Jana Puhar, Polona Janežič

Jana Puhar, Posavski muzej Brežice, Polona Janežič KAj jE bRbOtALO V (NEOLItsKEm) LONCu? AjDOVsKA jAmA PRI NEmŠKI VAsI – PREmIsLEKI O PREHRANI IN OKOLju

V prispevku predstavljava eno od aktivnosti projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja1 , ki smo ga s partnerji zasnovali z namenom ohranjanja kulturne in naravne dediščine, zagotavljanja boljše dostopnosti do dediščinskih vsebin na izbranih lokacijah v Posavju in spodbujanja sonaravnega razvoja regije.

Neločljivi naravna in kulturna dediščina

Posavska regija je bila v vseh obdobjih izredno ugodna za naselitev, kar dokazujejo številna arheološka najdišča in izredno bogata ter raznolika kulturna dediščina. Skozi Posavje so namreč zaradi geostrateškega položaja potekale pomembne prometnice, ki so povezovale Sredozemlje in Vzhodne Alpe s Panonsko nižino ter Balkanskim polotokom. Reka Sava je bila vse od prazgodovine pomembna plovna pot. Med številnimi posavskimi arheološkimi najdišči smo v sklopu projekta kartirali in se osredotočili na tiste, ki so svoje ime dobili po ajdih, iz ustnega izročila poznanih velikanih in mitičnih prednamcih, z izjemno močjo obdarjenih graditeljih nenavadnih struktur. Izbrane kartirane lokacije smo nato povezali na treh vsebinskih nivojih – kot arheološka najdišča, kot toponime, ki v sebi skrivajo izročilo oz. zgodbo o nastanku, in kot lokacije, katerih ohranjanje je neposredno povezano z ohranjanjem naravnega okolja, v katerem se nahajajo.

1 Projekt, ki se izvaja v letih 2021 in 2022 združuje partnerje Zavod Svibna, Posavski muzej Brežice, Občina Krško, Javni zavod KTRC Radeče, Javni zavod KŠTM Sevnica in Gostinsko podjetje Sevnica d.o.o. Projekt je sofinanciran s strani s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru 3. poziva LAS Posavje, in prispeva k doseganju ciljev na upravičenemu področju ukrepanja: Varstvo okolja in ohranjanje narave in naslavlja Ukrep 6: Ohranjanje narave.

V »ajdovskih« lokacijah, ki so se praviloma ohranile v odročnejšem in neokrnjenem okolju, smo namreč prepoznali neizkoriščene možnosti za interpretacijo in približevanje kulturne ter naravne dediščine javnosti. Omenjene lokacije ob skrbi za ohranjanje in razvoj identitete območja predstavljajo potencial za zagotavljanje kakovosti življenja lokalnega prebivalstva, prav tako pa tudi konkurenčne prednosti za njegov trajnostni razvoj, med drugim tudi v povezavi z razvojem programov sonaravnega turizma, s katerimi bi prispevali k naravovarstvenemu in kulturnovarstvenemu ozaveščanju. Vsa v projekt vključena arheološka najdišča prostorsko sovpadajo z različnimi naravovarstvenimi območji; tako je Ajdovska jama pri Nemški vasi vključena v omrežje Natura 2000, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah in Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici ležita znotraj Kozjanskega parka in biosfernega območja Obsotelje in Kozjansko, Ajdov grob na obronku gozda Jatna v občini Radeče pa je prav tako varovan v okviru posebnih gozdnih območij in se nahaja blizu posameznih naravnih vrednot. Na vseh lokacijah smo se ukvarjali z izzivom dostopnosti; bodisi zaradi konfiguracije terena (za gibalno ovirane nedostopen Ajdovski gradec), bodisi zaradi naravovarstvenih ukrepov (Ajdovska jama pri Nemški vasi je tudi prebivališče kolonije netopirja velikega podkovnjaka in zato dostopna za oglede le od oktobra do aprila), ali zaradi načina interpretiranja vsebin (gomila Ajdov grob na Jatni je bila izropana in njene vsebine ne poznamo), pa tudi z izzivom upravljanja infrastrukture za obiskovalce.

Ajdi – najstarejši mitični prebivalci in graditelji nenavadnih struktur.

