90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji

90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji

Izdala in zalo탑ila: Nogometna zveza Slovenije Ljubljana, 2010

Izdajatelj: Izdajatelj: Nogometna zveza Slovenije Generalni sekretar: Aleš Zavrl Urednik: Igor E. Bergant Sodelavci: Mag. Rudi Bračič, Mladen Čičmir, Stane Kokalj, Matjaž Krajnik, dr. Tomaž Pavlin, Tamara Rozman, Miloš Rus, Vlado Šajn, Rok Tamše, Vesna Vasilič.

Fotografije: Ljubo Stojanovič, Drago Wernig, arhiv NZS. Oblikovanje: Žiga Jokić, Atree d.o.o.

Tisk: Set d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.332(497.4)(091)(082) NOGOMETNA zveza Slovenije [Devetdeset] 90 let krovne nogometne organizacije v Sloveniji / [urednik Igor E. Bergant; fotografije Ljubo Stojanovič ... et al.]. - Ljubljana: Nogometna zveza Slovenije, 2010 1. Bergant, Igor E. 253435136

2

kazalo: 6 Ključni dosežki 2000-2010 11 Organigram NZS 12 Zgodovina – od začetka do 1918 16 1918 - 1945 19 1945 - 1970 22 1970 – 1992 25 1992 – 2010 32 Grassroots 34 Mlajše reprezentance 36 Mlada reprezentanca 38 Ženske reprezentance 40 Futsal 42 Zveza nogometnih trenerjev Slovenije 44 Zveza nogometnih sodnikov Slovenije 46 Pokal Slovenije 47 Združenje nogometnih klubov 1. SNL 48 Medobčinske nogometne zveze 49 NZS 2010 v številkah 50 Spominski album NZS 60 Nagrajenci NZS

Slovenska nogometna devetdesetica Vsi, ki imamo v različnih vlogah radi nogomet, ob številki 90 skoraj zagotovo najprej pomislimo na zadnjo minuto tekme, na konec srečanja. Zaradi sodnikovega dodatka je ta - zadnja, 90. minuta - navadno še posebej dolga. Lahko se vleče v neskončnost, zlasti za moštvo (in njegove navijače), ki ob koncu krčevito brani minimalno prednost. A ne glede na vse to - številka 90 je v nogometu simbol konca.

V Sloveniji se radi štejemo za nekaj posebnega. Ko gre za nogomet, to zagotovo smo. Zato nam tudi številka 90 lahko pomeni nekaj drugega. Leto, v katerem proslavljamo 90 let krovne nogometne organizacije na Slovenskem, si bomo zapomnili po vnovični udeležbi naše moške članske reprezentance na svetovnem prvenstvu. Po častnem nastopu, ki nam je na zgodovinskem dogodku na afriški celini prinesel našo prvo zmago na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev. Po navdušenju naših ljubiteljev nogometa, ki so znali ceniti sijajen trud in igro naših reprezentantov, pa čeprav so nesrečno in le za las zgrešili uvrstitev v osmino finala. V letu naše 90. obletnice se je slovenska reprezentanca prebila na 15. mesto na svetovni lestvici, z novimi objekti je naš nogomet dobil tudi pomembno razvojno priložnost. A še bolj pomembno je to, da se je naša igra v tem letu zaradi uspehov zasidrala v srcih slovenske mladine, ki v nogometu ne prepoznava samo družabnega in telesnega razvedrila, pač pa tudi vrednote - potrebo po trdem delu za uspeh in nepopustljivost, a hkrati sodelovanje, ob spoštovanju tekmeca in pravil. Naše mlade generacije so v nogometu prepoznale svetovno govorico, medij globalne povezanosti, v katerem se zaradi bliskovitega razvoja komunikacij o nas še nikoli ni govorilo toliko, kot prav v iztekajočem se letu.

Publikacija ob 90. obletnici delovanja priča o dinamičnem razvoju krovne nogometne organizije v Sloveniji, zgodovina pa pripoveduje tudi o posledicah razklanosti, zablod in napak. Nobeno obdobje ni bilo lahko in brez težav. Nikoli slovenskemu nogometu ni šlo tako dobro, da mu ne bi lahko šlo še bolje. Prav zaradi uspehov zadnjih let in naše zgodovine bi v našem delu morali biti odgovornejši kot kdajkoli prej. Zato naše možnosti za uspehe na različnih področjih nikoli niso bile večje.

Zaradi vsega napisanega številka 90 v slovenskem nogometu pač ne more simbolizirati konca. Začetka pa tudi ne. Slovenski nogomet je - v primerjavi s starejšimi nacionalnimi zvezami - v relativno kratkem času dosegel toliko, da se nam ni treba počutiti kot začetniki. Številka 90 je dovolj visoka, da nam lahko zbudi upravičeno zadoščenje, a je nad njo še veliko prostora. In če se naposled navežem na priljubljeno nogometno geslo ob zadnjem okroglem jubileju: ob 80-letnici smo šli naprej. 90 torej pomeni, da smo na dobri poti.

Rudi Zavrl, častni predsednik Nogometne zveze Slovenije

3

Poslanica predsednika Republike Slovenije Nogomet ima zaradi svoje priljubljenosti in razširjenosti po vsem svetu prav gotovo posebno mesto med športi. Nogomet je izrazito ljudski šport, dostopen je najširšemu krogu talentiranih športnikov. Svetovna prvenstva in druga velika nogometna tekmovanja s svojo globalno odmevnostjo presegajo meje športa in postajajo družbeni fenomen širokega zanimanja in pomembnosti.

Tudi v Sloveniji ima nogomet že dolgo tradicijo in številne privržence. Več kot 41 tisoč registriranih igralcev in igralk, več kot tisoč trenerjev in skoraj toliko sodnikov, 255 nogometnih klubov po Sloveniji, vse to kaže, kako dobro organiziran in razširjen je ta šport v naši državi.

Z dobro organiziranostjo in kakovostnim delom so prišli tudi uspehi. Slovenska nogometna reprezentanca se je uspela dvakrat uvrstiti na svetovno in enkrat na evropsko prvenstvo, na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) pa Slovenija trenutno zaseda visoko 15. mesto. Vse to so dosežki, ki si zaslužijo spoštovanje in priznanje, saj dokazujejo voljo, znanje in ambicije. Le na tak način se je mogoče s trdim in vztrajnim delom prebiti v svetovno elito.

Vedno se rad spomnim odmevnih nastopov naših nogometašev v predtekmovanjih in na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, še posebej srečanj z reprezentancama Ruske federacije in Združenih držav Amerike, ki sem si ju tudi sam ogledal. Dosežki slovenskega nogometa me navdajajo z veseljem in ponosom.

Spoštovani, dovolite mi, da ob 90-letnici Nogometne zveze Slovenije iskreno čestitam vsem športnikom in športnicam, trenerjem, sodnikom in drugim strokovnim sodelavcem ter seveda vodstvu. Ob visokem jubileju vam izrekam priznanje in vam želim uspešno delo in veliko športnih dosežkov.

dr. Danilo Türk, Predsednik Republike Slovenije

4

Sporočilo predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Devetdeset let je spoštovana starost nacionalne zveze, še posebej če sovpada s pomembnimi dogodki v zgodovini njene dežele.

Državna nogometna reprezentanca je danes takšen simbol nacionalne suverenosti, kot sta zastava ali himna. Slovenija zato ponosno kaže vse bistvene značilnosti, ki države umeščajo na zemljevid.

Po prvem svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1930 je nek časnik v Montevideu na prvi strani objavil naslov: »Urugvaj je postal del zemljepisa«. Izhajajoč iz tega se Slovenija v atlasu sveta po zaslugi dveh nastopov na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev ter enega na evropskem prvenstvu v komaj enem desetletju, razteza že čez veliko strani.

Izjemni dosežki slovenskega nogometa jasno kažejo na dobro premišljeno delovanje Nogometne zveze Slovenije pod vodstvom Rudija Zavrla in Ivana Simiča.

Slovenski nogomet je v dobrih rokah, kar je dober obet za uspešno prihodnost.

Michel Platini predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA)

5

N O G OM ET N A

Z V E ZA

S LOV E N I J E

2 0 0 0 – 2 0 1 0

Ključni športni, organizacijski in drugi dosežki NZS v obdobju 2000-2010 Nogometna zveza Slovenije je kot krovna nacionalna panožna zveza odgovorna za povezovanje aktivnosti in razvoj slovenskega nogometa. Cilji NZS, ki se odražajo v njenih programih, so zlasti skrb za razvoj in širjenje nogometa, zagotavljanje pogojev za vrhunski nogomet, reprezentiranje slovenskega nogometa, organizacija in vodenje razvejanih tekmovalnih sistemov ekip vseh starostnih kategorij,

usposabljanje trenerskega, sodniškega in drugega strokovnega kadra, spodbujanje in skrb za nogomet mladih, vključevanje v svetovne in evropske nogometne organizacije in tokove itd. Če je bilo obdobje po osamosvojitvi namenjeno predvsem postavitvi normativnih, strokovnih in organizacijskih okvirov za delovanje slovenskega

nogometa ter omogočanje njegovega vključevanja v mednarodne tokove, se v zadnjem desetletju že kažejo dosežki dolgoročno naravnanega dela, ki se odražajo tudi v stabilnosti naše krovne nogometne organizacije.

NZS spada v evropskem in svetovnem merilu med manjše, a dobro organizirane in rezultatsko uspešne nogometne zveze. V okviru 9 nogometnih regij je v Sloveniji v redno vadbo in tekmovanja vključenih 41.972 registriranih igralcev nogometa, ki svoje dejavnosti izvajajo v 255 klubih oziroma v okviru 1.181 ekip. Aktivni in razvejani sta tudi strokovni organizaciji, v okviru katerih deluje 960 sodnikov oziroma 1.294 usposobljenih trenerjev.

Med nalogami NZS lahko izpostavimo skrb za normativno urejenost slovenskega nogometa, ki omogoča stabilno delovanje nogometnih organizacij na nacionalni in regionalni ravni. Temeljni akt NZS je bil delno spremenjen leta 2005, ob koncu leta 2009 pa je Statut NZS doživel popolno prenovo. Vsebinskim uskladitvam z zahtevami Fife in Uefe so sledile tudi odprave nekaterih pomanjkljivosti in prilagoditve sodobnim razmeram. Nov Statut NZS tako omogoča stabilno demokratično delovanje, preglednost, piramidno organiziranost, ki zagotavlja, da je nogomet dostopen vsem, in medsebojno solidarnost med vsemi ravnmi nogometa.

V začetku leta 2001 je predsednik Zavrl nastopil svoj četrti mandat na čelu NZS, mandat ponovil leta 2005 in tako kot predsednik vodil NZS skupaj 20 let. Ka-

6

Predaja poslov novemu predsedniku: Rudi Zavrl je 20. februarja 2009 na Brdu pri Kranju končal skoraj dvajsetletni mandat in čestital novemu predsedniku, mag. Ivanu Simiču.

drovske spremembe je organizacijska struktura NZS doživela leta 2009, ko je vodenje nacionalne nogometne organizacije prevzel predsednik Simič. Organi NZS v skladu s statutarnimi določili skrbijo za razvoj nogomet skupaj s članicami, medobčinskimi zvezami (MNZ), sodniško (ZNSS) in trenersko organizacijo (ZNTS), svoje pristojnosti pa od leta 2001 avtonomno uresničuje tudi Združenje klubov 1. SNL (ZNPL).

Strokovna služba NZS, ki opravlja strokovne, organizacijske in administrativne naloge na posameznih področjih dela NZS, je v evropskih merilih majhna nogometna administracija, zato mora delovati dobro organizirano in strokovno, da lahko opravi vse naloge in dejavnosti v skladu s svojimi pristojnostmi. Ob koncu leta 2000 je imela naša nogometna administracija 13 redno zaposlenih, danes pa šteje 18 redno zaposlenih, v aktivnosti pa je vključenih tudi veliko zunanjih sodelavcev. Tako je strokovna služba NZS s timskim delom in preglednim poslovanjem glavni povezovalec med nogometnimi deležniki in usmerjevalec razvoja na podlagi odločitev organov NZS.

Zaposleni v strokovni službi NZS ob obisku predsednika UEFE Lennarta Johanssona leta 2006.

Ker se zavedamo, da lahko naše delovanje nadgradimo le z novim znanjem, izmenjavo izkušenj in dobrih praks, NZS skrbi tudi za usposabljanje trenerskega, sodniškega in drugega strokovnega kadra.

Vse od polnopravnega članstva v mednarodnih nogometnih integracijah je eden od strateških ciljev NZS tudi kredibilno sodelovanje z evropsko (UEFA) in svetovno (FIFA) nogometno zvezo. Nastopanje reprezentančnih in klubskih selekcij v uradnih tekmovanjih, sodelovanje sodnikov, delegatov in kontrolorjev ter delovanje naših predstavnikov v organih UEFA in FIFA je le nekaj oblik naše mednarodne dejavnosti, ki lahko pomembno vplivajo na vpetost našega nogometa v mednarodne tokove. V preteklem desetletju so do izraza prišle tudi dobre organizacijske sposobnosti slovenskih nogometnih delavcev pri

Seja izvršnega odbora UEFE oktobra 2006 v Ljubljani.

7

Obisk predsednika FIFE leta 2005 v Sloveniji, na sliki z leve: tedanji predsednik NZS Rudi Zavrl, dr. Branko Elsner, Ivan Toplak in predsednik FIFE Joseph. S. Blatter. Po tem so si v Celju skupaj ogledali prijateljsko nogometno tekmo med Slovenijo in Češko.

organizaciji turnirjev UEFA, ki so bili, kljub nekaterim realnim omejitvam večinoma izpeljani z odliko. Prav gotovo so bili tudi številni dobro izpeljani turnirji eden od pomembnejših razlogov za uspešno kandidaturo NZS za organizacijo EP kadetov do 17. leta starosti, ki bo leta 2012 organizirano na naših tleh.

Oktobra 2008 smo bili priča tudi zgodovinskemu nogometnemu dogodku, ko je na kvalifikacijski tekmi slovenskih in norveških mladincev na Ptuju UEFA prvič preskusila sistem 6 sodnikov na eni tekmi.

NZS je podpisnica evropske konvencije o medsebojnem priznavanju trenerskih usposobljenosti (angl.

UEFA Coaching Convention) in evropske sodniške konvencije (angl. UEFA Refereeing Convention), kar daje obema strokovnima področjema v okviru naše nogometne organiziranosti še posebno težo.

8

Posebno priznanje za NZS je bila tudi organizacija seje izvršnega odbora Evropske nogometne zveze oktobra 2006 v Ljubljani, ob različnih priložnostih pa so se v Sloveniji na obisku mudili tudi nogometni predsedniki - Joseph S. Blatter (FIFA/2005), Lennart Johansson (UEFA/2006) in Michel Platini (UEFA/2008, v prejšnjih funkcijah je bil pri nas že v letih 2003 in 2006).

Ena od pomembnih dejavnosti NZS je predstavljanje slovenskega nogometa na mednarodni ravni in v svojem ustroju imamo 13 nogometnih reprezentanc v različnih starostnih kategorijah. Doseženi rezultati naših reprezentanc zagotovo niso naključni in so sinteza dela naših klubov, klubskih trenerjev in strokovnih vodstev reprezentanc, kakovosti in zrelosti igralcev, strokovne in organizacijske podpore NZS in ne nazadnje sodelovanja med nogometnimi de-

Izboljšana infrastruktura v Novem mestu v okviru projekta Hat-trick 1.

ležniki na regionalni in nacionalni ravni. V ospredju je seveda najboljša izbrana vrsta, ki je z uvrstitvijo na tri velika tekmovanja v zadnjem desetletju (EP 2000, SP 2002 in SP 2010) dosegla največje tekmovalne uspehe slovenskega nogometa in se postavila ob bok nogometno razvitim državam. Poleg reprezentance A, ki je javnosti razumljivo najbolj na očeh, pa so odmevne rezultate dosegle tudi druge reprezentance. Mladinska reprezentanca (U-19) se je leta 2009 uvrstila na EP, mlada reprezentanca (U-21) je leta 2005 v dodatnih kvalifikacijah obstala le stopnico pred EP, dvakrat pa so na EP (2003 in 2010) igrali tudi naši dvoranski malonogometaši, ki potrjujejo pravilno usmeritev na področju futsala.

NZS v sodelovanju z medobčinskimi nogometnimi zvezami (MNZ) organizira in vodi tekmovanja več kot 1.100 klubskih ekip vseh starostnih kategorij (moški nogomet, ženski nogomet, mladinski nogomet, mali nogomet). K uresničevanju naših skupnih ciljev vsekakor pomembno prispevajo tudi nogometni klubi, ki so osnovna organizacijska oblika na mikro ravni.

Na ravni poklicnega nogometa je aktivno vključeno Združenje klubov 1. SNL (ZNPL), ki avtonomno, v skladu s predpisi in usmeritvami NZS, vodi in organizira klubsko tekmovanje najvišjega državnega razreda.

Po vzpostavitvi celovitega tekmovalnega sistema so na področju klubskega nogometa sledila tudi bolj nemirna leta (2004, 2005), saj je nogometno licenciranje na eni strani postavilo temelje klubskega delovanja in na drugi strani izločilo klube, ki so v daljšem časovnem obdobju delovali neprimerno.

Tako so v ospredje prišli klubi, ki so stavili strokovno delo, mlade igralce iz lastnih mladinskih šol in predvsem tisti, ki so svoje delovanje prilagodili športnim in poslovnim razmeram. Po izjemnih dosežkih Maribora v tekmovanjih UEFA ob koncu devetdesetih (1999/2000) so bili naši klubi v preteklem desetletju na evropski sceni žal srednje oziroma manj uspešni.

Vodna bitka v Domžalah - 29. septembra 2005 so Domžale v pokalu UEFE gostile nemški VfB Stuttgart.

Dalibor Stevanovič (desno, v dvoboju z Andreasom Hinklom, v ozadju Zvonimir Soldo) je že v 15. minuti dosegel zmagoviti gol za 1:0.

S skupnim izidom 2:1 je vendarle napredovala ekipa zvezdniškega trenerja Giovannija Trapattonija.

