20 minute read
Tadej Curk
Tadej Curk LjubItELjsKA zNANOst IN NjENA PRILOŽNOst V ARHEOLOgIjI
Uvod
Advertisement
Ljubiteljski znanstveniki so v preteklosti igrali pomembno vlogo pri ustvarjanju splošnega in strokovnega znanja tako v znanosti nasploh kot v arheologiji in varstvu kulturne dediščine. Brez njihovega dela in prispevka znanost (zelo) verjetno ne bi bila takšna, kakršno poznamo danes. V svojem razvoju je znanost postajala vse zahtevnejša, zato se je specializirala, znanstveniki pa postali profesionalci oziroma zasebni ali javni uslužbenci. Razkorak med profesionalnimi in ljubiteljskimi znanstveniki je rastel do točke, ko ljubiteljski znanstveniki v raziskavah in znanstvenem delu niso bili več zaželeni ali pa jim je bil dostop do znanosti in znanstvenega dela otežkočen ali celo onemogočen. Čas, vedno višja splošna oziroma klasična izobrazba ter želja po spremembah in aktivnem sodelovanju (večjega) dela javnosti so bili povod za vedno večjo vključenost (zainteresirane) javnosti v znanstvene raziskave in delo. Pozitivne vidike vključenosti javnosti v znanost so sčasoma opazili prenekateri znanstveniki in strokovnjaki. V znanstveni, poljudnoznanstveni in splošni literaturi ter medijih se je za vključevanje javnosti v znanost pojavil med drugim tudi izraz oziroma pojem ljubiteljska znanost (ang. Citizen science). Ljubiteljsko znanost je do tega trenutka nemogoče opredeliti kot enotno metodo ali način vključevanja javnosti v znanstvene raziskave in delo.
Razvoj in zgodovina ljubiteljske znanosti
Vse od začetka znanosti in do 19. stoletja so ljubiteljski znanstveniki vidno prispevali, k t. i. formalni ali uradni znanosti (Bonney idr. 2009, 978; Wyler idr. 2016, 5; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 42).1 Profesionalizacija in vedno večja kompleksnost znanosti, katerih vidnejši napredek lahko iščemo prav v 19. stoletju, sta pripeljali do razkoraka in kasneje vidnejšega razkola med (uradno)
1 Pomembne informacije in odkritja so ljubitelji prispevali v astronomiji, biologiji, botaniki, javnem zdravstvu, ornitologiji, paleontologiji, atmosferskih znanostih, geografiji in na drugih področjih, tudi v arheologiji (Bonney idr. 2009, 383; Smith 2014 750–752; Gibb 2018, 6; Strasser idr. 2018, 59).
znanostjo in posamezniki brez formalne izobrazbe na znanstvenem ali strokovnem področju (Wyler idr. 2016, 5; Gibb 2018, 4; Strasser idr. 2018, 58–59).2 Ne glede na odklonilni odnos do ljubiteljske znanosti, predvsem v drugi polovici 20. stoletja, je ta – z eksplicitnimi in preizkušenimi protokoli zbiranja podatkov, njihove uporabe s strani znanstvenikov in vključevanjem specifičnih ter izmerljivih ciljev – na začetku 21. stoletja doživela ponovni razcvet in (počasno) uveljavitev. Razloge za razcvet ljubiteljske znanosti moramo iskati v vedno bolj visoko oziroma klasično izobraženi, dobro obveščeni in (pro)aktivni javnosti (Bonney idr. 2009, 978; Wylaer idr. 2016, 5; Hecker idr. 2018, 2; Strasser idr. 2018, 60–62). Razcveta in utrditve ljubiteljske znanosti ne bi bilo brez (pre)hitrega tehnološkega razvoja, mobilnosti3 , najširše možnega dostopa do spleta oziroma medmrežja in odprtokodnih programov ter aplikacij (Smith 2014, 750; Wyler idr. 2016, 5; DITOs 2017, 1; Hecker idr. 2018, 2). V vedah, ki so tradicionalno trdneje povezane z ljubiteljsko znanostjo oziroma katerim želi ljubiteljska znanost pogosteje pomagati (biologija, astronomija itn.), kljub začetnemu skepticizmu uradne znanosti danes številni znanstveniki priznavajo, da so v mnogih primerih prav ljubitelji (odločilni) graditelji znanosti. Sklep znanstvenikov izhaja iz dejstva, da so podatki ljubiteljskih znanstvenikov danes dovolj trdni in zanesljivi, da se uporabijo v formalni znanosti. Pomoč ljubiteljskih znanstvenikov uradni znanosti prihrani veliko časa, ki bi ga izgubila z lastnim zbiranjem podatkov, in zagotovi temeljitejše ter obširnejše (meta)podatke, kot bi bilo to mogoče pri samostojnem delu (Silvertown idr. 2013, 134; Gibb 2018, 6; Lambers idr. 2019, 8).
