Katalog Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl by Gorenjski muzej

Grad Khislstein in zgodbe rodbine

Khisl

(Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 88 (fasc. 54/2), m. 3, fol. 218–219) poročen: KATARINA STETTNER, hčerka Marka Stettnerja in Barbare Glanhofer

ljubljanski mestni sodnik in župan † 20. 1. 1547

VID

KATARINA poročena: PETER VALENTIN (Ptuj)

† v mladosti

APOLONIJA POSCH

† v mladosti

EVFROZINA POSCH

BARBARA POSCH † v mladosti poročena: JANEZ KRSTNIK POSCH † ok. 1560

na papir iz Khislovega papirnega mlina. Vodni znak na papirju upodablja grb družine Khisl. BARBARA

poročena: MARK ANTON MOSCON, sin Franca Moscona in Katarine Valvasor

JUSTINA VALENTIN

poročen: BARBARA IDUNGSPEUG

JANEZ VALENTIN

poročena: INOCENC MOSCON (njegova druga žena), sin Franca Moscona in Katarine Valvasor

KATARINA VALENTIN

SUZANA VALENTIN

† kot otrok

BARBARA VALENTIN

† kot otrok

sin ? VALENTIN

† kot otrok

PETER VALENTIN

† kot otrok

JOŽEF VALENTIN

Pismo, ki ga je Jurij Dalmatin

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Kranj, 2018

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Izdal: Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Avtorji besedil: dr. Valentina Bevc Varl, mag. Oskar Habjanič, dr. Metoda Kokole, dr. Mateja Kos, dr. Nika Leben, dr. Veronika Pflaum, Luka Rozman, Urška Stepanjan, dr. Marko Štuhec, Barbara Žabota Avtorji kataloških besedil: dr. Valentina Bevc Varl, mag. Oskar Habjanič, mag. Draško Josipovič, dr. Mateja Kos, Gašper Peternel, dr. Veronika Pflaum, Boris Šinigoj, prof., mag. Marjana Žibert Avtor dodatnih razlag slikovnega gradiva: Gašper Peternel Uvodno besedilo: mag. Marjana Žibert Oblikovanje: Dušan Grobovšek, Idejološka ordinacija Uredniški odbor: Gašper Peternel, dr. Veronika Pflaum, mag. Marjana Žibert Glavni urednici: dr. Veronika Pflaum, mag. Marjana Žibert Tehnična urednica: mag. Barbara Kalan Ureditev kataloga razstavljenega gradiva in dodatnih razlag slikovnega gradiva: dr. Veronika Pflaum Jezikovni pregled: Judita Babnik Prevod povzetkov v angleščino: Katarina Ropret, dr. Metoda Kokole Fotografije: Alte Galerie, Universalmuseum Joanneum, Gradec; Arhiv Republike Slovenije; Bayerische Staatsbibliothek, München; Biblioteca Nazionale Centrale di Firenze; Biblioteca Nazionale Marciana, Benetke; Bibliothèque nationale de France, Pariz; Gorenjski muzej (foto: Marko Tušek, Miran Kambič, Tomaž Lauko, Gašper Peternel, Jelena Justin, fototeka); GURS; Polona Janežič; Aleksandra Krajnc; Museo internazionale e biblioteca della musica di Bologna; Narodna galerija; Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko); Österreichische Nationalbibliothek, Bildarchiv, Dunaj; Pokrajinski muzej Maribor (foto: Danilo Cvetnič, Bine Kovačič, Marjan Laznik, Top foto design, d. o. o., arhiv); Luka Rozman; Janez Rupnik; Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec; Uppsala universitetsbiblioteket; dr. Rafko Urankar; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj (foto: Bernarda Jesenko Filipič, Jon Grobovšek, dr. Nika Leben, fototeka); Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center (foto: Valentin Benedik); Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Andrej Furlan); http://www.dlib.si; https://archive.org Rodovnik: predloga Barbara Žabota Razvoj gradu Khislstein: ilustracija Marko Tušek, predloga Magda Zore in dr. Nika Leben Rekonstrukcija lončarske peči: ilustracija Marko Tušek, predloga dr. Veronika Pflaum Risbe: Dunja Salecl, Larisa Skalerič Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Tisk: Tiskarna knjigoveznica Radovljica, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 15 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929.52Khisl 728.81(497.4Kranj)(091)

Izboljšani grb Janeza Khisla (Arhiv Republike Slovenije; sign. SI AS 1071, Zbirka grbov in zastav, št. 268)

GRAD Khislstein in zgodbe rodbine Khisl / [avtorji besedil Valentina Bevc Varl ... [et al.] ; avtor dodatnih razlag slikovnega gradiva Gašper Peternel ; uvodno besedilo Marjana Žibert ; glavni urednici Veronika Pflaum, Marjana Žibert ; prevod povzetkov v angleščino Katarina Ropret, Metoda Kokole ; fotografije Alte Galerie ... [et al.] ; risbe Dunja Salecl, Larisa Skalerič]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2018 ISBN 978-961-6478-98-4 1. Bevc Varl, Valentina 2. Pflaum, Veronika 296762880

Kazalo

Marjana Žibert

4 Uvodna beseda Marko Štuhec

6 Evropa in slovenski prostor v 16. stoletju

Barbara Žabota

14 Janž Khisl z "Mrzlega studenca"

Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič

36 Družina Khisl na širšem območju Maribora

in predmeti, ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor Metoda Kokole

50 Pesem, pojdi k mojemu gospodu

("Canzon vatten’ al mio signore") Glasbeniki

in podporniki glasbene umetnosti – gospodje Khisli Mateja Kos

62 Ljubljanske steklarne in njihov pomen Marko Tušek, Magda Zore, Nika Leben

70 Kako je nastajal grad Khislstein v Kranju Nika Leben

72 Grad Khislstein v Kranju Veronika Pflaum, Luka Rozman

80 Novoveška lončarska peč v Kranju

Urška Stepanjan

90 Novoveška lončarska odpadna jama iz 16. in 17. stoletja v Kranju

99 Katalog razstavljenega gradiva Gašper Peternel

115 Dodatne razlage slikovnega gradiva Barbara Žabota

120 Rodovnik rodbine Khisl

Uvodna beseda

e vedno marsikdo ne ve, da v Kranju, v starem mestnem jedru, stoji grad. Ob njem je vrt, ki daje grajski stavbi in obiskovalcem posebno prijetnost. Že Janez Vajkard Valvasor je v 17. stoletju zapisal, da kranjski grad stoji "nad reko Savo na kar najlepšem in najbolj prikupnem kraju. Posebno lep je pogled od gradu navzdol k reki Savi in tako grad uživa prav odličen razgled." A zgodovina kranjskega gradu je še starejša od Valvasorjevih zapisov in sega v 12. stoletje, ko je verjetno na robu savske terase stala utrdba, kjer je bival deželni grof za Kranjsko. Tu sta v sredini 13. stoletja ortenburška grofa Henrik in Friderik pridobila zemljišče, ki se je dvigalo nad savskim mostom, in dovoljenje za zidanje utrdbe.

ki je bil izredno podjeten in postal predsednik dvorne komore v Gradcu, star plemiški dvorec ob mestnem obzidju v Kranju ter ga prezidal v grad, ki je prejel l. 1578 z nadvojvodovim dovoljenjem naziv Khislstein. Vladar je oprostil grad meščanskih bremen in mestnega sodstva ter dovolil, da prejme Khisl vsako leto za popravilo stavbe potrebni les iz Vojvodovega gozda." Na gradu Khislstein so se skozi čas menjavali različni lastniki. Leta 1592 je bil njegov lastnik Franc pl. Moscon, v začetku 17. stoletja se omenjajo rodbine Barbo, Paradeiser in Bernardini. 18. stoletje so zaznamovali Apfaltrerji in Auerspergi, ki so leta 1792 dvorec prodali Natalisu Pagliaruzziju, kranjskemu sitarskemu podjetniku. Njegovi dediči so bili lastniki gradu do leta 1913, ko ga

V sredini 16. stoletja je stavbo kupil Janez (Janž) Khisl s Fužin pri Ljubljani. Kranjski dvorec je prezidal v grad, ki je leta 1578 z vladarjevim dovoljenjem dobil ime Khislstein. Tako grad v Kranju že 440 let nosi ime po lastniku Janezu Khislu, ki je najbolj zaslužen za njegovo današnjo podobo. Josip Žontar je v Zgodovini mesta Kranja zapisal: "Nekako sredi 16. stoletja je kupil Janž Khisl s Fužin,

je odkupila država. Med obema vojnama so bili v njem prostori sreskega načelstva. Po drugi svetovni vojni je služil različnim namenom, med drugim so v njem bivali dijaki, prostore pa so imele tudi različne kulturne organizacije. V gradu so bili tudi upravni prostori Gorenjskega muzeja. Po zadnji prenovi so od leta 2012 v gradu razstavni prostori Gorenjskega muzeja s stalno razstavo Prelepa Gorenjska.

Valvasorjeva upodobitev Kranja z gradom Khislstein (Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Carniolae modernae. Bogenšperk 1679)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Osebno se ves čas sprašujem, zakaj se je Janez Khisl odločil, da je prav kranjski grad poimenoval po svoji rodbini. Tu verjetno ni bival. Nekaj posesti je imel tudi v Križah pri Tržiču in na Golniku. V zakupu je imel tudi mitnino na Savskem mostu v Kranju, pripadale so mu tudi druge dajatve. Vsekakor je moral biti na Kranj in okolico navezan. Splet okoliščin in poslovnega sodelovanja z nadvojvodo Karlom pa je botroval imenu Khislstein. In kdo je bil Janez Khisl? Izhajal je iz uspešne meščansko trgovske družine, ki ji je bil vladar zelo naklonjen zaradi njihovih sposobnosti in zaslug. Med drugim so bili lastniki mlina za izdelavo papirja in tedaj edine steklarne na Kranjskem. Njihov papir je bil opremljen z vodnim znakom, grbom Khislov. S pametnimi poslovnimi odločitvami niso prišli le do bogastva, ugleda in moči, temveč tudi do plemiškega naziva. Janez Khisl je vedno prazno blagajno nadvojvode Karla uspešno polnil s tem, da je izkoriščal dolgoletna poslovna znanstva, in tako našel vedno nove "investitorje." Bil je tudi podpornik protestantizma in pristaš novega verskega nauka. Veljal je za velikega dobrotnika in pospeševalca znanosti in umetnosti ter slovenske protestantske književnosti. Podpiral je Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina, predvsem pri ustanavljanju slovenske tiskarne. Zavzemal se je za izboljšanje materialnega stanja glasbenikov. Janez Khisl, njegovi predniki in potomci so bili vpeti v različna socialnogeografska okolja. Prisotni so bili v mnogih slovenskih krajih na Kranjskem in Štajerskem, kjer so s svojim delovanjem močno vplivali na lokalno okolje. Na evropski prostor niso imeli vpliva. A slovenske dežele so bile del evropskega prostora, in – čeprav kot obmejni del – v nenehni interakciji z njim. Burna dogajanja in

spremembe v gospodarski, socialni, kulturni in verski sferi 16. stoletja v Evropi so tako nudile možnosti za različno delovanje Khislov. Njihovo delovanje, ravnanje in materialna zapuščina so postali dediščina, ki je že nekaj časa deležna interdisciplinarne obravnave. V Gorenjskem muzeju ob koncu evropskega leta kulturne dediščine, ob 65. obletnici ustanovitve Gorenjskega muzeja in ob 440. obletnici poimenovanja gradu v Kranju po rodbini Khisl namenjamo osrednjo pozornost našemu gradu Khislstein. Snovalci leta evropske kulturne dediščine so v svojih pobudah zapisali, da morajo ljudje spoznati svojo kulturno dediščino, zgodovino in vrednote, ki so zaznamovale preteklost. Svoje mesto mora dediščina dobiti tudi v turizmu, kar je za Kranj še vedno izziv. Mnogo dediščinskih območij, med njimi stara mestna jedra, potrebuje nove vsebine in nove interpretacije, da bi jih lahko ohranili in pritegnili najširši krog obiskovalcev. Razstava in katalog o gradu Khislstein in rodbini Khisl sta namenjena prav temu. Ob tem si želim, da bi poznavanje lastne preteklosti v nas vzbujalo spoštovanje do skupne dediščine, s katero živimo in se srečujemo. Postati mora naša vrednota. Takrat bomo lahko o njej samozavestno govorili mladini, mnogim drugim in turistom. Naj se na koncu zahvalim vsem ustanovam v Sloveniji in tujini, ki ste nam posredovale gradivo o rodbini Khisl, vsem zunanjim sodelavcem, ki ste bili pripravljeni sodelovati pri pisanju prispevkov za katalog in razstavo, oblikovalcu g. Dušanu Grobovšku ter požrtvovalnim in srčnim sodelavcem Gorenjskega muzeja, s katerimi smo projekt uresničili. mag. Marjana Žibert direktorica Gorenjskega muzeja

Marko Štuhec Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino

Evropa in slovenski prostor v 16. stoletju

ar odveč je ponoviti resnico, da so zgodovinski pojavi vedno vpeti v širši zgodovinski preplet. Nanj se odzivajo in ga v odvisnosti od svoje moči, odmevnosti in trajanja tudi sooblikujejo ter preoblikujejo. To velja tako za kolektivne pojave, denimo za reformacijska gibanja ali kmečke upore, kot za individualne pojave, kot so Kopernikova predpostavka o Soncu v središču vesolja, zasedanje državnih stanov v Augsburgu 1530 ali pokol hugenotov v šampanjskem trgu Wassy leta 1562. Prav tako, ali celo bolj, pa so od prepleta družbenih, političnih, kulturnih, gospodarskih in miselnih značilnosti različnih okolij odvisni motivacija, nameni, prizadevanja, ravnanje, uspehi in neuspehi posameznikov. Ta okolja v različni oddaljenosti kot koncentrični krogi obdajajo posameznika in z različno jakostjo svojega vpliva oblikujejo razmere ter okvir, v katerem posamezniki ali posameznice delujejo. Tudi motivacija, intence in delovanje Janeza (Janža) Khisla, njegovega očeta Vida ter Janezovih otrok so se tako kot njihov materialni in družbeni vzpon, ki je s preskokom stanovskih meja korenito spremenil njihov dejanski in formalni družbeni položaj,1 porajali, oblikovali, uresničevali ali spodletavali prav v nenehni interakciji s priložnostmi, možnostmi in ovirami, ki so bile boj ali manj trajno navzoče ali pa so se na novo pojavljale. Ta koncentrična okolja, koncentrični družbenogeografski prostori, so se začela z družino, prijateljsko družbo in lokalno skupnostjo, na katere so motivi in dejanja Khislov močno vplivali. Naslednje, srednje oddaljeno okolje so obsegale notranjeavstrijske dežele, zlasti Kranjska in Štajerska, torej velik del slovenskega prostora. V tem krogu so Khisli, zlasti Janez in nekateri njegovi otroci, še nekoliko vplivali. Zadnji koncentrični krog, makrookolje, pa se je izgubljal v širšem evropskem prostorju. Na tega pa ne Khisli ne posamezniki njihovega družbenega statusa in družbene moči seveda nikakor niso mogli vplivati. Toda širši evropski krog je vplival na slovenskega. Slovenski prostor, v zgodnjem novem veku tako kot prej in pozneje evropsko polobrobje,2 je bil specifična sestavina evropskega. Ta je od njega črpal tisto, kar je potreboval, zlasti živo srebro in denar za obrambo pred Turki, pa še kakšnega nadarjenega posameznika, kot je bil Jakob Petelin, in mu ponujal svoje dosežke. Slednje pa je slovenski prostor sprejemal in skozi sito lastnih materialnih ter človeških zmožnosti preoblikoval in uporabil. Kakšne pa so bile temeljne poteze tega širšega okolja slovenske zgodovine in kakšne so bile temeljne poteze evropske zgodovine v tem "dolgem" 16. stoletju, v tem prvem stoletju zgodnjega novega veka, v katerem so se ob celi vrsti sodobnemu človeku 21. stoletja tujih nenavadnosti oblikovale nekatere prvine modernega sveta?3 Prav ta nerazvozljivi preplet modernega in predmodernega, s prevlado predmodernih prvin, je temeljna značilnost evropskega in slovenskega 16. stoletja.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Med stare, iz srednjega veka ali celo pozne antike podedovane prvine uvrščamo predindustrijske oblike gospodarjenja s kmetijstvom kot najpomembnejšo dejavnostjo, družbene strukture in institucije stanovske družbe, povezane s fevdalnim sistemom, dinastično zasnovanost politike, krščanstvo kot temeljno, vseobsegajočo razlago in utemeljitev sveta ter celo vrsto vsakdanjih praks in običajev. 4 Temeljna poteza gospodarjenja v 16. stoletju je zadovoljevanje osnovnih potreb po hrani, obleki in stanovanju.5 Prav tako je značilno, da se je približno devet desetin gospodarskih dejavnosti oziroma menjav med njimi odvijalo v ozkem, lokalnem prostoru.6 Fevdalni sistem, tipična srednjeveška rešitev družbenih odnosov, je v okviru zemljiškega gospostva in drugih institucij vzpostavljal ter ohranjal lastninske in gospostvene odnose. Razlikoval je med lastnino in posestjo, selektivno in korporativno je priznaval ter odmerjal pravne, družbene, politične in gospodarske pravice ter dolžnosti, vključno z osebno svobodo in nesvobodo.7 Osebna nesvoboda kmetov, ki so tvorili približno 85 odstotkov evropskega prebivalstva, je v zahodni Evropi v glavnem izginila že konec 14. stoletja, na območju vzhodne srednje in vzhodne Evrope pa se je okrepila prav v 16. stoletju, ko se je oblikovalo zemljiško gospostvo dominikalnega tipa, ki je proizvajalo žito za trge zahodne Evrope.8 Oblikovanje tega tipa zemljiškega gospostva, v katerem je zemljiški gospod proizvajal v lastni režiji, je bilo na ekonomski ravni povezano s komercializacijo, na družbeni pa z refevdalizacijo. Tudi osebno svobodni kmetje v zahodni Evropi so morali prenašati bremena, ki so izvirala iz zemljiške lastnine, in biti podložni javnim funkcijam, ki so jih izvajali v glavnem plemiški lastniki zemlje. Družbeni odnosi fevdalnega sistema so svoj politični izraz našli v stanovski členjenosti, hierarhičnosti, relativni zaprtosti družbenih elit in pravni neenakosti ljudi. Tudi v dolgem 16. stoletju so bili steber družbenega reda, čeprav so jih različna družbena gibanja izpodbijala in so se kot posledica funkcionalne diferenciacije tudi rahljali in modificirali.9

Med podedovane institucije, ki so pomembno oblikovale politični sistem v 16. stoletju, sodijo dinastije.10 Političnemu redu so dajale stabilnost zlasti tam, kjer je monarhični red temeljil na dednem načelu. Po drugi strani pa je mladoletnost dediča ali dejstvo, da dediča sploh ni bilo, povzročalo politične napetosti in državljanske vojne. Značilnost dinastičnosti je bilo tudi povezovanje dinastij z medsebojnimi porokami, vzpostavljanje dinastičnih mrež in zavezništev, kopičenje ozemelj in kron ter pomirjanje sovražnosti. Srednjeevropski Habsburžani in Jagielonci, iberski Trastamare in burgundska linija Valoisov so zgled takega poročanja ter kopičenja kron in dežel, ki so v Karlu V. oziroma I. dosegli vrh tega, kar je Matija Korvin pripomnil o poročni strategiji Habsburžanov, namreč, da se drugi bojujejo, srečna Avstrija pa se ženi. V kozmološkem imaginariju 16. stoletja je še vedno veljalo prepričanje o čudežnem ravnotežju med štirimi temeljnimi elementi, ki je veljalo tudi za človeško družbo. Poroka je bilo tisto dejanje, ki je lahko vzpostavilo ravnotežje in mir med nasprotnimi silami. Prav tako pa se je dinastični princip opiral na rodbinsko pojmovanje družbe in seveda na zakramentalno naravo nerazdružljive zveze, kot jo je opredeljevalo in posvečevalo krščanstvo.11 Najpomembnejši podedovani element v dolgem 16. stoletju pa je bilo bržčas krščanstvo. Vera in cerkev sta vzpostavljali stik z nadnaravnim in svetim, postavljali vrednostni sistem, utemeljevali svet in njegov smisel ter ponujali tolažbo v času, ko je bilo življenje krhko, prežeto z občutkom grešnosti in kolektivno tesnobo.12 Kljub vsem sredstvom, ki jih je cerkev imela na voljo za tolažbo ob strahu pred večnim pogubljenjem, pa je verski nemir ostajal. Odgovor na vprašanje, ali sta bili verska doktrina, zlasti pa verska praksa ustrezni, ni preprost ali enoznačen. Dejstvo, da je Lutrov nastop naletel na množični odmev, govori v korist tezi o neustreznosti, toda laiki so prav radi sodelovali v razgibanem verskem življenju Katoliške cerkve in tudi odpustkov niso kupovali pod prisilo, temveč iz prepričanja o njihovi odrešilni moči.13

