MI HOČ EMO ŽIVE TI ANDREJ PERKO WE WA NT TO LIV E
G OR E NJSKI M U ZE J K ABIN E T S LOVE NSK E F OTOGR AF IJE
MI HOČEMO ŽIVETI
A N D R E J P E R KO W E WA N T TO L I V E
G OR E NJSKI M U ZE J K ABIN E T S LOVE NSK E F OTOGR AF IJE
MI HOČEMO ŽIVETI
A N D R E J P E R KO W E WA N T TO L I V E
GA L E RIJA MESTN E HI ŠE V K R A NJU JU LIJ 2019
PRETEKLOST, ODMRZNJENA V TRENUTEK Po poteh dnevnika dr. Franceta Koblarja 1914–1915
Zamisel o ciklu fotografij v zvezi s 1. svetovno vojno je v meni tlela že nekaj
let. Vendar nisem želel postaviti v ospredje zgodovinskih dogodkov in krajev, pač pa predvsem prikazati njihov odsev, svojo fotografsko interpretacijo tega težkega časa. V splošnem je bistvo fotografije, da avtor ujame trenutek življenja in ga »zamrzne« za zgodovino, za večnost. Pri meni pa je ta postopek pogosto prav nasproten. Trenutkov ne zamrzujem, pač pa so mi zgodovinski dogodki izziv in inspiracija. Odmrznem jih, da se lahko izrazim in jih uporabim za posredovanje občega sporočila. V enem od številnih pogovorov o tej temi me je žena Andreja spomnila na vojne dnevnike svojega starega očeta, dr. Franceta Koblarja, ki so ostali v zasebni lasti družine in niso bili namenjeni javni objavi. Gre za tri črne beležnice žepnega formata, v katere je z ostro ošiljenim »tintnim« svinčnikom pedantno beležil svoja doživetja kadeta, podčastnika in na koncu častnika c. in kr. vojske med 1. svetovno vojno. Moja prvotna ideja je tako dobila trdnejšo zgradbo in z ženo sva se skupaj lotila dela. Po dokaj zamudnem prepisovanju drobnega in včasih komaj čitljivega rokopisa, ki pripoveduje o neusmiljenih razmerah na frontah, sva izluščila 53 gosto tipkanih strani in bila nad njimi čisto prevzeta. Ne zaradi same teme, ki je dokaj znana in še posebej v zadnjem času, ob stoti obletnici začetka vojne, tudi pogosto obdelana, pač pa zaradi dokaj neobičajnega beleženja, skrajno odkritega avtorjevega razmišljanja in čustvovanja. Seveda dnevnik sledi časovnemu poteku dogodkov in krajem, kjer je preživljal ta grozni čas, vendar je vse to le okvir. Najdragocenejše so zapisane misli mladega slovenskega intelektualca, študenta klasične filologije in slavistike na Dunaju, neprostovoljno vrženega v morijo, ki so jo povzročili tuji imperialni interesi.
3
V kritičnih, travmatičnih okoliščinah se avtor (pre)izprašuje o smislu vojne, o življenju, ljubezni, smrti, religiji, oblasti, pohlepu, humanosti, svobodi, patriotizmu, enakosti … Vendar odgovorov na vprašanja, ki se mu zastavljajo vedno znova, ne najde. Kljub temu ne obupuje. Rešuje se z optimističnim pogledom v sicer negotovo prihodnost; sredi fronte načrtuje svoje izpite, piše članke za revije ter se predaja študiju dram in drugih besedil. Sanja o novem, »streznjenem človeku«, ki bo nastopil po kataklizmi, in o literaturi prihodnjih časov, ki bo občečloveška, ne nacionalna, ko »se bomo vsi razumeli, med sabo in z bratom preko morja«. Kakšne fantastične sanje sredi šrapnelov, ruševin in tisočerih smrti! Sprva sva nameravala te precej intimne dnevnike kot dokument časa v celoti objaviti v knjigi in jim dodati moje fotografije, vendar sva se zaradi pomisleka o etičnosti posega v zasebnost že pokojnega pisca nazadnje odločila drugače – za knjigo fotografij z izborom njegovih citatov, napisanih v letih 1914–15. Nekoliko arhaični jezik v dnevnikih namenoma nisva spreminjala, saj bolje odraža duh časa. Vsebine dnevnikov nisem želel neposredno ilustrirati, izogniti pa sem se hotel tudi topografskemu pristopu ali potopisni reportaži. Pri izboru sem skušal z likovno-fotografskimi sredstvi in svojim vedno prisotnim historičnim pristopom izraziti grozeče, temačno in zagatno vzdušje, ki preveva