Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko

Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko gROb z mEČEm z bObOVKA

Teoretična rimska arheologija se je v zadnjih desetletjih veliko ukvarjala z romanizacijo in njej sorodnimi procesi. Živahne razprave med raziskovalci in pronicljive študije so ponudile plejado teorij in možnih pristopov, ki predstavljajo pomemben korak v razvoju arheološke teorije. Omogočajo tudi nov vpogled v mnogoplastnost procesa širjenja rimskega imperija, ki ga v Sloveniji še vedno monolitno in pogosto dokaj neustrezno označujemo kot romanizacija. Droben kamenček v tem velikanskem mozaiku prinaša tudi prispevek o meču z Bobovka.1

Najdišče Bobovek in grob z mečem

Predmeti, odkriti v grobu t.i. kovača z Bobovka (Foto: T. Lauko) Bobovek, med domačini znan tudi kot Zverinek, je eno največjih znanih rimskodobnih grobišč na Gorenjskem. Odkrito je bilo naključno ob gradbenih delih približno 300 metrov zahodno od poslopij nekdanje opekarne. Najprej so bili leta 1956 odkriti štirje grobovi z večjo količino oglja, a je bilo gradivo iz grobov premešano. Sledila so reševalna izkopavanja med letoma 1955 in 1957 (Petru 1959; Petru in Valič 1958–59; Valič 1956). Skupaj je bilo odkritih 37 grobov. Vse pokojnike z Bobovka so pred pokopom obredno sežgali, v skladu s splošno razširjeno tradicijo, ki je trajala do konca 2. stol. n. št. Večinoma je bila žganina položena na

1 Prispevek na konferenci 2013 je bil objavljen leta 2016. Meč in drugi predmeti iz pripadajočega groba so na ogled na razstavi Železna nit v Prešernovi hiši Gorenjskega muzeja (Vidrih Perko 2011).

dno grobnih jam skupaj s predmeti, ki so predstavljali popotnico v onstranstvo. Grobne jame so bile pravokotne ali okrogle. Pravokotni grobovi so imeli pogosto izrazito plast oglja na robovih, kar bi lahko kazalo na to, da so imeli nekakšen lesen opaž, včasih spojen s kovinskimi elementi, kakršne najdemo v grobovih 7 in 8. Grobovi z žarami imajo včasih kalcinirane, tj. prežgane kosti tudi na dnu grobne jame. Pridatki v grobovih so različni, a jih lahko razdelimo na namizno posodje, kuhinjsko posodje, žare in oljenke, včasih pa se pojavljajo tudi deli noše, kot so fibule, obeski in žebljički za čevlje, ter uporabni predmeti, kot so npr. noži. Med grobovi je že od začetka največ pozornosti pritegnil grob 1. Pridatki v njem so bili zloženi v skrinjo iz hrastovega lesa. Grob je vseboval stekleno žaro, kakršne se pogosteje pojavljajo v urbanih naseljih, pa tudi več drugih pridatkov, kot so steklenice in pivsko posodje, ki jih navadno ne pripisujemo lokalni izdelavi in se v drugih grobovih na najdišču ne pojavljajo v takem številu. Ne nazadnje grob vsebuje veliko količino železnih in bronastih predmetov. Najbolj preseneča prisotnost meča, ki ga je Andrej Gaspari opredelil kot zgodnjerimski gladij tipa Mainz (2008). V istem grobu so bili najdeni še okovi skrinje, več nožev, britev in drugega orodja, pa tudi žebljički, ki so morda služili za čevlje, kakršne so nosili v glavnem vojaki.

Najprej nekaj teorije …

Arheologi velikokrat vidimo in preučujemo zanimive najdbe, ostanke zgradb ter druge sledi, ki so jih ljudje zapustili v pokrajini. Manj pogosto pa se vprašamo, kdo in kaj so bili ti ljudje, saj je odgovor vedno nezanesljiv. Pogosto na podlagi nekaj koščkov keramike prepoznamo »Rimljane« in s tem se diskusija zaključi. Ustreznejši in bolj poglobljen pristop bi moral upoštevati širšo sliko, torej kontekst, v katerem se obravnavano gradivo in najdišče nahajata. Najdbe drobnih keltskih srebrnikov kažejo, da je bila Gorenjska v predrimskem obdobju najverjetneje del Noriškega kraljestva, ki je bilo rimski državi priključeno leta 15. pr. n. št. Gorenjska je v rimskem času spadala pod ager, upravno enoto mesta Colonie Iulie Emone, današnje Ljubljane (Vidrih Perko in Sagadin 2004 in navedena literatura). Gorenjska je znotraj rimske države tako pripadla ne provincam, pač pa Deseti regiji Italije, za kar je bilo gotovo več razlogov, med njimi na prvem mestu strateški, brez dvoma pa tudi ekonomski. Po najdbi mejnega kamna med Emono in Akvilejo v Bevkah pri Vrhniki tudi vemo, da je emonsko mestno okrožje, t.i. ager, na zahodu mejilo relativno blizu Ljubljane. Hrana z vso drugo gospodarsko oskrbo mesta za Emono tudi ni mogla priti z južnega dela dokaj neplodnega emonskega agra, kjer