Med poteze dolgega 16. stoletja, ki so nove ali relativno nove, sodijo tisk, gospodarska in demografska rast, oblikovanje zgodnjenovoveške države, reformacijska gibanja in evropska ekspanzija.14 Tisk ni samo izjemno povečal možnosti informiranja in razširil vednosti. Prinesel je nekaj, česar srednjeveška, v bistvu oralna kultura skoraj ni poznala: tiho branje. Vendar je 16. stoletje še vedno čas oralne kulture. Tudi protestanti so božjo besedo razumevali kot nekaj, kar je stvar poslušanja.15 Toda tisk je relativno množično ponudil prevode Svetega pisma v ljudske jezike, hkrati pa so protestantska gibanja prav tisk, zlasti pamflete z malo besedami in nazornimi, praviloma surovimi podobami, vešče uporabili v propagandne namene.16 Tipični za 16. stoletje sta bili tudi demografska in gospodarska rast, ki sta trajali od zadnje četrtine 15. do začetka 17. stoletja. Prav s to sicer neenakomerno rastjo, ki se je v zadnji četrtini stoletja že upehala, je povezano poimenovanje "dolgo" 16. stoletje.17 Evropsko prebivalstvo je že precej pred sredino stoletja doseglo 70 do 80 milijonov, kot jih je štelo že okoli leta 1300. Do začetka 17. stoletja pa se je povečalo na približno 100 milijonov.18 Prav demografska rast je bila tudi glavni motor gospodarske rasti. Vendar pa je bila ta rast pretežno ekstenzivna in jo je redko spremljal razvoj,19 zato je pritisk prebivalstva na vire postal glavni generator inflacije in slabšanja življenjskega standarda večine evropskega prebivalstva. Rast prebivalstva je sprožala tudi delitev kmetij in oblikovanje viška delovne sile na podeželju. Del odvečnega kmečkega prebivalstva se je napotil v mesta, prispeval k rasti mestnega prebivalstva, polnil zlasti najnižje sloje mestnega proletariata in potujočih revežev, del pa si je zaslužek poiskal v neagrarnih dejavnostih, zlasti v podeželski tekstilni obrti, ki jo je financiral urbani kapital. Ta je na večje povpraševanje po bolj cenenem blagu reagiral z organiziranjem razpršene proizvodnje na podeželju, kjer je bilo dovolj cenene in fleksibilne delovne sile. Vsi ti gospodarski procesi in demografska gibanja so sprožali veliko družbeno razslojevanje, velike premoženjske

razlike in so pomenili velik konfliktni potencial, ki se je sproščal v številnih socialnih protestih.20 Kakor so peščici posameznikov ponujali možnost materialnega in družbenega vzpona, so večino pahnili po družbeni in premoženjski lestvici navzdol. Oblikovanje zgodnjenovoveške države je sicer temeljilo na vrsti srednjeveških zasnov, vendar se je med dolgim 16. stoletjem izrazito intenziviralo. Osnovna razvojna tendenca je bila koncentracija oblasti v rokah vladarja, specializacija in diferenciacija organov oblasti ter sistematizacija uprave in sodstva na nižjih, pokrajinskih ravneh. Z obvladovanjem najemniške vojske, ki je zamenjala fevdalni poziv, in z reguliranjem kazenskega sodstva je vladar postopoma in po vijugasti poti monopoliziral nasilje v svoji državi in vzpostavil davčni sistem, s katerim je nove pristojnosti lahko financiral. Ob tem pa je postopoma izločal posredniške oblastne organe, kot so bili stanovi, mesta in cerkev, čeprav od stanov še zdaleč ni bil neodvisen. Tudi stanovi niso spustili svojih pravic iz rok brez odpora ali celo prostovoljno. Služba vladarju tako v vojski kot v uradniških ali diplomatskih vrstah in posojanje denarja, davčno zakupništvo ali odkup pravic za takšen ali drugačen trgovski monopol so ponujali možnost družbenega uveljavljanja in gospodarskega vzpona. V odnosih med državami se je pojavilo nekaj konfliktnih področij, kot so odnos med Francijo in Habsburžani, vprašanje prevlade na Atlantiku, v Sredozemlju in na Baltiku ter seveda turški pritisk na srednjo Evropo.21 V razumevanju meddržavnih odnosov pa se je začela uveljavljati ideja o ravnotežju moči.22 Reformacijska gibanja so tisti pojav, ki je najbolj pretresel (katoliško) Evropo 16. stoletja. Lutrovo individualno in studiozno iskanje in najdenje poti do odrešitve23 je hitro preraslo v sprva precej kaotična, teološko in družbeno bolj ali manj radikalna gibanja, ki so jih naposled državne oblasti ukrotile, po potrebi iztrebile in uredile v skladu s svojimi idejami ali z izidom vojaških spopadov. Augsburški verski mir iz leta 1555 in nantski edikt iz leta 1598 sta najbolj

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

izrazita zgleda na videz tolerantnega, v resnici pa na krvavih spopadih utemeljenega sporazuma o verskih vprašanjih v Nemčiji oziroma Franciji. In naposled je izrazito nova prvina trajen poseg Evropejcev v zunajevropski prostor in evropsko osvajanje ameriškega prostora. S tem je Evropa nehala biti zgolj obrobni privesek evrazijske celine, ki je kot tipična nerazvita regija v središča na vzhodu pošiljala kovine in uvažala luksuzne izdelke. Portugalski poseg v Azijo in sočasni španski poseg ter osvajanje Srednje in Južne Amerike so z nekoliko poznejšimi angleškimi, francoskimi in nizozemskimi posegi v azijski, afriški in ameriški prostor začeli plesti tanke niti prave svetovne globalizacije,24 ki so v 19. stoletju kljub osamosvojitvi ameriških kolonij pripeljale do klasičnih oblik kolonializma in evropske prevlade. Evropa je torej v 16. stoletju posegla v zunanji prostor in ga začela preoblikovati po svoje. Če ni bila prisiljena, se pri tem ni prav nič ozirala na ljudi, družbe in kulture, s katerimi je prišla v stik, ampak je pogosto ravnala surovo in genocidno.25 Slovenski prostor, torišče delovanja Khislov v dolgem 16. stoletju, je plaval na teh splošnih evropskih strukturah in dihal z nakazanimi dogodki ter procesi. Seveda pa je izkazoval svoje izrazite specifičnosti. Kaj pa je pravzaprav slovenski prostor v 16. stoletju? Pod to sintagmo razumemo tisti strnjeni geografski prostor, na katerem so večinoma živeli ljudje, ki so govorili slovenski jezik. V politični geografiji takratnega časa so slovenski prostor tvorile vojvodina Kranjska, južna tretjina vojvodine Štajerske, južna osmina vojvodine Koroške in severna polovica goriške grofije. Vsa ta ozemlja so tvorila Notranjo Avstrijo, ki je po smrti cesarja in delnega kneza Ferdinanda I. leta 1564 pripadla nadvojvodi Karlu. Notranjeavstrijski teritorialni kompleks je bil po svoji ureditvi in funkcijah skoraj samostojna državna tvorba v okviru nemškega cesarstva.26 Ozemlje v zaledju primorskih mest je sodilo pod beneško Istro, Prekmurje pa je bilo del ogrske države. O tem, ali so slovensko govoreči ljudje v 16. stoletju Slovenci ali ne, oziroma, kdaj so nastali "lubi Slovenci", poteka v slovenskem zgodovinopisju

živahna razprava.27 Po našem mnenju so slovensko govoreči ljudje v 16. stoletju jezikovna skupnost, skupnost, ki ni notranje strukturirana ter integrirana in ki kot celota nima predstave o sebi in posebne slovenske identitete. Vendar pa so prav v 16. stoletju delovali nekateri dejavniki, ki so povezovali slovensko govoreče prebivalstvo. Pri teh dejavnikih praviloma ne gre za zavestno povezovanje, ampak za procese, ki so bili rezultat neintencionalnih, strukturnih značilnosti takratne družbe, kulture in gospodarstva. Tak gospodarski dejavnik je poseganje kmečkega prebivalstva v trgovino.28 Tukaj mislimo na dva tipa trgovanja. Prvi tip je kmečka trgovina na dolge razdalje, ki je bila posledica komercializacije zemljiškega gospostva od preloma v 16. stoletje.29 Ta trgovina, ki je povezovala notranjost slovenskih dežel s Primorjem, je trgujočemu kmetu pokazala, kje so meje, do katerih se lahko sporazumeva s svojo govorico, in ga soočila s frustracijami, ki se pojavijo ob omejenem ali onemogočenem sporazumevanju. Drugi tip trgovine, ki so jo prav tako izvajali ljudje praviloma kmečkega izvora, ki niso našli dela na zemlji, pa je bilo krošnjarjenje. Tudi krošnjarji so prepešačili večje razdalje in empirično spoznavali različne slovenske govore ter se jim najbrž tudi prilagajali. Družbeni pojavi, ki so – paradoksalno, saj so bili v okviru tedanjega družbenega reda razdiralni – delovali integrativno, so bili kmečki upori. Tisti seveda, ki so presegali lokalni okvir in so zahtevali širše načrtovanje, sodelovanje ter usklajevanje v zvezi s cilji in konkretnimi akcijami, kakor je bil na primer upor leta 1515, ki je vključeval približno 80.000 ljudi iz vseh slovenskih dežel pod Habsburžani.30 Kulturni dejavnik, ob katerem so se spontano in s povsem drugimi nameni srečevali slovensko govoreči ljudje iz več kot le ene vasi, doline ali hriba in je izviral iz religioznosti kot temeljne sestavine zgodnjenovoveške mentalitete, so bila romanja. In zadnji prav tako kulturni dejavnik je seveda protestantizem. Protestantski verskoliterarni program je izrazito intencionalni pojav, ki si je z namenom širjenja čistega evangelija zavestno prizadeval doseči vse, ki so glede na to, kako so

njegovi avtorji razumevali jezikovne realnosti, mogli razumeti jezik, v katerem so ti avtorji pisali in ki so ga tudi ustvarili.31 Tako je ustvaril versko jezikovno skupnost, ki je segala preko pokrajinskih in deželnih meja. Med njihovimi deli posebno mesto pripada Dalmatinovi Bibliji, ki ni le preživela protireformacije, temveč je kot knjiga, ki so jo uporabljali katoliški duhovniki, pomenila določeni jezikovni standard, kljub pojavu katoliškega, jezikovno bolj dialektalno obarvanega in s stališča retrospektivnega pogleda na preteklost bolj dezintegrativnega literarnega prizadevanja. Seveda navedeni dejavniki niso povezali jezikovne skupnosti v homogeno skupnost, ki ima zavest sama o sebi. So zgolj dejavniki, ki so ponujali možnost oblikovanja določenega občutka, da posamezniki ne sodijo le v okvir svoje vaške ali župnijske skupnosti, temveč v skupnost, ki je širša in ki presega tudi deželne meje. Dejstvo, da je bil slovenski prostor prehodno polobrobje med dvema centroma, še vedno pomembnimi Benetkami in vzpenjajočim se Dunajem, pa ne pomeni, da je bil ta prostor odrezan od sodobnih idejnih, kulturnih in družbenih tokov. Humanizem je v slovenskem prostoru našel kar nekaj odmeva32 in je v osebi tržaškega škofa Pietra Bonoma bistveno vplival na Trubarjev intelektualni in idejni razvoj. Tudi vednost o reformaciji, zlasti o luteranski, se je v slovenskem prostoru razširila precej hitro, čeprav se je kot gibanje, omejeno predvsem na plemstvo in meščanstvo, razmahnilo šele po sredini stoletja in je svoj višek doseglo v času vladavine nadvojvode Karla.33 Takrat so stanovi notranjeavstrijskih dežel s plemstvom kot izrazito vodilnim delom z igranjem na karto turške nevarnosti ("Turek je sreča luterancev")34 z graško in bruško versko pomiritvijo v zameno za davčne privolitve dosegli več, kot jim je dopuščal augsburški verski mir. Vendar pa se vedno bolj odločnim protireformacijskim posegom nadvojvode Karla in zlasti njegovega naslednika Ferdinanda niso postavili nasproti tako odločno kot zgornjeavstrijski stanovi in je ob koncu stoletja naposled tudi plemstvo povsem popustilo ter čakalo, da jim je Ferdinand II. leta 1628 zadal končni udarec z izbiro med zvestobo veri ali domovini.35 Prav ob ravnanju plemičev na slovenskem ozemlju se pokaže protislovni odnos plemstva do deželnega kneza: hkratna zvestoba in upornost. Ne nazadnje je bil Janez

Khisl protestant, ki je prosperiral zaradi svojega denarja in milosti katoliškega deželnega kneza. Če smo se do zdaj že dotaknili nekaterih temeljnih potez zgodovine slovenskega prostora, kot so kmečki upori, ki so bili posledica povečanega pritiska zemljiških gospodov na kmeta, kmečka trgovina kot posledica komercializacije zemljiškega gospostva in reformacija kot odgovor na ne povsem rešena poslednja vprašanja in kot zoperstavljanje deželnih elit deželnemu knezu in njegovim prizadevanjem za koncentracijo oblasti, pa opozorimo na še dve potezi: spodleteli zgodnji kapitalizem in turški pritisk. Tudi na slovenskem ozemlju je kapital nastajal v mestih. V primerjavi z mesti v razviti Evropi so bila mesta na Slovenskem majhna z izrazito funkcijo lokalnih tržišč. Izjeme so bile le Ljubljana, Ptuj in Beljak na robu slovenskega govornega območja.36 V teh mestih se je nakopičilo kar precej trgovskega kapitala. Tega so domači veletrgovci, ki so pogosto prihajali od drugod, investirali v različne neagrarne dejavnosti in denarne posle ter v najem ali nakup zemljiških gospostev. Pridobivanje zemljiških gospostev pa je šlo pogosto z roko v roki s pridobivanjem plemstva in z njim povezanim drugačnim družbenim statusom. Plemstvo kot socialna nagrada in cilj poslovnega delovanja pač kaže izrazito sprejemanje oblastnega sistema in diskurza. To pretakanje "domačega" trgovskega kapitala v trgovske in druge dejavnosti pa je v zadnji četrtini stoletja vedno bolj usihalo, saj ni zmoglo konkurirati močnejšemu toku tujega kapitala. Turški pritisk, ki ga je slovenski prostor čutil skozi celotno 16. stoletje, je izrazito omejeval tako demografske kot gospodarske in finančne potenciale slovenskega prostora, saj je velik del razpoložljivih virov moral biti izločen za obrambo.37 Sklenimo. Dolgo 16. stoletje je bilo dinamično obdobje tako v Evropi kot v slovenskem prostoru. Prav ta dinamika različnih okolij, ki so se gibala z različno hitrostjo in včasih v različno smer, je ponujala možnosti in postavljala ovire. Nekaterim posameznikom in družbenim skupinam jih je uspelo izkoristiti, večina pa se je s težavo prebijala čez ovire ali se na njih zataknila. Khisli sodijo v prvo skupino. •

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Opombe

1 Glej razpravo Barbare Žabota v tem katalogu. 2 Komlosy, Andrea: Globalgeschichte. Methoden und

Theorien. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag 2011, str. 188–204. 3 Cameron, Euan (ur.): Early Modern Europe. An Oxford History. Oxford: Oxford University Press 2001, str. XVII–XXXI; Schorn-Schütte, Luise: Geschichte Europas in der Frühen Neuzeit. Studienhandbuch 1500–1789. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag 2009, str. 17–18. Štuhec, Marko: Reformacijska gibanja v okviru evropskega 16. stoletja. V: Slavia centralis, letnik 1, 2008, št. 1, str. 7–8. 4 Vogler, Günther: Europas Aufbruch in die Neuzeit. Stuttgart: Ulmer Verlag 2003, str. 21–33. 5 Cameron 2001 (op. 3), str. XVIII. 6 Léon, Pierre: L'ouverture du monde. XIV-XVI siècles. Paris: Armand Colin 1977, str. 435–437. Braudel, Fernand: Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje. Ljubljana: Studia humanitatis 1989, str. 40–44. 7 Vogler 2003 (op. 4), str. 24. 8 Rösener, Werner: Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: založba *cf. 2007, str. 130–145. 9 Schorn-Schütte 2009 (op. 3), str. 58–98; Vocelka, Karl: Geschichte der Neuzeit. 1500–1918. Wien-KölnWeimar: Böhlau Verlag 2010, str. 119–122. 10 Duindam, Jeroen: Dynasties. A Global History of Power, 1300–1800. Cambridge: Cambridge University Press 2016, str. 3. 11 Jouanna, Arlette: Le Saint-Barthélemy. Les mystères d'un crime d'État (24 août 1572). Paris: Gallimard 2007, str. 75–76. 12 Delumeau, Jean; Wangefellen, Thiery: Naissance et affirmation de la réforme. Paris: PUF 1998, str. 3–5. 13 Laurence, Anne: Renaissance and Reform. V: The Renaissance in Europe. Challenges to Authority (ur. Peter Elmer). New Haven-London: Yale University Press 2000, str. 20–21. 14 Schorn-Schütte 2009 (op. 3), str. 19. 15 Rublack, Ulinka: Reformation Europe. Cambridge: Cambridge University Press 2005, str. 158. 16 Petegree, Andrew: Print and Print Culture. V: The European Reformations (ur. Alec Ryrie). Houndmills, Basingstoke-New York: Palgrave-MacMillan 2006, str. 170–176. 17 Duplessis, Robert: Transition to Capitalism in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge University Press 1997, str. 47. 18 Livi-Bacci, Massimo: Prebivalstvo v zgodovini Evrope. Ljubljana: založba *cf. 2005, str. 14–18. 19 Braudel 1989 (op. 6), str. 25 in 133–141. Duplessis 1997, (op. 17), str. 82–85. 20 Blickle, Peter: Unruhen in der Ständischen Gesellschaft 1300–1800. München: Oldenburg Verlag 2012, str. 34–50. 21 Simms, Brendan: Europe. The Struggle for Supremacy 1453 to the Present. London: Penguin 2014, str. 7–41. 22 Janžekovič, Izidor: Ravnotežje moči in ideja Evrope v zgodnjem novem veku (magistrsko delo). PtujLjubljana-Shefield-Oxford 2017, str. 26–32. 23 Leppin, Volker: Martin Luter. Ljubljana: Cankarjeva založba 2017, str. 61–95. 24 Hausberger, Bernd: Die Verknüpfung der Welt. Geschichte der frühen Globalisierung vom 16. bis zum 18. Jahrhundert. Wien: Mandelbaum Verlag 2015, str. 23. 25 Stannard, David E.: Ameriški holokavst. Osvajanje Novega sveta, I. zvezek. Ljubljana: založba *cf., str. 162–167. 26 Štih, Peter; Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do

konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan 2009, str. 224.

27 Kosi, Jernej: Kako je nastal slovenski narod. Začetki

slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia 2013, str. 17–48. Kosi, Jernej; Stergar, Rok: Kdaj so nastali "lubi Slovenci"? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda. V: Zgodovinski časopis, letnik 70, 2016, št. 3–4, str. 466–476. Makarovič, Gorazd: Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke. Novoveške identitete pred slovensko nacionalno zavestjo. Ljubljana: Slovenska matica 2009, str. 48–60. 28 Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica 1991, str. 243–290. 29 Gestrin, 1991 (op. 28), str. 221–241. 30 Hajdinjak, Boris: "Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe". Kmečki upor leta 1515 in Posavje. V: Le ukhup! (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica, ZRC SAZU, Brežice: Posavski muzej Brežice 2017, str. 33. 31 Grdina, Igor: Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: založba Obzorja 1999, str. 51–61. 32 Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica 1978. 33 Štih, Simoniti 2009 (op. 26), str. 237–244. 34 Bruckmüller, Ernst: Avstrijska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica 2018, str. 135. 35 Jerše, Sašo, Vera, upanje in oblast. O notranjeavstrijskem političnem imaginariju v času verskih vrenj. V: Vera in hotenja. Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica 2008, str. 78–83. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik 1994, str. 125–130. 36 Gestrin 1991 (op. 28), str. 189. 37 Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica 1991, str. 45–48.

