11. Valičev arheološki dan

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN

GORENJSKI MUZEJ

Verena Perko hommage Željku Kovačiću 1Verena Perko Uvod v enajsti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja Tadej Curk Ljubiteljska znanost in njena priložnost v arheologiji Dimitrij Mlekuž Polna in živa krajina: zračno lasersko skeniranje Kranjsko-Sorškega polja Andrej Magdič Zgodnjesrednjeveška arheologija, zgodovinopisje in narečja severovzhodne Slovenije Jana Puhar, Polona Janežič KAJ JE BRBOTALO V (NEOLITSKEM) LONCU? Petra Stipančić KAPITELJSKA NJIVA v Novem mestu – tisočletna nekropola Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko Grob z mečem z Bobovka Barbara Hofman KONJSKA OBUVALA Aleksandra Nestorovič Belerofont – junak, ki ubija pošast Maja Bausovac, Jure Krajšek Raziskave na Glavnem trgu v Celju – nova spoznanja o rimski Celeji Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman Oljenka iz Ajdovščine Jože Štukl SO GLINENE VODOVODNE CEVI Z LOŠKEGA OBMOČJA RES RIMSKE? Rok Humerca IZGINULA VAS JAVORNIK NA GORENJSKEM (JAUERBURG)

11. Valičev arheološki dan Zbornik predavanj, Kranj, 13. december 2021

GORENJSKI MUZEJ

11. Valičev arheološki dan Zbornik predavanj, Kranj, 13. december 2021

Željko Kovačić, postavljanje občasne razstave Zlata doba v Gorenjskem muzeju, november 2006 (Foto: H. Rismondo)

V spomin

Željku Kovačiću (1951-2021) Neskončna je cesta pred mano.

Za sabo vse poti že poznam.

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Program

4 Verena Perko hommage Željku Kovačiću Verena Perko 12 Uvod v enajsti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja 18

Tadej Curk Ljubiteljska znanost in njena priložnost v arheologiji

29

Dimitrij Mlekuž Polna in živa krajina: zračno lasersko skeniranje Kranjsko-Sorškega polja

34 Andrej Magdič Zgodnjesrednjeveška arheologija, zgodovinopisje in narečja severovzhodne Slovenije 40

Jana Puhar, Polona Janežič KAJ JE BRBOTALO V (NEOLITSKEM) LONCU?

48

Petra Stipančić KAPITELJSKA NJIVA v Novem mestu – tisočletna nekropola

55 Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko Grob z mečem z Bobovka 63

Barbara Hofman KONJSKA OBUVALA

65 Aleksandra Nestorovič Belerofont – junak, ki ubija pošast 71

Maja Bausovac, Jure Krajšek Raziskave na Glavnem trgu v Celju – nova spoznanja o rimski Celeji

78

Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman Oljenka iz Ajdovščine

82 Jože Štukl SO GLINENE VODOVODNE CEVI Z LOŠKEGA OBMOČJA RES RIMSKE? 86

Rok Humerca IZGINULA VAS JAVORNIK NA GORENJSKEM (JAUERBURG)

Verena Perko

hommage Željku Kovačiću

V jeseni 1997 sem bila sprejeta na delovno mesto kustosinje arheologinje v Gorenjskem muzeju. Odšla sem iz mnogo bolj »gosposkega« in temu ustrezno gmotno bolje preskrbljenega Mestnega muzeja v Ljubljani. Zavedala sem se prednosti, ki sem se jim odrekla, hkrati pa sem sledila edinemu zares pomembnemu in za vsakega muzealca najvišjemu cilju, da postavim stalno razstavo. Nisem si bila še v svesti vseh razsežnosti zahtevne naloge, gotovo pa sem prepoznala priložnost, ki se mi je odprla z novim delovnim mestom. Na tem mestu ne bom omenjala stanja arheološkega gradiva, nivoja sodelovanja med muzejskimi in zavodskimi službami in ne nazadnje tudi ne splošnega vzdušja, ki je vladalo (in mimogrede še vedno vlada) v Kranju do kulturnikov ter kulture. Posvetila se bom najdragocenejšemu, kar se mi je ponudilo – interpretacija gradiva, kar je zahtevna in kompleksna muzeološka naloga. Snovanje stalne razstave pa mi je ponudilo nenadejano sodelovanje z znanim zagrebškim arhitektom Željkom Kovačićem. Že najino prvo srečanje je naredilo globok vtis name. Zanimala ga je vsaka podrobnost, jaz pa, iskreno povedano, sem ob prihodu večidel gorenjskega gradiva slabo poznala, v resnici večina ni bila niti inventarizirana in kar precejšen del je še čakal na prevzem na ZVKD. Da bi bilo še huje, z izjemo ICOM-ove brnske poletne šole muzeologije muzeološkega znanja nisem imela.

Tako sva z Željkom začela sodelovanje na resnično nezorani ledini. Steklo je delo z arheologi in muzealci, fotografi, glasbeniki, obrtniki vseh vrst, financerji in izvajalci. Seveda je imelo moje začetništvo tudi svetlo plat. Z Željkom sva se o vseh predmetih in vsaki muzeološki rešitvi izčrpno pogovarjala, bil je namreč človek, ki ga je vse zanimalo in za vse je našel ustrezno rešitev. Tako so med arheološkim gradivom lahko brez težav »splavale« tudi naše fosilne ribe, svoje mesto je našel fosilni rog bizona in našli smo prostor za številne vzorce kamnin ter rud, ki jih je v muzej prinesel moj predhodnik Andrej Valič. V velikem zanosu obeh, Željka in mene, so nastali kompleksni razstavni prizori Železne niti, ki še po 20 letih navdušujejo obiskovalce.

Vmes so kar tri dolga leta romale v Zagreb debele pisemske ovojnice z mojimi risbami in fotografijami predmetov, z idejnimi skicami interpretativnih razstavnih prizorov, s poskusi prvih besedil na panojih itd. Iz Zagreba so se vračale še

4

debelejše ovojnice: vsak detajl, vsak vijak, vsaka lučka, vse je bilo opremljeno z natančnim popisom, tehnično skico z merami in s kratkim opisom materiala.

Običajno pa tudi z nasvetom, kje je stvar na prodaj in katera znamka je zaupanja vredna.

Delovnih obiskov sem se iskreno veselila. Željko je bil ljubezniv, svetel človek.

Res pa je tudi, da je vsakokrat moralo biti vse pripravljeno, vsak predmet je moral biti opremljen s tremi merami, risbo, fotografijo in kratkim opisom, predlogom interpretacije na temelju stare in nove znanstvene objave, oznakami o stanju ohranjenosti ali občutljivosti materiala z vsemi konservatorskimi zaznamki. Lahko priznam, da me je bilo teh pogovorov veliko bolj strah kot izpitov na fakulteti.

Kolikokrat me je Željko najprej pozorno poslušal, nato pomolčal in pomenljivo rekel: »Da, sve je to moguće, ali u izložbenom prostoru to neće ići, publika treba prostor i jako važan je smjer kretanja. A treba je misliti i na muzejsku poruku.« Pestrost in zahtevnost arheoloških predmetov ga je radostila, usmerjal me je v zgodbe in spodbujal k poustvarjanju interpretativnih kontekstov. Vztrajal je pri »koči« z Drulovke navkljub trmastim ugovorom arheologov, da ni dovolj podatkov za celostno upodobitev. Kolegom je prijazno pojasnil, da so muzejske razstave metaforične in predmeti simbolne narave, da se iz znanstvenega podatka na razstavi spremenijo v nosilce sporočil in so torej empirični podatki predvsem izhodišča ter opora muzejske interpretacije preteklosti, nikakor pa ne edini pogled.

Kakšna je preteklost bila, najbrž ne bo nikoli mogoče vedeti. Tako smo na koncu neolitsko »kočo« na Drulovki postavili in je še danes prepoznavni razstavni prizor Gorenjskega muzeja. Medtem so se zgodila izkopavanja na nekaj istodobnih najdiščih in bila so odkrita presenetljivo podobna bivališča, kot je naša »koča« na Drulovki. Željko ni nikoli delal brez poglobljenega znanja tako arheologije kot arhitekture in dizajna, imel pa je tudi nesporno umetniško intuicijo. Čisto pravo »visoko šolo« pa sem opravila pri pisanju besedil. Za panoje je vztrajal, da so kratki in se usmerjam v sporočila, čemur naj služi tudi slikovna in barvna oprema. Napisi pod slikami naj dopolnjujejo glavno besedilo, naj se vsebine ne ponavljajo. Vedno je poudarjal: »Piši jasno i izražavaj se jednostavno, jer tekstovi ne služe znanstvenoj eliti, već javnosti.« Tako sem za vsak pano pripravila ročni osnutek, lepljenko natisnjenih besedil in fotokopiranih slik, skic s svinčnikom, in ga v zvitku odposlala v Zagreb. Nazaj so prihajali poskusno natisnjeni primerki.

Sledil je Željkov obisk, natančen pregled zahtevnih zidarskih posegov, inštalaterskih in vseh drugih del ter izčrpen pogovor ob vsaki razstavni legendi. Željkovi nasveti so bili zlata vredni, še danes jih koristno delim svojim študentom.

Njegove muzeološke rešitve so bile izjemne. Držal se je predloženih interpretacij, sledil je mojim risarskim rešitvam in dodajal svoje tehnične ter dizajnerske

5

Železna nit, stalna arheološka razstava v Gorenjskem muzeju, prizor »koče« na Drulovki (Foto: T. Lauko)

dodelave, ki so, čemur se še danes ne neham čuditi, navkljub zvestobi predlog obdržale svojstven, na daleč prepoznaven stil. To je bil Željko Kovačić. Spoštljiv, studiozen, odprt za drugačno in hkrati globoko zasidran v svojem izjemnem ustvarjanju. Zato je vzbujal spoštovanje med vsemi, ki so imeli priložnost z njim sodelovati.

Po odprtju Železne niti februarja 2002 je sledila podelitev nagrade Slovenskega arheološkega društva. Nagrada me je neizmerno razveselila, a ko sem s šopkom v rokah poprosila Željka Kovačića, da se mi kot soustvarjalec razstave na odru pridruži, je zamahnil z roko rekoč, to je tvoja zaslužena nagrada.

Zlata doba, občasna razstava v Gorenjskem muzeju, od leve proti desni: Željko Kovačić, Verena Perko, Barbara Toman, Milan Sagadin (Foto: H. Rismondo)

6

Sledila je razstava Zlata doba. Željko se je posvetil zahtevnim arheološkim predmetom in celoto razstavnega sporočila »ujel« v igro simbolnih barv ter oblik. Razstava je prinesla velik uspeh v Kranju, Ljubljani, Celju in Zagrebu.

In nazadnje je prišla še stalna postavitev Prelepa Gorenjska, svojevrstna in trda preizkušnja vseh udeleženih. Željko je bil izbran kot oblikovalec, tega smo se vsi razveselili. Osebno sem že poznala način njegovega dela: natančnost in držanje rokov izvedbe, spoštljivost do sodelavcev in odločna profesionalnost.

Niso pa tega poznali vsi drugi, ne v kolektivu, še manj pa naročnik in izvajalci. Zadeve so se začele vleči, Željko Kovačić, plakat za razstavo Zlata doba v Muzeju mesta Celovec, leta 2009 denar je odtekal skozi nevidne pore, vsakokrat je bilo za izvedbo razstave, ki je potekala v okviru evropskega projekta obnove Khiselsteina, na voljo nižja in nižja vsota. V znamenju mukotrpnih pogovorov z nosilcem projekta, ki so največkrat potekali s figo v žepu, ni manjkalo navdušenja, grenkega razočaranja in

Željko Kovačić, virtualna postavitev prve sobe stalne razstave Prelepa Gorenjska

7

nazadnje tudi obupa. Propadlo je podjetje izvajalca, propadel dobavitelj in čudežno je izginila vsota, s katero naj bi bil izplačan Željko Kovačić za že opravljeno delo. Novci so na svoji poti na Hrvaško iz neznanega razloga žalostno utonili pri prečkanju Kolpe. Bilo je žaljivo, žalostno in ostudno. Željko je navkljub nikoli poravnanemu dolgu vztrajal do konca. Ko smo nekega poznega večera dokončevali dela on, njegova hčerka Lana, ki je postala njegova desna roka, in jaz, je vidno utrujen dejal: »Kad bi oni znali, kako se ja loše osjećam«.

Zavladal je dolg, zgovoren molk. Takrat se je namreč že boril z zahrbtno boleznijo.

Nazadnje smo Prelepo Gorenjsko z vsemi mukami odprli za javnost sivega zimskega dne v decembru 2013. Dvorišče Khiselstein so do zadnjega kotička napolnili obiskovalci. Ko je ansambel Avsenik zaigral Prelepo Gorenjsko, se je marsikateremu obiskovalcu od ganjenosti orosilo oko.

Željko Kovačić, list iz mape izvedbenih načrtov za stalno razstavo Prelepa Gorenjska

8

Verena Perko, muzeološki vodja stalne razstave Prelepa Gorenjska z zajetno mapo izvedbenih načrtov Željka Kovačića (Foto: J. Justin)

Prelepa Gorenjska, stalna razstava v Gorenjskem muzeju, prizor »oltar domovine« (Foto: T. Lauko)

Dobra dva meseca kasneje si je na kulturni dan, 8. februarja, razstavo ogledalo več kot 2000 obiskovalcev. Od tega časa sva se z Željkom srečevala le še na kratkih obiskih.

Ob novem letu je imel navado poslati voščilnico s sliko vsakega od svojih projektov. Ni jih bilo malo. Željko Kovačić je bil eden najboljših hrvaških arhitektov, ki se je izrecno posvetil muzealizaciji dediščine. V muzejsko interpretacijo je uvedel smele rešitve, ki so dosledno temeljile na poglobljeni študiji gradiva in odličnem poznavanju muzeološke teorije.

Poseben odnos je gojil do arheoloških predmetov in nekaj časa celo študiral arheologijo. Preteklost je dojemal kot zgodbo, ki jo vsak pripoveduje na svoj način in z drugačnimi predmeti, njegov dizajn pa je povezoval posamezne elemente v prizore velikega »teatra« spomina.

9

Med njegove začetke sodi razstava Gundulićeve sanje. Čisto posebno mesto zavzema razstava o Vučedolu, kjer je zablestel v izjemnem usnovljenju kreativnih, duhovitih in izvirnih interpretacij Aleksandra Durmana o vučedolski civilizaciji.

Poseben izziv so mu predstavljale obnove historičnih stavb in njihova prezentacija v sklopu stalnih razstav. Genialne rešitve, ki jih je ponudil pri prenovi muzejev mest Zagreba in Siska, pa v zbirki Vidović v Splitu, pri razstavi v spomin Bele in Miroslava Krleže v Zagrebu in v muzeju hrvaške domovinske vojne v Kninu, pomenijo mejnik v muzejskem dizajnu.

Njegovo vodilo so bili visoka estetika, funkcionalnost in narativnost, pri čemer ga je vodil empirični, znanstveno pridobljeni podatek, dediščina in predmet pa sta bila vedno na prvem mestu. Vse drugo je bilo predmet njegove izjemne intuicije, kreativnosti in neskončnega garanja. To je opazno tudi v prenovi zagrebške Moderne galerije, v idejnem projektu obnove vukovarskega dvorca Eltz in marsikje drugje.

Ustvarjalni vrhunec je dosegel z Muzejem krapinskih neandertalcev, ki je muzeološki presežek v mednarodnem merilu. Arhitekturna zasnova in postavitev sta zliti celoti kompleksne dediščinske interpretacije, arheološkega gradiva, znanstvenih dognanj, krapinske pokrajine in kulturnozgodovinskega pogleda na preteklost. Krapinski muzej je odsev osupljivega avtorjevega talenta, poglobljenega interdisciplinarnega znanja, pretanjenega občutka za obliko in – kar je pri arhitekturi in dizajnu v muzeju najpomembnejše – doživljanja človeka kot fizičnega in metafizičnega bitja. K vsemu je Željko pristopil spoštljivo, studiozno, dialoško. Do vseh je bil ljubezniv, prijeten, včasih zamišljen, toda nikoli neprijazen.

Samo do sebe je bil skrajno trd in nepopustljiv. Spal je le nekaj ur. Kot sem izvedela od soproge Snježane, se je zgodilo, da je od utrujenosti za trenutek zakinkal pri skupnem kosilu ali kar za delovno mizo in brž za tem delo nadaljeval. Samo ljudem, ki ga niso dobro poznali, je vzrok tako asketskega početja nedoumljiv. Željko Kovačić je bil ljubezniv, a kritičen opazovalec sodobne družbe. Zavedal se je krhkosti kulturne dediščine in – kot so omenili njegovi prijatelji na poslovilni slovesnosti – je s svojo ustvarjalnostjo ter pretanjenim občutkom za oblikovanje omogočil dediščini, da postane pomemben del našega sveta.

Da, ob Željku Kovačiću sem se zavedla pičlosti svojega muzeološkega znanja. Z zadovoljstvom je spremljal moj študij muzeologije na zagrebški univerzi. Včasih sem se po predavanjih oglasila v njegovem ateljeju in občudovala zbirko njegove muzeološke literature na knjižnih policah, ki so prekrivale vse stene od vrha do tal.

Ko sem v nekem pogovoru s svojima mentorjema, profesorjema Ivom Maroevićem in Tomislavom Šolo, omenila, da sodelujem z Željkom Kovačićem, je bila to boljša referenca kot večina mojih znanstvenih objav.

10

Željko se je kot dober prijatelj veselil mojih uspehov. Na zagovoru doktorata, ki je potekal na zagrebški univerzi nekega zatohlega, obupno vročega julijskega dne, me je pričakal na dolgem, praznem hodniku Filozofske fakultete z velikanskim šopkom rož. Prisostvoval je zagovoru, ki se je vlekel dve dolgi uri, in me na koncu prisrčno objel z besedami: »Pa uspjelo ti je!«

Željko Kovačić s hčerko Lano pri postavljanju razstave Prelepa Gorenjska v gradu Khislstein, 2012 (Foto: J. Justin)

Ko danes uziram nazaj svoje domala 20-letno sodelovanje z Željkom Kovačićem, se zavedam, kakšen blagoslov in privilegij je bil to. Ali, kot je imel navado reči profesor Tomislav Šola, dolgoletni prijatelj Željka Kovačića: prijateljstvo je največja nagrada, ki jo lahko prejmemo v svojem življenju. Hvala, Željko, za tvoje prelepo, učenja in skupnega snovanja polno prijateljstvo!

Sit tibi terra levis!

11

Verena Perko

Uvod v enajsti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja:

ZA ČLOVEKA GRE

Je kdo opazil, kako se januar zazira na Vzhod?

Kot bi ga zaskrbelo, globoko v drobovju bolelo odhajanje nekega časa.

Naslov mojega uvodnega razmišljanja Za človeka gre je presenetljivo preprost. Moj namen je opozoriti, da gre pri vseh stvareh, tudi pri najvišji znanosti, še toliko bolj pa pri muzejih, vedno in predvsem za človeka.

Tako trstenjakovsko zvenijo te preproste, pa vendar globoke besede. Kot mlada raziskovalka sem prebrala domala vse Trstenjakove knjige, najgloblji pečat je v meni pustila Človek, končno in neskončno bitje. Ovedela sem se, da je cilj prizadevanja vsake znanosti človek sam in je hkrati tudi edino merilo vseh rezultatov – in česar med študijem arheologije nihče ni posebej poudaril, medtem ko je muzeologija v celoti usmerjena k javnosti in h človeku.

Prispevki v letošnjem Valičevem zborniku združujejo različne vsebine, vsem pa je skupno, da so umerjeni po človeku, navsezadnje (arheološka) dediščina in muzej smo ljudje. Muzeji se po svoji naravi odmikajo od ustaljenih znanstvenih praks in iščejo odgovore tudi izven strogo začrtanih raziskovalnih okvirjev, zunaj empiričnega in logičnega. Napotujejo se v vode interpretacije, ki je onkraj empirike in se s hermenevtiko vrašča v filozofske, metafizične korenine človekovanja.

Znanosti se zdijo utrujene od krčevitega hlastanja po doseganju novih in novih dosežkov, česar pa ni več mogoče iztisniti iz stare paradigme, ki so jo prerastle potrebe postmoderne družbe. Opijanjeni od mita o neskončnem razvoju bi se morali strezniti ob Trstenjakovih besedah o človeku kot končnem in neskončnem bitju. Filozof Jean-François Lyotard v svoji razpravi o postmoderni pravi, da so na eni strani empirično pridobljena, znanstvena znanja, na drugi pa hermenevtična védenja. Znanstveno pridobljena znanja imenuje pozitivistična, ki svojo uporabo zlahka najdejo v tehnikah, ki zadevajo ljudi in materiale, ter so primerna za to, da postanejo za sistem nepogrešljiva proizvodna moč. Hermenevtična védenja pa označuje kot kritična ali refleksivna, ki s tem, ko se posredno ali neposredno vprašujejo o vrednosti oziroma ciljih, ovirajo vsako »prilastitev«. Hermenevtična védenja so kontekstualne in narativne narave, niso stvar razuma in logike, temveč intuicije in kontemplacije.

12

Muzej na eni strani »rokuje« z empiričnimi znanji, ki so plod znanstvenih raziskav in vehementnega, povsem neuravnoteženega tehnološkega razvoja zahodne civilizacije. Na drugi pa sidra v hermenevtičnih, tudi konvivalnih, obživljenjskih védenjih, ki so nastajala ob neskončnih človekovih opazovanjih in so bila pridobljena z izkušnjami in kontemplativnim zrenjem naravnega ter duhovnega okolja- in so »zabeležena« v muzejskih predmetih. Toda šele ko za vse to bogastvo hermenevtičnih ali konvivalnih znanj uporabimo besedo modrost, postane diagnoza sodobnih družbenih razmer bolj jasna: premoremo ogromno empiričnega znanja, pa le malo modrosti, kako naj znanje uporabljamo sebi in okolju v prid.

Družbene stiske, okoljska uničenja in vrednotna zmedenost sodobnega človeka jasno odražajo zgornjo ugotovitev. In tudi razgrinjajo naloge muzejev!

Jean-François Lyotard je v svoji razpravi o postmoderni družbi svaril pred varljivostjo splošnega prepričanja o večvrednosti znanstveno pridobljenih znanj in opozarjal, da znanstvena védnost še zdaleč ne predstavlja vsega znanja. K temu je pristavil, da so bila znanstveno pridobljena znanja vedno v tekmovalnem in tudi konfliktnem razmerju z narativno ali hermenevtično védnostjo, katere model je povezan z idejami notranjega ravnovesja in konvivalnosti.

Poenostavljeno rečeno, ko znanost skrene s poti humanizma, vseeno katera veda je to, vedno zgreši svoj edini cilj – človeka. Ko ji pod krinko znanstvene objektivnosti začne krojiti etična pravila kapital in začnejo raziskave služiti samozazrtosti znanstvene elite, je skrajni čas za temeljit moralni razmislek. Nisem edina, ki meni, da smo zelo blizu temu času. Jordan Peterson napoveduje po-epidemično prihodnost, ki bo izven reda, ko bo treba strniti moči in prepoznati ter ubraniti najbolj bistveno. Kaj je torej bistvo življenja, če ne življenje samo? In kaj je bistvo muzejev, če ne življenje? Navsezadnje že dolgo vsi povprek opozarjajo, da mora sodobni muzej služiti družbenim potrebam in skupnosti.

Sodobna družba se sooča z izgubo smisla. Neskončne, sofisticirane, drage znanstvene raziskave in razprave so čedalje pogosteje napisane bolj zaradi doseganja projektnih točk in akademskega napredovanja kot iz resničnih družbenih potreb. Nemalokrat so namenjene umetnemu ustvarjanju družbenih potreb in ne zmorejo več zapolniti izvotljenosti, duhovne praznine sodobnega človeka kot posledice izgube smisla. Pojav je že pred desetletji zaznal Viktor Frankl in ga poimenoval največja bolečina sodobnega človeka. Nesluteni razvoj tehnologije in mediji ne zmorejo zakriti praznine sodobne družbe, ki vse bolj jasno prevzema podobo kulture smrti, o čemer je pred drugo svetovno vojno svaril španski filozof José Ortega y Gasset. Kultura smrti je kulminirala v vseh treh totalitarizmih – in česar, nota bene, Evropa (pa tudi ne Slovenija) očitno še ni presegla!

Neskončno iskanje, ki ga »vodi« izguba smisla, postaja na marsikaterem polju

13

znanstvenih raziskav podobno tavanju v temi. Pri čemer pa je vendarle treba opozoriti, da so tudi na videz nesmiselne znanstvene raziskave lahko presodnega pomena, ker mnogokrat pripeljejo do nepričakovanih odkritij in kar se lahko izkaže šele čez desetletja. Vendar samo v primeru, če jih vodi misel na človeka in skupno dobro.

Nič ni torej narobe z znanostjo, dokler služi človeku in nič ni narobe z muzejem, dokler služi ljudem. Vse pa se konča, ko postanejo znanost in kulturne ustanove politične igrače, umetnost pa sredstvo izražanja praznih neoliberalističnih floskul, s katerimi raz-vrednotuje tudi najgloblje temelje civilizacije. Ne zadostuje sklicevanje na družbene potrebe (samo dela neke skupnosti ali človeštva). To razkriva že površen pogled na medicino, antropologijo, etnologijo in celo arheologijo, ki so s svojimi raziskavami pomagale utemeljiti principe rasizma in ne nazadnje tudi udejanjati industrijo smrti v času Tretjega rajha. In ne samo tedaj! Čas je za kritični razmislek o družbeni vlogi naših znanosti, kot tudi o vlogi muzejev. Sklicevanje zgolj na družbene koristi največkrat žene pohlep po dobičku in/ali oblasti, kar sodobna znanost, in nič manj kulturne ustanove, imenitno prikrivajo očem javnosti z nenehnim sklicevanjem na objektivnost in nevtralnost. Znano je, da dobiček, ali bolje rečeno koristi, niso samo finančne narave. Še veliko bolj dragocene, poleg vsega pa neopazne, so politične in druge družbene koristi, med katere brez dvoma štejejo tudi ugledni akademski nazivi, položaj na vodilnih mestih, prostor v javnih medijih ali pa le zasedanje mesta, ki ga glede na sposobnosti in trud ne bi smeli.

Po desetletjih močno razvejanih, zelo modnih socioloških in antropoloških študij se je Zygmunt Baumann prvi vprašal o socioloških vzrokih za razčlovečenje totalitarističnih sistemov. Njegovemu ostremu humanističnemu čutu ni ušlo, da se še nihče doslej ni spraševal po tem, zakaj je edino (visoko civilizirani) družbi 20. stoletja uspela industrija smrti. Ne zgolj preprosto masovno pobijanje, temveč sofisticirano, industrijsko usmrčevanje in predelava vseh uporabnih stvari – od oblačil, las in, da, celo človeške kože ter nazadnje pepela žrtev – za proizvodnjo nadaljnjih dobrin. Baumann je opozoril na več presodnih dejavnikov, kot so slepa, stopenjska birokratizacija in sofisticirana zakonodaja, poleg pa še disciplinirana, visokotehnološko razvita armada in predvsem medijsko zmedene, zaslepljene ter otopele množice. Vendar ne gre pozabiti na tragično vlogo znanosti in muzejev, ki so z metodološkimi raziskavami in razstavami pritrjevali rasistični politiki totalitarizmov. Baumann opozarja predvsem na vlogo sofisticirane birokracije, ki duši prepoznavanje vloge posameznika v vrsti generičnih, za človeštvo katastrofalnih odločitev. Vsi vojni zločinci so se izgovarjali na svoje nadrejene.

Dobrobiti oportune večine prilagojena zakonodaja je brez težav uveljavila »etična« načela, ki so omogočila industrijo smrti – in zaradi česar je Hannah Arendt končno

14

lahko prepoznala banalno naravo zla in opozorila na pomen svobodne (moralne) odločitve, ki je zgolj v moči posameznika.

