Aleksandra Nestorovič

Aleksandra Nestorović, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož bELEROfONt – juNAK, KI ubIjA POŠAst

Podobo Belerofonta, priljubljenega antičnega junaka, ki ubija pošast, poznamo tudi z območja Ptuja. Primer mozaika, ki je krasil vilo, je visoke umetniške kakovosti. Morda je Belerofont ključen za razumevanje motiva svetega Jurija, zaščitnika mnogih mest, tudi Ptuja. Belerofont, ki sodi med največje grške mitske junake, je sin Glavka in Evrimede ter vnuk Sizifa, izzivalca bogov, po katerem je podedoval drznost. Rodil se je v Korintu. Zaradi uboja korintskega tirana je moral v izgnanstvo. Zatočišče je našel pri Projtu, tirintskem kralju, kjer se je vanj zaljubila kraljeva žena Steneboja in ga poskušala zapeljati. Mladenič jo je sicer zavrnil, vendar se je ona iz maščevalnosti zlagala možu, da jo je skušal posiliti. Kralj gosta ni smel ubiti, saj ni hotel prekršiti svetih pravil gostoljubja. Zato je Belerofonta poslal v Likijo (pokrajino na jugozahodu Male Azije) k svojemu tastu, kralju Jobatu, s prošnjo, naj ga ubije. Vendar si tudi ta ni upal ubiti gosta, zato se ga je skušal znebiti z vrsto nevarnih nalog. Prva je bila spopad s hibridno pošastjo Himero, sestavljeno iz leva, koze in kače. Belerofontu je krilatega konja uspelo ukrotiti s čarobnimi uzdami ob pomoči boginj Atene in Here. Na Pegazu je ubil Himero, poleg tega je izvedel tudi druga junaška dejanja. Ko je Jobat uvidel, da njegovi naklepi niso uspešni, mu je dal svojo hčer za ženo in obenem kraljestvo. Belerofont je s Pegazom krenil proti Olimpu, s čimer si je nakopal jezo bogov, zato je do smrti ponižan taval po svetu (Hornblower, Spawforth 2005, 237, 238, Iozzo 2012, 117; Slapšak 2017, 168–170). Belerofont na Pegazu, ki ubija Himero, je eden najpomembnejših mitov peloponeškega cikla in eden najzgodnejših motivov, ki je našel izraz v grški umetnosti (Iozzo 2012, 111). Mit je navdihnil tudi dramatike. Od Grkov so motiv prevzeli Etruščani (Yalouris 1993, 31, 33). Najpogostejši motiv Belerofontovega boja s Himero se v antični umetnosti pojavlja vse od zgodnje grške arhaike do konca antike v skoraj nespremenjeni obliki. V rimskem času se pomen motiva še razširi. Belerofont na Pegazu postane simbol rimskih cesarjev, njihove božanskosti in nesmrtnosti. Boj s Himero pa predstavlja tudi boj proti sovražnikom Rima (Yalouris 1993, 34, 35). V pozni antiki pridobi velik pomen Virtus (pogum, krepost, plemenitost) v povezavi s Felicitas (sreča, blaženost). Osrednji motiv poudarjajo tudi spremljajoči motivi, kjer se pojavljajo

predvsem upodobitve letnih časov, personifikacije vetrov, lovskih prizorov ipd. Pojem Virtus dobi v 3. stoletju transcendentalni pomen in Belerofontova zmaga nad Himero simbolizira zmago dobrega nad zlom, Belerofont sam pa nastopa kot premagovalec zla nasploh. Zato Belerofonta v boju s Himero v pozni antiki najdemo v kombinaciji z izrazito krščanskimi motivi (Djurić 1984, 211). Mozaik z motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero, je bil odkrit leta 1973 ob preventivnih arheoloških izkopavanjih na Spodnji Hajdini pri Ptuju, severno od Mariborske ceste (Šubic 1973, 212, 213).1 Glavnina mozaika je bila prenesena v Pokrajinski muzej Ptuj in nato odpeljana v Restavratorski center v Ljubljani (Djurić 1984, 209), deli mozaika so še v Restavratorskem centru ZVKDS v postopku restavriranja.2 Osrednji motiv mozaika z Belerofontom, ki ubija Himero, je bil restavriran in na ogled v lapidariju dominikanskega samostana na Ptuju. Od 2012, ko so bile arheološke zbirke deložirane, pa je deponiran in javnosti nedostopen. Dele istega mozaika je na Spodnji Hajdini (Sitarjeva in Župančičeva njiva) izkopalo že Muzejsko društvo Maribor med letoma 1904 in 1905. Fragmenti predstavljajo dele bordur, večbarvno dvotračno in večtračno pletenino ter rastlinske vitice. Ti deli mozaika3 so hranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor (Djurić 1973, 598, T. LXXVI–LXXVII).