Literatura

Blickle, Peter: Unruhen in der Ständischen Gesellschaft 1300–1800. München: Oldenburg Verlag 2012. Bruckmüller, Ernst: Avstrijska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica 2018. Braudel, Fernand: Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje. Ljubljana: Studia humanitatis 1989. Cameron, Euan (ur.): Early Modern Europe. An Oxford History. Oxford: Oxford University Press 2001. Delumeau, Jean; Wangefellen, Thiery: Naissance et affirmation de la réforme. Paris: PUF 1998. Duindam, Jeroen: Dynasties. A Global History of Power, 1300–1800. Cambridge: Cambridge University Press 2016. Duplessis, Robert: Transition to Capitalism in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge University Press 1997. Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica 1991. Grdina, Igor: Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: založba Obzorja 1999. Hausberger, Bernd: Die Verknüpfung der Welt. Geschichte der frühen Globalisierung vom 16. bis zum 18. Jahrhundert. Wien: Mandelbaum Verlag 2015.

Hajdinjak, Boris: "Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe". Kmečki upor leta 1515 in Posavje. V: Le ukhup! (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica, ZRC SAZU, Brežice: Posavski muzej Brežice 2017. Janžekovič, Izidor: Ravnotežje moči in ideja Evrope v zgodnjem novem veku (magistrsko delo). PtujLjubljana-Shefield-Oxford 2017. Jouanna, Arlette: Le Saint-Barthélemy. Les mystères d'un crime d'État (24 août 1572). Paris: Gallimard 2007. Jerše, Sašo: Vera, upanje in oblast. O notranjeavstrijskem političnem imaginariju v času verskih vrenj. V: Vera in hotenja. Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica 2008. Léon, Pierre: L'ouverture du monde. XIV-XVI siècles. Paris: Armand Colin 1977. Komlosy, Andrea: Globalgeschichte. Methoden und Theorien. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag 2011. Kosi, Jernej, Kako je nastal slovenski narod. Začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia 2013. Kosi, Jernej; Stergar, Rok: Kdaj so nastali "lubi Slovenci"? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda. V: Zgodovinski časopis, letnik 70, 2016, št. 3–4. Laurence, Anne: Renaissance and Reform. V: The Renaissance in Europe. Challenges to Authority (ur. Peter Elmer). New Haven-London: Yale University Press 2000. Leppin, Volker: Martin Luter. Ljubljana: Cankarjeva založba 2017. Livi-Bacci, Massimo: Prebivalstvo v zgodovini Evrope. Ljubljana: založba *cf. 2005. Makarovič, Gorazd: Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke. Novoveške identitete pred slovensko nacionalno zavestjo. Ljubljana: Slovenska matica 2008. Petegree, Andrew: Print and Print Culture. V: The European Reformations (ur. Alec Ryrie). Houndmills, Basingstoke-New York: Palgrave-MacMillan 2006. Rublack, Ulinka: Reformation Europe. Cambridge: Cambridge University Press 2005. Schorn-Schütte, Luise: Geschichte Europas in der Frühen Neuzeit. Studienhandbuch 1500–1789. Wien-KölnWeimar: Böhlau Verlag 2009. Rossi, Paolo: Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: založba *cf. 2004. Rösener, Werner: Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: založba *cf. 2007. Schorn-Schütte, Luise: Geschichte Europas in der Frühen Neuzeit. Studienhandbuch 1500–1789. Wien-KölnWeimar: Böhlau Verlag 2009. Simms, Brendan: Europe. The Struggle for Supremacy 1453 to the Present. London: Penguin 2014. Stannard, David E.: Ameriški holokavst. Osvajanje Novega sveta, I. zvezek. Ljubljana: založba *cf. 2017. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica 1978. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica 1991. Štih, Peter; Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan 2009. Štuhec, Marko: Reformacijska gibanja v okviru evropskega 16. stoletja. V: Slavia centralis, letnik 1, 2008, št. 1. Vocelka, Karl: Geschichte der Neuzeit. 1500–1918. WienKöln-Weimar: Böhlau Verlag 2010. Vogler, Günther: Europas Aufbruch in die Neuzeit. Stuttgart: Ulmer Verlag 2003. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik 1994.

Summary

Marko Ĺ tuhec

Europe and Slovene territory in 16th century The lives of Hans Khisl, his ancestors and his descendants were determined by different social and geographic backgrounds. The circles nearby, such as their families, friends and local communities, were influenced by the intentions and doings of the Khisl family strongly, whereas their broader setting of Carniola and Styria, which presented a significant part of the Slovenian territory at the time, were influenced to a much lesser extent. The broadest European environment was, of course, not affected by their actions at all. But the Slovenian territory being on the border of Europe, there was constant interaction between the two. The Khisl family and their doings were therefore under the influence of both: the European long 16th century and the Slovenian history. In the first century of the Early Modern Age, the basic common feature of both areas was the undeniable intertwinement of modern and pre-modern elements, the latter prevailing. Among the old, medieval or even Late Antiquity inherited elements of the European area were the pre-industrial forms of agriculture as the most important economic activity, structures and institutions of the feudal-system related society organised in estates, the dynastic political system, Christianity as the fundamental, all-embracing interpretation and rationale of the world, and a whole range of everyday practices and customs. New (or relatively new) features of the long 16th century were as follows: print, economic and demographic growth, formation of an early-modern state, reformation movements and European expansion. The Slovenian territory shared basically all these characteristics but had some specifics of its own as well. This was the century when certain phenomena, which triggered liaison between Slovenian language speakers, appeared or intensified. The peasant trade, peasant revolts and, particularly, the Protestant Reformation were such phenomena. By creating literary language systematically, the Reformation established a religious-linguistic community of Slovenes reaching beyond the land borders and potentially connecting all Slovenian-speaking protestants. What was characteristic of the 16th-century Slovenian territory were also the constant danger of Turkish invasion and beginnings of capitalism. â&#x20AC;˘

(ÂŠSteiermĂ¤rkisches Landesarchiv)

Barbara Žabota Zgodovinski arhiv Ljubljana

Janž Khisl z "Mrzlega studenca"

ružina Khisl, ki je menda prišla na Kranjsko z Bavarske ali širšega nemškega prostora,1 je svoj hiter in izjemen gospodarsko-politični vzpon začela na Kranjskem v prvi četrtini 16. stoletja. Zelo uspešni meščansko-trgovski družini je vladar zaradi zaslug in sposobnosti v začetku šestdesetih let 16. stoletja najprej izboljšal družinski grb in podelil pravico pečatenja z rdečim voskom,2 nato konec šestdesetih let podelil še viteški naziv in predikat "zum Kaltenbrunn".3 Vzpon po družbeni lestvici se je nadaljeval s podelitvijo baronskega naziva leta 1590,4 v dvajsetih letih 17. stoletja pa je družina dobila še grofovski naziv.5 Njihov dvig je bil posledica miselnosti tistega časa, ki je posameznikom iz nižjih družbenih slojev omogočila, da so s podjetnostjo in pametnimi poslovnimi potezami prišli ne le do bogastva, ugleda in moči, temveč tudi do plemiškega naziva, ki je z gotovostjo pomenil preskok v višji družbeni sloj.

Sl. 1:

Janez Khisl (©Österreichische Nationalbibliothek, Bildarchiv, Dunaj, inv. št. PORT_00114703_01)

Sl. 2:

Podpis Janeza Khisla, pod njim podpis Primoža Trubarja

Janez (Janž) Khisl (okoli 1530–1593)

(Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, t. e. 88 (fasc. I/51), Lit. K, V. Gospostvo Fužine)

Eden vidnejših predstavnikov družine Khisl je bil Janez (Janž), ki se je domnevno rodil okoli leta 1530 v Ljubljani. Njegova starša sta bila Vid, večkratni ljubljanski sodnik in župan, ki v zgodovinopisju velja za začetnika družine, in Katarina, hčerka ljubljanskega trgovca Marka Stettnerja.6 Zakonca sta imela poleg Janeza še štiri hčerke – Katarino,7 Barbaro,8 Emerencijano9 in Ano10 ter morda tudi sina Erazma.11 Janez Khisl se v virih prvič omenja v petek,

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

28. januarja 1547, tj. teden dni po očetovi smrti (Hanns Khisl alß des herrn Khisls saligen … sun),12 ko je bil še mladoleten.13 Med ljubljanske meščane je bil sprejet štiri leta kasneje (v petek, 27. februarja 1551).14 Podobno kot oče je tudi on svojo kariero začel v mestnem svetu. Že nekaj mesecev po sprejetju med meščane je bil imenovan za zunanjega svetnika (funkcijo je opravljal zgolj eno leto, in sicer med 25. julijem 1551 in 25. julijem 1552)15 in enega izmed štirih davkarjev za okraj Trg.16 Višje funkcije (kot so notranji svetnik, sodnik in župan) v mestni upravi ga očitno niso zanimale. Po očetovi smrti (1547) je skupaj z materjo prevzel vodenje res obsežnih družinskih poslov. Oče Vid Khisl je bil namreč zelo uspešen veletrgovec in podjetnik, ki je silno obogatel. Trgovska družba Khisl-Weilhamer,17 ki jo je ustanovil z družabnikom Janezom Weilhamerjem, je trgovala na velike razdalje in razpredla svoje zveze v južni Nemčiji, Salzburgu, Furlaniji, srednji in južni Italiji, v kvarnerskih mestih in na Hrvaškem.18 Del kapitala je družba vlagala v rudarske obrate, zato sta bila oba družabnika tudi lastnika deležev pri rudniku bakra v Samoboru. Poslovno sta sodelovala z Janezom Frančiškom Cathanijem in Andrejem Dolenikom, lastnikoma pred letom 1526 ustanovljene steklarne v Ljubljani, ki je izdelovala okenska stekla in steklenino na beneški način. Zaradi neplačevanja upnikov sta lastnika steklarne kmalu prišla na boben. Leta 1541 je njuno steklarno na Novem trgu in z njo združene pravice na dražbi kupila prav družba Khisl-Weilhamer ter si z nakupom izposlovala tudi deželnoknežji privilegij iz leta 1526 za izdelavo beneškega stekla in steklenih izdelkov. V steklarni je do Vidove smrti delovalo kar 14 mojstrov – muranskih steklarjev. Zelo verjetno pa je, da sta imela družabnika že pred tem svojo steklarno na Fužinah.19 Družba je bila v poslovnih in prijateljskih stikih z Žigom Prunnerjem, ljubljanskim mesarjem in trgovcem z vinom ter živino z vasi Studenec pri Fužinah. Omenjeni ju je leta 1537 določil za izvršitelja določil v svoji oporoki, da bi pomagala njegovi ženi Katarini pri upravljanju premoženja in vzgoji sinov. Vid Khisl pa je bil določen tudi

Sl. 3: za varuha Prunnerjevih mladoletnih otrok. Družabnika sta poskrbela za prihodnost vsaj enega Neznani avtor, od Žigovih sinov, Krištofa, ki je obiskoval latinske Emerencijana Valvasor, roj. Khisl, 17. stoletje šole in se neznano kje izučil za steklarja, nato pa vzel v najem Khislovo steklarno na Fužinah20 in do (Olje na platno, 190 × 112 cm, Narodna galerija, inv. št. NG S svoje smrti z njo precej obogatel.21 1571; ©Arhiv Narodne galerije) Vid je imel že leta 1527 v lasti mlin na Gradaščici, za katerega je prav to leto dosegel zaščitni privilegij. Skupaj z družabnikom sta nato leta 1531 dobila vladarjevo dovoljenje za postavitev treh mlinov na ladjah na Ljubljanici blizu mesta za dobo dvajsetih let brez dajatev, vendar nista smela postaviti jezu.22

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 4:

Epitaf Janeza Krstnika Valvasorja in njegove žene Emerencijane, roj. Khisl, ok. 1581 (Konglomeratni peščenjak, 115 × 220 cm, z zunanje stene župnišča v Laškem, hrani ZVKDS, RC; foto: Valentin Benedik, ©ZVKDS, RC)

Sl. 5:

Leto pred tem sta ob Ljubljanici v kraju Fužine postavila železarno oziroma kar manufakturno podjetje, ki je zaposlovalo petnajst strokovnih delavcev – mojstrov iz Italije, izdelovalo pa je različno orožje in topovske krogle za ugledne naročnike. Med njimi je bil celo neapeljski kralj. Obrat sta nameravala še nadgraditi, da bi lahko izdelovala medenino. Zaprosila sta za privilegij, ki bi ju za nekaj časa oprostil plačevanja dajatev, da bi lahko tako krila stroške investicije. Družba je imela v lasti topilnico svinca v Litiji,23 Vid sam pa od leta 1532 najverjetneje tudi stope za smodnik.24 Omenjeni posli so bili dobra popotnica za še mladoletnega Janeza, ki je nadaljeval očetovo poslovno pot in za steklarno na Novem trgu pridobil poseben privilegij, ki mu ga je leta 1572 podelil nadvojvoda Karel – izključno pravico do steklarne na Kranjskem. Tako brez Khislovega dovoljenja ali privolitve njegovih dedičev nihče ni smel postaviti nove steklarne.25 Po očetu pa ni podedoval samo poslov, temveč tudi nepremičnine – hišo v mestu pred škofijo,26 ki je bila od leta 1560 oproščena dajatev, pristavo na Poljanah, travnik pred Gradiščem in njivo pred Vicedomskimi vrati, ki jo je Vid leta 1526 kupil od krznarske bratovščine.27 Spopasti pa se je moral tudi z nadaljevanjem gradnje reprezentančnega dvorca ob brzicah Ljubljanice na Fužinah, ki ga je

Fužine, kot jih je upodobil Janez Vajkard Valvasor leta 1679. (Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Faksimilirana izdaja; Ljubljana: Mladinska knjiga 1995, sl. 103)

že leta 1528 (torej pred Janezovim rojstvom) začel graditi njegov oče, in sicer ob pomoči družabnika Janeza Weilhamerja. Dvorec je bil končan šele leta 1557, o čemer priča spominska plošča, vzidana nad grajskim portalom.28 Novosezidani dvorec je postal udobno prebivališče graščaka in njegove družine. Janez Khisl mu je dal umetnostni smisel in pomen, zato je kot tak postal statusni okvir ter stanu in ambicijam primerno bivališče. Razkošno notranjost graščine sta v svojih delih opisala Valvasor29 v 17. in Radics30 v 19. stoletju. Zapisala sta, da so bile sobe lepo in umetniško opremljene, strop in opaž pa okrašena s krasno slikarijo najimenitnejših umetnikov. Ob tem žal nista zapisala, kdo so bili umetniki oziroma kakšne so bile njihove slikarije v sobah in dvoranah. Že med samo gradnjo dvorca in tudi po njej si je Janez prizadeval, da bi zaokrožil zemljiško posest okoli graščine. Leta 1554 sta prešla v njegovo posest vas Hrušica pri Ljubljani in mlin na Ljubljanici, prav tako pri Hrušici.31 Šest let kasneje je pridobil še štiri hube na Studencu.32 Nadvojvoda Karel mu je leta 1567 dovolil, da sme graščino Fužine in svet okoli dvorca ograditi, hkrati pa naj bi mu domnevno podelil tudi pravico do ribištva na Ljubljanici.33 Zemljiška posest na Fužinah je zdaj obsegala dvorec, kovačijo, valjalnico irhovine, male

fužine, steklarno in navadni mlin (v graščini). Na desnem bregu Ljubljanice (nasproti dvorca) je leta 1577 kupil še vicedomski mlin in ga v naslednjih dveh letih spremenil v papirni mlin.34 V tem mlinu, ki sicer ni bil prav velik, so začeli izdelovati papir z vodnim znakom (grbom Khislov). Tako zaključeno gospostvo Fužine je dal Janez leta 1583 v zakup Lenartu Merhariču, protestantskemu pisatelju in prijatelju družine Khisl.35 Janez Khisl se ni zadovoljil zgolj z enim samim gospostvom, temveč je imel v lasti ali zakupu še nekaj drugih gospostev: že leta 1551 naj bi domnevno imel v lasti gospostvo Višnja Gora,36 vendar je bolj verjetno, da je to gospostvo vzel v zakup šele v obdobju 1573–1593.37 Po letu 1566 se omenja kot zastavni lastnik Križa pri Tržiču, med letoma 1571 in 1582 je bil lastnik Novega dvora v Preddvoru, leta 1571 zastavni lastnik mariborskega mestnega gradu, nato med letoma 1575 in 1593 njegov zakupnik,38 v zastavni lasti pa je imel tudi deželnoknežji fevd Konjice (1572–1592).39 Bil je lastnik Slovenj Gradca (1573–1578),40 Khislsteina v Kranju (1578–1592),41 pred letom 1587 Lisičjega pri Ljubljani, po letu 1574 tudi Rotenturna v Slovenj Gradcu. Ob koncu življenja si je kupil še Lanšprež (1592–1593), bil je najemnik Pišec (1590–1593) in Sevnice (1590–1593) ter glavar oziroma zakupnik Postojne (1593).42 Leta 1574 se je potegoval za trg Motnik, vendar neuspešno.43 Poleg posesti je Janez pridobival tudi številne službene nazive. V obdobju 1551–1569 je služboval kot proviantni in plačilni mojster Vojne krajine,44 kar je bilo odlično izhodišče za njegovo nadaljnjo kariero. Prav njegovo delovanje v Vojni krajini mu je omogočilo, da je leta 1558 sodeloval pri ustanovitvi Bratovščine zlatega križa (Bruderschaft vom goldenen Kreuz).45 Od polnoletnosti dalje je imel številne funkcije. Med drugim je bil deželni odbornik na Kranjskem, cesarski svetnik (1560), v obdobju 1566–1567 predsednik deželnega sodišča na Kranjskem, hkrati tudi kranjski deželni upravitelj (tj. namestnik deželnega glavarja, 1566– 1568), od leta 1570 dedni miznik goriški oziroma višji dedni točaj, leto kasneje nadvojvodski komorni svetnik, od leta 1575 lovski mojster za

Kranjsko in Slovensko marko46 in nazadnje predsednik dvorne komore (tj. glavni upravitelj deželnoknežjega premoženja v Notranji Avstriji, 1579–1591).47 Pomembno vlogo je imel tudi pri podržavljanju idrijskega rudnika. Zaradi njegovih prizadevanj se je nadvojvoda Karel namreč odločil za nakup Idrije, da bi s tem postal gospodarsko in politično bolj samostojen v odnosu do notranjeavstrijskih deželnih stanov. Pogodba je bila sklenjena 21. aprila 1575, ko je vladar kupil delnice 43-ih idrijskih delničarjev za 170.000 goldinarjev.48 Zaradi neštetih zaslug, pomembne funkcije svetovalca in večkratne finančne pomoči mu je vladar leta 1569 podelil viteški naziv s predikatom zum Kaltenbrunn (Studenški),49 slaba tri leta pred njegovo smrtjo (1590) pa ga je povzdignil med barone.50 Tako kot oče Vid, ki ga lahko prištevamo v prvo generacijo protestantov na Kranjskem, je bil tudi Janez pristaš novega verskega nauka. V že omenjenem reprezentativnem dvorcu na Fužinah je dal zato postaviti grajsko kapelo, kjer je družina mogla prisostvovati protestantskemu bogoslužju. Na splošno je veljal za velikega

Sl. 6:

Vpliv italijanske renesanse na slovenskih tleh ponazarjajo freske svetih treh kraljev v kapeli gradu Fužine, ki so nastale kmalu po letu 1525. Plastično oblikovane figure so umeščene v krajino beneškega tipa. (Foto: Marko Tušek, ©Gorenjski muzej)

Sl. 7:

Zapovedni list o vinskem davku je Janez Khisl leta 1570 izdal v slovenščini. (Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. registratura, šk. 416, fasc. 285, fol. 1883–1888)

Sl. 8:

Začetek posvetila iz knjige "Jezus Sirah", ki jo je Jurij Dalmatin namenil Janezu Khislu. (http://www.dlib. i/?URN= URN:NBN:SI:DOC-KMPN8XHI; datum vira: 26. 7. 2018)

Sl. 9:

Naslovnica življenjepisa Herbarda Turjaškega v latinskem jeziku. Življenjepis je leta 1575 napisal Jurij Khisl, natisnil pa ga je Janez Mandelc. Kranjski deželni glavar Herbard Turjaški je izgubil življenje v boju s Turki na Budačkem polju. (http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOCIVP4XQCB; datum vira: 26. 7. 2018)

dobrotnika in pospeševalca znanosti in umetnosti ter slovenske protestantske književnosti, pa tudi za zbiralca cerkvenih in slovenskih pesmi. Večkrat je omenjen v krogu plemičev, ki so podpirali Primoža Trubarja.51 Jurij Dalmatin je kljub svoji zaposlenosti s prevodom Biblije leta 1575 iz nje objavil prvo delo "Jezus Sirah", poučno knjigo iz starega zakona, ki je vsebovala v obliki pregovorov in izrekov veliko moralnih in življenjskih pravil za vse stanove, in ga posvetil prav Janezu

Khislu, s katerim je dobro sodeloval tako pri upravljanju slovenske protestantske cerkve kakor pri organizaciji šol, zlasti pa pri ustanavljanju slovenske tiskarne.52 Omenjeno Dalmatinovo delo je bilo sicer namenjeno celotni Khislovi družini in tudi služinčadi na Fužinah.53 Dalmatin pa ni bil edini, ki je družini Khisl posvetil svoje delo. Že pred njim je to storil Samuel Budina, ki je leta 1568 izdal delo "Historia Sigethi". Posvetil ga je znancu junaka grofa Zrinskega, gospodu Janezu Khislu, in se mu ob tej priložnosti zahvalil za dobroto (dem er für die vielen, seinem Vater und seiner ganzen Familie, erwiesenen Wohlthaten dankt und sich selbst, alles was er ist und hat, zu verdanken zu haben bekennt).54 Janez Khisl ni podpiral samo izdajanja slovenskih protestantskih pesmaric, temveč je gojil tudi znanstva z nekaterimi skladatelji (Lodovicom Balbijem, Matthio Farraboscom, Giacomom Gorzanisom), kar dokazujejo posvetila v kompozicijskih zbirkah.55 Osebno se je zavzemal za izboljšanje materialnega stanja glasbenikov. Tako je leta 1574 posredoval pri kranjskih deželnih stanovih, da bi ljubljanskemu kantorju Wernerju Feurerju povečali plačo, sedem let pozneje (1581) pa je sam (iz svojega žepa) dodal k nagradi kantorju Boštjanu Semnizerju. Po smrti nadvojvode Karla mu je uspelo kot predsedniku dvorne komore pregovoriti italijanskega glasbenika Annibala Perinija, organista dvorne kapele, da je sprejel službo organista v graški protestantski stanovski kapeli. Znan pa je tudi Khislov spoštljiv odnos do slovenske besede. Deželni patent o vinski nakladi, ki ga je izdal v slovenskem jeziku leta 1570 kot kranjski deželni upravitelj, je najstarejši znani slovenski uradni dokument in prvi dokaz o sposobnosti slovenščine kot uradnega jezika.56 Janez Khisl se je poročil trikrat. Prvič že leta 1551, najverjetneje nekje okoli 18. januarja. Natančen datum poroke ni znan, v zapuščinskem inventarju njegovega svaka Erazma Lichtenberga57 pa se omenja ženitno pismo, ki nosi ta datum. Njegova prva žena je postala Ana Lichtenberg, sestra omenjenega Erazma Lichtenberga, sicer pa hčerka Žige Lichtenberga in Uršule

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 10:

Rodovnik družine Khisl, v katerem pa so pomešane generacije in napake pri datumih smrti in družinskih povezavah. (Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, šk. 10, fasc. 128, št. 3)

Sl. 11:

Mojster G. S., plošča o zidavi gradu Fužine pri Ljubljani nad vhodnim portalom, 1557 (Foto: Marko Tušek, ©Gorenjski muzej)

Sl. 12:

Matej Sternen, 1575: Tiskar Mandelc skupaj z Jurijem Dalmatinom izroča mecenu Janezu Khislu odtis prve slovenske knjige, 1937, Ljubljana. Na osnutku so od leve Janez Khisl, Janez Mandelc, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Jurij Khisl. (Osnutek za fresko, olje na platno, 219 × 298,5 cm, Galerija ALUO; foto: Marko Tušek, ©Gorenjski muzej)

Purgstall.58 Z Ano sta imela domnevno le dva otroka – sina Vida (†1552) in hčerko Katarino (†1555), ki pa sta kmalu umrla. Kot je razvidno iz virov in literature, tudi Ani ni bilo dano dolgo življenje. Datuma njene smrti ne poznamo, domnevamo pa lahko, da je umrla kmalu po rojstvu drugega otroka oziroma najkasneje v drugi polovici leta 1554. V drugo se je Janez poročil z Marijo Paradeiser,59 hčerko Jurija Paradeiserja in Judite Lamberg.60 Datum njune poroke ni znan, zelo verjetno sta se poročila do konca leta 1554. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, od teh so trije umrli v rani mladosti – Elizabeta, Emerencijana in Janez (†1574 v Gradcu). Preostali otroci (Jurij, Ana Marija, Vid, Janez Jakob, Marija Kristina, Karel in Ludvik) so nadaljevali rod.61 Ko je na stara leta postal vdovec, se je Janez 27. januarja 1591 v Gradcu poročil z Lucijo Stadl, vdovo Davida Lengheima, sicer pa hčerko Andreja Stadla in Ane Leininger,62 s katero ni imel otrok.63

Točen datum Janezove smrti ostaja neznanka. V literaturi lahko zasledimo podatek, da je umrl že leta 1587,64 vendar je bil tega leta več kot očitno še živ, kar dokazuje datum njegove tretje poroke. Poleg tega se je julija 1590 udeležil svečanega pogreba nadvojvode Karla, o čemer priča pogrebna slika neznanega slikarja, ki je nastala okoli leta 1595 po predlogi Daniela Hefnerja. Na sliki, ki jo hrani Univerzalni muzej Joanneum v Gradcu, je upodobljen tudi Janez Khisl.65 Kot drugi mogoč datum njegove smrti je v literaturi naveden 3. april 1591,66 ki tudi ni točen. Pri iskanju verjetnega datuma nam je lahko v pomoč naslednji podatek: "Nachdem Hanns Khisl im Frühjahr 1593 verstorben war, erhoben sowohl die Steierische Landschaft als auch n.ö. Regierung und Kammer Anspruch auf Schloß und Herrschaft Gonobitz," ki ga je Kiesl67 pridobil iz arhivskih virov. To navedbo potrjujeta tudi naslednja datuma: 24. junija 1592 sta bila pri krstu Judite, hčerke Ludvika Dietrichsteina,

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

navzoča gospod Janez Khisl in njegova žena Lucija Stadl. Naslednje leto, 14. novembra 1593, pa se kot botra omenja vdova Lucija Stadl.68 Končno je datum Janezove smrti na podlagi ohranjenega zapuščinskega inventarja natančneje določil Valentinitsch. Umestil ga je v čas med koncem marca in začetkom aprila 1593.69

Potomci Janeza Khisla Med sedmimi preživelimi Janezovimi otroki je bil najstarejši Jurij, ki se je rodil 25. septembra 1555.70 Oče mu je omogočil šolanje na univerzah v Tübingenu (na seznamu študentov sicer ni zaveden)71 in Padovi, kjer je bil med letoma 1567 in 1570 njegov mentor Lenart Merharič.72 Tudi Jurij je zelo cenil izobrazbo in poleti 1582 za vzgojitelja svojih otrok na Fužinah nastavil Hijeronima Megiserja, württemberškega jezikoslovca, leksikografa in zgodovinarja.73 Po svojih prednikih je podedoval smisel za glasbo, pri srcu pa mu je bila tudi literatura, kar dokazuje življenjepis Herbarda Auersperga, ki ga je napisal leta 1575 v latinskem jeziku. Zaradi Jurijevega literarnega zanimanja mu je Megiser

leta 1592 posvetil prvi del svoje Paroemiologie Polyglottos, kjer je med drugim zapisanih tudi nekaj slovenskih in hrvaških pregovorov.74 Juriju so posvečene tudi vse izdaje slovenske protestantske pesmarice "Ta celi catehismus, eni psalmi ...", ki je izšla 1567 (ko je bil Jurij še zelo mlad), 1574, 1579,75 158476 in 1595, ter nekaj glasbenih del.77 Nekaj let je bil kranjski deželni upravitelj oziroma upravnik, imel pa je tudi dva častna naslova – dedni deželni lovski mojster na Kranjskem in v Slovenski marki ter dedni stolnik Goriške grofije.78 Kot predstavnik protestantske večine v deželnem zboru je leta 1591 odločilno pripomogel k temu, da so kranjski deželni stanovi v boju za versko svobodo odklonili poklonitev nadvojvodi Ernestu, ko je ta postal notranjeavstrijski regent. Enako so storili dve leti pozneje, ko je bil izbran nov regent (nadvojvoda Maksimilijan).79 Kot protestant je bil v sporu tudi s polhograjskim župnikom. O njunem sporu je ohranjen zapisnik zasliševanj iz leta 1596, ki je del kronike, shranjene v župnišču v Polhovem Gradcu.80

Sl. 13:

Grbi družine Khisl: osnovni grb, izboljšani baronski grb ter baronski oziroma pozneje grofovski grb s Kollnizovimi grbovnimi elementi (©Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec, sign. Ehrenspiegel, 5. Buch, HS_28-V_Seite-341, 342, 343)

Sl. 14:

Neznani slikar po bakrorezih Daniela Hefnerja, Pogrebni sprevod ob smrti notranjeavstrijskega nadvojvode Karla II., Gradec, ok. 1595. V četrti vrsti desno je upodobljen Janez Khisl, v tretji vrsti pa v tretji skupini z leve njegov četrti sin, Karel. Janez Khisl se je pogreba udeležil kot predsednik dvorne komore. Na upodobitvi skupaj s kranjskim deželnim glavarjem Janezom Kobenclom nosi ščit z notranjeavstrijskim grbom. Karel Khisl se je pogreba udeležil kot eden od treh predstavnikov dežele Kranjske. Predstavniki dežele Kranjske so bili Volf Engelbert baron Auersperg, Janez Jakob baron Lamberg in Karel baron Khisl. (Olje na papir, prilepljeno na platno, šest delov, skupna dolžina 13 metrov, višina 43 centimetrov, Alte Galerie, Universalmuseum Joanneum, Gradec, inv. št. 1113–1118; ©Alte Galerie, Universalmuseum Joanneum, Gradec)

Od očeta je prevzel gospostva Fužine (po letu 1583), Konjice (do leta 1592) in Višnjo Goro (1573–1595). Leta 1588 mu je nadvojvoda Karel prodal gospostvo Polhov Gradec, kar je leta 1591 potrdil tudi nadvojvoda Ernest, ki je ostalo v lasti družine do Jurijeve smrti, nato pa prešlo v last družine Moscon.81 Jurij se je poročil 29. maja 158082 v Gradcu s Katarino Kollniz, najstarejšo hčerko Lenarta Kollniza in Katarine Windischgrätz.83 V zakonu so se jima rodili trije otroci – sinova Janez Krištof in Krištof Viljem ter hčerka Ana Marija. Oba sinova sta umrla v mladosti (leta 1593), hčerka pa se je poročila v družino Moscon, vendar tudi kmalu umrla. Jurij je tako ostal brez naslednika. Umrl je leta 1605 v Polhovem Gradcu, na njegovo željo pa so ga pokopali v cerkvi sv. Elizabete v Podrebri.84 Leto pred njim (1604) je umrla tudi njegova žena Katarina.85

Sl. 15:

Neznani avtor, Nagrobna slika družine Jurija Khisla, 1598 (Olje na platno in les, 147 × 134 cm, cerkev sv. Elizabete, Podreber pri Polhovem Gradcu; foto: Marko Tušek, ©Gorenjski muzej)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 16:

Najstarejša Janezova hčerka je bila Ana Marija, ki se je prvič poročila leta 1577. Za moža so ji izbrali vdovca Adama barona Egkha iz znane kranjske protestantske plemiške družine.86 Poroka je bila zagotovo razkošna. Ob tej priložnosti sta nastali kar dve svatovski pesmi,87 ki sta opevali nevestino lepo telo in dušo. Ana Marija je imela po pesnikovih besedah rdeča usta, blede roke in slonokoščen vrat, ki so ga krasile zlate ogrlice z jaspisi in smaragdi, črne oči, rdeče rumene lase, ki so bili speti v zlati mreži, in naglavni trak, posut z dragimi kamni, nosila pa je biserne uhane. Tudi njena poročna obleka je bila nekaj posebnega, saj se je bleščala zaradi zlata in dragih kamnov. Avtor pesmi jo primerja z mitološkimi ženskami, ko pravi, da je zvesta kot Penelopa, poudari pa tudi druge njene vrline – sramežljivost in milino.88 Adam Egkh je imel skupaj devet otrok, od teh z Ano Marijo domnevno pet (Ano, Volbenka, Nikolaja, Vida Jakoba in Trojana).89 Po dvanajstih letih zakona je Adam 11. februarja 1589 umrl. Pokopali so ga v špitalski cerkvi sv. Elizabete v Ljubljani.90 Ana Marija se je že čez dve leti (27. januarja 1591) znova poročila, tokrat v Gradcu, z Janezom Gleispachom.91 Koliko otrok se je rodilo v tem zakonu, ni znano. Zanimivo pa je, da se je istega dne v Gradcu poročil tudi njen oče Janez z Lucijo Stadl. •

Martin Pacobello, Relief Po starosti naslednji Janezov otrok je bil Vid, 92 ki se je rodil 24. novembra 1561. O njem v virih in Jurija Khisla, ok. 1615 (Marmor, 91 × 110 cm, Narodni literaturi ni prav veliko podatkov. Vemo pa, da je muzej Slovenije; foto: Tomaž bil vojak, ki je v mladosti služil v španski armadi, Lauko, ©Gorenjski muzej) pozneje pa postal šestnajsti93 general Vojne krajine in poveljnik Karlovca. Nekajkrat se omenja v povezavi z boji s Turki in Benečani.94 V literaturi se omenja kot dedni nadlovec vojvodine Kranjske in Slovenske marke, goriški dedni točaj, svetnik cesarja Rudolfa II. in nadvojvode Ferdinanda ter končno kot general Hrvaške in Primorske krajine.95 V vojski je najprej pridobil čin velikega stotnika v Karlovcu, nato pa bil povišan v generala kot samostojnega poveljnika v celi Hrvaški krajini. Njegovo edino poznano večje junaško dejanje je zmaga na Ostroškem polju (Ostrositzerfelde). Kot komisar se je nekajkrat mudil tudi v Senju, kjer je skušal rešiti večni problem z Uskoki. Leta 1607 je bil tam skupaj z bratom Janezom Jakobom.

Sl. 17:

Naslovnici svatovskih pesmi, ki sta nastali ob poroki Janezove hčere Ane Marije leta 1577. (http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:docUDGUN4NO; datum vira: 26. 7. 2018)

Sl. 18:

Kočevski grof Janez Jakob Khisl (©Österreichische Nationalbibliothek/ Bildarchiv, Dunaj, inv. št. PORT_00010278_02)

Vid je umrl neporočen leta 1609, najverjetneje malo pred 12. junijem.96 Pokopali so ga v Ljubljani pri frančiškanih.97 Njegov epitaf naj bi domnevno stal pri večjem oltarju, poleg epitafa družine Barbo. Nad njegovo moško figuro, kjer naj bi bilo upodobljeno Kristusovo vstajenje, je bilo napisano besedilo iz drugega poglavja Janezovega evangelija (Ex parte evangelii ad Aram majorem cernitur Epithaphium D. Viti Kyssel. Supra figuram virilem ejusdem ubi Resurrectio Christi exprimitur, hic Joannis textus legitur Jan. 2. cap.).98 Tretji Janezov sin, Janez Jakob, je luč sveta zagledal 6. novembra 1565.99 Tako kot starejši brat Jurij se je tudi on šolal v Padovi, sicer pa se je zelo razlikoval od svojih bratov. Prijateljeval

je z nizozemskim skladateljem Philippom de Ducom,100 domnevno pa se je tudi sam poskusil v skladanju. Njegovo delo naj bi bila izgubljena knjiga madrigalov in motetov za četvero in petero glasov, ki je bila natisnjena leta 1591 pri tiskarju in založniku Ricciardu Amadinu v Benetkah.101 Delo je izpričano tudi v avtentičnih leipziških katalogih 17. stoletja. Deležen je bil posvetila Romana Michelija, ki mu je leta 1615 posvetil zbirko didaktičnih motetov in kanconet "Musica vaga".102 Janez Jakob je bil največji posestnik med brati. Med letoma 1618 in 1638 je bil lastnik Fridrihštajna in Kočevja,103 od leta 1620 mariborskega mestnega gradu, od 1623 Poljan in Ribnice,104 od 1629 pa še Ravnega polja in Šentjanža. 14. marca 1623 mu je vladar podelil grofovski naziv in predikat "Graf von Gottschee", mesto Kočevje in okolica pa sta s tem dobila naziv grofija.105 Med letoma 1608 in 1611 se omenja kot koroški deželan.106 28. aprila 1620 je v Mariboru pečatil in potrdil listino, v kateri so našteta vsa njegova dostojanstva (Hoch- und wolgebornen Herrn Herrn Hannß Jacoben Khißl Graffen zu Gottschee, Freyherren zum Khaltenprunn und Ganouiz, Herrn auf Burkhmarchburg, obristen Erblandt Jagermaister in Crain und der windischen March, obristen Erbdruchsaepender fürst. Grafschafft Görz, der Röm. Khays. auch zu Hungern und Bechemb khönigl Mayt Gehaimben Rath, obristen Camrern und obristen Zeugmaistern.).107 Čeprav vzgojen v protestantskem duhu je bil pobudnik zidave cerkve v Novi Štifti,108 leta 1613 pa je dal zemljišče in sredstva za gradnjo kapucinskega samostana v Mariboru. Temeljni kamen za ta samostan je 23. aprila 1613 položil ljubljanski škof Tomaž Hren.109 Janez Jakob se je 25. januarja 1598 v Gradcu poročil z Marijo Thanhausen, vdovo Jurija Jerneja Zwickla, sicer pa hčerko Konrada Thanhausna in Doroteje Taufenbach. Marija je s seboj pripeljala sina iz prvega zakona – Jurija Jerneja Zwickla. Koliko skupnih otrok sta imela zakonca, ni znano. Vsekakor pa Janez Jakob ob koncu življenja ni imel moških potomcev, zato je posinovil Jurija Jerneja in mu dovolil uporabljati priimek Khisl. Janez Jakob je