Bobovec, železova ruda z različnih nahajališč na Gorenjskem (Foto: T. Lauko)

se razteza Ljubljansko barje. Plodna ravnica Gorenjske, prepletena z mrežo poti, prehodov čez Alpe, a tudi podeželskih vil in manjših naselij, je nekako naravno pripadala k Ljubljanski kotlini. K temu sodijo tudi strateško pomembne povezave z Norikom na severni strani Karavank, posebej z mestom Virun v današnji Celovški kotlini. Območje Gorenjske pa je bilo že od starejše železne dobe pomembno zaradi nahajališč bobovca, visoko kvalitetne železove rude. Da je bila pomembna tudi v antiki, vemo vsaj po tem, da jo je hvalil tudi rimskodobni zdravnik Galen in jo priporočal za izdelavo zdravniških skalpelov. Takšni, narejeni iz noriškega železa, so se namreč skrhali in se zlepa niso zlomili (Vidrih Perko in Sagadin 2004 in navedena literatura). Železo je bilo presodnega pomena za rimski imperij, uporabljali so ga pri gradnji, v ladjedelstvu, pri izdelavi orodja, še posebej pa pri opremi vojske. Samo za vzdrževanje vojske se predvideva, da je bilo potrebnih 82.500 ton surovega železa na leto (Vidrih Perko in Žbona-Trkman 2005 in tam citirana literatura). Čeprav se številka zdi ogromna, je treba na tem mestu spomniti, da je bilo za opremo povprečnega vojaka (čelada, meč, bodalo, ščit, oklep, žebljički na čevljih in drugo) potrebnih okoli 20 kilogramov železa (Gaspari 2008). K temu je treba prišteti še železo, potrebno za preostalo vojaško opremo, kot so deli šotorov, kuhinjska oprema, okovi za vozove in konjska oprema, izdelavo oblegovalnih strojev, neskončne količine puščičnih in drugih izstrelkov itd. Železarsko znanje, kje najti železovo rudo, kako jo taliti, kako surovo železo pravilno obdelati in oblikovati ter

Ingota ali železova surovca in pozne železne ali zgodnjerimske dobe, namenjena nadaljnji obdelavi, odkrita pri Lescah (Foto T. Lauko) prekovati, je bilo življenjskega pomena za rimsko državo. Še posebej je to veljalo za »posebne« oblike železa, za katere je v antičnih virih navedeno ime ferrum noricum ali noriško železo, ki naj bi zaradi naravne vsebnosti mangana imelo lastnosti jekla. Regije, kot je Gorenjska, so verjetno v železu plačevale tudi davke in ga izvažale v večje urbane centre, kot je Akvileja, na kar navsezadnje morda lahko sklepamo po najdbi ingotov ali železovih surovcev v Lescah – ki so prav tako na ogled v Gorenjskem muzeju.

Kdo je bil torej skrivnostni pokojnik, pokopan z mečem?

Že ob odkritju grobišča Bobovek je raziskovalce najbolj presenetila najdba meča, zaradi katerega je bil grob kaj kmalu prepoznan kot grob rimskega vojaka, ki mu je verjetno pripadalo bližnje posestvo. Na podlagi očitne razlike v količini in izdelavi pridatkov so bili drugi grobovi opredeljeni kot grobovi sužnjev (Petru 1958; 1959). Drugačno razlago je podal Andrej Gaspari, ki je grob interpretiral kot grob avksiliarnega vojaka, torej vojaka, ki je služil v pomožnih četah. Gaspari je izpostavil razliko med rednimi četami in avksiliarno ali pomožno vojsko. Dolgo je med raziskovalci obstajalo prepričanje, da je avksiliarna vojska orožje dobila le na

