Verena Perko

Verena Perko HOmmAgE ŽELjKu KOVAČIću

V jeseni 1997 sem bila sprejeta na delovno mesto kustosinje arheologinje v Gorenjskem muzeju. Odšla sem iz mnogo bolj »gosposkega« in temu ustrezno gmotno bolje preskrbljenega Mestnega muzeja v Ljubljani. Zavedala sem se prednosti, ki sem se jim odrekla, hkrati pa sem sledila edinemu zares pomembnemu in za vsakega muzealca najvišjemu cilju, da postavim stalno razstavo. Nisem si bila še v svesti vseh razsežnosti zahtevne naloge, gotovo pa sem prepoznala priložnost, ki se mi je odprla z novim delovnim mestom. Na tem mestu ne bom omenjala stanja arheološkega gradiva, nivoja sodelovanja med muzejskimi in zavodskimi službami in ne nazadnje tudi ne splošnega vzdušja, ki je vladalo (in mimogrede še vedno vlada) v Kranju do kulturnikov ter kulture. Posvetila se bom najdragocenejšemu, kar se mi je ponudilo – interpretacija gradiva, kar je zahtevna in kompleksna muzeološka naloga. Snovanje stalne razstave pa mi je ponudilo nenadejano sodelovanje z znanim zagrebškim arhitektom Željkom Kovačićem. Že najino prvo srečanje je naredilo globok vtis name. Zanimala ga je vsaka podrobnost, jaz pa, iskreno povedano, sem ob prihodu večidel gorenjskega gradiva slabo poznala, v resnici večina ni bila niti inventarizirana in kar precejšen del je še čakal na prevzem na ZVKD. Da bi bilo še huje, z izjemo ICOM-ove brnske poletne šole muzeologije muzeološkega znanja nisem imela. Tako sva z Željkom začela sodelovanje na resnično nezorani ledini. Steklo je delo z arheologi in muzealci, fotografi, glasbeniki, obrtniki vseh vrst, financerji in izvajalci. Seveda je imelo moje začetništvo tudi svetlo plat. Z Željkom sva se o vseh predmetih in vsaki muzeološki rešitvi izčrpno pogovarjala, bil je namreč človek, ki ga je vse zanimalo in za vse je našel ustrezno rešitev. Tako so med arheološkim gradivom lahko brez težav »splavale« tudi naše fosilne ribe, svoje mesto je našel fosilni rog bizona in našli smo prostor za številne vzorce kamnin ter rud, ki jih je v muzej prinesel moj predhodnik Andrej Valič. V velikem zanosu obeh, Željka in mene, so nastali kompleksni razstavni prizori Železne niti, ki še po 20 letih navdušujejo obiskovalce. Vmes so kar tri dolga leta romale v Zagreb debele pisemske ovojnice z mojimi risbami in fotografijami predmetov, z idejnimi skicami interpretativnih razstavnih prizorov, s poskusi prvih besedil na panojih itd. Iz Zagreba so se vračale še

