Rok Humerca

Rok Humerca IzgINuLA VAs jAVORNIK NA gORENjsKEm (jAuERbuRg)

Ime Javornik označuje prostor nekdanje vasi Jauerburg/Javornik, ki danes sodi po upravni razdelitvi v naselji Slovenski Javornik in Koroška Bela v občini Jesenice. Vas Jauerburg oz. Javornik se je izoblikovala na severni strani reke Save, tik ob obrežju pritoka Javornik. Sicer so podatki o naselitvi tega območja skozi zgodovino zaradi pomanjkanja raziskav ter skoraj popolne degradacije prostora nekdanje rudarsko železarske vasi zaradi intenzivne industrializacije zelo skopi. Vemo pa, da je bil ta prostor obiskovan že v prazgodovini in rimskem obdobju. Arheolog Andrej Valič omenja prisotnost prazgodovinskih gomil na območju Javornika. Kje točno so grobne gomile bile, ni znano, zelo verjetno pa na območju nekdanjega grajskega parka pod Stražo ali danes gosto pozidanih Spodnjih Borovelj. Na Javorniku naj bi bil odkrit tudi rimski novec (Ansl 1975, 166).

Slika 1: Javornik na reambulančnem katastru za Kranjsko (1867–1882)

Kakršnekoli druge starejše arheološke najdbe in ostaline z območja Javornika danes niso znane. V prvi vrsti je razlog predvsem uničujoča industrializacija tega območja in ideologija, ki je zadnjih 70 let neumorno spreminjala prostor ter trajno brisala vse sledi preteklosti tega kraja. Prisotnost ljudi na tem območju že v prazgodovini ni naključje. Prav skozi nekdanjo vas Javornik je že od prazgodovine potekala ena glavnih vpadnic preko prelazov v Karavankah v Avstrijo in glavna pot naprej proti Dolini. Domnevno prazgodovinske in rimske rudne jame v planinah nad Slika 2 : Grb gospodov Javorniških Javornikom in na Belščici pričajo o tem, da so tukaj rudarili že zelo zgodaj. Prva doslej znana omemba vasi Jauerburg se v pisnih virih pojavi leta 1403, ko takratni briksenski škof Ulrich podeli v last Hermanu Eselu v planinah pod Belščico tamkajšnje rudokope s pravico njihovega izkoriščanja in dedovanja (Štular 1999, 14). Lokacija, kjer se je vsaj v srednjem veku, če ne že prej, izoblikoval Javornik oz. Jauerburg, ni naključna, namreč prvotna vas je stala točno na razcepu dveh pomembnih cest v jedru vasi. Prva je bila glavna gorenjska vpadnica in trgovska oz. deželna cesta Ljubljana – Podkoren – Dunaj, ki se je na Javorniku ob potoku Javornik odcepila na današnjo cesto proti Javorniškemu Rovtu in je bila ena glavnih vpadnic preko prelazov v Karavankah na koroško stran in tudi rudna pot, po kateri so iz planin prevažali rudo v dolino. Kot piše Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, »je bila na Javorniku mitnica, kjer so od uvoženega blaga jemali veliko mitnino«. Omenja pa tudi krvave borbe med mitničarji in tihotapci, ki so tihotapili sol, tobak, med in vino na Koroško ter obratno. V zgodovinskih listinah najdemo podatek, da je na Javorniku leta 1568 prisotna rodbina Bucelleni, ki tam že pridobiva železo. V začetku 17. stoletja rodbina Bucelleni proda svoje premoženje na Javorniku furlanski rodbini Posarelli, ki 1. julija 1647 prejme naslov baronov pl. Javorniških. Že v letu 1633 je ista družina severno od naselbinskega jedra zgradila Javorniško graščino (Bernhard 1937, 1). Graščina je imela za 17. stoletje značilno tradicionalno obliko dvoriščnega ali

Slika 3: Pogled na javorniško grajsko posest v letu 1862 (Foto: J. Baptist Reiner)