Definicija in razumevanje ljubiteljske znanosti ter njenih projektov
Ljubiteljska znanost še danes nima enotne definicije. Predstavlja grozd številnih oblik, stopenj in ciljev sodelovanja med akademiki, stroko ter ljubiteljskimi znanstveniki, ki so zbrani pod dežnikom različnih konceptov. Meje konceptov so zabrisane in se o njih da razpravljati. Edina temeljna skupna točka konceptov je nujnost sodelovanja zainteresirane javnosti in ljubiteljev v znanstvenih raziskavah ter delu (Wyler idr. 2016, 5; DITOs 2017, 1; Gibb 2018, 4; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 51; Strasser idr. 2018, 52–54; Lambers idr. 2019, 7). Vključevanje
2 Strasser s sodelavci pri tem opozarja, da je striktno ločevanje med ljubiteljskimi in t. i. profesionalnimi znanstveniki pred koncem 19. stoletja nesmiselno. Na eni strani zaradi umanjkanja profesionalizacije znanosti pred omenjenim časom, na drugi pa zaradi dejstva, da so bili znanstveniki pred 19. stoletjem večinoma zaposleni posamezniki, ki so se z različnimi vedami in znanostmi (t. i. polihistorji) ukvarjali le ljubiteljsko, vendar z različno intenziteto (Strasser idr. 2018, 58). 3 Mobilni in pametni telefoni, prenosniki in tablični računalniki.
ljubiteljev v uradno znanost spodbuja alternativni model pridobivanja znanja (Hecker idr. 2018, 2; Strasser idr. 2018, 53). Ljubiteljska znanost je torej razvijajoča se paleta metod, ki razširja polje, možnosti in cilje znanstvene raziskave, (Wyler idr. 2016, 6; Hecker idr. 2018, 2; Shirk in Bonney 2018, 51). Pri tem ljubiteljski znanstvenik predstavlja znanstvenikom enakovrednega partnerja, ki prostovoljno zbira in/ali procesira podatke in je del znanstvene raziskave (Smith 2014, 750; Hecker idr. 2018, 2). Od drugih prostovoljnih raziskav se ljubiteljska znanost razlikuje po tem, da so protokoli, računalniški programi, aplikacije za zbiranje podatkov, območja, cilji in izsledki raziskave vnaprej jasno določeni ter natančno predstavljeni udeležencem (Silvertown idr. 2013, 128; Smith 2014, 750). Ljubiteljska znanost pozna več vrst projektov, ki se razlikujejo tako po številu udeležencev oziroma velikosti skupine kot po dolgotrajnosti projekta (Silvertown idr. 2013, 128). Projekti ljubiteljske znanosti so (Wyler idr. 2016, 5; Gibb 2018, 7; Strasser idr. 2018, 55)4: – Prispevni projekt: projekt oblikuje znanstvenik, (zainteresirana) javnost pa v njem »zgolj« prispeva podatke ali informacije. – Kolaborativni projekt: oblikuje ga znanstvenik, (zainteresirana) javnost pa lahko vpliva na obliko projekta, prispeva informacije, analizira podatke in širi izsledke. – Sooblikovalni projekt: oblikuje ga znanstvenik, vendar vsaj del (zainteresirane) javnosti sodeluje v vseh pogledih in stopnjah znanstvenega procesa. – Pogodbeni projekt: javnost sama izvede raziskavo za lastne potrebe, brez vključevanja znanstvenikov. – Kolegialni projekt: izvajajo ga predvsem ljubitelji brez nadzora ali vpliva znanstvenikov. Raznolikost projektov na eni strani privede do različne kakovosti in vpliva raziskovalnih projektov (Wyler idr. 2016, 6; Stewart idr. 2020, 12). Na drugi strani pa neenotnost pristopov, metod, načinov itn. za ljubiteljsko znanost pomeni težavo pri ocenjevanju in okrnjene možnosti vrednotenja. Prav zaradi otežkočenega končnega ocenjevanja morajo biti projekti ljubiteljske znanosti od vsega začetka skrbno in natančno načrtovani, kjer se določijo tudi nadzor in odgovornosti (Bonney idr. 2009, 978; Wyler idr. 2016, 6; Ripanti 2017, 99; Gibb 2018, 5; Lambers idr. 2019, 8–9), vendar v izvajanju tudi fleksibilni in prilagodljivi (Gibb 2018, 4).