zapiske. Knjiga vsebuje 138 fotografij, originali so večinoma narejeni v analogni, črno-beli tehniki, le nekaj je digitalnih, ki so nujno potrebovali sporočilo v barvi. Vendar vse fotografije niso vezane na kraj in čas, nekatere le dopolnjujejo izpoved. Da bi se lahko vsaj malo vživela v vojno dogajanje pred stotimi leti, sva prepotovala in prehodila dobršen del dedovih poti in se skušala prestaviti v čas nastajanja dnevnikov. Sto let je v naravi zabrisalo večino materialnih spominov. Ostali so zidni grafiti-gravure s podpisi vojakov, ki so se leta 1914 in tudi že prej pripravljali na vojno, rovi in kaverne v kraškem kamnu, kjer lahko zaslutiš njihove sence, zapuščeni hodniki nekoč mogočnih trdnjav in železniški tiri, po katerih so množice premeščali z bojišča na bojišče. Povsod pa ležijo ostanki železa in jekla. Vse to daje vtis prave, pogubne »dobe železa«, ko je odločala jeklena »mašinerija«, ljudje pa so bili predvsem njena hrana. Ostala so predvsem pokopališča; na njih križi, brez konca križev vseh vrst in oblik, na hitro serijsko izdelanih za množice padlih. V znamenju križa so duhovniki vseh vojskujočih se držav najprej blagoslavljali kanone, kasneje pa k zadnjemu počitku pospremili pomorjene vojake, katerih življenja niso vladarjem in generalom pomenila nič. Čas pa je načel tudi te zadnje spomine na preminule.
4
Mah vztrajno prerašča kamnite nagrobnike, ki se, nekoliko grozljivo antropomorfni, pogrezajo v zemljo. Pri nekaterih obeležjih je s kovinskih ploščic še lahko razbrati imena padlih vojakov, vsaj tistih, ki so bili sploh prepoznavni, drugje se vrstijo napisi Unbekannt* … Ostanki mrtvih, znanih in neznanih, vseh narodnosti, veroizpovedi in prepričanj so složno združeni v zemlji in opozarjajo na svojo nesmiselno žrtev. Knjigo posvečava spominu na dr. Franceta Koblarja, velikega intelektualca, predvsem pa pokončnega in neizprosno poštenega človeka, z upanjem, da nam in našim potomcem nikoli ne bo treba pisati podobnih dnevnikov. Andrej Perko
P
erkove fotografije so – v svoji izbrušeni estetiki – sicer subtilni klicaji, ki čutečemu in razmišljujočemu brez prizanašanja odpirajo pogled na nemo obtožujoče obraze grozljive pretekle izkušnje. Njegov pristop – tudi vzlic časovni odmaknjenosti – ni dokumentaren, pa tudi ne ilustrativen, je introspekcijski, je oseben in obenem obči. Fotografski modus operandi je pri fotografu dosleden; za izražanje ideje poseže po »objektu, na katerega jo prilepi« Take vrste fotografija se tako ne ozira na ujetje trenutka, hipnega dogajanja v času, bistvene zanjo so prejkone inpiracija, domišljenost, v ponotranjenost rastoča misel, izoblikovana skozi refleksivno, meditativno. Pripoved ustvarja izhajajoč iz creda, da »fotografija vsrkava tisto, kar se je z objektom na njej nekoč dogajalo«, torej da absorbira atmosfero in energijo iz ostalin prostora in preteklega dogajanja. Morebiti tako, kot so preživeli, ki so se vrnili s polj smrti in iz jarkov groze, težo doživljanja prenašali s seboj in jo na ta način za večno vtisnili v eter spomina. Tanja Cigoj (katalog razstave v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, december 2018/januar 2019)
* neznan
5
Številni fotografski motivi pripovedujejo zgodbe, ki so polne čustev in jih