ravninskega gradu s simetrično poudarjeno glavno fasado z motivom dveh stolpov (Komelj 1967, 20). Leta 1722 graščino in vso posest kupi Marija pl. Moškon, ki pa jo obdrži le 30 let, saj posestvo skupaj z graščino leta 1752 od nje odkupi Michelangelo Zois. V tem času so bili na Javorniku ena peč in dve kladivi ter zaposlenih 27 fužinarjev in kovačev, 59 knapov, 200 drvarjev in oglarjev, 4 faktorji, tesarji in vozniki, skupno 290 mož (Bernhard 1937, 1). Kot omenja J. V. Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, je bilo javorniško jeklo na izredno dobrem glasu in naj bi prelilo mnogo turške krvi. Po smrti Michelangela Zoisa posest na Javorniku prevzame njegov sin, slavni mineralog, razsvetljenec in mecen nove slovenske literature Žiga Zois, ki kar nekaj let svojega življenja preživi v javorniški graščini. Ta mu služi kot rezidenca med raziskovanji Karavank in zbiranjem ter preučevanjem različnih artefaktov. To je čas, ko Javornik postane zbirališče domačih in tujih intelektualcev, razsvetljencev, kulturnikov ter raziskovalcev tistega časa. Med bolj poznanimi rednimi gosti javorniške graščine je bil francoski kirurg, naravoslovec in etnolog Balthasar Hacquet (Praprotnik 2015, 177). Javorniška graščina pa je tudi skrivnostni kraj dogajanja Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki jo je Žiga Zois dal napisati A. T. Linhartu za namene poroke hčere enega izmed svojih zvestih rudarjev na Belščici. Kasneje

so to komedijo brali tudi nepismenim fužinarjem ob Javorniški graščini (Schmidt 2015, 51). Velik del svojega življenja je v javorniški graščini preživel tudi Žigov brat, botanik Karel Zois (1756–1799), ki je po karavanških planinah raziskoval in preučeval botaniko. O tem priča tudi ledinsko ime Gospodova koča na planini Rida pod Medjim dolom, kjer je še danes viden pravokoten kamnit temelj majhne zgradbe, ki naj bi jo postavil Karel za namene preučevanja botanike visokogorja Karavank. Obstoj Gospodove koče je izpričan tudi v pisnih dokumentih takratnega časa (Praprotnik 1994, 3). Po smrti Žige Zoisa je Javorniška graščina prešla v last njegovega nečaka Karla (1775–1836), ki se je leta 1807 poročil z grofico Serafino Aichelburg (Preinfalk 2003, 34). Kakor je dokazovala vklesana letnica 1838 nad portalom iz zelenega tufa javorniške graščine, so tega leta graščino temeljito obnovili. Po smrti Serafine Zois, Karlove žene, je ostalo devet otrok, ki so živeli v graščini. Marsikatera kočija se je ustavila tu, saj so se vse Zoisove baronice poročile z odličnimi vrstniki (Rjazancev 1959, 42). Zaradi slabega gospodarjenja družine Zois s posestvom in železarskimi obrati v 19. stoletju so upniki ustanovili Kranjsko industrijsko družbo (KID). Graščina, celotno posestvo in vsa druga lastnina Zoisovih je prešla pod lastništvo Kranjske industrijske družbe. Javorniška graščina tako postane sedež Kranjske industrijske družbe. Z izgradnjo graščine in vseh pomožnih stavb tako Javornik v 17. stoletju dobi dve jedri. Prvo, prvotno naselbinsko jedro na razkrižju glavne deželne ceste Ljubljana – Podkoren - Dunaj in poti proti Koroški čez Karavanke ter drugo,

Slika 4: Javorniška graščina pozimi leta 1918 (Arhiv družine Humerca)

Slika 5: Naselbinsko jedro Javornika pred drugo svetovno vojno (Arhiv družine Humerca)

novonastalo grajsko jedro z graščino, posestjo in vsemi gospodarskimi objekti, ki jih ta potrebuje za svoje obratovanje. Na katastru iz leta 1763 je na območju naselbinskega jedra Javornika vrisanih 9 hiš, na območju graščinskega jedra ob graščini pa še 13 objektov. Pomožne zgradbe Javorniške graščine so bile verjetno zgrajene v istem času kot Javorniška graščina. Stavbe na območju naselbinskega jedra pa so po vsej verjetnosti precej starejše. Za severno oz. grajsko naselbinsko jedro se še danes uporablja staro ledinsko ime Trebež. Na prvotnem – južnem naselbinskem jedru vasi so bile na levem bregu potoka Javornik ob cesti domačije pri Žvabu, Dežmanu in Klančniku, zatem kovačija pri Kemfarju, ob potoku Javornik je stal prvotno Zoisov, kasneje Sedejev mlin. Sledi most čez potok Javornik, kjer je bil odcep ceste proti karavanškimi prelazi. Tik ob vodnjaku je stala domačija pri Šobru, nasproti vodnjaka pa dve mogočni domačiji, skoraj kmečka dvorca, pri Kosmaču (kasneje pri Muleju) in Jakobu. Obe domačiji sta imeli več pomožnih gospodarskih poslopij. Sledili sta še domačiji pri Kozal in Koniču. V Kosmačevi oz. Mulejevi hiši je bila nastanjena glavna pošta, na začetku 20. stoletja pa je v njej gostovala znana gostilna pri Kosmač, zraven je bil še mesar Mulej.