Kakovostni, predvsem varni, udobni in do okolja prijazni štadioni so postali nujnost sodobnega nogometa. Slovenski prostor na področju nogometne infrastrukture v povprečju zaostaja za evropskimi standardi, saj so bila vlaganja v športno, predvsem nogometno infrastrukturo v daljšem časovnem obdobju nezadostna. V zadnjem desetletju je bilo doseženih nekaj bistvenih pozitivnih premikov, saj se z aktivnejšo vlogo nogometnih sredin v odnosu do upravljavcev in lastnikov nogometnih objektov, z jasneje definirano vlogo države in lokalnih skupnosti ter pomembnim prispevkom NZS (projekti FIFA Goal in UEFA Hat-trick) izboljšujejo osnovni infrastrukturni pogoji tako na nacionalni kot regionalnih ravneh.

Od leta 2004 dalje so se, tudi s pretežno finančno in organizacijsko podporo NZS, izboljšali pogoji za delo z mladimi v vseh nogometnih regijah, Slovenija pa ima danes z mariborskim Ljudskim vrtom, celjskim stadionom in novimi Stožicami tudi tri stadione najvišjega evropskega razreda.

Delo z mladimi je nedvomno temelj za nadaljnji razvoj našega nogometa. Naši dolgoročni cilji na po-

9

V otroških nogometnih šolah povsod po Sloveniji se rojevajo bodoči nosilci igre slovenskih nogometnih reprezentanc.

dročju dela z mladimi nogometaši so predvsem dvig kakovosti slovenskega nogometa z izoblikovanjem mladinskih razvojnih programom na nacionalni in regionalni ravni, spodbuditev vlaganj v klubske mladinske programe ter dvig ravni fair playja in splošne nogometne kulture.

NZS postavlja jasne usmeritve za strokovno in organizacijsko delo ter izvaja aktivnosti v sodelovanju z nogometnimi deležniki na mikro in makro ravni.

Otroške nogometne šole, tekmovanje Rad igram nogomet, licencirani klubski mladinski programi, nogometni (gimnazijski) razredi so le nekateri projekti našega skupnega dela področju mladinskega nogometa oziroma grassroots nogometa.

Nadaljnji napredek našega nogometa ostaja tesno

10

povezan z izboljšanjem infrastrukturnih pogojev, z aktivno vlogo strokovnih kadrov, redno komunikacijo in koordinacijo med trenerji ter z nadgradnja obstoječega strokovnega dela.

Preteklo obdobje je bilo za slovenski nogomet zelo pestro. Doseženi športni rezultati, normativna stabilnost, dokončna mednarodna uveljavitev, izboljšana nogometna infrastruktura, skrb za preglednost delovanja, poudarek na delu z mladimi in tudi spoznavanje realnih omejitev, pomanjkljivosti in slabosti, izpostavljanje primerjalnih prednosti in predvsem iskanje rešitev za boljši nogometni jutri – vse to je zaznamovalo slovenski nogomet preteklega desetletja.

Aleš Zavrl Generalni sekretar NZS

Otvoritev največjega slovenskega nogometnega stadiona v Stožicah 11. avgusta 2010.

MNZ

Nadzorni odbor

ZNTS

Arbitražni svet

ZNSS

Združenje 1. SNL

Izvršni odbor

Generalni sekretar

Strokovna služba

Vodja tekmovanj

Komisija za pritožbe

Komisija za objekte

Strokovna komisija

Registracijska komisija

Komisija za amaterski nogomet

Komisija za odnose z javnostmi

Komisija za usposabljanje kadrov

Registracijska komisija za mali nogomet

Komisija za etiko in fair play

Komisija za pravila nogometne igre

Komisija za varnost

Disciplinski sodnik

Komisija za finance in trženje

Komisija za predpise

Zdravstvena komisija

Komisija za status in agente igralcev

Komisija za mali nogomet

Komisija za priznanja

Komisija za ženski nogomet

Komisija za licenciranje klubov

Mednarodna komisija

Komisija za profesionalni nogomet

Licenčna komisija za pritožbe

Mladinska komisija

Komisija za sodniške zadeve

Organigram NZS 2010

Skupščina

11

ZG O D OV I N A

O D

ZAČ ET K A

D O

1 9 1 8 :

»Videti je, da se je tudi pri nas nogomet dobro vpeljal« Kdaj točno se je pojavil nogomet na Slovenskem bomo težko odkrili. Drago Stepišnik nam v svojem raziskovanju letnih šolski poročil izpred prve svetovne vojne zapušča spoznanje, da se je v srednjih šolah tik pred koncem stoletja v okviru šolske telovadbe in šolskih igralnih popoldnevov na Slovenskem že pojavila beseda »football«.

Sicer sklepa, da to še ni bil pravi nogomet, zato pa toliko bolj močna napoved športne novitete, ki je obnorela moško mladino. V nadaljevanju poudarja »žogiranje« slovenskega dijaštva sredi prvega desetletja 20. stoletja in zatem prve dijaške slovenske nogometne klube. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da je bil v Ljubljani že leta 1900 ustano-

Skupinska slika po prvi vrhunski nogometni predstavi v Sloveniji - nogometaši praške Slavije (v tradicionalnih rdeče-belih dresih z zvezdo) in ljubljanske Ilirije. 2. junija 1913 je slovita češka ekipa v Ljubljani zmagala z 10:0.

12

vljen nemški Laibacher Sportverein (»Ljubljansko športno društvo«), ki je dobro desetletje pred Ilirijo, prvim slovenskim nogometnim klubom v središču Kranjske in tedanjega slovenstva, že igral nogomet.

Borut Batagelj je pred leti poudaril, da so se nemški nogometni ljubitelji najprej organizirali v okviru Turnvereina, torej telovadnega društva in novembra 1900 gostili nogometaše drugega moštva graškega Sportvereina ter izgubili z 2:9. Le mesec zatem so stopili izpod turnarskega krova in na občnem zboru v nemški kulturni postojanki Kazini ustanovili omenjeni Laibacher Sportverein.

Spomladi 1901 je treninge prevzel eden od graških igralcev, ki je Ljubljančane usposobil, da so v povratni tekmi tega leta v Gradcu že remizirali 3:3. A ljubljanski Sportverein očitno ni bil dolge sape in po arhivu društvenih kartotek v Arhivu Republike Slovenije je v letu 1909, ali pa že pred tem, prenehal z delovanjem, medtem ko poznejši zapisi v slovenskem časopisju še omenjajo »nemško moštvo«, a brez navedbe imena.

Nogomet v Ljubljani se je medtem širil. Na eni strani so vedeli o njemu več povedati in verjetno tudi pokazati vračajoči študenti iz Gradca, Dunaja ali Prage. Zlasti zadnji so opevali igre praške Slavije, ki je pred prvo vojno igrala tudi že prijateljske tekme proti angleškim klubom. Igrati proti očetom igre, no, to pa je že bilo nekaj. In o teh tekmah, beremo v časniku Slovenski narod, so po Ljubljani zakrožile senzacionalne zgodbice, »... kake da so bile tekme z Angleži, kako so bežali posamezni golmani iz svojih vrat, ker niso hoteli več loviti žog, katere je skozi vrata pošiljal znameniti Konšek, ker so bili streli tako močni, da sta padla žoga in vratar skozi vrata«. In praška Slavija, resda češka, a ker je bila slovanska je bila tudi naša, je bila vzor ljubljanskim slovenskim nogometnim ljubiteljem.

Na drugi strani so bili ljubljanski dijaki, nemški in slovenski, ki so po šolskih poročilih brcali že pred nastopom novega stoletja in se je žoga prenašala iz roda v rod. Sredi prvega desetletja 20. stoletja pa so se tudi organizirali v svojih dijaških klubih, pa ne le v Ljubljani, pač pa tudi v drugih deželnih središčih, zlasti koder so bile srednje šole.

V Ljubljani se je nogomet širil tudi na predmestno mladež, npr. med »šentpetrčane«, od koder je pozneje med ljubljansko nogometno elito stopil Stanko Tavčar, prvi slovenski nogometni olimpijec leta 1920.

Slovenski dijaki iz različnih srednjih šol, in med njimi tudi Stanko Bloudek, ki pa je na jesen odšel na študij v Prago, so se spomladi 1908 ali pa najpozneje leta 1909 z dovoljenjem šolskih oblasti povezali v Hermes. Zdaj je odpadlo skrivno igranje, saj je bila žoga za mnoge starše in moraliste pohujšljiva, kdor pa se je hotel v nogometu izpopolniti je trčil ob »discipli-

Člani dijaškega nogometnega kluba Hermes so ponosno igrali v rdeče-belih dresih velikih vzornikov iz praške Slavije. Prvo opremo, vključno z nogometnimi čevlji, je zagotovil Stanko Bloudek. Novejše analize zgodovinskih virov popravljajo domneve, da bi Hermes nastal leta 1910. Klub je deloval že najmanj leto prej, imel pa je dve moštvi.

narni red« in profesorje, ki »so seveda bili proti vsaki novotariji« se je spominjal leta 1925 bivši dijaški nogometaš Rudolf Kropivnik in še »posebno proti tej hribovski igri, kjer se riskira noge in glavo in, ojoj!-obleko in drage čevlje. Anatema (izključitev-op.p.) je zadel vse brcače. 'Karcerji' (disciplinske kazni-op.p.) so peli in 'primerni' redi in doma-palica.«

Prvi slovenski reprezentant Stanko Tavčar (1898-1945), lahkonogi branilec iz Dobrove pri Ljubljani, ki se je rad vključeval tudi v napad, je leta 1928 uspešno končal študij medicine v Pragi.

Kot zdravnik je deloval v Ljubljani, Kranju in na Dunaju. Tudi po koncu kariere je bil aktiven v društvenem življenju Ilirije.

V starosti 48 let je umrl dva meseca po koncu druge svetovne vojne.

Vendar mladih to ni ustavilo. Slovenski dijaki, ki so zdaj imeli svoj klub in celo dve moštvi, so si omislili prostor v Tivoliju ob Latermanovem drevoredu nad letnim telovadiščem in marsikateri Ljubljančan se je »ustavil v Tivoliju ob lepih popoldnevih in si ogledoval dijaško mladež, ki se zadnja leta sem tako uri v nogotekmi z metanjem žog in dela tako konkurenco Angležem, med katerimi je ta športna igra najbolj priljubljena za borjenjem s pestmi« je pisal leta 1911 časnik Slovenec. Zdaj, ko so lahko javno igrali so lahko tudi javno nastopili. In je prišlo do prvih

tekem, najprej z nemškimi sosedi v Ljubljani, v začetku maja 1911 pa sta slovenska časnika Slovenec in Slovenski narod oznanila, da se v Ljubljani igra »prva velika football-tekma /.../ v nedeljo 7. t.m. ob 3 uri popoldne na igrišču v Tivoliju. Tekmuje ljubljansko srednješolsko moštvo z moštvom c.kr. tržaške gimnazije in realke.« Po devetdesetih minutah se je tekma končala neodločeno 2:2. Bržčas je morala biti napeta in borbena, Slovenec npr. poroča, da so po neodločenem prvem polčasu (0:0) v drugem polčasu »vrgli prvo žogo v tržaško trdnjavo Ljubljančani /…/, drugi goal, kakor se športno pravi, če se sovražniku posreči vreči bombo-žogo skozi trdnjavska vrata, so pa Ljubljančani izgubili, ker je neki branitelj goala v bojni naglici sam vrgel žogo skozi vhod lastne trdnjave«. Ja, smola, sicer pa je Slovenec ocenil, da so se Ljubljančani »borili elegantno, Tržačani z večjim temperamentom«, medtem ko je Slovenski narod poudaril, da je »izid tekme /…/ za

13

ljubljansko moštvo jako časten, posebno ker je to bil prvi nastop proti izven ljubljanskemu moštvu« ter da je bila »igra /…/ v splošnem zelo zadovoljiva, igralo se je ves čas na obeh straneh faire, izvzemši nekaj prestopkov tržaškega moštva, ki je skušalo uporabljati svojo telesno premoč. /…/ Naši rdeče-beli so pokazali lepo kombinacijo in hiter tempo, ki so ga vzdržali do konca.« Slovenski narod je pokazal tudi strokovno vedenje in podal kratko oceno igre igralnih vrst ljubljanskega moštva ter poudaril, da se je »posebno /…/ odlikovalo levo krilo in v prvi vrsti levi back (branilec), ki je marsikateri nevaren napad energično odbil. Vratar je častno rešil svojo vlogo; priporočamo mu le, da nikdar ne zapusti vrat in se ne igra s predolgo vjeto žogo. Halvi (halfi -op.p.) so primeroma dobro podpirali forwarde, ki so pa kazali, izvzemši levega krila, precej neodločnosti, zlasti v streljanju in pred nasprotnimi vratmi. Svetujemo zlasti center-forwardu, da opusti dribbling ter raje oddaja žogo takoj na krilo.« In Ljubljana je »vriska-

Izrezek iz časopisa (v madžarščini), ki poroča o ustanovitvi nogometnega kluba v Lendavi 11. maja 1903. A dokumentov o tekmah tega kluba ni. Deset let kasneje - točneje 6. aprila 1913 - so v Lendavi ustanovili novo nogometno društvo, prvi zapis o tekmi pa govori o prijateljskem srečanju z gosti iz Čakovca 3. avgusta 1913. Izid je bil 1:2.

14

Zmagovito moštvo Ilirije, prvega slovenskega nogometnega prvaka leta 1920. Drugi z leve je Stanko Tavčar, ki je istega leta na olimpijskih igrah v Antwerpnu odigral dve tekmi za državno reprezentanco nove Kraljevine SHS.

la«, tekmo pa si je, po navedbi Slovenskega naroda, ogledalo 2500 gledalcev. Zato je Slovenski narod še poudaril, da je »videti, da se je tudi pri nas nogomet dobro vpeljal in le želimo, da se v kratkem osnuje poleg dijaških footbalistov še samostojen nogometni klub iz sredine meščanov«. Na to ni bilo treba dolgo čakati. Le par dni po »prvi veliki tekmi«, 9. maja, so se zbrali ljubljanski meščani in ustanovili Slovenski football klub Ilirija, ki je pozneje prevzel mestne zeleno-bele barve in postal zaščitni znak ljubljanskega in kranjskega nogometa daleč naokrog ter bil v mestu brez konkurence. Hermežani so prestopili v Ilirijo in bili njeno ogrodje, po prvi vojni, ko so se nogometno upokojili, pa je bil marsikateri od njih, kot npr. Evgen Betetto, odbornik kluba. In njim se je v jugoslovanski državi ponovno pridružil tudi Stanko Bloudek.

Kot že rečeno se je nogomet razvil tudi v drugih večjih mestih na Slovenskem. Iz skromnega zapisa v Slovencu v začetku julija 1911 lahko vidimo, da se je dobro igral v Gorici in Trstu, kjer je npr. v Ederi igral Slovenec Ernest Rajgelj. Poleg Edere (ustanovljena 1904) je od 1912 delovala Ponziana, oba pa

sta bila italijanska kluba. Tik pred prvo vojno se v arhivu Ilirije omenja nemški klub v Celju (Atletik), ki je npr. iz nacionalističnih vzrokov zavrnil Ilirijino povabilo na igranje prijateljske tekme. Prav tako so igrali nogomet v Mariboru, saj so tam takoj po vojni delovali trije nemški klubi, prvi slovenski pa je bil ustanovljen šele leta 1920. Če se vrnemo na Kranjsko in pogledamo ohranjen zapisnik tekem Ilirije do leta 1921, je ta med leti 1911-1913 igrala dvakrat s Kranjčani in reprezentanco Gorenjske, v Ljubljani pa je po združitvi Hermesa in Ilirije nastalo še nekaj moštev kot Vzajemnost (1912), ki je kmalu razpadla na njeni osnovi pa zrasla Concordia (1913), Slovan (1913) in Olimpia (1914). Na Koroškem so se organizirali najprej nogometaši v Celovcu in tudi gostovali v Ljubljani ter bili oster nasprotnik, tekma pa je bila in slovensko-nemški in kranjsko-koroški derbi.

Neznanka je nadaljnja usoda nemškega nogometa v Ljubljani, očitno ga je bilo vse manj, saj je Ljubljana vse bolj pridobivala slovensko lice in obraz, Ilirija pa je bila ne le slovenski pač pa mestni, deželni in nacionalni predstavnik.

Podobno se je nogomet širil v bližnjih krajih preko

avstrijske meje, v Prekmurju, kjer je vpliv prihajal iz Madžarske in Budimpešte. Aprila 1913 so domačini v Lendavi ustanovili nogometni klub z imenom v madžarščini, a kot piše Velimir Horvatič v svoji diplomski nalogi, naj bi klub tvorili domačini madžarskega, nemškega, slovenskega in židovskega porekla. Pisana druščina je bila glede na aktualne politične in tudi kulturne meje vezana na tamkajšnje področje in odigrala nekaj tekem s kluboma Perlak in Čakovec.

Iliriji najresnejši konkurent (ali pa obratno) je bila v slovenskem prostoru goriška Jugoslavija. Ta nogometna zgodba je slabo raziskana, toliko bolj, ker je Jugoslavija pred začetkom prve svetovne vojne prenehala delovanjem. Nedvomno so bili posredi tudi politični razlogi, saj so klub tvorili bivši dijaki preporodovci, prepričani panslavisti in zagovorniki jugoslovanske državne skupnosti, kar je poudarjalo tudi ime kluba, ki so bili avstro-ogrskim oblastem ob začetku prve svetovne vojne trn v peti in potencialni državni sovražniki. Po prvi vojni je Jugoslavija izginila iz spomina, toliko bolj, ker je Primorska pripadla Italiji in je fašizem po nastopu oblasti vodil politiko nasilne asimilacije »drugorodnega življa« in 1927 ukinil slovensko kulturno in športno življenje.

Tudi Jugoslavija je imela dijaške korenine, ki kronološko sovpadajo z ljubljanskimi, po koncu šolanja pa so nadaljevali z igranjem in organizirali civilni klub z že utečenim dijaškim imenom Jugoslavija. Poleg slovenskega kluba je v Gorici deloval tudi vsaj eden italijanski klub. Slovenec je namreč v začetku julija 1911 poročal o tekmah »z žogo v Gorici« in pravi, da so v Gorico k slovenskim in italijanskim Goričanom prišli za binkoštne praznike »slovenski ljubljanski football klub Hermes in laški klub iz Kopra«. V tekmi med »goriškimi in ljubljanskimi Slovenci« so zmagali Goričani. V nadaljevanju turnirja so Hermežani premagali goriške Lahe, glavna tekma pa se je bila med »slovenskimi Goričani« (nedvomno Jugoslavi-

Igralci ljubljanskega Slovana, ki je bil ustanovljen leta 1913. Gre za edini nogometni klub v Sloveniji, ki je - z izjemo časa obeh svetovnih vojn - od začetka do danes deloval pod svojim izvirnim imenom.

ja le da konzervativni Slovenec ni zapisal imena) in »korpskimi Lahi«. Tem so prišli na pomoč celo 3 člani tržaške Edere, ki je po besedah Slovenca veljal za najboljši klub na jugu. »Po hudi in temperamentni borbi so Slovenci napravili 5 golov, Lahi pa le 2. Med slovenskimi gledalci in igralci je bilo veliko navdušenje, Lahe pa je izzid zelo potrl, posebno ko so si bili v svesti zmage«. Ni kaj, bilo je vroče nogometno poletje in obetajoč slovenski nogometni začetek, ki je ravno tedaj preraščal dijaški okvir.