lahko beremo kot analizo vojnih posledic, ki se jih še danes ne zavedamo v vsej njihovi celovitosti. Prva svetovna vojna, ki je spremenila svet, v katerem so živeli naši predniki, je v obravnavanem fotografskem ciklu postala metafora industrijske vojne in razčlovečenja, ki je človeka spremenila v osamljenega posameznika. Objavljene fotografije, ki ne želijo biti dokumentarne, spominjajo na likovna platna. Na predstavitvi knjige in svojega dela je umetnik ob posameznih fotografijah uporabil pojem informel. Umetnostni zgodovinarji bodo v fotografijah lahko iskali različne vplive in odkrivali umetniške sloge, številnim bralcem, ki jih knjigi želimo, pa ostaja moč besed in tehnično dovršenih fotografskih podob, ki v svoji mračni lepoti in zavezanosti resnici silijo v razmislek in prispevajo k razumevanju sveta, v katerem živimo. Knjiga, ki je ob stoletnicah prve svetovne vojne ena redkih fotografskih refleksij, je posvečena spominu na dr. Franceta Koblarja. Marko Štepec (recenzija v reviji Fotoantika, 2017, št. 34)
Srhljivega dejstva, da vojna razdvaja narode in vnaša v življenje posamezni-
kov grozo in trpljenje, zagotovo ni potrebno posebej poudarjati. A kako naj fotograf vizualizira ta občutja, če pred seboj nima konkretnih motivov? Perko je bolečino ranjenih, bolnih in razmesarjenih človeških teles ponazoril z rentgenskimi posnetki zlomljenih kosti. Za abstraktne podobe, nastale z ročnim poseganjem v fotografski medij, pa se zdi, da v avtorjevi osebni simbolni govorici zaznamujejo požgano in opustošeno krajino. Fotografski cikel Mi hočemo živeti nam odstira Perkovo intimno videnje časovno oddaljenih dogodkov. Tematski sklopi vizualno dopolnjujejo Koblarjevo zgodbo, nabito s težko ubesedljivimi občutji doživetih grozot. Hkrati pa globoko sporočilne podobe, ki se odlikujejo tudi po kompozicijski skladnosti, maksimalnemu tonskemu bogastvu in pretanjenih svetlobnih učinkih, preraščajo v fotografov osebni protest proti vsakršni obliki nasilja. Nataša Kovšca (zgibanka razstave, Fundacija Pot miru v Kobaridu, junij–avgust 1918)
6
Izhodišče za ciklus fotografij Andreja Perka, ki so večinoma izdelane v ana-
logni črno-beli tehniki, je bil vojni dnevnik literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Franceta Koblarja. Andrej Perko je pri svojem fotografskem delovanju pogosto načrtno za osrednjo motiviko izbiral ostaline in sledi, ki so jih za seboj pustili naravni procesi in človekovo delovanje. Ob tej splošni opredelitvi je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da Andrej Perko v fotografskem mediju nikoli ni videl samo pripomočka za verno, dokumentarno ohranitev izbranega motiva, temveč način pripovedovanja zgodb in posredovanja občutij. Zanimala ga je tematika minevanja, razmišljal je o tem, ali se je spomin na pretekle dogodke ohranil v nekem okolju oziroma ali je mogoče tovrstne usedline, ki jih pogosto podzavestno začutimo tudi sami, zajeti z objektivom fotografskega aparata. Omenjena ustvarjalna izhodišča so botrovala odločitvi Andreja Perka, da ciklus fotografij posveti prvi svetovni vojni. Med pripravami – poudariti velja, da so Perkovi fotografski ciklusi vselej rezultat dolgotrajnega razmišljanja in skrbnega izbiranja motivike – mu je soproga, umetnostna zgodovinarka Andreja Koblar Perko, ki je vnukinja dr. Franceta Koblarja, predlagala, da bi povezala fotografije z dedovimi vojnimi dnevniki, ki so bili v družinski lasti. Tri beležnice, na gosto popisane s svinčnikom, sta pretipkala in dešifrirala okrajšave ter poškodovana oziroma zabrisana mesta. Ker dnevniki niso bili namenjeni za objavo, so v fotografski knjigi Mi hočemo živeti …, ki sta jo leta 2016 izdala v samozaložbi, objavljeni samo odlomki, na katere se na pomenskem oziroma vsebinskem nivoju navezujejo fotografije Andreja Perka. V knjigi je 138 fotografij, ki jih Andrej Perko na razstavah povezuje s fotografijami, ki jih je izdelal v zadnjih treh letih. France Koblar, mlad študent slavistike in klasične filologije na univerzi v Dunaju, ki je bil rojen v Železnikih, je bil leta 1914 mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Na sveti večer 1914 je v dnevnik zapisal: »Vojska, sovražim te in vse, ki jo hočejo. Mi hočemo živeti – ne slepo pasti. Vojska ne ustvari zemske domovine – ker je krivična – ker je slepa. Gospod vojnih trum – vojskovodja – zakaj molčiš? … – Tovariši, daleč v snegu – smrti nikar nocoj – ljubezen se rodi – smrti ne nocoj, mir, mir – božični mir. Ah, ti prekleta železna moč.