Verena Perko

Verena Perko uVOD V ENAjstI VALIČEV ARHEOLOšKI DAN gORENjsKEgA muzEjA:

ZA ČLOVEKA GRE

Je kdo opazil, kako se januar zazira na Vzhod? Kot bi ga zaskrbelo, globoko v drobovju bolelo odhajanje nekega časa.

Naslov mojega uvodnega razmišljanja Za človeka gre je presenetljivo preprost. Moj namen je opozoriti, da gre pri vseh stvareh, tudi pri najvišji znanosti, še toliko bolj pa pri muzejih, vedno in predvsem za človeka. Tako trstenjakovsko zvenijo te preproste, pa vendar globoke besede. Kot mlada raziskovalka sem prebrala domala vse Trstenjakove knjige, najgloblji pečat je v meni pustila Človek, končno in neskončno bitje. Ovedela sem se, da je cilj prizadevanja vsake znanosti človek sam in je hkrati tudi edino merilo vseh rezultatov – in česar med študijem arheologije nihče ni posebej poudaril, medtem ko je muzeologija v celoti usmerjena k javnosti in h človeku. Prispevki v letošnjem Valičevem zborniku združujejo različne vsebine, vsem pa je skupno, da so umerjeni po človeku, navsezadnje (arheološka) dediščina in muzej smo ljudje. Muzeji se po svoji naravi odmikajo od ustaljenih znanstvenih praks in iščejo odgovore tudi izven strogo začrtanih raziskovalnih okvirjev, zunaj empiričnega in logičnega. Napotujejo se v vode interpretacije, ki je onkraj empirike in se s hermenevtiko vrašča v filozofske, metafizične korenine človekovanja. Znanosti se zdijo utrujene od krčevitega hlastanja po doseganju novih in novih dosežkov, česar pa ni več mogoče iztisniti iz stare paradigme, ki so jo prerastle potrebe postmoderne družbe. Opijanjeni od mita o neskončnem razvoju bi se morali strezniti ob Trstenjakovih besedah o človeku kot končnem in neskončnem bitju. Filozof Jean-François Lyotard v svoji razpravi o postmoderni pravi, da so na eni strani empirično pridobljena, znanstvena znanja, na drugi pa hermenevtična védenja. Znanstveno pridobljena znanja imenuje pozitivistična, ki svojo uporabo zlahka najdejo v tehnikah, ki zadevajo ljudi in materiale, ter so primerna za to, da postanejo za sistem nepogrešljiva proizvodna moč. Hermenevtična védenja pa označuje kot kritična ali refleksivna, ki s tem, ko se posredno ali neposredno vprašujejo o vrednosti oziroma ciljih, ovirajo vsako »prilastitev«. Hermenevtična védenja so kontekstualne in narativne narave, niso stvar razuma in logike, temveč intuicije in kontemplacije.

Muzej na eni strani »rokuje« z empiričnimi znanji, ki so plod znanstvenih raziskav in vehementnega, povsem neuravnoteženega tehnološkega razvoja zahodne civilizacije. Na drugi pa sidra v hermenevtičnih, tudi konvivalnih, obživljenjskih védenjih, ki so nastajala ob neskončnih človekovih opazovanjih in so bila pridobljena z izkušnjami in kontemplativnim zrenjem naravnega ter duhovnega okolja- in so »zabeležena« v muzejskih predmetih. Toda šele ko za vse to bogastvo hermenevtičnih ali konvivalnih znanj uporabimo besedo modrost, postane diagnoza sodobnih družbenih razmer bolj jasna: premoremo ogromno empiričnega znanja, pa le malo modrosti, kako naj znanje uporabljamo sebi in okolju v prid. Družbene stiske, okoljska uničenja in vrednotna zmedenost sodobnega človeka jasno odražajo zgornjo ugotovitev. In tudi razgrinjajo naloge muzejev! Jean-François Lyotard je v svoji razpravi o postmoderni družbi svaril pred varljivostjo splošnega prepričanja o večvrednosti znanstveno pridobljenih znanj in opozarjal, da znanstvena védnost še zdaleč ne predstavlja vsega znanja. K temu je pristavil, da so bila znanstveno pridobljena znanja vedno v tekmovalnem in tudi konfliktnem razmerju z narativno ali hermenevtično védnostjo, katere model je povezan z idejami notranjega ravnovesja in konvivalnosti. Poenostavljeno rečeno, ko znanost skrene s poti humanizma, vseeno katera veda je to, vedno zgreši svoj edini cilj – človeka. Ko ji pod krinko znanstvene objektivnosti začne krojiti etična pravila kapital in začnejo raziskave služiti samozazrtosti znanstvene elite, je skrajni čas za temeljit moralni razmislek. Nisem edina, ki meni, da smo zelo blizu temu času. Jordan Peterson napoveduje po-epidemično prihodnost, ki bo izven reda, ko bo treba strniti moči in prepoznati ter ubraniti najbolj bistveno. Kaj je torej bistvo življenja, če ne življenje samo? In kaj je bistvo muzejev, če ne življenje? Navsezadnje že dolgo vsi povprek opozarjajo, da mora sodobni muzej služiti družbenim potrebam in skupnosti. Sodobna družba se sooča z izgubo smisla. Neskončne, sofisticirane, drage znanstvene raziskave in razprave so čedalje pogosteje napisane bolj zaradi doseganja projektnih točk in akademskega napredovanja kot iz resničnih družbenih potreb. Nemalokrat so namenjene umetnemu ustvarjanju družbenih potreb in ne zmorejo več zapolniti izvotljenosti, duhovne praznine sodobnega človeka kot posledice izgube smisla. Pojav je že pred desetletji zaznal Viktor Frankl in ga poimenoval največja bolečina sodobnega človeka. Nesluteni razvoj tehnologije in mediji ne zmorejo zakriti praznine sodobne družbe, ki vse bolj jasno prevzema podobo kulture smrti, o čemer je pred drugo svetovno vojno svaril španski filozof José Ortega y Gasset. Kultura smrti je kulminirala v vseh treh totalitarizmih – in česar, nota bene, Evropa (pa tudi ne Slovenija) očitno še ni presegla! Neskončno iskanje, ki ga »vodi« izguba smisla, postaja na marsikaterem polju

