Andrej Magdič

Andrej Magdič, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije zgODNjEsREDNjEVEŠKA ARHEOLOgIjA, zgODOVINOPIsjE IN NAREČjA sEVEROVzHODNE sLOVENIjE

V zadnjem času v javnem govoru vse večkrat srečujemo pojem kulturna identiteta kot nekaj, kar naj bi nas kot posameznike in kot skupnost opredeljevalo. Pogosto v povezavi s strahovi pred tujci, ki naj bi nas s svojim prihodom oropali »naše« kulturne identitete. Ob tovrstnih pomislekih si na začetku moramo postaviti vprašanje, kdo sploh smo mi in kaj naj bi nam tujci s svojim prihodom odvzeli. Odgovori na taka vprašanja se pogosto glasijo: naš način življenja, našo vero, naše vrednote, naš jezik … Tudi če za trenutek pustimo ob strani vprašanje utemeljenosti takšnih skrbi, se je ob takih in podobnih odgovorih treba vsaj malo poglobiti v pojem »naše«. Zakaj naj bi bilo »naše« boljše od »tujega«? Zakaj se »tujega« nekateri bojijo bolj kot »našega«? Strah pred »drugim«, ki ni »mi« in je drugačen od nas, je prastar. Verjetno celo starejši od človeštva samega, saj se pojavlja celo v živalskem svetu. Poznajo ga človeku podobne opice kot naši najbližji sorodniki v živalskem kraljestvu, z visoko razvitim socialnim čutom in družbeno organizacijo. Posamezni tropi šimpanzov v svoji bližini ne prenesejo pripadnikov drugih šimpanzjih skupin. Medsebojno se izogibajo in pogosto pride med skupinami do pravih spopadov, med katerimi smrtne žrtve niso redkost. Podobno kot pri ljudeh. Zdi se torej, da obstaja globoko zakoreninjena pripadnost in naklonjenost skupini, s katero živimo. Vendar ljudje danes ne živimo v majhnih tropih, kjer bi vsakega člana osebno poznali. Organizirani smo po državah, kjer živimo z ljudmi, katerih večino ne bomo nikoli v življenju osebno spoznali. Velika večina naših sodržavljanov je torej za nas osebno enako tuja, kot so nam tuji pripadniki katere koli druge države. Od kod torej izvira naša naklonjenost do pripadnikov naše države in istočasna nenaklonjenost do drugih? Pogost odgovor se glasi: zaradi njihove drugačnosti. Vendar, zakaj se nekateri počutijo nelagodno ob ljudeh iz drugih kulturnih okolij, ki se poleg tega mogoče od njih razlikujejo celo po barvi kože? Raziskave so pokazale, da gre nedvomno za kulturni fenomen. Otroci namreč, razen v najzgodnejšem otroštvu, ne gojijo nenaklonjenosti do ljudi zaradi njihove »drugosti« ali drugačnosti. Negativna čustva do tujcev in drugačnih nasploh se pri nekaterih otrocih razvijejo šele pod vplivom starejših vrstnikov in odraslih, pri nekaterih pa sploh ne. Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o tem in kakšni so razlogi za

to, tudi pri nas velja, da je veliko ljudi nenaklonjenih spoznavanju drugačnosti in jo le stežka sprejema. Pomemben dejavnik pri sprejemanju drugih je zmožnost medsebojne komunikacije. Če tujec ne govori našega jezika, je težje sprejet kot nekdo, s katerim se je mogoče tekoče sporazumevati. Jezik je torej mogoče celo pomembnejši dejavnik za ločevanje »nas« od »drugih« kot fizična podobnost. Slovanske skupnosti, ki so v zgodnjem srednjem veku živele v soseščini nemško govorečih skupnosti, so celo svoje skupnostno ime izpeljale iz zgoraj navedenega. Svoje sosede so poimenovali Nemci, v smislu nekoga, ki ga ni mogoče razumeti, ker je »nem«. Za razliko od oznake Slovan za človeka, ki uporablja podoben govor oz. iste besede (»slovo«). Beseda slovo je v takšni ali drugačni obliki prisotna v vseh slovanskih jezikih, zato jezikoslovci upravičeno domnevajo, da izvira iz najzgodnejšega obdobja slovanske zgodovine, iz časa njihovega naseljevanja prostranstev srednje in vzhodne Evrope. Vendar pa bi bilo zmotno misliti, da so slovanske skupnosti v času svojih selitev po Evropi govorile isti jezik. Niti skupnosti, ki so od 6. stoletja naprej naseljevale prostor današnje Slovenije, niso govorile istega jezika. Da ne omenjamo, da so tukaj srečevali pripadnike različnih, latinsko in germansko govorečih skupnosti, s katerimi so se sčasoma kulturno in govorno zbližali. Nekatere glasovne razlike, ki so prisotne v različnih slovenskih narečjih, datirajo v najzgodnejše obdobje slovanske narečne delitve in kažejo na različen izvor njihovih govorcev že pred naselitvijo na današnji slovenski prostor, gotovo pred koncem 5. stoletja. Na današnjem slovenskem prostoru lahko te razlike v grobem geografsko zamejimo na dve večji skupini, ki ju deli reka Sava. Sledovi prvotnega govora severno od Save so se do danes ohranili v današnjih koroških, severnoštajerskih in panonskih narečjih, medtem ko se prvotni govor južno od Save nadaljuje v današnjih primorskih, gorenjskih, dolenjskih in južnoštajerskih narečjih. V prekmurskem in prleškem narečju panonske narečne skupine so se vse do danes ohranile določene jezikovne značilnosti, kakršne razen na tem prostoru najdemo zgolj še v nekaterih bolgarskih in osrednjeruskih govorih. To dejstvo nakazuje, da je vsaj del zgodnjesrednjeveških prebivalcev današnje severovzhodne Slovenije prišel z vzhodnoslovanskega govornega območja. Vrsta slovanščine, ki so jo v zgodnjem srednjem veku govorili na prostoru današnje vzhodne Slovenije, se je bistveno razlikovala od tiste v današnji osrednji in zahodni Sloveniji, kamor prištevamo tudi štajerska narečja. Jezikoslovci menijo, da se je govor prebivalcev Vzhodnih Alp, torej alpskoslovanski govor (kamor spadajo tudi slovenska panonska narečja), do konca 10. stoletja zelo poenotil s kajkavskim in čakavskim govorom na današnjem Hrvaškem, in sicer toliko, da je ta govor postal težko razumljiv za govorce vzhodnoslovanskih in češko-

