14 minute read

Jernej Letnar Černič: Sodstvo

JERNEJ LETNAR ČERNIČ Sodstvo

Neodvisno, nepristransko in pošteno sodstvo za prebivalstvo slovenske države ni nekaj samoumevnega. Dostop vsakogar do poštenega sodstva je bil na današnjem ozemlju slovenske države v preteklosti prej izjema kot pravilo. Pošteno sodstvo je kot voda na mlin za delovanje vsakokratne demokratične in pravne države na podlagi vladavine prava (Letnar Černič, 2020). Brez uresničevanja pravice do poštenega sojenja težko govorimo o vladavini prava. Prebivalci današnjega slovenska ozemlja so prejeli dostop do neodvisnega, neprestanega in poštenega sodnega varstva šele z nastankom slovenske države. Prebivalstvo slovenske države desetletja pred tem ni imelo dostopa do poštenega in enakega sodnega varstva. Predhodnice slovenske države ne le da niso uresničevale vladavine prava, temveč so, kot je kasneje ugotovilo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju ustavno sodišče), sistematično kršile človekove pravice in temeljne svoboščine (Jambrek, 2014). Zlorabe v pravosodju so posebej očitne v nekdanjem komunističnem režimu, kjer so takratne oblasti uporabljale sodstvo za obračun s političnimi nasprotniki. Sodniki in sodnice v takratnem režimu niso bili zavezani uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bili so podrejeni politični volji takratnega totalitarnega režima. Veljaki komunistične partije so se neposredno vmešavali v konkretne sodne postopke in sodnikom naročali oziroma jim celo ukazovali, kako morajo soditi. Sodni postopki torej niso bili pošteni, neodvisni in nepristranski. Slovensko sodstvo v času jugoslovanske države ni delovalo na podlagi prava in ni uresničevalo načela pravne države in vladavine prava. Sodstvo je v totalitarnem obdobju uporabljalo pravo kot sredstvo za opravičevanje samovoljnih in političnih odločitev komunističnih oblasti. Teoretično je šele Ustava RS (v nadaljevanju ustava) konec decembra 1991 vzpostavila vsebinske in postopkovne predpostavke za uresničevanje in spoštovanje pravice do poštenega sojenja. Ustava je ustvarila pravico do enakega in poštenega sodnega varstva kot tudi določila in razmejila pristojnosti sodne veje oblasti v sistemu državne oblasti. Pristojnosti sodne veje oblasti so v slovenski pravni in demokratični državi omejene s pristojnostmi izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Državni zbor Republike Slovenije voli tako sodnike rednega sodstva kot Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Ustava je vzpostavila sodstvo kot eno izmed treh vej državne oblasti, ki se morajo medsebojno nadzirati in omejevati s ciljem preprečevanja zlorabe in uzurpacije moči (Letnar Černič, 2018a; Letnar Černič, 2018b). Po uveljavitvi ustavnega reda demokratične in pravne države je marsikaj ostalo enako kot prej. Iz novega demokratičnega sistema, ki naj bi spoštoval vladavino prava in človekove pravice ter temeljne svoboščine, niso bili izločeni ljudje, ki so sodili v prejšnjem totalitarnem režimu. Do očiščenja oziroma lustracije je prišlo le v nekaj primerih. Naslednja desetletja so pokazala, da so ljudje, ki so nosili sodniške halje še v prejšnjem totalitarnem sistemu, v marsičem vplivali na slabo delovanje slovenskega sodstva in so povzročali težave pri uresničevanju pravice do poštenega sojenja pred slovenskimi sodišči. Delovanje sodstva od nastanka slovenske države naprej razčlenimo na tri poglavitna desetletja.

Prvo desetletje (1991–2001)

Slovensko sodstvo je moralo v prvem desetletju svojega obstoja prekiniti s samovoljnimi praksami prejšnjega totalitarnega sistema. V slovenski pravni red so bile prenešene dobre normativne prakse iz razvitih evropskih ustavnih demokracij. Večina posameznikov, ki so v prvem desetletju slovenske države opravljali sodniško funkcijo, je prišla iz jugoslovanskega totalitarnega sistema, kjer sodniki niso sodili pošteno, neodvisno in nepristransko. Še pomembnejše je, da jih univerze in sodstvo niso izobraževali v smeri uresničevanja vladavine prava in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost in solidarnost (Letnar Černič, 2018c). Prvo desetletje je za številne sodnice in sodnike pomenilo težak izziv, saj so morali čez noč začeti uporabljati pravo s ciljem omejevanja moči državnih oblasti in ga prenehati uporabljati kot sredstvo za opravičevanje samovoljnih odločitev takratne slovenske in jugoslovanske komunistične partije (Šturm, 1998).