Eksperimentalna arheologija, kovanje železnega volka (Foto: B. Križ)

posodo, a zdaj je znano, da je precejšen del te opreme verjetno ostal v posesti vojakov. Meči tipa Mainz, za kakršnega je bobovški meč interpretiral Gaspari, so bila značilna oprema prav avksiliarne vojske (Gaspari 2008). S tem, da je bil pokojnik del avksiliarne vojske, se strinjava tudi avtorici prispevka, ki pa sva interpretacijo še razširili. Glede na količino železa, ki ga je uporabljala rimska vojska, in posebna znanja, ki so bila potrebna za visokokakovostne izdelke, najdene v grobu 1, meniva, da gre za vojaka, ki je v sklopu vojske zaradi svojega nenadomestljivega obrtnega znanja deloval kot vojaški kovač (Stemberger in Vidrih Perko 2016). Kovači so imeli posebno vlogo in status v rimski vojski. Pripadali so skupini vojakov, imenovanih immunes, ki so imeli posebna Rimskodobni meč, gladij z Bobovka znanja in spretnosti, ki so prehajala iz roda v (Foto: T. Lauko) rod in so bili brez dvoma poznani predvsem in samo staroselskemu prebivalstvu neke dežele. Obsegala pa so, grobo našteto, poznavanje rudišč in rude, znanje o oglarjenju in različnih kakovostih lesa za pridobivanje oglja za taljenje ter kovanje, obvladovanje postopkov silno zapletenega taljenja železove rude in vseh nadaljnjih faz obdelave surovcev in prekovanj polomljenih izdelkov. Del privilegijev kovačev je bil, da jim ni bilo treba sodelovati v paradah in so imeli manj obveznosti kot drugi vojaki. Njihova glavna naloga je bilo popravilo in zamenjava orožja in orodja, ki ga je potrebovala vojska na pohodu. To je bilo najbolj dragoceno v vojski na osvajalnih pohodih in bojiščih, ko je bila dostava orožja in orodja zaradi narave vojaških misij okrnjena, prezamudna ali celo onemogočena. Vojska je vedno potrebovala tudi nove in nove zaloge puščičnih osti, plumbat oz. s svincem obteženih izstrelkov, balist in delov za oblegovalne konstrukcije (Sim in Ridge 2002, 36). Čeprav je eksperimentalna arheologija pokazala, da se je mogoče manjših popravil priučiti hitro, pa so bili večji in kompleksnejši predmeti, kot so meči, nekaj popolnoma drugega. Zahtevali so znanje prekaljenih mojstrov, ki je vključevalo večstoletne izkušnje (noriških) domačinov in novo pridobljenega (rimskega) znanja (Sim in Ridge 2002, 37). Lokalno prebivalstvo z območij, bogatih z železom, je poznalo bližnja rudišča, kje najti pravi les za oglje in kako ter kje

Prazgodovinske gomile v gozdu pod Vrtičnikom (Foto: M. Sagadin)

postaviti železarske peči (Oder et al. 2008 in tam navedena literatura). Kovanje značilnega, kot jeklo trdega in gibkega noriškega železa je prehajalo iz roda v rod, bilo je stvar izkušnje generacij in najverjetneje skrivnost mojstrov že dolgo, preden je Gorenjska padla pod rimsko oblast.

Stekleno posodje iz rimskodobnih grobov, odkritih na Bobovku (Foto: T. Lauko) Upoštevajoč vse našteto, se torej še enkrat vprašajmo, kdo je pokopan v Bobovku v grobu 1.

Zaključek

V arheologiji skoraj ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kako so pokojniki dojemali sami sebe in svojo skupnost, in ne vemo, kako so jih dojemali drugi. Lahko le posredno sklepamo. Sodobna dediščinska veda, heritologija, opozarja, da ne bo nikoli mogoče zanesljivo vedeti, kakšna je bila preteklost v resnici. Vse predlagane interpretacije preteklosti so teorije,