Na zahodni strani potoka Javornik, tik ob mostu in odcepu ceste, je bilo vaško jedro s starim masivnim kamnitim vodnjakom z litoželezno šterno. Vaško jedro je bilo tlakovano s prodniki v tehniki mačjih glav. Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945, so Kranjsko industrijsko družbo preimenovali v Železarno Jesenice, katere lastnica je bila po takratni zakonodaji država. To pa je tudi začetek konca bogate zgodovine vasi Javornik, njegovih prebivalcev in njegove materialne dediščine ter posledično kolektivnega spomina, ki ga ta ohranja. Na javorniškem grajskem posestvu je bila s privoljenjem Klemena XIII leta 1733 sezidana grajska kapela. Tam je bila do začetka druge svetovne vojne redno vsak teden sveta maša. Kapela je bila majhna, vendar precej visoka. Ob stenah je imela po eno klop in kor za gospodo iz gradu. Imela je starinske plašče in slikarije. Uničevanje in nestrpnost proti graščinski zapuščini se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, ko so zgoraj opisano kapelo popolno uničili. Takratni župnik s Koroške Bele v svojih dnevnikih piše, da so vanjo večkrat nasilno vdrli. Leseni oltar naj bi delavci iz železarne pred kapelo zažgali. Parametre so predali osnovnošolski igralski skupini na Koroški Beli, ki jih je prikrojila za nastope na odru. Razrezane mašne plašče in štole pa naj bi uporabili za balet (NŠAL, NŠAL 19, Popisi 1954, Koroška Bela, šk. 3). Kasneje je bila kapela dokončno podrta. Takoj po koncu druge svetovne vojne so z območja Javornika odstranili tudi križ z razpelom pri Žvabovi hiši ob nekdanji deželni cesti in kasneje med podiranjem vaškega jedra še v Jakobovo domačijo vzidano znamenje s kipom sv. Janeza Nepomuka. Železarna Jesenice je od leta 1955 postopno skoraj v celoti porušila in degradirala prvotno vaško jedro Javornika. Najprej je bilo leta 1955 zaradi potrebe po širitvi valjarne podrto naselbinsko jedro na desnem bregu potoka Javornik. Razen domačije pri Kosmač so odstranili vse domačije skupaj z gospodarskimi poslopji. Odstranjeno je bilo tudi vaško jedro s kamnitim vodnjakom in tlakovanjem iz mačjih glav. Porušeno območje je bilo zasuto z visokim nasipom oz. platojem, na katerem so zgradili železarske obrate. Skupno je bilo podrtih vsaj 10 objektov. Istočasno so cesto oz. nekdanje križišče za Javorniški Rovt zaradi gradnje novih proizvodnih obratov prestavili na levi breg med Sedejev mlin in Kemfarjevo hišo. Zemljišča nekdanjih dvorišč domačij so bila na silo odvzeta z državno odločbo, kakršnakoli pogajanja niso bila mogoča. Tako so stavbama, ki jih niso podrli, odvzeli hišna dvorišča, jim onemogočili vse predhišne dejavnosti in jim cesto speljali tik ob stanovanjskih zgradbah. Sklepamo lahko, da je bil enak način odvzema lastništva izveden tudi pri lastnikih podrtih stavb vaškega jedra. Po letu 1955 od naselbinskega jedra preživi še 5 stavb (pri Muleju, Sedejev mlin, pri

Slika 6: Rušenje javorniške graščine, februar 1959 (Foto: A. Rjazancev)

Dežmanu, pri Žvabu in pri Kemfarju), od tega samo ena na desnem bregu potoka. Leta 1959 je Železarna Jesenice zaradi ponovnega širjenja porušila še edinstveno javorniško graščino. Skupno z graščino je bilo podrtih več kot 15 pripadajočih poslopij, celotna posest skupaj z grajskim parkom pa je bila trajno degradirana. V letu 1974 so prestavili še cesto Kranj–Jesenice južno od železnice, tako da je železarna lahko širila svoje obrate tudi naprej ob potoku Javornik vse do železniške proge. Staro deželno cesto skozi naselje Javornik pa železarna še danes uporablja za prevoz svojih izdelkov v obrat in iz njega, ki stoji na lokaciji nekdanje graščine. Po rušenju zgradb, južnega in severnega jedra z graščino, so spomine na nekdanje naselje prekrili še s prenosom preostalih domačij na levem bregu potoka v katastrsko občino Koroška Bela tudi po upravni poti, tako da je danes zgodba starega Javornika popolnoma izgubljena tudi v kolektivnem spominu. V drugi polovici leta 2004 je naslednik Železarne Jesenice (Acroni, d. o. o) za namene makadamskega parkirišča podrl še kmečki dvorec pri Kosmaču (kasneje pri Muleju). S tem je padel še zadnji prvotni arhitekturni pomnik nekdanjega južnega dela naselbinskega jedra Javornika. Hiša je bila podrta tako, da je bil njen zgornji del odstranjen, temelj, skupaj s tlakom, pa je bil le nasut s približno 10 cm peska. Temelj hiše in hišni prag iz zelenega tufa se danes lepo kažeta iz nasute površine.