Takoj po sprejemu in uveljavitvi ustave je začelo delovati slovensko ustavno sodišče kot vrhovni varuh ustavnosti, zakonitosti in človekovih pravic v slovenskem pravnem redu. Sodniki prvega mandata ustavnega sodišča so v naslednjih devetih letih opravili pionirsko delo. Jasno so zapisali, da je ustavni red novonastale slovenske države pravno kakovostnejši od totalitarnega pravnega reda jugoslovanske države, ki je sistematično in vsesplošno kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Prvi mandat je ugotovil številne kršitve načela pravne države v preteklem sistemu in vzpostavil pravne standarde sodobne evropske ustavne demokracije. V tej smeri je razveljavil številne sodbe kengurujskih sodišč, ki jih je nekdanja komunistična oblast uporabljala za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Ustavno sodišče je denimo zapisalo, da je pri jugoslovanski državi »šlo za državo, katere tedanja oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank v nasprotju z lastnim pravnim redom« (Ustavno sodišče, 1992). V prvem mandatu so funkcijo ustavnih sodnikov opravljali posamezniki

105

Trg Republike v Ljubljani, kjer je bila 25. junija 1991 razglašena samostojna in neodvisna slovenska država (Foto: Jernej Letnar Černič).

različnih ideologij, a najgloblji pečat so na ustavnem sodišču pustili predvsem sodniki Jambrek, Šturm, Jerovšek in Krivic. Po drugi strani se je redno sodstvo soočalo z izzivi, kako se prilagoditi novemu demokratičnemu pravnemu redu, ki temelji na vladavini prava. Težave so bile še posebej vidne v denacionalizacijskih postopkih, ki se po več letih ali celo desetletjih še vedno niso končali. Prilagajanje je bilo morda lažje v pravdnih postopkih kot v kazenskih zadevah, v katerih se je neupravičeno uničilo življenja in družine. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju vrhovno sodišče) je v prvem desetletju na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pričelo razveljavljati številne sodbe, ki so kršile pravico do poštenega sojenja. A redno sodstvo niti v prvem desetletju ni izvedlo niti uspešno končalo z ugotovitvijo individualne kazenske odgovornosti niti enega kazenskega postopka zoper osumljence komunističnih hudodelstev zoper človečnost in kršitev človekovih pravic. Drugače je bilo denimo v Romuniji, kjer je sodstvo nekatere storilce obsodilo hudodelstev v času komunističnega režima (Grosecu, 2017).

Slovenska država je v prvem desetletju svojega obstoja pristopila tudi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki je postala del slovenskega pravnega reda. Pristop je dodobra posegal v delovanje slovenskega sodstva, saj so njegove sodbe lahko postale predmet presoje pred Evropskim sodiščem za človekovo pravice (ESČP). Nanj se lahko obrnejo prebivalci sedeminštiridesetih držav članic Sveta Evrope, vključno s slovensko državo, če menijo, da je država pogodbenica kršila katero izmed njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz EKČP. Slovensko prebivalstvo je v naslednjem desetletju ESČP vzelo za svoje, saj so na njegov sedež na aveniji za človekove pravice poslali na tisoče pritožb. ESČP pa je v tej luči do sedaj slovensko državo obsodilo kršitve pravice do poštenega sojenja v več kot 250 primerih (Letnar Černič, 2018a). Po nekaterih njegovih sodbah je v slovenskem pravnem redu prišlo do pozitivnih normativnih reform vladavine prava, ki so proti koncu tretjega desetletja privedli k nižjemu številu sodb zoper slovensko državo.

Prvo desetletje je bilo tako za slovensko sodstvo relativno uspešno, kot je pač lahko uspešno v post tranzicijskem okolju slovenske države. Postavljen je bil pravni red demokratične in pravne države na temelju normativnih okvirov razvitih evropskih demokracij. Prvi mandat ustavnih sodnikov je izoblikoval ustavno sodišče kot močno institucijo, ki varuje ustavnost, zakonitost in človekove pravice. Vzpostavil je normativne standarde, primerljive z veliko starejšimi ustavnimi demokracijami. Hkrati je slovensko sodstvo zamudilo nekaj priložnosti, da preseka s samovoljnimi praksami nekdanjega totalitarnega režima. Prvo desetletje je pokazalo, da bo slovensko sodstvo v naslednjih dveh desetletjih trpelo zaradi pomanjkljivega ponotranjenja ustavnih načel in vrednot. Kasneje se je izkazalo, da so mentaliteta, slabe prakse in korupcija ogrozile tudi normativne temelje slovenskega sodstva.