Ni torej dovolj, da znanstvene raziskave opravičujejo svoje početje z družbenimi potrebami. Isto velja tudi za muzeje. Sodobna potrošniška, do skrajnosti atomizirana in zatorej sebično narcistična družba ima namreč čedalje bolj čudaške potrebe in vse več jih je umetno ustvarjenih. Svet, ki zaradi pohlepa presitih strada, naglo izumirajoče živalske vrste, izpraznjeni oceani, množice nepismenih, ki se za pest dolarjev zgarajo v najbolj nezdravih industrijskih obratih, so odrinjeni v tèmo našega zavedanja. Životarijo na temni strani meseca, ki naravnost kliče muzeje, da jo odkrije in o njej spregovori in jo izpričuje.

Po vzoru Baumana smo se VSI dolžni spraševati, komu služi sodobna znanost, čemu smo priča dominaciji empiričnih znanj in izrivanju hermenevtičnih védenj.

Mar ne le zato, ker nam slednja omogočajo dominacijo in nepravično izkoriščanje sveta, hkrati pa pod krinko nevtralnosti in objektivnosti zaslepljujejo tragično stanje sodobnega sveta. Vzrok je v tem, da je večina sodobnih znanosti izgubila temeljni orientir, človeka. Vendar ne človeka Demiurga, ki ustvarja demone uničenja, ker pač ne razume bistva stvari. V tem se tudi skriva globok smisel Lyotardovih svarilnih besed pred zaverovanostjo v večvrednost znanstvene vednosti, pridobljene z empiričnimi raziskavami, kar je zavajajoče in nevarno.

Na tem mestu nam je morda res najbliže misel Antona Trstenjaka, ki človeka razume in pojasnjuje kot končno in neskončno bitje. V duhu antične misli bi lahko rekli, da bi naj bila muzejska prizadevanja nekakšen klic k metanoji, k spreobrnjenju zaradi uziranja resničnosti z drugačnimi očmi. Ne z očmi kapitala in znanosti ali v imenu včasih tako zelo izmuzljive demokracije in enakosti za vsako ceno. Slovenski muzeji se morajo vrniti tudi k tistim temam, ki so bile v preteklosti prezrte in zamolčevane. Ni jih malo.

Bistvo življenja je skrito v občutenem doživljanju bližnjega. Je vživljanje v svet, ki nas obdaja. Z antičnimi stoiki lahko vzkliknemo, da se svet spremeni šele, ko ga vidimo drugače. K temu pa ne pripeljejo ne analitika ne metodološko brezhibno pridobljeni empirični podatki, pač pa enovit, celosten tok človekove biti v smislu Heraklita. In če se nam zdi Heraklit preveč oddaljen, ponuja Edith Stein, zavetnica Evrope, podobno misel: Ničesar ni moč doživeti, ne da bi bili tudi sami doživljajsko navzoči. Biti doživljajsko navzoč – tega z vidika telesnosti in razumskosti (ratio) dojemanja ni mogoče doseči. Z vidika človeka kot duhovnega, intuitivnega in kontemplativnega bitja pa je to ne le mogoče, temveč tudi osmišljajoče. In za muzeje tudi obvezujoče.

Hermenevtsko pravilo o osredinjanju v enem središču, iz katerega se porodi razumevanje celote, omogoča osvetliti nemoč sodobne znanosti, ki se je odmaknila

15

človeku. Heidegger vidi v krožni (lahko rečemo tudi povezani) strukturi razumevanja vsebinski pomen, ki ima ontološko pozitivni smisel. Poenostavljeno rečeno to pomeni, da smisel zunanjih dogajanj osmišlja človekovo doživljanje kot bitni del procesa osmišljenja lastnega delovanja in obratno.

Za postmoderno družbo je torej značilna prenasičenost podatkovnega, znanstveno pridobljenega znanja, z druge strani pa so hermenevtična védenja potisnjena na rob in podcenjena. Američani temu pojavu rečejo duhovito: »It is not academic!«.1 Lyotard primerja postmodernistično družbo z velikim strojem, pri čemer ima poglavitno vlogo védnost (znanje), ki predstavlja nepogrešljiv element funkcioniranja družbe. Poudarja pa tudi kritično funkcijo védnosti in problem usmerjanja družbenega razvoja ter širitve, česar pa ni mogoče storiti, če védnost ne tvori integrirane celote občega znanja.

Nakopičeno, nepovezano empirično pridobljeno znanje ostaja neimplementirano, ljudje ga ne razumejo in ga nazadnje zavračajo. Neizkoriščeno ostaja zaradi narave človeškega spomina, ki je redko sposoben ohraniti nekaj, kar je popolnoma nepovezano – in je zato v luči Heideggerjeve ugotovitve nesmiselno. Naloga mišljenja je, kot trdi Hannah Arendt, razumeti, kaj se je zgodilo. To razumevanje je pogoj človeškega načina sprave z dejanskostjo: kajti njegov dejanski namen je biti pomirjen s svetom. Ta pretresljiva misel velike judovske filozofinje je prav pri nas izjemno aktualna. Priča smo narodni razcepljenosti slovenske skupnosti, ki ne razume (osebne) tragičnosti človeka polpreteklosti, in ki ji ni videti konca.

Hans Gadamer opozarja, da se pri razumevanju pisnega besedila (kar seveda popolnoma velja tudi za znanstvene tekste) gibljemo v dimenziji smiselnega.

Hermenevtika pojasnjuje čudež razumevanja kot deleženje na skupnem smislu, pri čemer je razumljivo le to, kar dejansko predstavlja popolno enotnost smisla.

Ozko gledano pa je prav za muzejsko delo moč označiti kot dajanje smisla predmetom, ki so bili iztrgani iz nekdanjega življenja s ciljem, da bi »oživeli« v sodobni družbi. Da ne bo pomote, muzejska interpretacija še vedno temelji na znanstveni raziskavi. Vendar pa muzejsko delo niso znanstvene raziskave, temveč predvsem interpretacija in posredovanje znanstvenih spoznanj. Temu rečemo tudi muzejska komunikacija, ki teče prek muzejskih razstav in dogodkov in se razpira v modrost in konvivalna znanja.

Najbrž se nisem preveč odmaknila od začrtane poti, če sklenem, da smemo deleženje na skupnem smislu razumeti (tudi) kot družbeno sobivanje, ki prav zaradi osmišljanja mora in more koreniniti edinole na etičnih in moralnih temeljih: na celostnosti človekovanja, ki vključuje človekovo končno (fizično, racionalno) in 1

16

V smislu, če ni znanstveno potrjeno, tako ni nič vredno in je skorajda nedostojno.

neskončno (kontemplativno, intuitivno) bit. Gre torej za nekakšen čut za skupno dobro, ki so ga humanisti označevali z izrazom sensus communis. Tega Gadamer razume ne kot naravnopravno lastnost, dano vsem ljudem, temveč predvsem kot socialno vrlino, bolj vrlino srca kot glave. Gadamer tudi poudarja, da sensus communis ni zgolj socialna krepost druženja, temveč je v resnici v njem implicirana moralna, pravzaprav metafizična osnova. Ocenjuje tudi, da so hermenevtična védenja ključnega pomena v procesih kultiviranja človeka in njegovega zgodovinskega samospoznanja ter dviga v občost. Če torej vzamemo za izhodišče to isto Gadamerjevo misel, potem smemo z pravico zaključiti, da so tudi muzeji ključnega pomena v procesih kultiviranja človeka in njegovega zgodovinskega samospoznanja ter dviga v občost. Seveda pa to velja le toliko, v kolikor v polnosti sprejmejo svoje družbeno odgovornost in ne vztrajajo zgolj in edino pri »objektivnih« znanstvenih resnicah.

Uporabljena literatura: Arendt, H., 2006. Med preteklostjo in prihodnostjo. Šest vaj v političnem mišljenju. Ljubljana: Krtina.

Bauman, Z., 2006. Moderna in holokavst. Ljubljana: Študentska založba.

Bauman, Z., 2016. Postmoderna etika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani.

Foucault, M., 2007. »O drugih prostorih«. V: Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba ZRC, 2007, str. 214–223.

Gadamer, H.-G., 2001. Resnica in metoda. Ljubljana: Zbirka Labirinti, LUD Literatura.

Lyotard, J.-F., 2002. Postmoderno stanje. Ljubljana: Analecta.

Stein, E., 2015. Končna in večna bit. Poskus do vzpona do smisla biti. Ljubljana: Družina.

17

Tadej Curk

Ljubiteljska znanost in njena priložnost v arheologiji

Uvod Ljubiteljski znanstveniki so v preteklosti igrali pomembno vlogo pri ustvarjanju splošnega in strokovnega znanja tako v znanosti nasploh kot v arheologiji in varstvu kulturne dediščine. Brez njihovega dela in prispevka znanost (zelo) verjetno ne bi bila takšna, kakršno poznamo danes. V svojem razvoju je znanost postajala vse zahtevnejša, zato se je specializirala, znanstveniki pa postali profesionalci oziroma zasebni ali javni uslužbenci. Razkorak med profesionalnimi in ljubiteljskimi znanstveniki je rastel do točke, ko ljubiteljski znanstveniki v raziskavah in znanstvenem delu niso bili več zaželeni ali pa jim je bil dostop do znanosti in znanstvenega dela otežkočen ali celo onemogočen. Čas, vedno višja splošna oziroma klasična izobrazba ter želja po spremembah in aktivnem sodelovanju (večjega) dela javnosti so bili povod za vedno večjo vključenost (zainteresirane) javnosti v znanstvene raziskave in delo. Pozitivne vidike vključenosti javnosti v znanost so sčasoma opazili prenekateri znanstveniki in strokovnjaki. V znanstveni, poljudnoznanstveni in splošni literaturi ter medijih se je za vključevanje javnosti v znanost pojavil med drugim tudi izraz oziroma pojem ljubiteljska znanost (ang. Citizen science).

Ljubiteljsko znanost je do tega trenutka nemogoče opredeliti kot enotno metodo ali način vključevanja javnosti v znanstvene raziskave in delo.

Razvoj in zgodovina ljubiteljske znanosti Vse od začetka znanosti in do 19. stoletja so ljubiteljski znanstveniki vidno prispevali, k t. i. formalni ali uradni znanosti (Bonney idr. 2009, 978; Wyler idr.

2016, 5; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 42).1 Profesionalizacija in vedno večja kompleksnost znanosti, katerih vidnejši napredek lahko iščemo prav v 19. stoletju, sta pripeljali do razkoraka in kasneje vidnejšega razkola med (uradno) 1

18

Pomembne informacije in odkritja so ljubitelji prispevali v astronomiji, biologiji, botaniki, javnem zdravstvu, ornitologiji, paleontologiji, atmosferskih znanostih, geografiji in na drugih področjih, tudi v arheologiji (Bonney idr. 2009, 383; Smith 2014 750–752; Gibb 2018, 6; Strasser idr. 2018, 59).

znanostjo in posamezniki brez formalne izobrazbe na znanstvenem ali strokovnem področju (Wyler idr. 2016, 5; Gibb 2018, 4; Strasser idr. 2018, 58–59).2 Ne glede na odklonilni odnos do ljubiteljske znanosti, predvsem v drugi polovici 20. stoletja, je ta – z eksplicitnimi in preizkušenimi protokoli zbiranja podatkov, njihove uporabe s strani znanstvenikov in vključevanjem specifičnih ter izmerljivih ciljev – na začetku 21. stoletja doživela ponovni razcvet in (počasno) uveljavitev. Razloge za razcvet ljubiteljske znanosti moramo iskati v vedno bolj visoko oziroma klasično izobraženi, dobro obveščeni in (pro)aktivni javnosti (Bonney idr. 2009, 978; Wylaer idr. 2016, 5; Hecker idr. 2018, 2; Strasser idr. 2018, 60–62). Razcveta in utrditve ljubiteljske znanosti ne bi bilo brez (pre)hitrega tehnološkega razvoja, mobilnosti3, najširše možnega dostopa do spleta oziroma medmrežja in odprtokodnih programov ter aplikacij (Smith 2014, 750; Wyler idr. 2016, 5; DITOs 2017, 1; Hecker idr. 2018, 2).

V vedah, ki so tradicionalno trdneje povezane z ljubiteljsko znanostjo oziroma katerim želi ljubiteljska znanost pogosteje pomagati (biologija, astronomija itn.), kljub začetnemu skepticizmu uradne znanosti danes številni znanstveniki priznavajo, da so v mnogih primerih prav ljubitelji (odločilni) graditelji znanosti.

Sklep znanstvenikov izhaja iz dejstva, da so podatki ljubiteljskih znanstvenikov danes dovolj trdni in zanesljivi, da se uporabijo v formalni znanosti. Pomoč ljubiteljskih znanstvenikov uradni znanosti prihrani veliko časa, ki bi ga izgubila z lastnim zbiranjem podatkov, in zagotovi temeljitejše ter obširnejše (meta)podatke, kot bi bilo to mogoče pri samostojnem delu (Silvertown idr. 2013, 134; Gibb 2018, 6; Lambers idr. 2019, 8).

Definicija in razumevanje ljubiteljske znanosti ter njenih projektov Ljubiteljska znanost še danes nima enotne definicije. Predstavlja grozd številnih oblik, stopenj in ciljev sodelovanja med akademiki, stroko ter ljubiteljskimi znanstveniki, ki so zbrani pod dežnikom različnih konceptov. Meje konceptov so zabrisane in se o njih da razpravljati. Edina temeljna skupna točka konceptov je nujnost sodelovanja zainteresirane javnosti in ljubiteljev v znanstvenih raziskavah ter delu (Wyler idr. 2016, 5; DITOs 2017, 1; Gibb 2018, 4; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 51; Strasser idr. 2018, 52–54; Lambers idr. 2019, 7). Vključevanje 2

3

Strasser s sodelavci pri tem opozarja, da je striktno ločevanje med ljubiteljskimi in t. i. profesionalnimi znanstveniki pred koncem 19. stoletja nesmiselno. Na eni strani zaradi umanjkanja profesionalizacije znanosti pred omenjenim časom, na drugi pa zaradi dejstva, da so bili znanstveniki pred 19. stoletjem večinoma zaposleni posamezniki, ki so se z različnimi vedami in znanostmi (t. i. polihistorji) ukvarjali le ljubiteljsko, vendar z različno intenziteto (Strasser idr. 2018, 58).

Mobilni in pametni telefoni, prenosniki in tablični računalniki.

19

ljubiteljev v uradno znanost spodbuja alternativni model pridobivanja znanja (Hecker idr. 2018, 2; Strasser idr. 2018, 53). Ljubiteljska znanost je torej razvijajoča se paleta metod, ki razširja polje, možnosti in cilje znanstvene raziskave, (Wyler idr. 2016, 6; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 51). Pri tem ljubiteljski znanstvenik predstavlja znanstvenikom enakovrednega partnerja, ki prostovoljno zbira in/ali procesira podatke in je del znanstvene raziskave (Smith 2014, 750; Hecker idr. 2018, 2). Od drugih prostovoljnih raziskav se ljubiteljska znanost razlikuje po tem, da so protokoli, računalniški programi, aplikacije za zbiranje podatkov, območja, cilji in izsledki raziskave vnaprej jasno določeni ter natančno predstavljeni udeležencem (Silvertown idr. 2013, 128; Smith 2014, 750).

Ljubiteljska znanost pozna več vrst projektov, ki se razlikujejo tako po številu udeležencev oziroma velikosti skupine kot po dolgotrajnosti projekta (Silvertown idr. 2013, 128). Projekti ljubiteljske znanosti so (Wyler idr. 2016, 5; Gibb 2018, 7; Strasser idr. 2018, 55)4: –– Prispevni projekt: projekt oblikuje znanstvenik, (zainteresirana) javnost pa v njem »zgolj« prispeva podatke ali informacije.

–– Kolaborativni projekt: oblikuje ga znanstvenik, (zainteresirana) javnost pa lahko vpliva na obliko projekta, prispeva informacije, analizira podatke in širi izsledke.

–– Sooblikovalni projekt: oblikuje ga znanstvenik, vendar vsaj del (zainteresirane) javnosti sodeluje v vseh pogledih in stopnjah znanstvenega procesa.

–– Pogodbeni projekt: javnost sama izvede raziskavo za lastne potrebe, brez vključevanja znanstvenikov.

–– Kolegialni projekt: izvajajo ga predvsem ljubitelji brez nadzora ali vpliva znanstvenikov.

Raznolikost projektov na eni strani privede do različne kakovosti in vpliva raziskovalnih projektov (Wyler idr. 2016, 6; Stewart idr. 2020, 12). Na drugi strani pa neenotnost pristopov, metod, načinov itn. za ljubiteljsko znanost pomeni težavo pri ocenjevanju in okrnjene možnosti vrednotenja. Prav zaradi otežkočenega končnega ocenjevanja morajo biti projekti ljubiteljske znanosti od vsega začetka skrbno in natančno načrtovani, kjer se določijo tudi nadzor in odgovornosti (Bonney idr. 2009, 978; Wyler idr. 2016, 6; Ripanti 2017, 99; Gibb 2018, 5; Lambers idr. 2019, 8–9), vendar v izvajanju tudi fleksibilni in prilagodljivi (Gibb 2018, 4).

4

20

Strasser s sodelavci pri tem opozarja, da gre pri zapisani razvrstitvi projektov ljubiteljske znanosti za politično agendo, ki nadomesti izkoriščanje s spodbudo k opolnomočenju javnosti, ta pa hkrati zagotavlja prispevek k znanosti, kot jo definirajo znanstveniki. Zato predlagajo svojo delitev projektov, ki temelji na epistemični praksi: raziskovalno-zaznavni projekti, računalniški projekti, analitični projekti, projekti lastnega poročanja in projekti izdelave ter pomoči (Strasser idr. 2018, 55).

Prednosti projektov ljubiteljske znanosti Ena od prednosti projektov ljubiteljske znanosti je možnost zagotavljanja, zbiranja, raziskovanja ter študija podatkov na mestih in v skupnostih, kjer uradne ali formalne raziskave do zdaj še niso bile izvedene in/ali možne (Smith 2014, 751; Milek 2018, 38; Shirk in Bonney 2018, 42–43; Lambers idr. 2019, 8). Javnost lahko s pomočjo ljubiteljske znanosti tudi poveča ali utrdi zavedanje o okoljskih in družbenih težavah ter vprašanjih, ponovno ovrednoti znanost, izpopolni znanje in znanstveno pismenost, aktivno uporabi znanstvene metode in utrdi že pridobljene veščine. Znanstveniki se na drugi strani lahko s pomočjo ljubiteljske znanosti ponovno zavejo nekaterih težav in tem, ki vključujejo socialno pravičnost ali neenakost, nujnost spoštovanja in varovanja okolja, prepoznajo izbruhe in možnost zajezitve epidemije ipd. (Bonney idr. 2009, 977; Silvertown idr. 2013, 138; Smith 2014, 751; Wyler idr. 2016, 6; DITOs 2017, 2; Shirk in Bonney 2018, 43; Gibb 2018, 17). Aktivnost formalnih ustanov pripelje do dviga ravni udejstvovanja, zanimanja, zaupanja in ugleda znanosti ter institucij v javnosti, kar je v zadnjem času vztrajno upadalo (Bonney idr. 2009, 977; Wyler idr. 2016, 5–6; DITOs 2017, 2; Hecker idr.

2018, 7). Projekti ljubiteljske znanosti za formalne ustanove in znanstvenike nimajo samo posrednih koristi, temveč lahko nanje vplivajo tudi gmotno, predvsem v obliki množičnega financiranja (ang. crowdfunding) raziskovalnih projektov.

Množično financiranje pomeni, da lahko udeleženci znanstveni projekt podprejo ali s prostovoljnimi prispevki ali pa kot plačilo za delo z znanstveniki (Silvertown idr. 2013, 129; Smith 2014, 756; Ripanti 2017, 98).

Pomanjkljivosti projektov ljubiteljske znanosti Projekti ljubiteljske znanosti imajo pomanjkljivosti. Za institucije, ki so v projekt vključene, so projekti lahko izjemno dragi. Zagotoviti morajo namreč osebje, ki projekt usmerja ali nadzoruje, nameniti določen del financ podpori udeležencem, zagotoviti opremo itd. (Bonney idr. 2009, 383; Milek 2018, 41). Projekti ljubiteljske znanosti lahko za strokovnjake pomenijo tudi časovno žrtvovanje, saj morajo dodaten čas, nameniti usmerjanju ter izobraževanju prostovoljcev, koordiniranju projekta, pregledu podatkov in izsledkov itn. (Silvertown idr. 2013, 137; Milek 2018, 41; Lambers idr. 2019, 8). Svojevrstno težavo ljubiteljskih projektov predstavlja tudi interdisciplinarnost oziroma transdisciplinarnost, ki v veliki meri otežuje standardno ocenjevanje projektov. Ljubiteljski projekti bi zato morali razviti nove ali dopolnjene procedure, ki doprinašajo k standardnim akademskim kriterijem, saj se lahko le s takšnim načinom dvigne kvaliteta projekta in se

21

prepoznajo njegove druge koristi in/ali polni potencial (Wyler idr. 2016, 14; Robinson idr. 2018, 38; Shirk in Bonney 2018, 50). K težavnosti ocenjevanja je treba dodati še nezmožnost ljubiteljskih projektov pri zagotavljanju enakomernega vzorčenja oziroma pobiranja podatkov, pri katerih se zaradi tega pojavljajo napake in odstopanja (Smith 2014, 751, 758). Poleg težav pri ocenjevanju, vrednotenju in zagotavljanju kredibilnosti se pri projektih ljubiteljske znanosti kažejo tudi težave s pravnimi oziroma zakonskimi ter etičnimi vprašanji (Wyler idr. 2016, 7; Shirk in Bonney 2018, 50).

Smernice za izpeljavo projekta ljubiteljske znanosti Ene izmed mednarodno najbolj uveljavljenih in najširše sprejetih smernic za zagotovitev vzdržnega ter sistematičnega projekta ljubiteljske znanosti je izdelalo in izdalo Evropsko združenje ljubiteljske znanosti (ang. The European Citizen Science Association (ECSA)) v svojem dokumentu Deset načel participativne znanosti.

Smernice Evropskega združenja so (Deset načel 2016): 1. Projekti ljubiteljske znanosti aktivno vključujejo pripadnike družbe v znanstvena prizadevanja, ki ustvarjajo nova znanja in razumevanja.

2. Projekti ljubiteljske znanosti imajo pristne znanstvene rezultate.

3. Profesionalni znanstveniki in ljubiteljski znanstveniki imajo koristi od sodelovanja pri projektih.

4. Ljubiteljski znanstveniki lahko sodelujejo pri več fazah znanstvenega procesa.

5. Ljubiteljski znanstveniki prejemajo povratne informacije o projektu.

6. Ljubiteljska znanost je kot kateri koli drug raziskovalni pristop, z omejitvami in pristranskostmi, ki se jih moramo zavedati in jih nadzorovati.

7. Podatki in metapodatki, pridobljeni v projektih ljubiteljske znanosti, so javno dostopni in – kjer je mogoče – objavljeni v odprtokodnih formatih.

8. Ljubiteljski znanstveniki so navedeni v projektnih rezultatih in publikacijah.

9. Programi ljubiteljske znanosti se ocenjujejo glede na kvaliteto njihovih znanstvenih rezultatov, kvaliteto zbranih in obdelanih podatkov, izkušnje vključenih posameznikov in širše družbene ter politične učinke.

10. Vodje projektov ljubiteljske znanosti morajo upoštevati etične in pravne vidike zaščite podatkov, intelektualne lastnine, sporazumov o izmenjavi podatkov, zaupnosti, pripisovanja zaslug in vpliva na okolje pri izvajanju aktivnosti.

V desetih predstavljenih smernicah ECSA-ja pogrešamo enega od pomembnih vidikov ljubiteljske znanosti, ki ga pri ECSA-ju verjetno razumejo kot neločljivi del ene izmed smernic. Gre za nujnost sistematičnega in tehtnega razmisleka pri izbiri in oblikovanju znanstvenega vprašanja. Znanstvena vprašanja lahko temeljijo na

22

predlogih (zainteresirane) javnosti, s čimer skuša ta sodelovati z znanstveniki za njihovo reševanje ali pa želi zgolj posredovati težave in probleme, ki bodo raziskani in obdelani v prihodnjih strogo znanstvenih raziskavah (DITOs 2017, 2).

Raziskovalna vprašanja v Matthew Fitzjohn (Vir: https://twitter.com/ArchaeoLego). projektih ljubiteljske znanosti morajo biti preprostejša oziroma razumljivejša širši javnosti, saj bodo zaradi tega pridobljeni podatki tudi zanesljivejši. To ne pomeni, da raziskava ne sme vsebovati tudi kompleksnih in večplastnih vprašanj. V primeru kompleksnejših vprašanj mora znanstvenik vzeti v zakup, da bo čas projekta in stopnja sodelovanja intenzivnejša. Ne glede na daljši časovni okvir projekta bo takšna raziskava doprinesla k širši sliki in možnosti drugačne uporabe ter generiranja znanja, tudi znotraj zahtevnejših raziskovalnih projektov (Bonney idr. 2009, 979).

Ljubiteljska znanost in arheologija Kako se lahko ljubiteljska znanost uveljavi v arheologiji? Eden od načinov je t. i. ljubiteljska arheologija.5 Druga možnost je sodelovanje med arheologi in detektoraši. Dvema najočitnejšima možnostma je treba dodati vsaj še zasebno zbirateljstvo.6 To je v očeh številnih arheologov sicer navadna kraja in prisvajanje arheološkega materiala.7 V primeru, da zbirateljski krogi in društva, ki zbirajo arheološke ter zgodovinske predmete (npr. kovance, orožje, umetnine itd.) in delujejo znotraj okvirjev spomeniškovarstvene zakonodaje in v dobro dediščine, pa se je treba zavedati, da ti akumulirajo in posedujejo veliko količino znanja. Poleg

5

6

7

Ljubiteljska arheologija predstavlja arheologijo oziroma arheološke raziskave, v katerih se ljubiteljski raziskovalci udejstvujejo pri sistematičnem zbiranju podatkov, zapisovanju, dokumentiranju, izkopavanju in publiciranju. Pri raziskavah in delu lahko sodelujejo z arheološko stroko s pomočjo regionalnih arheoloških združenj ali družb ter se striktno držijo spomeniškovarstvene zakonodaje (Smith 2014, 753; Ripanti 2017, 98; Lambers idr. 2019, 7).

Pri tem je potrebno poudariti, da vso sodelovanje in vključevanje zainteresirane javnosti temelji na preučevanju, delu, raziskavah itd., ki ne škodujejo ali celo uničujejo arheološke dediščine in spomenikov. V primeru, da ima arheološka stroka pomisleke ali utemeljene sume slabonamernosti ljubiteljskih sodelavcev, lahko sodelovanje in vključevanje zavrne. Če stroka tekom sodelovanja ugotovi, da posamezniki kršijo zakon ali uničujejo arheološko dediščino so dolžni dejanja ustaviti in predati policiji ter drugim organom pregona.

V primeru protizakonskega in protipravnega pridobivanja, raziskovanja, trgovine in delovanja zasebnih zbirateljev je treba pritrditi mnenju arheologov.

23

tega so zbirke zbirateljev večinoma organizirane in se zanje izredno dobro skrbi (Wessman idr. 2019, 472). Trem že naštetim možnostim je kot opcijo ljubiteljske znanosti v arheologiji treba dodati še t. i. projekte skrbnikov arheoloških najdišč in zgodovinskih krajev. Projekti skrbnikov vključujejo le ljubitelje, ki skrbijo za najdišče ali zgodovinski kraj ter pregledujejo in dokumentirajo, kar potrebuje stroka. S takšnim pristopom projekti zagotavljajo sooblikovanje znanja ter nujno skrb za arheološko in drugo kulturno dediščino. Ne glede na pozitivne plati imajo takšni projekti vsaj dve negativni, in sicer: potrebnega je veliko časa za izobraževanje ter podporo ljubiteljem in časovnica samega dela, saj nekatera najdišča in zgodovinski kraji ležijo daleč stran od urbanih naselij (Smith 2014, 753).