Tekme med Jugoslavijo in Hermesom oziroma zatem Ilirijo, ki jih pred letom 1914 sicer ni bilo veliko, o bile nekakšen slovenski obračun, ki ga je po prvi

vojni simbolno zamenjal ljubljanski derbi Ilirija-Primorje, saj so v vrstah Primorja takoj po prvi vojni in emigraciji v jugoslovansko državo zaigrali bivši goriški in tudi tržaški igralci. In če sta pred prvo vojno slovenski nogomet in nogomet na Slovenskem preživljala porodne krče, se klubsko organizirala in temeljila na prijateljskih tekmah, je z jugoslovansko državo po prvi vojni nastopila nova doba, doba centralnega panožnega organiziranja in organiziranega ligaškega tekmovanja. dr. Tomaž Pavlin, zgodovinar, Fakulteta za šport v Ljubljani

15

1 9 1 8

-

1 9 4 5 :

Slovenski nogomet dobi streho, dom in prve znamenite stanovalce V na prvo pomlad po veliki vojni, torej leta 1919, so v Sloveniji, ki je medtem postala del nove Kraljevine SHS, spet začeli z organiziranim igranjem nogometa.

Prva je bila ljubljanska Ilirija, sledil ji je Slovan, pa tudi nemški klubi v Mariboru (Rapid, Hertha in Rote

Elf) in Celju (Cillier Sportvereinigung). A to je bil le uvod v hiter porast novih slovenskih klubov, s čimer je bila tudi nuja po primerni skupni organiziranosti vse večja. Ne glede na številna vprašanja in nejasnosti v zvezi z zasnovo športa v novi državi, je bila

ključna pobuda hrvaških, predvsem pa zagrebških športnih funkcionarjev, ki so 14. aprila 1919 ustanovili »Jugoslovansko nogometno zvezo«. Pomembno je bilo predvsem to, da se je nova organizacija lahko hitro včlanila v Mednarodno nogometno zvezo (FIFA), kot sestavni del Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (prav tako ustanovljenega leta 1919 v Zagrebu) pa jo je priznal tudi Mednarodni olimpijski komite. Pot v organizirani mednarodni nogomet je bila s tem utrta tudi slovenskemu.

Nogometaši Ilirije (v temnejših majicah) in zagrebškega Građanskega po prijateljski tekmi v Ljubljani leta 1922 (gostitelji so zmagali 2:0). Stiki med slovenskim in hrvaškim nogometom so bili tesni že od samega začetka, to pa še posebej velja za Ilirijo in Građanski. Vratar Maks Mihelič se je po prestopu iz Ilirije v Građanski uveljavil kot eden najboljših vratarjev v tedanji Jugoslaviji pred 2. svetovno vojno.

16

Prvi predsednik Ljubljanske nogometne podzveze je bil profesor Anton Jug, ki je bil v Sloveniji med obema vojnama cenjena osebnost tudi v politiki in kulturi.

Skoraj natančno leto dni kasneje - 23. aprila 1920 - je sedem slovenskih klubov - dva ljubljanska (Ilirija in Slovan), štirje mariborski (Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. SSK Maribor) in celjski (Cillier SV) ustanovilo »Ljubljanski nogometni podsavez« (podzvezo). To je bila prva krovna nogometna organizacija v Sloveniji, zaradi česar je tudi prednica današnje NZS, pa čeprav seveda ni imela pristojnosti nad s Slovenci poseljenimi področji Primorske, Koroške in Prekmurja, ki so pripadla Italiji, Avstriji in Madžarski. Prvi predsednik nove organizacije je postal ugledni profesor, kulturnik in politik Anton Jug, med odborniki pa so prevladovali člani Ilirije. Zanimivo je, da je bil že na ustanovni seji imenovan tudi kapetan reprezentan-

Vratar Maks Mihelčič je sredi dvajsetih let iz Ilirije prestopil v zagrebški Građanski in postal standardni vratar jugoslovanske reprezentance.

Zaradi hrvaško-srbskih nogometnih nasprotij ga - tako kot vseh drugih članov hrvaških klubov ni bilo med potniki na SP 1930.

ce (»kapitan«), vratar Ilirije Stane Pelan. Ljubljanska podzveza je bila na začetku sicer ena izmed šestih v vsejugoslovanski zvezi (poleg ljubljanske ta obsegala še zagrebško, beograjsko, splitsko, sarajevsko in skopsko), v ljubljansko pa so se lahko vključevali tudi hrvaški klubi iz Međimurja in okolice Varaždina ter Reke.

Ne glede na nekaj notranjih nesoglasij je »Ljubljanski nogometni podsavez« začel hitro delovati ter takoj po ustanovitvi izvedel tudi prvo slovensko nogometno prvenstvo. Prvak je postal - to ni bilo presenečenje - ljubljanski klub Ilirija. Najboljši igralec Ilirije, Stanko Tavčar, je nekaj mesecev kasneje odigral dve tekmi za jugoslovansko državno reprezentanco na olimpijskih igrah leta 1920 v Antwerpnu (s Češkoslovaško - 0:7 in Egiptom - 2:4). Zanimivo je, da je do naslednjega reprezentančnega nastopa kakšnega člana slovenskega kluba moralo miniti natančno pol stoletja - naslednji je bil nogometaš Olimpije Brane Oblak leta 1970.

In ko smo že pri reprezentanci - ljubljanski »podsavez« jo je imel, predvsem za tekme z izbranimi vrstami drugi jugoslovanskih podzvez, odigral pa je tudi nekaj pravih (čeprav ne tudi uradnih) mednarodnih tekem. Najznamenitejša je bila gotovo 23. junija leta 1921 v Ljubljani, na stadionu Ilirije (med Frankopansko in Rusko ulico nasproti Pivovarne Union, kjer zdaj stoji stanovanjsko naselje). Tedaj je »reprezentanca Slovenije«, tako so jo imenovali časnikarji, na prijateljskem srečanju gostila izbrano vrsto Francije (uradno: ekipo Francoske nogometne zveze). Delegacijo iz Pariza je v Ljubljani vodil novi predsednik FIFE Jules Rimet, kasnejši oče svetovnih prvenstev. Štiri tisoč gledalcev je sicer spremljalo zanesljiv poraz slovenske vrste (0:5), a vrsta, ki so jo večinoma sestavljali Ilirijani ter po dva člana ljubljanskega Primorja in celjskih Athletikov, se je uveljavljenemu tekmecu spodobno upirala. Zanimivo

Stari stadion Ilirije (v ozadju šišenska železniška postaja, ki stoji še danes) je 2. avgusta 1928 gostil prvo nočno tekmo pod umetno razsvetljavo med domačim moštvom in ljubljanskim Primorjem. Pobudnik preizkusa je bil slovenski športni pionir Stanko Bloudek, ki je bil kot dijak tudi član Hermesa.

je, da tedanji prvi zvezdnik slovenskega nogometa - Stanko Tavčar - na srečanju ni igral. Enako velja tudi za tedaj mladega vratarja Ilirije Maksa Mihelčiča, ki leta 1921 še ni bil dorasel kapetanu reprezentance Stanetu Pelanu. A že štiri leta kasneje je bil Mihelčič standardni vratar jugoslovanske reprezentance, a kot član zagrebškega Građanskega. Do leta 1931 je Mihelčič odigral 18 tekem za jugoslovansko reprezentanco, tudi leta 1930, ko je jugoslovanska vrsta sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v

17

Vrhunec nogometnega dogajanja v Sloveniji pred 2. svetovno vojno: prijateljska tekma 23. junija 1921 v Ljubljani med Slovenijo in Francijo (0:5) je bila sicer neuradno, a francosko delegacijo je vodil legendarni predsednik Mednarodne nogometne zveze (FIFA) Jules Rimet (sivolasi mož v sredi).

Ilirijin stadion nasproti Tivolija je imel tudi pokrito leseno tribuno, na kateri je leta 1929 Mirko Pevalek-Inke opravil prvi neposredni radijski nogometni prenos pri nas. Poročal je o velikem derbiju med Ilirijo in Primorjem.

Nogomet je že v prvem letu izhajanja slovenskega športnega časnika Sport prevzel osrednje mesto na prvi strani.

18

Urugvaju. A Mihelčič - tako kot drugi člani hrvaških klubov - na prvenstvo ni potoval. Razlog: trenja med srbskimi in hrvaškimi predstavniki v jugoslovanskem nogometu. Beograjska struja je naposled prevladala, zato so bili med potniki na zgodovinsko SP samo srbski igralci oziroma člani srbskih klubov.

Mihelčič je v Zagrebu ostal do smrti leta 1954 in se uveljavil tudi kot trener vratarjev.

V drugi polovici tridesetih let se je v Beogradu - pri tamkajšnjem BASK-u, preizkusil tudi uveljavljeni član Ilirije Sandi Lah, ki pa se mu ni uspelo prebiti v državno reprezentanco.

Razvitost slovenskega klubskega nogometa je v času pred drugo svetovno vojno vidno zaostajala za hrvaško in srbsko. Čeprav so bili vodilni ljudje v ljubljanski podzvezi in klubih dovzetni za sodobne zamisli (2. avgusta 1928 so na stadionu Ilirije igrali celo tekmo pod umetno razsvetljavo, leta 1929 pa je

Primorje so v Ljubljani ustanovili begunci iz Primorske, ki je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. Belo-črni so bili veliki mestni tekmeci Ilirije, nasprotja pa so bila tako razdiralna, da sta oba kluba sredi tridesetih let morala ukiniti nogometni sekciji.

Radio Ljubljana opravil prvi neposredni radijski prenos nogometne tekme), pa je organizacija občasno precej šepala. Še najbolj razdiralno je bilo včasih celo nebrzdano rivalstvo med ljubljanskima kluboma Ilirijo in Primorjem, pa čeprav sta bila po selitvi Ilirije na novi stadion za Bežigradom celo neposredna soseda (Primorje je igralo na stadionu na mestu današnjega bencinskega ser-

visa ob Dunajski cesti). Oba kluba sta izmenjaje igrala tudi v jugoslovanski ligi, a večjih uspehov nista imela. Nasprotja sredi tridesetih let postala tako moteča, da so oblasti obema kluboma odredile razpustitev nogometni sekcij.

Na pogorišču nogometnih ekip je nastal en klub - SK Ljubljana, ki je bil leta 1941 tudi zadnji slovenski prvak pred začetkom druge svetovne vojne.

1 9 4 5

-

1 9 7 0 :

Nov začetek in počasen, a vztrajen vzpon Slovenski šport - in z njim tudi nogomet - je po koncu 2. svetovne vojne dobil povsem novo podobo.

Predvsem zato, ker je nova - komunistična - oblast tudi na športnem področju želela prekiniti tradicijo z »meščanskimi« pojavi v športu. Edini predvojni nogometni klub v Sloveniji, ki je lahko pod istim imenom nadaljeval z dejavnostjo, je bil ljubljanski Slovan, bržkone zaradi zasidranosti in priljubljenosti med delavstvom v tem delu glavnega mesta - Mostah. Nogometni začetki v od vojne izmučeni ter na mnogih krajih porušeni Sloveniji so bili težki. Na hitro izbrana reprezentanca Slovenije, ki so jo sestavljali predvsem nekdanji člani predvojnega SK Ljubljana, je še pred koncem zadnjega vojnega leta 1945 sodelovala na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije v nogometu. Ta je med potekal po pokalnem sistemu, sodelovalo pa je šest novo ustanovljenih republik skupne države, srbska avtonomna pokrajina Vojvodina ter reprezentanca jugoslovanske vojske.

Prav slednja je v prvem kolu (oziroma v četrtfinalu) z 8:2 premagala slovensko vrsto. Z nastajanjem novih klubov (ali obnavljanjem starih, a z novimi imeni), je kmalu oživela tudi klubska scena. Že leta 1946 je tako v prvem slovenskem prvenstvu sodelovalo deset ekip, najprej v izločilnem kolu, pet zmagovalcev pa še v dvokrožnem ligaškem delu.

Zmaga ekipe Lendave s 13 točkami niti ni bila presenečenje, saj je po madžarski zasedbi Prekmurja v 2. svetovni vojni večina njenih nogometašev do leta 1944 igrala v regionalni ligi okrožja Sombotel (Szombathely). Po prvem naslovu v Sloveniji se je klub preimenoval v Nafto in še istega leta predstavljal Slovenijo v novoustanovljeni 1. jugoslovanski zvezni ligi. Začetek je bil obetaven - po uvodni zmagi v Nišu pri 17. oktobru ter domačih uspehih proti

Ekipa Nafte leta 1946 - prvi slovenski prvoligaš po 2. svetovni vojni.

titograjski Budućnosti in sarajevskem Željezničarju je Nafti kazalo dobro, a je kasneje tudi zaradi hudih finančnih težav povsem upehala in izpadla. Ob tem je zanimivo, da je zvezni ligi dlje časa - točneje tri sezone - uspevalo vztrajati tržaški ekipi Ponziane, ki pa ni imela tesnejših vezi s slovenskim nogometom.

Za Trst, ki je bil pod zavezniško upravo, sta se tedaj potegovala tako Italija kot Jugoslavija. V nogometu

se je to izražalo tako, da je Triestina igrala v italijanski ligi, člani Ponziane pa v jugoslovanski.

Slovenski klubski nogomet je tudi v novih razmerah - podobno kot pred vojno - še vedno zaostajal za nogometno bistveno razvitejšimi deli nekdanje skupne države. A vse bolj sistematično delo z mladimi v tradicionalnih centrih slovenskega nogometa - v Ljubljani, Mariboru, Celju, pa tudi v Trbovljah in na

19

Prevaljah - je rojevalo prve, čeprav skromne sadove. V začetku petdesetih let se je razvilo rivalstvo med največjima kluboma v Ljubljani - Odredom - in Mariboru - Branikom. Ljubljančanom je - tudi zaradi izjemne okrepitve iz Maribora - mladim napadalcem Ivanom Toplakom - ter izkušenejšim Edijem Hočevarjem, povratnikom iz beograjskega Partizana, leta 1953 naposled uspel preboj v tedanjo prvo državno ligo. A v njej so igrali eno samo sezono. Omenjeni Edvard Hočevar je že pred tem - leta 1950 - kot prvi slovenski posameznik po 2. svetovni vojni igral za jugoslovansko reprezentanco. Kot član Partizana je

leta 1950 v Beogradu nastopil v prvi postavi in sredi polčasa dosegel tudi gol za vodstvo z 2:0. Kljub temu se po premoru ni več vrnil na igrišče in tudi v jugoslovansko reprezentanco ne več. Bolje je kazalo Ivanu Toplaku, ki je po 14 doseženih golih na 25 prvoligaških nastopih v Odredovem rdeče-belem dresu, naposled dobil vabilo v beograjsko Crveno zvezdo. V nadaljevanju je s to ekipo štirikrat osvojil naslov državnih prvakov, zablestel v mladi reprezentanci (12 golov na 10 tekmah), v članski izbrani vrsti pa je v hudi konkurenci naposled tudi Toplak igral le enkrat - leta 1956 na Wembleyju z Anglijo (0:3). Svoj

Za ljubljanski Odred sta v prvi jugoslovanski ligi v sezoni 1953/54 igrala tudi edina slovenska reprezentanta v prvem obdobju po 2. svetovni vojni - Ivan Toplak (tretji z leve v zgornji vrsti) in Edo Hočevar (prvi z desne v spodnji vrsti). Oba sta odigrala po eno tekmo v članski reprezentanci, ko sta bila člana beograjskih klubov - Hočevar pred prihodom v Odred leta 1950 (kot član Partizana), Toplak pa kasneje, leta 1956, kot nogometaš Crvene zvezde.

20

mednarodni sloves pa je po koncu igralske kariere utrdil kot izjemen trener in ugleden strokovnjak, ki je svoje znanje razširjal po vsem svetu.

Ne glede na občasne dobre dosežke posameznikov o zaostanku slovenskega nogometa v primerjavi z nekaterimi drugimi okolji v tedanji Jugoslaviji priča tudi statistika. Ob koncu petdesetih let je bil delež slovenskega prebivalstva v Jugoslaviji približno devet odstotkov, v številu registriranih igralcev in klubov pa komaj štiri in pol odstotka. Medtem ko smo v Sloveniji tedaj imeli 12 000 prebivalcev na eno nogometno igrišče, je bil to razmerje v Srbiji 5500:1, na Hrvaškem pa 5800:1. Nogometna zveza Slovenije,

Mariborski Branik je bil v drugi polovici petdesetih let eno najboljših slovenskih moštev.

Leta 1960 mu je uvrstitev v 2. zvezno ligo preprečila afera pred tekmo s Karlovcem, ki je botrovala celo ukinitvi kluba. Manj kot deset let kasneje se je novi klub - NK Maribor - prebil v 1. ligo.

kvalifikacijah za uvrstitev v 2. zvezno ligo med Branikom in Karlovcem do temeljev zamajala tako imenovana »afera driska«. Izhajajoč iz domnev, da naj bi bili gostje s Hrvaške pred gostovanjem v Mariboru v tamkajšnjem hotelu Orel nalašč zastrupljeni, je bil NK Branik razpuščen. A še istega leta je nastal nov klub - NK Maribor, in sicer z namenom, da bi usmeril in združil tekmovalne potenciale v mestu ob Dravi.