Drugo desetletje (2001–2011)

Drugo desetletje slovenskega sodstva je na prvi pogled minilo brez posebnih dogodkov. Slovensko sodstvo naj

106

bi v drugem desetletju ponotranjilo standarde vladavine prava, delitve oblasti in varstva človekovih pravic. Sodstvo je bilo še naprej ujeto v ostanke socialističnega sodstva, ki so se kazali v čezmernem formalizmu, pozitivizmu in avtoritativnem sojenju. Slovensko sodstvo je primer postsocialističnega sodnega sistema (Uzelac, 2010; Zobec & Letnar Černič, 2015). Še vedno so se sprejemale različne odločitve v podobnih primerih. V tem obdobju je slovenska država vstopila v Evropsko unijo, s čimer so slovenska sodišča postala podvržena evropskemu pravnemu redu in sodiščem Evropske unije. Slovensko sodstvo je v drugem desetletju začelo trpeti za posledicami odsotnosti reform iz preteklosti. ESČP je v tem obdobju ugotovilo, da so slovenska sodišča v številnih primerih kršila pravico do poštenega sojenja, predvsem do sojenja v razumnem roku in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Ugotovilo je sistemske težave slovenske države pri odpravi sodnih zaostankov, v številnih drugih zadevah pa, da je slovensko sodstvo kršilo tudi še nekatere ostale določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Ministrstvo za pravosodje je zato oblikovalo projekt Lukenda, ki naj bi pripomogel h krajšanju sodnih postopkov. Država je zaposlila na desetine novih sodnic in sodnikov, zaradi česar se je uvrstila prav na vrh lestvic po številu sodnikov na milijon prebivalcev. Hkrati je državni zbor sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reforma slovenskega sodstva pa ni takoj pokazala rezultatov. V tranzicijskem sodstvu je najlažje izpeljati normativne sistemske reforme, malce težje pa je spremeniti mentaliteto zaposlenih v pravosodju.

Ustavno sodišče je v svojem drugem mandatu začelo vse bolj uporabljati primerjalno in mednarodnopravno sodno prakso. Vse več pravnih subjektov se je pričelo obračati na ustavno sodišče, kar je povzročilo njegovo preobremenjenost in posledično omejitev dostopa do njega, še posebej pravice do ustavne pritožbe. Ustavno sodišče je proti koncu drugega desetletja slovenskega sodstva sprejelo morda najpomembnejšo odločitev v svoji zgodovini. Sodniki so v zadevi Titova cesta odločili, da je Mestni svet Mestne občine Ljubljana z Odlokom o poimenovanju nove avenije po jugoslovanskem generalu Titu neposredno kršil človekovo dostojanstvo tako pritožnikov kot celotne slovenske družbe, saj je jugoslovanski totalitarni režim sistematično kršil človekove pravice in temeljne svoboščine (Ustavno sodišče RS, 2011). Vrhovno sodišče je razveljavilo nekaj nepravičnih sodb rednih sodišč iz prejšnjega sistema. V tej luči je še posebej odmevala zadeva Uhernik, kjer je vrhovno sodišče po dvaintridesetih letih razveljavilo sodbo komunističnih sodišč, ki so po krivem obsodile Martina Uhernika na več let zapora. Proti koncu drugega desetletja delovanja slovenskega sodstva so se prvič začeli pojavljati kritični glasovi, ki so opozarjali na pomanjkljivosti pri njegovem delovanju. Zaupanje javnosti v delovanje slovenskega sodstva se je začelo zniževati.

Tretje desetletje (2011–2021)

Tretje desetletje je zaznamovalo zelo nizko zaupanje slovenske javnosti v delovanje slovenskega sodstva. Delovanje slovenskega sodstva so zaznamovale

107

številne afere, od namerno pozabljenih oporok do zadeve Patria in zadeve Nović. Številne kršitve pravice do poštenega sojenja so oslabile njegovo delovanje. V javnosti se je ustvaril vtis, da slovensko sodstvo ni zmožno uspešno zaključiti niti enega sodnega postopka zoper organizirane hudodelske združbe. Nezadovoljstvo javnosti nad delovanjem slovenskega sodstva se je večalo iz leta v leto. Delovanje slovenskega sodstva je iz območja tabu teme prešlo v osrčje javne debate. V tretjem desetletju delovanja slovenskega sodstva smo lahko tako prebirali kritične in ostre debate o položaju in odgovornosti sodne veje oblasti pri pomanjkljivem delovanju slovenske pravne in demokratične države. Notranji in zunanji opazovalci so začeli objavljati kritične prispevke o delovanju posameznih delov slovenskega sodstva. Raziskovalci so začeli prispevke o slovenskem sodstvu objavljati tudi pri uglednih mednarodnih založbah. Evropsko sodišče za človekove pravice je nadaljevalo z ugotavljanjem kršitev pravice do poštenega sojenja v slovenski državi.