debelejše ovojnice: vsak detajl, vsak vijak, vsaka lučka, vse je bilo opremljeno z natančnim popisom, tehnično skico z merami in s kratkim opisom materiala. Običajno pa tudi z nasvetom, kje je stvar na prodaj in katera znamka je zaupanja vredna. Delovnih obiskov sem se iskreno veselila. Željko je bil ljubezniv, svetel človek. Res pa je tudi, da je vsakokrat moralo biti vse pripravljeno, vsak predmet je moral biti opremljen s tremi merami, risbo, fotografijo in kratkim opisom, predlogom interpretacije na temelju stare in nove znanstvene objave, oznakami o stanju ohranjenosti ali občutljivosti materiala z vsemi konservatorskimi zaznamki. Lahko priznam, da me je bilo teh pogovorov veliko bolj strah kot izpitov na fakulteti. Kolikokrat me je Željko najprej pozorno poslušal, nato pomolčal in pomenljivo rekel: »Da, sve je to moguće, ali u izložbenom prostoru to neće ići, publika treba prostor i jako važan je smjer kretanja. A treba je misliti i na muzejsku poruku.« Pestrost in zahtevnost arheoloških predmetov ga je radostila, usmerjal me je v zgodbe in spodbujal k poustvarjanju interpretativnih kontekstov. Vztrajal je pri »koči« z Drulovke navkljub trmastim ugovorom arheologov, da ni dovolj podatkov za celostno upodobitev. Kolegom je prijazno pojasnil, da so muzejske razstave metaforične in predmeti simbolne narave, da se iz znanstvenega podatka na razstavi spremenijo v nosilce sporočil in so torej empirični podatki predvsem izhodišča ter opora muzejske interpretacije preteklosti, nikakor pa ne edini pogled. Kakšna je preteklost bila, najbrž ne bo nikoli mogoče vedeti. Tako smo na koncu neolitsko »kočo« na Drulovki postavili in je še danes prepoznavni razstavni prizor Gorenjskega muzeja. Medtem so se zgodila izkopavanja na nekaj istodobnih najdiščih in bila so odkrita presenetljivo podobna bivališča, kot je naša »koča« na Drulovki. Željko ni nikoli delal brez poglobljenega znanja tako arheologije kot arhitekture in dizajna, imel pa je tudi nesporno umetniško intuicijo. Čisto pravo »visoko šolo« pa sem opravila pri pisanju besedil. Za panoje je vztrajal, da so kratki in se usmerjam v sporočila, čemur naj služi tudi slikovna in barvna oprema. Napisi pod slikami naj dopolnjujejo glavno besedilo, naj se vsebine ne ponavljajo. Vedno je poudarjal: »Piši jasno i izražavaj se jednostavno, jer tekstovi ne služe znanstvenoj eliti, već javnosti.« Tako sem za vsak pano pripravila ročni osnutek, lepljenko natisnjenih besedil in fotokopiranih slik, skic s svinčnikom, in ga v zvitku odposlala v Zagreb. Nazaj so prihajali poskusno natisnjeni primerki. Sledil je Željkov obisk, natančen pregled zahtevnih zidarskih posegov, inštalaterskih in vseh drugih del ter izčrpen pogovor ob vsaki razstavni legendi. Željkovi nasveti so bili zlata vredni, še danes jih koristno delim svojim študentom. Njegove muzeološke rešitve so bile izjemne. Držal se je predloženih interpretacij, sledil je mojim risarskim rešitvam in dodajal svoje tehnične ter dizajnerske

Železna nit, stalna arheološka razstava v Gorenjskem muzeju, prizor »koče« na Drulovki (Foto: T. Lauko)

Zlata doba, občasna razstava v Gorenjskem muzeju, od leve proti desni: Željko Kovačić, Verena Perko, Barbara Toman, Milan Sagadin (Foto: H. Rismondo)

dodelave, ki so, čemur se še danes ne neham čuditi, navkljub zvestobi predlog obdržale svojstven, na daleč prepoznaven stil. To je bil Željko Kovačić. Spoštljiv, studiozen, odprt za drugačno in hkrati globoko zasidran v svojem izjemnem ustvarjanju. Zato je vzbujal spoštovanje med vsemi, ki so imeli priložnost z njim sodelovati. Po odprtju Železne niti februarja 2002 je sledila podelitev nagrade Slovenskega arheološkega društva. Nagrada me je neizmerno razveselila, a ko sem s šopkom v rokah poprosila Željka Kovačića, da se mi kot soustvarjalec razstave na odru pridruži, je zamahnil z roko rekoč, to je tvoja zaslužena nagrada.