4 Strasser s sodelavci pri tem opozarja, da gre pri zapisani razvrstitvi projektov ljubiteljske znanosti za politično agendo, ki nadomesti izkoriščanje s spodbudo k opolnomočenju javnosti, ta pa hkrati zagotavlja prispevek k znanosti, kot jo definirajo znanstveniki. Zato predlagajo svojo delitev projektov, ki temelji na epistemični praksi: raziskovalno-zaznavni projekti, računalniški projekti, analitični projekti, projekti lastnega poročanja in projekti izdelave ter pomoči (Strasser idr. 2018, 55).
Prednosti projektov ljubiteljske znanosti
Ena od prednosti projektov ljubiteljske znanosti je možnost zagotavljanja, zbiranja, raziskovanja ter študija podatkov na mestih in v skupnostih, kjer uradne ali formalne raziskave do zdaj še niso bile izvedene in/ali možne (Smith 2014, 751; Milek 2018, 38; Shirk in Bonney 2018, 42–43; Lambers idr. 2019, 8). Javnost lahko s pomočjo ljubiteljske znanosti tudi poveča ali utrdi zavedanje o okoljskih in družbenih težavah ter vprašanjih, ponovno ovrednoti znanost, izpopolni znanje in znanstveno pismenost, aktivno uporabi znanstvene metode in utrdi že pridobljene veščine. Znanstveniki se na drugi strani lahko s pomočjo ljubiteljske znanosti ponovno zavejo nekaterih težav in tem, ki vključujejo socialno pravičnost ali neenakost, nujnost spoštovanja in varovanja okolja, prepoznajo izbruhe in možnost zajezitve epidemije ipd. (Bonney idr. 2009, 977; Silvertown idr. 2013, 138; Smith 2014, 751; Wyler idr. 2016, 6; DITOs 2017, 2; Shirk in Bonney 2018, 43; Gibb 2018, 17). Aktivnost formalnih ustanov pripelje do dviga ravni udejstvovanja, zanimanja, zaupanja in ugleda znanosti ter institucij v javnosti, kar je v zadnjem času vztrajno upadalo (Bonney idr. 2009, 977; Wyler idr. 2016, 5–6; DITOs 2017, 2; Hecker idr. 2018, 7). Projekti ljubiteljske znanosti za formalne ustanove in znanstvenike nimajo samo posrednih koristi, temveč lahko nanje vplivajo tudi gmotno, predvsem v obliki množičnega financiranja (ang. crowdfunding) raziskovalnih projektov. Množično financiranje pomeni, da lahko udeleženci znanstveni projekt podprejo ali s prostovoljnimi prispevki ali pa kot plačilo za delo z znanstveniki (Silvertown idr. 2013, 129; Smith 2014, 756; Ripanti 2017, 98).
Pomanjkljivosti projektov ljubiteljske znanosti
Projekti ljubiteljske znanosti imajo pomanjkljivosti. Za institucije, ki so v projekt vključene, so projekti lahko izjemno dragi. Zagotoviti morajo namreč osebje, ki projekt usmerja ali nadzoruje, nameniti določen del financ podpori udeležencem, zagotoviti opremo itd. (Bonney idr. 2009, 383; Milek 2018, 41). Projekti ljubiteljske znanosti lahko za strokovnjake pomenijo tudi časovno žrtvovanje, saj morajo dodaten čas, nameniti usmerjanju ter izobraževanju prostovoljcev, koordiniranju projekta, pregledu podatkov in izsledkov itn. (Silvertown idr. 2013, 137; Milek 2018, 41; Lambers idr. 2019, 8). Svojevrstno težavo ljubiteljskih projektov predstavlja tudi interdisciplinarnost oziroma transdisciplinarnost, ki v veliki meri otežuje standardno ocenjevanje projektov. Ljubiteljski projekti bi zato morali razviti nove ali dopolnjene procedure, ki doprinašajo k standardnim akademskim kriterijem, saj se lahko le s takšnim načinom dvigne kvaliteta projekta in se
prepoznajo njegove druge koristi in/ali polni potencial (Wyler idr. 2016, 14; Robinson idr. 2018, 38; Shirk in Bonney 2018, 50). K težavnosti ocenjevanja je treba dodati še nezmožnost ljubiteljskih projektov pri zagotavljanju enakomernega vzorčenja oziroma pobiranja podatkov, pri katerih se zaradi tega pojavljajo napake in odstopanja (Smith 2014, 751, 758). Poleg težav pri ocenjevanju, vrednotenju in zagotavljanju kredibilnosti se pri projektih ljubiteljske znanosti kažejo tudi težave s pravnimi oziroma zakonskimi ter etičnimi vprašanji (Wyler idr. 2016, 7; Shirk in Bonney 2018, 50).