Skromni začetki ljubiteljske znanosti v arheologiji niso mogli zaustaviti razvoja sistema metod in načinov, ki danes pridobivajo veljavo in se uporabljajo v različnih vejah in pri različni delih povezanih z arheologijo kot znanstveno disciplino. Z ljubiteljsko znanostjo arheologija pridobiva produktivnejšo in transformirano obliko zbiranja podatkov ter sodelovanja z javnostjo (Smith 2014, 752–754; Lambers idr. 2019, 7–8, 13). Ena od možnosti ljubiteljske znanosti, poleg že omenjenih, ki se lahko uporabi v arheologiji, je množično financiranje. V okviru množičnega financiranja arheologije obstajata dve metodi: 1.) Ljubitelji arheološke projekte financirajo s plačevanjem udeležbe pri arheoloških raziskavah, s čimer poskrbijo za kontinuiteto raziskave. Te metode se lahko poslužujejo le višji socialni razredi (Smith 2014, 753; Ripanti 2017, 98; Milek 2018, 37). 2.) Udeleženci, ki lahko izhajajo tudi iz nižjega socialnega razreda, arheologijo financirajo s pomočjo donacij (tudi) manjših zneskov za arheološke projekte, po zgledu zagonskih (ang. start-up) podjetij. Prednost množičnega financiranja je zagotovitev direktnega prenosa sredstev na arheološki projekt, kar bo nadomestilo dozdajšnje financiranje preko posrednih poti.8 Poleg finančne pomoči je lahko ljubiteljska znanost v arheologiji tudi odgovor na še dva pereča problema arheologije. Na eni strani arheologiji primanjkuje kadra za preučevanje, obravnavo, študij, prezentacijo, varovanje in nadzor nad arheološkimi najdišči ter zgodovinskimi kraji. Na drugi strani pa arheologija še vedno sledi zastarelemu modelu prenašanja znanja iz stroke na javnost (deficitni model komunikacije) (Smith 2014, 755–758). Pri prvi težavi je treba poudariti, da se nekateri arheološki podatki9 pojavljajo in izginjajo s takšno hitrostjo, da jih stroka sama ne more zabeležiti ali jih natančno preučiti.

Pomoč ljubiteljskih znanstvenikov/arheologov bi torej stroki v zgoraj omenjenih 8 9

24

Velika težava posrednega financiranja arheoloških projektov in raziskav je prežetost s številnimi pogajanji in prepričevanji ter možni zapleti in zaostajanja plačila.

Npr. ostanki oziroma razbitine ladij in druge morske razbitine, ki so bolj naključne najdbe kot pa k cilju usmerjene arheološke raziskave.

primerih arheoloških podatkov oziroma ostalin prišla še kako prav. K obširnejši in/ali natančnejši študiji, razumevanju in interpretaciji arheoloških podatkov ter celostni zaščiti najdišč bi lahko prišli tudi z zbiranjem in analiziranjem podatkov z zemeljskih, zračnih, satelitskih posnetkov, pri čemer bi enakovredno sodelovali tudi ljubiteljski arheologi. S preučevanjem raznovrstnih posnetkov ljubiteljski arheologi locirajo nova arheološka najdišča, prepoznavajo in potrjujejo obseg že odkritih ter opravljajo nadzor oziroma opazovanje škode pri izbranih najdiščih. Že naštetim nalogam in možnostim je treba dodati še digitalizacijo oziroma vnašanje obstoječih (analognih) arheoloških podatkov v digitalne baze podatkov (Smith 2014, 755–758; Milek 2018, 37, 41; Lambers idr. 2019, 1, 7–8; Wessman idr. 2019, 474; Stewart idr. 2020, 3–4, 12). Ljubiteljski arheologi bi z digitalizacijo in vnosom podatkov omogočali širjenje, raziskovalci in stroka pa bi s tem imeli zagotovljeno preizkušanje in ocenitev lastnih hipotez o zgodovini in znanstveni interpretaciji preteklosti (Smith 2014, 755–758). Digitalizacija ali zgolj vnos nista edino, pri čemer lahko stroki na pomoč priskočijo ljubiteljski arheologi. Ti lahko sodelujejo tudi pri oblikovanju in uresničevanju zajetnejše in natančnejše (arheološke) baze podatkov. Takšna podatkovna baza, kakor tudi sodelovanje ljubiteljskih arheologov, digitalizaciji in bazam zagotavljajo večjo uporabnost, izčrpnost in transparentnost, da omenimo le nekatere lastnosti. Izhajajoč iz zapisanega sledi, da naj ljubiteljski arheologi pri projektih podatkovnih baz s stroko sodelujejo od vsega začetka. To pomeni, da so prisotni pri snovanju in vzpostavitvi podatkovne baze in tudi kasneje, ko s svojo konstruktivno kritiko – sicer v omejitvah, ki jih odkrito in jasno postavi arheološka in računalniška (tehnološka) stroka – vplivajo na obseg in uporabnost podatkovne baze (Wessman idr. 2019, 473, 475).

Sodelovanje z ljubiteljskimi arheologi nikakor ne pomeni, da bodo od zdaj podatki stoodstotno pravilni ali celo širše uporabni, četudi pri njihovem zbiranju in analizi sodeluje stroka. Gre za premik v metodah zbiranja in odmik od mnenja, da se je v arheologiji treba držati le že uveljavljenih in vzpostavljenih standardov zbiranja arheoloških podatkov (Smith 2014, 757; Stewart idr. 2020, 12). Do zdaj našteti projekti oziroma sodelovanja so v okviru ljubiteljske znanosti razumljeni kot t. i. prispevni projekti.

Za potrebe razvoja arheologije kot znanosti ter utrditve ljubiteljske znanosti v arheološki disciplini je treba izvajati tudi t. i. kolaborativne in sooblikovalne projekte. Le ti ljubiteljskim arheologom v polni meri zagotavljajo kreativen, sodelovalen, enakopraven in samostojen prispevek k arheološki znanosti.

Ljubiteljskim arheologom bi bilo zato smiselno omogočiti razvoj in naslavljanje znanstvenih vprašanj skozi oblikovanje hipotez, kvantitativne analize in poročanje.

Nikakor pa se ne sme pozabiti na objave in predstavitve lastnih rezultatov

25

arheologom, kar kaže na poln izkoristek človeških virov in pomeni nagrado tistim, ki so v projektu sodelovali. Kolaborativni in sooblikovalni projekti bi kazali tudi na visoko produktivnost oblik ali programov arheologije za javnost (Gibb 2018, 4, 8; Milek 2018, 40–41). Ljubiteljska znanost v arheologiji ljubiteljem in širši javnosti omogoča izpolnitev želje po prispevku k znanosti, saj ljubitelji in javnost (so)delujejo kot enakovredni sodelavci. Arheologija z vključitvijo ljubiteljev izpolnjuje tudi svoje socialne ali družbene dolžnosti, ker sodelovanje v arheoloških raziskavah zagotavlja tistim, ki sicer ne morejo sodelovati v arheologiji (invalidom, upokojencem, ljudem s posebnimi potrebami itn.) (Smith 2014, 757, 759).

Zaključek Uveljavljanje in/ali vpeljevanje ljubiteljske znanosti v uradno ali formalno znanost ne pomeni, da bo ta nadomestila ali prevzela glavnino dela v znanosti in tvorjenju znanja ali izpodrinila profesionalne znanstvenike. To ni ne cilj in ne smisel ljubiteljske znanosti. Zagovorniki ljubiteljske znanosti si želijo le, da bi bilo ljubiteljskim znanstvenikom omogočeno aktivno delovanje in enakopravno sodelovanje z uradno znanostjo. Ljubiteljskim znanstvenikom se želi povrniti mesto in/ali ugled, ki so ga v preteklosti že imeli.

Nekateri profesionalni znanstveniki, predvsem v vedah oziroma disciplinah z dolgo tradicijo vključevanja ljubiteljskih znanstvenikov v znanstvene raziskave, so že ugotovili pozitivne učinke sodelovanja in vključevanja. Spoznali so, da lahko ljubiteljski znanstveniki, z upoštevanjem vnaprej določenih protokolov, navodil in veljavne zakonodaje, prispevajo in omogočijo obširnejše in poglobljene raziskave ter hkrati prihranijo veliko časa in finančnih vložkov v znanstveno delo. Hkrati postanejo znanstvene raziskave, ki vključujejo ljubiteljsko znanost, tudi bolj dostopne, (časovno) umestne, predvsem pa v širši javnosti lahko zbudijo občutek, da znanost dela v korist družbi in okolju.

Stopnja enakopravnosti, intenzivnost in hitrost uveljavljanja ter sodelovanja ni odvisna le od profesionalnih znanstvenikov, temveč od ljubiteljske znanosti same. To pomeni, da morajo zagovorniki in tvorci programov in metod ljubiteljske znanosti čim prej najti enotno in celovito definicijo pojma ter skupni imenovalec načinov, metodologije in programov ljubiteljske znanosti, ki so do tega trenutka zelo (preveč) raznoliki in v nekaterih primerih celo diametralno nasprotni. Sočasno morajo prepoznati in po najboljših močeh odpraviti pomanjkljivosti ljubiteljske znanosti. Evropsko združenje ljubiteljske znanosti se že trudi zagotoviti omenjeno, saj na eni strani skuša poenotiti metodologijo, pojmovanje in programe ljubiteljske znanosti, na drugi pa ohraniti njihovo fleksibilnost. Prav to je pomembno z vidika

26

prilagajanja različnih programov drugačnim kulturnim, družbenim, gospodarskim itd. okoljem ter družbam.

Ljubiteljska znanost bi v prihodnje lahko vidnejše mesto našla tudi v (slovenski) arheologiji in varovanju arheološke dediščine. Zavedati se je treba tudi dejstva, da sta arheologija in arheološka dediščina stvari, ki splošno javnost izdatno zanimata in o katerih ima zelo izrazita pozitivna ter negativna čustva. Z vključevanjem ljubiteljev in zainteresirane javnosti v arheološke raziskave in delo pod okriljem ljubiteljske znanosti bi se (Vir: Lisa LaCivita, https://www.handleyregional.org/ lahko utrdilo pozitivna čustva do blog/try-some-citizen-science ). arheologije, potrdilo nujnost obstoja vede in ohranitve dediščine ter hkrati poskrbelo za ublažitev vsaj dela negativnih čustev nasproti arheologiji.

Literatura in viri Bonney, Rick, Caren B. Cooper, Janis Dickinson, Steve Kelling, Tina Phillips, Kenneth V. Rosenberg in Jennifer Shirk. 2009. Citizen Science: A Developing Tool for Expanding Science Knowledge and Scientific Literacy. BioScience 59: 977–984.

Evropsko združenje ljubiteljske znanosti. 2016. Deset načel participativne znanosti. Dostopno na: https://ecsa.citizen-science.net/wp-content/uploads/2020/02/ecsa_ten_principles_of_ cs_slovenian.pdf (28. januar 2021).

DITOs consortium. 2017. Citizen Science and Open Science: Synergies and Future Areas of Work. DITOs policy brief 3.

Gibb, James G. 2018. Citizen science: Case studies of public involvement in archaeology at the Smithsonian Environmental Research Center. Journal of Community Archaeology & Heritage 6(1): 3–20.

Hecker, Susanne, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn.

2018. Innovation in open science, society and policy – setting the agenda for citizen science.

V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki

27

Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 1–23. London: UCL Press.

Lambers, Karsten, Wouter B. Verschoof-van der Vaart in Quentin P. J. Bourgeois.

2019. Integrating Remote Sensing, Machine Learning, and Citizen Science in Dutch Archaeological Prospection. Remote Sens. 2019(11): 1–20. Dostopno na: https://www.mdpi. com/2072-4292/11/7/794 (28. januar 2012).

Milek, Karen. 2018. Transdisciplinary archaeology and the future of archaeological practice: citizen science, portable science, ethical science. Norwegian archaeological review 51(1-2): 36–47.

Ripanti, Francesco. 2017. Italian public archaeology on fieldwork: an overview. Archeostorie.

Journal of Public Archaeology 1(2017): 93–104.

Robinson, Lucy Danielle, Jade Lauren Cawthray, Sarah Elizabeth West, Aletta Bonn in Janice Ansine. 2018. Ten principles of citizen science. V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 27–40. London: UCL Press.

Shirk Jennifer L.in Rick Bonney. 2018. Scientific impacts and innovations of citizen science.

V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 41–51. London: UCL Press.

Silvertown, Jonathan, Christina D. Buesching, Susan K. Jacobson in Tony Rebelo. 2013.

Citizen science and nature conservation. V: Key Topics in Conservation Biology 2, ur. David W. Macdonald in Katherine J. Willis, 127–142. Hoboken: John Wiley & Sons, Ltd. Smith, Monica L. 2014. Citizen Science in Archaeology. American Antiquity 79(4): 749–762.

Stewart, Christopher, Georges Labrèche in Daniel Lombraña González. 2020. A Pilot Study on Remote Sensing and Citizen Science for Archaeological Prospection. Remote Sens.

2020(12): 1-16. Dostopno na: https://www.mdpi.com/2072-4292/12/17/2795 (29. januar 2021).

Strasser, Bruno J., Jérôme Baudry, Dana Mahr, Gabriela Sanchez in Elise Tancoigne. 2019. »Citizen Science«? Rethinking Science and Public Participation. Science & Technology Studies 32(2): 52–76.

Wessman, Anna, Suzie Thomas, Ville Rohiola, Jutta Kuitunen, Esko Ikkala, Jouni Tuominen, Mikko Koho in Eero Hyvönen. 2019. A Citizen Science Approach to Archaeology: Finnish Archaeological Finds Recording Linked Open Database (SuALT).

V Proceedings of the Digital Humanities in the Nordic Countries 4th Conference (DHN 2019), Copenhagen, Denmark, March 5–8, 2019, ur. Costanza Navarretta, Manex Agirrezabal in Bente Maegaard, 469–478. Copenhagen: University of Copenhagen, Faculty of Humanities.

Wyler, Daniel, François Grey, Katrien Maes in Judith Fröhlich. 2016. Citizen Science at Universities: Trends, Guidelines and Recommendations. V Advice Paper 20, ur. Daniel Wyler in François Grey. Leuven: League of European Research Universities.

28

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Polna in živa krajina: zračno lasersko skeniranje Kranjsko-Sorškega polja

Uvod Skoraj dve tretjini Slovenije prekriva gozd. Zračno lasersko skeniranje (ZLS, tudi lidar) nam je odprlo pogled na gozdna tla, krajino, ki je bila »zaprta« za opazovanje z drugimi metodami daljinskega zaznavanja. Ko laserski žarek doseže drevo, se del žarka odbije od listov ali vej, del pa prodre do tal. Tako lahko izmerimo tudi tla pod rastjem. Te meritve zberemo kot množico koordinat ali oblak točk. Z obdelavo podatkov, oblakov točk, s sortiranjem in filtriranjem podatkov lahko izdelamo model višin tal. Da pa lahko s pomočjo ZLS opazimo arheološke sledove, morajo biti ti vidni na površju kot grbine in izbokline, kot nasipi, zidovi, groblje ali vkopi, jame in jarki.

Ti sledovi so pogosto del arheoloških najdišč, kot so npr. nasipi oziroma zidovi utrjenih prazgodovinskih naslonil, zidovi rimskih vil, gradov in drugih stavb, obrambni jarki utrdb, grobne gomile in podobno.

A mnogi sledovi, ki jih vidimo s pomočjo ZLS, niso običajna arheološka najdišča, temveč ostanki vsakdanjih aktivnosti ljudi v krajini. Prav količina in gostota teh sledov prinašata novo kvaliteto, prikazujeta nam drugačno krajino.

Slika 1: Gradišče na Šmarjetni gori nad Kranjem

29

Pretekle pokrajine so bile žive, polne ljudi, ki so se premikali, hodili po opravkih, pasli ovce, delali na polju, sekali drevje, žgali oglje, nosili stvari v hiše in odmetavali odpadke. Te aktivnosti puščajo materialne ostanke, sledove, raze in odtise. Krajina je polna teh sledov, ki nastajajo skozi človekovo ukvarjanje s krajinami.

Prav velika količina sledov banalnih, vsakodnevnih aktivnosti prinese novo kvaliteto pri razumevanju krajine. Ob dovolj velikem številu sledov začnemo razumevati krajino kot celoto in ne več kot skupek relativno redkih in dobro zamejenih najdišč ter praznih prostorov med njimi. Krajina tako postane celota, v kateri se kažejo nepretrgani sledovi človeških aktivnosti v preteklosti.

Moderna krajina, krajina, ki jo lahko opazujemo s pomočjo daljinskega zaznavanja, ima korenine globoko v preteklosti. Najpogostejša metafora za opisovanje časovne globine krajine je palimpsest. Palimpsest je pergament, kjer je starejše besedilo izbrisano, da nastane prostor za novo. A sledovi starejšega ostanejo in ga je moč prebrati.

Sledovi preteklosti v krajini Na vzpetinah, ki obkrožajo Kranjsko-Sorško polje, lahko prepoznamo množico ostankov naselbin, pogosto kot terase, ki sledijo obrisom vzpetine. A življenje ljudi ni bilo omejeno na ta naselja. Njihove dnevne aktivnosti so se odvijale v krajini, pletle so krajino in puščale sledove.

Eden najpogostejših sledov preteklih aktivnosti na Kranjsko-Sorškem polju, so groblje. To so nizki kupi kamenja, ki so ga ljudje odložili, ko so čistili na novo otrebljeno poseko. Kranjsko-Sorško polje, s tanko plastjo prsti na debelih ledenodobnih zasipih, je polno kamenja. Groblje se pojavljajo v skupinah, ta »polja grobelj« kažejo na prazgodovinske pašnike ali travnike. Polja grobelj pogosto zamejujejo nizki nasipi; običajno gre za porušene mejne zidove ali otrebljeno kamenje, ki so ga ljudje odložili na rob poseke. Ob grobljah pogosto najdemo tudi ograjene poti in sisteme prazgodovinske poljske razdelitve. Vse to kaže na krajino, urejeno po meri udomačenih živali, in na vsakdanje aktivnosti, ki so se vrtele okoli skrbi za živali ter rastline.

Zdi se, da je bilo Kranjsko-Sorško polje očiščene, tu so bili pašniki, morda tudi polja. Danes te sledove najdemo le še pod posameznimi zaplatami gozda. Kasnejše aktivnosti so polja grobelj zabrisala, uničila ali prekrila.

Pred izgradnjo utrjenih cest in javnega prevoza je bil skoraj edini način priti nekam peš. Pešačenje je bila dnevna, vsakdanja aktivnost, del življenja, neločljivo povezana z drugimi aktivnostmi – delom na polju, prenašanjem stvari v hišo, obiskovanjem pomembnih krajev.

30

Slika 2: Polje grobelj pri Predosljah

Ena najpogostejših značilnosti v krajini so poti. Ugreznjene poti so poti, ki jih je dolgotrajna raba izdolbla v tla. Vijejo se kot široki koridorji prepletenih poti, ki navadno tečejo po grebenih in se tako izogibajo zamočvirjenim dolinam potokov.

Na robu gozda po navadi izginejo, saj jih je kasnejša obdelava tal izbrisala.

Ugreznjene poti niso zgrajene, niso načrtovane, temveč erodirane zaradi toka ljudi – bosih ali obutih, živali, morda vozov. Steze postanejo tudi vodi za vodo. Erozija poglobi poti in jih naredi blatne ter neprehodne. Ljudje zato uberejo alternativne poti, nastanejo prepleti ugreznjenih poti, kjer se poti križajo, cepijo in spet združujejo, podobno kot pri prepletenih rečnih strugah.

Namesto načrtovane mreže urejenih povezav med kraji v krajini ugreznjene poti potekajo križemkražem. So neurejen, zmeden, mrgoleč preplet stez, ki se cepijo, združujejo in križajo. Ugreznjene poti so posledica trajanja – ponavljajočih se dejanj premikanja, s preuporabo starih poti in improvizacijo. Nastale so z uporabo, preuporabo, opuščanjem, predelavo ali zgolj prepoznavanjem obstoječih poti, s pomočjo teles, vode, živali in drugi stvari v krajini.

Ljudje so se premikali od kraja do kraja, uporabljali poti, ki so potekale ob gomilah, gradiščih, apnenicah, kopiščih, vaseh … Ozirali so se na te elemente, prav

31

tako, kot so upoštevali obstoječe poti, in prav tako, kot so jih ignorirali ter izdelali nove. Poti in krajina vzpostavljajo druga drugo in ustvarjajo polno, veččasno krajino. Življenje se ne odvija samo znotraj krajev, temveč na poteh med njimi, skozi utelešene izkušnje gibanja. Življenje se odvija vzdolž poti. Kjer se hodci srečajo, se poti prepletajo, nastane vozel, kraj, kjer se življenje enega poveže z življenjem drugega.

Ugreznjene poti niso primitivne ceste. So kraji, ki jih ureže, označi tok človeškega življenja, so vodi, kamor je urezana človeška aktivnost. Prepleti ugreznjenih poti niso nastali zato, da bi čim prej prišli nekam, temveč so posledica bivanja v krajini, preživljanja vsakdanjega življenja v krajini. So črte, vzdolž katerih so nastale pretekle krajine, na zapleten in umazan način, skupaj s stvarmi, ki so jih srečali na poti. So vodi, preko katerih se stvari, ljudje, živali in snovi spajajo v vedno nove hibride.

Nekatere točke v krajini so označene, markirane; vstopi, prehodi, prelazi so označeni z gomilami. Te gomile običajno vizualno obvladujejo pokrajino in ležijo ob poteh. Lahko označujejo meje teritorija in pomembne prehode, lahko so služile kot kažipoti, v njih so lahko bili pokopani predniki; a bile so način, kako označiti pomembne kraje, kako jih utrditi, narediti stabilne in dolgožive. Nekatere gomile so ostale tudi dlje, ob njih najdemo sledove rimskih cest.

Slika 3: Prepleti ugreznjenih poti na Brezgalici

32

Zaključek Vsi ti sledovi vsakodnevnih aktivnosti kažejo na živo, polno, aktivno krajino; pripravijo k razmišljanju o mobilnosti, gibanju in premikanju kot konstitutivnemu elementu, ki medsebojno vzpostavlja ljudi in krajine. Poti, groblje nas lahko naučijo, kako so krajine vedno v procesu nastajanja, nikoli dokončane, narejene in nato preurejene skozi gibanje, premikanje ljudi, stvari, snovi, živali ... Premikanje, gibanje je materialna praksa, ki vzpostavlja nova razmerja med stvarmi – predmeti, telesi, kraji, substancami … Prav zato imajo ugreznjene poti kot materialni sledovi preteklega gibanja tudi moč, da premikajo nas, arheologe, po pokrajini in nam pomagajo ponovno splesti ter ustvarjati pretekle krajine.

Krajina je tako neprestano prepletanje, vzpostavljanje relacij in povezav, vedno v nastajanju. Ta pogled je mnogo bolj produktiven za razumevanje krajine kot množice statičnih lokacij, najdišč.

Krajino, kot nam jo pokaže zračno lasersko skeniranje, lahko razumemo kot vedno nastajajoči preplet, omrežje, pleteno skozi dejanja premikanja. Ali kot pravi Barbara Bender: »Krajine so čas, ki se materializira, prav tako kot čas niso nikoli pri miru.«

33

Andrej Magdič, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Zgodnjesrednjeveška arheologija, zgodovinopisje in narečja severovzhodne Slovenije

V zadnjem času v javnem govoru vse večkrat srečujemo pojem kulturna identiteta kot nekaj, kar naj bi nas kot posameznike in kot skupnost opredeljevalo. Pogosto v povezavi s strahovi pred tujci, ki naj bi nas s svojim prihodom oropali »naše« kulturne identitete. Ob tovrstnih pomislekih si na začetku moramo postaviti vprašanje, kdo sploh smo mi in kaj naj bi nam tujci s svojim prihodom odvzeli.

Odgovori na taka vprašanja se pogosto glasijo: naš način življenja, našo vero, naše vrednote, naš jezik … Tudi če za trenutek pustimo ob strani vprašanje utemeljenosti takšnih skrbi, se je ob takih in podobnih odgovorih treba vsaj malo poglobiti v pojem »naše«. Zakaj naj bi bilo »naše« boljše od »tujega«? Zakaj se »tujega« nekateri bojijo bolj kot »našega«?

Strah pred »drugim«, ki ni »mi« in je drugačen od nas, je prastar. Verjetno celo starejši od človeštva samega, saj se pojavlja celo v živalskem svetu. Poznajo ga človeku podobne opice kot naši najbližji sorodniki v živalskem kraljestvu, z visoko razvitim socialnim čutom in družbeno organizacijo. Posamezni tropi šimpanzov v svoji bližini ne prenesejo pripadnikov drugih šimpanzjih skupin. Medsebojno se izogibajo in pogosto pride med skupinami do pravih spopadov, med katerimi smrtne žrtve niso redkost. Podobno kot pri ljudeh. Zdi se torej, da obstaja globoko zakoreninjena pripadnost in naklonjenost skupini, s katero živimo. Vendar ljudje danes ne živimo v majhnih tropih, kjer bi vsakega člana osebno poznali.

Organizirani smo po državah, kjer živimo z ljudmi, katerih večino ne bomo nikoli v življenju osebno spoznali. Velika večina naših sodržavljanov je torej za nas osebno enako tuja, kot so nam tuji pripadniki katere koli druge države. Od kod torej izvira naša naklonjenost do pripadnikov naše države in istočasna nenaklonjenost do drugih? Pogost odgovor se glasi: zaradi njihove drugačnosti. Vendar, zakaj se nekateri počutijo nelagodno ob ljudeh iz drugih kulturnih okolij, ki se poleg tega mogoče od njih razlikujejo celo po barvi kože? Raziskave so pokazale, da gre nedvomno za kulturni fenomen. Otroci namreč, razen v najzgodnejšem otroštvu, ne gojijo nenaklonjenosti do ljudi zaradi njihove »drugosti« ali drugačnosti. Negativna čustva do tujcev in drugačnih nasploh se pri nekaterih otrocih razvijejo šele pod vplivom starejših vrstnikov in odraslih, pri nekaterih pa sploh ne. Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o tem in kakšni so razlogi za

34

to, tudi pri nas velja, da je veliko ljudi nenaklonjenih spoznavanju drugačnosti in jo le stežka sprejema. Pomemben dejavnik pri sprejemanju drugih je zmožnost medsebojne komunikacije. Če tujec ne govori našega jezika, je težje sprejet kot nekdo, s katerim se je mogoče tekoče sporazumevati. Jezik je torej mogoče celo pomembnejši dejavnik za ločevanje »nas« od »drugih« kot fizična podobnost.

Slovanske skupnosti, ki so v zgodnjem srednjem veku živele v soseščini nemško govorečih skupnosti, so celo svoje skupnostno ime izpeljale iz zgoraj navedenega.

Svoje sosede so poimenovali Nemci, v smislu nekoga, ki ga ni mogoče razumeti, ker je »nem«. Za razliko od oznake Slovan za človeka, ki uporablja podoben govor oz. iste besede (»slovo«). Beseda slovo je v takšni ali drugačni obliki prisotna v vseh slovanskih jezikih, zato jezikoslovci upravičeno domnevajo, da izvira iz najzgodnejšega obdobja slovanske zgodovine, iz časa njihovega naseljevanja prostranstev srednje in vzhodne Evrope. Vendar pa bi bilo zmotno misliti, da so slovanske skupnosti v času svojih selitev po Evropi govorile isti jezik. Niti skupnosti, ki so od 6. stoletja naprej naseljevale prostor današnje Slovenije, niso govorile istega jezika. Da ne omenjamo, da so tukaj srečevali pripadnike različnih, latinsko in germansko govorečih skupnosti, s katerimi so se sčasoma kulturno in govorno zbližali.

Nekatere glasovne razlike, ki so prisotne v različnih slovenskih narečjih, datirajo v najzgodnejše obdobje slovanske narečne delitve in kažejo na različen izvor njihovih govorcev že pred naselitvijo na današnji slovenski prostor, gotovo pred koncem 5. stoletja. Na današnjem slovenskem prostoru lahko te razlike v grobem geografsko zamejimo na dve večji skupini, ki ju deli reka Sava. Sledovi prvotnega govora severno od Save so se do danes ohranili v današnjih koroških, severnoštajerskih in panonskih narečjih, medtem ko se prvotni govor južno od Save nadaljuje v današnjih primorskih, gorenjskih, dolenjskih in južnoštajerskih narečjih. V prekmurskem in prleškem narečju panonske narečne skupine so se vse do danes ohranile določene jezikovne značilnosti, kakršne razen na tem prostoru najdemo zgolj še v nekaterih bolgarskih in osrednjeruskih govorih. To dejstvo nakazuje, da je vsaj del zgodnjesrednjeveških prebivalcev današnje severovzhodne Slovenije prišel z vzhodnoslovanskega govornega območja. Vrsta slovanščine, ki so jo v zgodnjem srednjem veku govorili na prostoru današnje vzhodne Slovenije, se je bistveno razlikovala od tiste v današnji osrednji in zahodni Sloveniji, kamor prištevamo tudi štajerska narečja.