znanstvenih raziskav podobno tavanju v temi. Pri čemer pa je vendarle treba opozoriti, da so tudi na videz nesmiselne znanstvene raziskave lahko presodnega pomena, ker mnogokrat pripeljejo do nepričakovanih odkritij in kar se lahko izkaže šele čez desetletja. Vendar samo v primeru, če jih vodi misel na človeka in skupno dobro. Nič ni torej narobe z znanostjo, dokler služi človeku in nič ni narobe z muzejem, dokler služi ljudem. Vse pa se konča, ko postanejo znanost in kulturne ustanove politične igrače, umetnost pa sredstvo izražanja praznih neoliberalističnih floskul, s katerimi raz-vrednotuje tudi najgloblje temelje civilizacije. Ne zadostuje sklicevanje na družbene potrebe (samo dela neke skupnosti ali človeštva). To razkriva že površen pogled na medicino, antropologijo, etnologijo in celo arheologijo, ki so s svojimi raziskavami pomagale utemeljiti principe rasizma in ne nazadnje tudi udejanjati industrijo smrti v času Tretjega rajha. In ne samo tedaj! Čas je za kritični razmislek o družbeni vlogi naših znanosti, kot tudi o vlogi muzejev. Sklicevanje zgolj na družbene koristi največkrat žene pohlep po dobičku in/ali oblasti, kar sodobna znanost, in nič manj kulturne ustanove, imenitno prikrivajo očem javnosti z nenehnim sklicevanjem na objektivnost in nevtralnost. Znano je, da dobiček, ali bolje rečeno koristi, niso samo finančne narave. Še veliko bolj dragocene, poleg vsega pa neopazne, so politične in druge družbene koristi, med katere brez dvoma štejejo tudi ugledni akademski nazivi, položaj na vodilnih mestih, prostor v javnih medijih ali pa le zasedanje mesta, ki ga glede na sposobnosti in trud ne bi smeli. Po desetletjih močno razvejanih, zelo modnih socioloških in antropoloških študij se je Zygmunt Baumann prvi vprašal o socioloških vzrokih za razčlovečenje totalitarističnih sistemov. Njegovemu ostremu humanističnemu čutu ni ušlo, da se še nihče doslej ni spraševal po tem, zakaj je edino (visoko civilizirani) družbi 20. stoletja uspela industrija smrti. Ne zgolj preprosto masovno pobijanje, temveč sofisticirano, industrijsko usmrčevanje in predelava vseh uporabnih stvari – od oblačil, las in, da, celo človeške kože ter nazadnje pepela žrtev – za proizvodnjo nadaljnjih dobrin. Baumann je opozoril na več presodnih dejavnikov, kot so slepa, stopenjska birokratizacija in sofisticirana zakonodaja, poleg pa še disciplinirana, visokotehnološko razvita armada in predvsem medijsko zmedene, zaslepljene ter otopele množice. Vendar ne gre pozabiti na tragično vlogo znanosti in muzejev, ki so z metodološkimi raziskavami in razstavami pritrjevali rasistični politiki totalitarizmov. Baumann opozarja predvsem na vlogo sofisticirane birokracije, ki duši prepoznavanje vloge posameznika v vrsti generičnih, za človeštvo katastrofalnih odločitev. Vsi vojni zločinci so se izgovarjali na svoje nadrejene. Dobrobiti oportune večine prilagojena zakonodaja je brez težav uveljavila »etična« načela, ki so omogočila industrijo smrti – in zaradi česar je Hannah Arendt končno