Ene izmed mednarodno najbolj uveljavljenih in najširše sprejetih smernic za zagotovitev vzdržnega ter sistematičnega projekta ljubiteljske znanosti je izdelalo in izdalo Evropsko združenje ljubiteljske znanosti (ang. The European Citizen Science Association (ECSA)) v svojem dokumentu Deset načel participativne znanosti. Smernice Evropskega združenja so (Deset načel 2016): 1. Projekti ljubiteljske znanosti aktivno vključujejo pripadnike družbe v znanstvena prizadevanja, ki ustvarjajo nova znanja in razumevanja. 2. Projekti ljubiteljske znanosti imajo pristne znanstvene rezultate. 3. Profesionalni znanstveniki in ljubiteljski znanstveniki imajo koristi od sodelovanja pri projektih. 4. Ljubiteljski znanstveniki lahko sodelujejo pri več fazah znanstvenega procesa. 5. Ljubiteljski znanstveniki prejemajo povratne informacije o projektu. 6. Ljubiteljska znanost je kot kateri koli drug raziskovalni pristop, z omejitvami in pristranskostmi, ki se jih moramo zavedati in jih nadzorovati. 7. Podatki in metapodatki, pridobljeni v projektih ljubiteljske znanosti, so javno dostopni in – kjer je mogoče – objavljeni v odprtokodnih formatih. 8. Ljubiteljski znanstveniki so navedeni v projektnih rezultatih in publikacijah. 9. Programi ljubiteljske znanosti se ocenjujejo glede na kvaliteto njihovih znanstvenih rezultatov, kvaliteto zbranih in obdelanih podatkov, izkušnje vključenih posameznikov in širše družbene ter politične učinke. 10. Vodje projektov ljubiteljske znanosti morajo upoštevati etične in pravne vidike zaščite podatkov, intelektualne lastnine, sporazumov o izmenjavi podatkov, zaupnosti, pripisovanja zaslug in vpliva na okolje pri izvajanju aktivnosti. V desetih predstavljenih smernicah ECSA-ja pogrešamo enega od pomembnih vidikov ljubiteljske znanosti, ki ga pri ECSA-ju verjetno razumejo kot neločljivi del ene izmed smernic. Gre za nujnost sistematičnega in tehtnega razmisleka pri izbiri in oblikovanju znanstvenega vprašanja. Znanstvena vprašanja lahko temeljijo na
predlogih (zainteresirane) javnosti, s čimer skuša ta sodelovati z znanstveniki za njihovo reševanje ali pa želi zgolj posredovati težave in probleme, ki bodo raziskani in obdelani v prihodnjih strogo znanstvenih raziskavah (DITOs 2017, 2). Matthew Fitzjohn (Vir: https://twitter.com/ArchaeoLego). Raziskovalna vprašanja v projektih ljubiteljske znanosti morajo biti preprostejša oziroma razumljivejša širši javnosti, saj bodo zaradi tega pridobljeni podatki tudi zanesljivejši. To ne pomeni, da raziskava ne sme vsebovati tudi kompleksnih in večplastnih vprašanj. V primeru kompleksnejših vprašanj mora znanstvenik vzeti v zakup, da bo čas projekta in stopnja sodelovanja intenzivnejša. Ne glede na daljši časovni okvir projekta bo takšna raziskava doprinesla k širši sliki in možnosti drugačne uporabe ter generiranja znanja, tudi znotraj zahtevnejših raziskovalnih projektov (Bonney idr. 2009, 979).