Pohorski dvor in cerkev sv. Mihaela (Foto: A. Magdič)

moravsko-slovaških govorov, razlikoval pa se je tudi od štokavskega govora južnega Balkana. Iz tega sklepajo, da je bila alpskoslovansko-kajkavska-čakavska jezikovna skupnost 10. stoletja posebna skupnost, ki je kot taka sama sebe razlikovala od sosednjih slovanskih skupnosti. Alpskoslovanski, kajkavski in čakavski govor se je od preostalih južnoslovanskih govorov in zahodno- ter vzhodnoslovanskih govorov razlikoval toliko, da je bilo sporazumevanje med njihovimi govorci močno oteženo, če ne celo onemogočeno. Vendar se že v jeziku Brižinskih spomenikov, katerih nastanek datiramo v 10. stoletje, nakazujejo posebnosti, ki so značilne zgolj za današnja slovenska narečja, ne pa za kajkavsko in čakavsko narečje. Te značilnosti se najpozneje do 12. stoletja toliko razvijejo, da od takrat lahko govorimo o slovenskih narečjih. Na podlagi arheoloških raziskav je bilo mogoče posamezne skupnosti, ki so se od 6. stoletja dalje naseljevale na prostoru današnje severovzhodne Slovenije, tudi prostorsko opredeliti. Na Dravski ravni je bilo mogoče zaznati dve večji skupnosti. Ena se je oblikovala v okolici današnjega Maribora, druga pa v okolici današnjega Ptuja. Takšne skupnosti, ki so obsegale nekaj vasi, so v zgodnjem srednjem veku imenovali župa. Gre za osnovne politične skupnosti zgodnjesrednjeveškega slovanskega sveta. Lahko bi rekli, da so prebivalci župe znotraj nje uresničevali svoje državljanstvo. Politična vpetost žup v širši evropski prostor je bila v identitetnem smislu drugotnega pomena in se je spreminjala v skladu s širšim