Sledila je razstava Zlata doba. Željko se je posvetil zahtevnim arheološkim predmetom in celoto razstavnega sporočila »ujel« v igro simbolnih barv ter oblik. Razstava je prinesla velik uspeh v Kranju, Ljubljani, Celju in Zagrebu. In nazadnje je prišla še stalna postavitev Prelepa Gorenjska, svojevrstna in trda preizkušnja vseh udeleženih. Željko je bil izbran kot oblikovalec, tega smo se vsi razveselili. Osebno sem že poznala način njegovega dela: natančnost in držanje rokov izvedbe, spoštljivost do sodelavcev in odločna profesionalnost. Niso pa tega poznali vsi drugi, ne v kolektivu, še manj pa naročnik in Željko Kovačić, plakat za razstavo Zlata doba izvajalci. Zadeve so se začele vleči, v Muzeju mesta Celovec, leta 2009 denar je odtekal skozi nevidne pore, vsakokrat je bilo za izvedbo razstave, ki je potekala v okviru evropskega projekta obnove Khiselsteina, na voljo nižja in nižja vsota. V znamenju mukotrpnih pogovorov z nosilcem projekta, ki so največkrat potekali s figo v žepu, ni manjkalo navdušenja, grenkega razočaranja in

Željko Kovačić, virtualna postavitev prve sobe stalne razstave Prelepa Gorenjska

nazadnje tudi obupa. Propadlo je podjetje izvajalca, propadel dobavitelj in čudežno je izginila vsota, s katero naj bi bil izplačan Željko Kovačić za že opravljeno delo. Novci so na svoji poti na Hrvaško iz neznanega razloga žalostno utonili pri prečkanju Kolpe. Bilo je žaljivo, žalostno in ostudno. Željko je navkljub nikoli poravnanemu dolgu vztrajal do konca. Ko smo nekega poznega večera dokončevali dela on, njegova hčerka Lana, ki je postala njegova desna roka, in jaz, je vidno utrujen dejal: »Kad bi oni znali, kako se ja loše osjećam«. Zavladal je dolg, zgovoren molk. Takrat se je namreč že boril z zahrbtno boleznijo. Nazadnje smo Prelepo Gorenjsko z vsemi mukami odprli za javnost sivega zimskega dne v decembru 2013. Dvorišče Khiselstein so do zadnjega kotička napolnili obiskovalci. Ko je ansambel Avsenik zaigral Prelepo Gorenjsko, se je marsikateremu obiskovalcu od ganjenosti orosilo oko.

Željko Kovačić, list iz mape izvedbenih načrtov za stalno razstavo Prelepa Gorenjska

Verena Perko, muzeološki vodja stalne razstave Prelepa Gorenjska z zajetno mapo izvedbenih načrtov Željka Kovačića (Foto: J. Justin)

Prelepa Gorenjska, stalna razstava v Gorenjskem muzeju, prizor »oltar domovine« (Foto: T. Lauko) Dobra dva meseca kasneje si je na kulturni dan, 8. februarja, razstavo ogledalo več kot 2000 obiskovalcev. Od tega časa sva se z Željkom srečevala le še na kratkih obiskih. Ob novem letu je imel navado poslati voščilnico s sliko vsakega od svojih projektov. Ni jih bilo malo. Željko Kovačić je bil eden najboljših hrvaških arhitektov, ki se je izrecno posvetil muzealizaciji dediščine. V muzejsko interpretacijo je uvedel smele rešitve, ki so dosledno temeljile na poglobljeni študiji gradiva in odličnem poznavanju muzeološke teorije. Poseben odnos je gojil do arheoloških predmetov in nekaj časa celo študiral arheologijo. Preteklost je dojemal kot zgodbo, ki jo vsak pripoveduje na svoj način in z drugačnimi predmeti, njegov dizajn pa je povezoval posamezne elemente v prizore velikega »teatra« spomina.