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 19:

umrl v starosti 73 let 23. junija 1637 v Mariboru. Janezova druga hčerka je bila Marija Kristina, o kateri ni veliko podatkov. Poročila se je 10. februarja 1592 s Francem Mosconom in postala njegova tretja žena.111 Ohranilo se je pismo, v katerem Franc Moscon potrjuje, da mu je Marija Kristina prinesla 2000 renskih goldinarjev dote.112 V zakonu, ki je trajal deset let (Franc je umrl 19. decembra 1602), se jima je rodilo pet otrok: sin Janez Sebastjan ter hčerke Sidonija, Katarina, Marija Regina in Eva. O ponovni poroki Marije Kristine ni podatkov. Karla, četrtega Janezovega sina, ki se je rodil 9. januarja 1567,113 domača literatura praktično ne pozna. V tuji literaturi lahko zasledimo nekaj več podatkov. V Gradcu se je 9. februarja 1592 poročil z Regino Unterholzer, vdovo poštarja Wollzogna z Dunaja, sicer pa hčerko Samuela Unterholzerja.114 V njunem zakonu so se rodili štirje otroci, sin Janez Krištof ter hčerke Regina, Helena in Marija Magdalena. Karlova žena se omenja kot pokojna že leta 1620.115 Njega pa je ta usoda doletela po 15. maju 1648. Tega dne je namreč na Dunaju zapisal svojo oporoko, v kateri je za dediča postavil Janeza Pavla Wollzogna, verjetno je bil to Reginin sorodnik ali celo sin iz prvega zakona, in Maksa Hoe von Hoenegga, morda moža ene od treh hčera.116 Imeni obeh dedičev dajeta slutiti, da je bil Karlov sin, Janez Krištof, takrat že pokojni. V arhivskem gradivu zasledimo Karla le trikrat. Prvič ga srečamo upodobljenega na sliki iz leta 1590, ki prikazuje pogreb nadvojvode Karla. Hkrati je to tudi edina Karlova upodobitev.117 Drugič se omenja leta 1609, ko je skupaj z bratom Janezom Jakobom prosil ljubljanski mestni svet za poklon ob smrti njunega brata Vida, karlovškega generala.118 Zadnjič se omenja 22. avgusta 1637 kot pisec pisma, v katerem sporoča, da je umrl njegov brat Janez Jakob.119 Zadnji od preživelih Janezovih sinov, Ludvik, je najbolj sporen predstavnik družine Khisl, saj se v starejši literaturi omenja kot Jurijev sin (v resnici je bil Jurijev brat).120 Ludvik se je poročil z Ano Marijo Neuhaus, hčerko Jurija Neuhausa, sicer pa sestro Jurija Gašperja in Jurija Bernarda Neuhausa. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi: Jožef, Janez Krištof, Krištof in Joahim. O njihovi

Neznani avtor, Heraldična plošča družine Khisl, 1597

110

(Sivi apnenec, nad severnim portalom cerkve sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu; foto: Gašper Peternel, ©Gorenjski muzej)

nadaljnji usodi ne vemo veliko. Podatke najdemo samo za Janeza Krištofa, ki se je poročil z Julijano Freiberg. Z njo je imel dva sinova: Ludvika Krištofa (rojen 1645, umrl 1695) in Franca (rojen 1648). V 17. stoletju naj bi ti Khisli posedovali Seyrl-Hof (gospostvo Falkenstein) in se po njem imenovali Khisl am Seyrl-Hof in ne več Khisl von Kaltenbrunn. Kot lastnik tega gospostva se omenja tudi Simon Khisl, vnuk Ludvika Khisla in njegove žene Ane Marije (žal ne vemo, kateri od njunih sinov je bil njegov oče), sicer pa stanovski vojni blagajnik, ki je bil poročen z Magdaleno Widmann. Simonovi in Magdalenini vnuki in pravnuki se omenjajo še v 18. stoletju.121

Za konec Janez Khisl, sin bogatega in podjetnega meščana, je bil v mladosti deležen humanistične vzgoje pri Lenartu Budini v latinski šoli v Ljubljani, potrebne življenjske izkušnje pa je nabiral tudi na poslovnih potovanjih z očetom. Nadarjen ni bil samo za sklepanje poslov, temveč sta ga zanimali tudi literatura in glasba. Poleg nemškega in latinskega jezika je bil verjetno vešč še slovenščine, hrvaščine in italijanščine.122 Za njegov hiter socialni vzpon je bilo v prvi vrsti zaslužno premoženje, ki ga je podedoval po pokojnem očetu, pa tudi njegove lastne pametne poslovne poteze in

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

udeležba pri obrambi pred Turki. Že zelo zgodaj je prišel v stik z novimi verskimi nauki in postal eden vidnejših podpornikov in pospeševalcev reformacijskega gibanja na Kranjskem. Ko je bil leta 1571 imenovan za dvornega komornega svetnika v Gradcu, se glede verskih vprašanj ni mogel ali smel več javno opredeljevati (še vedno pa je ostajal v stikih s kranjskimi protestantskimi deželnimi stanovi). V tem pogledu je vrzel zapolnil njegov najstarejši sin Jurij.123 Službovanje na graškem dvoru ni bilo lahko, saj je bil Janez nenehno razpet med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliškim deželnim knezom, poleg tega je nadvojvodi Karlu vedno kronično primanjkovalo denarja. Janez Khisl je več kot uspešno zapolnjeval denarni primanjkljaj, ker je izkoriščal svoja dolgoletna poslovna znanstva, našel vedno nove "investitorje" in s svojim imenom jamčil za vračilo kredita. Očitno je užival popolno zaupanje deželnega kneza, zato ga je ta leta 1579 imenoval za predsednika dvorne komore.124 V naslednjih desetih letih je postalo življenje na graškem dvoru zaradi pritiskov Khislovih nasprotnikov (katoliške strani) nevzdržno, zato je nadvojvodo Ernesta maja 1591 prostovoljno ali pod pritiskom zaprosil za razrešitev, ki je bila na koncu tudi sprejeta. Še vedno pa je zaradi svojega znanja, sposobnosti in povezav ostal v stiku z graškim dvorom.125

Ko je Janez Khisl konec marca ali v začetku aprila 1593 umrl, so njegovi katoliški nasprotniki z graškega dvora stopili v ospredje. Posmrtno so ga obdolžili, da je deželnemu knezu nakopal ogromne dolgove, zato so za poplačilo zahtevali konfisciranje Khislovega premoženja. Že maja 1593 so deželni glavarji Štajerske, Koroške in Kranjske prejeli ukaz, po katerem naj bi zasegli Khislovo premoženje v deželi. Na Koroškem in Kranjskem ukaza niso mogli izvršiti. Janez Khisl na Koroškem namreč sploh ni imel posesti, na Kranjskem pa je bila posest že vrsto let v upravljanju njegovega najstarejšega sina Jurija.126 Na Štajerskem, kjer je moževe interese branila zgolj vdova Lucija Stadl, je bila zgodba povsem drugačna. Deželni knez je družini takoj odvzel mariborski mestni grad, ki so ga imeli v zastavni lasti. Kasneje še druga gospostva na Štajerskem in hišo na Bürgergasse v Gradcu. Od premoženja Janeza Khisla tako ni ostalo prav veliko, prizaneseno ni bilo niti posesti vdove, ki jo je pridobila v prvem zakonu. Leta 1594 je Lucija vsaj delno uspela s pritožbo in dobila nazaj nekaj premičnin, preostali zahtevki družine so bili zavrnjeni. Šele čez nekaj let je mlajšima sinovoma Janeza Khisla, Vidu in Janezu Jakobu, uspelo rešiti del očetove zapuščine. Domnevno zato, ker sta se vrnila v objem katoliške vere.127 S to potezo sta ustvarila temelje za ponovni (čeprav kratkotrajni) vzpon družine Khisl. •

Opombe

1 Različni viri nam ponujajo tri možne teorije o izvoru

6 7

družine Khisl – bavarsko, württemberško oziroma širše nemško in kmečko-avtohtono teorijo. Med zgodovinarji prevladuje mnenje, da je družina Khisl prišla na Kranjsko z Bavarske nekako konec 15. ali v začetku 16. stoletja, in sicer po posredovanju družine Auersperg (Turjaških). V prid tej teoriji govori življenjepis Herbarda Auersperga, ki ga je leta 1575 napisal Jurij Khisl. V predgovoru tiska, ki je posmrtni govor v čast kranjskemu junaku, padlemu v bitki s Turki pri Budačkem 22. septembra istega leta, je Jurij zapisal, da je minilo že sto let, odkar so njegovi predniki, sledeč Turjaški milosti in oblasti, zapustili dvor bavarskega vojvode in prišli sem (na Kranjsko). Drugih virov, ki bi potrjevali Jurijeve navedbe, ne poznamo. Peščica zgodovinarjev je mnenja, da bi morali izvor Khislov iskati v širšem nemškem prostoru. To nam nakazujejo tudi arhivski viri za deželo Württemberg, kjer že konec 15. in celotno 16. stoletje srečujemo večje število oseb s tem priimkom, vendar jih zaenkrat še ne moremo sorodstveno povezati s kranjskimi Khisli. Končno imamo tudi v slovenskih arhivih gradivo, predvsem urbarje urada Kranj in Križe za 15. in 16. stoletje, kjer zasledimo celo vrsto Khislov, ki so imeli svoje hube v Križah in Žiganji vasi, žal pa konkretnih povezav s plemiško družino Khisl tudi pri zadnjih še ni bilo mogoče najti. Zagotovo pa omenjeni arhivski viri odpirajo vprašanje o možnosti kmečko-avtohtonega izvora Khislov. Za več gl.: Žabota, Barbara: Družina Khisl v zgodnjem novem veku (diplomska naloga). Ljubljana 2001, str. 26–35. AT-OeStA/AVA Adel RAA: KHISELL, Hans, Ratszahlmeister an der crabatischen und windischen Grenz, WappBess., Rotwachsfreiheit, Prag 12. XII. 1561, (E). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KIESL (Khisl) zum K(h) altenbrunn, Hans, Landesverweser in Krain, diente 18 Jahre als Kriegszahlmeister an der kroatischen Grenze, Ritterbrief, Wien 15. V. 1569, (R), (Abschrift Reg. 1844); KHISL, Hans, Landesverweser in Krain, Rttstd., "zu Khaltenprun", (zum K(h)altenbrunn), Wien 15. V. 1569, (E) u (R). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KISL zu Kaltenbrun und Gonovitz, Johann, Erblandjägermeister in Krain und Oberster Truchseß der Grafschaft Görz, FrhrstdBest., Prag 13. I. 1590, (E). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KHISEL Freiherr zu Khaltenbrunn und Gonowitz zu Marchburg, Hans Jacob, Obersterblandjägermeister in Krain, Prädikat "von Gottschee", Wien 21. VI. 1620, (E); vide: Khisl, Kiesl; KHÜSL (Khißl, Khiesel, Ki(e)s(e) l) Freiherr zu Kaltenbrun und Gauniz (Gonowitz), Johann Jacob, Oberster Landjägermeister in Krain und der windischen Mark, Erbtruchseß der fürstl. Grafschaft Görz, kais. Rat, Oberster Kämmerer und Zeugmeister, Gfstd. f. d. Reich u. d. Erblande, "Hoch- und Wohlgeboren", Ablegung seines bisherigen Geschlechtsnamens Khüsel und Führung des Namens: "Graf zu Gottschee, Freiherr zu Kaltenbrun und Herr zu Marburg", Erhebung der zugehörigen Stadt Gottschee zu einer Grafschaft mit Einverleibung zweier Herrschaften: Reuffnitz (Reifnitz) und Bälan (Pölant), Bewilligung Schlösser oder Herrschaften zu erwerben, und privil. denominandi, und Bestimmung der Succession in dieser Standesverleihung, im Falle des Todes ohne männl. Erben, Regensburg 14. III. 1623, (R). Žabota 2001 (op. 1), str. 66 in opomba 275. Najverjetneje je bila najstarejši otrok. Poročila se je z bogatim ptujskim meščanom Petrom Valentinom,

ki je bil trgovec z živino in kožami. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. ARS SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl); Gestrin, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1972, str. 207; Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1994, str. 41. 8 Pred januarjem 1547 se je poročila z ljubljanskim meščanom Janezom Krstnikom Poschem, ki je veljal za največjega izvoznika železa na Kranjskem. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. ARS SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl); Kokole, Metoda: Isaac Posch, "diditus Eois Hesperiisque plagis – slavljen v deželah Zore in Zatona", Zgodnjebaročni skladatelj na Koroškem in Kranjskem. Ljubljana: Založba ZRC 1999, str. 26–30; Fabjančič, Vladislav: Volbenk Polž, ljubljanski veliki trgovec, denarstvenik in župan v začetku 16. stoletja. V: Kronika slovenskih mest 6, 1939, str. 7–14, 97–99, 131–134. 9 Postala je prva žena Janeza Krstnika Valvasorja, proviantnega mojstra za Vojno krajino. Podatkov o njunih otrocih v virih ne zasledimo. Emerencijana je umrla 19. januarja 1572. Pokopali so jo v Laškem. ARS SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl); gl. tudi: Golec, Boris: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Založba ZRC 2015; Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga 1983; Rybár, Miloš: Janez Krstnik Valvasor in laški špital. V: Naše delo, glasilo skupščine občine Laško IV, 1970, marec, str. 5; april, str. 6; junij, str. 3; Radics, Peter: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse 1910. 10 Poročena je bila z ljubljanskim meščanom in trgovcem Vincencem Watzom. V zakonu se jima je rodilo vsaj pet otrok. ARS SI AS 1073, Zbirka rokopisov, t. e. 272 (I-43r), Lukančič, Genealogija kranjskih knežjih in grofovskih rodbin (1. del), 1699, (Watz) Wazenberg, fol. 151r. Gl. tudi: Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 17. stoletje, 1. del, Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik 2014, str. 173–182 (Wazeberg); Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. V: Jahrbuch des k. k. heraldischen Gesellschaft Adler, Wien 1894, str. 146. 11 Virov o njem ni. Zasledimo le podatek, da je bil sin Vida Khisla in njegove žene Katarine. ARS SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl); Witting 1894 (op. 10), str. 146. 12 SI ZAL LJU/0488 Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 6 (1547–1548), fol. 4v. 13 Valentinitsch, Helfried: Der innerösterreichische Hofkammerpräsident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593). Ein frühkapitalischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Forschungen zur Geschichte des Alpen-Adria-Raumes: Festausgabe für em.o. Univ.Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997, str. 406. 14 SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 8 (1551–1552), fol. 36r. Janezova prošnja za sprejem med ljubljanske meščane potrjuje domnevo, da se je najverjetneje rodil v začetku leta 1530 oziroma je v začetku leta 1551 postal polnoleten. Za meščansko

pravico je moral zaprositi, čeprav je bil zakonski sin meščana, saj je bila ta pravica strogo osebna pravica, ki je ugasnila z meščanovo smrtjo oziroma z odpovedjo ali odvzemom te pravice. Posameznik, ki je zaprosil za meščanstvo, je moral predložiti potrdilo o zakonskem rojstvu (rojstno pismo), izučitvi obrti in hišno listino, dokaze, da ni podložen kakšni drugi zemljiški gosposki oziroma je svobodnjak oziroma ni meščan kakšnega drugega mesta, pa tudi, da je prosilec poročen oziroma se bo v določenem roku poročil. Mestni svet je namreč med meščane sprejemal le poročene moške, primerne starosti (polnoletni so postali ob dopolnitvi 21 let) in izučenih obrti. Za več gl.: Svetina, Anton: Pogoji za sprejem v meščanstvo in pravni položaj ljubljanskih meščanov od 16. do 18. stoletja. V: Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane: (zbornik razprav). Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski 1971, str. 155–166. 15 SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 8 (1551–1552), fol. 74v (14. avgust 1551), 75r (seznam vseh mestnih svetnikov), 155v (15. julij 1552). 16 SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 8 (1551–1552), fol. 83r. 17 Ustanovitelja trgovske družbe Khisl-Weilhamer sta bila Vid Khisl in Janez Weilhamer. Prvemu je pripadla čast opravljati kupčijska potovanja, drugi pa je skrbel za knjigovodstvo in blagajno. Kot je razvidno iz ohranjenih virov, je tudi Weilhamer opravljal poslovna pota v Beljak, saj je družba izkoriščala tuj kapital in imela poslovne partnerje v Beljaku, Trbižu in Radovljici, kupčevala pa je z železom, železno žico, železno in bakreno posodo, bakrom, maslom, postnimi jedmi, špecerijskim blagom, mandlji, začimbami, galunom, milom, papirjem, voskom, steklom, odejami, laškim suknom, usnjenimi oklepi, čevlji, hodničnim platnom in vrvmi. Značaj firme je ustrezal javni trgovski družbi. Gl.: Vilfan, Sergij; Otorepec, Božo; Valenčič, Vlado: Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU 1986, str. 40–41; Vilfan, Sergij; Otorepec, Božo: Valenčič, Vlado: Meščanski kapitali od zgodnjega kapitalizma do fiziokratizma na osrednjem Slovenskem, Popisi premoženj ljubljanskih meščanov iz 16. in 17. stoletja. Ljubljana: RSS 1967, str. 71. 18 Vilfan, Otorepec, Valenčič 1986 (op. 17), str. 40–41; Vilfan, Otorepec, Valenčič 1967 (op. 17), str. 72–73. 19 Fabjančič 1939 (op. 8), str. 11; Gestrin, Ferdo: Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji do 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 32, 1984, št. 1, str. 13; Valenčič, Vlado: Še nekaj steklarn na Kranjskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 5, 1957, št. 2, str. 61; Kos, Mateja: Ljubljanske steklarne in njihovi izdelki v 16. stoletju. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 39, 1991, št. 3, str. 14. 20 Kos, Mateja; Žvanut, Maja: Ljubljanske steklarne v 16. stoletju in njihovi izdelki. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 1994, str. 29–30; Žvanut, Maja: Primož Trubar kot varuh Prunerjevih otrok in zapuščine. V: Zgodovinski časopis, letnik 45, 1991, št. 4, str. 560. 21 Krištof Prunner je umrl 21. maja 1563. Kos 1991 (op. 19), str. 17–18, 30; Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani. Ljubljana: Akademska založba: Trnovska župnija 1991, str. 87–88. 22 Vilfan, Otorepec, Valenčič 1986 (op. 17), str. 38. 23 Gestrin, Ferdo: Oris zgodovine Ljubljane od XVI.

do XVIII. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 11, 1963, št. 3, str. 139; Kos 1991 (op. 19), str. 16. 24 Vilfan, Otorepec, Valenčič 1986 (op. 17), str. 39; Gestrin 1972 (op. 7), str. 206–207; Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1965, str. 116. 25 Dimitz, August: Geschichtliches aus dem landesgerichtlichen Archive in Laibach. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain XVIII, 1863, str. 9; Müllner, Alfons: Glasfabriken in Laibach im XVI. Jahrhundert. V: Argo, 1898, str. 21–23. 26 SI ZAL LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, III. del (Veliki trg), Pred škofijo 3, str. 726–727. 27 SI ZAL LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, V. del (Kapucinsko predmestje), Kongresni trg 18 (Fabijaničev vrt in hiša), str. 480. 28 Reisp, Branko: Grad Fužine. Maribor: Obzorja 1991, str. 7; Reisp, Branko: Gradovi dežele Kranjske. Ljubljana: Slovenska matica 1998, str. 34. 29 Valvasor opisuje notranjost gradu (tudi stenske poslikave), na koncu pa nam pove, v kakšnem stanju je bil grad konec 17. stoletja, ko so ga imeli v lasti jezuiti: Inwendig eröffnet sich ein grosser Hof / oder Platz. Vor diesem / waren trefflich-schöne Zimmer darinn / auch der Ober-Bodem / oder die Obdecke und das Getäfel / mit köstlicher Mahlerey von den fürnehmsten Meistern / bekünstelt. Wo aber die Kunstwercke / von Anschauern / verlassen seynd / und keinen Verwundrer finden / da müssen sie zu Grunde gehn: also geschicht auch diesen kunstreichen Gemählden: Die liederliche Verwahrlosung der anhero gesetzten Pfleger und Verwalter / bey denen die SilberFarbe / und Rechnungen / der Aufsicht und Fürsorge allein geniessen / erweiset dieser Kunst schlechte Gunst; lässt alle solche Zierrathen zu Nichte gehen / und verderben. Daher fallen solche Pensel-Wunder und Kunst-Stücke nun alle / samt dem Tafelwerck herunter. Die Böden seynd meistentheils alle verfault / und eingefallen: weil keine Herrschafft schon / von vielen Jahren her / das Schloß bewohnt. Gl.. Valvasor, Johann Weikhard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach–Nürnberg 1689, XI. knjiga, str. 295. 30 Radics opis notranjosti povzema po Valvasorju, dodaja pa, da so bile freske v gradu najverjetneje erotične vrste in so se morale umakniti iz prostorov, ker so jezuiti grad potrebovali za "vedrišče" svojih novincev in mladih duhovnikov ter njim v vzgojo izročenih gojencev. Gl.: Radics, Peter: Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev. V: Letopis Matice Slovenske, 1880, str. 27. 31 Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403–1595. Pleterje: Kartuzija 1982, str. 185–186. 32 Göth, Georg: Regesten aus den Schatzgewölbbüchern des k.k. Statthalterei-Archives in Graz. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, letnik 20, 1865, str. 19. 33 Šmid, Franc: Paberki iz admontskega arhiva. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 7, 1897, str. 49. Podatek o pravici do ribolova najverjetneje ne drži. Ohranila se je namreč listina, s katero je nadvojvoda Karel šele leta 1575 podelil Janezu Khislu v fevd pravico do ribolova v potoku pri Fužinah. Morda pa je šlo v tem primeru zgolj za ponovno potrditev že obstoječe pravice. Gl.: ARS SI AS 1063 Zbirka listin, listina 1575, maj 30., Gradec.