Ob koncu leta 2020 in v letu 2021 je Acroni Jesenice začel graditi novo cestno povezavo preko parkirišča na nekdanjem zahodnem delu vaškega jedra. Acroni želi z izgradnjo nove cestne povezave prestaviti dnevni promet 220 težkih industrijskih kamionov na zahodni rob naselja. Odločili so se za traso po občinski poti, ki je prečkala železniško progo skozi star kamnit obokan podhod pod železnico, ki je bil postavljen med gradnjo Gorenjske železnice v sedemdesetih letih 19. stoletja. To pot so domačini uporabljali za dostop do železniške postaje Javornik, generacije otrok za varen dostop do šole na Koroški Beli, v preteklosti pa je povezovala jedro starega Javornika z edinimi obdelovalnimi kmetijskimi površinami na južni strani naselja. V gradbenem projektu nove dostopne ceste za povezavo obratov Acronija so kljub prostemu 30-metrskemu pasu vzhodno od starega podhoda novo traso določili na mestu kamnitega podhoda. Podhod iz časa gradnje železnice je bil eden zadnjih starih elementov nekdanjega območja Javornik in je kot tak še ohranjal spomin na izginulo vas ter predstavljal zadnji stik z materialnimi ostanki naših prednikov. Ne nazadnje je prvotni avstroogrski podhod predstavljal tudi tehnično dediščino. Ob koncu leta 2020 in na začetku 2021 so domačini, skupaj z lokalnim muzejem in nekaterimi strokovnimi delavci na področju ohranjanja kulturne dediščine, poslali več dopisov in pobud za ohranitev kamnitega obokanega podhoda za namene pešpoti in kolesarsko pot. Predlagali so, da se novi betonski podhod zamakne tri metre južneje, kar bi bilo tako s prostorskega kot gradbenega vidika povsem mogoče. To so potrdili tudi strokovni delavci iz teh strok, ki so območje gradnje osebno obiskali. Na pobudo domačinov, je Zavod za varstvo kulturne dediščine podhod spomladi leta 2021 tudi vnesel v register kulturne dediščine pod EŠD 30831. Vse pobude za ohranitev starega kamnitega obokanega podhoda so bile zavrnjene. Kljub evidenci v Registru kulturne dediščine je bil kamniti obokani podhod 24. 5. 2021 na svojo 150–letnico dokončno odstranjen. Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Kranj je v sodelovanju z Društvom za varstvo okolja Bled in pomočjo izvajalskega gradbenega podjetja podhod v enem dnevu razstavil. Klesani bloki konglomerata, ki so stoletje in pol sestavljali podhod pod železnico, so bili odpeljani v varen depo, kjer čakajo morebitno novo uporabo pri urejanju okolja izvirnega območja. Pred rušenjem je bil podhod skeniran s pomočjo 3D–tehnologije, kar omogoča njegovo rekonstrukcijo, prav tako pa je to pomembna dokumentacijska informacija, ki je tudi javno dostopna preko Google zemljevida. Med rušenjem kamnitega podhoda pa so iz železniškega nasipa, ki se je naslanjal na podhod, prišle na dan zanimive najdbe. Med bolj zanimivimi in pomembnimi je

klesan marmornat podstavek z dvema luknjama na sredini, katerega namembnost je do zdaj še neznana. Morda je predmet služil kot podstavek za kip ali znamenje oz. razpelo. Gre za pravokoten dvonožni podstavek širine 44 x 34 cm, klesan iz belega marmorja. Na sredini zgornje ploskve sta v razmiku 15 cm izvrtani dve luknji premera 3 cm. V spodnjem delu ima podstavek po celotni dolžini izklesano kvadratno odprtino velikosti 16 x 16 x 16 cm in dolžine 34 cm, kjer se končata oba spodnja konca izvrtanih lukenj. Kje točno znotraj nasipa se je podstavek nahajal, ni znano, saj je bil odkrit v že izkopanem materialu. Vemo pa, da je bil ves material izkopan pri izkopu za nov betonski podhod, neposredno ob kamnitem obokanem podhodu. Tik ob severozahodni stranici kamnitega obokanega podhoda so bili v nasipu najdeni še fragmenti klesanih okenskih portalov iz zelenega tufa in fragmenti keramičnih strešnikov. Med posegi na vznožju južnega dela železnice, tik pred strugo potoka Javornik, je na dan prišla ogromna količina žlindre steklastega videza, ki se razlikuje po barvi vse od svetlo zelenega pa do modrega odtenka. Žlindra naj bi izhajala iz Zoisovega plavža, kjer so leta 1872 prvi na svetu pridobili feromangan. Leta 1904 je bil plavž podrt. Ker je novozgrajeni betonski podhod namenjen predvsem težkim industrijskim tovornjakom, so podhod morali pod železnico močno poglobiti in posledično bo tudi nova obvoznica za tovornjake poglobljena. Gradnja je in bo tako močno posegla v preživele podpovršinske ostanke nekdanjega zahodnega dela nekdanje vasi. Med rekonstrukcijo energetske komunalne infrastrukture spomladi leta 2021 so deloma že posegli na območje podpovršinskega zapisa zahodnega dela vasi.

