Verena Perko
Uvod v enajsti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja:
ZA ČLOVEKA GRE
Je kdo opazil, kako se januar zazira na Vzhod? Kot bi ga zaskrbelo, globoko v drobovju bolelo odhajanje nekega časa.
Naslov mojega uvodnega razmišljanja Za človeka gre je presenetljivo preprost. Moj namen je opozoriti, da gre pri vseh stvareh, tudi pri najvišji znanosti, še toliko bolj pa pri muzejih, vedno in predvsem za človeka. Tako trstenjakovsko zvenijo te preproste, pa vendar globoke besede. Kot mlada raziskovalka sem prebrala domala vse Trstenjakove knjige, najgloblji pečat je v meni pustila Človek, končno in neskončno bitje. Ovedela sem se, da je cilj prizadevanja vsake znanosti človek sam in je hkrati tudi edino merilo vseh rezultatov – in česar med študijem arheologije nihče ni posebej poudaril, medtem ko je muzeologija v celoti usmerjena k javnosti in h človeku. Prispevki v letošnjem Valičevem zborniku združujejo različne vsebine, vsem pa je skupno, da so umerjeni po človeku, navsezadnje (arheološka) dediščina in muzej smo ljudje. Muzeji se po svoji naravi odmikajo od ustaljenih znanstvenih praks in iščejo odgovore tudi izven strogo začrtanih raziskovalnih okvirjev, zunaj empiričnega in logičnega. Napotujejo se v vode interpretacije, ki je onkraj empirike in se s hermenevtiko vrašča v filozofske, metafizične korenine človekovanja. Znanosti se zdijo utrujene od krčevitega hlastanja po doseganju novih in novih dosežkov, česar pa ni več mogoče iztisniti iz stare paradigme, ki so jo prerastle potrebe postmoderne družbe. Opijanjeni od mita o neskončnem razvoju bi se morali strezniti ob Trstenjakovih besedah o človeku kot končnem in neskončnem bitju. Filozof Jean-François Lyotard v svoji razpravi o postmoderni pravi, da so na eni strani empirično pridobljena, znanstvena znanja, na drugi pa hermenevtična védenja. Znanstveno pridobljena znanja imenuje pozitivistična, ki svojo uporabo zlahka najdejo v tehnikah, ki zadevajo ljudi in materiale, ter so primerna za to, da postanejo za sistem nepogrešljiva proizvodna moč. Hermenevtična védenja pa označuje kot kritična ali refleksivna, ki s tem, ko se posredno ali neposredno vprašujejo o vrednosti oziroma ciljih, ovirajo vsako »prilastitev«. Hermenevtična védenja so kontekstualne in narativne narave, niso stvar razuma in logike, temveč intuicije in kontemplacije. 12
