Miti o učinkovitosti

BESEDILO: SANJA LONČAR

Zgodbe o učinkovitem »šparanju« so bile vedno vroča tema. Nekatere rešitve iz starih časov se nam dandanes zdijo smešne. Verjetno bomo v prihodnosti enako gledali tudi na »rešitve«, ki nam jih ponujajo danes.

Izkušnje nam pravijo, da se v družbi vedno najbolj razpravlja in dviguje prah okrog ukrepov, ki imajo najmanj učinka na reševanje težav. Tako smo nekoč v podjetjih skušali prihraniti z izbiro najcenejšega toaletnega papirja. Zdaj nam že desetletje vsiljujejo žarnice, ki so nezdrave za oči in možgane – s tem naj bi prihranili pri porabi elektrike. Toda sočasno promovirajo kopico napravic, kamer, senzorjev in računalniške opreme, ki porabijo več elektrike kot vse stare žarnice skupaj. Družba ima dovolj denarja za kemoterapijo (na enega pacienta se tako porabi tudi po sto tisoč evrov iz zdravstvene blagajne). Na drugi strani ni denarja za preventivo, s katero bi odpravili vzroke, o katerih z visoko gotovostjo vemo, da pripeljejo do nastanka bolezni, ki zahtevajo kemoterapijo. Tudi pri zeleni preobrazbi kar dežujejo rešitve, ki se zdijo obetavne, dokler ne pobrskamo pod površje in si ogledamo, kaj si lahko od njih v resnici obetamo.

ELEKTRIČNI AVTOMOBILI KOT REŠITELJI OKOLJA?

Zgodba o zelenih avtomobilih postane precej manj zelena, če vemo, da za tono litija, ki je ključna surovina pri izdelavi baterij v električnih avtomobilih, potrebujemo 22 milijonov litrov vode, pri čemer nastaja tudi trajno onesnaževanje okolja z izpusti boraksa, kalija in mangana. Romantične zgodbe, ki so obljubljale, da se bomo čez nekaj let vsi prevažali z električnimi avtomobili, kvari še ena podrobnost. Litija preprosto ni dovolj da bi zadostil eksploziji povpraševanja. Ta trenutek bi ga potrebovali štirikrat več, kot ga je na trgu, zato ne preseneča, da je cena litija od januarja do aprila poskočila z 10.000 na 78.000 ameriških dolarjev za tono. Naši telefoni, računalniki, električna kolesa in avtomobili, pa tudi vse drugo, kar deluje na baterije z večjimi zmogljivostmi, zahteva litij. Tudi shranjevanje sončne energije zahteva velike sisteme litijevih baterij. Povrhu odsluženih baterij ni mogoče reciklirati, elektrike, s katero bi jih polnili, pa tudi utegne zmanjkati.

VERTIKALNO KMETOVANJE KOT REŠITEV ZA LAKOTO?

Še ena novost, ki navdušuje Billa Gatesa in številne vlagatelje, je, da bodo težave oskrbe velikih mest rešili s tovarnami hrane, v katerih bodo zelenjavo pridelovali v povsem nadzorovanih razmerah. Snovalci novih megaprojektov, ki bodo dokončno spravili pod nadzor sleherni grižljaj hrane, lobirajo s trditvami, da gre za zeleno rešitev, ki bo omogočila manjšo porabo vode, gnojil in škropiv na enoto izdelka. Mar res? Izračun je odvisen od tega, kako opredelimo izdelek. Številne analize zelenjave, pridelane ob pomoči hidroponike, kažejo dramatičen upad hranilne vrednosti takšnih živil. Povečini se količina vitaminov, rudnin in antioksidantov vsaj prepolovi, nekatere snovi pa v primerjavi z naravno pridelano

ekološko zelenjavo in sadjem padejo na borih deset do dvajset odstotkov. Če torej to lepo napihnjeno in oblikovano kroglico praznega niča imenujemo jagoda, paradižnik ali solata, pravljica o učinkovitosti zveni lepo. Če pa ocenjujemo, koliko denarja in resursov potrebujemo, da pridelamo enako količino vitalnih snovi, vidimo da gre za še eno zlorabo znanosti več. Moj domači paradižnik nikoli ne bo obrodil 40 do 60 kilogramov po rastlini. Toda moj paradižnik ni pokuril niti kilovata elektrike, niti grama škropiva in niti litra plačane vode, zato pa je zdrav, dišeč, poln likopena in dragocenih biofotonov. Naše celice ne potrebujejo polnil, temveč živila, teh pa nam laboratorijsko kmetovanje nikoli ne bo prineslo.

»REDČIZACIJA«

Da prikrijejo dvig cen, proizvajalci množično uporabljajo psihološke trike: v enako embalažo pakirajo manj izdelka ali pa izdelke redčijo. Tako čisto bučno olje vsebuje vse več sončničnega olja, v vložninah je več vode in manj zelenjave, v pijačah manj sadnega deleža. Tako so cene vode, ki ji je dodano nekaj malega arome in umetnih vitaminov, dosegle in presegle cene polnovrednih 100-odstotnih sokov. Kaže, da bo treba v trgovine hoditi z bralnimi očali ali s povečevalno lupo. Kljub navidezni razliki v ceni je bolje izbrati koncentrirani izdelek (npr. 100-odstotni sok ali celo koncentrirani sok). Ne kupujte pripravljenih muslijev – na boljšem boste, če boste ločeno kupili kosmiče, suho sadje in oreščke ter jih mešali sami. Enako velja za sadni jogurt: veliko bolj se vam izplača kupiti navadni jogurt in mu dodati svoj sadni pripravek. Na "redčizacijo" je najbolje odgovoriti s koncentracijo.

NOVO