Jezikoslovci menijo, da se je govor prebivalcev Vzhodnih Alp, torej alpskoslovanski govor (kamor spadajo tudi slovenska panonska narečja), do konca 10. stoletja zelo poenotil s kajkavskim in čakavskim govorom na današnjem Hrvaškem, in sicer toliko, da je ta govor postal težko razumljiv za govorce vzhodnoslovanskih in češko-

35

Pohorski dvor in cerkev sv. Mihaela (Foto: A. Magdič)

moravsko-slovaških govorov, razlikoval pa se je tudi od štokavskega govora južnega Balkana. Iz tega sklepajo, da je bila alpskoslovansko-kajkavska-čakavska jezikovna skupnost 10. stoletja posebna skupnost, ki je kot taka sama sebe razlikovala od sosednjih slovanskih skupnosti. Alpskoslovanski, kajkavski in čakavski govor se je od preostalih južnoslovanskih govorov in zahodno- ter vzhodnoslovanskih govorov razlikoval toliko, da je bilo sporazumevanje med njihovimi govorci močno oteženo, če ne celo onemogočeno. Vendar se že v jeziku Brižinskih spomenikov, katerih nastanek datiramo v 10. stoletje, nakazujejo posebnosti, ki so značilne zgolj za današnja slovenska narečja, ne pa za kajkavsko in čakavsko narečje. Te značilnosti se najpozneje do 12. stoletja toliko razvijejo, da od takrat lahko govorimo o slovenskih narečjih.

Na podlagi arheoloških raziskav je bilo mogoče posamezne skupnosti, ki so se od 6. stoletja dalje naseljevale na prostoru današnje severovzhodne Slovenije, tudi prostorsko opredeliti. Na Dravski ravni je bilo mogoče zaznati dve večji skupnosti.

Ena se je oblikovala v okolici današnjega Maribora, druga pa v okolici današnjega Ptuja. Takšne skupnosti, ki so obsegale nekaj vasi, so v zgodnjem srednjem veku imenovali župa. Gre za osnovne politične skupnosti zgodnjesrednjeveškega slovanskega sveta. Lahko bi rekli, da so prebivalci župe znotraj nje uresničevali svoje državljanstvo. Politična vpetost žup v širši evropski prostor je bila v identitetnem smislu drugotnega pomena in se je spreminjala v skladu s širšim

36

evropskim političnim dogajanjem. Podobno, kot se spreminja vpetost današnje Slovenije v širše evropske politične skupnosti (še pred nekaj več kot stoletjem je bila današnja Slovenija del Avstro-Ogrske monarhije, nato je postala sestavni del Jugoslavije, kmalu po osamosvojitvi pa je postala članica Evropske skupnosti). Širša politična skupnost, h kateri so spadale župe slovenskega dela Panonije v prvih stoletjih po slovanski naselitvi, se je imenovala Avarski kaganat. Zajemala je prostor večjega dela Karpatskega bazena, vključno s prostorom današnje Slovenije. Večinsko prebivalstvo v kaganatu je bilo slovansko, njegovo vojaško vodstvo pa so predstavljali konjeniki avarskih plemen, po izvoru iz srednje Azije.

Avari so skupaj s Slovani in drugimi prebivalci kaganata, predvsem različnimi germanskimi skupnostmi in redkimi romaniziranimi staroselci, celotno 7. in 8. stoletje napadali in plenili mogočne sosednje države. Predvsem Vzhodno rimsko cesarstvo s sedežem v Konstantinoplu (današnjem Istanbulu oz. Carigradu) in frankovsko državo, ki je takrat pod oblastjo Karolinške dinastije združevala večino germanskega sveta srednje in zahodne Evrope. Moč Avarskega kaganata je ob koncu 8. stoletja uspelo zlomiti šele Karlu Velikemu, mogočnemu frankovskemu kralju, ki ga je papež kmalu zatem mazilil za rimskega cesarja.

Cesarstvo, ki je bilo v naslednjih stoletjih imenovano Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti (latinsko: Sacrum Romanum Imperium) in h kateremu je bilo po propadu Avarskega kaganata med drugim priključeno tudi ozemlje današnje Slovenije, je bilo v 9. stoletju razdeljeno na grofije. Meja med dvema od teh grofij, Karantanijo in Spodnjo Panonijo, je najverjetneje potekala ravno po Dravskem polju, tako da ga je delila na pol. Severozahodna polovica polja, okrog Maribora, je spadala h Karantaniji, njegova jugovzhodna polovica pa k Spodnji Panoniji, kjer sta grofovala plemiča slovanskega rodu, Pribina in njegov sin Kocelj.

Zdi se, da se je novonastala meja med Karantanijo in Spodnjo Panonijo v 9. stoletju na Dravskem polju naslonila na obstoječo lokalno samoupravno organizacijo, ki so jo predstavljale župe. Še več. Primerjalna prostorska analiza je pokazala, da se omenjene politične razmere, ki jih je bilo mogoče opredeliti na podlagi izsledkov arheoloških in zgodovinopisnih raziskav, skladajo tudi z ugotovitvami jezikoslovnih raziskav. Izkazalo se je namreč, da se je meja med štajerskimi in panonskimi narečji, ki so se oblikovala pred 9. stoletjem, ustalila ravno na meji ozemelj mariborske in ptujske župe ter istočasno na meji Karantanije in Spodnje Panonije.

Delno se je tudi cerkvenoupravna organizacija župnij, ustanovljenih v drugi polovici 10. stoletja, naslonila na navedene obstoječe kulturne in politične meje.

Prostor večjega dela mariborske župe je pripadel župniji Hoče, ki jo je ustanovil Oglejski patriarhat, večji del ptujske župe pa župniji Ptuj, ustanovi Salzburške

37

nadškofije. Na podlagi prostorskega sovpadanja in zgodovinopisnih raziskav lahko sklepamo, da se je cerkvenoupravna organizacija župnij v srednjem veku naslonila na predhodno organizacijo žup, ki so dotlej delovale kot samoupravne lokalne skupnosti.

Narečja, ki so se oblikovala v stoletjih po naselitvi Slovanov na prostor današnje Slovenije, so izvorno celo starejša od same naselitve. Kljub svoji starosti so se narečja, čeprav v spremenjeni obliki, ohranila vse do danes. So del regionalne skupnostne identitete Slovencev in kot taka predstavljajo močno kulturno vez med njihovimi govorci. Njihov postopni razvoj pa opozarja na to, da Slovenci nismo tukaj že od prazgodovine, kot trdijo in bi želeli nekateri (predvsem pomanjkljivo izobraženi) ljubitelji zgodovine. Podobnosti posameznih delov slovenskega besedišča z drugimi, danes izumrlimi evropskimi jeziki ne morejo služiti kot dokaz za večtisočletno starost slovenskega jezika. Ampak zgolj pričajo o tem, da vsi ti jeziki pripadajo isti veliki indoevropski skupini jezikov, katere govorci živijo na velikem delu Evrope in Azije. Razlike in podobnosti med posameznimi slovenskimi narečji so odraz zapletenega političnega dogajanja, ki se je v zadnjih 1500 letih odvijalo na prostranstvih evropske celine. Današnji slovenski jezik pa je – v obliki, kot je določen z uradno slovnico in pravopisom – za razliko od tega zelo mlad. Kot umetna tvorba se je dokončno izoblikoval šele v 19. stoletju, ko je bila za skupni knjižni jezik Slovencev določena narečna osnova osrednjeslovenskih govorov,

38

prilagojena na način, ki naj bi omogočil čim lažje razumevanje vsem prebivalcem Slovenije. Na veliko škodo takrat razvijajočega se vzhodnoštajerskega knjižnega jezika, utemeljenega na prleškem narečju, ki se je zaradi tega sčasoma izgubil v pozabo.

Govor ima torej pomembno vlogo pri oblikovanju človekove pripadnosti določeni skupnosti. Pogosto predstavlja izhodišče za delitev na »naši« in »drugi«. Treba pa se je zavedati, da so govori spreminjajoča se gmota, ki se oblikuje in razvija skozi človeške odnose, pogojene z vsakokratnim širšim družbenopolitičnim dogajanjem.

Priseljevanje drugače govorečih ljudi v neko skupnost je zgodovinska stalnica, predvsem na geografsko tako izpostavljenem prostoru, kot je prostor današnje Slovenije. Prišlekom ponuditi možnost, da se naučijo jezika skupnosti, ki jih je sprejela, je osnova za njihovo vključitev med »naše«; če pa jezik ob tem pridobi nekatere nove izraze, je to za jezik kvečjemu pridobitev. Strah, da se bo jezik zaradi tega izgubil, je odveč.

39

Jana Puhar, Posavski muzej Brežice, Polona Janežič

KAJ JE BRBOTALO V (NEOLITSKEM) LONCU? Ajdovska jama pri Nemški vasi – premisleki o prehrani in okolju

V prispevku predstavljava eno od aktivnosti projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja1, ki smo ga s partnerji zasnovali z namenom ohranjanja kulturne in naravne dediščine, zagotavljanja boljše dostopnosti do dediščinskih vsebin na izbranih lokacijah v Posavju in spodbujanja sonaravnega razvoja regije.

Neločljivi naravna in kulturna dediščina Posavska regija je bila v vseh obdobjih izredno ugodna za naselitev, kar dokazujejo številna arheološka najdišča in izredno bogata ter raznolika kulturna dediščina. Skozi Posavje so namreč zaradi geostrateškega položaja potekale pomembne prometnice, ki so povezovale Sredozemlje in Vzhodne Alpe s Panonsko nižino ter Balkanskim polotokom. Reka Sava je bila vse od prazgodovine pomembna plovna pot.

Med številnimi posavskimi arheološkimi najdišči smo v sklopu projekta kartirali in se osredotočili na tiste, ki so svoje ime dobili po ajdih, iz ustnega izročila poznanih velikanih in mitičnih prednamcih, z izjemno močjo obdarjenih graditeljih nenavadnih struktur. Izbrane kartirane lokacije smo nato povezali na treh vsebinskih nivojih – kot arheološka najdišča, kot toponime, ki v sebi skrivajo izročilo oz. zgodbo o nastanku, in kot lokacije, katerih ohranjanje je neposredno povezano z ohranjanjem naravnega okolja, v katerem se nahajajo.

1

40

Projekt, ki se izvaja v letih 2021 in 2022 združuje partnerje Zavod Svibna, Posavski muzej Brežice, Občina Krško, Javni zavod KTRC Radeče, Javni zavod KŠTM Sevnica in Gostinsko podjetje Sevnica d.o.o. Projekt je sofinanciran s strani s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru 3. poziva LAS Posavje, in prispeva k doseganju ciljev na upravičenemu področju ukrepanja: Varstvo okolja in ohranjanje narave in naslavlja Ukrep 6: Ohranjanje narave.

V »ajdovskih« lokacijah, ki so se praviloma ohranile v odročnejšem in neokrnjenem okolju, smo namreč prepoznali neizkoriščene možnosti za interpretacijo in približevanje kulturne ter naravne dediščine javnosti. Omenjene lokacije ob skrbi za ohranjanje in razvoj identitete območja predstavljajo potencial za zagotavljanje kakovosti življenja lokalnega prebivalstva, prav tako pa tudi konkurenčne prednosti za njegov trajnostni razvoj, med drugim tudi v povezavi z razvojem programov sonaravnega turizma, s katerimi bi prispevali k naravovarstvenemu in kulturnovarstvenemu ozaveščanju.

Vsa v projekt vključena arheološka najdišča prostorsko sovpadajo z različnimi naravovarstvenimi območji; tako je Ajdovska jama pri Nemški vasi vključena v omrežje Natura 2000, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah in Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici ležita znotraj Kozjanskega parka in biosfernega območja Obsotelje in Kozjansko, Ajdov grob na obronku gozda Jatna v občini Radeče pa je prav tako varovan v okviru posebnih gozdnih območij in se nahaja blizu posameznih naravnih vrednot. Na vseh lokacijah smo se ukvarjali z izzivom dostopnosti; bodisi zaradi konfiguracije terena (za gibalno ovirane nedostopen Ajdovski gradec), bodisi zaradi naravovarstvenih ukrepov (Ajdovska jama pri Nemški vasi je tudi prebivališče kolonije netopirja velikega podkovnjaka in zato dostopna za oglede le od oktobra do aprila), ali zaradi načina interpretiranja vsebin (gomila Ajdov grob na Jatni je bila izropana in njene vsebine ne poznamo), pa tudi z izzivom upravljanja infrastrukture za obiskovalce.

Ajdi – najstarejši mitični prebivalci in graditelji nenavadnih struktur.

Poimenovanje ajd se pogosto pojavlja v slovenskem ustnem izročilu, kjer predstavlja velikana in pogana, najstarejšega prebivalca Zemlje. Ajdi so v mitskih zgodbah veljali za graditelje velikih monumentalnih struktur, ne glede na to, ali so te bile naravnega nastanka ali delo človeških rok. Ko ljudje interpretirajo svet okrog sebe in mu pripisujejo pomen, namreč vsi elementi postanejo kulturni. Ajdi, mitični prednamci, obdarjeni s posebnimi močmi in velikostjo, se tako pojavljajo na številnih arheoloških najdiščih kot graditelji ali zakleti v ruševinah. Pogosto nastopajo v izročilu, ki govori o stikih z »ljudmi«, pri čemer predpostavljamo, da tovrstno izročilo v osnovi opisuje stike med slovanskimi prišleki in staroselci. Ta teza se dobro ujema z opažanjem, da se praviloma ajdi pojavljajo na arheoloških najdiščih iz predslovanskega časa.

41

Slika 1: Ajdovska jama pri Nemški vasi, raziskave Oddelka za arheologijo (Foto: M. Horvat)

Ajdovska jama pri Nemški vasi – prostor spomina na prednike Ajdovska jama pri Nemški vasi je v več pogledih izjemno arheološko najdišče.

Jama v južnem delu Krškega hribovja je večperiodno najdišče s sledovi uporabe, ki segajo od paleolitika do visokega srednjega veka. Najbolj izrazita faza uporabe jame je iz druge polovice 5. tisočletja pred našim štetjem in pripada lasinjski kulturni skupini. Je tudi najstarejše raziskano grobišče v Sloveniji in edinstveni vir za preučevanje gospodarstva ter duhovnega življenja ljudi v neolitiku.

Izsledki dolgoletnih raziskav kažejo, da so se prebivalci Posavja ob koncu mlajše kamene dobe poslavljali od pokojnih svojcev s posebnimi svečanostmi. Arheološke raziskave so razkrile izredno zanimiv ritual pokopa, ki sestoji iz izpostavljanja in premeščanja posmrtnih ostankov, večkratnih obiskov svojcev na mestu pokopa ter darovanja živil in predmetov pokojnikom.

V jami podkvaste oblike je bil desni hodnik namenjen izpostavljanju (ekskarnaciji) pokojnikov. Na to mesto so preminule shranili, dokler njihova telesa niso propadla.

Preostale posmrtne ostanke so zbrali in jih ponovno shranili v levem hodniku ali osrednjem delu jame. Posmrtne ostanke so tako vnovič pokopali v skupni grob prednikov. Ob večkratnih obiskih groba so jim darovali različne pridatke, od žit do nakita, orodja in lončenega posodja z živili. Tako jama ni bila le grobišče, temveč tudi svetišče – tu se je odvijal kult zagrobnega življenja.

Ajdovska jama z raznovrstnimi ostanki materialne kulture dokazuje bogato ustvarjalnost človeka mlajše kamene dobe. Poleg tega da je bil uspešen poljedelec, živinorejec in obrtnik – torej stalno naseljen, je imel izdelane predstave o posmrtnem življenju.

42

Arhetip starih prebivalcev Izročilo o ajdih se je na neki točki v preteklosti spojilo z ljudskimi predstavami o velikanih. Izročilo o velikanih kot prvotnih prebivalcih pozna večina evropskih narodov. Tudi Herodot v svoji Zgodovini piše, da Grki verjamejo, da so nekdanji ljudje bili večji od njegovih sodobnikov. Portugalci svoje prvotne prebivalce imenujejo Mavri, s čimer je označeno nasprotje kristjanom, itd. Izročilo o dobi velikanov ne sodi v mitološko ustno izročilo, temveč v postmitološko, kronološko mlajše izročilo.

V tipični folklorni motiviki predstavljajo ajdi stereotip mitičnega »drugega«, obdarjenega s posebnimi močmi in pripadajočega nedefinirani mitični preteklosti. V izročilu obstajajo samo »mi, ljudje, naši«, ko Slovani govorijo o sebi, in »oni, Ajdi«, ko Slovani govorijo o staroselcih. »Ajdovska« najdišča tako pripadajo različnim arheološkim obdobjem. Slovanski prišleki so prostor in pojave v njem razlagali preko mitizacije praprebivalcev. »Njim« – ajdom so pripisali naselbinske ostanke in najdbe, na katere so naleteli ob naselitvi.

Ob tem seveda niso ločevali med prazgodovinskimi, antičnimi, poznoantičnimi ostalinami. Ostalinam so pogosto pripisovali mitski pomen; zlasti na naselbinske ostanke so navezovali verovanja in obrede, ki jih danes zmoremo zaznati skozi izročilo. V Posavju imamo od izročila predvsem toponime, ker sistematičnega zbiranja izročila še ni bilo.

Od polja do lonca Ena od projektnih aktivnosti je bil poskus rekonstrukcije prehrane prebivalcev Ajdovske jame, temelječ na znanstvenih podatkih, in priprava jedilnikov, ki bodo kot del lokalne gostinske ponudbe ozaveščali o kulturni in naravni dediščini regije.

Ob zavedanju, da kljub številnim raziskavam ni mogoče popolnoma zajeti in poustvariti jedi, jedilnikov, načina priprave, odnosa do hrane, prehranskih navad in vsega, kar je vezano na tedanjo kulturo prehranjevanja, smo želeli s primerjavami predvsem spodbuditi razmislek o vrstah, sestavi in izvoru hrane, ki jo zaužijemo, ter o odnosu do hrane, rejnih živali in okolja, ki ga izrabljamo za preživetje.

Ajdovska jama z izvedenimi številnimi naravoslovnimi raziskavami omogoča izvrsten vpogled v rekonstrukcijo okolja, ekonomije in prehrane poznoneolitskega človeka. K našemu dobremu poznavanju tedanjega okolja in prehrane so prispevale zlasti karpološke in antrakotomske analize ter analize lipidov na keramičnih posodah.

S karpološkimi raziskavami so bile določene vrste semen in plodov, ki so bile del človekove prehrane. Ugotovljeno je bilo, da zoglenelo zrnje, ki je bilo v obredne

43

namene na široko razsuto po jamskih tleh, pripada številnim vrstam. Največ je bilo ječmena v navadni in že izumrli, goli različici. Med vrstami pšenice izstopata enozrnica in dvozrnica, od stročnic pa sta bila odkrita bob in grah. Prisotno je bilo tudi seme grašice, žitnega plevela. Te najdbe kažejo na intenzivnejšo poselitev, ki je vključevala pašništvo in poljedelstvo.

Pomemben del prehrane so bili tudi plodovi, prisotni v okolju, npr. bezgove jagode ter plodovi jerebike in mokovca.

Z arheolozoološkimi raziskavami so dokazali, da je bilo v prehrano vključeno predvsem meso udomačenih Slika 2: Življenje v neolitski naselbini prežvekovalcev – goveda in drobnice.

(Risba: G. Smukovič) Prehranjevanje z lovnimi živalmi je bilo še prisotno, ni pa predstavljalo glavnega prehranskega vira. S kemičnimi analizami ostankov na površini posod in analizami ogljikovih ter dušikovih izotopov na kosteh je bila dokazana mešana kmetijska družba, katere preživetje je temeljilo tako na mesni kot rastlinski prehrani. Otroci do petega leta pa so se prehranjevali pretežno z materinim mlekom ali mlekom domačih živali. Na številnih posodah, v katerih so pokojnim svojcem v jamo prinašali hrano, so bili odkriti ostanki mlečnih maščob. Mleko so zaradi lažje prebavljivosti uživali

Slike 3-6: Za lasinjsko kulturo značilne oblike lončenine iz Ajdovske jame pri Nemški vasi (Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice)

44

predvsem predelano v različne mlečne izdelke, kot sta sir in skuta. Na štirih posodah so bili odkriti tudi sledovi čebeljega voska, ki je najverjetneje služil kot premaz posod, namenjenih hranjenju živil, prav gotovo pa dokazuje tudi poznavanje in uporabo medu. Le na eni skodelici so bili odkriti ostanki svinjske maščobe.

Pri pripravi jedilnikov smo ob podatkih iz Ajdovske jame upoštevali raziskave primerljivih najdišč.

Prav tako pa smo ob utemeljeni Slika 7: Lončena zajemalka iz Ajdovske jame. predpostavki, da so tedanji prebivalci (Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice) izvrstno poznali svoje okolje in užitne rastline v njem, v jedilnik vključili vse, kar jim je takrat nudila narava: želod, žir, lešnike, jagodičevje, šipek, dren, glog, poljski mak, plodove, kot so divja hruška in lesnika, ter tedaj dostopna zelišča, začimbe in dišavnice.

Slika 8 -9: V Ajdovski jami so pokojnikom pridajali uvožen in lokalno izdelan nakit. Ogrlica je izdelana iz kosti drobnice, medtem ko nakit iz školjk Spondylus izvira iz Sredozemlja.

(Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice)

45

Slika 10: Ječmenova enolončnica (levo), različne jedi (desno) po izvirnih receptih, pripravljene za projekt Ajdovske zgodbe (Foto: P. Janežič)

Kot rezultat projektne aktivnosti smo razvili in preizkusili sedem izvirnih receptov, vezanih na obdobje neolitika, v katerih smo upoštevali in vključili vse dokazane, pa tudi zelo verjetne sestavine, ki so jih v svoji prehrani uporabljali neolitski prebivalci Posavja. Za preostala najdišča, vključena v projekt, smo prav tako razvili jedilnike iz obdobij, katerim pripadajo. Restavracija Ajda (Hotel Ajdovec) iz Sevnice jih bo v svojo gostinsko ponudbo vključila do konca letošnjega leta in vsaj za čas trajanja projekta, to je do konca leta 2022.

Za pokušino Ječmenova enolončnica z grahom in divjimi zelišči Preprosta enolončnica vsebuje vse najznačilnejše sestavine, ki so bile odkrite ob raziskavah Ajdovske jame. Iz kemičnih analiz na ostankih posod je bilo ugotovljeno, da so v loncih kuhali pretežno enolončnice, v katerih so bile odkrite maščobe prežvekovalcev. Med žiti je bil najpogostejši ječmen, pogosta je tudi raba stročnic.

Sestavine za štiri osebe: –– –– –– –– ––

46

600 g ovčetine skodelica ješprenja skodelica in pol graha sol par listov rmana

– – – – –

žlička do dve materine dušice žlica bezgovih cvetov nekaj brinovih jagod malo gloga 1,5 l vode

Čas priprave: 1,5 ure

Priprava: Ješprenj čez noč namočimo, prav tako grah, če smo se odločili za suhega.

Odcedimo in pretresemo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo narezano ovčetino.

Solimo in zavremo. Če uporabljamo zamrznjen grah, ga dodamo v tej fazi. Dodamo suha zelišča (sveža dodamo par minut pred koncem kuhanja). Od divjih zelišč lahko uporabimo tudi čemaž, dežen, črno deteljo, navadno zvezdico, regrat ali krompirjevko. Enolončnico lahko obogatimo z malo suhih jurčkov.

Literatura CULIBERG, Metka: Paleobotany in Slovene archaeology, 1999, AV 50, str. 323–331.

CULIBERG, Metka, HORVAT, Milena, ŠERCELJ, Alojz: Karpološke in antrakotomske analize rastlinskih ostankov iz neolitske jamske nekropole Ajdovska jama. V: Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji 20, 111–126.

HORVAT, Milena: Ajdovska jama pri Nemški vasi, Razprave FF, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1989.

HORVAT, Milena: Prvi prebivalci v Posavju, Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe, Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, Sevnica 2009, str. 25–35.

HROBAT, Katja, 2003. Šembilja na rimskih cestah. O ustnem izročilu in arheoloških raziskavah. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo.

HROBAT, Katja, 2005: Ajdi z Ajdovščine nad Rodikom. Studia Mythologica Slavica 8, Ljubljana.

PACHER, Martina, POHAR, Vida, RABEDER, Gernot: Ajdovska jama, Paleontology, Zoology and Archaeology of Ajdovska jama near Krško in Slovenia. Mitteilungen der Kommission für Quartärforschung der Osterreichischen Akademie der Wissenschaften, Band / Volume 20, 2012. ŠOBERL Lucija, HORVAT Milena et al.: Neolithic and eneolithic activities inferred from organic residue analysis of pottery from Mala Triglavca, Moverna vas and Ajdovska jama, Slovenia, 2014. V: Documenta Praehistorica XLI, str. 149–179.

TOMAŽ, Alenka, KAVUR Boris: Zemlja in ogenj, Annales Mediterranea, 2006.

TOŠKAN, Borut, 2016, Interpretacija arheozooloških rezultatov, v: Okoljska arheologija in paleoekologija, str. 119–123.

PLETERSKI, Andrej, 2005: De Sclavis autem unde dicitis. Slovani in Vlahi na »nikogaršnjem« ozemlju istrskega zaledja. Acta Histriae 13, Koper.

47

Petra Stipančić, Dolenjski muzej Novo mesto

KAPITELJSKA NJIVA v Novem mestu – tisočletna nekropola

Tone Knez je leta 1986 zapisal: severozahodno nad naselbino Marof leži grobišče Kapiteljska njiva, ki je prvotno obsegalo vsaj osem gomil, ki pa so zelo sploščene (Knez 1986, 17).

Danes, leta 2021, je na grobišču Kapiteljska njiva v Novem mestu skupno raziskanih 72 gomil, od tega 69 med letoma 1986 in 2018 ter dve daljnega leta 1894.

Pobudo za prvo izkopavanje na Kapiteljski njivi je dal starinokop Jernej Pečnik, kajti gomili sta bili še dobro vidni. Izkopavanje je trajalo od 21. 8. do 12. 9.

1894. Štejemo ga za prvo načrtno arheološko izkopavanje v Novem mestu, saj so uporabljali celo geodetski inštrument. Skupaj s Pečnikom je izkopavanja na začetku vodil profesor Rudolf Hoernes iz Gradca, kasneje ga je zamenjal preparator Franc Brattina (Naravoslovni muzej na Dunaju). Najdbe so shranjene v Naravoslovnem muzeju na Dunaju.

Veselica kolesarskega društva Dolenjske konec 19. stoletja. V ozadju Kapiteljska njiva s še vidnimi prazgodovinskimi gomilami. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

48

Pečnik je bil z rezultati izkopavanj razočaran, saj se je nadejal bogatejših, predvsem bronastih najdb. Zato je odšel na izkopavanja na Magdalensko goro.

Ponovno večje zanimanje za Kapiteljsko njivo se zgodi sredi osemdesetih let 20. stoletja, ko zaradi globokega oranja na plano pridejo arheološke najdbe. Tone Knez, prvi arheolog v Dolenjskem muzeju, začne leta 1986 sistematično raziskovati Kapiteljsko njivo, med letoma 1983 in 1985 je opravil več manjših zaščitnih posegov. Ta so neprekinjeno trajala do Jernej Pečnik z domačini pri izkopavanjih v gozdu leta 2018. Od leta 1993 je izkopavanja Preloge pod Magdalensko goro vodil dr. Borut Križ, arheolog v (po Dularju 2014, 25) Dolenjskem muzeju Novo mesto. Številne strokovne in poljudne objave ter razstave arheološkega gradiva pričajo o pomembnosti in veličini grobišča. V Dolenjskem muzeju izhaja strokovna serija Carniola Archaeologica, kjer so objavljene številne najdbe Kapiteljske njive.

Prazgodovinsko grobišče Kapiteljska njiva je največje grobišče v Novem mestu.

Pokopavanje na tem grobišču je nepretrgano potekalo skoraj vse prvo tisočletje pred našim štetjem, in sicer od pozne bronaste dobe skozi vso starejšo in mlajšo železno dobo.

Arheološko izkopavanje na območju gomile I na Kapiteljski njivi leta 1990.

Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

49

Prazgodovinsko grobišče Kapiteljska njiva leta 2014. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

Do konca izkopovalne sezone leta 2018 je bilo izkopanih 338 žganih žarnih grobov iz pozne bronaste dobe (10. do 8. stoletje pred našim štetjem), 69 starejšeželeznodobnih gomil s 1162 grobovi (8. do 4. stoletje pred našim štejem), 711 žganih planih srednjelatenskih grobov (3. do 1. stoletje pred našim štetjem) in en osamljen zgodnjesrednjeveški grob (7. stoletje našega štetja) (Križ 2019, 17). Površina raziskanega območja znaša približno 25.000 m2, kar nakazuje, da gre za eno najpomembnejših prazgodovinskih grobišč v Evropi. Grobišče je bilo z raziskavami omejeno le na južni strani, medtem ko se grobovi nadaljujejo na preostalih straneh grobišča. Poleg globokega oranja, gnojenja in škropljenja pridelkov je bil med drugo svetovno vojno celoten hrib prekopan in povezan z vojaškimi objekti, ki so poškodovali arheološke plasti z najdbami.

Med arheološkimi najdbami Kapiteljske njive predmetov iz organskih materialov ni več. Ohranili so se lončeni, stekleni, jantarni in kovinski predmeti. Prav vsi so poškodovani. Najbolj prizadeti so kovinski predmeti – bronasti in železni. Zato je reševanje te izjemne in izredno pomembne dediščine naša naloga ter obveza.

Poznobronastodobno grobišče Najstarejši grobovi na Kapiteljski njivi sodijo v čas pozne bronaste dobe (njeno najmlajšo fazo), ko celotno Evropo zaznamuje kultura žarnih grobišč. Grobovi so žgani, ostanki pokojnikov skupaj z drobnimi predmeti pa praviloma shranjeni v

50

Poznobronastodobni grob ob odkritju. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob KŽG 221. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

velikih, masivnih lončenih posodah – žarah. Na ustje žare je bila pogosto položena lončena latvica, pokrita s kamnito ploščo. Velikokrat je bila tudi na dno grobne jame položena kamnita ploščica. Spol pokojnika opredeljuje priložena noša. Ženskam pripisujemo obročast nakit (zapestnice, ovratnice), fibule (sponke za spenjanje obleke), vretenca in steklene jagode, moškim pa igle (za spenjanje obleke) in redkeje orožje (sekira, sulica).

Starejšeželeznodobno gomilno grobišče Največje število raziskanih grobov sodi v čas starejše železne dobe, med 8. in 4. stoletje pred našim štetjem. Na Kapiteljski njivi so bile nasute večje in manjše gomile z različnim številom pokopov (Križ 2019). Žal natančna določitev velikosti gomil na Kapiteljski njivi ostaja hipotetična, saj danes niso več vidne. Prav tako ne moremo določiti natančnega števila pokopov znotraj gomil. Zaradi neugodnih razmer v zemlji se osteološki ostanki pokojnikov zelo redko ohranijo. Povečini osebni predmeti, ki so del noše, ležijo v grobovih funkcionalno, na delih telesa v iztegnjeni hrbtni legi ali ob njem. Na podlagi pridanih predmetov opredelimo moške, ženske in otroške grobove, izjemoma tudi z naravoslovnimi analizami redkih osteoloških ostankov. Med vsemi raziskanimi starejšeželeznodobnimi grobovi Kapiteljske njive velja posebej omeniti knežje grobove. Vrhnji sloj razslojene starejšeželeznodobne družbe je svoj socialni status nakazoval s številnimi prestižnimi in izjemnimi predmeti, kot so orožje, kovinske in lončene posode ter izjemen stekleni, jantarni in zlati nakit, ki so bili pridani v grobove.

51

Starejšeželeznodobni grob s kamnitim vencem in najdbami ob odkritju. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

Risba plašča situle s prizori vpreženega voza, jezdeca, lovca z lokom, rogatih živali in ljudi. Situlski spomeniki so bili dosledno najdeni v bogatih grobovih pomembnih članov starejšeželeznodobne družbe.

Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob III/12. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

Mlajšeželeznodobno grobišče Ob zemljenih gomilah, pa tudi na območju posameznih gomil je na začetku 3. stoletja pred našim štetjem začelo nastajati plano, žgano mlajšeželeznodobno grobišče. Žgani ostanki pokojnika so bili položeni na dno grobne jame z lončenimi, kovinskimi in steklenimi predmeti. Številne najdbe mlajšeželeznodobnih grobov zgovorno pričajo o novi kulturi in prihodu Keltov na Dolenjsko, hkrati pa izkazujejo ohranjanje tradicije staroselcev. Tradicija staroselcev se kaže tudi v uporabi istega prostora za zadnje počivališče.

52

Mlajšeželeznodobni grob ob odkritju. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob 628. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

Per aspera ad astra Na območju med srednjeveškim mestnim jedrom in Bršljinom v Novem mestu se razprostirajo tri pomembna arheološka najdišča. Na Marofu je ležalo dvodelno utrjeno prazgodovinsko naselje –gradišče, ki je živelo skoraj celo 1. tisočletje pred našim štetjem. Zadnje počivališče prebivalcev Marofa je bilo na bližnjih grobiščih, in sicer na Kapiteljski njivi, ki je bila v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem, in na Mestnih njivah, kjer so pokopavali od 10. do 5. stoletja pred našim štetjem.

Danes celotno arheološko zavarovano območje predstavlja izjemno oazo miru in sprehajalnih poti z neverjetnimi možnostmi predstavitve izjemne in bogate arheološke dediščine Novega mesta. Tu je načrtovan arheološki park, ki bo Novemu mestu in domačinom ter obiskovalcem nudil izvrstno interpretacijo prostora in življenja v 1. tisočletju pred našim štetjem. Pot do primerne in tržno zanimive interpretacije pa ni preprosta. Pred nekaj desetletji obseg in pomen Kapiteljske njive nista bila znana, verjetno tudi ne predstavljiva. Intenzivne raziskave in preučevanje so Kapiteljsko njivo umestili med referenčna in najpomembnejša prazgodovinska najdišča.

53

Literatura Dular, J. 2014, Starinoslovec Jernej Pečnik.

Knez, T. 1986, Novo mesto I. Halštatski grobovi. Carniola Archaeologica 1.

Križ, B. 2012, Odsevi prazgodovine v bronu. Situlska umetnost Novega mesta.

Križ, B. 2019, Novo mesto VIII. Kapiteljska njiva. Način pokopa v starejši železni dobi.

Carniola Archaeologica 8.

Križ, B., Stipančić, P. 2016, Tisočletna nekropola. 30 let zavarovalnih arheoloških izkopavanj na Kapiteljski njivi v Novem mestu.

54

Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko

Grob z mečem z Bobovka

Teoretična rimska arheologija se je v zadnjih desetletjih veliko ukvarjala z romanizacijo in njej sorodnimi procesi. Živahne razprave med raziskovalci in pronicljive študije so ponudile plejado teorij in možnih pristopov, ki predstavljajo pomemben korak v razvoju arheološke teorije. Omogočajo tudi nov vpogled v mnogoplastnost procesa širjenja rimskega imperija, ki ga v Sloveniji še vedno monolitno in pogosto dokaj neustrezno označujemo kot romanizacija. Droben kamenček v tem velikanskem mozaiku prinaša tudi prispevek o meču z Bobovka.1

Najdišče Bobovek in grob z mečem

Predmeti, odkriti v grobu t.i. kovača z Bobovka (Foto: T. Lauko)

1

Bobovek, med domačini znan tudi kot Zverinek, je eno največjih znanih rimskodobnih grobišč na Gorenjskem.

Odkrito je bilo naključno ob gradbenih delih približno 300 metrov zahodno od poslopij nekdanje opekarne.

Najprej so bili leta 1956 odkriti štirje grobovi z večjo količino oglja, a je bilo gradivo iz grobov premešano. Sledila so reševalna izkopavanja med letoma 1955 in 1957 (Petru 1959; Petru in Valič 1958–59; Valič 1956). Skupaj je bilo odkritih 37 grobov.

Vse pokojnike z Bobovka so pred pokopom obredno sežgali, v skladu s splošno razširjeno tradicijo, ki je trajala do konca 2. stol. n. št.

Večinoma je bila žganina položena na

Prispevek na konferenci 2013 je bil objavljen leta 2016. Meč in drugi predmeti iz pripadajočega groba so na ogled na razstavi Železna nit v Prešernovi hiši Gorenjskega muzeja (Vidrih Perko 2011).

55

dno grobnih jam skupaj s predmeti, ki so predstavljali popotnico v onstranstvo.

Grobne jame so bile pravokotne ali okrogle. Pravokotni grobovi so imeli pogosto izrazito plast oglja na robovih, kar bi lahko kazalo na to, da so imeli nekakšen lesen opaž, včasih spojen s kovinskimi elementi, kakršne najdemo v grobovih 7 in 8. Grobovi z žarami imajo včasih kalcinirane, tj. prežgane kosti tudi na dnu grobne jame. Pridatki v grobovih so različni, a jih lahko razdelimo na namizno posodje, kuhinjsko posodje, žare in oljenke, včasih pa se pojavljajo tudi deli noše, kot so fibule, obeski in žebljički za čevlje, ter uporabni predmeti, kot so npr. noži.

Med grobovi je že od začetka največ pozornosti pritegnil grob 1. Pridatki v njem so bili zloženi v skrinjo iz hrastovega lesa. Grob je vseboval stekleno žaro, kakršne se pogosteje pojavljajo v urbanih naseljih, pa tudi več drugih pridatkov, kot so steklenice in pivsko posodje, ki jih navadno ne pripisujemo lokalni izdelavi in se v drugih grobovih na najdišču ne pojavljajo v takem številu. Ne nazadnje grob vsebuje veliko količino železnih in bronastih predmetov. Najbolj preseneča prisotnost meča, ki ga je Andrej Gaspari opredelil kot zgodnjerimski gladij tipa Mainz (2008). V istem grobu so bili najdeni še okovi skrinje, več nožev, britev in drugega orodja, pa tudi žebljički, ki so morda služili za čevlje, kakršne so nosili v glavnem vojaki.

Najprej nekaj teorije …

Arheologi velikokrat vidimo in preučujemo zanimive najdbe, ostanke zgradb ter druge sledi, ki so jih ljudje zapustili v pokrajini. Manj pogosto pa se vprašamo, kdo in kaj so bili ti ljudje, saj je odgovor vedno nezanesljiv. Pogosto na podlagi nekaj koščkov keramike prepoznamo »Rimljane« in s tem se diskusija zaključi.

Ustreznejši in bolj poglobljen pristop bi moral upoštevati širšo sliko, torej kontekst, v katerem se obravnavano gradivo in najdišče nahajata.

Najdbe drobnih keltskih srebrnikov kažejo, da je bila Gorenjska v predrimskem obdobju najverjetneje del Noriškega kraljestva, ki je bilo rimski državi priključeno leta 15. pr. n. št. Gorenjska je v rimskem času spadala pod ager, upravno enoto mesta Colonie Iulie Emone, današnje Ljubljane (Vidrih Perko in Sagadin 2004 in navedena literatura).

Gorenjska je znotraj rimske države tako pripadla ne provincam, pač pa Deseti regiji Italije, za kar je bilo gotovo več razlogov, med njimi na prvem mestu strateški, brez dvoma pa tudi ekonomski. Po najdbi mejnega kamna med Emono in Akvilejo v Bevkah pri Vrhniki tudi vemo, da je emonsko mestno okrožje, t.i. ager, na zahodu mejilo relativno blizu Ljubljane. Hrana z vso drugo gospodarsko oskrbo mesta za Emono tudi ni mogla priti z južnega dela dokaj neplodnega emonskega agra, kjer

56

Bobovec, železova ruda z različnih nahajališč na Gorenjskem (Foto: T. Lauko)

se razteza Ljubljansko barje. Plodna ravnica Gorenjske, prepletena z mrežo poti, prehodov čez Alpe, a tudi podeželskih vil in manjših naselij, je nekako naravno pripadala k Ljubljanski kotlini. K temu sodijo tudi strateško pomembne povezave z Norikom na severni strani Karavank, posebej z mestom Virun v današnji Celovški kotlini. Območje Gorenjske pa je bilo že od starejše železne dobe pomembno zaradi nahajališč bobovca, visoko kvalitetne železove rude. Da je bila pomembna tudi v antiki, vemo vsaj po tem, da jo je hvalil tudi rimskodobni zdravnik Galen in jo priporočal za izdelavo zdravniških skalpelov. Takšni, narejeni iz noriškega železa, so se namreč skrhali in se zlepa niso zlomili (Vidrih Perko in Sagadin 2004 in navedena literatura). Železo je bilo presodnega pomena za rimski imperij, uporabljali so ga pri gradnji, v ladjedelstvu, pri izdelavi orodja, še posebej pa pri opremi vojske. Samo za vzdrževanje vojske se predvideva, da je bilo potrebnih 82.500 ton surovega železa na leto (Vidrih Perko in Žbona-Trkman 2005 in tam citirana literatura). Čeprav se številka zdi ogromna, je treba na tem mestu spomniti, da je bilo za opremo povprečnega vojaka (čelada, meč, bodalo, ščit, oklep, žebljički na čevljih in drugo) potrebnih okoli 20 kilogramov železa (Gaspari 2008). K temu je treba prišteti še železo, potrebno za preostalo vojaško opremo, kot so deli šotorov, kuhinjska oprema, okovi za vozove in konjska oprema, izdelavo oblegovalnih strojev, neskončne količine puščičnih in drugih izstrelkov itd. Železarsko znanje, kje najti železovo rudo, kako jo taliti, kako surovo železo pravilno obdelati in oblikovati ter

57

Ingota ali železova surovca in pozne železne ali zgodnjerimske dobe, namenjena nadaljnji obdelavi, odkrita pri Lescah (Foto T. Lauko)

prekovati, je bilo življenjskega pomena za rimsko državo. Še posebej je to veljalo za »posebne« oblike železa, za katere je v antičnih virih navedeno ime ferrum noricum ali noriško železo, ki naj bi zaradi naravne vsebnosti mangana imelo lastnosti jekla.

Regije, kot je Gorenjska, so verjetno v železu plačevale tudi davke in ga izvažale v večje urbane centre, kot je Akvileja, na kar navsezadnje morda lahko sklepamo po najdbi ingotov ali železovih surovcev v Lescah – ki so prav tako na ogled v Gorenjskem muzeju.

Kdo je bil torej skrivnostni pokojnik, pokopan z mečem? Že ob odkritju grobišča Bobovek je raziskovalce najbolj presenetila najdba meča, zaradi katerega je bil grob kaj kmalu prepoznan kot grob rimskega vojaka, ki mu je verjetno pripadalo bližnje posestvo. Na podlagi očitne razlike v količini in izdelavi pridatkov so bili drugi grobovi opredeljeni kot grobovi sužnjev (Petru 1958; 1959). Drugačno razlago je podal Andrej Gaspari, ki je grob interpretiral kot grob avksiliarnega vojaka, torej vojaka, ki je služil v pomožnih četah. Gaspari je izpostavil razliko med rednimi četami in avksiliarno ali pomožno vojsko. Dolgo je med raziskovalci obstajalo prepričanje, da je avksiliarna vojska orožje dobila le na

Eksperimentalna arheologija, kovanje železnega volka (Foto: B. Križ)

58

posodo, a zdaj je znano, da je precejšen del te opreme verjetno ostal v posesti vojakov. Meči tipa Mainz, za kakršnega je bobovški meč interpretiral Gaspari, so bila značilna oprema prav avksiliarne vojske (Gaspari 2008).

S tem, da je bil pokojnik del avksiliarne vojske, se strinjava tudi avtorici prispevka, ki pa sva interpretacijo še razširili. Glede na količino železa, ki ga je uporabljala rimska vojska, in posebna znanja, ki so bila potrebna za visokokakovostne izdelke, najdene v grobu 1, meniva, da gre za vojaka, ki je v sklopu vojske zaradi svojega nenadomestljivega obrtnega znanja deloval kot vojaški kovač (Stemberger in Vidrih Perko 2016).

Kovači so imeli posebno vlogo in status v rimski vojski. Pripadali so skupini vojakov, imenovanih immunes, ki so imeli posebna znanja in spretnosti, ki so prehajala iz roda v Rimskodobni meč, gladij z Bobovka rod in so bili brez dvoma poznani predvsem in (Foto: T. Lauko) samo staroselskemu prebivalstvu neke dežele.

Obsegala pa so, grobo našteto, poznavanje rudišč in rude, znanje o oglarjenju in različnih kakovostih lesa za pridobivanje oglja za taljenje ter kovanje, obvladovanje postopkov silno zapletenega taljenja železove rude in vseh nadaljnjih faz obdelave surovcev in prekovanj polomljenih izdelkov. Del privilegijev kovačev je bil, da jim ni bilo treba sodelovati v paradah in so imeli manj obveznosti kot drugi vojaki.

Njihova glavna naloga je bilo popravilo in zamenjava orožja in orodja, ki ga je potrebovala vojska na pohodu. To je bilo najbolj dragoceno v vojski na osvajalnih pohodih in bojiščih, ko je bila dostava orožja in orodja zaradi narave vojaških misij okrnjena, prezamudna ali celo onemogočena.

Vojska je vedno potrebovala tudi nove in nove zaloge puščičnih osti, plumbat oz. s svincem obteženih izstrelkov, balist in delov za oblegovalne konstrukcije (Sim in Ridge 2002, 36). Čeprav je eksperimentalna arheologija pokazala, da se je mogoče manjših popravil priučiti hitro, pa so bili večji in kompleksnejši predmeti, kot so meči, nekaj popolnoma drugega. Zahtevali so znanje prekaljenih mojstrov, ki je vključevalo večstoletne izkušnje (noriških) domačinov in novo pridobljenega (rimskega) znanja (Sim in Ridge 2002, 37). Lokalno prebivalstvo z območij, bogatih z železom, je poznalo bližnja rudišča, kje najti pravi les za oglje in kako ter kje

59

Prazgodovinske gomile v gozdu pod Vrtičnikom (Foto: M. Sagadin)

postaviti železarske peči (Oder et al. 2008 in tam navedena literatura). Kovanje značilnega, kot jeklo trdega in gibkega noriškega železa je prehajalo iz roda v rod, bilo je stvar izkušnje generacij in najverjetneje skrivnost mojstrov že dolgo, preden je Gorenjska padla pod rimsko oblast.

Upoštevajoč vse našteto, se torej še enkrat vprašajmo, kdo je pokopan v Bobovku v grobu 1.

Zaključek

Stekleno posodje iz rimskodobnih grobov, odkritih na Bobovku (Foto: T. Lauko)

60

V arheologiji skoraj ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kako so pokojniki dojemali sami sebe in svojo skupnost, in ne vemo, kako so jih dojemali drugi.

Lahko le posredno sklepamo. Sodobna dediščinska veda, heritologija, opozarja, da ne bo nikoli mogoče zanesljivo vedeti, kakšna je bila preteklost v resnici. Vse predlagane interpretacije preteklosti so teorije,

nastale na podlagi trenutnega znanja, družbenih in osebnih prepričanj. Zato je treba upoštevati več pristopov, pri čemer je prav, da upoštevamo tudi lokalno tradicijo in posebna znanja nekega prostora.

Kako je z grobiščem v Bobovku?

Terenski pregledi so pokazali, da je pripadalo bližnjemu, še vedno nepoznanemu staroselskemu rimskodobnemu naselju, od katerega se je ohranilo le nekaj črepinj v bližnjih njivah. Sklepajoč po pokopališču vas skoraj gotovo ni obsegala več kot nekaj deset lesenih zgradb. Ni pa moč prezreti, da se na hribu blizu Bobovka razprostira Eksperimentalna arheologija, nalaganje rude impozantno železnodobno gradišče v talilno peč (Foto: O. Lund) Vrtičnik z gomilnim pokopališčem v spodaj ležečem gozdu. So bili torej domačini v času prodora Rimljanov nasilno razseljeni in preseljeni na ravnico?

Kljub negotovosti je vendarle dokaj zanesljivo mogoče trditi, da je pokojnik v grobu z Bobovka bil domačin in je pripadal rimski vojski, kjer pa je najverjetneje opravljal specifična kovaška dela. Pridatki v grobu odražajo namreč prestiž njegovega posebnega položaja, ki ga je imel kot kovač. S kovaštvom so povezani domala vsi pridatki, najdeni v grobu, kar kaže na specifično, vrhunsko železarsko znanje pokojnika. Glede na grob, ki leži v sklopu staroselskega pokopališča in v bližini rimske ter prazgodovinske vasi, je pokopani skoraj gotovo pripadnik lokalne skupnosti. V tem primeru lahko sklenemo, da je njegovo železarsko znanje povezano s staroselskimi veščinami železarjenja in kovaštva. Hkrati je treba poudariti, da je meč v rimskodobnem grobu povsem neznačilen pridatek za rimske pokope in gre verjetno za ostanek prazgodovinskih navad prilaganja orožja v grobove bojevnikov. V tem primeru lahko razumemo vojaški meč v grobu staroselca, najverjetneje kovača v rimski vojski, kot izraz ponosa na obvladovanja specifične kovaške obrti.

61

Literatura GASPARI, A. 2008, Posoški bojevniki med samostojnostjo in rimsko vojaško službo. – V: Kofol, K. (ur.) Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju, Tolmin, 29–48.

ODER, K. et al. 2008, Tri tisočletja železarstva na Slovenskem: slovenska pot kulture železa. – Ravne na Koroškem.

PETRU, P. 1958, Latenoidni enorezni noži iz rimske nekropole v Bobovku pri Kranju. – Beograd.

PETRU, P. 1959, Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekropole v Bobovku pri Kranju. – Arheološki vestnik 13/14, 13–26.

PETRU, P. & VALIČ, A. 1958–59, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju. – Arheološki vestnik 9–10, 133–4.

SIM, D. N. & RIDGE, I. 2002, Iron for the Eagles. − Gloucestershire.

STEMBERGER, K., V. VIDRIH PERKO 2016, Grave with gladius from Bobovek near Kranj (Slovenia): An attempt at interpretation. − V: Imitation and Inspiration. Proceedings of the 18th International Roman Military Equipment Conference held in Copenhagen, Denmark, 9th–14th June 2013, 7−10.

VALIČ, A. 1956: Nove najdbe iz rimske dobe v okolici Kranja. − Arheološki vestnik 7, 444–5.

VIDRIH-PERKO, V., M. SAGADIN 2004. Gorenjska v antiki. Kamniški zbornik. 2004, let.

17, str. 207-224.

VIDRIH-PERKO, V. 2011. Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske, vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. − Kranj.

VIDRIH-PERKO, V. 2007a: Železo in železarstvo v antiki. − V: Oder, K., Ifko, S. (ur.) Med železom in kulturo: naša dediščina, naša pot / Between Iron and Culture: Our Heritage, Our Trail, Ravne na Koroškem, 72–9.

VIDRIH-PERKO, V. 2007b: Carnium in Emona’s ager. − V: Brecciaroli Taborelli, L. (ur) Forme e tempi dell‘urbanizzazione nella Cisalpina: II secolo a.C.–I secolod. C.: atti delle Giornate di studio, Torino, 301–3.

VIDRIH-PERKO, V., B. ŽBONA-TRKMAN 2005. Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini in Goriških brdih v rimski dobi : interpretacija na podlagi najdišč Loke, Neblo, Bilje in Ajdovščina. V: BRATOŽ, Rajko (ur.). Zbornik prispevkov v počastitev 75-letnice prof. Sergia Tavana. Nova Gorica: Goriški muzej, 2005. Št. 30/31, str. 17-72, ilustr. Goriški letnik, 20032004. 30-31.

VOJAKOVIČ, P. 2008: Starejše železnodobna gomila z Vrtičnika na Tupaličah pri Preddvoru na Gorenjskem. – Arheološki vestnik 59, 149–88.

62

Barbara Hofman

KONJSKA OBUVALA

Konjska obuvala ali natikači ali hiposandali so del konjske opreme za zaščito kopit. Zaščito kopit iz surove kože ali usnja so uporabljali že Grki, na italskem prostoru so se pojavila soleae sparteae, obuvala, pletena iz različnih rastlin, ohranila pa so se železna obuvala soleae ferreae.

Osrednji del tega obuvala je predstavljala železna stopalka, ploščat železen podplat, skovan križno ali krožno v velikosti kopita. Na spodnji strani stopalke so bili na osrednjem delu pritrjeni trije ali štirje kvadratni ali piramidalni izrastki, lahko pa je bila površina Konjska sandala z Vrhnike. Vir: Horvat, J., nažlebljena.

1999, 247.

Vsa konjska obuvala so imela stranska krilca, ki so bila v nekaterih primerih zelo podaljšana in so objemala kopito, sicer pa so v višino segala le do sredine kopita. Stranska krilca so lahko imela izdelana ušesa, skozi katera je potekal trak za privezovanje na kopito. Ta je bil potegnjen tudi skozi zanko, oblikovano na sprednjem in zadnjem koncu podplata.

Konjska obuvala so bila razširjena predvsem v severozahodnem delu rimskih provinc v Galiji, Britaniji ter ob Renu in Donavi, medtem ko jih v sredozemskem prostoru večinoma ne najdemo. Iz slovenskega prostora jih poznamo vsaj enajst: pet iz Vodic pri Kalcah, po eno pa iz Ljubljane, Spuhlje-Gajk, s Cola, Vrhnike, iz Logatca in Grosuplja.

Konjske sandale so na kopito nameščali redkokdaj, le v posebnih razmerah, predvsem na blatnih, spolzkih, kamnitih ali zamrznjenih tleh. Uporabljali so jih za vlečne živali (mule, osle, vole) in ne za jezdne konje, kar potrjujejo najdiščne okoliščine. Največ jih namreč izhaja iz civilnih naselbin in s cest.

Konjska obuvala se ne pojavijo pred drugo polovico 1. stoletja po našem štetju, najstarejša so datirana v 4. stoletje. So predhodnik konjskih podkev, ki so se razvile v 5. stoletju.

63

Konjske podkve z najdišč Grosuplje, Kalce in Logatec (objave gl. lit.)

Literatura Hofman, B., 2010, Končno poročilo o arheoloških izkopavanjih na lokaciji trgovskega centra Hofer Grosuplje. EŠD 11867 Grosuplje – Arheološko najdišče ob železnici. 24.

Horvat, J., 1999, Posestva in kmetijstvo, Zakladi tisočletij. 247–249. Slika zgoraj, str. 247.

Lubšina-Tušek, M., 2006, Rimska cesta med Pragerskim in Godenci. Trasa Celeia–Poetovio– Savaria. Rimske ceste in projekt avtocest. Novo mesto. 32–35.

Lawson, K. A., 1978, Studien zum Römischen Pferdegeschirr. Jahrbuch des RömischGermanischen Zentralmuseum Mainz 25. Mainz 1982. 131–172.

Pflaum, V. 2007, The supposed Late Roman hoard of tools and a steelyard from Vodice near Kalce. Arheološki vestnik 58. 285–332. Šinkovec, A., 2020, Longaticum – Logatec. Katalogi in monografije 41. 77–91.

64

Aleksandra Nestorović, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Belerofont – junak, ki ubija pošast

Podobo Belerofonta, priljubljenega antičnega junaka, ki ubija pošast, poznamo tudi z območja Ptuja. Primer mozaika, ki je krasil vilo, je visoke umetniške kakovosti.

Morda je Belerofont ključen za razumevanje motiva svetega Jurija, zaščitnika mnogih mest, tudi Ptuja.

Belerofont, ki sodi med največje grške mitske junake, je sin Glavka in Evrimede ter vnuk Sizifa, izzivalca bogov, po katerem je podedoval drznost. Rodil se je v Korintu. Zaradi uboja korintskega tirana je moral v izgnanstvo. Zatočišče je našel pri Projtu, tirintskem kralju, kjer se je vanj zaljubila kraljeva žena Steneboja in ga poskušala zapeljati. Mladenič jo je sicer zavrnil, vendar se je ona iz maščevalnosti zlagala možu, da jo je skušal posiliti. Kralj gosta ni smel ubiti, saj ni hotel prekršiti svetih pravil gostoljubja. Zato je Belerofonta poslal v Likijo (pokrajino na jugozahodu Male Azije) k svojemu tastu, kralju Jobatu, s prošnjo, naj ga ubije.

Vendar si tudi ta ni upal ubiti gosta, zato se ga je skušal znebiti z vrsto nevarnih nalog. Prva je bila spopad s hibridno pošastjo Himero, sestavljeno iz leva, koze in kače. Belerofontu je krilatega konja uspelo ukrotiti s čarobnimi uzdami ob pomoči boginj Atene in Here. Na Pegazu je ubil Himero, poleg tega je izvedel tudi druga junaška dejanja. Ko je Jobat uvidel, da njegovi naklepi niso uspešni, mu je dal svojo hčer za ženo in obenem kraljestvo. Belerofont je s Pegazom krenil proti Olimpu, s čimer si je nakopal jezo bogov, zato je do smrti ponižan taval po svetu (Hornblower, Spawforth 2005, 237, 238, Iozzo 2012, 117; Slapšak 2017, 168–170).

Belerofont na Pegazu, ki ubija Himero, je eden najpomembnejših mitov peloponeškega cikla in eden najzgodnejših motivov, ki je našel izraz v grški umetnosti (Iozzo 2012, 111). Mit je navdihnil tudi dramatike. Od Grkov so motiv prevzeli Etruščani (Yalouris 1993, 31, 33).

Najpogostejši motiv Belerofontovega boja s Himero se v antični umetnosti pojavlja vse od zgodnje grške arhaike do konca antike v skoraj nespremenjeni obliki. V rimskem času se pomen motiva še razširi. Belerofont na Pegazu postane simbol rimskih cesarjev, njihove božanskosti in nesmrtnosti. Boj s Himero pa predstavlja tudi boj proti sovražnikom Rima (Yalouris 1993, 34, 35). V pozni antiki pridobi velik pomen Virtus (pogum, krepost, plemenitost) v povezavi s Felicitas (sreča, blaženost). Osrednji motiv poudarjajo tudi spremljajoči motivi, kjer se pojavljajo

65

predvsem upodobitve letnih časov, personifikacije vetrov, lovskih prizorov ipd.

Pojem Virtus dobi v 3. stoletju transcendentalni pomen in Belerofontova zmaga nad Himero simbolizira zmago dobrega nad zlom, Belerofont sam pa nastopa kot premagovalec zla nasploh. Zato Belerofonta v boju s Himero v pozni antiki najdemo v kombinaciji z izrazito krščanskimi motivi (Djurić 1984, 211).

Mozaik z motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero, je bil odkrit leta 1973 ob preventivnih arheoloških izkopavanjih na Spodnji Hajdini pri Ptuju, severno od Mariborske ceste (Šubic 1973, 212, 213).1 Glavnina mozaika je bila prenesena v Pokrajinski muzej Ptuj in nato odpeljana v Restavratorski center v Ljubljani (Djurić 1984, 209), deli mozaika so še v Restavratorskem centru ZVKDS v postopku restavriranja.2 Osrednji motiv mozaika z Belerofontom, ki ubija Himero, je bil restavriran in na ogled v lapidariju dominikanskega samostana na Ptuju. Od 2012, ko so bile arheološke zbirke deložirane, pa je deponiran in javnosti nedostopen.

Dele istega mozaika je na Spodnji Hajdini (Sitarjeva in Župančičeva njiva) izkopalo že Muzejsko društvo Maribor med letoma 1904 in 1905. Fragmenti predstavljajo dele bordur, večbarvno dvotračno in večtračno pletenino ter rastlinske vitice. Ti deli mozaika3 so hranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor (Djurić 1973, 598, T. LXXVI–LXXVII).

Risarska rekonstrukcija mozaika (interpretacija B. Djurić, risba D. Grosman) 1 2 3

66

Spodnja Hajdina – arheološko najdišče Hajdina, EŠD: 6484 (parc. 1110/5, 1111/4, 1112/5).

A150 Ptuj, A155 Ptuj, A156 Ptuj, A158 Ptuj, A172 Ptuj, A191 Ptuj. Podatki: Jelka Kuret, ZVKDS, Restavratorski center.

Inv. št. 2294, 2295, 2296, 2299, 2300

Barvni mozaik je slabo ohranjen, od celotne površine, ki je znašala približno 64 m2 (8 x 8 m), se je ohranilo okoli 15 odstotkov. Vendar pa so ohranjeni nekateri ključni deli, ki omogočajo rekonstrukcijo njegove zasnove. Shema mozaika je centralna z osrednjim, slikovnim poljem kvadratne oblike, obdanim z večbarvno dvotračno pletenino s trni, ki ji sledi okvirni figuralni pas – bordura z večbarvno dvotračno pletenino s trni, enaka prvi, nato pa se zvrstijo bordura s fino stilizirano rastlinsko vitico, bordura z večbarvno šesttračno pletenino in na koncu okvirni pas ortogonalne mreže kvadratov ter pravokotnikov z različnimi polnilnimi motivi (Djurić 1984, 209).

Polihromne bordure so zelo razkošne in se pojavljajo le na najbolj reprezentativnih mozaikih. Taka je dvotračna pletenina s trni, najbogatejša različica pletenine nasploh, ki se pojavlja le kot bordura bogato, navadno figuralno okrašenih mozaičnih polj. Okvirni figuralni pas, ki je skoraj popolnoma uničen, je dopolnjeval osrednjo figuralno kompozicijo in jo precizneje določeval. Ohranjen je le motiv bika, zato domnevamo, da so podobo obdajali pastoralni motivi.

Osrednje slikovno polje prikazuje večbarvno figuralno kompozicijo na nevtralnem, belem ozadju. Skoraj v celoti je ohranjen krilati konj v skoku v desno, del jezdeca (noga, obleka) s sulico, uperjeno v levjo glavo živali. Pošast z levjo in kozjo glavo ter kačo na mestu repa je le deloma ohranjena, vendar v njej prepoznamo Himero (Djurić 1984, 209, 210, 212). Osrednja podoba torej kaže Belerofonta na Pegazu v diru, ki s sulico ubija Himero. Pegaz je prikazan v profilu proti desni, vendar z glavo, obrnjeno proti gledalcu.

Belerofont je verjetno s trupom obrnjen proti gledalcu. V desnici drži sulico, s katero bo prebodel Himerino levjo glavo, iz katere bruha ogenj, za njo je upodobljen bruhajoči ogenj druge, kozje glave pošasti. Himera je prikazana v diru v profilu proti levi, proti levi so obrnjene vse tri glave.

Mozaik je izveden izjemno kakovostno in predstavlja najbolj reprezentančen Motiv bika na okvirnem figuralnem pasu primer mozaika na Ptuju. (arhiv ZVKDS, Restavratorski center)

67

Osrednje, centralno polje mozaika z motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero.

(Akcesijska št. 3/2020, foto: B. Farič, arhiv PMPO)

Polihromni mozaiki s centralnim motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero, se pojavljajo v rimskih provincah v 3. stoletju in jih sledimo skozi celotno poznoantično obdobje. Navadno so uokvirjeni v kvadratnem polju ali medaljonu.

V nasprotju z motivom iz Petovione in kot pri bolj realistični upodobitvi z Rodosa (Lochin 1994, 225/166, 167–169, 227/217), kjer je Pegaz obrnjen v profilu proti desni, Himera pa v profilu proti levi, sta v preostalih primerih Pegaz in Himera upodobljena v profilu proti desni. Motiv iz Petovione, kjer v profilu upodobljena Pegaz in Himera tečeta vsak v svojo smer, je manj realističen, vendar kompozicijsko bolj dovršen. Lahko domnevamo, da je razlika v motivih tudi pomenska, saj tam, kjer Pegaz in Himera tečeta v isto smer, jezdec lovi zver, kjer pa sta Pegaz in Himera obrnjena v nasprotni smeri, pa zver napada jezdeca.

Ptujski mozaik sodi v pozno antiko (Djurić 1984, 212), kar dokazujejo tudi novci, najdeni na njem (Šubic 1973, 212, 213); ti postavljajo zgornjo časovno mejo njegovega nastanka oz. uporabe v sredino 4. stoletja. Na osnovi pletenine je mozaik datiran v 3. stoletje (Djurić 1973, 598, T. LXXVI–LXXVII). Glede na novejša dognanja bi ga lahko na osnovi večtračne pletenine s trni oz. pletenine v obliki keliha, ki se pojavlja od druge polovice 3. do polovice 4. stoletja (Rinaldi 2007, 448), zamejili v ta čas.

68

Tako kakovostni mozaiki so navadno krasili razkošnejše hiše, vile in palače.

Največji so bili po navadi v prostorih, ki so najbolj reprezentančni in namenjeni sprejemu gostov (npr. v jedilnici oz. triclinia). Motivi na mozaikih so premišljeno izbrani in povezani z uporabo posameznih prostorov ali sporočilom, ki ga je lastnik naslavljal na obiskovalce (Panayides 2000, 404, 406).

Nekatere mozaike z Belerofontom lahko razumemo v kontekstu politične propagande, ki kaže na duhovno in religiozno superiornost rimske (vojaške) moči nad barbari, ki jo je širila vojaška ali civilna administracija. Če domnevamo, da je centralni prizor podkrepljen s serijo pastoralnih prizorov, je njegov pomen dopolnjen še s sporočilom, da vojaški poveljnik oz. cesar skrbi za blaginjo naroda z obrambo meja imperija. Tak primer je denimo mozaik z motivom Belerofonta, ki ubija Himero, iz vile iz Bruckneudorfa (Zabehlicky 2008, 43, 44), podobne mozaike pa pozneje najdemo tudi v cesarskih prestolnicah Konstantinoplu in Raveni. Zato bi lahko mozaik s Ptuja razumeli v kontekstu vojaške aristokracije, ki pridobi pomen v pozni antiki.

Motiv Belerofonta se v panonskem prostoru pojavlja v 4. in 5. stoletju na (vojaških) pasnih opravah, sočasno in pozneje pa vedno bolj tudi v krščanskih kontekstih, na reliefnih okovih skrinjic (Milavec 2011, 136–145). Zadnji odmev lahko vidimo v poznoantičnih-zgodnjebizantinskih okroglih fibulah iz 6. in 7. stoletja, na katerih pa se hkrati že pojavlja tudi motiv njegovega naslednika, »svetega jezdeca« (Bollók 2014, 260, 266), ki z nimbom in kopjem v obliki križa že nedvomno kaže krščansko vsebino. Ta motiv se nadalje razvija in se pozneje kaže v vrsti bojevniških svetnikov (Lochin 1994, 230, Slapšak 2017, 168–171). Med njimi je tudi sveti Jurij, eden najpriljubljenejših svetnikov, zavetnik številnih mest in dežel, med drugim tudi Ptuja (Zadravec 2019, 76, 77).

Literatura Bollók, Á. 2014, Bellerophon and Crucifixion? A brief note on late antique circular box brooches from Pannonia. V: Mensch, Siedlung und Landschaft im Wechsel der Jahrtausende am Balaton/People, Settlement and Landscape on Lake Balaton over the Millennia. Castellum Pannonicum Pelsonense (4), Rahden, 259–279.

Djurić, B. 1976, Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije, Arheološki vestnik 27, 537–625.

Djurić, B. 1984, Bellerofontov mozaik s Ptuja, Živa antika 34, 209–212.

Iozzo, M. 2012, The Chimaera, Pegasus and Bellerophon in Greek Art and Literature. V: G. C. Cianferoni, M. Iozzo, E. Setari (eds.), Myth, Allegory, Emblem. The Many Lives of the Chimaera of Arezzo, Colloquium Getty Museum 2009, Roma 113–138.

Lochin, C. 1994, Pegasos (Pegasos, Bellerophon). V: LIMC VII/1, München, 214–230.

69

Lochin, C. 1994, Pegasos. V: LIMC VII/2, München, 141–171.

Milavec, T. 2011, Poznorimske pasne garniture z jezdeci iz jugovzhodnih Alp in Panonije. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu. Vol. 28, 133–146.

Panayides, A. M. 2000, Mosaik. Der neue Pauly, Enzyklopädie der Antike, H. Cancik, H. Rinaldi F. 2007, Mosaici e pavimenti del Veneto. Province di Padova, Rovigo, Verona e Vicenza (I secolo a. C.-VI secolo a. C.), Antenor. Quaderni 7, Roma, Venezia.

Slapšak, S. 2017, Antična miturgija, Ljubljana. Šubic, Z. 1973, Sp. Hajdina, Varstvo spomenikov (Monuments Conservation) XVII–XIX/1, 178–243, Ljubljana, 212, 213.

Zabehlicky, H. 2008, Die Römische Palastanlage von Bruckneudorf, Wien.

Zadravec, D. 2019, Podoba Svetega Jurija na ptujskih mestnih znamenjih. V: B. Vnuk (ur.), Sveti Jurij – zavetnik Ptuja, Ptuj.

Yalouris, N. 1993, Pegasus in der antiken Mythologie. V: C. Brink, W. Hornbostel (ur.), Pegasus und die Kunste, Hamburg, 27–36.

Spletna vira: Hornblower, S., A. Spawforth (ur.) 2005, The Oxford Classical Dictionary, 3 rev. ed., dostop 4.

6. 2020. https://ia801007.us.archive.org/30/items/TheOxfordClassicalDictionary/The-OxfordClassical-Dictionary.pdf.

70

Maja Bausovac, Jure Krajšek

Raziskave na Glavnem trgu v Celju – nova spoznanja o rimski Celeji Sistematične arheološke raziskave v Celju potekajo že vse od sredine 19. stoletja, pa vendar je o Celeji, njenem nastanku in razvoju še vedno veliko neznanega. Zato so vsake nove raziskave in vsako novo odkritje izredno dragoceni, saj dodajajo nov kamenček v velik mozaik poznavanja rimske Celeje.

Arheološke raziskave, ki so potekale ob obnovi tlakov ter energetske in komunalne infrastrukture v starem mestnem jedru Celja – na Glavnem in Krekovem trgu ter Prešernovi, Savinovi in Stanetovi ulici – med letoma 2012 in 2014, so bile zato izredno zanimive in zaželene. Na večjem območju današnjega in že srednjeveškega mestnega jedra so bili dokumentirani arheološki ostanki ter vsi posegi vanje. Ti novi podatki so v kombinaciji z nedavnimi spoznanji razjasnili nastanek marsikaterih sicer že zabeleženih in nepravilno oziroma pomanjkljivo interpretiranih struktur.

V prvi fazi obnove starega mestnega jedra (2012–2013) je bil tako prvič arheološko dokumentiran potek danes nad tlemi nevidnih delov srednjeveškega obzidja Celja. Prav tako se je razjasnil izvor nekaterih t. i. rimskih kanalov, saj je bil ob prenovi na več mestih jasno viden in tudi dokumentiran del celjske kanalizacije, ki so jo zgradili v prvi polovici 19. stoletja in ne v rimskem času, kot se je domnevalo dotlej. Čeprav na videz nepomembni podatki so bili zelo dragoceni za prepoznavanje rimskega in poznorimskega rastra Celeje.

V nadaljevanju obnove mestnega jedra na Glavnem trgu in severnem delu Stanetove ulice v letih 2013 in 2014 pa so bili dokumentirani rimski zidovi in strukture, kar je popolnoma spremenilo poznavanje nastanka in razvoja rimske Celeje. Za območje Glavnega trga so od 16. stoletja sicer znane omembe odkritij mozaikov, poslikanih zidov in drugih struktur, ki pa so pogosto netočne in se v najboljšem primeru omejujejo na območje celotne hiše ali pa celo ulice; pripomorejo le k prepoznavanju potenciala območja, ne pa k prepoznavanju in določanju rastra rimskega mesta. Prav tako so se ob izgradnji kanalizacije in vodovoda v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja pokazali številni zidovi, ki so izvirali iz obdobij pred srednjeveško organizacijo prostora. Žal so bili ti le fotografsko zabeleženi, ne pa tudi podrobneje dokumentirani, izmerjeni ali locirani. Na fotografijah so dobro vidni številni zidovi, potekajoči po trgu, med njimi tudi kulturne plasti, ki so segale razmeroma visoko, skoraj do modernih tlakov. Pri zadnji obnovi se je na območju celotnega Glavnega trga na več lokacijah potrdilo stanje, vidno na starih fotografijah. Čeprav so bili gradbeni

71

Sl. 1: 3D-model mozaika iz vile 1 ob odkritju (Foto: arhiv PMC)

posegi plitvi – do globine 0,6 m pod današnjim tlakom, so že posegali v intaktne arheološke plasti, nastale v 4. in 5. stoletju. Presenetila nas je predvsem odsotnost srednjeveških in novoveških plasti ter struktur, saj so podlage za tlake iz 20. stoletja večinoma ležale neposredno na plasteh poznorimske Celeje ali pa na močno premešanih in časovno nedoločljivih plasteh.

Na zelenici, kjer je nekoč stalo ulično krilo hiše Glavni trg 17a in je bilo podrto med drugo svetovno vojno, so bili neposredno pod rušo odkriti zidovi rimske stavbe ter del srednjeveške kleti najstarejše celjske mestne hiše.

Ravno zaradi posegov v intaktne arheološke plasti je bil na južni polovici Glavnega trga potreben arheološki izkop. Pri tem smo se ustavili že na najmlajši v celoti ohranjeni fazi poznorimske Celeje iz poznega 4. stoletja. Poleg cestišča glavnega mestnega dekumana (decumanus maximus) na skrajnem južnem delu trga smo namreč odkrili in delno raziskali še del stebrišča in pločnika I. vzhodnega karda (cardo I) ter dele petih različnih stavb z razmeroma dobro ohranjenimi ometi in tlaki. Še posebej sta izstopali dve mestni vili (domusa), ki smo ju dokumentirali vzdolž zahodnega roba Glavnega trga, zahodno od že omenjenega I. vzhodnega (stranskega) karda. Obe sta bili raziskani le delno – na odprti površini trga in do določene globine, saj zaradi statičnih razlogov posegi v globino ob obstoječih, večinoma srednjeveških stavbah niso bili mogoči.

Tako je bil natančno in v celoti dokumentiran potek zidov najmlajše faze ter razvoj stavb v 4. in 5. stoletju n. št. Raziskave zgodnejših faz rimske Celeje so bile omejene na redke sonde, ki so pokazale, da se je pozidava na celotnem obravnavanem območju začela istočasno in da debelina ter globina arheoloških plasti sovpadata s tistimi s širše raziskanih lokacij na skrajnem južnem robu rimske Celeje. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov lahko najzgodnejše naselbinske plasti na tem delu Celeje in obenem tudi začetek izgradnje rimskega mesta na ravnici med strugami (območje današnjega starega mestnega jedra Celja) umestimo v začetek 1. stoletja n. št. Podatki iz sond kažejo tudi, da se je enaka

72

Sl. 2: Pogled na raziskani del rimskega domusa (vila 2) na lokaciji Glavni trg 17a (Foto: arhiv PMC)

usmeritev zidov obdržala od začetka izgradnje pa vse do konca 4. ali prve polovice 5. stoletja.

Severno ležeči domus (poimenovan tudi vila 2) je bil odkrit in dokumentiran na ulici pred stavbo Glavni trg 17a in pod zelenico, kjer je nekoč stala že omenjena v bombardiranju uničena stavba. Že takoj po odstranitvi travne ruše so se pokazali dobro ohranjeni zidovi, ki so se nadaljevali v smeri proti zahodu, z ostanki hipokavsta in stensko poslikavo. Odkritje nas je presenetilo, čeprav je bilo nekoliko pričakovano: v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil namreč v neposredni bližini – na dvorišču stavbe Glavni trg 17a – ob obnovi greznice dokumentiran mozaik, mozaike na tej lokacije pa omenjajo tudi starejša poročila.

Poleg zidov antičnega objekta smo odkrili tudi mlajše – srednjeveške zidove in strukture, ki so se po koncu raziskav izkazali za del kleti prve celjske mestne hiše.

To je ob podelitvi mestnih pravic leta 1451 mestu podaril Friderik II. Celjski.

Poleg zidov t. i. vile 2 so bili na severni strani izkopa odkriti zidovi drugega domusa, ki ni bil posebej poimenovan in se je nadaljeval proti severu in zahodu.

V vili 2 smo v celoti raziskali dva z mozaiki in razkošno živobarvno stensko poslikavo opremljena prostora, ki se je ohranila kljub temu, da so bili vsi zidovi prostorov ohranjeni le od višine 0,35 do 0,5 m.

Večji izmed prostorov (prostor 1) – ob severnem robu stavbe, je bil pravokoten in je potekal v smeri vzhod–zahod. Tlakovan je bil z mozaičnim tlakom iz črnih kock. Z južno ležečim prostorom (prostor 2) je bil povezan s prehodom v predelnem zidu, vendar je kamniti prag že manjkal.

73

Sl. 3: Pogled na pločnik z ostanki stebrišča I. vzhodnega karda in na zunanjo steno domusa (vila 1) (Foto: arhiv PMC)

Prostor 2 je bil tlakovan z belim in črnim mozaikom. V okvirju iz črnih kock je bilo ornamentalno polje z geometričnimi, figuralnimi in vegetacijskimi motivi.

Ob vzhodno (zunanjo) steno prostora je bil kasneje vgrajen hipokavst, pri čemer je bil del mozaika odstranjen in ponovno položen. Linija, do koder je segal poseg oziroma popravilo, je še dobro vidna.

Vzhodno od obeh prostorov je bila dokumentirana še ena, s hipokavstom (toplozračnim ogrevanjem) opremljena soba vile oziroma domusa, ki je bila prizidana kasneje – v najmlajši fazi uporabe stavbe (najverjetneje na začetku 5. stoletja). Soba, ki je imela na južni strani prefurnij (kurišče), je bila pozidana kar čez zahodni pločnik in del cestišča nekdanjega prvega vzhodnega (stranskega) karda (I. cardo). Ulica, sprva široka okoli 12 m, je bila ob koncu 4. ali na začetku 5. stoletja zaradi pomanjkanja prostora tudi sicer povečini pozidana; na njej je bil puščen le še ozek prehod.

Hodni nivo prizidanega prostora je bil višji od novodobnega nivoja trga, zato o opremi sobe ne moremo povedati veliko, že sama vgradnja hipokavsta pa nakazuje na bivalni prostor z bolj razkošno opremo.

Ob izgradnji prizidka na vzhodni strani vile 2 so poleg prvega vzhodnega karda pozidali tudi stransko uličico v smeri vzhod–zahod, ki je v zgodnjerimskem času ločevala vilo 2 od bolj severno ležeče stavbe.

Pri tem so popravili severovzhodni vogal prostora s črnim mozaikom (prostor 1), ki je bil prvotno zaobljen zaradi lažjega zavijanja v uličico. Popravilo se je poleg zidov

74

izvedlo tudi na mozaičnem tlaku, ki so ga dopolnili z belimi kockami, tako da sta prvotna oblika prostora in notranja linija poteka zidov še vedno dobro vidni.

V nadaljevanju raziskav za potrebe temeljenja prezentacijskega paviljona smo v eni od sond dokumentirali še mozaik belo-črnih izmenjujočih se kvadratov v sosednjem, zahodno ležečem prostoru (prostor 3), ki je bil ravno tako z odprtino v predelnem zidu povezan s prostorom 1; slednjega lahko najverjetneje interpretiramo kot hodnik.

Južno od vile 2 smo na lokaciji Glavni trg 13–16 dokumentirali rimsko hišo, t. i. vilo 1, ki je bila postavljena severozahodno od križišča med glavnim dekumanom in I. vzhodnim kardom.

Raziskali in dokumentirali smo le niz prostorov ob I. vzhodnem kardu oziroma celotno vzhodno fasado stavbe, vzdolž katere je potekal pločnik ulice, tlakovan z maltnim estrihom in opremljen s stebriščem. Med pločnikom in cestiščem je bil odkrit niz masivnih peščenjakovih blokov, na mestih, kjer so nekoč stali stebri, pa so bili bloki razširjeni.

Znotraj stavbe smo dokumentirali štiri prostore. Najbolj zanimiv je bil prostor 1, ki se je nahajal v severovzhodnem vogalu stavbe in je bil opremljen s hipokavstom, večbarvnim mozaikom in je imel s freskami okrašene stene. Žal je bila v poantičnem obdobju v tem prostoru skozi mozaična tla vkopana shrambna jama, ki je povzročila sesutje nekaterih kamnitih stebričkov hipokavsta in s tem tudi sesutje preostalega dela mozaika. Velikost prostora smo na podlagi arhitekture in vzorca mozaika ocenili na več kot 40 m2.

Mozaik, sestavljen iz 9–10 mm velikih kock, je obrobljal širši črni pas, znotraj katerega je bil še širši pas belih kock; nato so izmenično sledili trije 3–5 cm debeli pasovi črnih, belih in ponovno črnih kock, ki so obrobljali rastlinski in figuralni preplet, izdelan iz črnih kock na beli podlagi okoli ornamentalnega dela mozaika.

Osrednja polja mozaika so predstavljali rdeči in beli kvadrati (iz kock velikosti 3 × 3 mm) znotraj geometrično razdeljenih osmerokotnih polj, ki so jih obdajale večtračne barvne pletenice iz zelenih, črnih in belih kock.

Motivi iz osrednjih polj mozaika se zaradi izgradnje niza srednjeveških hiš ob zahodnem robu Glavnega trga žal niso ohranili, nedvomno pa ta mozaik predstavlja najbolj kvaliteten izdelek med doslej odkritimi mozaiki Celeje in se lahko kosa z najboljšimi podobnimi izdelki iz regije ali drugih delov rimskega imperija.

Okoli jugovzhodnega vogala vile 1 (prostor 4) so bile vzdolž obeh pločnikov (glavnega dekumana in I. vzhodnega karda) vgrajene masivne kamnite baze za stebre z vidnimi utori za leseno konstrukcijo; na podlagi analogij predvsem iz bolje poznanih in ohranjenih rimskih mest Italije lahko domnevamo, da se je prostor

75

nekaj časa uporabljal kot lokal ali trgovina z odprtima izložbama, kjer so vlogo nosilnih zidov prevzeli stebri na masivnih kamnitih bazah.

Celotna vzhodna (zunanja) stena vile 1 je bila na zunanji strani ometana in je merila v dolžino enako kot vzhodna zunanja stena severneje ležeče vile 2; tako sta obe hišni fasadi skupaj merili 59,2 m, kar je točno 200 rimskih čevljev (1 rimski čevelj = 296 mm). Ob nadaljnjih raziskavah in primerjavah z drugimi do zdaj raziskanimi ter dokumentiranimi antičnimi objekti v Celeji se je izkazalo, da je razdalja med I. vzhodnim kardom, odkritim na Glavnem trgu, in glavnim mestnim kardom (Cardo maximus), raziskanim in dokumentiranim na več lokacijah, enaka 88,8 m oziroma 300 rimskih čevljev. Tako načrtovani modularni bloki gradbenih parcel, veliki 200 × 300 rimskih čevljev, ustrezajo tudi drugim razdaljam med odkritimi rimskimi ulicami Celeje.

Prav tako se je pokazala velika podobnost med zasnovami rimskih hiš v mestu. Čeprav v Celeji ni znana nobena v celoti raziskana hiša, se namreč razmiki med nosilnimi zidovi in velikost prostorov posameznih hiš iz različnih delov Celeje med seboj ujemajo.

Na podlagi nekoč napačno umeščenega prvega vzhodnega karda in s tem sprva na videz neujemajoče se mreže ulic je do raziskav na Glavnem trgu veljalo prepričanje, da je Celeja rasla precej stihijsko in se širila ter razvijala v skladu s potrebami in rastjo števila prebivalcev.

Raziskave na Glavnem trgu so tako, čeprav so bile osredotočene predvsem za zadnje rimske faze in so bile prostorsko omejene le na dele objektov in javne infrastrukture, spremenile poznavanje razvoja Celeje. Natančna umestitev stranskih ulic in prehodov med hišami je namreč pokazala na izredno urejeno in natančno načrtovano pozidavo mesta že od samih začetkov poselitve prostora na ravnici med strugami Savinje, Voglajne in Hudinje. Omenjenega načrta so se strogo držali še vsaj do druge polovice 4. stoletja.