Leto kasneje so vzoru NK Maribor, sledili še v Ljubljani. Odred se je najprej preimenoval v Triglav, kmalu nato pa v Olimpijo. Mariborsko-ljubljanski derbi v 2. zvezni ligi je od leta 1962 naprej plenil izjemno zanimanje in buril duhove. Oba kluba, ki sta začela sprejemati tudi čedalje več elementov profesionalizma, sta zaradi potrebe po tekmovalnem uspehu začela privabljati vse več dobrih nogometašev iz drugih delov Jugoslavije, čeprav sta ogrodji moštev ostajali domači. Ob tem je napredovala tudi slovenska trenerska stroka, katere vodnik je še v tistem času postal (kasnejši doktor kinezioloških znanosti)

Branko Elsner. Olimpiji je leta 1964 naposled uspela uvrstitev v 1. zvezno ligo, v kateri se je obdržala dve desetletji. Že v prvi sezoni se je v 16-članski ligi uvrstila na osmo mesto. Leta 1966, torej dve leti po Olimpiji, se je med prvoligaše uvrstil tudi Maribor, s čimer je slovenski ligaški nogomet doživel prvi razcvet. Zaradi hitrega razvoja slovenskega gospodarstva so predvsem v Olimpiji zaostanek za najboljšimi jugoslovanskimi klubi skušali nadoknaditi z odmevnimi prestopi igralcev - najrazvpitejši je bil leta 1967 gotovo prihod tedanjega reprezentanta Radosava Bečejca iz Partizana. Ob čedalje kakovostnejših soigralcih ter v razgretem ozračju ljubljansko-mariborskega rivalstva so se kalili tudi najnadarjenejši domači upi. Največji skok, za slovenske razmere v neslutene nogometne višave, je uspel Branetu Oblaku, ki je leta 1970 debitiral v jugoslovanski članski reprezentanci. To pa je bil šele začetek izvrstne kariere, ki je postala navdih za kasnejše generacije slovenskih nogometašev.

ki je pod tem imenom začela ponovno delovati leta 1948, je prek podzvez in lastnih ligaških tekmovanj razvijala regionalno prisotnost. Istega leta je pričela delovati tudi Zveza nogometnih sodnikov, kot samostojni kolektivni član NZS pa ji je pet let kasneje sledila še Zveza nogometnih trenerjev Slovenije. Poleg tega so jugoslovanski nogomet tedaj pretresali spori okrog poklicnega nogometa. Načeloma sicer ni bil dovoljen, a so ga predvsem v nekaterih okoljih v Srbiji in na Hrvaškem dopuščali, medtem ko je bil v Sloveniji nadzor precej strožji. Za nameček je Maribor, ki je ob koncu petdesetih let postal najambicioznejši center slovenskega nogometa, leta 1960 ob Nogometaši Olimpije in Crvene zvezde pred prvo tekmo finala jugoslovanskega pokala v Ljubljani 19. maja 1970. Izid je bil 2:2, na povratnem srečanju pa so Ljubljančani klonili šele v podaljšku. Uvrstitev v finale je pomenila vrhunec vzpona Olimpije sredi šestdesetih let, ljubljanskemu klubu pa je odprla celo pot v Evropo.

21

1 9 7 0

-

1 9 9 2 :

Mednarodni prodor posameznikov kot uvod v samostojnost Rast slovenskega nogometa so v sedemdesetih in osemdesetih letih poosebljali posamezniki na različnih področjih, ki jim je uspela uveljavitev na mednarodni ravni. Prvi med njimi je bil zagotovo Ljubljančan Brane Oblak, ki se je kot član Olimpije prebil v

člansko jugoslovansko reprezentanco. A to še ni bilo vse - postal je eden izmed njenih nosilcev in najbolj prepoznavnih članov. Preden je slovensko okolje za ambicioznega Oblaka postalo preveč utesnjujoče in se je leta 1973 preselil k splitskemu Hajduku, kasne-

Brane Oblak kot kapetan in strelec jugoslovanske reprezentance leta 1975 na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo v Zagrebu s Švedsko.

22

je pa v Nemčijo, je v reprezentanci dobil še soigralca iz Olimpije - Danila Popivodo, Vojvodinca črnogorskega rodu, ki pa je že kot mladinec prišel v Ljubljano ter se nogometno obrusil in uveljavil prav pri nas. Po njuni zaslugi je slovenski nogomet leta 1974 končno doživel tudi prva nastopa slovenskih nogometašev na svetovnih prvenstvih - Oblak je igral na petih tekmah, Popivoda pa na eni. Posebej Oblak je na prvenstvu v Nemčiji zapustil izjemen vtis: na drugi tekmi proti Zairu (danes DR Kongo) je prispeval sedmega od skupno devetih golov jugoslovanske reprezentance, ob koncu prvenstva pa je bil izbran v zvezdniško zasedbo prvenstva, pa čeprav jugoslovanska reprezentanca po optimističnem začetku ni mogla poseči v boj za veliki ali mali finale. Oblak je kasneje kariero nadaljeval pri slovitih nemških klubih Schalke 04 iz Gelsenkirchna (kjer je proti Zaircem tudi zabil gol iz prostega strela) in münchenskem Bayernu. Svoj reprezentančni sloves je dopolnil tudi kasneje, ko je nosil celo kapetanski trak jugoslovanske reprezentance. Oba - Oblak in Popivoda, ki se je po svetovnem prvenstvu prav tako preselil v Nemčijo in postal ljubljenec občinstva pri tedaj močnem Eintrachtu iz Braunschweiga - sta bila tudi udeleženca zaključnega turnirja evropskega prvenstva v Beogradu in Zagrebu leta 1976. V prvem polčasu polfinalne tekme med Jugoslavijo in svetovnimi prvaki iz (Zahodne) Nemčije sta igrala vidni vlogi v izjemni predstavi in posledičnem vodstvu gostiteljev z 2:0 - Popivoda je v 18. minuti prispeval celo vodilni gol. A žilavi Nemci so do

konca rednega dela izenačili na 2:2 in si v podaljšku - kmalu potem, ko je Oblak zapustil igro - naposled zagotovili zmago s 4:2.

Preboj Oblaka in Popivode v reprezentanco in njuna kasnejša uveljavitev na mednarodni klubski ravni sta slovenskemu nogometu prinesla novo razsežnost. A vse boljše strokovno delo z domačimi igralci se je nakazovalo že v šestdesetih leti, ko je čedalje več nogometašev Maribora in Olimpije dobivalo va-

bila za igranje v mlajših reprezentančnih selekcijah nekdanje Jugoslavije. Potem, ko je v začetku sedemdesetih let v prvi zvezni ligi omagal Maribor, je najbolj nadarjene slovenske nogometaše privabljala predvsem Olimpija, v kateri so si po odhodu Oblaka in Popivode uveljavitev - tudi z nastopanjem za mlado reprezentanco - med drugim priigrali Vili Ameršek, Tone Rožič in Janez Voljč.

Uspešen nov rod slovenskih nogometašev je zrcalil tudi organizacijski napredek, predvsem na trenerskem in sodniškem področju. Gonilna sila med trenerji - dr. Branko Elsner - je svoje sposobnosti dokazal z delom v Avstriji, kjer je uspešno vodil innsbruški Wacker in (dvakrat) tudi avstrijsko državno reprezentanco, vse uspešnejši pa so bili tudi sodniki.

Njihovi vzor je bil predvsem Emil Erlih, prvi slovenski nosilec sodniške značke Mednarodne nogometne zveze, ki je leta 1960 sodil tudi na olimpijskih igrah v Rimu. Velik ugled sta kasneje uživala tudi Vladislav-Lado Jakše in Vlado Tavzes, v osemdesetih letih pa tudi Edvard Šoštarič, Aleksandar Nikić, Milovan Nikolić in Vlado Šajn.

Brane Oblak kot Gerson. Leta 1971 je Ljubljančan v modrem dresu jugoslovanske reprezentance s številko osem igral na poslovilni reprezentančni tekmi legendarnega Brazilca Peleja. Prizorišče je bil največji nogometni stadion na svetu - Maracana v Rio de Janieru.

Oblak si je na tekmi utrdil mednarodno veljavo, po njej pa zamenjal majico z brazilsko osmico Gersonom, najboljšim podajalcem v brazilski ekipi svetovnih prvakov leto dni prej.

Medtem ko je slovenski klubski nogomet, tudi zaradi zaostrenih gospodarskih razmer, v prvi polovici osemdesetih zašel v krizo - kar je leta 1984 spodneslo tudi Olimpijo, pa so prav v tem času zablesteli novi slovenski nogometni zvezdniki, predvsem Ljubljančana Srečko Katanec in Marko Elsner. Katanec je reprezentant postal še v dresu Olimpije leta 1983, Elsner pa leto kasneje, po selitvi iz Ljubljane v Beograd, točneje Crveno zvezdo. Leta 1984 sta na olimpijskih igrah v Los Angelesu - na prvem olimpijskem turnirju, na katerem so lahko igrali poklicni nogometaši, pod strokovnim vodstvom Ivana Toplaka osvojila bronasto medaljo, bila pa sta tudi v jugoslovanski odpravi na evropskem prvenstvu v Franciji, pri če-

Polet v višave - Danilo Popivoda je bil v dresu Olimpije in reprezentance pojem nepopustljive borbenosti. S tem je postal navdih tudi za kasnejše generacije slovenskih nogometašev.

23

Marko Elsner je ob koncu kariere odigral tudi dve tekmi za člansko reprezentanco Slovenije. Prizor je z njegovega prvenca na prijateljski tekmi 7. novembra 1992 na Cipru. Potem, ko je nekaj več kot 15 let kasneje njegov sin Luka na prijateljskem srečanju na Švedskem odigral nekaj minut, je družina Elsner za zdaj edina, ki je dala očeta in sina reprezentanta. Tri reprezentančne nastope je zbral tudi Robert Oblak, sin Braneta Oblaka.

Srečko “Nazionale” - v dresu Sampdorije je Katanec osvojil tako evropsko klubsko lovoriko, kot tudi italijanski državni naslov. Ob garaškem delu na igrišču je pogosto prispeval tudi gole. Po vrnitvi v Slovenijo je našemu nogometu prispeval še več - kot selektor je člansko reprezentanco vodil na evropskem in svetovnem prvenstvu.

24

mer je Katanec igral na vseh treh tekmah, Elsner pa na nobeni.

Srečko Katanec je nove mejnike slovenskega nogometa postavil tudi na klubski ravni - v treh sezonah med leti 1989 in 1991 je kot član Stuttgarta in Sampdorie igral v vseh finalih tedanjih treh evropskih tekmovanj. Naslov zmagovalca pokala pokalnih prvakov je s Sampdorijo (proti Anderlechtu) osvojil, finala pokala Uefe (s Stuttgartom proti Napoliju) in pokala prvakov (s Sampdorijo proti Barceloni) pa izgubil. Vmes je navkljub poškodbi za jugoslovansko reprezentanco zaigral tudi na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji.

Zaključek tega obdobja, ki ga je tudi v slovenskem nogometu zaznamovalo razpadanje Jugoslavije, je bil buren. Po kratkem gostovanju Kopra v drugi zvezni ligi sredi osemdesetih let, se je iz republiške lige kvišku - med jugoslovanske prvoligaše - spet dvignila Olimpija, tudi po zaslugi mladih doma vzgojenih nogometašev okrog Đonija Novaka. Novak je tik pred dokončnim zlomom Jugoslavije zaigral tudi v članski reprezentančni vrsti, kjer mu je družbo delal še en Slovenec - Primorec Darko Milanič, ki je igral za ekipo beograjskega Partizana. Tam je svojo nadarjenost kalil tudi Mariborčan Zlatko Zahovič, bo-

doči zvezdnik Porta in Valencije. Vsi trije so kasneje postali ključni nosilci igre in uspehov slovenske reprezentance, o katerih se tedaj ni zdelo mogoče niti sanjati.

Da pa je sploh prišlo tako daleč, je Nogometna zveza Slovenije morala najprej postati polnopravna članica Mednarodne nogometne zveze in Evropske nogometne zveze. Brez smelega delovanja doma in dragocenih, tudi osebnih, zvez z vplivnimi člani svetovne nogometne družine, prehod v slovensko samostojnost ne bi bil mogoč. Predvsem pa ne bi mogel biti takšen, ki bi omogočal postopen, a vendarle hiter napredek slovenskega nogometa. Navsezadnje je nesluteno hitrost razvoja nakazoval že tempo, ki ga je pri formalnem vključevanju v mednarodni nogomet uspelo soustvarjati Nogometni zvezi Slovenije. Članska vrsta je prvo uradno meddržavno tekmo v Estoniji lahko igrala še pred dodelitvijo začasnega članstva Uefe 24. junija 1992, le trinajst dni po sprejemu v Mednarodno nogometno zvezo 2. julija 1992, pa so trije slovenski klubi že sodelovali v žrebu za evropske nogometne pokale.

Igor E. Bergant, novinar RTV Slovenija

1 9 9 2

-

2 0 1 0 :

Popotovanje od Talina do Talina prek Eura in dveh mundialov Prvih 18 let in pol slovenske državne reprezentance zaznamuje 168 tekem izbrane vrste, med katerimi imajo posebno mesto tiste na evropskem prvenstvu leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem ter svetovnih

prvenstvih leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem ter letos v Južni Afriki. Če ne upoštevamo zadnje prijateljske tekme z Gruzijo na prenovljenem stadionu Bonifika v Kopru, lahko rečemo, da gre za nogome-

Na prvi uradni kvalifikacijski tekmi slovenske reprezentance za Euro 1996 (7. septembra 1994) v Mariboru sta si v roke segla kapetana in velika tekmeca iz italijanske lige - Srečko Katanec in Franco Baresi. V ozadju nemški sodnik Bernd Heynemann, ki je dobrih pet let kasneje sodil tudi odločilno tekmo Slovenije za uvrstitev na Euro 2000 v Kijevu.

tno popotovanje od Talina do Talina. Tretjega junija 1992 je namreč izbrana vrsta Slovenije odigrala prijateljsko tekmo v Estoniji, ki se je končala z izidom 1:1. Igor Benedejčič, ki ga je selektor Bojan Prašnikar poslal v igro v 72. minuti, je minuto kasneje že zabil prvi gol za Slovenijo. Dvanajstega oktobra letos sta se isti reprezentanci spet pomerili v Talinu v kvalifikacijah za Euro 2012, Andrej Sidorenkov pa je Sloveniji pomagal do zmage z avtogolom.

Nepozaben dan v Amsterdamu - več kot deset tisoč slovenskih navijačev je na drugi tekmi Eura 2000 bodrilo našo reprezentanco v dvoboju s Španijo (1:2).

Med obema dvobojema so navijači skupaj s slovensko reprezentanco doživljali prijetne in manj lepe stvari, ki jih ponuja najpopularnejša igra na svetu.

Na začetku nove poti izbrane vrste si je bilo težko zamisliti, kako bo nogomet tudi v samostojni Sloveniji prišel do vloge ene najpriljubljenejših in najuspešnejših športnih panog. Takrat je bilo nepredstavljivo, da bi lahko naše nacionalno moštvo, ki je bilo v začetku devetdesetih let brez kakršne koli resne nogometne identitete, zasedalo 15. mesto na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) ter da bodo

25

žil tudi sedanji selektor Matjaž Kek, kapetan pa je bil Marko Elsner, ki je že zaključeval svojo igralsko kariero. Prvi kapetan slovenske izbrane vrste in kasneje selektor Srečko Katanec je prav tako kmalu pospravil nogometne čevlje, saj se je od izbrane vrste poslovil 7. septembra 1994 na prvi uradni tekmi v Mariboru, kjer je Slovenija začela kvalifikacije za evropsko prvenstvo v Angliji 1996. Tekmec je bil Italija.

Vesel božič in srečno novo leto 2000 - čestitka je prišla že 17. novembra 1999, po dramatični snežni noči v Kijevu - Ukrajina-Slovenija 1:1. Med presrečnimi reprezentanti je bil tudi Đoni Novak.

V Ljudskem vrtu je Slovenijo podpiralo 6000 nogometnih duš, ki so se lahko razvnele že v 16. minuti, ko je gol za naše dosegel Sašo Udovič. Slovenska vrsta je vodstvo proti tedanjim svetovnim podprvakom branila le tri minute, saj je Alessandro Costacurta izenačil že v 19. minuti. A v spominu na to

naši reprezentanti romali v ugledne tuje klube za milijonske vsote.

Javnost je do nogometne reprezentance sprva gojila mačehovski odnos, saj je večji del ljudi menil, da smo z odhodom iz Jugoslavije prekinili tudi s skromnim udejstvovanjem na mednarodni nogometni sceni, domače tekmovanje pa je dobilo etiketo balkanskega športa, ki Slovencev nikoli ne bi mogel povsem prevzeti.

Zato je bilo na začetnih prijateljskih tekmah reprezentance na domačih stadionih bolj kot ne videti samo poročevalce, največje nogometne zanesenjake in gostujoče navijače.

Bojan Prašnikar je vodil reprezentančnega palčka v obdobju začetnega uveljavljanja brez uradnih dvobojev. Na prvi tekmi sta bila člana udarnega moštva Marko Simeunovič in Aleš Čeh, ki sta devet let kasneje z zlato generacijo povzročila neponovljivo evforijo v deželi na sončni strani Alp in Slovenijo dokončno umestila na nogometni zemljevid sveta. Na drugi, proti Cipru v Larnaki, so sveti dres že oblekli tudi Darko Milanič, Zlatko Zahovič in Džoni Novak.

Takrat je svoj edini nastop za reprezentanco zabele-

26

iksi” ragan “P D in h e Č 67.

Aleš aši so do N . ič v o Stojk . odili s 3:0 minute v

Najvidnejše osebnosti zlate generacije na kupu - po vodstvu na prvi tekmi Eura 2000 13. junija v Charleroiju proti Zvezni republiki Jugoslaviji s 3:0. Spredaj dvakratni strelec Zlatko Zahovič, zadaj pa (od spodaj navzgor) Darko Milanič, Miran Pavlin in Sašo Udovič, desno Đoni Novak in Aleš Čeh.

Tekma se je končala s 3:3 in še danes velja za eno najrazburljivejših v zgodovini evropskih prvenstev.

so sedeli Dabanovič, Englaro, Milinovič, Istenič, Ačimovič, Sešlar ter Šiljak. Z dvema goloma Zlatka Zahoviča je Slovenija iztržila izid 2:2 in pomembno točko.

Bukarešta 2001 - še en podvig slovenske reprezentance v dodatnih kvalifikacijah je našim omogočil pot na svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem. Romunska formula je bila enaka ukrajinski - 2:1 + 1:1.

tekmo bo najbrž za vedno ostala predvsem sporna odločitev nemškega sodnika Bernda Heynemanna, ki ni priznal gola po bombi Darka Milaniča. Žoga se je namreč po siloviti bombi z razdalje od prečke odbila v gol, kar je bilo jasno videti na televizijskem posnetku. Do konca je ostalo 1:1. Pred tekmo z »azzurri« je tabor slovenske reprezentance zapustil Zlatko Zahovič, saj se ni strinjal s selektorjem Zdenkom Verdenikom glede svoje vloge v moštvu.