Ljubiteljska znanost in arheologija
Kako se lahko ljubiteljska znanost uveljavi v arheologiji? Eden od načinov je t. i. ljubiteljska arheologija.5 Druga možnost je sodelovanje med arheologi in detektoraši. Dvema najočitnejšima možnostma je treba dodati vsaj še zasebno zbirateljstvo.6 To je v očeh številnih arheologov sicer navadna kraja in prisvajanje arheološkega materiala.7 V primeru, da zbirateljski krogi in društva, ki zbirajo arheološke ter zgodovinske predmete (npr. kovance, orožje, umetnine itd.) in delujejo znotraj okvirjev spomeniškovarstvene zakonodaje in v dobro dediščine, pa se je treba zavedati, da ti akumulirajo in posedujejo veliko količino znanja. Poleg
5 Ljubiteljska arheologija predstavlja arheologijo oziroma arheološke raziskave, v katerih se ljubiteljski raziskovalci udejstvujejo pri sistematičnem zbiranju podatkov, zapisovanju, dokumentiranju, izkopavanju in publiciranju. Pri raziskavah in delu lahko sodelujejo z arheološko stroko s pomočjo regionalnih arheoloških združenj ali družb ter se striktno držijo spomeniškovarstvene zakonodaje (Smith 2014, 753; Ripanti 2017, 98; Lambers idr. 2019, 7). 6 Pri tem je potrebno poudariti, da vso sodelovanje in vključevanje zainteresirane javnosti temelji na preučevanju, delu, raziskavah itd., ki ne škodujejo ali celo uničujejo arheološke dediščine in spomenikov. V primeru, da ima arheološka stroka pomisleke ali utemeljene sume slabonamernosti ljubiteljskih sodelavcev, lahko sodelovanje in vključevanje zavrne. Če stroka tekom sodelovanja ugotovi, da posamezniki kršijo zakon ali uničujejo arheološko dediščino so dolžni dejanja ustaviti in predati policiji ter drugim organom pregona. 7 V primeru protizakonskega in protipravnega pridobivanja, raziskovanja, trgovine in delovanja zasebnih zbirateljev je treba pritrditi mnenju arheologov.
tega so zbirke zbirateljev večinoma organizirane in se zanje izredno dobro skrbi (Wessman idr. 2019, 472). Trem že naštetim možnostim je kot opcijo ljubiteljske znanosti v arheologiji treba dodati še t. i. projekte skrbnikov arheoloških najdišč in zgodovinskih krajev. Projekti skrbnikov vključujejo le ljubitelje, ki skrbijo za najdišče ali zgodovinski kraj ter pregledujejo in dokumentirajo, kar potrebuje stroka. S takšnim pristopom projekti zagotavljajo sooblikovanje znanja ter nujno skrb za arheološko in drugo kulturno dediščino. Ne glede na pozitivne plati imajo takšni projekti vsaj dve negativni, in sicer: potrebnega je veliko časa za izobraževanje ter podporo ljubiteljem in časovnica samega dela, saj nekatera najdišča in zgodovinski kraji ležijo daleč stran od urbanih naselij (Smith 2014, 753). Skromni začetki ljubiteljske znanosti v arheologiji niso mogli zaustaviti razvoja sistema metod in načinov, ki danes pridobivajo veljavo in se uporabljajo v različnih vejah in pri različni delih povezanih z arheologijo kot znanstveno disciplino. Z ljubiteljsko znanostjo arheologija pridobiva produktivnejšo in transformirano obliko zbiranja podatkov ter sodelovanja z javnostjo (Smith 2014, 752–754; Lambers idr. 2019, 7–8, 13). Ena od možnosti ljubiteljske znanosti, poleg že omenjenih, ki se lahko uporabi v arheologiji, je množično financiranje. V okviru množičnega financiranja arheologije obstajata dve metodi: 1.) Ljubitelji arheološke projekte financirajo s plačevanjem udeležbe pri arheoloških raziskavah, s čimer poskrbijo za kontinuiteto raziskave. Te metode se lahko poslužujejo le višji socialni razredi (Smith 2014, 753; Ripanti 2017, 98; Milek 2018, 37). 2.) Udeleženci, ki lahko izhajajo tudi iz nižjega socialnega razreda, arheologijo financirajo s pomočjo donacij (tudi) manjših zneskov za arheološke projekte, po zgledu zagonskih (ang. start-up) podjetij. Prednost množičnega financiranja je zagotovitev direktnega prenosa sredstev na arheološki projekt, kar bo nadomestilo dozdajšnje financiranje preko posrednih poti.8 Poleg finančne pomoči je lahko ljubiteljska znanost v arheologiji tudi odgovor na še dva pereča problema arheologije. Na eni strani arheologiji primanjkuje kadra za preučevanje, obravnavo, študij, prezentacijo, varovanje in nadzor nad arheološkimi najdišči ter zgodovinskimi kraji. Na drugi strani pa arheologija še vedno sledi zastarelemu modelu prenašanja znanja iz stroke na javnost (deficitni model komunikacije) (Smith 2014, 755–758). Pri prvi težavi je treba poudariti, da se nekateri arheološki podatki9 pojavljajo in izginjajo s takšno hitrostjo, da jih stroka sama ne more zabeležiti ali jih natančno preučiti. Pomoč ljubiteljskih znanstvenikov/arheologov bi torej stroki v zgoraj omenjenih
8 Velika težava posrednega financiranja arheoloških projektov in raziskav je prežetost s številnimi pogajanji in prepričevanji ter možni zapleti in zaostajanja plačila. 9 Npr. ostanki oziroma razbitine ladij in druge morske razbitine, ki so bolj naključne najdbe kot pa k cilju usmerjene arheološke raziskave.
