S coachingom nad orientacijo, strah pred neuspehom, knjige in odnose Z Rebeko Caserman se je pogovarjal Mark Baltič, fotografiji: Rebeka Caserman
Rebeka je stara 17 let in obiskuje 3. letnik gimnazije. O sebi pravi, da je razmišljujoča, osredotočena in aktivna oseba. Pri tabornikih je že sedmo leto in opravlja del funkcije gospodarja, na večini akcij pa nastopa kot delavničarka ter med drugim poskrbi za kakšno delavnico skice terena ali orientacijo. Odločila pa se je preizkusiti tudi coaching. Že v prvem letu, ko si dobila modro rutico, si se odločila, da preizkusiš coaching. Kaj si pričakovala? Kakšni so bili prvi vtisi? Kako si izbrala coacha? Si vedela, v kaj se spuščaš in kako je to vplivalo na prva srečanja? Coaching mi je bil predstavljen kot nekakšna oblika zaupništva in način, da gradiš na sebi. V tistem času me je malo bolj zanimala orientacija. Pred izbiro sem prebrala vse opise in pogledala vsako izmed slik na spletni strani. Na koncu sem preprosto izbrala nekoga, ki je po opisu bil dober v orientaciji. Na začetku se mi je vse skupaj zdelo nekoliko nenavadno. Moja ohlapna predstava o programu je merila v pravo smer, ampak se mi ni niti sanjalo, kako vse skupaj deluje v praksi. Način dela skozi vprašanja (coach večino časa le postavlja vprašanja in posluša, op. a.) je bil nov zame in na začetku sploh nisem vedela, kaj želim. Nekaj časa je trajalo, da sem razširila svoj obseg razmišljanja iz tabornikov na življenje in da sem dojela, kaj je moja vloga v tem odnosu. Zdi se mi, da je bilo zato na začetku tudi mojemu coachu težko voditi srečanja, ker ni imel s čim delati.
28
Popotniki in popotnice
številka 4