Slika 7: Kosi zastekljene žlindre, ki domnevno izhajajo iz Zoisovega plavža na Javorniku (Foto: R. Humerca)

Slika 8: Svetovno znani Zoisov plavž na Javorniku (Fototeka GM Kranj)

Med izkopom 4 m globokega jarka so zadeli kamnit temelj nekdanjega gospodarskega poslopja Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. V neposredni bližini pa je bilo v stratigrafiji izkopa razvidno, da so posegli tudi v tlakovanje s prodniki v tehniki mačjih glav. Ni jasno, ali tlakovanje predstavlja hišno dvorišče ali celo notranji tlak Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. Samo tlakovanje se nahaja na globini 14 cm pod recentnim nasutjem. Prodniki so pokončno in medsebojno vzporedno vkopani v tla, medprostor pa je zapolnjen z apneno malto. Višina prodnikov je 11 cm. Pod tlakovanjem je bila najprej 10 cm globoka svetlejše rjava ilovnata podlaga, pod njo pa je do 25 cm globoka temno rjava kulturna plast, znotraj katere je prisotna večja količina kosti, keramičnih odlomkov, drobnih fragmentov tankega zelenkastega stekla, oglja in fragmentov slabo izkoriščene žlindre. Nekaj metrov stran, neposredno ob sedanji cesti, pa so deloma zakopali tudi v severozahodno stran Kosmačeve oz. Mulejeve domačije. Žal o predvidenem posegu nismo bili predčasno opozorjeni in je bil ogled terena opravljen že po tem, ko je bil material izkopan in večinoma tudi odpeljan. V preostanku materiala je bil odkrit kos pečnice s cevastim hrbtiščem. Pečnica ima zeleno glazuro in cvetlični reliefni motiv. Poleg pečnice je bil v izkopanem materialu najden tudi fragment ustja lonca iz črne keramike.

Slika 9: Izbor najdb iz kulturne plasti pod prodnatim tlakovanjem Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

Slika 10: Pečnica s cevastim hrbtiščem in ustje poznosrednjeveškega lonca iz območja Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

Med izkopom 4 m globokega jarka zahodno od nekdanje Kosmačeve oz. Mulejeve domačije je bil najden tudi jugovzhodni vogal ene izmed podrtih domačij, katere domače ime še ni znano. Med kopanjem so s težko mehanizacijo zadeli neposredno v 80 cm debel kamnit zid hiše. Notranjost je bila tlakovana z opečnimi tlakovci velikosti približno 10 x 20 cm. Tako tlak kot omet v notranjosti je bil močno ožgan. Da je bila hiša pred rušenjem požgana, priča tudi debela plast

Slika 11: Opečnati tlak odkrit zahodno od nekdanje Kosmačeve oz. Mulejeve domačije (Foto: R. Humerca)

žganine, pomešane z gradbenim materialom in velikim številom kovanih žebljev. Kakor je razbrati iz odkrite situacije, so stavbe pred rušenjem požgali in jih nato sesuli same vase. Nato so material in zidovje odstranili le do potrebne višine in vse skupaj nasuli s peskom ter zemljo. Odkrit vogal stavbe z opečnatim tlakom se nahaja tik pod 3 m nasutjem, na katerem stojijo železarski obrati. Zahodni zid iz vogala nato poteka neposredno v notranjost nasipa. Sorazmerno z višino nasipa oz. nasutja se viša tudi višina samega zidu. Nasip je bil narejen v letu 1955, neposredno po rušenju stavb. Kot smo domnevali že neposredno med odkritjem, se pod nasutjem nahajajo celotne stavbe, požgane in zrušene same vase. To domnevo je dokazal izkop za kanalizacijo na vrhu nasipa v letošnjem avgustu. Sam nasip, na katerem stoji kompleks železarne, se dviga dobre 3 m nad prvotno intaktno površino nekdanje vasi. V notranjosti kompleksa železarne so na območju zahodnega dela nekdanjega vaškega jedra Javornika med kopanjem nekaj metrov globokega jarka naleteli na obsežno, do 3 m visoko kamnito zidovje z ohranjenimi oboki in okenskimi odprtinami ter zidnimi poslikavami. Kakor je bilo kasneje razvidno iz fotografij, so z izkopom posegli v notranjost ene izmed javorniških domačij. S primerjavo aeroposnetkov s starimi katastri je bilo ugotovljeno, da so izkopali notranjost premožnejše domačije z domačim imenom pri Jakobu, ki je stala neposredno ob nekdanji deželni cesti. To dokazuje tudi iz izkopa rešeni del baročnega portala iz zelenega tufa z upodobitvijo vinske trte. Povezava portala s stavbo je bila ugotovljena s pomočjo starih fotografij Javornika.