Poimenovanje ajd se pogosto pojavlja v slovenskem ustnem izročilu, kjer predstavlja velikana in pogana, najstarejšega prebivalca Zemlje. Ajdi so v mitskih zgodbah veljali za graditelje velikih monumentalnih struktur, ne glede na to, ali so te bile naravnega nastanka ali delo človeških rok. Ko ljudje interpretirajo svet okrog sebe in mu pripisujejo pomen, namreč vsi elementi postanejo kulturni. Ajdi, mitični prednamci, obdarjeni s posebnimi močmi in velikostjo, se tako pojavljajo na številnih arheoloških najdiščih kot graditelji ali zakleti v ruševinah. Pogosto nastopajo v izročilu, ki govori o stikih z »ljudmi«, pri čemer predpostavljamo, da tovrstno izročilo v osnovi opisuje stike med slovanskimi prišleki in staroselci. Ta teza se dobro ujema z opažanjem, da se praviloma ajdi pojavljajo na arheoloških najdiščih iz predslovanskega časa.

Slika 1: Ajdovska jama pri Nemški vasi, raziskave Oddelka za arheologijo (Foto: M. Horvat)

Ajdovska jama pri Nemški vasi – prostor spomina na prednike

Ajdovska jama pri Nemški vasi je v več pogledih izjemno arheološko najdišče. Jama v južnem delu Krškega hribovja je večperiodno najdišče s sledovi uporabe, ki segajo od paleolitika do visokega srednjega veka. Najbolj izrazita faza uporabe jame je iz druge polovice 5. tisočletja pred našim štetjem in pripada lasinjski kulturni skupini. Je tudi najstarejše raziskano grobišče v Sloveniji in edinstveni vir za preučevanje gospodarstva ter duhovnega življenja ljudi v neolitiku. Izsledki dolgoletnih raziskav kažejo, da so se prebivalci Posavja ob koncu mlajše kamene dobe poslavljali od pokojnih svojcev s posebnimi svečanostmi. Arheološke raziskave so razkrile izredno zanimiv ritual pokopa, ki sestoji iz izpostavljanja in premeščanja posmrtnih ostankov, večkratnih obiskov svojcev na mestu pokopa ter darovanja živil in predmetov pokojnikom. V jami podkvaste oblike je bil desni hodnik namenjen izpostavljanju (ekskarnaciji) pokojnikov. Na to mesto so preminule shranili, dokler njihova telesa niso propadla. Preostale posmrtne ostanke so zbrali in jih ponovno shranili v levem hodniku ali osrednjem delu jame. Posmrtne ostanke so tako vnovič pokopali v skupni grob prednikov. Ob večkratnih obiskih groba so jim darovali različne pridatke, od žit do nakita, orodja in lončenega posodja z živili. Tako jama ni bila le grobišče, temveč tudi svetišče – tu se je odvijal kult zagrobnega življenja. Ajdovska jama z raznovrstnimi ostanki materialne kulture dokazuje bogato ustvarjalnost človeka mlajše kamene dobe. Poleg tega da je bil uspešen poljedelec, živinorejec in obrtnik – torej stalno naseljen, je imel izdelane predstave o posmrtnem življenju.

Arhetip starih prebivalcev

Izročilo o ajdih se je na neki točki v preteklosti spojilo z ljudskimi predstavami o velikanih. Izročilo o velikanih kot prvotnih prebivalcih pozna večina evropskih narodov. Tudi Herodot v svoji Zgodovini piše, da Grki verjamejo, da so nekdanji ljudje bili večji od njegovih sodobnikov. Portugalci svoje prvotne prebivalce imenujejo Mavri, s čimer je označeno nasprotje kristjanom, itd. Izročilo o dobi velikanov ne sodi v mitološko ustno izročilo, temveč v postmitološko, kronološko mlajše izročilo. V tipični folklorni motiviki predstavljajo ajdi stereotip mitičnega »drugega«, obdarjenega s posebnimi močmi in pripadajočega nedefinirani mitični preteklosti. V izročilu obstajajo samo »mi, ljudje, naši«, ko Slovani govorijo o sebi, in »oni, Ajdi«, ko Slovani govorijo o staroselcih. »Ajdovska« najdišča tako pripadajo različnim arheološkim obdobjem. Slovanski prišleki so prostor in pojave v njem razlagali preko mitizacije praprebivalcev. »Njim« – ajdom so pripisali naselbinske ostanke in najdbe, na katere so naleteli ob naselitvi. Ob tem seveda niso ločevali med prazgodovinskimi, antičnimi, poznoantičnimi ostalinami. Ostalinam so pogosto pripisovali mitski pomen; zlasti na naselbinske ostanke so navezovali verovanja in obrede, ki jih danes zmoremo zaznati skozi izročilo. V Posavju imamo od izročila predvsem toponime, ker sistematičnega zbiranja izročila še ni bilo.