« France Koblar je postal vojak kranjskega 17. pehotnega polka. Iz Judenburga so ga sredi januarja 1915 poslali na vzhodno fronto, v Galicijo, od tam pa na Soško fronto. Pod Sabotinom je bil septembra 1915 ranjen. Po zdravljenju v Istri so ga oprostili bojne službe na fronti. Služboval je na Tirolskem in konec vojne dočakal na vzhodu Poljske. Andrej Perko in Andreja Koblar Perko sta prepotovala dobršen del Koblarjevih vojnih poti v Romuniji, Ukrajini, na Poljskem in soškem bojišču. Vendar fotografije nimajo potopisnega značaja;
7
na njih je zajet utrip pokrajine, kot na primer pri skupini fotografij, posnetih ob reki Dnjester, za katero je France Koblar zapisal: »Tako mrtvaško tiho teče …« Posnetki železniških tračnic se navezujejo na premike vojaških čet, ki so jih po železnici pošiljali v neznano. Fotografije žice in drugih kovinskih predmetov, ki so ostali na prizoriščih nekdanjih bojišč in v razrušenih vojaških objektih, opozarjajo na uničevalno moč vojaške industrije, katere izdelki so požirali človeška življenja. Andrej Perko je fotografiral betonske križe in nagrobnike, enega za drugim, pri tem pa je vsakemu posvetil posebno pozornost. Vojska je razosebila mladeniče, ki so ob smrti dobili enak križ ali nagrobni kamen. Množice padlih vojakov so bile samo številka, ki je bila v vsakem spopadu že vnaprej predvidena. V nekaj več kot sto letih so serijsko izdelani nagrobniki razpadli, začel so jih poraščati lišaji in mah, s tem pa so dobili individualen značaj. Podobno velja za fotografije kosov pločevine, ki spominjajo na človekovo lobanjo brez mandibule (spodnje čeljusti), in ploščice z imeni preminulih vojakov. V zid vpraskani napisi pričajo, da so se nekoč v teh objektih prebivali vojaki. Na fotografijah v skalo vsekanih kavern, rovov in trdnjav ob Soči se pojavi fotografova senca – morda se tu še vedno sprehajajo duhovi padlih vojakov. Kamni se spreminjajo v lobanje in homunkule. Pročelje vojaškega pokopališča in drevesne krošnje je Andrej Perko posnel s camero obscuro, zato se na fotografijah pojavijo neostrine, tako kot da bi te motive opazovali z očmi vojaka, iz katerega odteka življenjska moč. Temačno vzdušje fotografij krepi črno-bela fotografska tehnika z namenoma poudarjenimi ostrimi kontrasti in tesnobno igro svetlobe in senc. Andrej Perko je črno-bele fotografije dopolnil z barvnimi digitalnimi posnetki konic granat, ki na prvi pogled učinkujejo kot dekorativen, okrasni element, čeprav imajo vlogo simbola uničevalnega brezumja. Simbolno sporočilo vsebuje tudi motiv ptice v letu. Troje fotografij je na razstavi predstavljenih v svetlobnih škatlah (angl. lightbox, negatoskop). Na prvi je z zvezdami posejano nebesno nebo, v katerega je morda France Koblar zrl ob pisanju prvega zapisa v svoj dnevnik. Fotografiji mrtvih žuželk ponazarjata apokaliptična polja smrti, na katerih so v tisočih umirali vojaki. Fotografije prizorišč, na katerih so se ohranili sledovi velike vojne, niso topografske, izražajo občutja. Andrej Perko je s fotografskimi sredstvi oblikoval refleksije o nesmislu vojne, človekovi minljivosti in človečnosti, ki so enakovredne dnevniškim zapisom dr. Franceta Koblarja. Damir Globočnik
8
9
22. marca 1915
Ko smo marširali mimo pokopališča, sem opazil nad vrati napis: Garten der Ruhe.* Kako vabljivo ...! * Vrt miru.
