Predgovor

Današnja meja med Slovenijo in Hrvaško je v bila v času druge svetovne vojne in nemške okupacije del južne meje nemškega rajha. V publikaciji, ki je pred vami, je na podlagi arhivskega gradiva, literature, ustne zgodovine, terenskih raziskav, pa tudi tehnologije daljinskega zaznavanja predstavljen najjužnejši del mejnega območja med Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) – Obsotelje. Nemška oblast je mejno območje, ki je bilo zaradi pomembne strateške lege zanjo izjemnega pomena, zavarovala z visoko žičnato ograjo in minskimi polji. Mejo so zastražili tudi z opazovalnimi (stražnimi) stolpi, po letu 1944 pa so vzdolž celotne meje začeli z obsežnimi utrjevalnimi deli. Gradili so strelne jarke, mitralješka gnezda ter bunkerje, ostanke katerih je še danes mogoče videti v pokrajini. Prehajanje meje je bilo mogoče zgolj ob zastraženih mejnih prehodih, kar je za krajevno prebivalstvo, med katerimi je bilo veliko dvolastnikov, predstavljalo veliko težavo v vsakdanjem življenju. Kljub oteženemu prehajanju meje, se je prek Sotle razvilo tihotapstvo. Takšni ilegalni prehodi pa so zaradi min zahtevali prenekatero smrtno žrtev. Mine so bile za krajevno prebivalstvo težava še dlje časa po koncu vojne, ko so še vedno terjale svoj davek. Za partizane pa so mine predstavljale vir oborožitve. Tri četrt stoletja po koncu druge svetovne vojne in odpravi ožičenja ob reki Sotli, se ob isti reki, ki danes predstavlja državno mejo med Hrvaško in Slovenijo, ponovno nahaja žica. Med starejšimi prebivalci, ki se še spomnijo ožičenja med drugo svetovno vojno in ki so nam bili v veliko pomoč pri rekonstrukciji tedanjih razmer, predstavlja ta svojevrsten déjà-vu, med ostalimi krajevnimi prebivalci pa vizualizira zgodovinski spomin na takratno ožičenje meje; manjkajo zgolj minska polja in tuji vojaki. V publikaciji se ne ukvarjamo z narodnoosvobodilnim bojem ali ideološko razdvojenostjo slovenske družbe zaradi druge svetovne vojne, temveč nas zanima, kako so ljudje živeli ob ožičeni državni meji med Nemčijo in NDH ter se z njo »spopadali« v vsakdanjem življenju. Publikacija Življenje ob meji: Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945) je razširjena različica razstave »Rogaška Slatina kot obmejno mesto Tretjega rajha 1941–1945« (sliki 72 in 73), ki je bila aprila 2018 najprej predstavljena v Rogaški Slatini, kasneje pa je gostovala še v Ljubljani, Celju, Mariboru,

Ptuju in Zagrebu. Tako razstava kot pričujoča publikacija pa sta rezultat dela na raziskovalnem projektu »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznorodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, ki ga je skupaj s partnerskimi ustanovami od maja 2017 do aprila 2020 izvajal Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, pod vodstvom prof. dr. Boža Repeta in ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Avtorja se zahvaljujeva vsem sodelavcem na projektu za podporo pri nastajanju publikacije, Danielu Siterju za sodelovanje pri pripravi razstave ter študentom Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so izvajali intervjuje ter se udeleževali dela v arhivih in terenskega dela: Tjaši Konovšek, Jerneju Komacu, Danielu Siterju, Marku Berkoviču, Domnu Kavčiču, Tadeju Madjarju, Lei Knez, Maruši Nartnik in Ivanu Smiljaniću.

Hvala Ireni Poharc, Jerneji Ferlež, Robertu Reichu, Naniju Poljancu, Branku Mikši ter Božu Kolarju za slikovno gradivo. Hvala Manci Volk Bahun in dr. Roku Cigliču z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU za pripravo kartografskega gradiva. Posebna zahvala gre Branku Mikši in Ernestu Iviću za njuno dodatno pomoč pri pridobivanju podatkov o življenju ob meji ter možnost uporabe njunega zasebnega slikovnega gradiva. Največja zahvala pa gre seveda pričevalcem. To so bili: Albina Gobec, Mirko Halužan, Jože Hederih, Anton Hosner, Ivan Ivić, Štefka Ivić, Milan Košir, Emil Kranjc, Ela Krumpak, Branko Mikša, Vjekoslav Petek, Marjana Unverdorben in Jože Zbil. Čeprav je med omenjenimi težko izpostaviti posameznika, pa vseeno želiva posebno zahvalo izreči Branku Mikši, katerega družinska zgodba je bila povod za raziskavo.

Peter Mikša* 1 in Matija Zorn** 2

Ljubljana, 28. 2. 2020

* ** Peter Mikša, dr., docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino; peter.miksa@ff.uni-lj.si Matija Zorn, dr., znanstveni svetnik, izredni profesor, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika; matija.zorn@zrc-sazu.si