Risarska rekonstrukcija mozaika (interpretacija B. Djurić, risba D. Grosman)

1 Spodnja Hajdina – arheološko najdišče Hajdina, EŠD: 6484 (parc. 1110/5, 1111/4, 1112/5). 2 A150 Ptuj, A155 Ptuj, A156 Ptuj, A158 Ptuj, A172 Ptuj, A191 Ptuj. Podatki: Jelka Kuret, ZVKDS, Restavratorski center. 3 Inv. št. 2294, 2295, 2296, 2299, 2300

Barvni mozaik je slabo ohranjen, od celotne površine, ki je znašala približno 64 m2 (8 x 8 m), se je ohranilo okoli 15 odstotkov. Vendar pa so ohranjeni nekateri ključni deli, ki omogočajo rekonstrukcijo njegove zasnove. Shema mozaika je centralna z osrednjim, slikovnim poljem kvadratne oblike, obdanim z večbarvno dvotračno pletenino s trni, ki ji sledi okvirni figuralni pas – bordura z večbarvno dvotračno pletenino s trni, enaka prvi, nato pa se zvrstijo bordura s fino stilizirano rastlinsko vitico, bordura z večbarvno šesttračno pletenino in na koncu okvirni pas ortogonalne mreže kvadratov ter pravokotnikov z različnimi polnilnimi motivi (Djurić 1984, 209). Polihromne bordure so zelo razkošne in se pojavljajo le na najbolj reprezentativnih mozaikih. Taka je dvotračna pletenina s trni, najbogatejša različica pletenine nasploh, ki se pojavlja le kot bordura bogato, navadno figuralno okrašenih mozaičnih polj. Okvirni figuralni pas, ki je skoraj popolnoma uničen, je dopolnjeval osrednjo figuralno kompozicijo in jo precizneje določeval. Ohranjen je le motiv bika, zato domnevamo, da so podobo obdajali pastoralni motivi. Osrednje slikovno polje prikazuje večbarvno figuralno kompozicijo na nevtralnem, belem ozadju. Skoraj v celoti je ohranjen krilati konj v skoku v desno, del jezdeca (noga, obleka) s sulico, uperjeno v levjo glavo živali. Pošast z levjo in kozjo glavo ter kačo na mestu repa je le deloma ohranjena, vendar v njej prepoznamo Himero (Djurić 1984, 209, 210, 212). Osrednja podoba torej kaže Belerofonta na Pegazu v diru, ki s sulico ubija Himero. Pegaz je prikazan v profilu proti desni, vendar z glavo, obrnjeno proti gledalcu. Belerofont je verjetno s trupom obrnjen proti gledalcu. V desnici drži sulico, s katero bo prebodel Himerino levjo glavo, iz katere bruha ogenj, za njo je upodobljen bruhajoči ogenj druge, kozje glave pošasti. Himera je prikazana v diru v profilu proti levi, proti levi so obrnjene vse tri glave. Mozaik je izveden izjemno kakovostno Motiv bika na okvirnem figuralnem pasu in predstavlja najbolj reprezentančen (arhiv ZVKDS, Restavratorski center) primer mozaika na Ptuju.

Osrednje, centralno polje mozaika z motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero. (Akcesijska št. 3/2020, foto: B. Farič, arhiv PMPO)

Polihromni mozaiki s centralnim motivom Belerofonta na Pegazu, ki ubija Himero, se pojavljajo v rimskih provincah v 3. stoletju in jih sledimo skozi celotno poznoantično obdobje. Navadno so uokvirjeni v kvadratnem polju ali medaljonu. V nasprotju z motivom iz Petovione in kot pri bolj realistični upodobitvi z Rodosa (Lochin 1994, 225/166, 167–169, 227/217), kjer je Pegaz obrnjen v profilu proti desni, Himera pa v profilu proti levi, sta v preostalih primerih Pegaz in Himera upodobljena v profilu proti desni. Motiv iz Petovione, kjer v profilu upodobljena Pegaz in Himera tečeta vsak v svojo smer, je manj realističen, vendar kompozicijsko bolj dovršen. Lahko domnevamo, da je razlika v motivih tudi pomenska, saj tam, kjer Pegaz in Himera tečeta v isto smer, jezdec lovi zver, kjer pa sta Pegaz in Himera obrnjena v nasprotni smeri, pa zver napada jezdeca. Ptujski mozaik sodi v pozno antiko (Djurić 1984, 212), kar dokazujejo tudi novci, najdeni na njem (Šubic 1973, 212, 213); ti postavljajo zgornjo časovno mejo njegovega nastanka oz. uporabe v sredino 4. stoletja. Na osnovi pletenine je mozaik datiran v 3. stoletje (Djurić 1973, 598, T. LXXVI–LXXVII). Glede na novejša dognanja bi ga lahko na osnovi večtračne pletenine s trni oz. pletenine v obliki keliha, ki se pojavlja od druge polovice 3. do polovice 4. stoletja (Rinaldi 2007, 448), zamejili v ta čas.