nastale na podlagi trenutnega znanja, družbenih in osebnih prepričanj. Zato je treba upoštevati več pristopov, pri čemer je prav, da upoštevamo tudi lokalno tradicijo in posebna znanja nekega prostora. Kako je z grobiščem v Bobovku? Terenski pregledi so pokazali, da je pripadalo bližnjemu, še vedno nepoznanemu staroselskemu rimskodobnemu naselju, od katerega se je ohranilo le nekaj črepinj v bližnjih njivah. Sklepajoč po pokopališču vas skoraj gotovo ni obsegala več kot nekaj deset lesenih zgradb. Ni pa moč prezreti, da se Eksperimentalna arheologija, nalaganje rude na hribu blizu Bobovka razprostira v talilno peč (Foto: O. Lund) impozantno železnodobno gradišče Vrtičnik z gomilnim pokopališčem v spodaj ležečem gozdu. So bili torej domačini v času prodora Rimljanov nasilno razseljeni in preseljeni na ravnico? Kljub negotovosti je vendarle dokaj zanesljivo mogoče trditi, da je pokojnik v grobu z Bobovka bil domačin in je pripadal rimski vojski, kjer pa je najverjetneje opravljal specifična kovaška dela. Pridatki v grobu odražajo namreč prestiž njegovega posebnega položaja, ki ga je imel kot kovač. S kovaštvom so povezani domala vsi pridatki, najdeni v grobu, kar kaže na specifično, vrhunsko železarsko znanje pokojnika. Glede na grob, ki leži v sklopu staroselskega pokopališča in v bližini rimske ter prazgodovinske vasi, je pokopani skoraj gotovo pripadnik lokalne skupnosti. V tem primeru lahko sklenemo, da je njegovo železarsko znanje povezano s staroselskimi veščinami železarjenja in kovaštva. Hkrati je treba poudariti, da je meč v rimskodobnem grobu povsem neznačilen pridatek za rimske pokope in gre verjetno za ostanek prazgodovinskih navad prilaganja orožja v grobove bojevnikov. V tem primeru lahko razumemo vojaški meč v grobu staroselca, najverjetneje kovača v rimski vojski, kot izraz ponosa na obvladovanja specifične kovaške obrti.

Literatura

GASPARI, A. 2008, Posoški bojevniki med samostojnostjo in rimsko vojaško službo. – V: Kofol, K. (ur.) Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju, Tolmin, 29–48. ODER, K. et al. 2008, Tri tisočletja železarstva na Slovenskem: slovenska pot kulture železa. – Ravne na Koroškem. PETRU, P. 1958, Latenoidni enorezni noži iz rimske nekropole v Bobovku pri Kranju. – Beograd. PETRU, P. 1959, Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekropole v Bobovku pri Kranju. – Arheološki vestnik 13/14, 13–26. PETRU, P. & VALIČ, A. 1958–59, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju. – Arheološki vestnik 9–10, 133–4. SIM, D. N. & RIDGE, I. 2002, Iron for the Eagles. − Gloucestershire. STEMBERGER, K., V. VIDRIH PERKO 2016, Grave with gladius from Bobovek near Kranj (Slovenia): An attempt at interpretation. − V: Imitation and Inspiration. Proceedings of the 18th International Roman Military Equipment Conference held in Copenhagen, Denmark, 9th–14th June 2013, 7−10. VALIČ, A. 1956: Nove najdbe iz rimske dobe v okolici Kranja. − Arheološki vestnik 7, 444–5. VIDRIH-PERKO, V., M. SAGADIN 2004. Gorenjska v antiki. Kamniški zbornik. 2004, let. 17, str. 207-224. VIDRIH-PERKO, V. 2011. Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske, vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. − Kranj. VIDRIH-PERKO, V. 2007a: Železo in železarstvo v antiki. − V: Oder, K., Ifko, S. (ur.) Med železom in kulturo: naša dediščina, naša pot / Between Iron and Culture: Our Heritage, Our Trail, Ravne na Koroškem, 72–9. VIDRIH-PERKO, V. 2007b: Carnium in Emona’s ager. − V: Brecciaroli Taborelli, L. (ur) Forme e tempi dell‘urbanizzazione nella Cisalpina: II secolo a.C.–I secolod. C.: atti delle Giornate di studio, Torino, 301–3. VIDRIH-PERKO, V., B. ŽBONA-TRKMAN 2005. Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini in Goriških brdih v rimski dobi : interpretacija na podlagi najdišč Loke, Neblo, Bilje in Ajdovščina. V: BRATOŽ, Rajko (ur.). Zbornik prispevkov v počastitev 75-letnice prof. Sergia Tavana. Nova Gorica: Goriški muzej, 2005. Št. 30/31, str. 17-72, ilustr. Goriški letnik, 20032004. 30-31. VOJAKOVIČ, P. 2008: Starejše železnodobna gomila z Vrtičnika na Tupaličah pri Preddvoru na Gorenjskem. – Arheološki vestnik 59, 149–88.