34 Andrejka, Rudolf, Potočnik, Drago: Ob stoletnici

Vevč 1843–1943. Ljubljana 1943, str. 4; Šorn, Jože: Razvoj papirnice Vevče. Ljubljana: Papirnica Vevče 1956, str. 11–12; Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas: ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Borec 1989, str. 79. 35 SI ZAL LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, V. del (Kapucinsko predmestje), Kongresni trg 18 (Fabijaničev vrt in hiša), str. 480. 36 Črnologar, Konrad: Aus dem Weichselburger Stadtarchiv. V: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, letnik 11, 1898, str. 96. 37 Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi, Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS 1999, str. 440. 38 Leta 1575 je vladar najprej za štiri leta prepustil gospostvo v zakup Janezu Khislu, ker mu je ta posodil 25.000 goldinarjev. Kot zakupnik je Janez Khisl obnovil grajsko stavbo in za to porabil približno 5200 goldinarjev. Leta 1585 je posodil vladarju nadaljnjih 15.000 goldinarjev s šestodstotnimi obrestmi, zato mu je vladar podelil gospostvo v dosmrtni zakup in še njegovim dedičem za 24 let. Gl.: Koropec, Jože: Mariborski grajski zemljiški gospostvi. V: Maribor skozi stoletja. Maribor: Obzorja 1991, str. 106, 117–118. 39 Mlinarič, Jože: Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Obzorja 1991, str. 296. Štiri leta kasneje (15. junija 1576) pa naj bi Janez Khisl gospostvo Konjice celo kupil od nadvojvode Karla. Gl.: Mell, Anton, Thiel, Viktor: Die Urbare und urbarialen Aufzeichnungen des landesfürstlichen Kammergutes in Steiermark. Graz: Historishe landes-Kommission 1908, str. 17. 40 Ko je leta 1573 prevzel od vladarja to zemljiško gospostvo, je moral pod vplivom pravkar zatrtega Gubčevega upora vladarju obljubiti, da bo spoštoval staro pravdo, podložniki pa so se morali slovesno zavezati k pokornosti. Gl.: Koropec, Jože: Mi smo tu – veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Obzorja 1985, str. 50. 41 Vladar je podjetnemu Janezu Khislu prodal star plemiški dvorec ob mestnem obzidju v Kranju domnevno že sredi 16. stoletja. Leta 1578 mu je nadvojvoda Karel dovolil prezidati grad in spremeniti njegovo ime – odslej se grad imenuje "Khislstein". Hkrati je bil grad oproščen meščanskih bremen in mestnega sodstva (imel je pravico azila), Khisl pa je vsako leto prejemal za popravilo stavbe potrebni les iz Vojvodovega gozda. Leta 1566 je Juriju Kreutzerju z gradu Golnik prevzel zastavljeni kriški urad (imenovan po vasi Križe), ki mu ga je leta 1575 nadvojvoda Karel prodal. Urad je postal podlaga zemljiške posesti Khislsteina. K posesti je sodil tudi eden od treh mlinov na Savi. Leta 1592 je Janez Khisl prepustil grad z vsemi pritiklinami Krištofu in Francu Mosconu z Ortneka. Gl.: Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad 1936, str. 121; Žontar, Majda: Gradovi na območju Kranja. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 1970, str. 193; Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo 1939, str. 160, 165, 392. 42 Jakič 1999 (op. 37), str. 440. 43 Urankar, Pavle: Zgodovina trga Motnika in okraja. Ljubljana: samozaložba 1940, str. 37. 44 AT-OeStA/AVA Adel RAA: KIESL (Khisl) zum K(h) altenbrunn, Hans, Landesverweser in Krain, diente 18 Jahre als Kriegszahlmeister an der kroatischen Grenze, Ritterbrief, Wien 15. V. 1569, (R), (Abschrift Reg. 1844). 45 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 408. Bratovščino so ustanovili predstavniki štajerskega in kranjskega plemstva, ki so se bojevali proti Turkom. Pet glavnih

ustanovnih članov se je srečalo na Ptuju 13. februarja 1558 in ob tem izdalo ustanovno listino. To je podpisalo tudi sedem pridruženih članov, med njimi Janez Khisl. Bratovščina s preprosto organizacijo je bila odprta za nove člane, saj je za sprejem zadoščalo že soglasje enega od ustanovnih članov. Glavna dolžnost članov je bila preprečevanje čezmernega uživanja hrane in pijače, kar je v osnovi zapovedoval že policijski red iz leta 1552. Za več gl.: Pauser, Josef: "Ain guets exempl furzutragen". Die steirischkrainische Bruderschaft vom goldenen Kreuz (1558) im Kampf gegen das "teuffelhafftig lasster des Saufens und Fressens". V: Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 46, 1996, str. 59–100. 46 Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov 1516–1519. Ljubljana: Arhiv Socialistične republike Slovenije 1986, str. 177–178. 47 SI ZAL LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 7, a. e. 72, Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov, 1. del (1269–1592), str. 170; Pauser 1996 (op. 45), str. 85. 48 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 413, 417. Gl. tudi: Valentinitsch, Helfried: Das landesfürstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575–1659: Produktion, Technik, rechtliche und soziale Verhältnisse, Betriebsbedarf, Quecksilberhandel. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark 1981. 49 AT-OeStA/AVA Adel RAA: KIESL (Khisl) zum K(h) altenbrunn, Hans, Landesverweser in Krain, diente 18 Jahre als Kriegszahlmeister an der kroatischen Grenze, Ritterbrief, Wien 15. V. 1569, (R), (Abschrift Reg. 1844); KHISL, Hans, Landesverweser in Krain, Rttstd., "zu Khaltenprun", (zum K(h)altenbrunn), Wien 15. V. 1569, (E) u (R). 50 AT-OeStA/AVA Adel RAA: KISL zu Kaltenbrun und Gonovitz, Johann, Erblandjägermeister in Krain und Oberster Truchseß der Grafschaft Görz, FrhrstdBest., Prag 13. I. 1590, (E). 51 Lah, Ivan: Primož Trubar in naša reformacija: kulturno-historična študija. Ljubljana: Slovenska sekcija "Svobodne misli" 1908, str. 21, 30. 52 Glavan, Mihael: Dalmatinov prevod Biblije. V: Lucas: revija za poznavalce in ljubitelje umetnin in starin, februar 1995, str. 3. 53 Slodnjak, Anton: Jurij Dalmatin (ok. 1546–1589). V: Krško skozi čas: 1477–1977: zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega 1977, str. 77; Kopriva 1989 (op. 34), str. 79; Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba 1992, str. 635. 54 Elze, Theodor: Die Rectoren der Krainischen Landschaftschule in Laibach während des XVI. Jahrhunderts. V: Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich, III–IV, 1899, str. 120. 55 Höfler, Janez: O nekaterih slovenskih skladateljih 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 23, 1975, št. 2, str. 92; Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Filozofska fakulteta; v Mariboru: Pedagoška akademija, 1996, str. 450–451; Kokole, Metoda: Protestantski podporniki glasbe ter glasbena ustvarjalnost in poustvarjalnost na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja. V: Primož Trubar: 1508–1586: ob petstoti obletnici rojstva = on the five-hundredth anniversary of his birth (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2008, str. 79–82. 56 "Zapovedni list" iz leta 1570 je daljši slovenski uradni razglas, ki je izšel iz pisarne deželnih stanov.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Obravnavan je kot samostojni uradni dokument. Zadeva vinogradnike, za katere je veljalo posebno gorsko pravo. Dokument ni nastal slučajno. Na deželnem zboru januarja 1570, ki se ga je osebno udeležil tudi nadvojvoda Karel, so razpravljali o vzdrževanju Hrvaške krajine in odplačevanju dolgov. Karel je želel, da bi mu Kranjska deset let po vrsti letno dala po 120.000 goldinarjev (prej letno 55.000 goldinarjev). Da bi dežela mogla zbrati tolikšno vsoto denarja, je nadvojvoda dovolil pobiranje novih davščin, med njimi je bil tudi novi davek na vino, ki ga je razglasil 17. julija 1570 deželni upravitelj Janez Khisl s posebnim razglasom vsem, ki bivajo v Slovenski marki in Metliškem gospostvu ali imajo tam vinograde. Pisec besedila je bil nekdo, ki je izhajal iz Kreljeve šole, izobražen mož, a po jeziku Hrvat – čakavec, ki pa je dobro obvladal slovenščino, tudi pisno. Mož, ki ustreza tem zahtevam, je Jurij Juričič, Hrvat – glagoljaš iz Vinodola ter Kreljev ožji sodelavec in literarni dedič. ARS SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. registratura, šk. 416 (fasc. 285), fol. 1883–1888. Gl. tudi: Golec, Boris: Kras, Kraševci in kraška zemljepisna imena v zgodnjih slovenskih besedilih. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 63, 2015, št. 3, str. 446–447; Nared, Andrej: Razglas (zapovedni list) kranjskega deželnega upravitelja Hansa Khisla o novem vinskem davku. V: Arhivi – zakladnice spomina. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije: Zgodovinski arhiv: Nadškofijski arhiv; Koper: Pokrajinski arhiv: Škofijski arhiv; Maribor: Pokrajinski arhiv; Nadškofijski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Celje: Zgodovinski arhiv; na Ptuju: Zgodovinski arhiv 2014, str. 358–359; Jug, Stanko: Slovenski "Zapovedni list" iz leta 1570 in novi vinski davek. V: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, letnik 21, 1942, str. 74–84. 57 ARS SI AS 309 Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. L, XXIX, št. 6 (zapuščinski inventar Erazma Lichtenberga, 1571, marec 30.). V inventarju zasledimo tri pisma, ki nosijo datum 18. januar 1551: ženitno pismo Janeza Khisla (Ein heyradt Prief von Hansen Khisl außgangen des dattum Laybach den achzehenden tag des monats Januari in aintausent funfhundert ainwndfunfzigisten Jar), pismo Ane Lichtenberg, s katerim se odpoveduje premoženju svojih staršev (Mir ein verzicht brief von Anna weillenndt Erasmus von Lichtenwerg selligen schwesster, wnnd des herren Hannsen Khisl geweste hausfrau, des dattum Laibach den achzehenden tag des monats Januari in funfzehenhundert ainwndfunfzigisten Jar), in pismo Janeza Khisla Erazmu Lichtenbergu (Mir ein verzicht brief von herren Hannsen Khisl an Erasmus von Lichtenwerg wnd seine Erben, außgenudt des dattum Laibach den achzehenden tag Januari im funfzehenhundert ainwndfunfzigisten Jar). Pred tem datumom pa se omenja tudi pismo Janeza Khisla Erazmu Lichtenbergu, napisano 25. novembra 1550 (Mir ein abrede zedl so zwischen herren Hannsen Khisl und Erasmus von Lichtenwerg selligen seinen schwester Anna halben beschehen des dattum Lichtenwerg an S. Khattarins tag im funfzigisten Jar). 58 ARS SI AS 730 Graščina Dol, fasc. 119, Breckerfeld I (rodovnik družine Lichtenberg od 15. stoletja dalje); SI ZAL LJU/0340, Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. VI, črka C–K (Khisl). 59 Na tem mestu je treba opozoriti na napako, ki se je prikradla v Slovenski biografski leksikon (SBL), kjer lahko zasledimo Marijo z dekliškim priimkom Tulščak. Ta podatek ne drži. Res pa je, da je Janž Tulščak 20. februarja 1579 Mariji in njeni sestri

Margareti, poročeni z Jurijem Rainom, posvetil Krščanske lejpe molitve in ju označil "kot posebno pobožni ženi". Gl.: Gspan, Alfons: Rain (Rein). V: Slovenski biografski leksikon III (Raab–Švikaršič). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 15; Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1966, str. 375. 60 ARS SI AS 730 Graščina Dol, fasc. 119, Breckerfeld I (rodovnik družine Paradeiser od 1174 dalje). 61 ARS SI AS 11 Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl). 62 Naschenweng, Hannes P.: Beiträge zur Heiratsstatistik des Innerösterreichischen Adels im konfessionellen Zeitalter. V: Jahrbuch der HeraldischGenealogischen Gesellschaft "Adler", Band 11, Wien 1983, str. 203. Gl. tudi: SI ZAL LJU/0340 Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. XVIII, črka S (Stadl). 63 Lucija Stadl se je prvič poročila 17. maja 1573 v Gradcu, in sicer z Sigfridom Narringerjem. Po njegovi smrti naj bi se domnevno najprej poročila z Janezom Krstnikom Khislom, šele po njegovi smrti pa z Volfgangom (!) Lengheimom. Gl.: HalbedlHerrich, Angelika: Die Trauungs- und Sterbematriken der Evangelischen Stiftskirche Graz im 16. Jahrhundert (doktorska disertacija). Graz 2015, str. 127, gl. tudi opombo 498. 64 SI ZAL LJU/0346 Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 7, a. e. 72, Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov, 1. del (1269–1592), str. 170; Glonar, Joža: Khis(e)l Hans. V: Slovenski biografski leksikon I (Abraham–Lužar). Ljubljana: zadružna gospodarska banka 1925–1932, str. 454. 65 Pogrebna slika je olje na papir in je sestavljena iz šestih delov. Hrani jo Stara galerija, ki je del Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu, in nosi inventarno številko AG 1113–1118. Gl.: Imperial Austria, Steirische Kunst- und Waffenschätze aus vier Jahrhunderten (razstavni katalog). Graz: Steiermärkisches Landesmuseum Joanneum 2000, str. 14–15. 66 Krones, Franz: Khiesel (Khisl, Kiesel) von Kaltenbrunn. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Band 15, Leipzig 1882, str. 708; Pokorn 1996 (op. 55), str. 449. 67 Kiesl, Hubert: Der Raubmord an Johann Christoph Freiherr von Tattenbach in Schloss Freizell an der Donau im Jahre 1659. V: Adler, Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 6. (XX.) Band (1962– 1964), str. 184–185. 68 Naschenweng, Hannes P.: Adelige in der ältesten Matrikel der protestantischen Kirche in Graz. V: Adler, Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 12. (XXVI.) Band (1980–1982), str. 94–98. 69 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 414, gl. tudi opombo 60. 70 Datume rojstev Janezovih štirih sinov ( Jurija, Vida, Janeza Jakoba in Karla) mi je prijazno posredovala dr. Metoda Kokole, predstojnica Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, ki se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. Za datume rojstev gl. tudi: Polo, Marco: Chorographia Tartariae : oder warhafftige Beschreibung der uberaus wunderbahrlichen Reise, welche ... Marcus Polus, mit dem zunahmen Million ... in die Oriental und Morgenländer, sonderlich aber in die Tartarey ... verrichtet ... / alles aus dem Original, so in Italianischer Sprach beschrieben, ... verteutschet, auch mit Kupfferstücken geziehret, durch Hieronymum Megiserum. Leipzig 1611, [fol. 16r]. 71 Elze, Theodor: Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Tübingen: F. Fues, 1877, str. 12.

72 Elze 1877 (op. 71), str. 66. 73 Slodnjak 1977 (op. 53), str. 85. 74 Pokorn 1996 (op. 55), str. 453. 75 Radics, Peter: Beiträge zur Geschichte Krains. V:

Archiv für Heimatkunde: Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten, Bd. II. Laibach: der Herausgeber, 1882–1887, str. 129. 76 Slodnjak 1977 (op. 53), str. 77. 77 Pokorn 1996 (op. 55), str. 453; Kokole 2008 (op. 55), str. 82–84. 78 Pokorn 1996 (op. 55), str. 452. 79 Gruden 1992 (op. 53), str. 799, 801; Pokorn 1996 (op. 55), str. 452. 80 Slabe, Marijan: Polhov Gradec. Maribor: Obzorja 1988, str. 7 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; Zbirka vodnikov, zvezek 164). 81 Slabe 1988 (op. 80), str. 45. 82 Naschenweng 1983 (op. 62), str. 193. 83 Katarina Kollniz je imela sestri Barbaro in Suzano ter brata Lenarta, ki je umrl 23. septembra 1587 brez otrok, zato so Khisli podedovali Kollnizove grbovne elemente in z njimi izboljšali svoj grb. Gl.: Metnitz, Gustav Adolf: Kärntner Burgenkunde: Ergebniss und Hinweise in Übersicht (Zweiter Teil). Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten 1973, str. 82–84; Tangl, Karlmann: Die Herren, später Freiherrn von Kollnitz. V: Carinthia: ein Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen, letnik 23, 1833, št. 36, str. 147–149, št. 37, str. 151–154, št. 38, str. 156–158, št. 39, str. 159–161, št. 40, str. 163–164. 84 Vuga, Davorin: Vsi gospodje polhograjski. V: Heraldica Slovenica III, 2000, št. 6, str. 30. 85 Tangl 1833 (op. 83), št. 39, str. 159–161, št. 40, str. 163–164. 86 Adamova prva žena je bila Suzana Dietrichstein. 87 Stangelius, Thobia: Carmen encomiasticum in celebres nuptias generosi, et clarissimi viri, domini etc.. Labaci 1577; Clarius, Leonhardus: In nuptias clarissimi viri domini etc.. Labaci 1577. 88 Stangelius 1577 (op. 87), str. 13. 89 Witting 1894 (op. 10), str. 128. 90 ARS SI AS 1073 Zbirka rokopisov, a. e. 273 (I-44r), Lukančič: Genealogija kranjskih baronskih rodbin (2. del), 1700, Egkh, fol. 35r. 91 Naschenweng 1983 (op. 62), str. 203. 92 Podatek mi je prijazno posredovala dr. Metoda Kokole. Sicer gl.: Polo 1611 (op. 70), [fol. 16r]. 93 Valvasor 1689 (op. 29), XII. knjiga, str. 56. 94 Steklasa, Ivan: Druga vojska z Benečani. V: Zbornik Matice Slovenske 1, 1899, str. 1–71; Steklasa, Ivan: Vid Kisel, karlovški general (1602–1609). V: Zbornik Matice Slovenske 6, 1904, str. 23–57. 95 Steklasa 1904 (op. 94), str. 23. 96 SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 21 (1609), fol. 91v. Jože Koropec ga sicer zmotno omenja še med letoma 1610 in 1617. Gl.: Koropec 1985 (op. 40), str. 81. 97 Ivan Steklasa meni, da so ga pokopali v Karlovcu kot mnoge druge karlovške generale, vendar to ne drži. 98 Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijine oznanjenja 2000, str. 193. 99 Podatek mi je prijazno posredovala dr. Metoda Kokole. Sicer gl.: Polo 1611 (op. 70), [fol. 16v]. 100 Žvanut 1994 (op. 7), str. 168; Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: Prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Philippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1, str. 67–90. 101 Celoten naslov tiska naj bi se je glasil Musica, il