Spremembo usmeritve zidov in pozidavo prej skrbno načrtovanih in grajenih ulic pa lahko razložimo s pomanjkanjem prostora v mestu, saj je bilo le-to verjetno že od začetka 3., zagotovo pa od sredine 4. stoletja obdano z obzidjem. Družbene spremembe na eni in nova upravna razdelitev države na drugi strani so v 4. stoletju, ob večjem regionalnem pomenu municipija Celeje (mesto zelo verjetno postane upravno središče Mediteranskega Norika) in posledično tudi ekonomsko boljšim razmeram v mestu, povzročile povečanje števila prebivalcev, ki se zaradi varnosti želijo naseliti znotraj obzidja. Ker nepozidanega prostora v mestu ni, se začne pozidava na prej precej prostorsko potratnih, široko zgrajenih ulicah.

Omenjene raziskave na Glavnem trgu pa niso zaslužne le za drastično spremembo v poznavanju razvoja rimske Celeje, temveč so omogočile tudi boljši vpogled

76

v do takrat slabo poznano življenje v poznorimski Celeji. Številne najdbe, predvsem novci in odlomki uvoženega transportnega posodja – predvsem amfor, dopolnjujejo podatke o razvoju ter visokem standardu v mestu, o katerih pričajo tudi arhitekturni ostanki.

Celje ima zaradi obsežne stratigrafije ter intenzivne srednjeveške in predvsem novoveške pozidave pomerija rimskega mesta le malo možnosti za prikaz ostankov, ki se sicer dobro ohranjeni skrivajo v tleh. Ob obnovi mestnega jedra in spremljajočih arheoloških raziskavah se je delo ves čas prilagajalo odkritjem in tako omogočilo čim boljše ohranjanje arheološkega »zapisa«. K temu je pripomoglo dobro sodelovanje mestnih oblasti, gradbenikov, spomeniškovarstvene službe in raziskovalne ekipe, obenem pa sta bila zaradi kontinuitete raziskovalne ekipe, ki ima skozi številne projekte v mestu veliko boljši vpogled v stanje raziskav, hitreje prepoznana pomen in izjemnost posameznih odkritij. Tako sta arheološka ekipa in spomeniškovarstvena služba že v času gradbenih del in spremljajočih arheoloških raziskav uspeli navdušiti in prepričati investitorja ter projektante o vključitvi posameznih odkritij v končno ureditev.

Na območju vile 1 (Glavni trg 13–16), ki je stala na javni površini trga, so bile strukture in zidovi rimske hiše prezentirani v sklopu nove ureditve. Zunanje stene hiše se v kombinaciji kamnitih blokov in linij v tlaku kontinuirano nadaljujejo ter tako zelo očitno nakazujejo obliko in velikost rimske hiše. Predelne stene in tlakovanja so nakazani v tleh z linijami in spremembami tlaka. Na mestu odkritja je na pohodni površini trga (približno 0,6 m nad nivojem odkritja) v tla vgrajena pohodna moderna rekonstrukcija mozaika. S kovinskimi točkami in napisom pa je podobno kot na drugih lokacijah v mestu nakazan potek glavnega mestnega dekumana.

Na območju vile 2, ki je v večjem delu stala na zelenici – izven trških hodnih površin, pa so bili strukture in zidovi vile konzervirani, delno restavrirani in prezentirani v sklopu novo projektiranega in z namenom prezentacije odkritij zgrajenega »Paviljona za prezentacijo arheoloških ostalin«. Ta deluje v okviru mestnega turistično informativnega centra in poleg in situ prezentiranih ostalin rimskega domusa in dela kleti prve celjske mestne hiše vsebuje tudi manjšo arheološko razstavo o Celeji in arheoloških odkritjih na Glavnem trgu v pritličju ter predstavitev originalnega konzerviranega in restavriranega mozaika iz vile 1 v kletni etaži.

Poleg številnih novih podatkov so odkritja na Glavnem trgu omogočile tako Celjanom kot obiskovalcem od drugod vpogled v del zgodovine nekdaj veličastne in pomembne Celeje.

77

Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman

Oljenka iz Ajdovščine

Predstavitev se osredotoča na oljenko, odkrito med izkopavanji v mestnem jedru Ajdovščine (Fluvio Frigido/Castra) v letu 2019. Izkopavanja so se odvijala v sklopu obnove mestnega trga in so s prekinitvami trajala dve leti. Med izkopavanji so bili odkriti ostanki petih stavb, obzidje in del ceste.

Rimska obcestna postaja ob cesti iz Ogleja proti Emoni, ki poteka skozi Vipavsko dolino, je na območju Ajdovščine bila postavljena v zgodnjecesarskem obdobju.

Iz zapisov vemo, da so jo poimenovali Mansio Fluvio Frigido ali ‚Postaja pri Mrzli reki‘, današnji potok Hubelj. V kasnejših stoletjih (v poznem 3. in začetku 4. stoletja) nemirnih in nestabilnih politično-vojaških razmer so na prostoru, ki se razteza od Kvarnerskega zaliva preko slovenskega ozemlja do mesta Cividale v

Slika 1. Obris obzidja trdnjave Castra v zračnem pogledu na sodobno Ajdovščino (Izdelava M. Urek; zemljevid DMV 100, GURS).

78

Italiji, zgradili obrambno linijo, znano pod imenom Claustra Alpium Iuliarum. Kot del tega sistema je bila, na stičišču potokov Hubelj in Lokavšček, zgrajena trdnjava Castra. Ležala je severno od stare obcestne postaje na območju današnjega mestnega jedra Ajdovščine (sl. 1). Castra je postala relejna postaja, v kateri je bil verjetno nastanjen vojaški garnizon in morda tudi vojaško poveljstvo. Drobne najdbe z najdišča, predvsem različne amfore in namizno posodje, kažejo na dobro organizirano oskrbo z različnim blagom, ki je bilo uvoženo iz celotnega rimskega imperija.

Med gradivom je bilo najdenih več kot 100 odlomkov različnih oljenk, ki so vse razen ene datirane v čas od druge polovice 1. do konca 4. stoletja našega štetja.

In prav tej oljenki so bomo posvetili v tem prispevku, saj predstavlja edinstveno najdbo v luči svojega osrednjega motiva, ramenskega okrasja, izvora in datacije (sl. 2). Kot prvo oljenka ni ohranjena cela, ohranjen je le del diska ter ramena z ročajem. Ročaj je trden in klinast, greben se, za lažjo pritrditev na oljenko, spušča navpično. Na osrednjem delu diska je reliefno upodobljena stavba z okrašenimi vrati in trikotno streho, z dvema stebroma ali stolpom na vsaki strani. Majhen rob uokvirja ramenski del oljenke in ga ločuje od diska. Ramenski del je zapolnjen z enako oddaljenimi geometrijskimi motivi, ki so sestavljeni iz treh koncentričnih krogov. Okras na oljenki je izdelan zelo kvalitetno in natančno. Na zadnji strani diska sta vidna dva dobro ohranjena prstna odtisa izdelovalca. Narejena je iz fine, rahlo porozne lončarske mase, z nekaj drobnega belega peska, rjavimi vključki in zelo fino sljudo bež barve. Rdeče rjav premaz na zgornji strani ni ohranjen, je pa dobro viden na notranji strani odlomka.

Glede na obliko odlomka lahko domnevamo, da je bila ta oljenka kopija ali posnetek klasične afriške svetilke tipa Atlante X. Ta tip oljenk so množično izdelovali in izvažali po Imperiju severni Afriki. Izdelovati so jih začeli v drugi četrtini 5. stoletja našega štetja in njihova proizvodnja se je nadaljevala do prve polovice 7. stoletje našega štetja. Glavna proizvodna središča so bila v tunizijskem delu province Prokonzularna Afrika. Za te oljenke je značilno, da so izdelane iz fino prečiščene lončarske mase močno oranžne barve s premazom skoraj identične barve.

Najdenemu odlomku nismo uspeli najti prave primerjave, zato smo obravnavali vzporednice za motiv diska ločeno od tistih za dekoracijo na ramenu in ju okvirno povezali s tipom lončarske mase, iz katere je bila oljenka izdelana. Motiv na disku je redek in do sedaj najden le na oljenkah v severni Afriki. Najbližja primerjava je oljenka tipa Hayes II iz Maktarja v Tuniziji (sl. 3 levo). Tu je bil glavni motiv na disku interpretiran kot tabernakelj, obdan z dvema stebroma ali stolpoma.

Skoraj identična upodobitev je bila odkrita na oljenkah z najdišč Sabrata, Sidi

79

Marzuk Tunsi in Sirakuze, ki jo je avtor interpretiral kot grobnico sv.

Lazarja, obkrožena z dvema stebroma s človeškimi doprsnimi kipi. Poudariti je treba, da so oljenkam najdene v severni Afriki, slabše izdelave in da je okras na njih precej neizrazit in zamazan.

Okras na ramenu se je izkazal kot najbolj zanesljiv za namen datacije te oljenke. John W. Hayes je na podlagi okrasa in kakovosti lončarske mase opredelil dve različici takih oljenk, Slika 2. Oljenka: zgornji del z odlomkom ki so ju izdelovali v dveh različnih z odlomkom ustja (Foto: A. Kovačič) produkcijskih središčih afriške sigilate C in D. Abdelmajid Ennabli je natančneje izpopolnil klasifikacijo in kronologijo motivov in ornamentalnih vzorcev na teh svetilkah ter vzpostavil tri kronološke skupine. Svetilke z enojnim ramenskim okrasom, tako kot obravnavan odlomek, spadajo v tretjo skupino, datirano od prve polovice 6. do prve polovice 7. stoletja našega štetja. Bonifayeva najnovejša tipološka in kronološka delitev pa pripisuje enojen okras na ramenu svoji skupini D4, ki je datirana v konec 6. in prvo polovico 7. stoletja našega štetja. Klasifikacije so bile izdelane na originalnih afriških oljenkah, v Sredozemlju pa se pojavljajo tudi lokalni ponaredki in kopije, ki so po navadi slabše izdelav in izdelani iz lokalne lončarske mase.

Do sedaj še niso bile najdene delavnice ali kalupi za te oljenke, vendar se domneva, da so bile delavnice, ki posnemajo afriške oljne svetilke v severnem Jadranu, locirane v Raveni in morda tudi v Ogleju. Tri svetilke, najdene v Raveni, imajo podoben okras na ramenu in so opisane kot svetilke, izdelane v lokalni delavnici, ki posnemajo afriško proizvodnjo. Ena od svetilk (sl. 3 desno) ima skoraj identičen okras na ramenu kot obravnava oljenka in je izdelana je iz svetlo rjave gline z razredčenim rdečkastim premazom; tako lončarska masa kot premaz sta glede na opis zelo podobna obravnavani oljenki. Ta svetilka je datirana v 6. stoletje našega štetja. Na disku je upodobljen vernik pri molitvi. Ta upodobitev je zabeležena v več variantah na svetilkah iz Ogleja, Lodija, Ravene, Ordone, Efeza. Italijanski arheolog Berti je prepoznal tri proizvodnje, katerih značilnosti odražajo postopno zmanjševanje kakovosti izdelave. Takšna je svetilka z zelo slabo vidno podobo vernika na disku in, ki ima rame okrašeno s koncentričnimi krogi in je bila najdena v hribovskem naselju Ajdna nad Potoki v Sloveniji. Svetilka je izdelana iz svetlo

80

Slika 3. Primerjave za oljenko iz Ajdovščine: levo oljenka iz Maktarja s podobo tabernaklja, obdanega z dvema stebroma; desno ravenska svetilka z nizom koncentričnih krogov, ki krasijo rame (Maktar 1980: Pl. VIII: 54 [levo]; Berti 1983: sl. 9.2 [desno])

rjave gline brez premaza in je datirana od konca 4. do 6. stoletja.

Zaključek: novo odkriti odlomek oljenke iz poznorimskih plasti v Ajdovščini z okrasom na disku, ki je interpretiran bodisi kot tabernakelj bodisi kot grob sv.

Lazarja, je prva svetilka s tem posebnim motivom, najdena v Evropi. Glede na značilnosti lončarske mase in premaza je bila najverjetneje izdelana v Evropi, natančneje na območju severnega Jadrana, vendar je to bolj špekulacija kot dejstvo.

Datirana je v konec 6. stoletja našega štetja in je tako nedvomno ena najmlajših najdb s tega rimskega najdišča in prva s krščansko motiviko.

81

Jože Štukl

SO GLINENE VODOVODNE CEVI Z LOŠKEGA OBMOČJA RES RIMSKE?

Kaj je voda?

Voda (H2O) je kemijska spojina brez barve, vonja in okusa. Prisotna je povsod na zemlji, srečujemo jo v treh agregatnih stanjih: tekočem, trdnem in plinastem.

Neobhodno je potrebna za vse življenjske procese na zemlji, hkrati je tudi glavna sestavina vseh živih bitij. Pri človeku predstavlja 70 % njegove telesne teže in je osnovna sestavina celic, tkiv ter telesnih tekočin.

Oskrba z vodo v rimskem obdobju Voda je bila poleg hrane od nekdaj najpomembnejša strateška dobrina in prav zagotavljanje stalne oskrbe s kakovostno vodo je bilo ne glede na zgodovinsko obdobje ključnega pomena za preživetje in razvoj civiliziranega življenja.

Distribucije vode v urbanem okolju in odstranjevanja odplak so se lotili že v mezopotamskih kulturah in Grčiji klasičnega obdobja, vendar sta organiziranje in tehnika gradnje teh sistemov svoj višek dosegla z Rimljani. Antična urbanistična in vojaška doktrina sta narekovali umeščanje naselbin in utrdb v bližino vode, in sicer blizu rečnih tokov ali stalnih izvirov. Kadar pa površinske vode niso zadoščale ali sploh niso bile na voljo, so morali vodo poiskati pod površjem. V urbanih centrih z dobro dostopnostjo podtalnice so bili vodnjaki primarni vir vode. Gradnja vodovodov iz oddaljenih izvirov je zadostila samo delu vsakdanjih potreb po vodi.

Kljub vsemu vodovodi v osnovi veljajo za enega od prepoznavnih simbolov rimske civilizacije, saj je do formiranja višje urbane ravni z javnimi kopališči (termami), nimfeji in fontanami lahko prišlo le z izgradnjo dopolnilnih mestnih vodovodov.

Impulz ni izhajal le iz realnih potreb mesta in njegovih prebivalcev ali zdravstvenosanitarnih razlogov, temveč tudi iz prestiža, ki so ga mestom in bogatim pokroviteljem prinašala vlaganja v tovrstne gradbene projekte.

V cesarskem obdobju je morala biti v Rimu prošnja za dostop do vode iz javnih vodovodov za zasebno rabo naslovljena na cesarja, ki je prošnji lahko ugodil z izdajo pisnega dovoljenja. Privilegij je bil praviloma povezan s plačevanjem davčnega nadomestila in rezerviran za domove družin višjega družbenega sloja ter

82

oseb, zaslužnih za državo. Posamezniki, ki so se odlikovali s posebnimi zaslugami za svoje mesto, so lahko zasebni priključek dobili zastonj. Po odloku senata je bila vsaka vodna koncesija osebna in je prenehala s smrtjo obdarjenca. Pravica ni bila dedna in ni prehajala na novega lastnika, z izjemo tistih, ki so bile izdane v imenu cesarja, in tistih za kopališča, ki so imele privilegij trajnosti.

Varovanju vodnih virov in vodnih zalog je bila namenjena vrsta zakonov, ki so že v času republike določali kazni za namerno onesnaževanje in poškodbe napeljave, vključno z nelegalnim priključevanjem na javno omrežje. Polovica izterjane kazni je pripadla informatorju, ki je oblastem izdal storilca, polovica pa javni blagajni.

Za distribucijo vode h končnim uporabnikom so v rimskem obdobju uporabljali cevi iz lesa, keramike, brona, kamna in svinca. Lončene cevi so veljale za ekonomične, preproste za popravilo in zdrave. V rabi so bile za vodovode manjših naselbin, namakalne sisteme, odvod deževnice in za napeljavo vroče vode.

Kamnite cevi večjih dimenzij so uporabljali pri sifonih glavnih vodovodov, v manjših kalibrih pa za kolenaste spoje in razdelilnike v mestni distribucijski mreži.

Kovinske cevi so bile redko iz brona, prevladovale so cenejše svinčene. Uporabljale so se za visokotlačne dele primarnih vodovodov, na urbanih območjih pa je bila iz svinca običajno celotna vodovodna napeljava. Priključne cevi so v posamezne objekte vodile pod vhodnimi pragovi, v notranjosti pa so se končale v enem odjemnem mestu ali pa so se razdelile v več vodov.

Poselitev na Loškem v antiki Po trenutnih raziskavah sklepamo, da v rimskem času na Loškem ni bilo večjih urbanih centrov. Prevladovali so zgolj manjši zaselki, katerih imena in lokacije, razen redkih izjem, ostajajo bolj ali manj neznani. Najpomembnejša naselbina delno že iz antičnega, predvsem pa iz poznoantičnega obdobja je bila na Puštalu nad Trnjem, kar ob arhitekturnih ostankih potrjujejo številne drobne najdbe.

Nedavna arheološka odkritja kažejo tudi na antično poselitev bližnje vasi Pevno.

Po številnih naključnih najdbah in prisotnosti celo rimskega svetišča v jami pod Plavo skalo sklepamo, da je bilo v antičnem času obljudeno širše območje gore Lubnik. Rimski poselitvi lahko sledimo tudi v ravnino Sorškega polja, kjer so dokumentirane rimske kmetije – ville rustice, od katerih je najbolje raziskana v Žabnici, delno pa tudi tista v Bitnjah. V zvoniku cerkve v Žabnici je vzidan del rimskega nagrobnika, kar morda nakazuje na bližino še neodkritega grobišča.

Tudi posamezne najdbe iz rimskih grobov v Starem Dvoru pričajo o prisotnosti grobišča, ki pa je bilo uničeno ob gradbenih delih.

83

Glinene vodovodne cevi Poseben fenomen, na katerega naletimo na Loškem, so glinene vodovodne cevi.

Posamezne so bile odkrite že v prvi polovici 20. stoletja, druge so se jim pridružile kasneje ob najrazličnejših gradbenih delih, vsem pa je skupno, da so v literaturi označene kot »rimske«. Najdene so bile na različnih najdiščih na Loškem, in sicer na Stari Oselici, v Javorjih in Kremenku v Poljanski dolini, Podlonku, Ratitovcu, Železnikih in Davči v Selški dolini, vasi Trnje in Binklju pri Stari Loki ter v Škofji Loki. Večino hranimo v Loškem muzeju, nekatere pa so tudi v zasebni lasti.

Za omenjene glinene vodovodne cevi je značilno, da so različnih faktur, oblik in velikosti. V vseh primerih gre za osamljene najdbe, brez datacijsko občutljivega spremnega gradiva, ki bi omogočalo natančnejšo časovno opredelitev. Kljub vsemu smo ob pomoči analogij z domačega in tujega prostora uspeli odstreti tančico skrivnosti njihove časovne umestitve.

Različni tipi »rimskih« vodovodnih cevi z loškega območja (Foto: A. Jesenovec)

84

Uporabljena literatura Brank, Rajko: Rimski vodovodi na Loškem. Loški razgledi 20, 1973, 29–36.

Deming David: The Aqueducts and Water Supply of Ancient Rome. Groundwater 58, 2020, no. 1, 152–161.

Gaspari, Andrej: Voda v rimski Emoni. Razvoj vodooskrbe in komunalne infrastrukture v rimskih mestih: primer kolonije Julije Emone. Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2016.

Kammel Matthias Frank: Fünf Steinzeugröhren aus Andernach Relikte einer urbanen Wasserversorgung der Frühneuzeit. Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, 2011, 115–124.

Mays, W. Larry: (editor): Ancient water technologies. Arizona State University, 2010. Štukl, Jože: Stara Loka v arheoloških obdobjih, v: Zbornik župnije sv. Jurija Stara Loka, 2015, 59–82.

85

Rok Humerca

IZGINULA VAS JAVORNIK NA GORENJSKEM (JAUERBURG)

Ime Javornik označuje prostor nekdanje vasi Jauerburg/Javornik, ki danes sodi po upravni razdelitvi v naselji Slovenski Javornik in Koroška Bela v občini Jesenice.

Vas Jauerburg oz. Javornik se je izoblikovala na severni strani reke Save, tik ob obrežju pritoka Javornik. Sicer so podatki o naselitvi tega območja skozi zgodovino zaradi pomanjkanja raziskav ter skoraj popolne degradacije prostora nekdanje rudarsko železarske vasi zaradi intenzivne industrializacije zelo skopi. Vemo pa, da je bil ta prostor obiskovan že v prazgodovini in rimskem obdobju. Arheolog Andrej Valič omenja prisotnost prazgodovinskih gomil na območju Javornika. Kje točno so grobne gomile bile, ni znano, zelo verjetno pa na območju nekdanjega grajskega parka pod Stražo ali danes gosto pozidanih Spodnjih Borovelj. Na Javorniku naj bi bil odkrit tudi rimski novec (Ansl 1975, 166).

Slika 1: Javornik na reambulančnem katastru za Kranjsko (1867–1882)

86

Kakršnekoli druge starejše arheološke najdbe in ostaline z območja Javornika danes niso znane. V prvi vrsti je razlog predvsem uničujoča industrializacija tega območja in ideologija, ki je zadnjih 70 let neumorno spreminjala prostor ter trajno brisala vse sledi preteklosti tega kraja.

Prisotnost ljudi na tem območju že v prazgodovini ni naključje. Prav skozi nekdanjo vas Javornik je že od prazgodovine potekala ena glavnih vpadnic preko prelazov v Karavankah v Avstrijo in glavna pot naprej proti Dolini. Domnevno prazgodovinske in rimske rudne jame v planinah nad Javornikom in na Belščici pričajo o Slika 2 : Grb gospodov Javorniških tem, da so tukaj rudarili že zelo zgodaj.

Prva doslej znana omemba vasi Jauerburg se v pisnih virih pojavi leta 1403, ko takratni briksenski škof Ulrich podeli v last Hermanu Eselu v planinah pod Belščico tamkajšnje rudokope s pravico njihovega izkoriščanja in dedovanja (Štular 1999, 14).

Lokacija, kjer se je vsaj v srednjem veku, če ne že prej, izoblikoval Javornik oz.

Jauerburg, ni naključna, namreč prvotna vas je stala točno na razcepu dveh pomembnih cest v jedru vasi. Prva je bila glavna gorenjska vpadnica in trgovska oz. deželna cesta Ljubljana – Podkoren – Dunaj, ki se je na Javorniku ob potoku Javornik odcepila na današnjo cesto proti Javorniškemu Rovtu in je bila ena glavnih vpadnic preko prelazov v Karavankah na koroško stran in tudi rudna pot, po kateri so iz planin prevažali rudo v dolino. Kot piše Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, »je bila na Javorniku mitnica, kjer so od uvoženega blaga jemali veliko mitnino«. Omenja pa tudi krvave borbe med mitničarji in tihotapci, ki so tihotapili sol, tobak, med in vino na Koroško ter obratno.

V zgodovinskih listinah najdemo podatek, da je na Javorniku leta 1568 prisotna rodbina Bucelleni, ki tam že pridobiva železo. V začetku 17. stoletja rodbina Bucelleni proda svoje premoženje na Javorniku furlanski rodbini Posarelli, ki 1. julija 1647 prejme naslov baronov pl. Javorniških. Že v letu 1633 je ista družina severno od naselbinskega jedra zgradila Javorniško graščino (Bernhard 1937, 1).

Graščina je imela za 17. stoletje značilno tradicionalno obliko dvoriščnega ali

87

Slika 3: Pogled na javorniško grajsko posest v letu 1862 (Foto: J. Baptist Reiner)

ravninskega gradu s simetrično poudarjeno glavno fasado z motivom dveh stolpov (Komelj 1967, 20).

Leta 1722 graščino in vso posest kupi Marija pl. Moškon, ki pa jo obdrži le 30 let, saj posestvo skupaj z graščino leta 1752 od nje odkupi Michelangelo Zois. V tem času so bili na Javorniku ena peč in dve kladivi ter zaposlenih 27 fužinarjev in kovačev, 59 knapov, 200 drvarjev in oglarjev, 4 faktorji, tesarji in vozniki, skupno 290 mož (Bernhard 1937, 1).

Kot omenja J. V. Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, je bilo javorniško jeklo na izredno dobrem glasu in naj bi prelilo mnogo turške krvi.

Po smrti Michelangela Zoisa posest na Javorniku prevzame njegov sin, slavni mineralog, razsvetljenec in mecen nove slovenske literature Žiga Zois, ki kar nekaj let svojega življenja preživi v javorniški graščini. Ta mu služi kot rezidenca med raziskovanji Karavank in zbiranjem ter preučevanjem različnih artefaktov. To je čas, ko Javornik postane zbirališče domačih in tujih intelektualcev, razsvetljencev, kulturnikov ter raziskovalcev tistega časa.

Med bolj poznanimi rednimi gosti javorniške graščine je bil francoski kirurg, naravoslovec in etnolog Balthasar Hacquet (Praprotnik 2015, 177).

Javorniška graščina pa je tudi skrivnostni kraj dogajanja Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki jo je Žiga Zois dal napisati A. T. Linhartu za namene poroke hčere enega izmed svojih zvestih rudarjev na Belščici. Kasneje

88

so to komedijo brali tudi nepismenim fužinarjem ob Javorniški graščini (Schmidt 2015, 51).

Velik del svojega življenja je v javorniški graščini preživel tudi Žigov brat, botanik Karel Zois (1756–1799), ki je po karavanških planinah raziskoval in preučeval botaniko. O tem priča tudi ledinsko ime Gospodova koča na planini Rida pod Medjim dolom, kjer je še danes viden pravokoten kamnit temelj majhne zgradbe, ki naj bi jo postavil Karel za namene preučevanja botanike visokogorja Karavank.

Obstoj Gospodove koče je izpričan tudi v pisnih dokumentih takratnega časa (Praprotnik 1994, 3).

Po smrti Žige Zoisa je Javorniška graščina prešla v last njegovega nečaka Karla (1775–1836), ki se je leta 1807 poročil z grofico Serafino Aichelburg (Preinfalk 2003, 34).

Kakor je dokazovala vklesana letnica 1838 nad portalom iz zelenega tufa javorniške graščine, so tega leta graščino temeljito obnovili. Po smrti Serafine Zois, Karlove žene, je ostalo devet otrok, ki so živeli v graščini. Marsikatera kočija se je ustavila tu, saj so se vse Zoisove baronice poročile z odličnimi vrstniki (Rjazancev 1959, 42).

Zaradi slabega gospodarjenja družine Zois s posestvom in železarskimi obrati v 19. stoletju so upniki ustanovili Kranjsko industrijsko družbo (KID). Graščina, celotno posestvo in vsa druga lastnina Zoisovih je prešla pod lastništvo Kranjske industrijske družbe. Javorniška graščina tako postane sedež Kranjske industrijske družbe.

Z izgradnjo graščine in vseh pomožnih stavb tako Javornik v 17. stoletju dobi dve jedri. Prvo, prvotno naselbinsko jedro na razkrižju glavne deželne ceste Ljubljana – Podkoren - Dunaj in poti proti Koroški čez Karavanke ter drugo,

Slika 4: Javorniška graščina pozimi leta 1918 (Arhiv družine Humerca)

89

Slika 5: Naselbinsko jedro Javornika pred drugo svetovno vojno (Arhiv družine Humerca)

novonastalo grajsko jedro z graščino, posestjo in vsemi gospodarskimi objekti, ki jih ta potrebuje za svoje obratovanje. Na katastru iz leta 1763 je na območju naselbinskega jedra Javornika vrisanih 9 hiš, na območju graščinskega jedra ob graščini pa še 13 objektov. Pomožne zgradbe Javorniške graščine so bile verjetno zgrajene v istem času kot Javorniška graščina. Stavbe na območju naselbinskega jedra pa so po vsej verjetnosti precej starejše.