10
11
Na vzhod 28. julija 1915
Še vedno ogrska pusta. V Velikem Varaždinu* počivali. – Paralitični nadporočnik – posledica vojske. Srečamo vedno več transportov – tudi begunci. Od kod? Sama slaba znamenja. 29. julija 1915
Čakamo in čakamo na odprti progi. Ne moremo naprej. V ozadju se nam že kažejo znanilci Karpatov. Več transportov ranjencev. Eden samih bolnih na koleri in tifusu. Kakor smo izvedeli, je bolezen gori grozno razširjena. Moj Bog, zdrave ljudi nas bodo poslali med okužene. Težke slutnje so me prijele. – Polje postaja vedno bolj pusto. Na pustah se pasejo črede rac, konj in govedi. – Četrti dan se vozimo, z veliko brzino, pa ni konca … Ni sledu vojske, le par razdejanih mostov. In vendar je padlo toliko življenj tu. Kako brezčutna je zemlja in kako malo človek. Cvete in rodi vse na novo, brez sledu zavesti in vendar je tu toliko grobov. – Čim ožja postaja dolina, tem gostejši so sledovi – požgane vasi – križci sredi polja – gomile – revčki! Pas je ozek – tema. 30. julija 1915
Zjutraj smo se bližali Kolomeji. Požgane vasi, sledovi okopov in zakopov so nam pomagali oživiti domišljijo. In grobovi! Na desni železnice »Moskali« – kakor je pripomnil kondukter – na levi naši – tu posamezniki, tam celokupni. Tu so se bili naši fantje – Galicija, v tebi počiva naša moč – Galicija, ti si grob naše domovine – Galicija, daj nam nazaj našo bodočnost. * Mesto Oradea v današnji Romuniji, nekdaj Grosswardein (nem.) oziroma Nagy Varad (madž.).
12
13
14
15
31. julija 1915
… Danes ni bil prav nič prijeten dan. Iz neba je lilo, na pustem travniku smo eksercirali. Zvečer lije še bolj. Postaviti smo morali straže – govorijo, da so Rusi predrli fronto in lahko nas ponoči iznenadijo. Noč je huda – nekaj divnega je: pol groze – pol radovednosti. Rusi gotovo vedo za nas.
16
17
6. avgusta 1915
… Pred odhodom nas je napadla grozna nevihta. Vsi mokri smo se odpravili na pot. Grozno trpeli. Kanoni vedno bliže. Rakete. Težka pot skoz gozd. Ko sem prvič začutil bližino Dnjestra, sem se zgrozil: ta reka je moja smrt. Tako mrtvaško tiho teče …
18
19
20
21
24. avgusta 1915
Snoči smo prestali precej strahu. Ruske patrulje so se priplazile čisto do nas. Po polnoči so metale tudi ročne granate. Ves razburjen sem se ulegel po polnoči »k počitku«. Premišljeval sem vojsko z različnih stališč. S stališča idealnega domoljuba: Strast in pohlep sta segla po pravicah, ki jih ni, jemljeta, kar nista nikoli imela, sejeta krivico in zlo. Tedaj človek premaga človeka v sebi, se dvigne in postane sam živ zid v obrambo svojega imetja. Trupla padajo, a nova življenja vstajajo, zid ostane, živi, ne pade, se dviga in kaznuje onega, ki je zavrgel človeško čast. Drugo. Kot človek: življenje imam, ki si ga nisem dal, ljubezen naj bi bila, po kateri me je Bog ustvaril zase in druge. Kako morem in smem ubiti človeka, ali sem potem še človek? Ali ne nosim potem celo življenje, noč in dan, vsak trenotek Kajna v srcu? – Mislil sem in mislil, moje misli pa so bile kolobar, ki se je končno utrgal v blazen vrtinec in požrl vsak odgovor.
