Jože Štukl

Jože Štukl sO gLINENE VODOVODNE CEVI z LOŠKEgA ObmOČjA REs RImsKE?

Kaj je voda?

Voda (H2O) je kemijska spojina brez barve, vonja in okusa. Prisotna je povsod na zemlji, srečujemo jo v treh agregatnih stanjih: tekočem, trdnem in plinastem. Neobhodno je potrebna za vse življenjske procese na zemlji, hkrati je tudi glavna sestavina vseh živih bitij. Pri človeku predstavlja 70 % njegove telesne teže in je osnovna sestavina celic, tkiv ter telesnih tekočin.

Oskrba z vodo v rimskem obdobju

Voda je bila poleg hrane od nekdaj najpomembnejša strateška dobrina in prav zagotavljanje stalne oskrbe s kakovostno vodo je bilo ne glede na zgodovinsko obdobje ključnega pomena za preživetje in razvoj civiliziranega življenja. Distribucije vode v urbanem okolju in odstranjevanja odplak so se lotili že v mezopotamskih kulturah in Grčiji klasičnega obdobja, vendar sta organiziranje in tehnika gradnje teh sistemov svoj višek dosegla z Rimljani. Antična urbanistična in vojaška doktrina sta narekovali umeščanje naselbin in utrdb v bližino vode, in sicer blizu rečnih tokov ali stalnih izvirov. Kadar pa površinske vode niso zadoščale ali sploh niso bile na voljo, so morali vodo poiskati pod površjem. V urbanih centrih z dobro dostopnostjo podtalnice so bili vodnjaki primarni vir vode. Gradnja vodovodov iz oddaljenih izvirov je zadostila samo delu vsakdanjih potreb po vodi. Kljub vsemu vodovodi v osnovi veljajo za enega od prepoznavnih simbolov rimske civilizacije, saj je do formiranja višje urbane ravni z javnimi kopališči (termami), nimfeji in fontanami lahko prišlo le z izgradnjo dopolnilnih mestnih vodovodov. Impulz ni izhajal le iz realnih potreb mesta in njegovih prebivalcev ali zdravstvenosanitarnih razlogov, temveč tudi iz prestiža, ki so ga mestom in bogatim pokroviteljem prinašala vlaganja v tovrstne gradbene projekte. V cesarskem obdobju je morala biti v Rimu prošnja za dostop do vode iz javnih vodovodov za zasebno rabo naslovljena na cesarja, ki je prošnji lahko ugodil z izdajo pisnega dovoljenja. Privilegij je bil praviloma povezan s plačevanjem davčnega nadomestila in rezerviran za domove družin višjega družbenega sloja ter

oseb, zaslužnih za državo. Posamezniki, ki so se odlikovali s posebnimi zaslugami za svoje mesto, so lahko zasebni priključek dobili zastonj. Po odloku senata je bila vsaka vodna koncesija osebna in je prenehala s smrtjo obdarjenca. Pravica ni bila dedna in ni prehajala na novega lastnika, z izjemo tistih, ki so bile izdane v imenu cesarja, in tistih za kopališča, ki so imele privilegij trajnosti. Varovanju vodnih virov in vodnih zalog je bila namenjena vrsta zakonov, ki so že v času republike določali kazni za namerno onesnaževanje in poškodbe napeljave, vključno z nelegalnim priključevanjem na javno omrežje. Polovica izterjane kazni je pripadla informatorju, ki je oblastem izdal storilca, polovica pa javni blagajni. Za distribucijo vode h končnim uporabnikom so v rimskem obdobju uporabljali cevi iz lesa, keramike, brona, kamna in svinca. Lončene cevi so veljale za ekonomične, preproste za popravilo in zdrave. V rabi so bile za vodovode manjših naselbin, namakalne sisteme, odvod deževnice in za napeljavo vroče vode. Kamnite cevi večjih dimenzij so uporabljali pri sifonih glavnih vodovodov, v manjših kalibrih pa za kolenaste spoje in razdelilnike v mestni distribucijski mreži. Kovinske cevi so bile redko iz brona, prevladovale so cenejše svinčene. Uporabljale so se za visokotlačne dele primarnih vodovodov, na urbanih območjih pa je bila iz svinca običajno celotna vodovodna napeljava. Priključne cevi so v posamezne objekte vodile pod vhodnimi pragovi, v notranjosti pa so se končale v enem odjemnem mestu ali pa so se razdelile v več vodov.