... opombe

primo libro de Madrigali & Motetti a 4 & 5 voci composti gia dal molto ill. signor, il signor Giovanni Giacomo Khisel L. Barone in Kaltenprun Khiselstain & Gonobiz etc. haereditaro Maestro delle caccie del ducato de Cragno & della Marcha Schiavona & scridiero (!) haereditaro del Illustr. Contado di Goritia etc. Venetia appr. Amadini, 1591. Gl.: Höfler 1975 (op. 55), str. 92; Pokorn, Danilo: Slovenska protestantska pesem in njen odmev v glasbeni literaturi. V: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1986, str. 189. 102 Höfler 1975 (op. 55), str. 92. 103 Janez Jakob Khisl naj bi leta 1618 kupil mesto in gospostvo Kočevje od Nikolaja Ursini-Blagaja, 8. junija 1621 pa je dobil še dosmrtno pravico sodstva. Gl.: Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje, 1. del, Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik 2016, str. 255–276 (Ursini-Blagaj); Wolsegger, Peter: Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. V: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, letnik 3, 1890, str. 181. 104 Graščino in gospostvo Ribnica naj bi Janez Jakob kupil od cesarja Ferdinanda že leta 1619. Gl.: Debeljak, Janez: Nekaj zgodovinskih utrinkov iz ribniške doline. V: Ribnica skozi stoletja. Ljubljana: Skupščina občine; Zagreb: Spektar 1982, str. 80. 105 AT-OeStA/AVA Adel RAA: KHISEL Freiherr zu Khaltenbrunn und Gonowitz zu Marchburg, Hans Jacob, Obersterblandjägermeister in Krain, Prädikat "von Gottschee", Wien 21. VI. 1620, (E); vide: Khisl, Kiesl; KHÜSL (Khißl, Khiesel, Ki(e)s(e) l) Freiherr zu Kaltenbrun und Gauniz (Gonowitz), Johann Jacob, Oberster Landjägermeister in Krain und der windischen Mark, Erbtruchseß der fürstl. Grafschaft Görz, kais. Rat, Oberster Kämmerer und Zeugmeister, Gfstd. f. d. Reich u. d. Erblande, "Hoch- und Wohlgeboren", Ablegung seines bisherigen Geschlechtsnamens Khüsel und Führung des Namens: "Graf zu Gottschee, Freiherr zu Kaltenbrun und Herr zu Marburg", Erhebung der zugehörigen Stadt Gottschee zu einer Grafschaft mit Einverleibung zweier Herrschaften: Reuffnitz (Reifnitz) und Bälan (Pölant), Bewilligung Schlösser oder Herrschaften zu erwerben, und privil. denominandi, und Bestimmung der Succession in dieser Standesverleihung, im Falle des Todes ohne männl. Erben, Regensburg 14. III. 1623, (R). 106 Wutte, Martin: Die Wappen in den Wappensälen des Landhauses zu Klagenfurt und den Wappenbüchern des Kärntner Landesarchives. V: Carinthia: Zeitschrift für Geschichtliche Landeskunde von Kärnten, letnik 127, 1937, str. 131. 107 Šmid, Franc: Drobiž iz admontskega arhiva. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 8, 1898, str. 23–24. 108 Prelovšek, Damjan: Romarska cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 30, 1982, št. 2, str. 92. 109 Benedik, Metod: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca. V: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, 1994, str. 26–27. Gl. tudi: Koblar, Anton: Črtice o kapucinskih samostanih Štajerske provincije. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 4, 1894, str. 233–234; Gruden 1992 (op. 53), str. 865–866. 110 Napotnik, Mihael: Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu

Marburg. Marburg: M. Napotnik, 1909, str. 7–10, 348–350. 111 Franc Moscon je bil pred tem poročen z Marušo Stettner in Katarino Valvasor, sestro Janeza Krstnika Valvasorja. V zbirki listin v Arhivu Republike Slovenije se je ohranilo ženitno pismo med Francem Mosconom z Ortneka in Marijo Kristino, hčerko Janeza Khisla in Marije Paradeiser. Gl.: ARS SI AS 1063, Zbirka listin, listina 1592, februar 10., Gradec. 112 SI AS 1063 Zbirka listin, listina 1592, februar 10., Gradec. 113 Podatek mi je prijazno posredovala dr. Metoda Kokole. Sicer gl.: Polo 1611 (op. 70), [fol. 16v]. 114 Regina Unterholzer je imela še dve sestri, Marijo in Rozino, ter brata Ruperta. Naschenweng 1983 (op. 62), str. 205. 115 Einige genealogische Auszüge aus zwischen 1566 und 1783 bei der niederösterreichischen Regierung publicierten, derzeit im Archive des k.k. Landesgerichtes Wien befindlichen Testamenten adeliger oder für adelig gehaltener Personen. V: Jahrbuch der k.k. heraldischen Gesellschaft "Adler", Wien 1902, str. 125. 116 Haan, Friedrich: Genealogische Auszüge aus den beim bestandenen niederösterreichischen Landmarschallischen Gerichte publicierten Testamenten. V: Jahrbuch der k.k. heraldischen Gesellschaft "Adler", Wien 1900, str. 179. 117 Imperial Austria 2000 (op. 65), str. 14–15. 118 "Am freytag den 12. Juny 1609. Herr Hanns Jacob vnd herr Carl Khisl freyherrn gebrüder ersuechen ainen er. mayth. vnd bitten derselb wöllesambt, der ganzen burgerschafft alhie, iren abgeleibten herrn brueder herrn Veiten Khisl freyherrn, gewesten obristen der Crabatisches vnd Möhrgränicz, auf den 15. dits den lecztes willen erweisen vnd bestäten heltten, darauf ist geschlossen, ainer ganzen er. Burgerschafft ad conductum zuerscheinen, aufzulegen weliches beschechen". Gl.: SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 21 (1609), fol. 91v. 119 AT-StLA: Protokoll über Testamente vom Jahre 1535–1782, Testamenti, Lit. C, št. 4 (pismo je v sklopu testamenta Janeza Jakoba Khisla, 23. julij 1637). 120 Die Freiherrn und Grafen von Khisel. V: Illyrisches Blatt, 1833, št. 23, str. 91–94; 1841, št. 4, str. 13–14; št. 5, str. 17–18; št. 6, str. 25–26; gl. tudi: SI ZAL LJU/0340, Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. VI, črka C–K (Khisl). 121 Kiesl 1962–1964 (op. 67), str. 184–186, 224–229, 236–244. 122 Valentinitsch 1997 (op. 13) 1997, str. 407. 123 Valentinitsch 1997 (op. 13) 1997, str. 410. 124 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 412. 125 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 414. 126 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 414–415. 127 Valentinitsch 1997 (op. 13), str. 415, 426, 428.

Viri

AT-OeStA/AVA Adel RAA: KHISEL Freiherr zu Khaltenbrunn und Gonowitz zu Marchburg, Hans Jacob, Obersterblandjägermeister in Krain, Prädikat "von Gottschee", Wien 21. VI. 1620, (E); vide: Khisl, Kiesl; KHÜSL (Khißl, Khiesel, Ki(e)s(e)l) Freiherr zu Kaltenbrun und Gauniz (Gonowitz), Johann Jacob, Oberster Landjägermeister in Krain und der windischen Mark, Erbtruchseß der fürstl. Grafschaft Görz, kais. Rat, Oberster Kämmerer und Zeugmeister, Gfstd. f. d. Reich u. d. Erblande, "Hoch- und Wohlgeboren", Ablegung seines bisherigen Geschlechtsnamens Khüsel und Führung des Namens: "Graf zu Gottschee, Freiherr zu Kaltenbrun und Herr zu Marburg", Erhebung der zugehörigen Stadt Gottschee zu einer Grafschaft mit Einverleibung zweier Herrschaften: Reuffnitz (Reifnitz) und Bälan (Pölant), Bewilligung Schlösser oder Herrschaften zu erwerben, und privil. denominandi, und Bestimmung der Succession in dieser Standesverleihung, im Falle des Todes ohne männl. Erben, Regensburg 14. III. 1623, (R). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KHISELL, Hans, Ratszahlmeister an der crabatischen und windischen Grenz, WappBess., Rotwachsfreiheit, Prag 12. XII. 1561, (E). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KIESL (Khisl) zum K(h) altenbrunn, Hans, Landesverweser in Krain, diente 18 Jahre als Kriegszahlmeister an der kroatischen Grenze, Ritterbrief, Wien 15. V. 1569, (R), (Abschrift Reg. 1844); KHISL, Hans, Landesverweser in Krain, Rttstd., "zu Khaltenprun", (zum K(h)altenbrunn), Wien 15. V. 1569, (E) u (R). AT-OeStA/AVA Adel RAA: KISL zu Kaltenbrun und Gonovitz, Johann, Erblandjägermeister in Krain und Oberster Truchseß der Grafschaft Görz, FrhrstdBest., Prag 13. I. 1590, (E). AT-StLA: Protokoll über Testamente vom Jahre 1535–1782, Testamenti, Lit. C, št. 4 (pismo je v sklopu testamenta Janeza Jakoba Khisla, 23. julij 1637). ARS SI AS 1063, Zbirka listin, listina 1575, maj 30., Gradec; listina 1592, februar 10., Gradec. ARS SI AS 1073, Zbirka rokopisov, t. e. 272 (I-43r), Lukančič, Genealogija kranjskih knežjih in grofovskih rodbin (1. del), 1699; a. e. 273 (I-44r), Lukančič, Genealogija kranjskih baronskih rodbin (2. del), 1700. ARS SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 10, fasc. 128, št. 3 (rodovnik družine Khisl). ARS SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. registratura, šk. 416 (fasc. 285), fol. 1883–1888. ARS SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. L, XXIX, št. 6 (zapuščinski inventar Erazma Lichtenberga, 1571, marec 30.). ARS SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119, Breckerfeld I (rodovnik družine Liechtenberg od 15. stoletja dalje; rodovnik družine Paradeiser od 1174 dalje). SI ZAL LJU/0340, Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. VI, črka C–K (Khisl); šk. XVIII, črka S (Stadl). SI ZAL LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 7, a. e. 72, V. Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov, 1. del (1269–1592); t. e. 77, V. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, III. del (Veliki trg); V. del (Kapucinsko predmestje). SI ZAL LJU/0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapisniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I), knjiga 6 (1547–1548); knjiga 8 (1551–1552); knjiga 21 (1609).

Literatura

Benedik, Metod: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih: nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze 1994. Clarius, Leonhardus: In nuptias clarissimi viri domini etc. Labaci 1577. Črnologar, Konrad: Aus dem Weichselburger Stadtarchiv. V: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, letnik 11, 1898. Debeljak, Janez: Nekaj zgodovinskih utrinkov iz ribniške doline. V: Ribnica skozi stoletja. Ljubljana: Skupščina občine; Zagreb: Spektar 1982. Die Freiherrn und Grafen von Khisel. V: Illyrisches Blatt, 1833, št. 23; 1841, št. 4; št. 5; št. 6. Dimitz, August: Geschichtliches aus dem landesgerichtlichen Archive in Laibach. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, letnik 18, 1863. Einige genealogische Auszüge aus zwischen 1566 und 1783 bei der niederösterreichischen Regierung publicierten, derzeit im Archive des k.k. Landesgerichtes Wien befindlichen Testamenten adeliger oder für adelig gehaltener Personen. V: Jahrbuch der k.k. heraldischen Gesellschaft "Adler", Wien 1902. Elze, Theodor: Die Rectoren der Krainischen Landschaftschule in Laibach während des XVI. Jahrhunderts. V: Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich, III–IV, 1899. Elze, Theodor: Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Tübingen: F. Fues 1877. Fabjančič, Vladislav: Volbenk Polž, ljubljanski veliki trgovec, denarstvenik in župan v začetku 16. stoletja. V: Kronika slovenskih mest, 6, 1939. Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja 2000. Gestrin, Ferdo: Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji do 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 32, št. 1, 1984. Gestrin, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1972. Gestrin, Ferdo: Oris zgodovine Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 11, 1963, št. 3. Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1965. Glavan, Mihael: Dalmatinov prevod Biblije. V: Lucas: revija za poznavalce in ljubitelje umetnin in starin, februar 1995. Glonar, Joža: Khis(e)l Hans. V: Slovenski biografski leksikon I (Abraham–Lužar). Ljubljana: Slovenska zadružna banka 1925–1932. Golec, Boris: Kras, Kraševci in kraška zemljepisna imena v zgodnjih slovenskih besedilih. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 63, 2015, št. 3. Golec, Boris: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Založba ZRC 2015. Göth, Georg: Regesten aus den Schatzgewölbbüchern des k.k. Statthalterei-Archives in Graz. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, letnik 20, 1865. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba 1992. Gspan, Alfons: Rain (Rein). V: Slovenski biografski leksikon III (Raab–Švikaršič). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1960–1971. Haan, Friedrich: Genealogische Auszüge aus den beim bestandenen niederösterreichischen

Landmarschallischen Gerichte publicierten Testamenten. V: Jahrbuch der k.k. heraldischen Gesellschaft "Adler", Wien 1900. Halbedl-Herrich, Angelika: Die Trauungs- und Sterbematriken der Evangelischen Stiftskirche Graz im 16. Jahrhundert (doktorska disertacija). Graz 2015. Höfler, Janez: O nekaterih slovenskih skladateljih 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 23, 1975, št. 2. Imperial Austria, Steirische Kunst- und Waffenschätze aus vier Jahrhunderten. Graz: Steiermärkisches Landesmuseum Joanneum 2000. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS 1999. Jug, Stanko: Slovenski "Zapovedni list" iz leta 1570 in novi vinski davek. V: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, letnik 21, 1942. Kiesl, Hubert: Der Raubmord an Johann Christoph Freiherr von Tattenbach in Schloss Freizell an der Donau im Jahre 1659. V: Adler, Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 6. (XX.) Band (1962–1964). Koblar, Anton: Črtice o kapucinskih samostanih Štajerske provincije. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 4, 1894. Kokole, Metoda: Isaac Posch, "diditus Eois Hesperiisque plagis – slavljen v deželah Zore in Zatona", Zgodnjebaročni skladatelj na Koroškem in Kranjskem. Ljubljana: Založba ZRC 1999. Kokole, Metoda: Protestantski podporniki glasbe ter glasbena ustvarjalnost in poustvarjalnost na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja. V: Primož Trubar: 1508–1586: ob petstoti obletnici rojstva = on the five-hundredth anniversary of his birth (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2008. Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: Prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Philippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas: ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Borec 1989. Koropec, Jože: Mariborski grajski zemljiški gospostvi. V: Maribor skozi stoletja. Maribor: Obzorja 1991. Koropec, Jože: Mi smo tu – veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Obzorja 1985. Kos, Mateja; Žvanut, Maja: Ljubljanske steklarne v 16. stoletju in njihovi izdelki. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 1994. Kos, Mateja: Ljubljanske steklarne in njihovi izdelki v 16. stoletju. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 39, 1991, št. 3. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad 1936. Krones, Franz: Khiesel (Khisl, Kiesel) von Kaltenbrunn. V: Allgemeine Deutsche Biographie, Band 15, Leipzig 1882. Lah, Ivan: Primož Trubar in naša reformacija: kulturnohistorična študija. Ljubljana: Slovenska sekcija "Svobodne misli" 1908. Mell, Anton; Thiel, Viktor: Die Urbare und urbarialen Aufzeichnungen des landesfürstlichen Kammergutes in Steiermark. Graz: Historishe landes-Kommission 1908. Metnitz, Gustav Adolf: Kärntner Burgenkunde: Ergebniss und Hinweise in Übersicht (Zweiter Teil). Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten 1973. Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403–1595. Pleterje: Kartuzija 1982.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Mlinarič, Jože: Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Obzorja 1991. Müllner, Alfons: Glasfabriken in Laibach im XVI. Jahrhundert. V: Argo 1898. Napotnik, Mihael: Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu Marburg. Marburg: M. Napotnik 1909. Nared, Andrej: Razglas (zapovedni list) kranjskega deželnega upravitelja Hansa Khisla o novem vinskem davku. V: Arhivi – zakladnice spomina. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije: Zgodovinski arhiv: Nadškofijski arhiv; Koper: Pokrajinski arhiv: Škofijski arhiv; Maribor: Pokrajinski arhiv; Nadškofijski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Celje: Zgodovinski arhiv; na Ptuju: Zgodovinski arhiv 2014. Naschenweng, Hannes P.: Adelige in der ältesten Matrikel der protestantischen Kirche in Graz. V: Adler, Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 12. (XXVI.) Band (1980–1982). Naschenweng, Hannes P.: Beiträge zur Heiratsstatistik des Innerösterreichischen Adels im konfessionellen Zeitalter. V: Jahrbuch der Heraldisch-Genealogischen Gesellschaft "Adler", Band 11, Wien 1983. Pauser, Josef: "Ain guets exempl furzutragen". Die steirischkrainische Bruderschaft vom goldenen Kreuz (1558) im Kampf gegen das "teuffelhafftig lasster des Saufens und Fressens". V: Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, letnik 46, 1996. Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Filozofska fakulteta; v Mariboru: Pedagoška akademija 1996. Pokorn, Danilo: Slovenska protestantska pesem in njen odmev v glasbeni literaturi. V: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1986. Polo, Marco: Chorographia Tartariae: oder warhafftige Beschreibung der uberaus wunderbahrlichen Reise, welche ... Marcus Polus, mit dem zunahmen Million ... in die Oriental und Morgenländer, sonderlich aber in die Tartarey ... verrichtet ... / alles aus dem Original, so in Italianischer Sprach beschrieben, ... verteutschet, auch mit Kupfferstücken geziehret, durch Hieronymum Megiserum. Leipzig 1611. Potočnik, Drago: Ob stoletnici Vevč 1843–1943. Ljubljana 1943. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje, 1. del, Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik 2016. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 17. stoletje, 1. del, Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik 2014. Prelovšek, Damjan: Romarska cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 30, 1982, št. 2. Radics, Peter: Beiträge zur Geschichte Krains. V: Archiv für Heimatkunde: Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten, Bd. II. Laibach: der Herausgeber, 1882–1887. Radics, Peter: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse 1910. Radics, Peter: Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev. V: Letopis Matice Slovenske 1880. Reisp, Branko: Grad Fužine. Maribor: Obzorja 1991. Reisp, Branko: Gradovi dežele Kranjske. Ljubljana: Slovenska matica 1998. Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga 1983. Rybár, Miloš: Janez Krstnik Valvasor in laški špital. V: Naše delo, glasilo skupščine občine Laško, IV, 1970,

marec; april; junij. Slabe, Marijan: Polhov Gradec. Maribor: Obzorja 1988 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; Zbirka vodnikov, zvezek 164). Slodnjak, Anton: Jurij Dalmatin (ok. 1546–1589). V: Krško skozi čas 1477–1977: zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega 1977. Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1966. Stangelius, Thobia: Carmen encomiasticum in celebres nuptias generosi, et clarissimi viri, domini etc. Labaci 1577. Steklasa, Ivan: Druga vojska z Benečani. V: Zbornik Matice Slovenske, 1, 1899. Steklasa, Ivan: Vid Kisel, karlovški general (1602–1609). V: Zbornik Matice Slovenske, 6, 1904. Svetina, Anton: Pogoji za sprejem v meščanstvo in pravni položaj ljubljanskih meščanov od 16. do 18. stoletja. V: Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski 1971. Šmid, Franc: Drobiž iz admontskega arhiva. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 8, 1898. Šmid, Franc: Paberki iz admontskega arhiva. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 7, 1897. Šorn, Jože: Razvoj papirnice Vevče. Ljubljana: Papirnica Vevče 1956. Tangl, Karlmann: Die Herren, später Freiherrn von Kollnitz. V: Carinthia: ein Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen, letnik 23, 1833. Urankar, Pavle: Zgodovina trga Motnika in okraja. Ljubljana: samozaložba 1940. Valenčič, Vlado: Še nekaj steklarn na Kranjskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 5, 1957, št. 2. Valentinitsch, Helfried: Das landesfürstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575–1659: Produktion, Technik, rechtliche und soziale Verhältnisse, Betriebsbedarf, Quecksilberhandel. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark 1981. Valentinitsch, Helfried: Der innerösterreichische Hofkammerpräsident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593). Ein frühkapitalischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Forschungen zur Geschichte des Alpen-Adria-Raumes: Festausgabe für em.o. Univ.Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997. Valvasor, Johann Weikhard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI. knjiga. Laybach–Nürnberg 1689. Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov 1516–1519. Ljubljana: Arhiv Socialistične republike Slovenije 1986. Vilfan, Sergij; Otorepec, Božo; Valenčič, Vlado: Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU 1986. Vilfan, Sergij; Otorepec, Božo; Valenčič, Vlado: Meščanski kapitali od zgodnjega kapitalizma do fiziokratizma na osrednjem Slovenskem, Popisi premoženj ljubljanskih meščanov iz 16. in 17. stoletja. Ljubljana: RSS 1967. Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani. Ljubljana: Akademska založba: Trnovska župnija 1991. Vuga, Davorin: Vsi gospodje polhograjski. V: Heraldica Slovenica, III, 2000, št. 6. Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. V: Jahrbuch des k. k. heraldischen Gesellschaft Adler, Wien 1894.