22
23
27. avgusta 1915
To je bil dan! Ob 2 zjutraj prišlo povelje, da naše desno krilo I.R 7* napade Nagorko, naš I. bataljon rezerva, mi, levo krilo, moramo preprečiti sovražni upad in podpirati z močnim ognjem naš napad. Artilerija bi bila morala začeti zjutraj ob 5h – začela pa je ob 7h. To je bilo grozno. Zemlja je stokala, mi smo se stiskali po kotih, tako grozno je delala naša lastna artilerija. I.R 7 je začel nekako ob ½ 8h. Sovražna artilerija pa je mesarila nas. Sodni dan ne more biti hujši. Stari vojaki so nemo gledali, mrko so zrli na svoje puške, mladi so divje streljali pri svojih luknjah, drevesa so ječala in lomila svoje vrhove, zemlja se je zibala, kakor da je izgubila svoj tir. A človek nima izraza za to, kar si je napravil sam v pogubo: živci odpovedo temu, kar teman človeški duh zasnuje v fabriški pisarni ob peklenski uri. – Toda nad človeško všabnostjo in slabojstvo, divjimi občutki in zavestjo blaznosti pa tiho iskri molitev. Plava proti oblakom, striže ognjena pota kanonom in čaka božje volje. Danes nas je ohranila. Imamo samo dva ranjenca. Hura klici I.R.7 so potihnili – naše upanje, da so prodrli, je bilo zastonj, prvo vrsto sta pokosili dve strojni puški, druga je morala nazaj v prejšnje utrdbe. Mrtvih 48. – Naše peklo je trajalo 3 ure. Potem je poleglo, dasi ni bilo popolnega miru prav cel dan. Splošno mnenje je, da je prodiranje na naši črti nemogoče in neizvedljivo. – Le ena misel se končno oglaša: grozna bo sodba cesarjev in vladarjev, ki se krivično vojskujejo. * I.R. Infanterie Regiment (pešadijski polk)
24
25
31. avgusta 1915
... Danes spet gremo. Smer neznana … Tudi tu kakor povsod zapuščamo sledove: pridno izkopane utrdbe in – padle tovariše. Povsod jih nekaj pustimo. Galicija, ti naš grob!
26
27
28
29
30
31
27. oktobra 1915
Čez Opčino – Rihenberk, Volčja Draga. To je naša zemlja – to naš goriški vrt. S ponosom sem kazal naše kraje tujim tovarišem – moj govor je bila deklamacija. Tu se bo borilo srce, najsi so pripovedi grozne. Zadnje dni imamo baje tu 40000 izgub. Če domovina zahteva krvi – spal bom v nji. Prenočil v Šempasu.
32
33
30. oktobra 1915
Kakor kaže današnja orientacija pri brigadi, je peklo. Določeni smo za Monte Sabotino. – Dopoldne sem se sešel z Vinkom Tavčarjem. – Stanujemo v papirnici. Pod mano šumi Soča, na desni se vzpenja nad njo Solkanski most. Na jezu sem stal in si navdušeno deklamiral »Soči«.
34
35
8. novembra 1915
Malo vendarle spal. Sovražna artilerija nas precej obiskuje in grozno dela. Imamo že nekaj izgub. To mesto je precej nesrečno. Včeraj zjutraj sem izgubil svoj dnevnik, vojaki so mi ga rešili iz blata, ljudje mi tudi bolehajo. Vendar Janezov nič ne brzda, če jih za božjo voljo prosiš, naj se skrivajo, ne artilerija, ne mrliči, ki jih vedno še dobivamo, jih ne ostraše. Nosijo laške puške, municijo, obleko. Tudi dva kupa mrličev od prejšnjih dni jih ne ostraše. Dokler ne pride mednje, ne pomaga nič. Posebnosti, ki jih dobimo pri italijanskih mrličih, je množina raznovrstnih nacionalnih vojaških kart. Vse predstavljajo novo italijansko ozemlje. Hrvaško primorje – slovenske dežele – to je vse bodoča Italija. Kaj še – mi smo tu na straži!
36
37
38
39
40
41
Elementi – Ogenj
42
Elementi – Voda (Soča)
43
Elementi – Zemlja
44
Elementi – Zrak
45
46
47
48
49
ANDREJ PERKO
Rojen 1946, maturiral na gimnaziji v Novem mestu,
diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, kasneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji – likovna smer. V letih 1968-1971 je bil član Fotogrupe ŠOLT, kasneje pa se je likovno izobraževal tudi na številnih delavnicah pod mentorstvom Dube Sambolec, Dušana Fišerja, Andreja Trobentarja, Zmaga Posege in drugih. Ukvarja se predvsem (vendar ne izključno) z analogno, črno-belo fotografijo in s starimi foto-grafičnimi tehnikami. Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske) in ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov). Živi in dela v Vipavskem Križu.