Zadeva Patria je še posebej razburkala slovensko javnost in izpostavila prisotnost starih praks, korupcije in umazane povezanosti med nekaterimi sodniki in zunanjimi politični akterji. Posamezni sodniki vrhovnega sodišča so v zadevi Patria neposredno kršili pravico do neodvisnega sodnika kot dela pravice do poštenega sojenja. Zadeva je odmevala tudi zato, ker je slovensko sodstvo tik pred državnozborskimi volitvami poslalo opozicijskega politika v zapor, kar je zagotovo vplivalo na državnozborske volitve leta 2014, na splošno na delovanje slovenske ustavne demokracije in na izbiro mandatov. Ni naključje, da je na takratnih državnozborskih volitvah relativna zmagovalka volitev prejela največje število poslanskih mandatov v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije. Sodbo vrhovnega sodišča je kasneje razveljavilo šele ustavno sodišče, medtem pa so vrhovni sodniki, ki so tako neposredno kršili pravico do neodvisnega sodišča, še vedno ostali vrhovni sodniki. Nekateri izmed njih so celo zasedli vodstvene položaje na vrhovnem sodišču.

V javnosti je postalo jasno, da se sodna veja oblasti sooča z notranjimi izzivi, kako zagotoviti ne le zunanjo, temveč tudi notranjo neodvisnost slovenskega sodstva. Nekateri sodniki žvižgači, na primer sodnika Radonjić in Zobec, so začeli javno poročati o pritiskih, ki naj bi jih nanje izvrševali predsedniki sodišč in sodniki z višjih ravni sodne veje oblasti. Sodna veja oblasti je, namesto da bi se odprla javnosti in začela javno raziskovati obtožbe, začela javno zagovarjati teze, da bi morali nove sodnice in sodnike samoupravno izbirati v sodni veji oblasti. Žvižgači so v slovenskem pravosodju še vedno šikanirani in izobčeni. Sodna samouprava, ki bi morala zavarovati njihovo dostojanstvo in integriteto, jih namesto tega šikanira. Slovensko sodstvo se v tretjem desetletju nastanka slovenskega države še vedno ni odprlo navzven. Sodna veja oblasti še vedno ne objavlja sodb rednih sodišč 1. in 2. stopnje. Vrhovno sodišče še vedno sodi na zaprtih sejah. Zaprte so tudi njihove obče seje. Po drugi strani pa vrhovi sodniške samouprave zahtevajo večjo samostojnost in težijo k izključenosti iz nadzora drugih dveh vej oblasti. V javnosti se ustvarja vtis ideološke prepletenosti najvišjih vrhov slovenskega rednega sodstva s političnimi strankami, ki so neposredne ali vsaj ideološke naslednice nekdanje komunistične partije. Ob koncu leta 2018 si je vrhovno sodišče vzelo pravico do praznovanja »100 let vrhovnega sodstva na Slovenskem« (Vrhovno sodišče RS, 2018), čeprav je vrhovno sodstvo več kot štiri desetletja in pol delovalo v totalitarnem režimu. Vrhovno sodišče se je v tretjem desetletju bolj kot z vsebinskim dvigom kakovosti sojenja ukvarjalo z odnosi z javnostjo, pri čemer ni investiralo v boljši dostop do podatkovnih baz in

108

boljšo tehnično opremljenost sodnikov, ki bi lahko izboljšala njihovo delo ter posledično ugled sodstva v javnosti.