Od polja do lonca

Ena od projektnih aktivnosti je bil poskus rekonstrukcije prehrane prebivalcev Ajdovske jame, temelječ na znanstvenih podatkih, in priprava jedilnikov, ki bodo kot del lokalne gostinske ponudbe ozaveščali o kulturni in naravni dediščini regije. Ob zavedanju, da kljub številnim raziskavam ni mogoče popolnoma zajeti in poustvariti jedi, jedilnikov, načina priprave, odnosa do hrane, prehranskih navad in vsega, kar je vezano na tedanjo kulturo prehranjevanja, smo želeli s primerjavami predvsem spodbuditi razmislek o vrstah, sestavi in izvoru hrane, ki jo zaužijemo, ter o odnosu do hrane, rejnih živali in okolja, ki ga izrabljamo za preživetje. Ajdovska jama z izvedenimi številnimi naravoslovnimi raziskavami omogoča izvrsten vpogled v rekonstrukcijo okolja, ekonomije in prehrane poznoneolitskega človeka. K našemu dobremu poznavanju tedanjega okolja in prehrane so prispevale zlasti karpološke in antrakotomske analize ter analize lipidov na keramičnih posodah. S karpološkimi raziskavami so bile določene vrste semen in plodov, ki so bile del človekove prehrane. Ugotovljeno je bilo, da zoglenelo zrnje, ki je bilo v obredne

namene na široko razsuto po jamskih tleh, pripada številnim vrstam. Največ je bilo ječmena v navadni in že izumrli, goli različici. Med vrstami pšenice izstopata enozrnica in dvozrnica, od stročnic pa sta bila odkrita bob in grah. Prisotno je bilo tudi seme grašice, žitnega plevela. Te najdbe kažejo na intenzivnejšo poselitev, ki je vključevala pašništvo in poljedelstvo. Pomemben del prehrane so bili tudi plodovi, prisotni v okolju, npr. bezgove jagode ter plodovi jerebike in mokovca. Z arheolozoološkimi raziskavami so dokazali, da je bilo v prehrano Slika 2: Življenje v neolitski naselbini vključeno predvsem meso udomačenih (Risba: G. Smukovič) prežvekovalcev – goveda in drobnice. Prehranjevanje z lovnimi živalmi je bilo še prisotno, ni pa predstavljalo glavnega prehranskega vira. S kemičnimi analizami ostankov na površini posod in analizami ogljikovih ter dušikovih izotopov na kosteh je bila dokazana mešana kmetijska družba, katere preživetje je temeljilo tako na mesni kot rastlinski prehrani. Otroci do petega leta pa so se prehranjevali pretežno z materinim mlekom ali mlekom domačih živali. Na številnih posodah, v katerih so pokojnim svojcem v jamo prinašali hrano, so bili odkriti ostanki mlečnih maščob. Mleko so zaradi lažje prebavljivosti uživali

Slike 3-6: Za lasinjsko kulturo značilne oblike lončenine iz Ajdovske jame pri Nemški vasi (Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice)

predvsem predelano v različne mlečne izdelke, kot sta sir in skuta. Na štirih posodah so bili odkriti tudi sledovi čebeljega voska, ki je najverjetneje služil kot premaz posod, namenjenih hranjenju živil, prav gotovo pa dokazuje tudi poznavanje in uporabo medu. Le na eni skodelici so bili odkriti ostanki svinjske maščobe. Pri pripravi jedilnikov smo ob podatkih iz Ajdovske jame upoštevali raziskave primerljivih najdišč. Slika 7: Lončena zajemalka iz Ajdovske jame. Prav tako pa smo ob utemeljeni (Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice) predpostavki, da so tedanji prebivalci izvrstno poznali svoje okolje in užitne rastline v njem, v jedilnik vključili vse, kar jim je takrat nudila narava: želod, žir, lešnike, jagodičevje, šipek, dren, glog, poljski mak, plodove, kot so divja hruška in lesnika, ter tedaj dostopna zelišča, začimbe in dišavnice.