evropskim političnim dogajanjem. Podobno, kot se spreminja vpetost današnje Slovenije v širše evropske politične skupnosti (še pred nekaj več kot stoletjem je bila današnja Slovenija del Avstro-Ogrske monarhije, nato je postala sestavni del Jugoslavije, kmalu po osamosvojitvi pa je postala članica Evropske skupnosti). Širša politična skupnost, h kateri so spadale župe slovenskega dela Panonije v prvih stoletjih po slovanski naselitvi, se je imenovala Avarski kaganat. Zajemala je prostor večjega dela Karpatskega bazena, vključno s prostorom današnje Slovenije. Večinsko prebivalstvo v kaganatu je bilo slovansko, njegovo vojaško vodstvo pa so predstavljali konjeniki avarskih plemen, po izvoru iz srednje Azije. Avari so skupaj s Slovani in drugimi prebivalci kaganata, predvsem različnimi germanskimi skupnostmi in redkimi romaniziranimi staroselci, celotno 7. in 8. stoletje napadali in plenili mogočne sosednje države. Predvsem Vzhodno rimsko cesarstvo s sedežem v Konstantinoplu (današnjem Istanbulu oz. Carigradu) in frankovsko državo, ki je takrat pod oblastjo Karolinške dinastije združevala večino germanskega sveta srednje in zahodne Evrope. Moč Avarskega kaganata je ob koncu 8. stoletja uspelo zlomiti šele Karlu Velikemu, mogočnemu frankovskemu kralju, ki ga je papež kmalu zatem mazilil za rimskega cesarja. Cesarstvo, ki je bilo v naslednjih stoletjih imenovano Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti (latinsko: Sacrum Romanum Imperium) in h kateremu je bilo po propadu Avarskega kaganata med drugim priključeno tudi ozemlje današnje Slovenije, je bilo v 9. stoletju razdeljeno na grofije. Meja med dvema od teh grofij, Karantanijo in Spodnjo Panonijo, je najverjetneje potekala ravno po Dravskem polju, tako da ga je delila na pol. Severozahodna polovica polja, okrog Maribora, je spadala h Karantaniji, njegova jugovzhodna polovica pa k Spodnji Panoniji, kjer sta grofovala plemiča slovanskega rodu, Pribina in njegov sin Kocelj. Zdi se, da se je novonastala meja med Karantanijo in Spodnjo Panonijo v 9. stoletju na Dravskem polju naslonila na obstoječo lokalno samoupravno organizacijo, ki so jo predstavljale župe. Še več. Primerjalna prostorska analiza je pokazala, da se omenjene politične razmere, ki jih je bilo mogoče opredeliti na podlagi izsledkov arheoloških in zgodovinopisnih raziskav, skladajo tudi z ugotovitvami jezikoslovnih raziskav. Izkazalo se je namreč, da se je meja med štajerskimi in panonskimi narečji, ki so se oblikovala pred 9. stoletjem, ustalila ravno na meji ozemelj mariborske in ptujske župe ter istočasno na meji Karantanije in Spodnje Panonije. Delno se je tudi cerkvenoupravna organizacija župnij, ustanovljenih v drugi polovici 10. stoletja, naslonila na navedene obstoječe kulturne in politične meje. Prostor večjega dela mariborske župe je pripadel župniji Hoče, ki jo je ustanovil Oglejski patriarhat, večji del ptujske župe pa župniji Ptuj, ustanovi Salzburške

nadškofije. Na podlagi prostorskega sovpadanja in zgodovinopisnih raziskav lahko sklepamo, da se je cerkvenoupravna organizacija župnij v srednjem veku naslonila na predhodno organizacijo žup, ki so dotlej delovale kot samoupravne lokalne skupnosti. Narečja, ki so se oblikovala v stoletjih po naselitvi Slovanov na prostor današnje Slovenije, so izvorno celo starejša od same naselitve. Kljub svoji starosti so se narečja, čeprav v spremenjeni obliki, ohranila vse do danes. So del regionalne skupnostne identitete Slovencev in kot taka predstavljajo močno kulturno vez med njihovimi govorci. Njihov postopni razvoj pa opozarja na to, da Slovenci nismo tukaj že od prazgodovine, kot trdijo in bi želeli nekateri (predvsem pomanjkljivo izobraženi) ljubitelji zgodovine. Podobnosti posameznih delov slovenskega besedišča z drugimi, danes izumrlimi evropskimi jeziki ne morejo služiti kot dokaz za večtisočletno starost slovenskega jezika. Ampak zgolj pričajo o tem, da vsi ti jeziki pripadajo isti veliki indoevropski skupini jezikov, katere govorci živijo na velikem delu Evrope in Azije. Razlike in podobnosti med posameznimi slovenskimi narečji so odraz zapletenega političnega dogajanja, ki se je v zadnjih 1500 letih odvijalo na prostranstvih evropske celine. Današnji slovenski jezik pa je – v obliki, kot je določen z uradno slovnico in pravopisom – za razliko od tega zelo mlad. Kot umetna tvorba se je dokončno izoblikoval šele v 19. stoletju, ko je bila za skupni knjižni jezik Slovencev določena narečna osnova osrednjeslovenskih govorov,

prilagojena na način, ki naj bi omogočil čim lažje razumevanje vsem prebivalcem Slovenije. Na veliko škodo takrat razvijajočega se vzhodnoštajerskega knjižnega jezika, utemeljenega na prleškem narečju, ki se je zaradi tega sčasoma izgubil v pozabo. Govor ima torej pomembno vlogo pri oblikovanju človekove pripadnosti določeni skupnosti. Pogosto predstavlja izhodišče za delitev na »naši« in »drugi«. Treba pa se je zavedati, da so govori spreminjajoča se gmota, ki se oblikuje in razvija skozi človeške odnose, pogojene z vsakokratnim širšim družbenopolitičnim dogajanjem. Priseljevanje drugače govorečih ljudi v neko skupnost je zgodovinska stalnica, predvsem na geografsko tako izpostavljenem prostoru, kot je prostor današnje Slovenije. Prišlekom ponuditi možnost, da se naučijo jezika skupnosti, ki jih je sprejela, je osnova za njihovo vključitev med »naše«; če pa jezik ob tem pridobi nekatere nove izraze, je to za jezik kvečjemu pridobitev. Strah, da se bo jezik zaradi tega izgubil, je odveč.