Ustavno sodišče se je v tretjem desetletju soočalo s številnimi pomanjkljivostmi. Počasi se je omejevalo dostop do njega z instituti ustavnih pritožb. Do preloma pri delovanju ustavnega sodišča je prišlo ob menjavi tretjega s četrtim mandatom. Večino sodnic in sodnikov četrtega mandata ustavnega sodišča je izvolil Državni zbor RS po državnozborskih volitvah leta 2014, zaradi česar so se ob volitvah začeli pojavljati očitki o vprašljivi legitimnosti in legalnosti. Četrti mandat ustavnega sodišča je v številnih svojih odločbah nastopil avtoritarno in v nekaterih celo posegel v temeljna načela slovenskega ustavnega reda, kot so pravna država, delitve oblasti in ustavna demokracija (Letnar Černič, 2019). Ustavno sodišče je v februarju 2021 sprejelo problematično odločitev (Ustavno sodišče RS, 2021), kjer je zakonodajni veji oblasti odreklo ustavno pristojnost nadzora s parlamentarno preiskavo nad domnevnimi zlorabami v slovenskem sodstvu. Med četrtim mandatom so na ustavno sodišče prihajale številne kritike glede domnevne kršitve prepovedi dejanskih in navideznih interesov, saj večina iz odločanja v nekaterih primerih ni izločila domnevno s konflikti interesov »okuženih« sodnikov. Po treh desetletjih delovanja slovenskega sodstva je zato bolj kot kdaj koli prej aktualno vprašanje, kdo bo nadzoroval tiste, ki sodijo v rednem sodstvu in odločajo na ustavnem sodišču.

Prihodnost slovenskega sodstva?

Kakšna je torej prihodnost slovenskega sodstva? Nedvoumno so potrebne obsežne in sistematične reforme, ki bodo zavarovale vsakogar pred prisotnostjo dejanskih in navideznih konfliktov interesov v rednem sodstvu in na ustavnem sodišču (Letnar Černič et al., 2018). Redno sodstvo in ustavno sodišče je treba reformirati. Odpreti ju je treba javnosti in podvreči nadzoru zakonodajne in izvršilne veje oblasti ter civilne družbe. V največji meri je prihodnost sodstva pogojena s pripravljenostjo ljudi, ki nosijo sodniške halje, da v svojem vsakdanjem delu ponotranjijo ustavne vrednote in načelo vladavine prava, ustavne demokracije in delitve oblasti (Avbelj & Letnar Černič, 2020; Letnar Černič & Avbelj, 2018). Slovensko sodstvo še vedno trpi zaradi avtoritarne mentalitete, starih vzorcev in miselnosti, ki izvirajo iz prejšnjega režima. Vse prevečkrat lahko opazujemo formalizme, avtoritarnost in odsotnost diskurzivne presoje argumentov. Slovensko sodstvo se, namesto da se korporativno bori zoper nadzor različnih deležnikov, mora odpreti javnosti, saj bo le tako zvišalo zaupanje običajnih ljudi v njegovo delovanje. Pošteno, neodvisno, nepristransko, javno, profesionalno in meritorno delovanje sodne veje oblasti in njene samouprave je ključno za delovanje vsakokratne ustavne demokracije in pravne države. V tej luči ima pomembno vlogo sodna samouprava, ki se mora odpreti nadzoru javnosti. Sodna samoupravna lahko izjemno vpliva na delovanje sodstva v demokratični in pravni državi. V večini evropskih držav sodeluje v postopkih izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, odloča o napredovanjih, vodi postopke v disciplinskih in etičnih zadevah ter odloča o suspenzih oziroma prenehanju sodne funkcije. Ker odloča o tako pomembnih vprašanjih za delovanje demokratične in pravne države, jo morajo sestavljati ljudje, ki so ponotranjili njene vrednote in ki jih odlikujejo profesionalnost, meritornost in transparentnost. Sodna veja oblasti lahko le s transparentnim in poštenim delovanjem svoje samouprave uresničuje postulate enakega in poštenega sodnega varstva. Številne evropske države se kljub tem teoretičnim ciljem vsakodnevno srečujejo s številnimi izzivi pri delovanju sodne samouprave, od zagotavljanja transparentnega delovanja do njenega poštenega odločanja. Srednje-

109

in vzhodnoevropske države trpijo zaradi pogosto domnevno odvisnega in netransparentnega odločanja. Sodna samouprava v slovenski državi še ni ponotranjila vrednot ustavne demokracije in pravne države. Po treh desetletjih delovanja slovenskega sodstva se zdi, da so nujne sistematične in strukturne reforme. Vprašanje je, če jih je slovenska ustavna demokracija v trenutnem stanju sposobna izvesti. Slovensko sodstvo mora zato v naslednjih letih in desetletjih znova pridobiti zaupanje prebivalstva z odprtim in bolj poštenim delom ter pripravljenostjo, da se izpostavi nadzoru ostalih dveh vej oblasti in civilne družbe.

110

This article is from: