S coachingom nad orientacijo strah pred neuspehom, knjige in odnose

Z Rebeko Caserman se je pogovarjal Mark Baltič, fotografiji: Rebeka Caserman

Rebeka je stara 17 let in obiskuje 3. letnik gimnazije. O sebi pravi, da je razmišljujoča, osredotočena in aktivna oseba. Pri tabornikih je že sedmo leto in opravlja del funkcije gospodarja, na večini akcij pa nastopa kot delavničarka ter med drugim poskrbi za kakšno delavnico skice terena ali orientacijo. Odločila pa se je preizkusiti tudi coaching.

Že v prvem letu, ko si dobila modro rutico, si se odločila, da preizkusiš coaching. Kaj si pričakovala? Kakšni so bili prvi vtisi? Kako si izbrala coacha? Si vedela, v kaj se spuščaš in kako je to vplivalo na prva srečanja?

Coaching mi je bil predstavljen kot nekakšna oblika zaupništva in način, da gradiš na sebi. V tistem času me je malo bolj zanimala orientacija. Pred izbiro sem prebrala vse opise in pogledala vsako izmed slik na spletni strani. Na koncu sem preprosto izbrala nekoga, ki je po opisu bil dober v orientaciji. Na začetku se mi je vse skupaj zdelo nekoliko nenavadno. Moja ohlapna predstava o programu je merila v pravo smer, ampak se mi ni niti sanjalo, kako vse skupaj deluje v praksi. Način dela skozi vprašanja (coach večino časa le postavlja vprašanja in posluša, op. a.) je bil nov zame in na začetku sploh nisem vedela, kaj želim. Nekaj časa je trajalo, da sem razširila svoj obseg razmišljanja iz tabornikov na življenje in da sem dojela, kaj je moja vloga v tem odnosu. Zdi se mi, da je bilo zato na začetku tudi mojemu coachu težko voditi srečanja, ker ni imel s čim delati.

V redu je, če na začetku še ni jasno, kam bo vse skupaj zapeljalo. Coachi smo na to pripravljeni in bomo skupaj našli področja, ki so prava za PP-ja, in mu na teh pomagali zastaviti si zanimive cilje.

Kako pogosto sta imela srečanja? Zakaj je bilo to ustrezno?

Na začetku sva imela spletna srečanja enkrat na teden, saj se je prav v tistem času začela prva karantena. Na začetku so bili krajši časovni intervali koristni, saj sem imela nekakšen občutek odgovornosti, ki mi je bil v spodbudo, da naredim nekaj zase do naslednjega srečanja. Kasneje sva se začela dobivati na dva tedna in nato na tri tedne. To je bilo smiselno, saj sem se počasi morala osamosvojiti, poleg tega pa mi je takrat že nekoliko primanjkovalo časa za tedenska srečanja.

Pogostost srečanj se spreminja po potrebi, kar je čisto ok in je stvar dogovora med coachem in PP-jem. zdijo pomembnejše smernice za naprej, ki sem jih v procesu razvila. Upam, da bom ta odnos do novih izzivov lahko ohranila in prenesla na nadaljnje podvige.

Po pogovoru z Rebeko sem ugotovil, da je naredila ogromno. V ciljih je vztrajala precej časa, prav tako so se nekateri prevedli v dobre navade. Ampak cilji se spreminjajo! Zato nekatere dobre navade ohranimo, druge se mogoče lotimo na drugačen način, za tretje pa ugotovimo, da nam niso toliko pomembni in naredimo prostor za nove izzive.

Prav tako nisem dosegla vseh ciljev, ampak se mi zdijo pomembnejše smernice za naprej, ki sem jih v procesu razvila.

V prvem delu sta skupaj scoachom raziskovala, kaj so sploh tvoje želje. Katere cilje si si zadala?

Cilje sem razdelila na različna področja: pridobivanje znanja, fizično in mentalno stanje ter odnosi. Nato sem za vsak cilj določila, kako pogosto in kaj bom izvajala, da ga dosežem. Zadala sem si, da mi do določenega datuma uspe preteči polmaraton, saj sem želela izboljšati svojo kondicijo, da imam vsak teden neko skupno aktivnost z mamo in sestro ter s tem vzdrževala dobre odnose z njima, da mesečno preberem vsaj eno knjigo po lastni izbiri (domače branje ne šteje), da vsak teden naredim nekaj v povezavi z orientacijo in se nekaj taborniškega naučim in da vsak teden rešim kakšno dodatno nalogo v povezavi s šolskimi predmeti, ki me zanimajo.