Poselitev na Loškem v antiki

Po trenutnih raziskavah sklepamo, da v rimskem času na Loškem ni bilo večjih urbanih centrov. Prevladovali so zgolj manjši zaselki, katerih imena in lokacije, razen redkih izjem, ostajajo bolj ali manj neznani. Najpomembnejša naselbina delno že iz antičnega, predvsem pa iz poznoantičnega obdobja je bila na Puštalu nad Trnjem, kar ob arhitekturnih ostankih potrjujejo številne drobne najdbe. Nedavna arheološka odkritja kažejo tudi na antično poselitev bližnje vasi Pevno. Po številnih naključnih najdbah in prisotnosti celo rimskega svetišča v jami pod Plavo skalo sklepamo, da je bilo v antičnem času obljudeno širše območje gore Lubnik. Rimski poselitvi lahko sledimo tudi v ravnino Sorškega polja, kjer so dokumentirane rimske kmetije – ville rustice, od katerih je najbolje raziskana v Žabnici, delno pa tudi tista v Bitnjah. V zvoniku cerkve v Žabnici je vzidan del rimskega nagrobnika, kar morda nakazuje na bližino še neodkritega grobišča. Tudi posamezne najdbe iz rimskih grobov v Starem Dvoru pričajo o prisotnosti grobišča, ki pa je bilo uničeno ob gradbenih delih.

Različni tipi »rimskih« vodovodnih cevi z loškega območja (Foto: A. Jesenovec) Glinene vodovodne cevi

Poseben fenomen, na katerega naletimo na Loškem, so glinene vodovodne cevi. Posamezne so bile odkrite že v prvi polovici 20. stoletja, druge so se jim pridružile kasneje ob najrazličnejših gradbenih delih, vsem pa je skupno, da so v literaturi označene kot »rimske«. Najdene so bile na različnih najdiščih na Loškem, in sicer na Stari Oselici, v Javorjih in Kremenku v Poljanski dolini, Podlonku, Ratitovcu, Železnikih in Davči v Selški dolini, vasi Trnje in Binklju pri Stari Loki ter v Škofji Loki. Večino hranimo v Loškem muzeju, nekatere pa so tudi v zasebni lasti. Za omenjene glinene vodovodne cevi je značilno, da so različnih faktur, oblik in velikosti. V vseh primerih gre za osamljene najdbe, brez datacijsko občutljivega spremnega gradiva, ki bi omogočalo natančnejšo časovno opredelitev. Kljub vsemu smo ob pomoči analogij z domačega in tujega prostora uspeli odstreti tančico skrivnosti njihove časovne umestitve.

Uporabljena literatura

Brank, Rajko: Rimski vodovodi na Loškem. Loški razgledi 20, 1973, 29–36. Deming David: The Aqueducts and Water Supply of Ancient Rome. Groundwater 58, 2020, no. 1, 152–161. Gaspari, Andrej: Voda v rimski Emoni. Razvoj vodooskrbe in komunalne infrastrukture v rimskih mestih: primer kolonije Julije Emone. Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2016. Kammel Matthias Frank: Fünf Steinzeugröhren aus Andernach Relikte einer urbanen Wasserversorgung der Frühneuzeit. Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, 2011, 115–124. Mays, W. Larry: (editor): Ancient water technologies. Arizona State University, 2010. Štukl, Jože: Stara Loka v arheoloških obdobjih, v: Zbornik župnije sv. Jurija Stara Loka, 2015, 59–82.