Tako je naša najboljša nogometna vrsta krenila na trnovo pot uveljavitve in potrjevanja v neizprosni konkurenci elitnih evropskih in svetovnih reprezentanc. Verdenik je bil selektor v prvih dveh kvalifikacijskih ciklusih (tudi za svetovno prvenstvo 1998 v Franciji). To je bilo obdobje nabiranja izkušenj na vseh ravneh, od igrišča do pisarn Nogometne zveze Slovenije. V kvalifikacijah za EP 1996 je Slovenija zbrala devet točk, v poskusu preboja na mundial v Franciji pa zgolj točko, ki si jo je priigrala na tretji »zgodovinski« tekmi (po premierah z Estonijo in Italijo) proti Hrvaški v Splitu (3:3), kjer je vsi tri gole dosegel Primož Gliha.

Po stranski vlogi naših fantov v uvodnih kvalifikacijskih ciklusih, se je prvi del slovenske nogometne pravljice začel poleti leta 1998. Predsednik NZS Rudi Zavrl je močno presenetil, ko je za selektorja izbral Srečka Katanca, saj je imel nekdanji odlični branilec, jugoslovanski in slovenski reprezentant, član Olimpije, Dinama, Partizana, Stuttgarta in Sampdorije, za sabo kratko trenersko obdobje na klopi HIT Gorice in v mladi reprezentanci Slovenije, kjer je pomagal selektorju Dragu Kostanjšku. Toda kmalu se je izkazalo, da je Zavrl potegnil sanjsko potezo.

Dobro leto kasneje se je Slovenija po novih dveh »zgodovinskih« tekmah v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini že veselila uvrstitve na evropsko prvenstvo 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Vsakič znova se naježi koža ob spominu na fenomenalen strel Mileta Ačimoviča s sredine igrišča, s katerim je presenetil ukrajinskega vratarja Aleksandra Šovkovskega in s strelcem prvega zadetka Zahovičem Sloveniji zagotovil zmago z 2:1. A treba je bilo odigrati še povratno tekmo v Kijevu pred 65 000 gledalci, kjer je sodil, hm, Heynemann. Tistega 17. novembra 1999 se je v snežnem metežu najbolje znašel Miran Pavlin in z izenačenjem na 1:1 prispeval k velikemu presenečenju – Slovenija je odpotovala na turnir najboljših reprezentanc Evrope. Takšne športne evforije v Sloveniji še ni bilo ...

Vse to je bila velika prelomnica pri dojemanju nogometa v mladi državi, ozračje pa je dodatno podžgal ples kroglic na žrebu, ki je za uvod na Euru Katančevi

Pragmatični Katanec, ki je nemudoma vzpostavil jasna pravila igre v reprezentančnem krogu, je ustvaril udarno zasedbo z zlata vrednimi menjavami, ekipi vdihnil samozavest, predrznost, brezkompromisen pristop v igri in filozofijo, da je treba zabiti gol več od nasprotnika. Katančeva tekmovalna premiera v Atenah 6. septembra 1998 je bila tudi promocija nove generacije, ki je takoj nakazala kasnejše uspehe. Na zelenico grškega stadiona so stopili Simeunovič, Milanič, Galič, Knavs, Novak, Čeh, Pavlin, Zahovič, Rudonja, Udovič in Osterc, na klopi za rezervne igralce pa Srečko Katanec - edini slovenski udeleženec evropskih in svetovnih prvenstev kot nogometaš in selektor.

27

Stade de France 26. aprila 2000 - na prijateljski tekmi med Francijo in Slovenijo je ekipa okrog Zlatka Zahoviča po zadetkih Željka Milinoviča in Saša Udoviča že po 10 minutah vodila z 2:0, a na koncu so Francozi zmagali s 3:2 z zadetkom Davida Trezegueta v zadnjih trenutkih tekme. Zinedine Zidane in tovariši so na kasnejšem Euru 2000 naslovu svetovnih prvakov dodali še evropskega.

četi namenil reprezentanco Zvezne republike Jugoslavije, ki sta jo tedaj tvorila Srbija in Črna gora. To je bila napoved novega »zgodovinskega« obračuna največjih presežnikov. Še prej, na prijateljski tekmi v prijetnem aprilskem večeru v Parizu, so nam kapetan Milanič in tovariši na slovitem stadionu Stade de France pred 60.000 gledalci pripravili mali šov v dvoboju s svetovnimi in kasneje še evropskimi prvaki Francozi. Željko Milinovič in Milan Osterc sta pičila kot osi že v 3. in 10. minuti. »Les bleus« z Zinedinom Zidanom, Thierryjem Henryjem, kapetanom Didierom Deschampsom in drugimi velikani nogometa pa so prišli k sebi in do zmage s 3:2 šele v izdihljajih tekme, v sodnikovem podaljšku.

Toda glavna poslastica je šele sledila. Razvnete, a še vedno povsem športne navijaške strasti so 13. junija na ulicah belgijskega Charleroija napovedovale veliki dvoboj – kajpada »zgodovinski« - med nekdanjimi brati iz iste države. Slovenija proti Zvezni republiki Jugoslaviji s številnimi zvezdniki evropskega kalibra.

V 57. minuti je na semaforju kazalo 3:0 za Slovenijo po dveh golih Zahoviča in zadetku Pavlina, več tisoč

28

navijačev iz domovine je preplavljala vse močnejša evforija, čeprav so se tudi oni na tribunah zavedali, da še zdaleč ni konec tekme. In res je bilo tako. Jugosi so udarili trikrat v pičlih šestih minutah, kar je še danes, po desetih letih, predmet vnetih razprav o nenavadani črni luknji celotne slovenske ekipe. Siniša Mihajlović je namreč v 60. minuti dobil rdeči karton, ker je po prekinitvi igre podrl Saša Udoviča.

Toda od 67. do 73. minute je vseeno – ob izdatni pomoči slovenske obrambe - dva gola zabil Savo Milošević, enega pa Ljubinko Drulović.

To pa ni moglo preprečiti »selitve naroda« štiri dni kasneje, ko je Slovenija na amsterdamski Areni igrala s Španijo. Deset tisoč slovenskih duš je z navijanjem okupiralo Amsterdam, »Slovenija gre naprej« je odmevalo na znamenitem trgu Damm in kasneje na stadionu, kjer so Katančevi fantje klonili z 1:2. Od Eura 2000 se je Slovenija poslovila z remijem 0:0 proti Norveški.

Vtisi z veličastne premiere na velikem tekmovanju se še niti niso dobro uredili, ko je nogometna Slove-

nija spet norela ob dobrih rezultatih v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 v Južni Koreji in na Japonskem. Takrat že zlata generacija je neusmiljeno korakala dalje. Samozavest, kompaktnost moštva, izjemna pragmatičnost v igri; vse to je zastareli Centralni stadion za Bežigradom naredilo za neosvojljivo trdnjavo. Ob tem so zmaga v Baslu ter remija v Beogradu in Moskvi odprli vrata v nove dodatne kvalifikacije, tam pa – kot naročeno - spet tekmec z vzhoda, tokrat Romunija. »Zgodovinska« novembrska večera leta 2001 v Ljubljani in Bukarešti sta bila vnovič povsem slovenska.

Za Bežigradom sta za uvodno zmago z 2:1 zadela Milenko Ačimovič in Milan Osterc, v romunski pre-

Gol kariere, gol za pot na svetovno prvenstvo: Koprčan Mladen Rudonja je 14. novembra 2001 v Bukarešti v 55. minuti povedel Slovenijo v vodstvo. To je bil njegov prvi in hkrati zadnji gol v reprezentanci, za katero je zbral 65 nastopov.

stolnici je v deževnem vremenu za poplavo slovenskih solz sreče v povratnem dvoboju poskrbel Mladen Rudonja. V 55. minuti je dosegel svoj prvi gol v reprezentančnem dresu - v skupno 53. nastopu.

Tudi po dokončnih 65 tekmah Rudonje je ostal edini.

Grogirani Romuni so zmogli zgolj izenačiti, slovenska nogometna pravljica je tako dobila novo bogato poglavje.

Drugi vrhunec slovenske nogometne reprezentance na turnirju najboljših reprezentanc sveta na Daljnem vzhodu žal ni postregel s podobno zgodbo, kot je bila tista na evropskem prvenstvu dve leti prej. Porazi proti Španiji, Južni Afriki in Paragvaju pa niti ne bi bili tako boleči za privržence nogometa v domovini, če ne bi prišlo do spora med Katancem in Zahovičem že po prvi tekmi. Zlatko je odšel domov takoj, Srečko »Nazionale« pa je po mundialu zapustil položaj selektorja in s tem na bridek način postavil piko na i izjemnega štiriletnega ciklusa, v katerem je Slovenija dokončno dobila svoje mesto na nogometnem zemljevidu sveta.

Vnema nogometne Slovenije kar ni in ni pojenjala.

Pod vnovično taktirko Bojana Prašnikarja je nekoliko spremenjena zasedba - reprezentančno kariero je med drugim končal tudi kapetan Aleš Čeh, trak pa je prevzel Miran Pavlin – spet odločno igrala v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 na Portugalskem in si še tretjič zapored zagotovila dodatna dvoboja za dosego svetega cilja. Slovenija je dvakrat položila orožje zgolj pred Francijo. Toda v dodatnih kvalifikacijah je nasproti stala vselej neugodna Hrvaška. Po obetavnem remiju 1:1 na zagrebškem Maksimiru, je za Bežigradom Slovenijo v žalost zavil Dado Pršo. Zlata generacija je tako dokončno opravila svoje in odšla med legende.

Poleti 2004 je selektorski položaj zasedel Branko Oblak, ki je v novi vlogi debitiral na zadnji reprezentančni tekmi na dotrajanem bežigrajskem stadionu. Slovenija je remizirala z izbrano vrsto Srbije in Črne gore (1:1), v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 2006 pa so navijači razen ob odmevni zmagi nad Italijo z 1:0 v Celju imeli bolj malo priložnosti za veselje. Pod Oblakovo taktirko se je dogajal zahteven proces zamenjave generacij, zato je dres obleklo toliko več kandidatov.

Na veliko sceno so postopno stopali Robert Koren, Samir Handanovič, Milivoje Novakovič, Branko Ilič, Boštjan Cesar, Valter Birsa, Aleksander Radosavljevič, Bojan Jokič in drugi. Ker so se tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2008 v Avstriji in Švici začele pod pričakovanji, je januarja leta 2007 Oblaka zamenjal Matjaž Kek. Tvorec nove slovenske nogometne pravljice je premiero doživel 7. februarja z zmago (1:0) v prijateljski tekmi z Estonijo v Domžalah. Do konca kvalifikacij za Euro 2008 je Kekova četa iztržila dva remija z Albanijo in zmago proti Luksemburgu, kar ni napovedovalo tako bleščečih rezultatov, ki so sledili naslednje leto.

Jeseni 2008 pa kot da se je zgodil zasuk v delovanju reprezentančne vrste, saj je po treh porazih in eni zmagi na prijateljskih tekmah sledila rezultatska eksplozija na štartu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki.

V 143. tekmi Slovenije smo videli remi s Poljsko v Wroclawu z zlata vrednim golom Zlatka Dediča. Sledila sta zmagi v Ljudskem vrtu, padli sta Slovaška in Severna Irska. Zadnji kvalifikacijski obračun tiste je-

Aleš Čeh na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Južni Koreji ni imel veliko razlogov za veselje. Na srečanju z Južno Afriko je kapetan zračni dvoboj s Tebohom Mokoeno sicer dobil, a tri točke so po zmagi z 1:0 dobili Južnoafričani.

29

Nejc Pečnik po golu v Moskvi v dodatnih kvalifikacijah za nastop na SP 2010. Njegov gol v gosteh je slovenski reprezentanci v dvoboju z Rusijo prinesel odločilno prednost.

seni je naši izbrani vrsti v čeških Teplicah sreča obrnila hrbet, kar je botrovalu porazu z 0:1. V spomladanskem delu kvalifikacij sta zapekla mariborski remi brez golov s Čehi in poraz s Severno Irsko v Belfastu, potem pa je padel zgodovinski dogovor med selektorjem Kekom in njegovimi izbranci. Šef je pozval fante, češ da so mu še marsikaj dolžni. Sledile so štiri zaporedne zmage v kvalifikacijah, vmes pa imenitno gostovanje na londonskem Wembleyju, kjer so se najboljši slovenski nogometaši povsem enakovredno kosali z veliko Anglijo in ob obilici smole doživeli poraz z 1:2. Ta poraz pa je v bistvu pomenil krepitev samozavesti Kekovih fantov, ki so spoznali, da so sposobni doseči več, kot so dosegli dotlej.

Tako je jeseni leta 2009 vso Slovenijo spet zajel val

30

nogometne evforije, ki je odločilno pljusknil v dodatnih kvalifikacijah z reprezentanco Rusije. Koren, Novakovič, Cesar, Handanovič in drugi so si 14. novembra v Moskvi priigrali znosen poraz z 1:2 z upanja polnim golom Nejca Pečnika v 88. minuti. Štiri dni kasneje so solze sreče tekle v Ljudskem vrtu, ko se je Slovenija z golom Dediča v 44. minuti uvrstila na mundial v Južni Afriki. S tem uspehom so se reprezentanti uvrstili med nesmrtne v čaščenju nogometnih privržencev.

Kekovi srčni fantje so nas vnovič razveselili na najmočnejšem turnirju na jugu črne celine. Za cilj so si postavili uvrstitev v drugi krog tekmovanja, ki se jim je za las izmuznil. Tekmovanje so odprli z zmago proti Alžiriji v Polokwaneju, sijajen vtis okrepili z re-

Nekaj stotink sekunde pred vodstvom z 1:0: Zlatka Dediča Vasilij Berezucki (5) in Aleksander Anjukov (2) nista uspela zaustaviti. Prostor strelcu je ob podaji Valterja Birse pomagal zagotoviti tudi Milivoje Novakovič.

Gol za zgodovino - Robert Koren je v Polokwaneju na prvi tekmi naših na SP 2010 z 200. zadetkom naše članske reprezentance poskrbel za prvo zmago na zaključnih turnirjih velikih tekmovanj. Tekma je bila 13. junija 2010 - natančno deset let po ognjenem krstu na Euru 2000 proti ZR Jugoslaviji.

Ljudski vrt 2010 po veličastni zmagi nad Rusijo - Južna Afrika, prihajamo!

mijem (2:2) proti reprezentanci ZDA v Johannesburgu, potem pa se je Anglija srečno izvlekla v Port Elizabethu z minimalno zmago.

Igralci so bili sprva razočarani, toda v domovini so jih rojaki že oklicali za velike junake ter jim priredili izjemno dobrodošlico v središču Ljubljane. To je bilo priznanje za njihov pošten odnos do najpopularnejše igre in navijačev, za njihov moštveni duh, za borbenost in nepopustljivost, za nogometno kakovost najvišje ravni. Nogometno veselico so ponovili tudi na odprtju novega stadiona v Stožicah, ko je imenitna zasedba v prijateljskem dvoboju z Avstralijo navijačem priredila še eno prijetno športno druženje in jim podarila zmago.

Za spodbudo na poti proti Euru 2012, ki bo na Poljskem in v Ukrajini. Zaenkrat tako blizu in daleč hkrati ...

Rok Tamše, novinar časnika Delo

Matjaž Kek na Wembleyju 2009. Velike arene so se ponovno odprle tudi za Slovenijo.

31

G R A SS RO OTS

Za trdne temelje nogometa Kaj je »grassroots« nogomet? Pomeni ves nogomet, ki ni poklicne narave. Grassroots nogomet je temelj, je osnova nogometa. Na njem nogomet sloni, iz njega se razvija. Vsak igralec nogometa izhaja iz tega temelja.

Vsi najboljši svetovni igralci so začeli kot ulični nogometaši in tudi vsi bodoči igralci bodo svojo pot do mednarodne scene začeli tu, v »grassroots« nogometu. »Grassroots nogomet skrbi za bazo nogometne igre. Če se ga ne bo gojilo in ne bo skrbelo za njegov razvoj, širino in množičnost, tudi vrhunskega nogometa ne bo več.« To so bile besede bivšega predsednika UEFE Lennarta Johanssona, ko je bila sprejeta strategija tega programa za vseh 53 držav članic evropske nogometne zveze. To je bilo leta 2005.

Slovenija je na tem področju v zadnjem desetletju storila izjemen korak naprej. Z realizacijo programov 1999-2004 in 2004-2008 smo postavili organizacijo in uredili razmere za delo.

V prvih štirih letih smo postavili devet nogometnih središč, kjer smo v okviru programa instruktorske službe in selekcijskega procesa zasnovali nogometne centre.

Zaradi slabih infrastrukturnih razmer smo v drugem štiriletnem obdobju zgradili še 16 velikih igrišč in 40 malih igrišč z umetno travo. Igrišča smo postavili v okviru programa FIFE (Goal) in UEFE (Hat Trick) ter s pomočjo države in lokalnih skupnosti, zajeli pa smo celotno področje Slovenije, in sicer tako, da jih lahko uporablja kar največ mladih. Ob tem je gradnja igrišč spodbudila tudi druga okolja v Sloveniji, da so pričela vlagati v nogometno infrastrukturo, kar ima prav tako za razvoj in napredek nogometa izjemen pomen. S tem smo ustvarili

pogoje za zadovoljevanje temeljnih vrednot Grassroots filozofije: Nogomet za vse – potrebno je dati možnost vsakemu (povsod in ne glede na starost, spol ali sposobnosti), da sodeluje v nogometu, Izobraževanje skozi nogomet – nogomet je potrebno uporabiti kot orodje za izobraževanje ljudi, da izpopolnijo sebe in druge, Ponuditi najboljše razmere – vedno je potrebno stremeti h kakovosti in stremeti za najboljšim, in Obdržati ljudi v nogometu – potrebno je vključevati ljudi, pač tudi razvijati njihove želje in voljo z izobraževanjem in razvijanjem vrednot ter ciljem, da želijo ostati v nogometu kot igralci, gledalci, profesionalci ali rekreativci. Že do leta 2008 smo izvajali številne aktivnosti na tem področju, vendar so bile nepovezane in plod projektov, ki so jih vodile posamezne MNZ ali NZS v sodelovanju z njimi (akciji Rad imam nogomet in Žogarija, Otroške nogometne šole itd.). V letu 2008 je NZS posebej za to področje pripravila štiriletni program, s katerim se je pridružila tako imenovanemu UEFA Grassroots projektu (v katerem je bilo do tedaj vključenih že preko 30 njenih članic). Z uspehi v zadnjih dveh letih smo na tem področju postali vzorčni primer načrtovanega in uspešnega dela, kar ni ušlo niti predstavnikom UEFE, ki so tako Sloveniji po manj kot dveh letih na zasedanju izvršnega odbora UEFE podelili že drugo zvezdico kakovosti. Slovenija si je to prislužila z aktivnim delovanjem in vodenjem aktivnosti iz njenega programa kot so:

32

Otroci na poletnem nogometnem taboru v Bohinju, ki je eden najbolj tradicionanih in priljubljenih prizorišč te dejavnosti nogometa grassroots.

