Dimitrij Mlekuž

Dimitrij Mlekuž Vrhovnik POLNA IN ŽIVA KRAjINA: zRAČNO LAsERsKO sKENIRANjE KRANjsKO-sORŠKEgA POLjA

Uvod

Skoraj dve tretjini Slovenije prekriva gozd. Zračno lasersko skeniranje (ZLS, tudi lidar) nam je odprlo pogled na gozdna tla, krajino, ki je bila »zaprta« za opazovanje z drugimi metodami daljinskega zaznavanja. Ko laserski žarek doseže drevo, se del žarka odbije od listov ali vej, del pa prodre do tal. Tako lahko izmerimo tudi tla pod rastjem. Te meritve zberemo kot množico koordinat ali oblak točk. Z obdelavo podatkov, oblakov točk, s sortiranjem in filtriranjem podatkov lahko izdelamo model višin tal. Da pa lahko s pomočjo ZLS opazimo arheološke sledove, morajo biti ti vidni na površju kot grbine in izbokline, kot nasipi, zidovi, groblje ali vkopi, jame in jarki. Ti sledovi so pogosto del arheoloških najdišč, kot so npr. nasipi oziroma zidovi utrjenih prazgodovinskih naslonil, zidovi rimskih vil, gradov in drugih stavb, obrambni jarki utrdb, grobne gomile in podobno. A mnogi sledovi, ki jih vidimo s pomočjo ZLS, niso običajna arheološka najdišča, temveč ostanki vsakdanjih aktivnosti ljudi v krajini. Prav količina in gostota teh sledov prinašata novo kvaliteto, prikazujeta nam drugačno krajino.

Slika 1: Gradišče na Šmarjetni gori nad Kranjem

Pretekle pokrajine so bile žive, polne ljudi, ki so se premikali, hodili po opravkih, pasli ovce, delali na polju, sekali drevje, žgali oglje, nosili stvari v hiše in odmetavali odpadke. Te aktivnosti puščajo materialne ostanke, sledove, raze in odtise. Krajina je polna teh sledov, ki nastajajo skozi človekovo ukvarjanje s krajinami. Prav velika količina sledov banalnih, vsakodnevnih aktivnosti prinese novo kvaliteto pri razumevanju krajine. Ob dovolj velikem številu sledov začnemo razumevati krajino kot celoto in ne več kot skupek relativno redkih in dobro zamejenih najdišč ter praznih prostorov med njimi. Krajina tako postane celota, v kateri se kažejo nepretrgani sledovi človeških aktivnosti v preteklosti. Moderna krajina, krajina, ki jo lahko opazujemo s pomočjo daljinskega zaznavanja, ima korenine globoko v preteklosti. Najpogostejša metafora za opisovanje časovne globine krajine je palimpsest. Palimpsest je pergament, kjer je starejše besedilo izbrisano, da nastane prostor za novo. A sledovi starejšega ostanejo in ga je moč prebrati.

Sledovi preteklosti v krajini

Na vzpetinah, ki obkrožajo Kranjsko-Sorško polje, lahko prepoznamo množico ostankov naselbin, pogosto kot terase, ki sledijo obrisom vzpetine. A življenje ljudi ni bilo omejeno na ta naselja. Njihove dnevne aktivnosti so se odvijale v krajini, pletle so krajino in puščale sledove. Eden najpogostejših sledov preteklih aktivnosti na Kranjsko-Sorškem polju, so groblje. To so nizki kupi kamenja, ki so ga ljudje odložili, ko so čistili na novo otrebljeno poseko. Kranjsko-Sorško polje, s tanko plastjo prsti na debelih ledenodobnih zasipih, je polno kamenja. Groblje se pojavljajo v skupinah, ta »polja grobelj« kažejo na prazgodovinske pašnike ali travnike. Polja grobelj pogosto zamejujejo nizki nasipi; običajno gre za porušene mejne zidove ali otrebljeno kamenje, ki so ga ljudje odložili na rob poseke. Ob grobljah pogosto najdemo tudi ograjene poti in sisteme prazgodovinske poljske razdelitve. Vse to kaže na krajino, urejeno po meri udomačenih živali, in na vsakdanje aktivnosti, ki so se vrtele okoli skrbi za živali ter rastline. Zdi se, da je bilo Kranjsko-Sorško polje očiščene, tu so bili pašniki, morda tudi polja. Danes te sledove najdemo le še pod posameznimi zaplatami gozda. Kasnejše aktivnosti so polja grobelj zabrisala, uničila ali prekrila. Pred izgradnjo utrjenih cest in javnega prevoza je bil skoraj edini način priti nekam peš. Pešačenje je bila dnevna, vsakdanja aktivnost, del življenja, neločljivo povezana z drugimi aktivnostmi – delom na polju, prenašanjem stvari v hišo, obiskovanjem pomembnih krajev.

Slika 2: Polje grobelj pri Predosljah

Ena najpogostejših značilnosti v krajini so poti. Ugreznjene poti so poti, ki jih je dolgotrajna raba izdolbla v tla. Vijejo se kot široki koridorji prepletenih poti, ki navadno tečejo po grebenih in se tako izogibajo zamočvirjenim dolinam potokov. Na robu gozda po navadi izginejo, saj jih je kasnejša obdelava tal izbrisala. Ugreznjene poti niso zgrajene, niso načrtovane, temveč erodirane zaradi toka ljudi – bosih ali obutih, živali, morda vozov. Steze postanejo tudi vodi za vodo. Erozija poglobi poti in jih naredi blatne ter neprehodne. Ljudje zato uberejo alternativne poti, nastanejo prepleti ugreznjenih poti, kjer se poti križajo, cepijo in spet združujejo, podobno kot pri prepletenih rečnih strugah. Namesto načrtovane mreže urejenih povezav med kraji v krajini ugreznjene poti potekajo križemkražem. So neurejen, zmeden, mrgoleč preplet stez, ki se cepijo, združujejo in križajo. Ugreznjene poti so posledica trajanja – ponavljajočih se dejanj premikanja, s preuporabo starih poti in improvizacijo. Nastale so z uporabo, preuporabo, opuščanjem, predelavo ali zgolj prepoznavanjem obstoječih poti, s pomočjo teles, vode, živali in drugi stvari v krajini. Ljudje so se premikali od kraja do kraja, uporabljali poti, ki so potekale ob gomilah, gradiščih, apnenicah, kopiščih, vaseh … Ozirali so se na te elemente, prav

tako, kot so upoštevali obstoječe poti, in prav tako, kot so jih ignorirali ter izdelali nove. Poti in krajina vzpostavljajo druga drugo in ustvarjajo polno, veččasno krajino. Življenje se ne odvija samo znotraj krajev, temveč na poteh med njimi, skozi utelešene izkušnje gibanja. Življenje se odvija vzdolž poti. Kjer se hodci srečajo, se poti prepletajo, nastane vozel, kraj, kjer se življenje enega poveže z življenjem drugega. Ugreznjene poti niso primitivne ceste. So kraji, ki jih ureže, označi tok človeškega življenja, so vodi, kamor je urezana človeška aktivnost. Prepleti ugreznjenih poti niso nastali zato, da bi čim prej prišli nekam, temveč so posledica bivanja v krajini, preživljanja vsakdanjega življenja v krajini. So črte, vzdolž katerih so nastale pretekle krajine, na zapleten in umazan način, skupaj s stvarmi, ki so jih srečali na poti. So vodi, preko katerih se stvari, ljudje, živali in snovi spajajo v vedno nove hibride. Nekatere točke v krajini so označene, markirane; vstopi, prehodi, prelazi so označeni z gomilami. Te gomile običajno vizualno obvladujejo pokrajino in ležijo ob poteh. Lahko označujejo meje teritorija in pomembne prehode, lahko so služile kot kažipoti, v njih so lahko bili pokopani predniki; a bile so način, kako označiti pomembne kraje, kako jih utrditi, narediti stabilne in dolgožive. Nekatere gomile so ostale tudi dlje, ob njih najdemo sledove rimskih cest.

Slika 3: Prepleti ugreznjenih poti na Brezgalici

Zaključek

Vsi ti sledovi vsakodnevnih aktivnosti kažejo na živo, polno, aktivno krajino; pripravijo k razmišljanju o mobilnosti, gibanju in premikanju kot konstitutivnemu elementu, ki medsebojno vzpostavlja ljudi in krajine. Poti, groblje nas lahko naučijo, kako so krajine vedno v procesu nastajanja, nikoli dokončane, narejene in nato preurejene skozi gibanje, premikanje ljudi, stvari, snovi, živali ... Premikanje, gibanje je materialna praksa, ki vzpostavlja nova razmerja med stvarmi – predmeti, telesi, kraji, substancami … Prav zato imajo ugreznjene poti kot materialni sledovi preteklega gibanja tudi moč, da premikajo nas, arheologe, po pokrajini in nam pomagajo ponovno splesti ter ustvarjati pretekle krajine. Krajina je tako neprestano prepletanje, vzpostavljanje relacij in povezav, vedno v nastajanju. Ta pogled je mnogo bolj produktiven za razumevanje krajine kot množice statičnih lokacij, najdišč. Krajino, kot nam jo pokaže zračno lasersko skeniranje, lahko razumemo kot vedno nastajajoči preplet, omrežje, pleteno skozi dejanja premikanja. Ali kot pravi Barbara Bender: »Krajine so čas, ki se materializira, prav tako kot čas niso nikoli pri miru.«