Slika 12: Del baročnega portala, ki je pripadal Jakobovi domačiji (Foto: R. Humerca)

Slika 13: Skica baročnega portala, ki je pripadal Jakobovi domačiji (Skica: I. Prešern - Žan)

Površina notranjosti zidovja je zelo dobro ohranjena. Na ometu so vidne številne plasti barvnega beleža in poslikav. Značilna je široka paleta različnih barv, ki se pojavljajo na ometu – vse od bele do temno modre, svetlo zelene in svetlo rjave. Notranjost prostorov je bila mestoma tudi poslikana s cvetličnimi vzorci, stene pa so bile barvno tudi razdeljene s preprostimi prehodi, ki jih je ločila modra ali rjava črta. Delavci omenjajo tudi ostanke drugih stenskih poslikav.

Med izkopom so podrli enega izmed obokov. Presek zidu je pokazal, da je bil obok grajen s klesanimi bloki lehnjaka, ki so bili med seboj povezani z apneno malto in kasneje prekriti z ometom. Velikost kamnitih lehnjakovih blokov se med seboj razlikuje. V ruševini znotraj izkopanega prostora pa je bilo tudi precej manjših fragmentov zeleno belih in temno zelenih glaziranih pečnic. Žal o odkritju ni bila obveščena pristojna kulturno varstvena služba. Posledično so bili izgubljeni skoraj vsi pomembni podatki, ki bi zelo pripomogli k rekonstrukciji izginulega kraja. Uničeni so bili materialni pričevalci identitete nekdanjih prebivalcev izginule vasi Javornik in trajno izgubljen dokaz o obstoju vasi. S tem pa je bilo tudi močno poseženo v osebno identiteto preostanka domačinov izginule vasi. Kljub temu pa je kasneje uspelo pridobiti nekaj skromnih fotografij izkopa, ki pričajo o obsežnosti podpovršinskega zapisa. Iz fotografij je razvidno, da se zidovje pojavi že 20 cm pod recentno površino peščenega nasutja, ki se dviga med 3 in 4 m nad nekdanjo prvotno hodno površino. To dokazuje domnevo, da so bile stavbe porušene le do višine novega nasutja in nato zasute z materialom. Kakor je bilo ugotovljeno že pri odkritju severozahodnega vogala stavbe z notranjim opečnatim tlakom, se tudi tukaj v zasutju pojavlja debelejša plast žganine pomešane z gradbenim materialom, kar nakazuje na dejstvo, da so bile stavbe med rušenjem požgane. Vpogled v notranjost nasipa iz leta 1955, na katerem danes stojijo obrati železarne, priča o dejstvu, da je pod nasipom ohranjenih vsaj 7 stavb do višine približno 3 m. Kot je razvidno iz fotografij, so v notranjosti ohranjeni tudi značilni zgodovinski arhitekturni elementi, kot so oboki, tlak, okenske odprtine, portali, omet, zidne poslikave in drugo. Prav tako pa te stavbe pod seboj lahko hranijo starejši podpovršinski zapis, ki bi lahko dal pomembne informacije o starejši zgodovini in začetkih vasi Javornik. Zgoraj opisana dejstva dokazujejo, da je kljub skoraj popolni odstranitvi celotne vasi in močni degradaciji okolja zaradi intenzivne industrializacije ter pretekle ideologije v samem prostoru še ohranjen zajeten del pomembnega podpovršinskega zapisa, ki omogoča vpogled v začetke, razvoj in življenje skozi bogato zgodovino Javornika. Arheološki zapis izginule vasi lahko pričakujemo predvsem na območju naselbinskega vaškega jedra, kjer je glede na nedavna odkritja jasno, da se pod recentnim železarskim nasipom nahaja bogat in dobro ohranjen zapis prvotnih hiš, ki so že same po sebi pomemben dokument časa in pod svojimi temelji lahko skrivajo arheološke zapise starejše zgodovine območja vasi Javornik.

Slika 14: Pogled na zahodni del naselbinskega jedra Javornik (med sprevodom) v času pred drugo svetovno vojno (Foto: I. Prešern st.)