primerih arheoloških podatkov oziroma ostalin prišla še kako prav. K obširnejši in/ali natančnejši študiji, razumevanju in interpretaciji arheoloških podatkov ter celostni zaščiti najdišč bi lahko prišli tudi z zbiranjem in analiziranjem podatkov z zemeljskih, zračnih, satelitskih posnetkov, pri čemer bi enakovredno sodelovali tudi ljubiteljski arheologi. S preučevanjem raznovrstnih posnetkov ljubiteljski arheologi locirajo nova arheološka najdišča, prepoznavajo in potrjujejo obseg že odkritih ter opravljajo nadzor oziroma opazovanje škode pri izbranih najdiščih. Že naštetim nalogam in možnostim je treba dodati še digitalizacijo oziroma vnašanje obstoječih (analognih) arheoloških podatkov v digitalne baze podatkov (Smith 2014, 755–758; Milek 2018, 37, 41; Lambers idr. 2019, 1, 7–8; Wessman idr. 2019, 474; Stewart idr. 2020, 3–4, 12). Ljubiteljski arheologi bi z digitalizacijo in vnosom podatkov omogočali širjenje, raziskovalci in stroka pa bi s tem imeli zagotovljeno preizkušanje in ocenitev lastnih hipotez o zgodovini in znanstveni interpretaciji preteklosti (Smith 2014, 755–758). Digitalizacija ali zgolj vnos nista edino, pri čemer lahko stroki na pomoč priskočijo ljubiteljski arheologi. Ti lahko sodelujejo tudi pri oblikovanju in uresničevanju zajetnejše in natančnejše (arheološke) baze podatkov. Takšna podatkovna baza, kakor tudi sodelovanje ljubiteljskih arheologov, digitalizaciji in bazam zagotavljajo večjo uporabnost, izčrpnost in transparentnost, da omenimo le nekatere lastnosti. Izhajajoč iz zapisanega sledi, da naj ljubiteljski arheologi pri projektih podatkovnih baz s stroko sodelujejo od vsega začetka. To pomeni, da so prisotni pri snovanju in vzpostavitvi podatkovne baze in tudi kasneje, ko s svojo konstruktivno kritiko – sicer v omejitvah, ki jih odkrito in jasno postavi arheološka in računalniška (tehnološka) stroka – vplivajo na obseg in uporabnost podatkovne baze (Wessman idr. 2019, 473, 475). Sodelovanje z ljubiteljskimi arheologi nikakor ne pomeni, da bodo od zdaj podatki stoodstotno pravilni ali celo širše uporabni, četudi pri njihovem zbiranju in analizi sodeluje stroka. Gre za premik v metodah zbiranja in odmik od mnenja, da se je v arheologiji treba držati le že uveljavljenih in vzpostavljenih standardov zbiranja arheoloških podatkov (Smith 2014, 757; Stewart idr. 2020, 12). Do zdaj našteti projekti oziroma sodelovanja so v okviru ljubiteljske znanosti razumljeni kot t. i. prispevni projekti. Za potrebe razvoja arheologije kot znanosti ter utrditve ljubiteljske znanosti v arheološki disciplini je treba izvajati tudi t. i. kolaborativne in sooblikovalne projekte. Le ti ljubiteljskim arheologom v polni meri zagotavljajo kreativen, sodelovalen, enakopraven in samostojen prispevek k arheološki znanosti. Ljubiteljskim arheologom bi bilo zato smiselno omogočiti razvoj in naslavljanje znanstvenih vprašanj skozi oblikovanje hipotez, kvantitativne analize in poročanje. Nikakor pa se ne sme pozabiti na objave in predstavitve lastnih rezultatov
arheologom, kar kaže na poln izkoristek človeških virov in pomeni nagrado tistim, ki so v projektu sodelovali. Kolaborativni in sooblikovalni projekti bi kazali tudi na visoko produktivnost oblik ali programov arheologije za javnost (Gibb 2018, 4, 8; Milek 2018, 40–41). Ljubiteljska znanost v arheologiji ljubiteljem in širši javnosti omogoča izpolnitev želje po prispevku k znanosti, saj ljubitelji in javnost (so)delujejo kot enakovredni sodelavci. Arheologija z vključitvijo ljubiteljev izpolnjuje tudi svoje socialne ali družbene dolžnosti, ker sodelovanje v arheoloških raziskavah zagotavlja tistim, ki sicer ne morejo sodelovati v arheologiji (invalidom, upokojencem, ljudem s posebnimi potrebami itn.) (Smith 2014, 757, 759).