Andrej Perko Vipavski Križ 42 5270 Ajdovščina GSM 041 617 959 E: andrejperko@siol.net
50
SAMOSTOJNE RAZSTAVE
1998 Škofja Loka, Loški muzej, Okrogli stolp, Crngrob Maribor, Fotogalerija Stolp, Terra mirabilis 1999 Ljubljana, KUD France Prešeren, Terra mirabilis 2002 Ajdovščina, Pilonova galerija, Bivališča 2003 Škofja Loka, Galerija Ivana Groharja, Bivališča 2005 Krško, Galerija Krško, Spomin 2007 Maribor, Center naravne in kulturne dediščine Bolfenk na Pohorju, Spomin Ljubljana, Cankarjev dom, Mala galerija, Zgodbe Lestans (Italija), C.R.A.F., Racconti 2008 Maribor, Fotogalerija Stolp, Vode Umag (Hrvaška), Galerija Marin, Vode Milje/Muggia (Italija), Museo Ugo Cara, Racconti & Memorie Škofja Loka, Galerija Ivana Groharja, Stati inu obstati Ljubljana, Stekleni atrij Mestne hiše, Vode 2010 Rašica, Trubarjeva domačija, Stati inu obstati 2011 Kranj, Galerija Pungert, Kresna noč 2012 Repen (Italija), Kraška hiša, Razpoke 2013 Potrna/Laafeld (Avstrija), Pavlova hiša, Poti časa, poti usod Motta di Livenza (Italija), La Castella, Vedere Oltre, Sentieri Majšperk, Tovarna umetnosti, Pričevanja 2014 Gorica (Italija), Galerija ARS, Poti usod 2017 Kobarid, Fundacija Poti miru, Mi hočemo živeti ...
51
2018 Pavlova hiša Potrna (Pavelhaus Laafeld), Avstrija, When The Violence Causes Silence. 2018 Flughafen Galerie Graz, Avstrija, Terra mirabilis 2018 Groharjeva galerija Škofja Loka, Mi hočemo živeti … 2018/2019 Pilonova galerija Ajdovščina, Mi hočemo živeti … SKUPINSKE RAZSTAVE (IZBOR)
Fotografija leta, EMZIN, Cankarjev dom, Ljubljana, 1999, 2001, 2002, 2005, 2008, 2010, 2011 Ex-tempore Piran, 2000, 2001 Vstop prost, Celje, 2002, 2004 Kreart, Loka pri Zidanem mostu, 2002–2008 Galerija Marin Umag, Hrvaška, 1996, Združenje umetnikov Škofja Loka Galerija Marin Umag, 2006, Združenje umetnikov Škofja Loka (Lunder, Perko) Fotoincontro 2005, Kulturni dom Gorica, Italija Likovne kolonije Iveta Šubica, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2002–2010 Foto Castrum, Pilonova galerija Ajdovščina, 2002–2012 DLUSP, Likovna srečanja Vipavski Križ, 2005– 2016 Fabula, Galerija Photon, Ljubljana, 2007, 1. nagrada Lepota v ženskem obrazu narave, Galerija Fotografija, Ljubljana, 2007, 2. nagrada Triestefotografia, Trst, Italija, 2007
Hommage a Pilon, Printemps Slovene, Espace Saint-Jean, Melun, Francija, 2008 Graphiti, Settimana della cultura, Musei Provinciali, Borgo Castello, Gorica, Italija, 2009 Altes Gefängnis, Freising, Nemčija, 2012, 2013 Vidoni, Galerija Rika Debenjaka, Kanal ob Soči, 2015 Razstava DLUSP, Galerija likovnega društva Kranj, 2015 Razstava 50+, Lokarjeva galerija Ajdovščina, 2018 Kolonija Iveta Šubica, Cankarjeve črtice, Sokolski dom Škofja Loka, 2018 Majski salon, Grafika, Narodni muzej Slovenije, 2018 Loški muzej Škofja Loka, Nič nam ne morejo sovražne vojske, 2018/2019 Galerija DLUM Maribor, Ustvarjalna igrivost, 2018 Galerija 75, Števerjan (San Floriano, Italija), Dark Room, 2019 Pavlova hiša Potrna (Pavelhaus), Laafeld, Avstrija, Terra mirabilis, 2019
ZBIRKE
Gorenjski muzej Kranj, Kabinet slovenske fotografije Droga Kolinska, Industrijska dediščina Pilonova galerija Ajdovščina, Pilonovi prijatelji C.R.A.F., Centro Ricerca e Archiviazione della Fotografia, Lestans, Italija Zbirka Združenja umetnikov Škofja Loka FOTOGRAFSKE KNJIGE