Med njegove začetke sodi razstava Gundulićeve sanje. Čisto posebno mesto zavzema razstava o Vučedolu, kjer je zablestel v izjemnem usnovljenju kreativnih, duhovitih in izvirnih interpretacij Aleksandra Durmana o vučedolski civilizaciji. Poseben izziv so mu predstavljale obnove historičnih stavb in njihova prezentacija v sklopu stalnih razstav. Genialne rešitve, ki jih je ponudil pri prenovi muzejev mest Zagreba in Siska, pa v zbirki Vidović v Splitu, pri razstavi v spomin Bele in Miroslava Krleže v Zagrebu in v muzeju hrvaške domovinske vojne v Kninu, pomenijo mejnik v muzejskem dizajnu. Njegovo vodilo so bili visoka estetika, funkcionalnost in narativnost, pri čemer ga je vodil empirični, znanstveno pridobljeni podatek, dediščina in predmet pa sta bila vedno na prvem mestu. Vse drugo je bilo predmet njegove izjemne intuicije, kreativnosti in neskončnega garanja. To je opazno tudi v prenovi zagrebške Moderne galerije, v idejnem projektu obnove vukovarskega dvorca Eltz in marsikje drugje. Ustvarjalni vrhunec je dosegel z Muzejem krapinskih neandertalcev, ki je muzeološki presežek v mednarodnem merilu. Arhitekturna zasnova in postavitev sta zliti celoti kompleksne dediščinske interpretacije, arheološkega gradiva, znanstvenih dognanj, krapinske pokrajine in kulturnozgodovinskega pogleda na preteklost. Krapinski muzej je odsev osupljivega avtorjevega talenta, poglobljenega interdisciplinarnega znanja, pretanjenega občutka za obliko in – kar je pri arhitekturi in dizajnu v muzeju najpomembnejše – doživljanja človeka kot fizičnega in metafizičnega bitja. K vsemu je Željko pristopil spoštljivo, studiozno, dialoško. Do vseh je bil ljubezniv, prijeten, včasih zamišljen, toda nikoli neprijazen. Samo do sebe je bil skrajno trd in nepopustljiv. Spal je le nekaj ur. Kot sem izvedela od soproge Snježane, se je zgodilo, da je od utrujenosti za trenutek zakinkal pri skupnem kosilu ali kar za delovno mizo in brž za tem delo nadaljeval. Samo ljudem, ki ga niso dobro poznali, je vzrok tako asketskega početja nedoumljiv. Željko Kovačić je bil ljubezniv, a kritičen opazovalec sodobne družbe. Zavedal se je krhkosti kulturne dediščine in – kot so omenili njegovi prijatelji na poslovilni slovesnosti – je s svojo ustvarjalnostjo ter pretanjenim občutkom za oblikovanje omogočil dediščini, da postane pomemben del našega sveta. Da, ob Željku Kovačiću sem se zavedla pičlosti svojega muzeološkega znanja. Z zadovoljstvom je spremljal moj študij muzeologije na zagrebški univerzi. Včasih sem se po predavanjih oglasila v njegovem ateljeju in občudovala zbirko njegove muzeološke literature na knjižnih policah, ki so prekrivale vse stene od vrha do tal. Ko sem v nekem pogovoru s svojima mentorjema, profesorjema Ivom Maroevićem in Tomislavom Šolo, omenila, da sodelujem z Željkom Kovačićem, je bila to boljša referenca kot večina mojih znanstvenih objav.

Željko se je kot dober prijatelj veselil mojih uspehov. Na zagovoru doktorata, ki je potekal na zagrebški univerzi nekega zatohlega, obupno vročega julijskega dne, me je pričakal na dolgem, praznem hodniku Filozofske fakultete z velikanskim šopkom rož. Prisostvoval je zagovoru, ki se je vlekel dve dolgi uri, in me na koncu prisrčno objel z besedami: »Pa uspjelo ti je!«

Ko danes uziram nazaj svoje domala 20-letno sodelovanje z Željkom Kovačićem, se zavedam, kakšen blagoslov in privilegij je bil to. Ali, kot je imel navado reči profesor Tomislav Šola, dolgoletni prijatelj Željka Kovačića: prijateljstvo je največja nagrada, ki jo lahko prejmemo v svojem življenju. Hvala, Željko, za tvoje prelepo, učenja in skupnega snovanja polno prijateljstvo!

Željko Kovačić s hčerko Lano pri postavljanju razstave Prelepa Gorenjska v gradu Khislstein, 2012 (Foto: J. Justin)