Slika 8 -9: V Ajdovski jami so pokojnikom pridajali uvožen in lokalno izdelan nakit. Ogrlica je izdelana iz kosti drobnice, medtem ko nakit iz školjk Spondylus izvira iz Sredozemlja. (Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice)

Slika 10: Ječmenova enolončnica (levo), različne jedi (desno) po izvirnih receptih, pripravljene za projekt Ajdovske zgodbe (Foto: P. Janežič)

Kot rezultat projektne aktivnosti smo razvili in preizkusili sedem izvirnih receptov, vezanih na obdobje neolitika, v katerih smo upoštevali in vključili vse dokazane, pa tudi zelo verjetne sestavine, ki so jih v svoji prehrani uporabljali neolitski prebivalci Posavja. Za preostala najdišča, vključena v projekt, smo prav tako razvili jedilnike iz obdobij, katerim pripadajo. Restavracija Ajda (Hotel Ajdovec) iz Sevnice jih bo v svojo gostinsko ponudbo vključila do konca letošnjega leta in vsaj za čas trajanja projekta, to je do konca leta 2022.

Za pokušino

Ječmenova enolončnica z grahom in divjimi zelišči Preprosta enolončnica vsebuje vse najznačilnejše sestavine, ki so bile odkrite ob raziskavah Ajdovske jame. Iz kemičnih analiz na ostankih posod je bilo ugotovljeno, da so v loncih kuhali pretežno enolončnice, v katerih so bile odkrite maščobe prežvekovalcev. Med žiti je bil najpogostejši ječmen, pogosta je tudi raba stročnic.

Sestavine za štiri osebe: – 600 g ovčetine – skodelica ješprenja – skodelica in pol graha – sol – par listov rmana – žlička do dve materine dušice – žlica bezgovih cvetov – nekaj brinovih jagod – malo gloga – 1,5 l vode

Čas priprave: 1,5 ure

Priprava: Ješprenj čez noč namočimo, prav tako grah, če smo se odločili za suhega. Odcedimo in pretresemo v lonec ter zalijemo z vodo. Dodamo narezano ovčetino. Solimo in zavremo. Če uporabljamo zamrznjen grah, ga dodamo v tej fazi. Dodamo suha zelišča (sveža dodamo par minut pred koncem kuhanja). Od divjih zelišč lahko uporabimo tudi čemaž, dežen, črno deteljo, navadno zvezdico, regrat ali krompirjevko. Enolončnico lahko obogatimo z malo suhih jurčkov.

Literatura

CULIBERG, Metka: Paleobotany in Slovene archaeology, 1999, AV 50, str. 323–331. CULIBERG, Metka, HORVAT, Milena, ŠERCELJ, Alojz: Karpološke in antrakotomske analize rastlinskih ostankov iz neolitske jamske nekropole Ajdovska jama. V: Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji 20, 111–126. HORVAT, Milena: Ajdovska jama pri Nemški vasi, Razprave FF, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1989. HORVAT, Milena: Prvi prebivalci v Posavju, Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe, Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, Sevnica 2009, str. 25–35. HROBAT, Katja, 2003. Šembilja na rimskih cestah. O ustnem izročilu in arheoloških raziskavah. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. HROBAT, Katja, 2005: Ajdi z Ajdovščine nad Rodikom. Studia Mythologica Slavica 8, Ljubljana. PACHER, Martina, POHAR, Vida, RABEDER, Gernot: Ajdovska jama, Paleontology, Zoology and Archaeology of Ajdovska jama near Krško in Slovenia. Mitteilungen der Kommission für Quartärforschung der Osterreichischen Akademie der Wissenschaften, Band / Volume 20, 2012. ŠOBERL Lucija, HORVAT Milena et al.: Neolithic and eneolithic activities inferred from organic residue analysis of pottery from Mala Triglavca, Moverna vas and Ajdovska jama, Slovenia, 2014. V: Documenta Praehistorica XLI, str. 149–179. TOMAŽ, Alenka, KAVUR Boris: Zemlja in ogenj, Annales Mediterranea, 2006. TOŠKAN, Borut, 2016, Interpretacija arheozooloških rezultatov, v: Okoljska arheologija in paleoekologija, str. 119–123. PLETERSKI, Andrej, 2005: De Sclavis autem unde dicitis. Slovani in Vlahi na »nikogaršnjem« ozemlju istrskega zaledja. Acta Histriae 13, Koper.