Verena Perko
hommage Željku Kovačiću
V jeseni 1997 sem bila sprejeta na delovno mesto kustosinje arheologinje v Gorenjskem muzeju. Odšla sem iz mnogo bolj »gosposkega« in temu ustrezno gmotno bolje preskrbljenega Mestnega muzeja v Ljubljani. Zavedala sem se prednosti, ki sem se jim odrekla, hkrati pa sem sledila edinemu zares pomembnemu in za vsakega muzealca najvišjemu cilju, da postavim stalno razstavo. Nisem si bila še v svesti vseh razsežnosti zahtevne naloge, gotovo pa sem prepoznala priložnost, ki se mi je odprla z novim delovnim mestom. Na tem mestu ne bom omenjala stanja arheološkega gradiva, nivoja sodelovanja med muzejskimi in zavodskimi službami in ne nazadnje tudi ne splošnega vzdušja, ki je vladalo (in mimogrede še vedno vlada) v Kranju do kulturnikov ter kulture. Posvetila se bom najdragocenejšemu, kar se mi je ponudilo – interpretacija gradiva, kar je zahtevna in kompleksna muzeološka naloga. Snovanje stalne razstave pa mi je ponudilo nenadejano sodelovanje z znanim zagrebškim arhitektom Željkom Kovačićem. Že najino prvo srečanje je naredilo globok vtis name. Zanimala ga je vsaka podrobnost, jaz pa, iskreno povedano, sem ob prihodu večidel gorenjskega gradiva slabo poznala, v resnici večina ni bila niti inventarizirana in kar precejšen del je še čakal na prevzem na ZVKD. Da bi bilo še huje, z izjemo ICOM-ove brnske poletne šole muzeologije muzeološkega znanja nisem imela. Tako sva z Željkom začela sodelovanje na resnično nezorani ledini. Steklo je delo z arheologi in muzealci, fotografi, glasbeniki, obrtniki vseh vrst, financerji in izvajalci. Seveda je imelo moje začetništvo tudi svetlo plat. Z Željkom sva se o vseh predmetih in vsaki muzeološki rešitvi izčrpno pogovarjala, bil je namreč človek, ki ga je vse zanimalo in za vse je našel ustrezno rešitev. Tako so med arheološkim gradivom lahko brez težav »splavale« tudi naše fosilne ribe, svoje mesto je našel fosilni rog bizona in našli smo prostor za številne vzorce kamnin ter rud, ki jih je v muzej prinesel moj predhodnik Andrej Valič. V velikem zanosu obeh, Željka in mene, so nastali kompleksni razstavni prizori Železne niti, ki še po 20 letih navdušujejo obiskovalce. Vmes so kar tri dolga leta romale v Zagreb debele pisemske ovojnice z mojimi risbami in fotografijami predmetov, z idejnimi skicami interpretativnih razstavnih prizorov, s poskusi prvih besedil na panojih itd. Iz Zagreba so se vračale še
4
