IGOR GRDINA
Slovensko samooblikovanje I.
Ponekod človeške skupnosti oblikujejo države, drugod je obratno. Za vse primere veljavnega pravila ni. Pa tudi skupnosti, ki oblikujejo države, imajo za seboj zelo različne poti: temeljne sredotežne silnice nekaterih izhajajo iz politike, drugih iz jezika, tretjih iz zgodovinske usode, četrtih iz različnih kombinacij teh – pa tudi drugih – dejavnikov. Čas je z dolgotrajnimi procesi, vendar neredko tudi s hipnimi prelomi usmerjal, prekinjal, povezoval in združeval identitetne pramene, ki so bili zelo različnih ravni. Nikoli se vsi ljudje na določenem prostoru niso opredeljevali samo na podlagi ene značilnosti. Tako življenje posameznika kakor skupnosti je mnogoplastno: ni premica, temveč dinamičen in zdaj bolj ter drugič spet manj odprt prostor. Ljudi različnih časov v njem druži identitetna kontinuiteta, ki jo je mogoče pri pogledu v vzvratno ogledalo razumeti kot razvojno, ne kot petrificiran nabor lastnosti, značilnosti in predstav. Pesnik, pisatelj in prevajalec Vladimir Levstik je v januarja 1934 objavljenem antologijskem eseju Poslanstvo besede pregnantno povzel slovensko izkušnjo narodne skupnosti, ki temelji na jeziku. Slednji pač omogoča komunikacijo med ljudmi brez posrednikov in torej najbolj avtentično zagotavlja tako ekspresijo človekovega imaginarija in idearija kakor tudi njuno razumevanje pri drugih. S tem je omogočena interakcija, ki ustvarja skupnost. Ko je Levstik pisal svoj veliki tekst, je bil čas velike krize zavesti, saj se je v jugoslovanski državi leta 1929 inavguriral oster unitaristični kurz. Še več: bil je vsiljevan in njegovo nesprejemanje je človeku lahko nakopalo mnoge sitnosti. Poprejšnja skupna nacionalna država Srbov, Hrvatov in Slovencev bi morala v skladu z vizijami kralja Aleksandra Zedinitelja postati zibelka enega – jugoslovanskega – naroda. Levstik pa je takšnemu scenariju kljub jugoslovanskemu patriotizmu, zaradi katerega je bil med prvo svetovno vojno preganjan, nasprotoval. V času, ko je oblast ukazala trgati iz beril Cankarjeve misli o raju pod Triglavom, Oton Župančič pa je podvomil o usodni navezanosti svojih rojakov na jezik, je pisatelj o ladji – Noetovi barki – slovenske besede demonstrativno dejal: »[N]ikoli, za nobeno ceno, nikomur in ničemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zgrnila jadra.« Še prej pa je ekspresivistično temeljito in komunikacijsko prepričljivo razložil neločljivo povezanost med njo in skupnostjo ljudi, ki se je vkrcala nanjo:
utegne biti raztrgan na razne tvorbe in med seboj do klanja sprte razrede; gospodarsko in politično je morda zraščen v skupne sestave z drugimi narodi; kaj dela, da se vendar loči od njih? Kaj spaja Angleža iz Londona z Angležem iz Nove Zelandije, Francoza iz Normandije s Francozom na Vražjem otoku, porenskega kmeta z vojvodinskim Švabom, z nemškim naseljencem v Združenih državah, v Rusiji, v Južni Ameriki? Kaj dela, da smo eno; mi tukaj in oni tam, ob Soči in Zili in Dravi, in še drugod po svetu, v westfalskih in lorenskih rudnikih, ob Michiganskem jezeru in v kanadskih gozdovih? Kaj dela, da smo isto, da smo mi: Slovenci, slovenski narod? Marsikaj, poreče kdo. Vendar: kolikorkoli je tega marsičesa, vse lahko izpremeni, vse lahko mine in izgine, dokler nam ostane naš jezik. Ker smo ga imeli, zato smo. Dokler ga bomo imeli, toliko časa bomo. Iz njegove moči smo živeli in bomo živeli, ne samo v zmislu političnih programov, ki jih čas piše in briše, ampak v neskončno višjem zmislu duhovnega in nravstvenega obstajanja, v najresničnejšem zmislu večne naloge, da nosimo z ostalim človeštvom vred svoj delež doživljanja in spoznavanja, dela in borbe, ustvarjanja, trpljenja in zmagoslavja ter z ostalim človeštvom vred osvojimo in bratsko oddamo svoj delež luči. O časnost premagujoči nadgeneracijski kontinuiteti, ki zmerom prežema hkrati v inovacijo razprti jezik – njegov del so tudi stoletja nespremenjena imena geografskih realitet –, je Levstik zapisal: Beseda, mati dejanja, je delala narode bogate z duhom in zlatom; beseda je trgala spone nevednosti, lomila jarem zatiranja, gradila barikade, nosila prapor politične, socijalne, verske in duhovne svobode ter kazala iz vsake sedanjosti pot v lepšo, pravičnejšo, plemenitejšo prihodnost. Sladka beseda materinih ust je dramila v življenje vse milijarde ljudi od prvega do današnjega dne, vodila njih otroške korake, jim vcepljala čednost, vero, ljubezen in voljo do dobrega, in nadaljevala svoje delo v ustih učiteljev in voditeljev in v človekovih lastnih ustih, kadar je dorasel nalogi, ki ga je čakala na njegovem življenjskem poprišču. […] Kakor si ne more nihče izbrati očeta po svojem okusu, tako si ne more nihče svobodno izbrati jezika; vsak ga od nekdaj ima, zmerom istega, zakaj jezik njegovega naroda ostane tudi zatajen še njegov. Nasledstvo prednikov utriplje v nas; v vseh svojih telesnih in duševnih osnovah smo produkt bivših rodov, ki so nam obenem z ritmom svojih usod, svojega mišljenja in čutenja, svojih nagnjenj in strasti prav gotovo zapustili tudi neke dedne posebnosti v izražanju samega sebe. Okolica jezika, ki je pomagal ustvarjati naše očete, kakor so ga tudi ti od
Rasno utegne biti narod zlit iz različnih prvin; njegova zgodovinska pota utegnejo biti posledek tuje volje, naključja in drugih vplivov, ki niso z njegovim najnotranjim bistvom v nobeni nujni zvezi; socialno
11