1. Otroške nogometne šole 2. Rad igram nogomet 3. Žogarija 4. Izobraževanje trenerjev 5. Poletni nogometni tabori 6. Festivali nogometa 7. Vključevanje prostovoljcev in funkcionarjev 8. Nogomet za ljudi z s posebnimi potrebami 9. Popularizacija ženskega nogometa 10. Izobraževanje trenerjev, prostovoljcev, staršev in funkcionarjev Z aktivnostmi na omenjenih področjih smo povečali število Otroških nogometnih šol za 53 odstotkov, udeležbo pri Žogariji za 76%, udeležbo pri izobraževanju, poletnih nogometnih taborih in nogometu za ljudi s posebnimi potrebami pa kar za 100%. To pomeni, da se je povečalo tudi skupno število vseh registriranih igralcev in igralk, in sicer za 34% (s 25.000 na 33.615), kar je dober obet za doseganje poglavitnega cilja iz štiriletnega programa - povečanje števila na 40.000 registriranih igralcev oziroma 2% celotnega prebivalstva v naši državi.

Nogomet grassroots ne pozna meja in nesmiselnih zadržkov: Piran je leta 2009 gostil finale lige malega nogometa Specialne olimpijade Slovenije za nogometaše s posebnimi potrebami. Sodelovalo je 13 ekip s 115 nogometaši ter 24 spremljevalci. Zmagovalci so bili - vsi.

Nov Grassroots program pomeni le nadgradnjo tega dela, ki bo v prihodnje prineslo še boljše rezultate in predvsem zanimanje ter vključevanje mladih v nogomet. Čeprav nas čaka še trdo in težko delo smo prepričani, da je začrtana pot prava in da bomo zmogli doseči vse začrtane cilje.

Mularija in Žogarija gresta dobro vkup. Finale letošnje Žogarije v Ljubljani je potekal v času SP v Južni Afriki. Žogarija je vsekakor ena pomembnejših in uspešnejših akcij za razširjanje nogometne igre pri nas. Letos je finale zaznamovala tudi udeležba dveh zamejskih šol iz Doberdoba in Celovca.

33

U -1 7

i n

U -1 9

Mlajše reprezentance 2000-2010 Državne reprezentance do 17 in do 19 let predstavljajo pomemben segment delovanja Nogometne zveze Slovenije. Z igranjem mednarodnih tekem in nastopanjem na turnirjih si člani teh reprezentanc nabirajo prepotrebne izkušnje v svojem nogometnem razvoju.

V sistemu kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu tako selekcija do 17, kot tudi selekcija do 19 let nastopata na kvalifikacijskih turnirjih prvega

in drugega kroga. Na evropsko prvenstvo se uvrsti najboljših osem reprezentanc kontinenta v svoji starostni kategoriji. Tokom priprav na kvalifikacije reprezentance odigrajo številne mednarodne prijateljske tekme, vsako leto pa opravijo tudi zimske in letne priprave.

V okviru nastopov v UEFA tekmovanjih se kadetski reprezentanti prvič srečajo s kvalifikacijami za nastop na evropskem prvenstvu do 17 let. Stopnico več v nogometnem razvoju pomenijo nastopi v mla-

dinski reprezentanci do 19 let, kjer nastopajo tudi igralci s prvoligaškimi izkušnjami.

Zadnje desetletje je postreglo z nekaj odličnimi rezultati mlajših selekcij. Reprezentanca do 17 let se je v tem obdobju trikrat uvrstila v drugi krog kvalifikacij za EP, medtem ko je bila reprezentanca do 19 let še uspešnejša. Mladinci so se v drugi krog uvrstili petkrat, svoje rezultate pa so kronali z uvrstitvijo reprezentance na Evropsko prvenstvo do 19 let, ki je potekalo leta 2009 v Ukrajini. Ob tej priložnosti

Sandro Bloudek (18) na kvalifikacijski tekmi ekip U-19 za evropsko prvenstvo z Nemčijo. Oktobra 2004 so bili v Celju s 3:0 boljši mladi Nemci.

34

Veliko slavje v Fazaneriji: člani slovenske reprezentance U-19 so si 9. junija 2009 po zmagi nad Belorusijo z 2:0 zagotovili prvo mesto v kvalifikacijski skupini 2. kroga in se uvrstili na EP v Ukrajini.

Tam so na otvoritveni tekmi igrali 0:0 z ekipo gostiteljev, ki je na koncu osvojila naslov prvakov.

Prijateljsko tekmo reprezentanc U-18 Anglije in Slovenije si je aprila 2006 v Bournemouthu ogledalo 9654 gledalcev. Zmagali so Angleži z 2:1.

je potrebno poudariti, da smo v Sloveniji v zadnjem desetletju zelo uspešno izpeljali deset kvalifikacijskih turnirjev za obe starostni kategoriji. Enega izmed teh turnirjev si je jeseni 2008 ogledal tudi predsednik UEFA Michel Platini.

Svoj pečat z delom v mlajših selekcijah so kot selektorji pustili Bogdan Andrejašič, Boris Pinčič, Jože Karoli, Stojan Kravos, Miloš Rus, Branko Zupan, Matjaž Kek, Damir Rob, Miloš Kostić, Janez Zavrl in Borut Jarc.

Sistematično strokovno delo z mlajšimi reprezentancami in nastopanje v mednarodni konkurenci ostaja ena od prioritet Nogometne zveze Slovenije tudi v prihodnjem desetletju.

V kadetski reprezentanci se je uveljavil tudi Haris Vučkić, ki se zdaj preizkuša pri slovitem Newcastle Unitedu v Angliji – takole je prodiral leta 2008 na prijateljski tekmi U-17 v Kidričevem proti Bosni in Hercegovini.

Udeleženci Eura 2009 za ekipe U-19: Začetna postava Slovenije na drugem srečanju s Švico (1:2) je bila: 1 - Radan; 6 – Omerovič, 3 - A. Vučkič, 7 - H. Vučkič , 13 – Črnčič, 4 - M. Mevlja; 5 - Rapnik , 17 - Fink, 8 - Milec, 10 – Lazarevič in 14 - Rep (kapetan).

Po tekmi Slovenija-Portugalska reprezentance U-17 oktobra 2003 razposajeni kadeti – kdor ni dobre volje, ta ni mlad, hej, hej hej …

35

U -2 1

Mlada reprezentanca 2000-2010 Reprezentanco do 21 let lahko opišemo kot čakalnico pred vstopom na največja nogometna tekmovanja. V tej starostni kategoriji nastopajo igralci, ki trkajo na vrata najboljših nacionalnih selekcij, in kateri pomenijo vrh dela z mlajšimi selekcijami sleherne nogometne zveze.

V prvi polovici minulega desetletja so reprezentance do 21 let nastopale vzporedno z »A« reprezentancami, kar pomeni, da so igrale proti istim državam

kakor njihovi starejši vrstniki. UEFA se je zaradi popularizacije in prepoznavnosti tekmovanja odločila, da od leta 2006 reprezentance do 21 let nastopajo ločeno od »A« reprezentanc, in imajo svoje evropsko prvenstvo na vsako parno leto.

Vrhunec delovanja Nogometne zveze Slovenije v kategoriji do 21 let nedvomno predstavlja dosežek iz leta 2005, ko se je reprezentanca uvrstila v dodatne kvalifikacije za nastop na EP 2006. Takrat je žreb Sloveniji namenil reprezentanco Nizozemske, ki je

kasneje postala evropski prvak. Generacijo igralcev, ki je dosegla izjemen uspeh, so sestavljali igralci letnika 1983 in mlajši, ki danes predstavljajo ogrodje »A« reprezentance. Kot selektor je to uspešno generacijo vodil Branko Zupan.

Tako kot pri selekcijah do 17 in 19 let, tudi na evropskem prvenstvu do 21 let nastopa samo 8 najboljših evropskih ekip, kar pomeni, da je preboj na zaključni turnir izjemno težko doseči.

Proti Italijanom ni šlo – Borut Semler (10) je oktobra 2004 v Novi Gorici doživel poraz z Italijo (0:3). Kljub temu pa je slovenska reprezentanca kasneje osvojila drugo mesto v kvalifikacijski skupini za Euro 2006.

36

Tudi mlada reprezentanca se je že veselila uvrstitve v dodatne kvalifikacije za Euro – varovanci Branka Zupana (s čepico) leta 2005 po osvojitvi drugega mesta v kvalfikacijski skupini 5 (za Italijo ter pred Norveško, Belorusijo, Moldavijo in Škotsko).

Naslednja generacija – Rene Mihelič, ki je nekaj časa sočasno igral za mlado in člansko reprezentanco na srečanju s Finci septembra 2008 v Velenju.

V zadnjih desetih letih se je slovenska reprezentanca do 21 let pomerila z vsemi najboljšimi evropskimi ekipami. V sklopu kvalifikacijskih in prijateljskih tekem so bila odigrana srečanja proti Nemčiji, Italiji, Franciji, Angliji, Rusiji, Nizozemski, Belgiji, itd…

Glavni namen dela v reprezentanci do 21 let še naprej ostaja ustvarjanje igralcev, ki bodo dostojno zastopali slovenske barve na nivoju »A« reprezentance. S ponosom lahko, glede na predstave v zadnjem desetletju trdimo, da so slovenski nogometaši v tej starostni kategoriji enakovredni evropskim vrstnikom, in da lahko upravičeno pričakujemo še kakšen podvig.

V obdobju med 2000 in 2010 so se na selektorskem stolčku poleg Branka Zupana zvrstili še Janez Zavrl, Lučjo Pertič, Brane Oblak in Tomaž Kavčič, ki še danes vodi najboljšo mlado selekcijo.

Tudi Mitja Mörec (5) mu ni mogel do živega – nizozemski napadalec Klaas Jan Huntelaar (9) je bil ključni igralec Nizozemske na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na Euru 2006 – 16.11.2005 so gostitelji v Heerenveenu zmagali z 2:0.

Na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij v Celju 13.11.2005 si je mrežo prizadeval zatresti tudi Valter Birsa (7). A ostalo je 0:0.

Goriški Zasavec v napadu – gol Nizozemcev je v Celju napadal tudi Miran Burgič.

37

Ženske reprezentance 2000-2010 NZS je leta 1999 prekinila nekajletno obdobje nesodelovanja slovenskih ženskih reprezentanc, ko se je prijavila v sorazmerno mlado in novo tekmovanje UEFE za dekleta U-18. Odtlej nepretrgoma tekmuje v evropskih mladinskih ženskih tekmovanjih. Kasneje se je starostna meja premaknila na U-19. V obdobju med 2000 in 2010 so slovensko žensko mladinsko reprezentanco vodili selektorji Robert Gašperič, Alojz Škrinjar, Zoran Cirkvenčič, Petra Mikeln in Darko Žižek. V tem času je NZS v Slovenji organizirala kar šest turnirjev teh tekmovanj na različnih ravneh ter v

skupno dvanajstih krajih. Izmed vseh kvalifikacijskih turnirjev je bilo za našo žensko reprezentanco U-19 najuspešnejše leto 2005, ko se ji je uspelo naslednji krog tekmovanja. V konkurenci Nemčije, Irske in Škotske naše sicer niso mogle ponoviti uspeha iz prvega dela, a je bil že stik z izjemnimi Nemkami izjemno koristen. Zadnji kvalifikacijski turnir štirih reprezentanc je Slovenija gostila septembra 2010. Naše mlade igralke so dosegle eno zmago proti Gruziji.

Razveseljivo in spodbudno je, da od leta 2007 potekajo tudi uradna tekmovanja UEFE na ravni repre-

zentanc U-17. Tudi tu se naša vrsta redno udeležuje kvalifikacijskih turnirjev. Še bolj pa je pomembno, da naša ekipa vse bolj napreduje in je pod vodstvom selektorice Tine Kelenberger prav letos v Budimpešti dosegla najvidnejše rezultate - naše so z 2:1 premagale Madžarke, z 1:0 pa Moldavke. Le Danke so bile boljše s 3:0. Ženska A reprezentanca je v zadnjih desetih letih tekmovala v treh kvalifikacijskih tekmovanjih: za uvrstitev na SP 2007, v kvalifikacijah za EP 2009 ter v evropskem kvalifikacijskem tekmovanju za uvrstitev

31. oktobra 2007 je v Dravogradu gostovala Francija, ena naboljših evropskih ekip. Varovanke selektorke Tanje Lekič, med njimi tudi Estera Vehar (17), so se pogumno upirale do srede 2. polčasa, kasneje pa so dobile dva gola. V prodoru je Camille Abily (10).

38

Oktobra 2008 se je slovenska reprezentanca uvrstila v dodatne kvalifikacije za Euro 2009. Na prvi tekmi z Ukrajinkami v Dravogradu so bile gostje premočne in so zmagale s 3:0. Navkljub trudu, tudi Nataše Petrovič (9), naše tudi na povratni tekmi v Černigovu niso dosegle gola (0:2).

Borbenost je bila vedno odlika slovenskih reprezentanc - tudi ženskih. Prizor je s tekme 14. maja 2005 v Krškem med Slovenijo in Hrvaško (3:0).

na SP 2011. V tem času so reprezentanco vodili Zoran Cirkvenčič, Tanja Lekič in sedanji selektor Darko Žižek. Naše v dvobojih s Hrvaško, Bosni in Hercegovino ter Malto nanizale šest zmag. V kvalifikacijah za EP 2009 so Slovenke na uvodni tekmi s Srbijo sicer doživele visok poraz, a vse zamujeno nadoknadile z lepima zmagama proti Islandkam in Srbkinjam.

Ključna za napredovanje v dodatne kvalifikacije pa je bila zmaga v Grčiji s 6:4, pri kateri je naša najboljša strelka Mateja Zver prispevala tri gole. Na dodatnih dveh dvobojih z Ukrajino so bile tekmice na koncu premočne. Manj uspešne so bile zadnje kvalifikacije za SP 2011, v kateri so naše dvakrat premagale le Armenke, z Italijankami, Finkami in Portugalkami pa so po dvakrat izgubile.

Ženska reprezentanca 2007, v sredini so trener vratark Darko Rogan, selektor Zoran Cirkvenčič in njegova pomočnica Tanja Lekič, ki je kasneje prevzela selektorsko mesto.

Najboljša strelka članske slovenske reprezentance v obdobju 2005-2010: Mateja Zver z 11 goli

Kapetanka reprezentance in odlična strelka Karmen Vais v akciji. Bela barva ji je vedno dobro pristajala, ne le v reprezentanci, pač pa tudi v klubu ŽNK Krka.

Tudi vratarka Jadranka Kneževič je že bila kapetanka - rokovanje kot uvod pred kvalifikacijsko tekmo za Euro leta 2006, ki so jo naše dobile z 2:1.

39

Futsal 2000–2010 Pred desetimi leti, ko se je pisal zadnji zbornik, smo malonogometaši še vedno uporabljali besedo, ki obstaja sicer še danes, torej »mali nogomet«. Nekateri so se ''malo igrali'' tudi z mislijo o dvoranskem nogometu (lektorji slovenščine se še danes), a je na koncu prevladala beseda futsal. Ni slovensko pravijo, vendar je ''svetovno''. Ta beseda, kjerkoli jo boste izrekli na športnem globusu sveta pomeni nekaj, kar je vedno razumljivo in kjer se vedno uporabljajo ista pravila za igro.

Presek desetletnega obdobja postavi slovenski futsal zagotovo pod sam vrh evropskega futsala, dokazljivo seveda tudi z rezultati in nenazadnje tudi jakostno lestvico tako UEFE (trenutno na 9. mestu) kot FIFE (15. mesto). K temu so zagotovo najbolj pripomogli izidi reprezentance, ki se je v tem obdobju dvakrat uvrstila na evropsko prvenstvo, leta 2003 (Italija, selektor Darko Križman) in 2010 (Madžarska, selektor Andrej Dobovičnik), prav tako dvakrat v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo (2004

smo bili poraženi s Španci, leta 2008 s Portugalci). Sloveniji je bila na podlagi odlične organizacije kvalifikacij za svetovno prvenstvo februarja 2000 zaupana še organizacija kvalifikacij leta 2003, prav tako za evropsko prvenstvo leta 2007 in prihodnje leto (februar 2011 v Laškem). Zagotovo ne moremo niti mimo uspeha mlade reprezentance (U21), ki si je skozi kvalifikacije leta 2008 priborila nastop na prvem EP te starostne kategoriji v ruskem Sankt Petersburgu, ter zaradi ''enega'' zadetka zgrešila na-

Energični selektor – Andrej Dobovičnik, sicer diplomirani ekonomist, je AA selekcijo prevzel pred petimi leti in z njo dosegel vidne uspehe.

40

Slaviša Goranovič (13) je bil strelec na drugi tekmi gostovalne turneje brazilske reprezentance februarja 2008. Naši so tedaj izgubili z 1:3, dva dneva prej v Ljubljani pa s 3:6.