Za severno oz. grajsko naselbinsko jedro se še danes uporablja staro ledinsko ime Trebež.

Na prvotnem – južnem naselbinskem jedru vasi so bile na levem bregu potoka Javornik ob cesti domačije pri Žvabu, Dežmanu in Klančniku, zatem kovačija pri Kemfarju, ob potoku Javornik je stal prvotno Zoisov, kasneje Sedejev mlin. Sledi most čez potok Javornik, kjer je bil odcep ceste proti karavanškimi prelazi. Tik ob vodnjaku je stala domačija pri Šobru, nasproti vodnjaka pa dve mogočni domačiji, skoraj kmečka dvorca, pri Kosmaču (kasneje pri Muleju) in Jakobu. Obe domačiji sta imeli več pomožnih gospodarskih poslopij. Sledili sta še domačiji pri Kozal in Koniču.

V Kosmačevi oz. Mulejevi hiši je bila nastanjena glavna pošta, na začetku 20. stoletja pa je v njej gostovala znana gostilna pri Kosmač, zraven je bil še mesar Mulej.

90

Na zahodni strani potoka Javornik, tik ob mostu in odcepu ceste, je bilo vaško jedro s starim masivnim kamnitim vodnjakom z litoželezno šterno. Vaško jedro je bilo tlakovano s prodniki v tehniki mačjih glav.

Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945, so Kranjsko industrijsko družbo preimenovali v Železarno Jesenice, katere lastnica je bila po takratni zakonodaji država. To pa je tudi začetek konca bogate zgodovine vasi Javornik, njegovih prebivalcev in njegove materialne dediščine ter posledično kolektivnega spomina, ki ga ta ohranja.

Na javorniškem grajskem posestvu je bila s privoljenjem Klemena XIII leta 1733 sezidana grajska kapela. Tam je bila do začetka druge svetovne vojne redno vsak teden sveta maša. Kapela je bila majhna, vendar precej visoka. Ob stenah je imela po eno klop in kor za gospodo iz gradu. Imela je starinske plašče in slikarije.

Uničevanje in nestrpnost proti graščinski zapuščini se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, ko so zgoraj opisano kapelo popolno uničili. Takratni župnik s Koroške Bele v svojih dnevnikih piše, da so vanjo večkrat nasilno vdrli. Leseni oltar naj bi delavci iz železarne pred kapelo zažgali. Parametre so predali osnovnošolski igralski skupini na Koroški Beli, ki jih je prikrojila za nastope na odru. Razrezane mašne plašče in štole pa naj bi uporabili za balet (NŠAL, NŠAL 19, Popisi 1954, Koroška Bela, šk. 3). Kasneje je bila kapela dokončno podrta.

Takoj po koncu druge svetovne vojne so z območja Javornika odstranili tudi križ z razpelom pri Žvabovi hiši ob nekdanji deželni cesti in kasneje med podiranjem vaškega jedra še v Jakobovo domačijo vzidano znamenje s kipom sv. Janeza Nepomuka. Železarna Jesenice je od leta 1955 postopno skoraj v celoti porušila in degradirala prvotno vaško jedro Javornika. Najprej je bilo leta 1955 zaradi potrebe po širitvi valjarne podrto naselbinsko jedro na desnem bregu potoka Javornik. Razen domačije pri Kosmač so odstranili vse domačije skupaj z gospodarskimi poslopji.

Odstranjeno je bilo tudi vaško jedro s kamnitim vodnjakom in tlakovanjem iz mačjih glav. Porušeno območje je bilo zasuto z visokim nasipom oz. platojem, na katerem so zgradili železarske obrate. Skupno je bilo podrtih vsaj 10 objektov.

Istočasno so cesto oz. nekdanje križišče za Javorniški Rovt zaradi gradnje novih proizvodnih obratov prestavili na levi breg med Sedejev mlin in Kemfarjevo hišo.

Zemljišča nekdanjih dvorišč domačij so bila na silo odvzeta z državno odločbo, kakršnakoli pogajanja niso bila mogoča. Tako so stavbama, ki jih niso podrli, odvzeli hišna dvorišča, jim onemogočili vse predhišne dejavnosti in jim cesto speljali tik ob stanovanjskih zgradbah. Sklepamo lahko, da je bil enak način odvzema lastništva izveden tudi pri lastnikih podrtih stavb vaškega jedra. Po letu 1955 od naselbinskega jedra preživi še 5 stavb (pri Muleju, Sedejev mlin, pri

91

Slika 6: Rušenje javorniške graščine, februar 1959 (Foto: A. Rjazancev)

Dežmanu, pri Žvabu in pri Kemfarju), od tega samo ena na desnem bregu potoka.

Leta 1959 je Železarna Jesenice zaradi ponovnega širjenja porušila še edinstveno javorniško graščino. Skupno z graščino je bilo podrtih več kot 15 pripadajočih poslopij, celotna posest skupaj z grajskim parkom pa je bila trajno degradirana.

V letu 1974 so prestavili še cesto Kranj–Jesenice južno od železnice, tako da je železarna lahko širila svoje obrate tudi naprej ob potoku Javornik vse do železniške proge. Staro deželno cesto skozi naselje Javornik pa železarna še danes uporablja za prevoz svojih izdelkov v obrat in iz njega, ki stoji na lokaciji nekdanje graščine.

Po rušenju zgradb, južnega in severnega jedra z graščino, so spomine na nekdanje naselje prekrili še s prenosom preostalih domačij na levem bregu potoka v katastrsko občino Koroška Bela tudi po upravni poti, tako da je danes zgodba starega Javornika popolnoma izgubljena tudi v kolektivnem spominu.

V drugi polovici leta 2004 je naslednik Železarne Jesenice (Acroni, d. o. o) za namene makadamskega parkirišča podrl še kmečki dvorec pri Kosmaču (kasneje pri Muleju). S tem je padel še zadnji prvotni arhitekturni pomnik nekdanjega južnega dela naselbinskega jedra Javornika. Hiša je bila podrta tako, da je bil njen zgornji del odstranjen, temelj, skupaj s tlakom, pa je bil le nasut s približno 10 cm peska. Temelj hiše in hišni prag iz zelenega tufa se danes lepo kažeta iz nasute površine.

92

Ob koncu leta 2020 in v letu 2021 je Acroni Jesenice začel graditi novo cestno povezavo preko parkirišča na nekdanjem zahodnem delu vaškega jedra. Acroni želi z izgradnjo nove cestne povezave prestaviti dnevni promet 220 težkih industrijskih kamionov na zahodni rob naselja.

Odločili so se za traso po občinski poti, ki je prečkala železniško progo skozi star kamnit obokan podhod pod železnico, ki je bil postavljen med gradnjo Gorenjske železnice v sedemdesetih letih 19. stoletja. To pot so domačini uporabljali za dostop do železniške postaje Javornik, generacije otrok za varen dostop do šole na Koroški Beli, v preteklosti pa je povezovala jedro starega Javornika z edinimi obdelovalnimi kmetijskimi površinami na južni strani naselja.

V gradbenem projektu nove dostopne ceste za povezavo obratov Acronija so kljub prostemu 30-metrskemu pasu vzhodno od starega podhoda novo traso določili na mestu kamnitega podhoda.

Podhod iz časa gradnje železnice je bil eden zadnjih starih elementov nekdanjega območja Javornik in je kot tak še ohranjal spomin na izginulo vas ter predstavljal zadnji stik z materialnimi ostanki naših prednikov. Ne nazadnje je prvotni avstroogrski podhod predstavljal tudi tehnično dediščino.

Ob koncu leta 2020 in na začetku 2021 so domačini, skupaj z lokalnim muzejem in nekaterimi strokovnimi delavci na področju ohranjanja kulturne dediščine, poslali več dopisov in pobud za ohranitev kamnitega obokanega podhoda za namene pešpoti in kolesarsko pot. Predlagali so, da se novi betonski podhod zamakne tri metre južneje, kar bi bilo tako s prostorskega kot gradbenega vidika povsem mogoče. To so potrdili tudi strokovni delavci iz teh strok, ki so območje gradnje osebno obiskali. Na pobudo domačinov, je Zavod za varstvo kulturne dediščine podhod spomladi leta 2021 tudi vnesel v register kulturne dediščine pod EŠD 30831.

Vse pobude za ohranitev starega kamnitega obokanega podhoda so bile zavrnjene.

Kljub evidenci v Registru kulturne dediščine je bil kamniti obokani podhod 24.

5. 2021 na svojo 150–letnico dokončno odstranjen. Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Kranj je v sodelovanju z Društvom za varstvo okolja Bled in pomočjo izvajalskega gradbenega podjetja podhod v enem dnevu razstavil. Klesani bloki konglomerata, ki so stoletje in pol sestavljali podhod pod železnico, so bili odpeljani v varen depo, kjer čakajo morebitno novo uporabo pri urejanju okolja izvirnega območja. Pred rušenjem je bil podhod skeniran s pomočjo 3D– tehnologije, kar omogoča njegovo rekonstrukcijo, prav tako pa je to pomembna dokumentacijska informacija, ki je tudi javno dostopna preko Google zemljevida.

Med rušenjem kamnitega podhoda pa so iz železniškega nasipa, ki se je naslanjal na podhod, prišle na dan zanimive najdbe. Med bolj zanimivimi in pomembnimi je

93

klesan marmornat podstavek z dvema luknjama na sredini, katerega namembnost je do zdaj še neznana. Morda je predmet služil kot podstavek za kip ali znamenje oz. razpelo. Gre za pravokoten dvonožni podstavek širine 44 x 34 cm, klesan iz belega marmorja. Na sredini zgornje ploskve sta v razmiku 15 cm izvrtani dve luknji premera 3 cm. V spodnjem delu ima podstavek po celotni dolžini izklesano kvadratno odprtino velikosti 16 x 16 x 16 cm in dolžine 34 cm, kjer se končata oba spodnja konca izvrtanih lukenj. Kje točno znotraj nasipa se je podstavek nahajal, ni znano, saj je bil odkrit v že izkopanem materialu. Vemo pa, da je bil ves material izkopan pri izkopu za nov betonski podhod, neposredno ob kamnitem obokanem podhodu.

Tik ob severozahodni stranici kamnitega obokanega podhoda so bili v nasipu najdeni še fragmenti klesanih okenskih portalov iz zelenega tufa in fragmenti keramičnih strešnikov.

Med posegi na vznožju južnega dela železnice, tik pred strugo potoka Javornik, je na dan prišla ogromna količina žlindre steklastega videza, ki se razlikuje po barvi vse od svetlo zelenega pa do modrega odtenka. Žlindra naj bi izhajala iz Zoisovega plavža, kjer so leta 1872 prvi na svetu pridobili feromangan. Leta 1904 je bil plavž podrt.

Ker je novozgrajeni betonski podhod namenjen predvsem težkim industrijskim tovornjakom, so podhod morali pod železnico močno poglobiti in posledično bo tudi nova obvoznica za tovornjake poglobljena. Gradnja je in bo tako močno posegla v preživele podpovršinske ostanke nekdanjega zahodnega dela nekdanje vasi. Med rekonstrukcijo energetske komunalne infrastrukture spomladi leta 2021 so deloma že posegli na območje podpovršinskega zapisa zahodnega dela vasi.

Slika 7: Kosi zastekljene žlindre, ki domnevno izhajajo iz Zoisovega plavža na Javorniku (Foto: R. Humerca)

94

Slika 8: Svetovno znani Zoisov plavž na Javorniku (Fototeka GM Kranj)

Med izkopom 4 m globokega jarka so zadeli kamnit temelj nekdanjega gospodarskega poslopja Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. V neposredni bližini pa je bilo v stratigrafiji izkopa razvidno, da so posegli tudi v tlakovanje s prodniki v tehniki mačjih glav. Ni jasno, ali tlakovanje predstavlja hišno dvorišče ali celo notranji tlak Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. Samo tlakovanje se nahaja na globini 14 cm pod recentnim nasutjem. Prodniki so pokončno in medsebojno vzporedno vkopani v tla, medprostor pa je zapolnjen z apneno malto. Višina prodnikov je 11 cm. Pod tlakovanjem je bila najprej 10 cm globoka svetlejše rjava ilovnata podlaga, pod njo pa je do 25 cm globoka temno rjava kulturna plast, znotraj katere je prisotna večja količina kosti, keramičnih odlomkov, drobnih fragmentov tankega zelenkastega stekla, oglja in fragmentov slabo izkoriščene žlindre.

Nekaj metrov stran, neposredno ob sedanji cesti, pa so deloma zakopali tudi v severozahodno stran Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. Žal o predvidenem posegu nismo bili predčasno opozorjeni in je bil ogled terena opravljen že po tem, ko je bil material izkopan in večinoma tudi odpeljan. V preostanku materiala je bil odkrit kos pečnice s cevastim hrbtiščem. Pečnica ima zeleno glazuro in cvetlični reliefni motiv. Poleg pečnice je bil v izkopanem materialu najden tudi fragment ustja lonca iz črne keramike.

95

Slika 9: Izbor najdb iz kulturne plasti pod prodnatim tlakovanjem Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

Med izkopom 4 m globokega jarka zahodno od nekdanje Kosmačeve oz. Mulejeve domačije je bil najden tudi jugovzhodni vogal ene izmed podrtih domačij, katere domače ime še ni znano. Med kopanjem so s težko mehanizacijo zadeli neposredno v 80 cm debel kamnit zid hiše. Notranjost je bila tlakovana z opečnimi tlakovci velikosti približno 10 x 20 cm. Tako tlak kot omet v notranjosti je bil močno ožgan. Da je bila hiša pred rušenjem požgana, priča tudi debela plast

Slika 10: Pečnica s cevastim hrbtiščem in ustje poznosrednjeveškega lonca iz območja Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

96

Slika 11: Opečnati tlak odkrit zahodno od nekdanje Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

žganine, pomešane z gradbenim materialom in velikim številom kovanih žebljev.

Kakor je razbrati iz odkrite situacije, so stavbe pred rušenjem požgali in jih nato sesuli same vase. Nato so material in zidovje odstranili le do potrebne višine in vse skupaj nasuli s peskom ter zemljo. Odkrit vogal stavbe z opečnatim tlakom se nahaja tik pod 3 m nasutjem, na katerem stojijo železarski obrati. Zahodni zid iz vogala nato poteka neposredno v notranjost nasipa. Sorazmerno z višino nasipa oz. nasutja se viša tudi višina samega zidu. Nasip je bil narejen v letu 1955, neposredno po rušenju stavb. Kot smo domnevali že neposredno med odkritjem, se pod nasutjem nahajajo celotne stavbe, požgane in zrušene same vase.

To domnevo je dokazal izkop za kanalizacijo na vrhu nasipa v letošnjem avgustu.

Sam nasip, na katerem stoji kompleks železarne, se dviga dobre 3 m nad prvotno intaktno površino nekdanje vasi. V notranjosti kompleksa železarne so na območju zahodnega dela nekdanjega vaškega jedra Javornika med kopanjem nekaj metrov globokega jarka naleteli na obsežno, do 3 m visoko kamnito zidovje z ohranjenimi oboki in okenskimi odprtinami ter zidnimi poslikavami. Kakor je bilo kasneje razvidno iz fotografij, so z izkopom posegli v notranjost ene izmed javorniških domačij. S primerjavo aeroposnetkov s starimi katastri je bilo ugotovljeno, da so izkopali notranjost premožnejše domačije z domačim imenom pri Jakobu, ki je stala neposredno ob nekdanji deželni cesti. To dokazuje tudi iz izkopa rešeni del baročnega portala iz zelenega tufa z upodobitvijo vinske trte. Povezava portala s stavbo je bila ugotovljena s pomočjo starih fotografij Javornika.

97

Slika 12: Del baročnega portala, ki je pripadal Jakobovi domačiji (Foto: R. Humerca)

Površina notranjosti zidovja je zelo dobro ohranjena. Na ometu so vidne številne plasti barvnega beleža in poslikav. Značilna je široka paleta različnih barv, ki se pojavljajo na ometu – vse od bele do temno modre, svetlo zelene in svetlo rjave.

Notranjost prostorov je bila mestoma tudi poslikana s cvetličnimi vzorci, stene pa so bile barvno tudi razdeljene s preprostimi prehodi, ki jih je ločila modra ali rjava črta. Delavci omenjajo tudi ostanke drugih stenskih poslikav.

Slika 13: Skica baročnega portala, ki je pripadal Jakobovi domačiji (Skica: I. Prešern - Žan)

98

Med izkopom so podrli enega izmed obokov. Presek zidu je pokazal, da je bil obok grajen s klesanimi bloki lehnjaka, ki so bili med seboj povezani z apneno malto in kasneje prekriti z ometom. Velikost kamnitih lehnjakovih blokov se med seboj razlikuje.

V ruševini znotraj izkopanega prostora pa je bilo tudi precej manjših fragmentov zeleno belih in temno zelenih glaziranih pečnic. Žal o odkritju ni bila obveščena pristojna kulturno varstvena služba. Posledično so bili izgubljeni skoraj vsi pomembni podatki, ki bi zelo pripomogli k rekonstrukciji izginulega kraja. Uničeni so bili materialni pričevalci identitete nekdanjih prebivalcev izginule vasi Javornik in trajno izgubljen dokaz o obstoju vasi. S tem pa je bilo tudi močno poseženo v osebno identiteto preostanka domačinov izginule vasi.

Kljub temu pa je kasneje uspelo pridobiti nekaj skromnih fotografij izkopa, ki pričajo o obsežnosti podpovršinskega zapisa. Iz fotografij je razvidno, da se zidovje pojavi že 20 cm pod recentno površino peščenega nasutja, ki se dviga med 3 in 4 m nad nekdanjo prvotno hodno površino. To dokazuje domnevo, da so bile stavbe porušene le do višine novega nasutja in nato zasute z materialom. Kakor je bilo ugotovljeno že pri odkritju severozahodnega vogala stavbe z notranjim opečnatim tlakom, se tudi tukaj v zasutju pojavlja debelejša plast žganine pomešane z gradbenim materialom, kar nakazuje na dejstvo, da so bile stavbe med rušenjem požgane.

Vpogled v notranjost nasipa iz leta 1955, na katerem danes stojijo obrati železarne, priča o dejstvu, da je pod nasipom ohranjenih vsaj 7 stavb do višine približno 3 m.

Kot je razvidno iz fotografij, so v notranjosti ohranjeni tudi značilni zgodovinski arhitekturni elementi, kot so oboki, tlak, okenske odprtine, portali, omet, zidne poslikave in drugo. Prav tako pa te stavbe pod seboj lahko hranijo starejši podpovršinski zapis, ki bi lahko dal pomembne informacije o starejši zgodovini in začetkih vasi Javornik.

Zgoraj opisana dejstva dokazujejo, da je kljub skoraj popolni odstranitvi celotne vasi in močni degradaciji okolja zaradi intenzivne industrializacije ter pretekle ideologije v samem prostoru še ohranjen zajeten del pomembnega podpovršinskega zapisa, ki omogoča vpogled v začetke, razvoj in življenje skozi bogato zgodovino Javornika. Arheološki zapis izginule vasi lahko pričakujemo predvsem na območju naselbinskega vaškega jedra, kjer je glede na nedavna odkritja jasno, da se pod recentnim železarskim nasipom nahaja bogat in dobro ohranjen zapis prvotnih hiš, ki so že same po sebi pomemben dokument časa in pod svojimi temelji lahko skrivajo arheološke zapise starejše zgodovine območja vasi Javornik.

99

Slika 14: Pogled na zahodni del naselbinskega jedra Javornik (med sprevodom) v času pred drugo svetovno vojno (Foto: I. Prešern st.)

Slika 15: Pogled na zahodni del naselbinskega jedra Javornik konec leta 2020 (Foto: R. Humerca)

100

Slika 16: Pogled na vzhodni del naselbinskega jedra Javornik v prvi četrtini 20. stoletja (Arhiv družine Humerca)

Slika 17: Pogled na vzhodni del naselbinskega jedra Javornik v letu 2021 (Foto: S. Humerca)

101

Ohranjenost podpovršinskega zapisa na območju grajskega jedra in parka še ni znana, podpovršinskih ostankov javorniške graščine pa verjetno ni, saj je bila graščina glede na fotografsko dokumentacijo v letu 1959 zaradi poglobitve terena odstranjena skupaj s temelji.

Kljub izredno pomembni in bogati zgodovini tega kraja, ki je tudi močno povezan z vprašanjem slovenskega razsvetljenstva z rodbino Zois, se vas Javornik v strokovnih krogih skoraj nikoli ne pojavi. Zdi se, kot da stroka graščine in vasi Javornik ne pozna. Zelo zgovoren je podatek, da kraj v drugi polovici leta 2021 še ni zaveden niti v Slovenski historični topografiji niti območje ni arhivsko varovano, kar bi omogočalo nadzor nad posegi ter sistematično dokumentacijo in nadaljnje raziskave izginulega kraja.

Brez arhivskega varstva, ki bi omogočalo zbiranje novih podatkov, bomo v prihodnje izgubili še preostanek ohranjenih materialnih zapisov in pričevalcev, ki bi vsaj nekoliko zapolnili vrzel pomanjkanja kakršnihkoli zgodovinskih informacij in omogočili delno rekonstrukcijo nekdanjega kraja ter razumevanje njegovega razvoja skozi zgodovino in življenja mnogih generacij prebivalcev Javornika.

Trenutno o izginuli vasi vemo zelo malo in še to predvsem iz skromnih ohranjenih starih fotografij ter dokumentov. Velika večina materialnih ostankov, ki bi pričali o identiteti vasi in njenih domačinov, je bila v zadnjih 70 letih popolnoma uničenih, manjši del ohranjenih stavb pa zaradi novodobnih obnov skoraj v popolnosti degradiran.

Omeniti je treba še, da se je med obema svetovnima vojnama južno od Javornika, na območju kmetijske krajine z ledinskim imenom Borovlje, začelo oblikovati povsem novo delavsko naselje z imenom Slovenski Javornik, ki pa s prvotnim Javornikom nima ničesar skupnega, razen tega, da so ga zgradili na območju obdelovalnih kmetijskih površin prebivalcev Javornika oz. Jauerburga in s tem tudi večini domačinom dokončno onemogočili kmetovanje.

Danes smo tako ostali brez podrobnejše dokumentacije in materialnih ostankov preteklosti tega območja kot tudi naselbinske in materialne dediščine, ki priča o identiteti nekega kraja. Z menjavo generacij je zbledel tudi kolektivni spomin na bogato dolgoletno zgodovino začetnih nosilcev razvoja kraja. Ne nazadnje so lokalni prebivalci z izginotjem jedra vasi izgubili svojo identiteto.

Vsi navedeni posegi so privedli do stanja, da velika večina današnjih prebivalcev ostanka naselja in okoliških krajev sploh ne ve, da je tukaj nekdaj obstajala vas s svojo graščino, še manj pa o njeni pomembnosti in prebivalcih. Kraj je dobesedno izginil iz strokovnega in kolektivnega spomina krajanov.

Kljub odnosu povojnih lastnikov Železarne Jesenice in takratne ideologije, ki je povzročila izginotje ter degradacijo večjega dela območja, pa se odnos do starejše

102

predvojne kulturne dediščine v 21. stoletju z novimi lastniki železarne ni bistveno spremenil. Namesto da bi nov globalni trajnostni pristop do lokalnega kraja in skupnosti narekoval trajnostno zasnovo območja v sobivanju industrije z lokalnimi prebivalci in njune obojestranske koristi, kamor vsekakor sodi tudi ohranjanje in prezentacija lokalne kulturne dediščine ter naravnega okolja v čim večji meri, dejanja v zadnjem letu dokazujejo prav nasprotno.

Viri in literatura ANSl 1975, Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana.

BERNHARD, A. 1937, Nekaj iz zgodovine železarstva na Javorniku, Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe, številka 14. – Jesenice.

KOMELJ,. I. 1967, Gradovi na Slovenskem, Varstvo spomenikov XII. – Ljubljana.

PRAPROTNIK, N. 1994, Gospodova koča, Muzejski časopis. – Muzejsko društvo Jesenice, številka 4.

PRAPROTNIK, N. 2015, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Scopolia 83/84. – Prirodoslovni muzej Slovenije.

PREINFALK, M. 2003, Genealoška podoba rodbine Zois od 18. do 20. stoletja, Kronika 51. – Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

RJEZANCEV, A. 1959, Železarski Javornik skozi desetletja, Železar 2. – Jesenice.

SCHMIDT, G. 2015, Slovenska pisma rudarskega nadzornika Lukasa Polca Sigmundu (Žigu) Zoisu v letih od 1789 do 1798, Scopolia 85. - Prirodoslovni muzej Slovenije. ŠTULAR, N. 1999, Od trga do mesta, Občina Jesenice. – Jesenice.

103

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Zbornik predavanj, Kranj, 13. december 2021

Urednica: Verena Perko Avtorji besedil: Verena Perko, Tadej Curk, Dimitrij Mlekuž, Andrej Magdič, Petra Stipančić, Jana Puhar, Polona Janežič, Kaja Stemberger Flegar, Barbara Hofman, Aleksandra Nestorovič, Maja Bausovac, Jure Krajšek, Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman, Jože Štukl, Rok Humerca Fotografije in slikovno gradivo: Tomaž Lauko, Helena Rismondo, Jelena Justin, Aleksander Jesenovec, Ana Kovačič, Maruša Urek, Milena Horvat, Borut Križ, Milan Sagadin, Rok in Slavko Humerca, Aleksander Rjazancev, Boris Farič, Polona Janežič, Ivan Prešern – Žan, Darja Grosman, Gregor Smukovič, arhiv družine Humerca in arhiv Loški muzej Škofja Loka, fototeka Gorenjskega muzeja Kranj, arhiv ZVKDS, arhivi Restavratorski center, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Pokrajinski muzej Celje, Dolenjski muzej Novo mesto, Posavski muzej Brežice Jezikovni pregled: Judita Babnik Prelom in tisk: Tiskarna Jagraf d. o. o.

Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica Naklada: 200 izvodov Kranj, 13. december 2021

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 903/904(497.452)(082) 903/904(497.4)(082) VALIČEV arheološki dan (11 ; 2021 ; online)

11. Valičev arheološki dan : zbornik predavanj : Kranj, 13. december 2021 / [avtorji besedil

Verena Perko ... [et al.] ; urednica Verena Perko ; fotografije in slikovno gradivo Tomaž Lauko ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2021 ISBN 978-961-7071-34-4 COBISS.SI-ID 89646595

Ko te pokliče tvoje lastno Ime Zasekal nič se je v obok in nad obokom več ničesar ni, kar bi bilo le moje, kar bi bilo le tvoje ali najino, kar lahko bi šepetali, če bi nam Bog odredil usta, jezik in srce, če dal bi nam besed prgišče, če bi naklonil to, kar Slehernik poišče, ko sklene se njegova pot, ko se zaklene moder in zelen obok. Čuj.

Zdaj te pokliče tvoje lastno Ime. Zdaj pride čas, ko časa ni, ko ni nikogar, ki bi časov se spominjal, ki ljubil bi in hrepenel.

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN

GORENJSKI MUZEJ

Verena Perko hommage Željku Kovačiću 1Verena Perko Uvod v enajsti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja Tadej Curk Ljubiteljska znanost in njena priložnost v arheologiji Dimitrij Mlekuž Polna in živa krajina: zračno lasersko skeniranje Kranjsko-Sorškega polja Andrej Magdič Zgodnjesrednjeveška arheologija, zgodovinopisje in narečja severovzhodne Slovenije Jana Puhar, Polona Janežič KAJ JE BRBOTALO V (NEOLITSKEM) LONCU? Petra Stipančić KAPITELJSKA NJIVA v Novem mestu – tisočletna nekropola Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko Grob z mečem z Bobovka Barbara Hofman KONJSKA OBUVALA Aleksandra Nestorovič Belerofont – junak, ki ubija pošast Maja Bausovac, Jure Krajšek Raziskave na Glavnem trgu v Celju – nova spoznanja o rimski Celeji Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman Oljenka iz Ajdovščine Jože Štukl SO GLINENE VODOVODNE CEVI Z LOŠKEGA OBMOČJA RES RIMSKE? Rok Humerca IZGINULA VAS JAVORNIK NA GORENJSKEM (JAUERBURG)

11. Valičev arheološki dan Zbornik predavanj, Kranj, 13. december 2021

GORENJSKI MUZEJ