Slika 15: Pogled na zahodni del naselbinskega jedra Javornik konec leta 2020 (Foto: R. Humerca)

Slika 16: Pogled na vzhodni del naselbinskega jedra Javornik v prvi četrtini 20. stoletja (Arhiv družine Humerca)

Slika 17: Pogled na vzhodni del naselbinskega jedra Javornik v letu 2021 (Foto: S. Humerca)

Ohranjenost podpovršinskega zapisa na območju grajskega jedra in parka še ni znana, podpovršinskih ostankov javorniške graščine pa verjetno ni, saj je bila graščina glede na fotografsko dokumentacijo v letu 1959 zaradi poglobitve terena odstranjena skupaj s temelji. Kljub izredno pomembni in bogati zgodovini tega kraja, ki je tudi močno povezan z vprašanjem slovenskega razsvetljenstva z rodbino Zois, se vas Javornik v strokovnih krogih skoraj nikoli ne pojavi. Zdi se, kot da stroka graščine in vasi Javornik ne pozna. Zelo zgovoren je podatek, da kraj v drugi polovici leta 2021 še ni zaveden niti v Slovenski historični topografiji niti območje ni arhivsko varovano, kar bi omogočalo nadzor nad posegi ter sistematično dokumentacijo in nadaljnje raziskave izginulega kraja. Brez arhivskega varstva, ki bi omogočalo zbiranje novih podatkov, bomo v prihodnje izgubili še preostanek ohranjenih materialnih zapisov in pričevalcev, ki bi vsaj nekoliko zapolnili vrzel pomanjkanja kakršnihkoli zgodovinskih informacij in omogočili delno rekonstrukcijo nekdanjega kraja ter razumevanje njegovega razvoja skozi zgodovino in življenja mnogih generacij prebivalcev Javornika. Trenutno o izginuli vasi vemo zelo malo in še to predvsem iz skromnih ohranjenih starih fotografij ter dokumentov. Velika večina materialnih ostankov, ki bi pričali o identiteti vasi in njenih domačinov, je bila v zadnjih 70 letih popolnoma uničenih, manjši del ohranjenih stavb pa zaradi novodobnih obnov skoraj v popolnosti degradiran. Omeniti je treba še, da se je med obema svetovnima vojnama južno od Javornika, na območju kmetijske krajine z ledinskim imenom Borovlje, začelo oblikovati povsem novo delavsko naselje z imenom Slovenski Javornik, ki pa s prvotnim Javornikom nima ničesar skupnega, razen tega, da so ga zgradili na območju obdelovalnih kmetijskih površin prebivalcev Javornika oz. Jauerburga in s tem tudi večini domačinom dokončno onemogočili kmetovanje. Danes smo tako ostali brez podrobnejše dokumentacije in materialnih ostankov preteklosti tega območja kot tudi naselbinske in materialne dediščine, ki priča o identiteti nekega kraja. Z menjavo generacij je zbledel tudi kolektivni spomin na bogato dolgoletno zgodovino začetnih nosilcev razvoja kraja. Ne nazadnje so lokalni prebivalci z izginotjem jedra vasi izgubili svojo identiteto. Vsi navedeni posegi so privedli do stanja, da velika večina današnjih prebivalcev ostanka naselja in okoliških krajev sploh ne ve, da je tukaj nekdaj obstajala vas s svojo graščino, še manj pa o njeni pomembnosti in prebivalcih. Kraj je dobesedno izginil iz strokovnega in kolektivnega spomina krajanov. Kljub odnosu povojnih lastnikov Železarne Jesenice in takratne ideologije, ki je povzročila izginotje ter degradacijo večjega dela območja, pa se odnos do starejše

predvojne kulturne dediščine v 21. stoletju z novimi lastniki železarne ni bistveno spremenil. Namesto da bi nov globalni trajnostni pristop do lokalnega kraja in skupnosti narekoval trajnostno zasnovo območja v sobivanju industrije z lokalnimi prebivalci in njune obojestranske koristi, kamor vsekakor sodi tudi ohranjanje in prezentacija lokalne kulturne dediščine ter naravnega okolja v čim večji meri, dejanja v zadnjem letu dokazujejo prav nasprotno.