Poti, samozaložba, Vipavski Križ, 2013 Mi hočemo živeti …, samozaložba, Vipavski Križ 2016 Šmarje, fotografije 2011–2016, samozaložba, Vipavski Križ 2017 Terra mirabilis, samozaložba, Vipavski Križ 2018
52
Dr. FRANCE KOBLAR (Železniki, 29. 11. 1889 – Ljubljana 11. 1. 1975)
Na Dunaju je študiral klasično filologijo in slavistiko, 1914 pa je bil vpoklican
v avstro-ogrsko vojsko, kjer je služil do leta 1918. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1921 diplomiral iz slavistike, leta 1923 iz klasične filologije in tam leta 1941 tudi doktoriral. Med leti 1919 in 1945 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, nato pa do leta 1970 redni profesor za zgodovino drame na AGRFT v Ljubljani. Urejal je revijo Dom in svet in vodil literarni in dramski program na Radiu Ljubljana, nekaj let pa tudi upravo in program. Bil je med prvimi člani slovenskega kluba PEN, predsednik Društva slovenskih književnikov, predsednik Slovenske matice ter član in redni član SAZU. Sprva je objavljal poezijo in prozo, po letu 1918 pa se je posvetil kritiki in publicistiki. Njegove kritike so še danes dragocen vir za gledališko zgodovino, zanje pa so značilne velika razgledanost, poudarjanje klasičnih vrednot in uveljavljanje moralnih meril. Kritično je ocenil izvirno slovensko dramatiko od Linharta do tedanjega časa. Uredil in s kritičnimi komentarji je opremil zbrana dela mnogih slovenskih književnikov, med drugimi D. Ketteja, S. Gregorčiča, J. Stritarja, F. S. Finžgarja, I. Preglja in I. Cankarja. O Simonu Gregorčiču je leta 1962 napisal biografsko monografijo, pripravil antologiji Starejša slovenska drama in Novejša slovenska drama, pripravljal pa je tudi spremne študije k pomembnim slovenskim in evropskim dramam ter prevajal iz nemškega in poljskega jezika. Za svoje delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, leta 1951 za delo na področju gledališke kulture, literarne zgodovine in kritike in leta 1969 za življenjsko delo na področju literarne umetnosti. Posthumno je leta 1975 prejel še Kidričevo nagrado za življenjsko delo s področja slovstvene zgodovine in teatrologije. Njegovi spomini z naslovom Moj obračun, napisani marca 1945, so izšli posthumno, leta 1976.
53
54
55
Andrej Perko Mi hočemo živeti / We want to live Galerija Mestne hiše v Kranju, 11. julij – 30. avgust 2019 Izdal: Gorenjski muzej / Za Gorenjski muzej odgovarja: mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si Odlomki iz dnevnika: dr. France Koblar Izbor odlomkov: Andreja Koblar Perko (urednica fotografske monografije Mi hočemo živeti) Besedila v katalogu: Andrej Perko, Tanja Cigoj, Nataša Kovšca, Marko Štepec, ddr. Damir Globočnik Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Pro grafika d. o. o. Naklada: 300 izvodov Kranj, julij 2019
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 77.04(497.4):929Perko A. 929Koblar F. PERKO, Andrej, 1946Mi hočemo živeti = We want to live : Galerija Mestne hiše v Kranju, [11. julij - 30. avgust 2019] / Andrej Perko ; [odlomki iz dnevnika France Koblar ; izbor odlomkov Andreja Koblar Perko ; besedila v katalogu Andrej Perko ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2019 ISBN 978-961-7071-01-6 COBISS.SI-ID 300682496
MI HOČ EMO ŽIVE TI ANDREJ PERKO WE WA NT TO LIV E
G OR E NJSKI M U ZE J K ABIN E T S LOVE NSK E F OTOGR AF IJE
MI HOČEMO ŽIVETI
A N D R E J P E R KO W E WA N T TO L I V E