Zaključek
Uveljavljanje in/ali vpeljevanje ljubiteljske znanosti v uradno ali formalno znanost ne pomeni, da bo ta nadomestila ali prevzela glavnino dela v znanosti in tvorjenju znanja ali izpodrinila profesionalne znanstvenike. To ni ne cilj in ne smisel ljubiteljske znanosti. Zagovorniki ljubiteljske znanosti si želijo le, da bi bilo ljubiteljskim znanstvenikom omogočeno aktivno delovanje in enakopravno sodelovanje z uradno znanostjo. Ljubiteljskim znanstvenikom se želi povrniti mesto in/ali ugled, ki so ga v preteklosti že imeli. Nekateri profesionalni znanstveniki, predvsem v vedah oziroma disciplinah z dolgo tradicijo vključevanja ljubiteljskih znanstvenikov v znanstvene raziskave, so že ugotovili pozitivne učinke sodelovanja in vključevanja. Spoznali so, da lahko ljubiteljski znanstveniki, z upoštevanjem vnaprej določenih protokolov, navodil in veljavne zakonodaje, prispevajo in omogočijo obširnejše in poglobljene raziskave ter hkrati prihranijo veliko časa in finančnih vložkov v znanstveno delo. Hkrati postanejo znanstvene raziskave, ki vključujejo ljubiteljsko znanost, tudi bolj dostopne, (časovno) umestne, predvsem pa v širši javnosti lahko zbudijo občutek, da znanost dela v korist družbi in okolju. Stopnja enakopravnosti, intenzivnost in hitrost uveljavljanja ter sodelovanja ni odvisna le od profesionalnih znanstvenikov, temveč od ljubiteljske znanosti same. To pomeni, da morajo zagovorniki in tvorci programov in metod ljubiteljske znanosti čim prej najti enotno in celovito definicijo pojma ter skupni imenovalec načinov, metodologije in programov ljubiteljske znanosti, ki so do tega trenutka zelo (preveč) raznoliki in v nekaterih primerih celo diametralno nasprotni. Sočasno morajo prepoznati in po najboljših močeh odpraviti pomanjkljivosti ljubiteljske znanosti. Evropsko združenje ljubiteljske znanosti se že trudi zagotoviti omenjeno, saj na eni strani skuša poenotiti metodologijo, pojmovanje in programe ljubiteljske znanosti, na drugi pa ohraniti njihovo fleksibilnost. Prav to je pomembno z vidika
prilagajanja različnih programov drugačnim kulturnim, družbenim, gospodarskim itd. okoljem ter družbam. Ljubiteljska znanost bi v prihodnje lahko vidnejše mesto našla tudi v (slovenski) arheologiji in varovanju arheološke dediščine. Zavedati se je treba tudi dejstva, da sta arheologija in arheološka dediščina stvari, ki splošno javnost izdatno zanimata in o katerih ima zelo izrazita pozitivna ter negativna čustva. Z vključevanjem ljubiteljev in zainteresirane javnosti v arheološke raziskave in delo pod (Vir: Lisa LaCivita, https://www.handleyregional.org/ okriljem ljubiteljske znanosti bi se blog/try-some-citizen-science ). lahko utrdilo pozitivna čustva do arheologije, potrdilo nujnost obstoja vede in ohranitve dediščine ter hkrati poskrbelo za ublažitev vsaj dela negativnih čustev nasproti arheologiji.
