo potrebe po velikopoteznem misijonarjenju, ki je za območje slednje in za spodnjepanonski prostor izpričano v Konverziji. Vsekakor pa je bila ta dediščina mnogo šibkejša kakor v romanskem svetu, kjer se je obdržala tudi jezikovna razvojna kontinuiteta. Tamkaj poprejšnji prebivalci tudi niso množično zapuščali celotnih provinc, v katerih so živeli – kar pa je z Evgipijevim Življenjem svetega Severina za prostor Vzhodnih Alp izpričano.

Vendar je po drugi strani tudi res, da Slovani, ki so ob koncu 6. in v začetku 7. stoletja politično in versko prevladali v prostoru od Podonavja na severu do najsevernejših obal Jadrana na jugu, niso bili njegovi edini, temveč samo najvplivnejši prebivalci. Način gospodarjenja, ki jim je omogočal preživetje, je na razgibanem in gozdno bogatem terenu terjal zelo veliko prostora. Romanizirani in kristjanizirani prebivalci, ki so bili prizadeti zaradi izselitev in večdesetletne nestabilne oblasti germanskih ljudstev – ta so že v času poznega Rimskega imperija prevzela vojaško sfero življenja v svoje roke, zaradi večinoma arijanske veroizpovedi pa so ostajala razmeroma kompakten naseljenski corpus separatum –, so ga potrebovali znatno manj. Precej več jih je lahko bivalo na ne ravno velikem ozemlju, v enklavah. A te so potem v procesu etničnega združevanja oziroma nivelizacije kopnele in končno izginile. Izgubile so svoje posebnosti, saj niso imele medsebojnega stika in prostora za populacijsko ekspanzijo. Čisto gotovo pa so v nadaljnjem slovenskem razvoju prisotni tudi tradicijski prameni starejših prebivalcev.

O tem pričuje ljudska kultura na vzhodnoalpsko-severnojadranskem področju. Slednja je bila v enoten kontinuirano razvijajoči se prostor povezana z razvojno posebnim – slovenskim – jezikom. Ta je omogočil njeno prenašanje iz roda v rod skozi srednji in novi vek. Jezik je prav zaradi sposobnosti ustvarjanja kontinuitete postal najčvrstejši identitetni temelj slovenske skupnosti, ki jo je stabilizirala privezanost ljudi na zemljo v stoletjih fevdalnega reda. To seveda ni izključevalo tudi velikih sprememb in sektorskih prelomov, a jedro je stalo in obstalo ter omogočilo tako prenašanje tradicije kakor refleksijo o sedanjosti ter pogovor o vizijah in poteh v prihodnost. Potemtakem je mogoče reči, da je Vladimir Levstik v monumentalnem eseju Poslanstvo besede kljub poetično zanesenemu slovarju povzel realno sliko slovenske stvarnosti. Edina korist tistih, ki so ji bodisi zaradi neukosti bodisi zaradi želje po vzbujanju pozornosti nasprotovali – ali jo celo zanikovali –, pa je bila vzpodbuda za nadaljnje raziskovanje in iskanje vedno čvrstejših argumentov za njeno točnost.

18