Ana Krumperger

1. TRENUTEK SREČE

Ana Krumperger

Živel je dokaj običajno življenje – kolikor je po svojih zmožnostih le lahko. Od osmega leta starosti je bil namreč popolnoma gluh. Sicer pa je bil zelo prijeten mlad fant. Najbolj na svetu je hrepenel po zvoku. Želel je ponovno zaslišati svet okoli sebe, pa čeprav le za hipec. Kadar je želja postala prevelika, je odšel na sprehod. V kraju je že dišalo po poletju. Hodil je med polji po svoji dobro poznani poti. Poznal je vsako najmanjšo podrobnost. Prišel je do svojega skrivnega kotička – bil je pri starem kostanju – in sedel ter se umiril. Tisti kraj ni bil običajen, vsaj ne zanj. Bil je poseben kraj, kjer je lahko obnovil zvok v svoji glavi, ki ga je hranil in razvijal vse od osmega leta naprej. Obnovil je lahko vse, česar enostavno ni želel pozabiti.

Počasi je zaprl oči in globoko vdihnil. Popolnoma se je prepustil svetu in energiji, ki ga je obkrožala. Na koži je najprej občutil nežen veter, ki ga je hladil. Še vedno se je spominjal šuma nežnega pihljanja. Zaslišal je, kako se veter lovi v polju in pleše s pšenico. Ob misli nanjo se je spomnil na tople poletne večere, ko cel svet oblije tista sijoča nežno oranžna svetloba sončnega zahoda, in na pšenico, skozi katero pronicajo še zadnji sončni žarki, preden se dan dokončno poslovi. Šepet pšenice ga je privabljal. Le kaj si tako skrivnostno šepeta? Nad sabo je zaslišal ptičje petje, ki se ga je kot majhen deček vedno razveselil. Rad se je pogovarjal s pticami, še vedno. Čeprav jih ni več slišal, je znal z njimi vzpostaviti vez. Zanj so bile to najlepše živali. Bile so tako svobodne. Poletele so lahko, kamor so želele. Še vedno pa so bile skromne in prijetne. Znale so uživati. V daljavi je slišal brnenje avtomobilov s ceste. Vsake toliko je zaslišal tudi hupanje in trobljenje. Kadar je po cesti mimo peljal tovornjak, je zaslišal še nizek doneč zvok, ki mu je sledilo tiho cviljenje. Zaslišal je tudi šumenje krošnje velikega kostanja. Razločil je prav vsak drevesni list, ki je pobožal drugega. Listje se je razigrano lovilo po krošnji. Tista živo zelena barva listja mu je bila od nekdaj všeč. Tako lepo se je zlila z rjavim deblom in nežno belimi cvetovi. Pod sabo je zaslišal zvok majhnih kamenčkov, ki so udarjali ob njegove čevlje. Spomin ga je ponesel v otroštvo, ko je s prijatelji in z vzgojiteljico v vrtcu z udarjanjem kamenčkov ustvarjal ritem. Še zdaj se je spominjal, kako navdušen je bil nad tem, da vsak kamenček ustvari svoj edinstven zvok. Svet okoli njega je bil tako zelo živ.

Globoko, zelo globoko v sebi pa je zaslišal utrip srca. Ta ga je najbolj pomiril. Začutil je prav vsak udarec. Popolnoma se je sprostil, da bi zaslišal še tistega drugega, tišjega, ki kot odmev sledi vsakemu močnejšemu. Zvok srca je najbolj pogrešal. Da ga je lahko zaslišal, se je moral zares potruditi. Bil je namreč popolnoma sam na svetu, drugačen od ostalih. Ni vedel, kam točno spada. Ko je zaslišal svoje srce, je naenkrat spet vedel. Le v takih trenutkih je bil popolnoma prepričan vase in v svoj obstoj.

Počasi je odprl oči. Svet okoli njega je bil zopet neslišen. Šumenja vetra ni več slišal in prav tako ne ptic. Cesta je bila naenkrat preveč oddaljena od njega in listje se ni več tako razigrano lovilo. Pšenica se je nemo zibala in tudi kamenje med hojo domov ni oddajalo nobenega zvoka. Postalo je neslišno. A to ga ni motilo, kajti vedel je nekaj: svet okrog njega je lahko v trenutku ponovno oživel – le prisluhniti je moral svojim mislim. Dokler so te imele tolikšno moč, da so iz spominov vzele zvok in ga ponovno obudile ter ga naredile tako zelo pristnega, da so ga odnesle v čase, ko je bilo vse normalno, je ostal srečen. In dokler je na koncu še zaslišal utrip svojega srca, je vedel, da ostaja na pravi poti.