Viri in literatura

ANSl 1975, Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana. BERNHARD, A. 1937, Nekaj iz zgodovine železarstva na Javorniku, Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe, številka 14. – Jesenice. KOMELJ,. I. 1967, Gradovi na Slovenskem, Varstvo spomenikov XII. – Ljubljana. PRAPROTNIK, N. 1994, Gospodova koča, Muzejski časopis. – Muzejsko društvo Jesenice, številka 4. PRAPROTNIK, N. 2015, Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Scopolia 83/84. – Prirodoslovni muzej Slovenije. PREINFALK, M. 2003, Genealoška podoba rodbine Zois od 18. do 20. stoletja, Kronika 51. – Zveza zgodovinskih društev Slovenije. RJEZANCEV, A. 1959, Železarski Javornik skozi desetletja, Železar 2. – Jesenice. SCHMIDT, G. 2015, Slovenska pisma rudarskega nadzornika Lukasa Polca Sigmundu (Žigu) Zoisu v letih od 1789 do 1798, Scopolia 85. - Prirodoslovni muzej Slovenije. ŠTULAR, N. 1999, Od trga do mesta, Občina Jesenice. – Jesenice.

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Zbornik predavanj, Kranj, 13. december 2021

Urednica: Verena Perko Avtorji besedil: Verena Perko, Tadej Curk, Dimitrij Mlekuž, Andrej Magdič, Petra Stipančić, Jana Puhar, Polona Janežič, Kaja Stemberger Flegar, Barbara Hofman, Aleksandra Nestorovič, Maja Bausovac, Jure Krajšek, Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman, Jože Štukl, Rok Humerca Fotografije in slikovno gradivo: Tomaž Lauko, Helena Rismondo, Jelena Justin, Aleksander Jesenovec, Ana Kovačič, Maruša Urek, Milena Horvat, Borut Križ, Milan Sagadin, Rok in Slavko Humerca, Aleksander Rjazancev, Boris Farič, Polona Janežič, Ivan Prešern – Žan, Darja Grosman, Gregor Smukovič, arhiv družine Humerca in arhiv Loški muzej Škofja Loka, fototeka Gorenjskega muzeja Kranj, arhiv ZVKDS, arhivi Restavratorski center, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Pokrajinski muzej Celje, Dolenjski muzej Novo mesto, Posavski muzej Brežice Jezikovni pregled: Judita Babnik Prelom in tisk: Tiskarna Jagraf d. o. o. Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica Naklada: 200 izvodov Kranj, 13. december 2021

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

903/904(497.452)(082) 903/904(497.4)(082)

VALIČEV arheološki dan (11 ; 2021 ; online) 11. Valičev arheološki dan : zbornik predavanj : Kranj, 13. december 2021 / [avtorji besedil Verena Perko ... [et al.] ; urednica Verena Perko ; fotografije in slikovno gradivo Tomaž Lauko ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2021

ISBN 978-961-7071-34-4 COBISS.SI-ID 89646595

Ko te pokliče tvoje lastno Ime

Zasekal nič se je v obok in nad obokom več ničesar ni, kar bi bilo le moje, kar bi bilo le tvoje ali najino, kar lahko bi šepetali, če bi nam Bog odredil usta, jezik in srce, če dal bi nam besed prgišče, če bi naklonil to, kar Slehernik poišče, ko sklene se njegova pot, ko se zaklene moder in zelen obok.

Čuj. Zdaj te pokliče tvoje lastno Ime.

Zdaj pride čas, ko časa ni, ko ni nikogar, ki bi časov se spominjal, ki ljubil bi in hrepenel.

11. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN

Verena Perko HOmmAgE ŽELjKu KOVAČIću GORENJSKI MUZEJ

1Verena Perko uVOD V ENAjstI VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN gORENjsKEgA muzEjA

Tadej Curk LjubItELjsKA zNANOst IN NjENA pRILOŽNOst V ARHEOLOgIjI

Dimitrij Mlekuž pOLNA IN ŽIVA KRAjINA: zRAČNO LAsERsKO sKENIRANjE KRANjsKO-sORŠKEgA pOLjA

Andrej Magdič zgODNjEsREDNjEVEŠKA ARHEOLOgIjA, zgODOVINOpIsjE IN NAREČjA sEVEROVzHODNE sLOVENIjE

Jana Puhar, Polona Janežič KAj jE bRbOtALO V (NEOLItsKEm) LONCu?

Petra Stipančić KApItELjsKA NjIVA V NOVEm mEstu – tIsOČLEtNA NEKROpOLA

Kaja Stemberger Flegar, Verena Perko gROb z mEČEm z bObOVKA

Barbara Hofman KONjsKA ObuVALA

Aleksandra Nestorovič bELEROfONt – juNAK, KI ubIjA pOŠAst

Maja Bausovac, Jure Krajšek RAzIsKAVE NA gLAVNEm tRgu V CELju – NOVA spOzNANjA O RImsKI CELEjI

Ana Kovačič, Maruša Urek, Luka Rozman OLjENKA Iz AjDOVŠČINE

Jože Štukl sO gLINENE VODOVODNE CEVI z LOŠKEgA ObmOČjA REs RImsKE?

Rok Humerca IzgINuLA VAs jAVORNIK NA gORENjsKEm (jAuERbuRg)