Naši na zaključnem turnirju evropskega prvenstva 2010 v Budimpešti: po porazu s Srbijo (0:2) na drugem srečanju podvig proti Rusom ni uspel (1:5). Miha Osojnik (2), Gorazd Drobnič (4) in Igor Kragelj (3) spremljajo napad Rusov. V ozadju je kapetan Benjamin Melink (8).

stop v polfinalu. Pri dobrih rezultatih reprezentance so svoje dodali tudi klubi z zelo dobrimi nastopi v UEFA futsal cup-u, s prvim nastopom Litije v sezoni 2000/2001, njenim sedmim mestom v Evropi v sezoni 2003/2004, kar je še sedaj zgodovinska uvrstitev in takrat največje presenečenje v klubskem tekmovanju. Ne smemo pozabiti še dveh uvrstitev med 16 na stari celini (Puntar, Gorica). Litija je sodelovala v petih evropskih sezonah, uspešno so ji sledili tudi drugi prvaki (Puntar Tolmin 2, Gorica, Gip Beton Mto in Oplast Kobarid). V omenjenem obdobju, vsaj v prvi polovici desetletja je največ naslovov državnega prvaka ''romalo'' v Litijo 5, na listo prvakov so se vpisali še Puntar Tolmin 2, Gip Beton Zagorje, Gorica in Oplast Kobarid. V pokalnem tekmovanju so bili že omenjeni klubi ponovno med zmagovalci: Litija 3, Puntar 3, Oplast Kobarid 2, Gorica 1.

Slovenski nogomet se krepi tudi v dvoranah: AA reprezentanca v futsalu pred začetkom tekme z Brazilijo v Ljubljani leta 2008.

Ob dveh drugoligaških skupinah (2.SFL) je KMN v vsem tem obdobju skrbela tudi za tekmovanje v mlajših kategorijah od U13 do U21. Tudi tukaj so daleč v ospredju z uspehi malonogometne sredine: Litija, Tolmin, Kobarid, Dobovec, kar se je in se še kaže z rezultati v članskih ekipah.

Zagotovo v tem obdobju ne smemo pozabiti na gostovanje najboljše reprezentance sveta v futsalu v naši državi, Brazilije, ki je napolnila ljubljanski Tivoli in tudi dvakrat gostovanje naših fantov v deželi sambe. Brez pomena pa ni niti sodelovanje na futsal pokalu mediteranskih držav v letu 2010.

Omembo si zaslužijo tudi mednarodni futsal sodniki, ki so prav tako aktivno sodelovali v evropskih tekmovanjih (Tivold, Borošak, Šivic, Nikolič, Kovačič) tudi v zaključnih bojih najelitnejših prvenstev.

Futsalski Kijev se je zgodil 22. marca 2009 v Parizu – veselje slovenske reprezentance po zmagi nad Črno goro na kvalifikacijskem turnirju za EP 2010. Naši so se tako uvrstili na zaključek v Budimpešti.

V slogi je moč: tudi v futsalu. KMN Puntar, državni prvak 2006/07 in 2008/09.

41

Zveza nogometnih trenerjev Slovenije 2000-2010 Zveza nogometnih trenerjev Slovenije ima bogato tradicijo in svojevrsten zgodovinski razvoj. Prvi predsednik je leta 1953 postal Janez Pišek, ki je bil tudi edini slovenski profesionalni trener. Slovenski nogometni trenerji so že tedaj spoznali, da potrebujejo samostojno krovno organizacijo, ki bo trenerje povezovala in skrbela za njihov strokovni razvoj.

42

Nogometni delavci so spoznali, da brez vključevanja predstavnikov trenerjev v organe in ostala delovna telesa NZS in MNZ nogometna družina ni popolna.

Predstavniki trenerjev so člani izvršnih odborov in številnih komisij , ki delujejo pri NZS in MNZ. ZNTS se je iz leta v leto bolj uveljavljala in ima svoje predstavnike tudi v mednarodnih strokovnih organizacijah.

V Sloveniji se je v zadnjih desetih letih število članov ZNTS skoraj podvojilo.

Dvignila se je tudi kakovost licenčnih in izpopolnjevalnih seminarjev.

ZNTS združuje 9 društev oziroma združenj nogometnih trenerjev, ki delujejo na področjih MNZ. Društva so 21. marca 2010 pravno- formalno ustanovila Zvezo nogometnih trenerjev Slovenije. Ob upravnem odboru, ki šteje 13 članov in ima seje na različnih lokacijah po Sloveniji, v ZNTS delujejo še nadzorni odbor, komisija za pritožbe, disciplinski sodnik, komisija za priznanja,

Bojan Prašnikar: najuspešnejši slovenski klubski trener in prvi selektor članske reprezentance v samostojni Sloveniji. Maribor je leta 1999 popeljal v Ligo prvakov, leta 2007 pa postal tudi prvi slovenski strokovnjak v prvi nemški zvezni ligi.

komisar za izdajo licenc in svet zaslužnih trenerjev. V svet zaslužnih trenerjev so vključeni prepoznavni trenerji, ki aktivno kreirajo program dela zveze in dajejo številne pobude. Članstvo se iz leta v leto povečuje. Leta 2000 je bilo evidentiranih 1638 trenerjev in od tega jih je bilo aktivnih s plačano članarino 798 ali 48,7 %. Konec leta 2010 je evidentiranih že 3032 trenerjev. Od tega je aktivnih 1294 trenerjev ali 42,6 %. Manjše število aktivnih trenerjev je predvsem posledica neprimernega odnosa klubskih vodstev do trenerjev (neizplačane ali minimalne nagrade za opravljeno strokovno delo) in osebni razlogi. Stanje trenerjev po strokovni izobrazbi leta 2010 je v primerjavi z letom 2000 naslednje: PRO 188 (133), A 172 (80), B 390 (237), C 463(348), D 81.

Povečuje se tudi število izdanih licenc. Leta 2000 je bilo izdanih 783 licenc, leta 2010 pa 1280.

V zadnjih desetih letih je bilo delo osrednje trenerske organizacije usmerjeno v konstituiranje društev trenerjev kot pravnih oseb, dopolnjevanju normativnih aktov in kvalitetnemu dvigu licenčnih in izpopolnjevalnih seminarjev oziroma strokovnemu izobraževanju trenerjev. Dopolnjevali so se pravilniki sprejeti leta 1997 z namenom, da s tem zagotovimo trenerjem ustrezen status in medsebojno spoštovanje. Z izdajo strokovne revije Trener pa dajemo našim trenerjem potrebne informacije za še kvalitetnejše vodenje procesa športnega treniranja in tekmovanja.

Razvoj nogometa poteka z neizmerno naglico in trenerska organizacija temu sledi. Težko bomo dosegli razmere razvite Evrope, zaradi svoje majhnosti pa nikoli ne bomo dosegli števila igralcev razvitih nogometnih držav in imeli toliko finančnih sredstev, kot jih imajo tam na voljo. Imamo pa možnost delati več in se tudi več učiti kot drugi, kar je cilj našega delovanja.

To so naši trenerji dokazali v praksi, saj so vsi igralci članske reprezentance, ki je na 15. mestu svetovne lestvice, plod dela slovenskih trenerjev.

Rudi Zavrl in dolgoletni generalni sekretar NZS Dane Jošt ob podpisu trenerske konvencije UEFE. Desno dolgoletni tehnični direktor UEFE, Škot Andy Roxburg.

Brane Oblak: legendarni igralec je sedel tudi na slovensko selektorsko klop. Najbolj odmevna je bila zmaga njegovih varovancev proti Italiji v Celju (1:0) na kvalifikacijski tekmi za SP 2006. To je bil zadnji tekmovalni poraz italijanske reprezentance preden je v Berlinu osvojila naslov svetovnih prvakov.

Trenerska kolegialnost: dr. Zdenko Verdenik, prvi selektor, ki je vodil našo člansko reprezentanco v kvalifikacijah za EP in SP, Ivan Maučec in mag. Rudi Bračič, predsednik ZNTS.

43

Zveza nogometnih sodnikov Slovenije 2000-2010 Organizacija in strokovno delo sodniške organizacije sta v zadnjem desetletju doživela izjemen napredek.

Uvedena je bila vrsta novih strokovnih aktivnosti, že utečeni programi pa organizirani na višjem nivoju.

Strokovno delo s sodniki in pomočniki najvišjega ranga je bilo obogateno z uvedbo obširnejšega sedemdnevnega zimskega seminarja, katerega program

sedaj ne obsega več le teoretičnega dela z analizami posnetkov, pač pa tudi vsakodnevno delo na igrišču, namenjeno tako reševanju različnih praktičnih situacij na tekmi, kot tudi fizični pripravi sodnikov. Poleg glavnega zimskega seminarja so sedaj med tekmovalno sezono organizirani sestanki s sodniki vsak mesec z namenom sprotne analize sojenja oziroma usklaje-

vanju kriterijev. To je seveda zahtevalo novo organizacijo analiziranja tekem in priprave posnetkov za potrebe seminarjev. Tudi delo s kontrolorji je doživelo preporod, tako z uvedbo rednih seminarjev, kot tudi rednega spremljanja njihovega dela. V zadnjem času pa je bila postavljena tudi spletna stran ZNSS, v okviru katere je med drugim načrtovano tudi obveščanje

Drago Kos: sodniško avtoriteto je začel graditi leta 1988 in jo izvajal tudi na mednarodnih tekmah.

44

Zgodovinska premiera: pet sodnikov na ptujskem igrišču 10. oktobra 2008 pred tekmo SlovenijaNorveška – UEFA je delovanje dveh dodatnih sodnikov prvič preizkusila na kvalifikacijskem turnirju U-19 v Sloveniji. Prvi preizkus je osebno nadzoroval tudi predsednik UEFE Michel Platini.

Vlado Šajn in Vili Pavc: gonilni sili sodniške organizacije v zadnjem desetletju.

in izobraževanje javnosti s pojasnjevanjem zanimivih dogodkov s tekem. Še posebej je bila pomembna uvedba novega strokovnega programa »Mentorji in talenti«, ki je organiziran na treh razvojnih ravneh in v okviru katerega mlade nadarjene sodnike spremljajo mentorji na vsaj šestih tekmah letno. Ta program se je do sedaj že izkazal kot izredno koristnega, saj je že lepo število sodnikov najvišjega nivoja napredovalo skozi ta program od občinskih lig do prve lige.

Uvedba tega programa je bil še zadnji pogoj, ki ga je bilo potrebni izpolniti, da bi zadovoljili zelo stroge pogoje za pristop k sodniški konvenciji UEFA. Tako je NZS in sodniško organizacijo leta 2007 doletela čast biti med prvimi devetimi podpisnicami te konvencije, kar pomeni, da je bilo že tedaj sojenje v Sloveniji med najbolje organiziranimi v Evropi. Pristop k sodniški konvenciji poleg drugih koristi prinaša tudi znatna finančna sredstva, namenjena izvedbi novih strokovnih programov.

Michel Platini in predsednik ZNSS Vlado Šajn ob podpisu sodniške konvencije UEFE.

Mednarodna sodniška elita sodobnosti: Damir Skomina in Darko Čeferin.

Milovan Nikolič (levo) z Volkerjem Rothom, predsednikom sodniške komisije UEFA.

Dolgoletne izkušnje: Srečko Kandare in Milan Mitrovič.

45

Pokal Slovenije 2000-2010 Pokalno tekmovanje NZS je že od začetka delovanja krovne nogometne organizacije najbolj množično nogometno klubsko tekmovanje. V zadnjih desetih letih je s spremembo tekmovalnega sistema pridobilo dodatno prepoznavnost, kar je s sezono 2004/05 k sodelovanju pritegnilo tudi zdaj že dolgoletnega sponzorja - Hervis, ki je zadnjih 6 let tudi del uradnega poimenovanja pokalnega tekmovanja.

Finalne tekme 2000-2010 2000: SCT Olimpija - Korotan - skupno 3:2 (1. tekma 1:2, druga 2:2) 2001: HIT Gorica - SCT Olimpija 4:3 (0:1, 4:2) 2002: HIT Gorica - Aluminij 6:1 (4:0, 2:1) 2003: V. Olimpija - CMC Publikum 3:3 (1:1, 2:2*) 2004: Maribor PL - Koroška Dravograd 7:4 (4:0, 3:4) 2005: CMC Publikum - HIT Gorica 1:0 2006: A. Koper - CMC Publikum 6:4** (1:1) 2007: Koper - Maribor 1:0 2008: Interblock - Maribor 1:0 2009: Interblock - L. Koper 2:1 2010: Maribor - Domžale 3:2*** (2:2)

Interblock – zmagovalec Pokala Hervis 2008/09.

46

Maribor - zmagovalec Hervis pokala Slovenije 2009/10.

* Olimpija je osvojila naslov zaradi več doseženih golov v gosteh ** Po streljanju enajstmetrovk *** Po podaljšku

Združenje nogometnih klubov 1. Slovenske nogometne lige (ZNPL) 2000-2010 Združenje nogometnih klubov 1. Slovenske nogometne lige (ZNPL) je bilo kot interesno združenje klubov, ki s članskim moštvom tekmujejo v najvišjem državnem tekmovanju (1. SNL), ustanovljeno že leta 1993.

Prelomno pa je bilo leto 2001, odkar ZNPL na podlagi sklepa Izvršnega odbora NZS avtonomno vodi in organizira tekmovanje v 1. SNL v skladu s predpisi NZS. ZNPL v organizacijski obliki kot zveza društev in pod okriljem NZS avtonomno zastopa interese klubov, razdelitev pristojnosti in odgovornosti pa podrobno opredeljuje Statut NZS. V pristojnosti NZS je predvsem

normativna ureditev (sprejetje predpisov, sodniške in disciplinske zadeve, registracije in status igralcev, licenciranje in finančni nadzor klubov, boj proti dopingu itd.), medtem ko ZNPL operativno vodi tekmovanje na podlagi predpisov NZS, komercializira medijske in druge pravice ter vodi socialni dialog na področju poklicnega nogometa.

Ena izmed naših glavnih nalog je izvajanje projekta strategije trženja lige kot blagovne znamke v najširšem pomenu besede. Na področju infrastrukture dobro napredujemo in smo čedalje bližje uresničitvi

Slavje nogometašev NK Maribor po osvojitvi osmega naslova državnih prvakov leta 2009.

cilja, da vsi prvoligaškega klubi nastopajo na stadionih z umetno razsvetljavo. Sodelujemo tudi pri ustvarjanju pogojev za boljše delo z mladimi nogometaši, kjer imamo na ravni NZS dobro zastavljen program.

Upam, da bomo tudi na tem področju z NZS uspešno sodelovali, tako kot smo v zadnjem obdobju že na mnogih področjih.

Ustanovitev združenja pred skoraj 18 leti je pomenila razumljiv odziv na novo stanje v slovenskem nogometu po osamosvojitvi. Ne glede na vse objektivne težave, je čas pokazal, da smo izbrali pravo pot.

Branko Florjanič, dolgoletni predsednik ZNPL.

47

Medobčinske nogometne zveze 2000-2010 Devet medobčinskih nogometnih zvez je tudi v zadnjih letih predstavljalo trden temelj delovanja skupne krovne organizacije. Zaznaven je bil napredek pri organizaciji in predstavnosti MNZ, tudi prek zglednih spletnih strani, ki so se postale učinkovito sredstvo za komunikacijo z javnostmi, pa tudi znotraj samih MNZ. Medtem ko sta se najmlajši MNZ – ptujska in lendavska (ustanovljeni leta 1978) – s prehodom v četrto desetletje delovanja povsem zasidrali v regionalni nogometni prostor, so starejše zveze v tem času proslavljale častitljive okrogle jubileje. Lani je MNZ Koper zaključila 50-letnico delovanja, MNZ Celje je istega leta dopolnila 70 let, že pred tem – leta 2008 pa se je MNZ Maribor slovesno in z obširno priložnostjo publikacijo spomnilo 80. obletnice obstoja. Ob tem kaže poudariti, da tudi MNZ Ljubljana nadaljuje tradicijo leta 1920 ustanovljene Ljubljanske nogometne podzveze, ki je hkrati zgodovinska prednica Nogometne zveze Slovenije.

MNZ Celje

MNZ Gorenjska

MNZ Koper

MNZ Lendava

MNZ Ljubljana

MNZ Maribor

MNZ Murska Sobota

MNZ Nova Gorica

MNZ Ptuj

Naslov: Ulica XIV. divizije 14, p.p.212, 3001 Celje Telefon: 03 427 44 70 Faks: 03 427 44 71 E-pošta: info@mnzcelje.com Internet: www.mnzcelje.com Predsednik: Ciril Kolešnik Število klubov: veliki nogomet: 25 ženski nogomet: 1 futsal: 5

Naslov: Glavna 5, p.p.42, 9220 Lendava Telefon: 02 578 96 60 Faks: 02 578 96 61 E-pošta: mnz.lendava@siol.net Internet: www.mnzlendava-zveza.si Predsednik: Branko Gros Število klubov: veliki nogomet: 22 ženski nogomet: 0 futsal: 0

Naslov: Slovenska 25, 9000 Murska Sobota Telefon: 02 530 00 40 Faks: 02 530 00 41 E-pošta: info@mnzveza-ms.si Internet: www.mnzveza-ms.si Predsednik: Danilo Kacijan Število klubov: veliki nogomet: 31 ženski nogomet: 1 futsal: 10

48

Naslov: p.p.174, 4001 Kranj Telefon: 04 202 60 89 Faks: 04 202 40 56 E-pošta: mnzg-kranj@siol.net Internet: www.mnzgkranj.si Predsednik: Blaž Vidmar Število klubov: veliki nogomet: 27 ženski nogomet: 0 futsal: 2

Naslov: Vodnikova 155, 1000 Ljubljana Telefon: 01 513 08 50 Faks: 01 513 08 57 E-pošta: info@mnzljubljana-zveza.si Internet: www.mnzljubljana-zveza.si Predsednik: Stane Oražem Število klubov: veliki nogomet: 44 ženski nogomet: 1 futsal: 8

Naslov: Gradnikove brigade 47, p.p. 251, 5000 Nova Gorica Telefon: 05 333 30 31 Faks: 05 333 30 32 E-pošta: info@mnznovagorica.si Internet: www.mnznovagorica.si Predsednik: Franc Kopatin Število klubov: veliki nogomet: 12 ženski nogomet: 1 futsal: 4

Naslov: Cesta Zore Perello Godina 3, p.p. 637, 6101 Koper Telefon: 05 627 15 33 Faks: 05 627 15 33 E-pošta: info@mnzkoper.com Internet: www.mnzkoper.com Predsednik: Damir Ban Število klubov: veliki nogomet: 21 ženski nogomet: 0 futsal: 15 Naslov: Vita Kraigherja 8/I, 2000 Maribor Telefon: 02 250 99 99, 250 99 90 Faks: 02 250 99 98, 250 99 91 E-pošta: mnzm-mb@siol.net Internet: www.mnzveza-mb.si Predsednik: Rudi Turk Število klubov: veliki nogomet: 40 ženski nogomet: 2 futsal: 18

Naslov: Čučkova ul.2, p.p.121, 2250 Ptuj Telefon: 02 748 15 36 Faks: 02 748 15 37 E-pošta: ptuj.mnz@amis.net Internet: www.mnzveza-ptuj.si Predsednik: Stanko Glažar Število klubov: veliki nogomet: 33 ženski nogomet: 2 futsal: 8

NZS 2010 v številkah Predsednik: Ivan Simič (do 17. 11. 2010) Podpredsedniki: Stane Oražem, Franc Kopatin, mag.