Tako kakovostni mozaiki so navadno krasili razkošnejše hiše, vile in palače. Največji so bili po navadi v prostorih, ki so najbolj reprezentančni in namenjeni sprejemu gostov (npr. v jedilnici oz. triclinia). Motivi na mozaikih so premišljeno izbrani in povezani z uporabo posameznih prostorov ali sporočilom, ki ga je lastnik naslavljal na obiskovalce (Panayides 2000, 404, 406). Nekatere mozaike z Belerofontom lahko razumemo v kontekstu politične propagande, ki kaže na duhovno in religiozno superiornost rimske (vojaške) moči nad barbari, ki jo je širila vojaška ali civilna administracija. Če domnevamo, da je centralni prizor podkrepljen s serijo pastoralnih prizorov, je njegov pomen dopolnjen še s sporočilom, da vojaški poveljnik oz. cesar skrbi za blaginjo naroda z obrambo meja imperija. Tak primer je denimo mozaik z motivom Belerofonta, ki ubija Himero, iz vile iz Bruckneudorfa (Zabehlicky 2008, 43, 44), podobne mozaike pa pozneje najdemo tudi v cesarskih prestolnicah Konstantinoplu in Raveni. Zato bi lahko mozaik s Ptuja razumeli v kontekstu vojaške aristokracije, ki pridobi pomen v pozni antiki. Motiv Belerofonta se v panonskem prostoru pojavlja v 4. in 5. stoletju na (vojaških) pasnih opravah, sočasno in pozneje pa vedno bolj tudi v krščanskih kontekstih, na reliefnih okovih skrinjic (Milavec 2011, 136–145). Zadnji odmev lahko vidimo v poznoantičnih-zgodnjebizantinskih okroglih fibulah iz 6. in 7. stoletja, na katerih pa se hkrati že pojavlja tudi motiv njegovega naslednika, »svetega jezdeca« (Bollók 2014, 260, 266), ki z nimbom in kopjem v obliki križa že nedvomno kaže krščansko vsebino. Ta motiv se nadalje razvija in se pozneje kaže v vrsti bojevniških svetnikov (Lochin 1994, 230, Slapšak 2017, 168–171). Med njimi je tudi sveti Jurij, eden najpriljubljenejših svetnikov, zavetnik številnih mest in dežel, med drugim tudi Ptuja (Zadravec 2019, 76, 77).

Literatura

Bollók, Á. 2014, Bellerophon and Crucifixion? A brief note on late antique circular box brooches from Pannonia. V: Mensch, Siedlung und Landschaft im Wechsel der Jahrtausende am Balaton/People, Settlement and Landscape on Lake Balaton over the Millennia. Castellum Pannonicum Pelsonense (4), Rahden, 259–279. Djurić, B. 1976, Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije, Arheološki vestnik 27, 537–625. Djurić, B. 1984, Bellerofontov mozaik s Ptuja, Živa antika 34, 209–212. Iozzo, M. 2012, The Chimaera, Pegasus and Bellerophon in Greek Art and Literature. V: G. C. Cianferoni, M. Iozzo, E. Setari (eds.), Myth, Allegory, Emblem. The Many Lives of the Chimaera of Arezzo, Colloquium Getty Museum 2009, Roma 113–138. Lochin, C. 1994, Pegasos (Pegasos, Bellerophon). V: LIMC VII/1, München, 214–230.

Lochin, C. 1994, Pegasos. V: LIMC VII/2, München, 141–171. Milavec, T. 2011, Poznorimske pasne garniture z jezdeci iz jugovzhodnih Alp in Panonije. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu. Vol. 28, 133–146. Panayides, A. M. 2000, Mosaik. Der neue Pauly, Enzyklopädie der Antike, H. Cancik, H. Rinaldi F. 2007, Mosaici e pavimenti del Veneto. Province di Padova, Rovigo, Verona e Vicenza (I secolo a. C.-VI secolo a. C.), Antenor. Quaderni 7, Roma, Venezia. Slapšak, S. 2017, Antična miturgija, Ljubljana. Šubic, Z. 1973, Sp. Hajdina, Varstvo spomenikov (Monuments Conservation) XVII–XIX/1, 178–243, Ljubljana, 212, 213. Zabehlicky, H. 2008, Die Römische Palastanlage von Bruckneudorf, Wien. Zadravec, D. 2019, Podoba Svetega Jurija na ptujskih mestnih znamenjih. V: B. Vnuk (ur.), Sveti Jurij – zavetnik Ptuja, Ptuj. Yalouris, N. 1993, Pegasus in der antiken Mythologie. V: C. Brink, W. Hornbostel (ur.), Pegasus und die Kunste, Hamburg, 27–36. Spletna vira: Hornblower, S., A. Spawforth (ur.) 2005, The Oxford Classical Dictionary, 3 rev. ed., dostop 4. 6. 2020. https://ia801007.us.archive.org/30/items/TheOxfordClassicalDictionary/The-OxfordClassical-Dictionary.pdf.