lahko prepoznala banalno naravo zla in opozorila na pomen svobodne (moralne) odločitve, ki je zgolj v moči posameznika. Ni torej dovolj, da znanstvene raziskave opravičujejo svoje početje z družbenimi potrebami. Isto velja tudi za muzeje. Sodobna potrošniška, do skrajnosti atomizirana in zatorej sebično narcistična družba ima namreč čedalje bolj čudaške potrebe in vse več jih je umetno ustvarjenih. Svet, ki zaradi pohlepa presitih strada, naglo izumirajoče živalske vrste, izpraznjeni oceani, množice nepismenih, ki se za pest dolarjev zgarajo v najbolj nezdravih industrijskih obratih, so odrinjeni v tèmo našega zavedanja. Životarijo na temni strani meseca, ki naravnost kliče muzeje, da jo odkrije in o njej spregovori in jo izpričuje. Po vzoru Baumana smo se VSI dolžni spraševati, komu služi sodobna znanost, čemu smo priča dominaciji empiričnih znanj in izrivanju hermenevtičnih védenj. Mar ne le zato, ker nam slednja omogočajo dominacijo in nepravično izkoriščanje sveta, hkrati pa pod krinko nevtralnosti in objektivnosti zaslepljujejo tragično stanje sodobnega sveta. Vzrok je v tem, da je večina sodobnih znanosti izgubila temeljni orientir, človeka. Vendar ne človeka Demiurga, ki ustvarja demone uničenja, ker pač ne razume bistva stvari. V tem se tudi skriva globok smisel Lyotardovih svarilnih besed pred zaverovanostjo v večvrednost znanstvene vednosti, pridobljene z empiričnimi raziskavami, kar je zavajajoče in nevarno. Na tem mestu nam je morda res najbliže misel Antona Trstenjaka, ki človeka razume in pojasnjuje kot končno in neskončno bitje. V duhu antične misli bi lahko rekli, da bi naj bila muzejska prizadevanja nekakšen klic k metanoji, k spreobrnjenju zaradi uziranja resničnosti z drugačnimi očmi. Ne z očmi kapitala in znanosti ali v imenu včasih tako zelo izmuzljive demokracije in enakosti za vsako ceno. Slovenski muzeji se morajo vrniti tudi k tistim temam, ki so bile v preteklosti prezrte in zamolčevane. Ni jih malo. Bistvo življenja je skrito v občutenem doživljanju bližnjega. Je vživljanje v svet, ki nas obdaja. Z antičnimi stoiki lahko vzkliknemo, da se svet spremeni šele, ko ga vidimo drugače. K temu pa ne pripeljejo ne analitika ne metodološko brezhibno pridobljeni empirični podatki, pač pa enovit, celosten tok človekove biti v smislu Heraklita. In če se nam zdi Heraklit preveč oddaljen, ponuja Edith Stein, zavetnica Evrope, podobno misel: Ničesar ni moč doživeti, ne da bi bili tudi sami doživljajsko navzoči. Biti doživljajsko navzoč – tega z vidika telesnosti in razumskosti (ratio) dojemanja ni mogoče doseči. Z vidika človeka kot duhovnega, intuitivnega in kontemplativnega bitja pa je to ne le mogoče, temveč tudi osmišljajoče. In za muzeje tudi obvezujoče. Hermenevtsko pravilo o osredinjanju v enem središču, iz katerega se porodi razumevanje celote, omogoča osvetliti nemoč sodobne znanosti, ki se je odmaknila