Literatura in viri
Bonney, Rick, Caren B. Cooper, Janis Dickinson, Steve Kelling, Tina Phillips, Kenneth
V. Rosenberg in Jennifer Shirk. 2009. Citizen Science: A Developing Tool for Expanding Science Knowledge and Scientific Literacy. BioScience 59: 977–984. Evropsko združenje ljubiteljske znanosti. 2016. Deset načel participativne znanosti. Dostopno na: https://ecsa.citizen-science.net/wp-content/uploads/2020/02/ecsa_ten_principles_of_ cs_slovenian.pdf (28. januar 2021). DITOs consortium. 2017. Citizen Science and Open Science: Synergies and Future Areas of Work. DITOs policy brief 3. Gibb, James G. 2018. Citizen science: Case studies of public involvement in archaeology at the Smithsonian Environmental Research Center. Journal of Community Archaeology & Heritage 6(1): 3–20.
Hecker, Susanne, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn.
2018. Innovation in open science, society and policy – setting the agenda for citizen science. V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki
Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 1–23. London: UCL Press.
Lambers, Karsten, Wouter B. Verschoof-van der Vaart in Quentin P. J. Bourgeois.
2019. Integrating Remote Sensing, Machine Learning, and Citizen Science in Dutch Archaeological Prospection. Remote Sens. 2019(11): 1–20. Dostopno na: https://www.mdpi. com/2072-4292/11/7/794 (28. januar 2012).
Milek, Karen. 2018. Transdisciplinary archaeology and the future of archaeological practice:
citizen science, portable science, ethical science. Norwegian archaeological review 51(1-2): 36–47. Ripanti, Francesco. 2017. Italian public archaeology on fieldwork: an overview. Archeostorie. Journal of Public Archaeology 1(2017): 93–104.
Robinson, Lucy Danielle, Jade Lauren Cawthray, Sarah Elizabeth West, Aletta Bonn in
Janice Ansine. 2018. Ten principles of citizen science. V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 27–40. London: UCL Press. Shirk Jennifer L.in Rick Bonney. 2018. Scientific impacts and innovations of citizen science. V Citizen Science: Innovation in Open Science, Society and Policy, ur. Susanne Hecker, Muki Haklay, Anne Bowser, Zen Makuch, Johannes Vogel in Aletta Bonn, 41–51. London: UCL Press. Silvertown, Jonathan, Christina D. Buesching, Susan K. Jacobson in Tony Rebelo. 2013. Citizen science and nature conservation. V: Key Topics in Conservation Biology 2, ur. David W. Macdonald in Katherine J. Willis, 127–142. Hoboken: John Wiley & Sons, Ltd. Smith, Monica L. 2014. Citizen Science in Archaeology. American Antiquity 79(4): 749–762. Stewart, Christopher, Georges Labrèche in Daniel Lombraña González. 2020. A Pilot Study on Remote Sensing and Citizen Science for Archaeological Prospection. Remote Sens. 2020(12): 1-16. Dostopno na: https://www.mdpi.com/2072-4292/12/17/2795 (29. januar 2021). Strasser, Bruno J., Jérôme Baudry, Dana Mahr, Gabriela Sanchez in Elise Tancoigne. 2019. »Citizen Science«? Rethinking Science and Public Participation. Science & Technology Studies 32(2): 52–76.
Wessman, Anna, Suzie Thomas, Ville Rohiola, Jutta Kuitunen, Esko Ikkala, Jouni
Tuominen, Mikko Koho in Eero Hyvönen. 2019. A Citizen Science Approach to Archaeology: Finnish Archaeological Finds Recording Linked Open Database (SuALT). V Proceedings of the Digital Humanities in the Nordic Countries 4th Conference (DHN 2019), Copenhagen, Denmark, March 5–8, 2019, ur. Costanza Navarretta, Manex Agirrezabal in Bente Maegaard, 469–478. Copenhagen: University of Copenhagen, Faculty of Humanities.
Wyler, Daniel, François Grey, Katrien Maes in Judith Fröhlich. 2016. Citizen Science at
Universities: Trends, Guidelines and Recommendations. V Advice Paper 20, ur. Daniel Wyler in François Grey. Leuven: League of European Research Universities.