V drugem delu procesa si potem spremljala rezultate na poti do ciljev. Kaj si ugotovila?

Ugotovila sem, da je zelo težko vztrajati pri rednih aktivnostih, ko rezultati niso takoj vidni. Ustvarjanje novih navad je zelo zahtevno in ne uspe vedno. Prav tako nisem dosegla vseh ciljev, ampak se mi

Zanimivo mi je bilo, da je bil velik povod za začetek coachinga tvoja želja, da postaneš boljša v orientaciji. Kako se je to razpletlo?

Že pred coachingom sem se poigravala z idejo, da se udeležim tečaja orientacije in topografije, ampak se nanj brez coachinga verjetno sploh ne bi prijavila. Našla bi kakšen izgovor ali razlog proti. Na topo tečaju sem se imela odlično in sem se veliko naučila. Hkrati me je tudi spodbudil, da se začnem udeleževati taborniških tekmovanj. Od takrat sem se s stalno ekipo (Roka na lice) že udeležila ROT-a, GROF-a in ZNOT-a.

Pri tem mi je še posebej zanimivo, da si spoznala svojo veliko oviro, to je "strah pred neuspehom". Na tem sta veliko delala v zadnjem delu coaching procesa. Kaj si v sklopu tega spoznala? Imaš kakšen primer, ko se sedaj bolje spoprijemaš s tem?

Spoznala sem, da se strahu ne moreš popolnoma znebiti. S svojim pristopom ga lahko ublažiš. V mojem primeru je bilo tega strahu tako veliko, da me je

začel omejevati. Šolska ocenjevanja in projekti so mi prinašali vse več stresa. Nisem postavljala vprašanj, če sem se bala, da so neumna. Nisem izražala svojega mnenja, ker bi lahko bilo neutemeljeno ali neumestno. O vsaki svoji napaki sem razmišljala še nekaj tednov kasneje. Prek spoznavanja tujih izkušenj s strahom pred neuspehom se je moj odnos začel spreminjati. Zdaj napake dojemam bolj kot priložnosti, iz katerih se lahko nekaj naučim.

Poleg zasledovanja ciljev pa si med procesom coachinga spoznala, da si napredovala tudi v organiziranosti in podajanju povratne informacije. Kako se to kaže sedaj v tvojem življenju?

Ne glede na to, kako nesmiselno to zveni, sem se velikokrat bala, da je moje mnenje neumestno, neutemeljeno, Pravzaprav je to nemogoče, če svoje mnenje podaš na konstruktiven način. To na koncu koristi meni in nasprotni strani. To se kaže že v najpreprostejših situacijah, ko se lažje izrazim, če mi je neprijetno, ali pa s pozitivnim komentarjem nekomu vsaj malo polepšam dan.

S prvim ciklom coachinga si zaključila. Kakšne imaš načrte za naprej? Kako bi rada še izkoristila svoja PP leta?

Malo sem razmišljala, če si ponovno želim coachinga, in trenutno je odgovor ne. Pri tabornikih pa moram najprej izvesti svoj projekt in uspešno prestati zagovor, da lahko postanem pripravnica za specialistko orienKo zaključimo prvi cikel programa PP – ki naj bi trajal približno eno leto – se lahko odločim za nov cikel (od treh). V tega se lahko podamo z istim coachom, preizkusimo drugega coacha ali pa se programa PP lotimo na svoj način. P. S.: Ko opraviš cikel, si prislužiš znanje "vozel"!

tacije. Drugače se že veselim prihajajočih tekmovanj in Zleta 2022. V prihodnosti se želim udeležiti večih izobraževanj in mednarodnih akcij, poleg tega pa tudi sama organizirati kakšno večjo akcijo v našem rodu.

S tem intervjujem zaključujem cikel štirih intervjujev s PP-ji, ki so si – vsak po svoje – oblikovali program PP. Tudi Rebeka je (čeprav nezavedno) svoje aktivnosti oblikovala tako, da jih lahko umestimo na postaje Proge preživetja Programa PP (učenje orientacije in udeležba na tečaju spada pod Znanje, obiskovanje tekmovanj s svojo skupino pod Druženje, bolj osebni cilji pa pod postajo Skrb zase).

Upam, da so štiri zgodbe tudi tebe spodbudile, da sprobaš nekaj novega, in pa pokazale, na kakšen način ti lahko coach pomaga na tvoji PP poti. Za konec še enkrat ponovim rdečo nit prvega intervjuja – "dejmo nekaj probat" in garantiram, da bo to prineslo nepozabne izkušnje, ki bodo obogatile PP leta!