JERNEJ LETNAR ČERNIČ
Sodstvo
Neodvisno, nepristransko in pošteno sodstvo za prebivalstvo slovenske države ni nekaj samoumevnega. Dostop vsakogar do poštenega sodstva je bil na današnjem ozemlju slovenske države v preteklosti prej izjema kot pravilo. Pošteno sodstvo je kot voda na mlin za delovanje vsakokratne demokratične in pravne države na podlagi vladavine prava (Letnar Černič, 2020). Brez uresničevanja pravice do poštenega sojenja težko govorimo o vladavini prava. Prebivalci današnjega slovenska ozemlja so prejeli dostop do neodvisnega, neprestanega in poštenega sodnega varstva šele z nastankom slovenske države. Prebivalstvo slovenske države desetletja pred tem ni imelo dostopa do poštenega in enakega sodnega varstva. Predhodnice slovenske države ne le da niso uresničevale vladavine prava, temveč so, kot je kasneje ugotovilo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju ustavno sodišče), sistematično kršile človekove pravice in temeljne svoboščine (Jambrek, 2014). Zlorabe v pravosodju so posebej očitne v nekdanjem komunističnem režimu, kjer so takratne oblasti uporabljale sodstvo za obračun s političnimi nasprotniki. Sodniki in sodnice v takratnem režimu niso bili zavezani uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bili so podrejeni politični volji takratnega totalitarnega režima. Veljaki komunistične partije so se neposredno vmešavali v konkretne sodne postopke in sodnikom naročali oziroma jim celo ukazovali, kako morajo soditi. Sodni postopki torej niso bili pošteni, neodvisni in nepristranski. Slovensko sodstvo v času jugoslovanske države ni delovalo na podlagi prava in ni uresničevalo načela pravne države in vladavine prava. Sodstvo je v totalitarnem obdobju uporabljalo pravo kot sredstvo za opravičevanje samovoljnih in političnih odločitev komunističnih oblasti. Teoretično je šele Ustava RS (v nadaljevanju ustava) konec decembra 1991 vzpostavila vsebinske in postopkovne predpostavke za uresničevanje in spoštovanje pravice do poštenega sojenja. Ustava je ustvarila pravico do enakega in poštenega sodnega varstva kot tudi določila in razmejila pristojnosti sodne veje oblasti v sistemu državne oblasti. Pristojnosti sodne veje oblasti so v slovenski pravni in demokratični državi omejene s pristojnostmi izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Državni zbor Republike Slovenije voli tako sodnike rednega sodstva kot Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ustava je vzpostavila sodstvo kot eno izmed treh vej državne oblasti, ki se morajo medsebojno nadzirati in omejevati s ciljem preprečevanja zlorabe in uzurpacije moči (Letnar Černič, 2018a; Letnar Černič, 2018b). Po uveljavitvi ustavnega reda demokratične in pravne države je marsikaj ostalo enako kot prej. Iz novega demokratičnega sistema, ki naj bi spoštoval vladavino prava in človekove pravice ter temeljne svoboščine, niso bili izločeni ljudje, ki so sodili v prejšnjem totalitarnem reži-
mu. Do očiščenja oziroma lustracije je prišlo le v nekaj primerih. Naslednja desetletja so pokazala, da so ljudje, ki so nosili sodniške halje še v prejšnjem totalitarnem sistemu, v marsičem vplivali na slabo delovanje slovenskega sodstva in so povzročali težave pri uresničevanju pravice do poštenega sojenja pred slovenskimi sodišči. Delovanje sodstva od nastanka slovenske države naprej razčlenimo na tri poglavitna desetletja. Prvo desetletje (1991–2001) Slovensko sodstvo je moralo v prvem desetletju svojega obstoja prekiniti s samovoljnimi praksami prejšnjega totalitarnega sistema. V slovenski pravni red so bile prenešene dobre normativne prakse iz razvitih evropskih ustavnih demokracij. Večina posameznikov, ki so v prvem desetletju slovenske države opravljali sodniško funkcijo, je prišla iz jugoslovanskega totalitarnega sistema, kjer sodniki niso sodili pošteno, neodvisno in nepristransko. Še pomembnejše je, da jih univerze in sodstvo niso izobraževali v smeri uresničevanja vladavine prava in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost in solidarnost (Letnar Černič, 2018c). Prvo desetletje je za številne sodnice in sodnike pomenilo težak izziv, saj so morali čez noč začeti uporabljati pravo s ciljem omejevanja moči državnih oblasti in ga prenehati uporabljati kot sredstvo za opravičevanje samovoljnih odločitev takratne slovenske in jugoslovanske komunistične partije (Šturm, 1998). Takoj po sprejemu in uveljavitvi ustave je začelo delovati slovensko ustavno sodišče kot vrhovni varuh ustavnosti, zakonitosti in človekovih pravic v slovenskem pravnem redu. Sodniki prvega mandata ustavnega sodišča so v naslednjih devetih letih opravili pionirsko delo. Jasno so zapisali, da je ustavni red novonastale slovenske države pravno kakovostnejši od totalitarnega pravnega reda jugoslovanske države, ki je sistematično in vsesplošno kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Prvi mandat je ugotovil številne kršitve načela pravne države v preteklem sistemu in vzpostavil pravne standarde sodobne evropske ustavne demokracije. V tej smeri je razveljavil številne sodbe kengurujskih sodišč, ki jih je nekdanja komunistična oblast uporabljala za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Ustavno sodišče je denimo zapisalo, da je pri jugoslovanski državi »šlo za državo, katere tedanja oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank v nasprotju z lastnim pravnim redom« (Ustavno sodišče, 1992). V prvem mandatu so funkcijo ustavnih sodnikov opravljali posamezniki
105