Rudi Turk, mag. Radenko Mijatovič, Branko Florjanič Častni predsednik: Rudi Zavrl Generalni sekretar: Aleš Zavrl Medobčinske nogometne zveze: 9 (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Nova Gorica, Gorenjska, Ptuj, Murska Sobota, Lendava) Včlanjenih klubov: 255 Število ekip: 1.181 Registriranih igralcev: • Neamaterji: 442 • Amaterji: 12.589 • Mladi: 25.073 • Mali nogomet (futsal): 2.697 • Ženske: 1.171 • Skupaj: 41.972 Sodniki in pomočniki sodnikov: • Mednarodni: 19 • Sodniki državnih lig: 250 • Drugi: 691 • Skupaj: 960 Trenerji: 1.294 Največji stadioni: • Ljubljana – Stožice (16.135) • Celje – Arena Petrol (13.500) • Maribor – Ljudski vrt (12.432) • Murska Sobota – Fazanerija (5.000) • Koper – Bonifika (4.010)

Na otvoritveni tekmi novega stadiona v Stožicah med Slovenijo in Avstralijo (2:0) je 11. avgusta 2010 je bil dosežen nov rekordni obisk na domačih repre zentančnih tekmah - 16.135 gledalcev.

Primerjava podatkov o številu registriranih igralcev 2000, 2005 in 2010 2000

2005

2010

Neamaterji

598

251

442

Amaterji

6897

10.809

12.589

Mladi

24.114

23.336

25.073

Mali nogomet

2.621

1.897

2.697

Ženske

140

615

1.171

Skupaj

34.424

36.908

41.972

49

S Z N m u b l a i k s in

Spom 2000 -2010

Podpred sedniki N ZS Kopatin, Stane Ora od leta 2009: m ag. Rade žem, Bra nk nko Flor janič in m o Mijatović, Fra nc ag. Rudi Turk.

Pred

sedn

ik NZ

S 20

09-2

010:

mag

. Iva

n Sim

ič.

Aleš Zavrl, generalni sekretar NZS od 2010.

50

Pet podpredsednikov NZS leta 2000: Tone Frantar, Črtomir Špacapan, Alojz Kova čič, Tugomir Frajman in dr. Marko Ilešič.

Zasedanje izvršnega odbora NZS 2010.

ejem v: spr dniku o k i n v e i drža preds družb novšku in v l r di Zav zu Dr ZS Ru e dr. Jane N k i lad edn Preds sedniku v učanu. d K e r pri p ke Milanu i l b repu

Oba g Jošt eneraln in n jego a sekre t v na sled arja zad nik A n leš Z jega de setle avrl . tja:

Dan

e

51

Arnhem, 21. junij 2 000: Slov dom, v oz enija-Norv adju Mlad eška 0:0 en Rudon - Milan O ja in Erik sterc v lov Mykland. u z Roarje Borba je m bila velik a, golov p Strana nobenih .

Nep o lin in zabni Am večt Zoran P sterdam re isočg : lavo din v sr Trio “in” ediš slove nsko ču me Pero Lo sta n v mno a od šin, Vlad žico. p o Slov r enija tem kon Kresce gre n apre rtu pred j!

52

Pavlin, - Miran :2 1 a ij dnik pan la - zvez venija-Š u lo a S R : i 0 it 0 v zausta junij 20 pance. skušajo am, 18.

1:0 za Š Amsterd ovič in Aleš Čeh arle pobegnil ilin uti vend Željko M v 4. min je m ji Reala

Naša ArenA: tekmo s Španijo je na tribunah amsterdamskega stadiona spremljalo več kot deset tisoč navijačev Slovenije. Bilo jih je več, kot na kateri koli domači tekmi slovenske reprezentance pred tem.

Charleroi, 13. junij 20 00: Slovenija - ZR Jug oslavija 3:3 - Savo Milošević je s svojim a goloma začel in do končal jugoslovansk na izenačenje. Ob nje i lov m Željko Milinovič, ki je dobro leto kasneje golom v Beogradu na z ši reprezentanci utira l pot na SP 2002.

ko Zahovič bi objel svet, Slovenija-ZR Jugoslavija 3:3 - Zlat Slovenijo v 57. minuti! vsa Slovenija pa njega - 3:0 za

rel Na st ! i t u a n del p 9. mi e v 5 hovič - za j i n e v a tko Z je Slo ačen erc in Zla n e z i .

1:2 n Ost 2000 anija oba - Mila l na Euru p Š a nij go la Slove pripravlja gov tretji e e j s bil n sta To je je ZZ .

Slov e ob p nija-ZR rvem Jugo evro pski izvaja slavija n 3 h no gom ju Zdrav :3 - naš a l etni h pr jice na reprez e zakl eve nste jučn ntanca v. ih tu rnirj ih

53

Džedžu, 1 2. junij 20 02 - Slove Kljub tem nija-Para u so se v gvaj 1:3 osmino fi Sebastija nala uvrs n Cimiroti tili Južnoa č v naletu meričani. .

astijan 02 - Seb venijo 0 2 P S a venijo n pa je Slo . lca za Slo Mile Ačimovič v vodstvo z 1:0 e r t s a v i, d l c a n j lj a a e p v Š p o is a-Parag olčasa p vi tekm Slovenij rvega p el na pr p d a m z e c je n o Cimirotič vaju tik pred k g a r a P i t pro

Daeg Nova u, 8. jun ij bili u k je bil h 2002 Slov itrej čink en ši o vih z agot vitejši in od Sibu ija-Južn a s ovili z go so si prv isa Zume Afrika 0 lom o zm :1 - Đ . Tod v 4. minu ago na s a Južno oni a veto ti. vnih fričani s o prve nst-

Gvangdžu, 2. junij 2002 - Slovenija - Španija 1:3 - Sebastijan Cimirotič mimo Fernanda Hierra in Carlesa Puyola hiti prvemu golu za Slovenijo na SP naproti. V 82. minuti je bilo 1:2, pet minut kasneje pa je Hierro zadel 11-metrovko.

54

Slovenija-Južna Afrik a 0:1

- Miran Pavlin v dvob

oju z MacBethom Sib

Slovenija-Južna Afrika 0:1 - Tudi Muamer Vugdalič se je trudil.

V ozadju strelec edinega gola na tekmi Siyabonga Nomvethe, ki je po tem igral tudi na eni tekmi SP 2010 v njegovi domovini - od južnoafriški zmagi nad Francijo.

ayo.

ija 1

-Špan

nija Slove

r Kn

ande

leks :3 - A

. istan

go Tr

Die avs in

Slov e Hier nija-Šp ra, v a oza nija 1:3 dju glav - pozd r ni s odn av kap et ik te kme anov A Moh leša Če ame d Gu ha in F er ezza z iz nanda Mar oka .

55

boju z

v dvo ovaković N je o iv il a 1:0 - M ija-Alžirij n e . v ) 5 lo ( S : nij 2010 Hallichem ne, 13. ju ranilcem Rafiko a w k lo o P b srednjim alžirskim

Slovenija-A lžirija - Zlatk o Dedič pro bila prva te ti Mehdiju La kma v 80 -l cenu (8). To etni zgodov jo igrali na ini svetovn je mešanici n ih prvenste aravne in u v, ki so metne trav e.

Slov e Keka nija-Alž ir : prv a zm ija - ves el aga na s je nogo veto m vnih etašev prve in nstv zadoš če ih je naša nje sele ktor .

ja

56

Birsa se v :2 - Valter 2 A D -Z a ij n love dila z 1:0. nij 2010: S lovenija vo S ju . je 8 1 je , e rk a sn urg/Ellis P sekundo ka Johannesb a strel. Eno n a lj v ra p ri p 13-minuti

Slovenija-Z DA - slove nski prisp nogometn eve e plesne k oreografije k k razvoju zadetku. N ob doseže a SP v Juž nem ni Afriki s tekmah u o ga naši prizorili tr na treh ikrat.

Slovenija-ZDA - Mišo Brečko je v prvem polčasu še uspel krotiti najboljšega igralca ZDA Landona Donovana. V drugem polčasu se je Donovan razigral in v 48. minuti znižal na 1:2.

57

adalec

ki nap i angleš

Robustn lija 0:1. adel. g n A a niji ni z Slovenij ij 2010: Tudi proti Slove n ju .

1 2 lestel. abeth, Port Eliz Južni Afriki ni b v Rooney

Wayne

Slovenija-Ang lija - Andraž Ki rm v primežu Glenna Johnso Garetha Barryj na (2). V ozad a (14) in ju Zlatan Ljub 2009 na prijate ija nkič, ki je sept ljski tekmi z A embra nglijo kot prvi dosegel zadete slovenski nogo k na Wembley metaš ju. Tudi po SP našimi, ki je za je ostal edini tresel angleško med mrežo.

Slov e Ang nija-An leže glija kon cu t so v osm - dvob e oj Land k i ona me v P ni final Zlatana ort E a izl Don Ljub o l ova na p izabeth čili Nem ijankič a u roti Alžir Američ ci, naše in John a cem ani - z z pa neka Terryja . mag . j sek ovit im g und po olom

58

a

et bil tašev so sp e m o g o n h - srca naši m trgu. junij 2010 rešernove .

P 6 a 2 n , a u n m a Ljublj m sreje veličastne doma - na

Večtisoč glava m no Jožeta P učnika n žica je nogomet aše prič a nastopi Brniku. ak Moštvo navdušil Matjaža ala že na Letali a navija šč Keka je če. s pristop u om in

lo več kot deset V središču Ljubljane se je na sprejemu zbra je dihala vsa tisoč prijateljev reprezentance. A z njimi zentančne himne Slovenija in skakala v ritmu uradne repre ine Siddharta.

“Dviga Slovenija zastave” v izvedbi skup

59

Nagrajenci Nogometne zveze Slovenije ob 90. obletnici krovne slovenske nogometne organizacije NZS je ob jubileju s posebnim častnim priznanjem nagradila vse še živeče nekdanje predsednike Nogometne zveze Slovenije, in sicer Toneta Florjančiča (predsednika v obdobju med 1973 in 1976), Mira Samardžijo (1978-1981), dr. Braneta Elsnerja (1982-1985), dr. Marka Ilešiča (1985-1989) in Rudija Zavrla (1989-2009). Njihovo delovanje je bistveno zaznamovalo več kot 35 let delovanja zveze, v kateri je slovenski nogomet doživel skokovit napredek in se - kot samostojni član svetovne nogometne družine - izvrstno uveljavil na globalnem področju.

Tone Florjančič (Ljubljana, rojen 1938)

Miro Samardžija (Ljubljana, rojen 1941)

predsednik NZS med 11.11.1973 in 16.7.1976

predsednik NZS med 17.12.1978 in 7.2.1981

Izkušeni športni funkcionar iz Ljubljane je Nogometno zvezo vodil v burnem obdobju poskusov uresničevanja tako imenovanih »Portoroških sklepov«, s katerimi so v slovenskem športu želeli revolucionirati sistem selekcioniranja in usmerjanja mladih športnikov v različne panoge. Ti so v slovenskem nogometu naleteli na odpor, saj bi v mnogih okoljih razvrednotili že uveljavljeni položaj te igre ter klubsko pripadnost. Na koncu je projekt propadel.

V času Florjančičevega predsedovanja je prišlo do kadrovskega pomlajevanja NZS, ki je zaradi tekmovalnih uspehov, organiziranosti ter kakovostnih kadrov pridobivala tudi čedalje večji pomen v skupni nogometni zvezi tedanje Jugoslavije. Nova ustava zvezne države, ki je leta 1974 posameznim republikam - s tem pa tudi Sloveniji - podelila več pristojnosti in samostojnosti, se je odrazila tudi v delu skupne nogometne organizacije.

60

V času predsedovanja Mira Samardžije, ki je izhajal iz vrst aktivnih nogometašev, je število organiziranih igralcev precej poraslo in doseglo mejo 8 tisoč, medtem ko je bilo v rekreacijsko nogometno vadbo vključenih več kot 10 tisoč ljubiteljskih nogometašev.

Nogometna zveza Slovenije je tedaj doživela notranjo reorganizacijo, saj se je sedem regionalnih podzvez preoblikovalo v dvajset občinskih in medobčinskih zvez.

Te so skupaj pokrile 55 občin od vseh 60, kolikor jih je bilo v Sloveniji tistega časa. Posebno pozornost je NZS usmerjala v vzgojo mladih, saj so se v jugoslovanskem nogometu na vseh tekmovalnih ravneh zelo razširili pojavi dogovarjanja izidov, podkupovanj in tako imenovanih »črnih fondov« za nelegalno financiranje nogometnih klubov.

Dr. Brane Elsner (Ljubljana, rojen 1929)

Dr. Marko Ilešič (Ljubljana, rojen 1947)

predsednik NZS med 15.5.1982 in 13.4.1985

predsednik NZS med 13.4.1985 in 11.3.1989

Priznani mednarodni nogometni strokovnjak Branko Elsner je vodenje NZS prevzel v letu, ko je na Fakulteti za šport v Ljubljani pridobil doktorski naziv.

Ne glede na obsežne pedagoške in publicistične dejavnosti doma in v tujini je NZS pomagal v zahtevnem obdobju. Izbruhu »afere žoga«, v katero je bil vpleten NK Maribor, je leta 1981 namreč spodnesel tudi vodstvo zveze, ki je bila do nastopa dr. Elsnerja kar devet mesecev brez predsednika. Poleg usmerjanja tenkočutnega strokovnega dela v mlajše selekcije NZS ter organizacijo zimskih in poletnih mladinskih nogometnih šol, se je dr. Elsner s sodelavci soočil tudi s hitro razvijajočim se fenomenom - malim nogometom, ki je doživel izjemno priljubljenost, posebej med rekreativci. Med zasluge dr. Elsnerja pa ne kaže šteti le dejstva, da je kot starosta slovenske nogometne stroke prispeval bistven delež k oblikovanju slovenske nogometne šole in vrednot v igri, ki so v času samostojnosti prinesle tudi izjemne reprezentančne uspehe. Še pred koncem mandata je dr. Elsnerja ponovno privabilo poslanstvo stroke, saj je predsedniško mesto zapustil in sprejel vabilo, da drugič v karieri postane selektor članske avstrijske nogometne reprezetance.

Vrhunski pravnik ter profesor (slednji naziv se ga je prijel tudi v nogometni družini) se je kot nekdanji nogometni sodnik v delovanje NZS vključil prek sodniške organizacije. Na področju skoraj brezhibne organizacije slovenskih in članskih mladinskih lig je nadaljeval poslanstvo svojih predhodnikov, s precejšnjo mero poguma in diplomatske spretnosti pa je s sodelavci dosegel tudi notranjo reorganizacijo ustroja zveze - predvsem z zmanjšanjem regionalnih (medobčinskih) zvez z 21 na deset. Široko znanje ter - spet - izjemen čut za diplomacijo sta dr. Ilešiču sredi mandata odprla pot tudi v organe UEFE. Leta 1988 je postal član apelacijskega (pritožbenega) sodišča Evropske nogometne zveze in s tem tudi prvi slovenski nogometni funkcionar v vodstveni strukturi mednarodnih nogometnih organizacij. Skupaj s tedanjim generalnim sekretarjem NZS Rudijem Zavrlom in sodelavci je dr. Ilešič branil interese slovenskega nogometa v čedalje dramatičnejših razmerah v Nogometni zvezi Jugoslavije. Po koncu predsedniškega mandata na NZS je dr. Ilešič prevzel funkcijo podpredsednika ter predstavljal interese Slovenije v Nogometni zvezi Jugoslavije. Po tedanjem turnusnem sistemu je kot slovenskih predstavnik prevzel tudi mandat predsednika Nogometne zveze Jugoslavije. Tega je predčasno končal 29. junija 1991, na dan, ko je NZS zaradi agresije na Slovenijo prekinila stike z jugoslovansko zvezo, in ko je dr. Ilešič tedanjega predsednika FIFE Joaa Havelanga pisno obvestil o tem, da zaradi napada na Slovenijo funkcije predsednika NZJ ne more več opravljati.

61

Rudi Zavrl (Ljubljana, rojen 1949) predsednik NZS od 11.3.1989 do 20.2.2009, prvi častni predsednik NZS od 8.5.2009 Rudi Zavrl, ki je med leti 1985 in 1989 kot najtesnejši sodelavec dr. Ilešiča opravljal funkcijo neprofesionalnega generalnega sekretarja, je na predsedniškem mestu nadaljeval tradicijo pravnikov. Kot nogometaš je zrasel v NK Ljubljana, uveljavil pa se je pri Olimpiji, s katero je igral v prvi jugoslovanski nogometni ligi, in viški Svobodi, prebil pa se je tudi v mladinsko in mla-

62

do reprezentanco Jugoslavije. S svojim funkcionarskim moštvom je slovenski nogomet popeljal v samostojnost ter ga skupno vodil skoraj natančno dvajset let.

V tem času je slovenskim reprezentancam na različnih ravneh uspel preboj v višave, nogomet pa se je tudi izjemno razširil. O njegovi uspešnosti ne pričajo le štiri ponovne izvolitve na mestu predsednika NZS,

pač pa tudi številna vabila v različne strokovne komisije pri UEFI in FIFI. Slovenski nogomet pod njegovim vodstvom ni dosegel doslej največje priljubljenosti le doma, pač pa je postal prepoznaven tudi v tujini, Nogometna zveza Slovenije pa v mnogih pogledih velja za zgled tovrstnim organizacijam v manjših državah povsod po svetu.

Predsednik FIFE Joseph S. Blatter in Rudi Zavrl ob otvoritvi igrišča z umetno travo v Ljubljani leta 2005.

Znaki Nogometne zveze Slovenije v obdobju samostojnosti:

do 1993

1993-2006

od 2006

63

ÄŒerinova 4, p.p. 3986, 1001 Ljubljana T: 01 5300 400 F: 01 5300 410 M: 051 676 444 E: nzs@nzs.si W: www.nzs.si