Gašper Kastelic

3. TRENUTEK SREČE

Gašper Kastelic

Bil je že mrak, ko se je odpravljal na bližnji hrib, da bi opazoval, kako luna vzhaja izza hriba. Vedel je, da bo isto, kot že tisočkrat prej, in da bo enako tudi jutri, vendar se je kljub temu odpravil. V njem je kar vrelo, vrelo je od nečesa, kar je videl že neštetokrat. Okrog vratu je imel črno svileno ruto. Od daleč je bila videti res dolga in ni pristajala k njegovim že obrabljenim delovnim hlačam in doma narejenemu sivemu puloverju. V rokah je imel lesnikovo palico, ki jo je minulo zimo ob prijetni toploti domačega kamina izrezljal z britvico, ki mu jo je dal oče pred mnogo leti. Globoko je dihal, na trenutke sopihal, ko se je vzpenjal na hrib. Tik pod vrhom je postal in lovil trenutek, ki mu je neslišno spolzel skozi prste. Mirno in tiho se je izgubil in odšel v nebo, kamor ga je ponesel vetrič, ki je zavel skozi klasje, ki je zorelo v dolini. Skoraj je bil na vrhu – rad je rekel, da obrne še dva kamna, pa bo tam. Ni se dal motiti, odpravil se je. Bila je že skoraj tema, luna pa se ni še dvignila – kot da bi vedela in čakala pravi trenutek. Stopil je na vrh in kot že stokrat poprej odvrgel palico s tako lahkoto, kot jo le ptice občutijo v svojih krilih. Počasi je prijemal ruto, počasi se je delala noč. Zavezal si jo je okrog oči in na zatilju naredil vozel, trd vozel. Tiho je zaškripal z zobmi, saj si je skupaj z ruto zvezal tudi nekaj las, ki jih je dobo občutil, ko je zategnil vozel. Pred njegovimi očmi se je naredila tema, ki je bila čisto črna, brez kakršnekoli primesi zunanje svetlobe. Kot da mu noč, ki je sedaj obstajala v pravem pomenu besede, ne bi bila zadosti temna, je še močno zatisnil oči. Luna je počasi vstajala izza hriba. Bila je čudovita. Večkrat jo je opisoval kot Njo, bleda polt in neskončen nasmeh, ki ga je prebujal. Roke je mlahavo spustil ob telo, kot da ne bi bile njegove, in s črno svileno ruto na očeh ter močno zatisnjenimi očmi strmel v vzhajajočo luno. Sploh je ni videl, vendar je čutil Njeno bližino.

Čutil je, kako se spreminja, vedel je, kako je minljiva, zavedal se je tudi, kako bo jutri drugačna. Vedel je, da je njena lepota večna, kot tudi Njena. Nekaj časa je tako začuden stal in čutil lunino bližino. Nato si je snel ruto in pogledal njo, ki je bila že visoko na nebu, nekje med zvezdami. Njegove oči so zalile solze, ki so želele s seboj odnesti žalost, ki se mu je risala pred očmi. Objokan jo je opazoval in se spominjal srečnih trenutkov, ki jih ni več. Solze so mu nenadzorovano tekle po licu in kaplja za kapljo padale na tla. Na koncu se je le oglasil skovik, ki ga je nekoliko potolažil. Obrisal si je solze in si rekel: »Se vidiva jutri.« Luna mu ni odgovorila, ampak vedel je, da se mu Ona od nekje nasmiha in mu maha. Ko se je spuščal s hriba, je razmišljal, da je edini trenutek sreče, ki mu je ostal na tem svetu, pogled na njo, ko črna svilena ruta zvečer pade na tla.