človeku. Heidegger vidi v krožni (lahko rečemo tudi povezani) strukturi razumevanja vsebinski pomen, ki ima ontološko pozitivni smisel. Poenostavljeno rečeno to pomeni, da smisel zunanjih dogajanj osmišlja človekovo doživljanje kot bitni del procesa osmišljenja lastnega delovanja in obratno. Za postmoderno družbo je torej značilna prenasičenost podatkovnega, znanstveno pridobljenega znanja, z druge strani pa so hermenevtična védenja potisnjena na rob in podcenjena. Američani temu pojavu rečejo duhovito: »It is not academic!«.1 Lyotard primerja postmodernistično družbo z velikim strojem, pri čemer ima poglavitno vlogo védnost (znanje), ki predstavlja nepogrešljiv element funkcioniranja družbe. Poudarja pa tudi kritično funkcijo védnosti in problem usmerjanja družbenega razvoja ter širitve, česar pa ni mogoče storiti, če védnost ne tvori integrirane celote občega znanja. Nakopičeno, nepovezano empirično pridobljeno znanje ostaja neimplementirano, ljudje ga ne razumejo in ga nazadnje zavračajo. Neizkoriščeno ostaja zaradi narave človeškega spomina, ki je redko sposoben ohraniti nekaj, kar je popolnoma nepovezano – in je zato v luči Heideggerjeve ugotovitve nesmiselno. Naloga mišljenja je, kot trdi Hannah Arendt, razumeti, kaj se je zgodilo. To razumevanje je pogoj človeškega načina sprave z dejanskostjo: kajti njegov dejanski namen je biti pomirjen s svetom. Ta pretresljiva misel velike judovske filozofinje je prav pri nas izjemno aktualna. Priča smo narodni razcepljenosti slovenske skupnosti, ki ne razume (osebne) tragičnosti človeka polpreteklosti, in ki ji ni videti konca. Hans Gadamer opozarja, da se pri razumevanju pisnega besedila (kar seveda popolnoma velja tudi za znanstvene tekste) gibljemo v dimenziji smiselnega. Hermenevtika pojasnjuje čudež razumevanja kot deleženje na skupnem smislu, pri čemer je razumljivo le to, kar dejansko predstavlja popolno enotnost smisla. Ozko gledano pa je prav za muzejsko delo moč označiti kot dajanje smisla predmetom, ki so bili iztrgani iz nekdanjega življenja s ciljem, da bi »oživeli« v sodobni družbi. Da ne bo pomote, muzejska interpretacija še vedno temelji na znanstveni raziskavi. Vendar pa muzejsko delo niso znanstvene raziskave, temveč predvsem interpretacija in posredovanje znanstvenih spoznanj. Temu rečemo tudi muzejska komunikacija, ki teče prek muzejskih razstav in dogodkov in se razpira v modrost in konvivalna znanja. Najbrž se nisem preveč odmaknila od začrtane poti, če sklenem, da smemo deleženje na skupnem smislu razumeti (tudi) kot družbeno sobivanje, ki prav zaradi osmišljanja mora in more koreniniti edinole na etičnih in moralnih temeljih: na celostnosti človekovanja, ki vključuje človekovo končno (fizično, racionalno) in

1 V smislu, če ni znanstveno potrjeno, tako ni nič vredno in je skorajda nedostojno.

neskončno (kontemplativno, intuitivno) bit. Gre torej za nekakšen čut za skupno dobro, ki so ga humanisti označevali z izrazom sensus communis. Tega Gadamer razume ne kot naravnopravno lastnost, dano vsem ljudem, temveč predvsem kot socialno vrlino, bolj vrlino srca kot glave. Gadamer tudi poudarja, da sensus communis ni zgolj socialna krepost druženja, temveč je v resnici v njem implicirana moralna, pravzaprav metafizična osnova. Ocenjuje tudi, da so hermenevtična védenja ključnega pomena v procesih kultiviranja človeka in njegovega zgodovinskega samospoznanja ter dviga v občost. Če torej vzamemo za izhodišče to isto Gadamerjevo misel, potem smemo z pravico zaključiti, da so tudi muzeji ključnega pomena v procesih kultiviranja človeka in njegovega zgodovinskega samospoznanja ter dviga v občost. Seveda pa to velja le toliko, v kolikor v polnosti sprejmejo svoje družbeno odgovornost in ne vztrajajo zgolj in edino pri »objektivnih« znanstvenih resnicah.

Uporabljena literatura:

Arendt, H., 2006. Med preteklostjo in prihodnostjo. Šest vaj v političnem mišljenju. Ljubljana: Krtina. Bauman, Z., 2006. Moderna in holokavst. Ljubljana: Študentska založba. Bauman, Z., 2016. Postmoderna etika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani. Foucault, M., 2007. »O drugih prostorih«. V: Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba ZRC, 2007, str. 214–223. Gadamer, H.-G., 2001. Resnica in metoda. Ljubljana: Zbirka Labirinti, LUD Literatura. Lyotard, J.-F., 2002. Postmoderno stanje. Ljubljana: Analecta. Stein, E., 2015. Končna in večna bit. Poskus do vzpona do smisla biti. Ljubljana: Družina.