Andrej Magdič, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Zgodnjesrednjeveška arheologija, zgodovinopisje in narečja severovzhodne Slovenije
V zadnjem času v javnem govoru vse večkrat srečujemo pojem kulturna identiteta kot nekaj, kar naj bi nas kot posameznike in kot skupnost opredeljevalo. Pogosto v povezavi s strahovi pred tujci, ki naj bi nas s svojim prihodom oropali »naše« kulturne identitete. Ob tovrstnih pomislekih si na začetku moramo postaviti vprašanje, kdo sploh smo mi in kaj naj bi nam tujci s svojim prihodom odvzeli. Odgovori na taka vprašanja se pogosto glasijo: naš način življenja, našo vero, naše vrednote, naš jezik … Tudi če za trenutek pustimo ob strani vprašanje utemeljenosti takšnih skrbi, se je ob takih in podobnih odgovorih treba vsaj malo poglobiti v pojem »naše«. Zakaj naj bi bilo »naše« boljše od »tujega«? Zakaj se »tujega« nekateri bojijo bolj kot »našega«? Strah pred »drugim«, ki ni »mi« in je drugačen od nas, je prastar. Verjetno celo starejši od človeštva samega, saj se pojavlja celo v živalskem svetu. Poznajo ga človeku podobne opice kot naši najbližji sorodniki v živalskem kraljestvu, z visoko razvitim socialnim čutom in družbeno organizacijo. Posamezni tropi šimpanzov v svoji bližini ne prenesejo pripadnikov drugih šimpanzjih skupin. Medsebojno se izogibajo in pogosto pride med skupinami do pravih spopadov, med katerimi smrtne žrtve niso redkost. Podobno kot pri ljudeh. Zdi se torej, da obstaja globoko zakoreninjena pripadnost in naklonjenost skupini, s katero živimo. Vendar ljudje danes ne živimo v majhnih tropih, kjer bi vsakega člana osebno poznali. Organizirani smo po državah, kjer živimo z ljudmi, katerih večino ne bomo nikoli v življenju osebno spoznali. Velika večina naših sodržavljanov je torej za nas osebno enako tuja, kot so nam tuji pripadniki katere koli druge države. Od kod torej izvira naša naklonjenost do pripadnikov naše države in istočasna nenaklonjenost do drugih? Pogost odgovor se glasi: zaradi njihove drugačnosti. Vendar, zakaj se nekateri počutijo nelagodno ob ljudeh iz drugih kulturnih okolij, ki se poleg tega mogoče od njih razlikujejo celo po barvi kože? Raziskave so pokazale, da gre nedvomno za kulturni fenomen. Otroci namreč, razen v najzgodnejšem otroštvu, ne gojijo nenaklonjenosti do ljudi zaradi njihove »drugosti« ali drugačnosti. Negativna čustva do tujcev in drugačnih nasploh se pri nekaterih otrocih razvijejo šele pod vplivom starejših vrstnikov in odraslih, pri nekaterih pa sploh ne. Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o tem in kakšni so razlogi za
34