Wolsegger, Peter: Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. V: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, letnik 3, 1890. Wutte, Martin: Die Wappen in den Wappensälen des Landhauses zu Klagenfurt und den Wappenbüchern des Kärntner Landesarchives. V: Carinthia: Mittheilungen des Geschichtsvereines für Kärnten, letnik 127, 1937. Žabota, Barbara: Družina Khisl v zgodnjem novem veku (diplomska naloga). Ljubljana 2001. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo 1939. Žontar, Majda: Gradovi na območju Kranja. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 1970. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1994. Žvanut, Maja: Primož Trubar kot varuh Prunerjevih otrok in zapuščine. V: Zgodovinski časopis, letnik 45, 1991, št. 4.

Summary

Barbara Žabota

Hans Khisl of the “Cold Brook” Hans Khisl was presumably born around 1530 in Ljubljana. His father was Veit, a successful trader, judge and mayor of Ljubljana who served several terms, and his mother was Katarina, daughter of a merchant from Ljubljana Marko Stettner. In his youth, he received humanistic education, while business trips with his father provided him with the necessary life experience. He was not only an astute businessman, but also took interest in literature and music. In addition to German and Latin, he was probably also fluent in Slovene, Croatian and Italian. His rapid social ascent was not only guaranteed by his father's fortune, but also by his own smart moves both in business and policy. Hans Khisl was married three times and fathered twelve children. Five of them died at an early age. Quite early he became familiar with new religious teachings and turned into one of the most prominent supporters and promoters of the Protestant Reformation movement in Carniola. He also raised his children in that belief, offering them the chance to attend the Protestant worship in the castle chapel at Fužine. Once he accepted the position of the court chamber councillor in Graz, he no longer publicly declared his religious belief (although he insisted on Protestantism). There is no doubt that he was constantly torn between Protestant provincial classes on one hand and the catholic provincial duke on the other. He filled the ever-empty treasury of Archduke Charles successfully by using his long-time business acquaintances and finding ever new “investors”. He obviously enjoyed full trust of the provincial duke, since he was appointed as chairman of the court chamber in 1579. In the following ten years, Hans did not lead an easy life at the Graz court, as his opponents (the Catholic side) constantly pressed him. In May 1591, he asked to be dismissed. Hans Khisl died at the end of March or in the beginning of April 1593. His Catholic opponents accused him posthumously of accumulating enormous debts to the provincial duke, and thus required the confiscation of all Khisl’s property. The proposal was implemented by the provincial duke, but only in Styria. In a very short time, Hans’s possessions nearly disappeared and the land of his widow was confiscated, too. Only a few years after it was clear that the allegations were completely unfounded, the younger sons of Hans Khisl, Veit and Johann Jakob, managed to save a part of their father’s legacy. Supposedly, it was because they turned back to the Catholic faith and created the foundations for a renewed (though shortlived) rise of the Khisl family. •

Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič Pokrajinski muzej Maribor

Družina Khisl

na širšem območju Maribora in predmeti, ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor

lemiška rodbina Khisl je tesno povezana z zgodovino mariborskega gradu, v katerem ima danes prostore Pokrajinski muzej Maribor, saj so imeli člani družine Khisl gospostvo Spodnji Maribor v zastavi, bili njegovi zakupniki in ne nazadnje tudi lastniki med letoma 1571 in 1727. Predvsem po letu 1620, ko so Khisli postali dedni lastniki gradu, so grad temeljito predelali in ga iz upravnega dvora gospostva Spodnji Maribor preoblikovali v grad. Žal se od nekdanje grajske opreme iz časa, ko so bili Khisli njegovi lastniki, v Mariboru ni ohranilo skoraj nič. Pokrajinski muzej Maribor pa hrani nekaj zelo zanimivih predmetov, ki pričajo o prisotnosti te pomembne plemiške družine v Mariboru in na Štajerskem.

Prisotnost družine Khisl je na območju današnjega Maribora prvikrat zabeležena v drugi polovici 16. stoletja, ko je zakupnik Gregor Regal leta 1571 predal v zastavo Janezu pl. Khislu (ok. 1530–1593) Spodnje gospostvo.1 To je bil čas naglega vzpona Janeza Khisla, takrat že povišanega v viteza, ki je s tesnimi stiki s habsburškim dvorom krepil tako gospodarsko kot politično moč. Gradnjo novega mariborskega mestnega gradu2 kot novega upravnega dvora je naročil cesar Friderik III. (1452–1493) leta 1478 in ga umestil v strateško pomembni severovzhodni del mesta, ob Ulrikova mestna vrata. Preprosta poznogotska stavba je bila prizmatične oblike in je imela štirikapno streho.3 Zakupništvo nad gospostvom Spodnji Maribor je s širjenjem protestantizma v mestu v letih 1572–1573 prevzel Klemen Welzer pl. Eberstein, lastnik

Pohorskega dvora in cerkveno-šolski nadzornik pri evangeličanskem središču v Betnavi.4 Janez pl. Khisl je v tem času svoje delovanje in aktivnosti postopoma prenašal na Štajersko, kjer je imel dobre povezave z deželnim knezom v Gradcu.5 Člani habsburške dinastije so se pri Janezu Khislu zadolževali, njihovi finančni dolgovi so se z leti še stopnjevali.6 V zameno mu je deželni knez leta 1575 prepustil v zakup mariborski spodnji grad,7 1579 je zakupno pogodbo za grad z nadvojvodo Karlom podaljšal še za štiri leta.8 Leta 1585 si je Karel II. pri Khislu ponovno izposodil denar, v zameno pa je Janez pl. Khisl postal dosmrtni zakupnik gospostva, kot tudi njegovi dediči še nadaljnjih 24 let po njegovi smrti.9 Poročil se je trikrat: z Ano Lichtenberg (1551), z Marijo Paradeiser (pred letom 1557) in z Lucijo Stadl (1591).10 Leta 1584

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

se je lotil obnovitvenih del na dvoru in obzidju. V severovzhodnem vogalu mesta so obnovili obzidje, zgradili južni del sedanjega vzhodnega trakta in z zidom povezali dvor z Ulrikovimi mestnimi vrati. Nastalo je zaprto dvorišče, preko katerega so branilci mesta lahko dostopali do bastije v skrajnem severovzhodnem vogalu obzidja, postavljene v letih 1555–1562.11 Potres leta 1590 je na stavbi povzročil poškodbe, zato so jo naslednje leto ponovno obnovili. Gradbena dela je vodil zidarski mojster Antonio de Pigrato.12 Janez pl. Khisl je bil tako med zakupniki gospostva Spodnji Maribor med letoma 1575 in 1592,13 vendar pa je v času bivanja na Štajerskem kot predsednik dvorne komore stanoval v Gradcu v Gosposki ulici, v neposredni bližini dvora. Od tam je vodil in urejal tudi vse finančne zadeve in gospodarsko politiko nadvojvode, obenem pa širil svoje posesti v glavnem na Štajerskem pod zavetjem nadvojvode Karla (1564–1590).14 Svoj zenit je prav gotovo dosegel v sedemdesetih letih 16. stoletja, kar potrjujejo tudi številne nove pridobitve in lastništva. Med letoma 1571 in 1582 je bil lastnik Novega dvora v Preddvoru, le nekaj mesecev po imenovanju na čelo dvorne komore je leta 1572 dobil v zastavno last deželnoknežji fevd Konjice, med letoma 1573 in 1578 se omenja kot lastnik Slovenj Gradca, po letu 1574 tudi Rotenturna v Slovenj Gradcu, od leta 1578 pa še kot lastnik Khislsteina.15 Vpletel se je tudi v trgovanje s štajerskim vinom, predvsem iz ljutomerskega in radgonskega okoliša, ki sta že takrat slovela kot najboljša.16 Vloga Janeza pl. Khisla na Štajerskem se ni spremenila niti po sprejetju načrta rekatolizacije, ki so ga člani habsburške družine sprejeli v Münchnu leta 1579.17 Khislova pripadnost augsburški veri je ostala neomajna vse do njegove smrti.18 Le nekaj mesecev pred smrtjo nadvojvode Karla II. (10. 7. 1590) je Janez pl. Khisl, 13. januarja, postal baron.19 Janez je svoje sinove in hčere vzgajal v protestantskem duhu, vendar pa so se razmere s prihodom nadvojvode Ferdinanda II. leta 1596 zaostrile in naslednji rodovi so se verjetno postopoma rekatolizirali.20 Baron Janez Khisl je umrl leta 1593,21 gospostvo Spodnji Maribor je po

njegovi smrti sicer prešlo v roke drugih zakupnikov, z letom 1608 pa se je ponovno vrnilo v zakup rodbini Khisl,22 ko je gospostvo za 12 let prejel v zastavo Janezov sin Vid Khisl (umrl 1609).23 Vid je naredil izjemno vojaško kariero. V mladosti je služil v španski armadi, bil je poveljnik Vojne krajine in Karlovca, svetnik cesarja Rudolfa II. (1576−1612) in nadvojvode Ferdinanda (1564–1595).24 Vid je ostal neporočen, po njegovi smrti pa od leta 1612 na gospostvu Spodnji Maribor spremljamo delovanje njegovega brata barona Janeza Jakoba Khisla (1565−1637).25 Janez Jakob je bil najmlajši sin Janeza Khisla v drugem zakonu z Marijo Paradeiser.26 Izobraževal se je v Padovi, kjer je prijateljeval z nizozemskim skladateljem Philippom de Ducom (omenjen 1586), ki je njemu, njegovemu očetu Janezu Khislu in bratom Juriju, Vidu in Karlu posvetil zbirko madrigalov. Tudi Janez Jakob Khisl se je ob študiju prava ukvarjal z glasbo in leta 1691 izdal zbirko žal izgubljenih madrigalov in motetov.27 Leta 1606 se je v Gradcu poročil z Marijo baronico Thanhausen, vdovo Jurija Jerneja Zwickla oziroma hčerko Konrada pl. Thanhausna in Doroteje pl. Teuffenbach.28 Janez Jakob je svoje interese usmerjal predvsem v širjenje posesti in v umetnost, hkrati pa se je zelo zgodaj tudi rekatoliziral, saj je leta 1611 ponudil zemljišče za gradnjo kapucinskega samostana in cerkve blažene Device Marije Matere usmiljenja in milosti v Mariboru.29 Temeljni kamen je 23. aprila 1613 posvetil ljubljanski škof in protireformator Tomaž Hren (1560−1630). Iz pontifikalnih protokolov škofa Hrena izvemo, da je ob posvetitvi v temelje cerkve vložil ustanoviteljev pozlačeni novec ter svoj posvetitveni srebrnik in spominski zlatnik, prostor pa je zaznamoval s križem.30 Gradnjo je v celoti financiral Janez Jakob Khisl, dograjeno cerkev pa je 25. oktobra 1620 posvetil sekovski škof Jakob Eberlein (1575−1633; sekovski škof med letoma 1615 in 1633).31 O tem dogodku priča spominska kamnita plošča,32 vgrajena v obhodni hodnik prezbiterija Marijine cerkve frančiškanskega samostana, ki je nadomestila cerkev nekdanjega kapucinskega samostana.

Sl. 1:

Neznani slikar, Janez Jakob grof Khisl na mrtvaškem odru, 1637 (Olje na platno, 94 × 175 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 23; ©Pokrajinski muzej Maribor)

Sposobnost in dobre družinske vezi so baronu Janezu Jakobu Khislu omogočile nagel vzpon v karieri. Med letoma 1611 in 1613 je deloval kot neke vrste notranjeavstrijski vojni minister oziroma predsednik vojnega sveta, cesar Ferdinand II. (1619–1637) pa se je nanj neredko obrnil tudi z diplomatskimi vprašanji glede odnosov s habsburško Španijo.33 Tesno sodelovanje cesarja Ferdinanda II. in Janeza Jakoba je posledično vodilo tudi v večanje premoženjske koristi slednjega.34 Leta 1619 je prevzel mariborsko mitnico in deželsko sodišče.35 Leta 1620 je dobil v last gospostvo Spodnji Maribor za 80.000 goldinarjev. Leta 1623 se omenja med donatorji hoške cerkve.36 V letih 1608 in 1611 se omenja kot koroški deželan, med letoma 1618 in 1637 je bil lastnik Fridrihštajna in Kočevja, od leta 1623 Poljan in Ribnice ter od leta 1629 še Ravnega polja in Šentjanža. 14. marca 1623 je dobil grofovski naziv in predikat "grof Kočevja, baron Fužin in gospod Maribora".37 Po letu 1620, ko je Janez Jakob Khisl postal dedni lastnik mariborskega gradu, so grad temeljito obnovili in preuredili. Nekdanji deželnoknežji upravni dvor so gradbeno in

pomensko preoblikovali v grad, konceptualno pa v rezidenco.38 Nadstropje gradu je v tem času dobilo stanovanjsko vlogo z velikimi poznorenesančnimi okni, dodali so južni trakt, na vogalih stavbe pa štiri reprezentančne šesterokotne stolpiče. Bastija, ki je bila z gradom povezana, je v tem času še zmeraj bila v lasti mesta.39 Iz tega obdobja je v Pokrajinskem muzeju Maribor ohranjena slika neznanega avtorja obeh osrednjih gradov Spodnjega in Zgornjega gospostva z mestno tvorbo v ospredju iz okoli leta 1630.40 Vse do smrti cesarja Ferdinanda II. leta 1637 se je Janez Jakob zadrževal na dunajskem dvoru, umrl je le nekaj mesecev po cesarjevi smrti, 23. junija 1637, v 73. letu starosti.41 Pokopali so ga v njegovi ustanovi, cerkvi Marije Matere usmiljenja in milosti, v grobnici pod stransko kapelo sv. Blaža v kapucinskem samostanu v Mariboru.42 Ob zakristiji je kapelo dal leta 1638 prizidati njegov posinovljenec grof Jurij Jernej Khisl, rojen Zwickl (ok. 1605–1656).43 V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor se je ohranil portret grofa Janeza Jakoba Khisla na mrtvaškem odru iz leta 1637.44 Preminuli je prikazan od strani, ležeč na parah, s sklenjenimi rokami na prsih in z

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

glavo, privzdignjeno na dvojni blazini. Bradat, sivolas starec je oblečen v temno obleko z belim položenim čipkastim ovratnikom in z enako čipko okrašenimi manšetami. Ob njegovi glavi gorita dve sveči. V rokah drži rožni venec in križ. Na sredini slike je za preminulim še upodobitev križanega, ob njem pa družinski grb rodbine Khisl in napis "aetatis suae 73. 1637".45 Khislovo ležečo figuro uokvirja levo in desno ob robovih naslikana rdeča draperija, na spodnjem delu pa napis, ki je zdaj zapognjen na hrbtno stran slike, leta 1909, ko ga opisuje Napotnik, pa je bil še viden na spodnjem delu slike.46 Zakon Janeza Jakoba Khisla in Marije, rojene Thanhausen, je ostal brez otrok. Kot dedič je nastopil Marijin sin iz prvega zakona z Jurijem Jernejem Zwicklom (poročila sta se 25. 1. 1598) in Janezov posinovljenec, z imenom svojega očeta, torej Jurij Jernej, ki je prevzel tudi grofovski naslov. Po očimu je dedoval gospostva Fridrihštajn, Kočevje, Poljane, Ribnico in mariborski mestni grad,47 septembra 1641 pa je kupil še gospostvo Zgornji Maribor.48 Leta 1633 se je poročil z Ano Marijo grofico Berka. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok.49 Jurij Jernej je bil dejaven podpornik sakralnih objektov. Nadaljeval je gradnjo cerkve pri Novi Štifti pri Ribnici, ki jo je spodbujal že Janez Jakob Khisl. Leta 1641 so položili temeljni kamen, v spomin na pobudo postavitve cerkve pa je ohranjena votivna podoba iz štiridesetih let 17. stoletja.50 Leta 1641 je kupil še gospostvo Zgornji Maribor, s čimer je zaokrožil svojo posest na območju Maribora. Prenos premoženja iz Kranjske na Štajersko pa je še utrdil z nakupom gradov Črnci in Miklavž.51 Leta 1638 je v kapucinskem samostanu v Mariboru oziroma v cerkvi Marije Matere usmiljenja in milosti dal postaviti oltar, ki ga je posvetil pičenski škof ter ljubljanski prošt

Frančišek Maksimilijan Vaccano, in sicer na čast Materi božji in sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu.52 Nadaljeval je tudi prenovo gradu. Po letu 1640 so dogradili arkadna hodnika, ki sta povezala oba zahodna in jugovzhodni vogalni stolpič. Glavna (južna) fasada je bila ob tem povečana proti vzhodu in je dobila petosno podobo, kakršno ima še danes. Sočasno je nastal notranji obrambni hodnik s petimi deteljasto oblikovanimi strelnimi linami. Zahodno fasado sta oblikovala dvoetažni arkadni hodnik z lastno streho in veža s stopniščnim stolpičem, ki je omogočala dostop v obe etaži arkadnega hodnika.53 Leta 1655 so na jugozahodnem vogalu gradu dozidali še loretsko kapelo z zakristijo, o čemer pričata dve kamniti napisni plošči, vzidani v južno fasado oziroma v vzhodno steno kapele. Na manjši plošči54 je besedilo, ki se v prevodu glasi: "Tu notri je posnetek prave oblike oziroma očrta svete hiše v Loretu, velike skrivnosti, v kateri je beseda meso postala. 1655."55 Na večji plošči56 je besedilo, ki se v prevodu glasi: "To Naši Ljubi Gospej v Loretu posvečeno kapelo, ki jo je dal leta 1655 v mariborskem

Sl. 2:

Spominska plošča, vzidana v južno fasado loretske kapele mariborskega gradu, 1655 (Marmor, 40 × 69 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 18025; foto: Top foto design, d. o. o., ©Pokrajinski muzej Maribor)

Sl. 3:

Spominska plošča, vzidana v vzhodno steno loretske kapele mariborskega gradu, 1661 (Marmor, 99 × 162,7 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 18024; foto: Top foto design, d. o. o., ©Pokrajinski muzej Maribor)

Sl. 4:

Posvetitvena listina iz loretske kapele mariborskega gradu, 10. avgust 1661 (Olje na pergament, 25 × 42 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 8081; foto: Marjan Laznik, ©Pokrajinski muzej Maribor)

gradu postaviti sedaj pokojni visokoblagorodni gospod gospod Jurij Jernej Khisl, grof v Kočevju, baron na Fužinah in v Ganavicah, gospodar gradu in gospostev Zgornji Maribor, Hainfeld in Fahrngraben, najvišji lovski mojster dedne dežele Kranjske in v Slovenski marki, dedni stolnik poknežene grofije Goriške in cesarsko-kraljevi komornik, je 10. avgusta 1661 po pravilih skupaj z oltarjem in Marijino sliko posvetil prečastiti in milostni gospod gospod Frančišek Maksimilijan Vaccano, škof v Pibbnu, z milostnim dovoljenjem njegove knežje milosti gospoda gospoda Janeza Marka Altringa, škofa v Sekovi, in na prošnjo ovdovele soproge visoko blagorodne gospe gospe Ane Marije grofice Khisl, rojene grofice Werkh von der Daub und Leippe, ter v oltar položil relikvije mučencev sv. Lovrencija, Vincencija in Felicijana. Ob tem je bilo cerkveno proščenje z odpustkom vred s strani sekovske knežje milosti blagovoljno določeno na nedeljo pred vsemi svetimi."57 V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor so tudi tri listine iz loretske kapele iz leta 1661. Latinsko besedilo na prvi listini govori, podobno kot zgoraj omenjena kamnita napisna plošča, o posvetitvi loretske kapele, ki jo je skupaj z oltarjem posvetil Frančišek Maksimilijan Vaccano 10. 8. 1661. Listino sta lastnoročno podpisala pičenski škof in tajnik Janez Jurij Ziegler. Besedilo uokvirja cvetlična bordura. Na sredini spodaj je ohranjen fragment pečata. Besedilo se v prevodu glasi: "Desetega dne meseca avgusta leta 1661 / Mi,

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 5:

Posvetitvena listina iz loretske kapele mariborskega gradu, 15. december 1661 (Olje na pergament, 31 × 36,5 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 12680a; foto: Marjan Laznik, ©Pokrajinski muzej Maribor)

Frančišek Maksimilijan Vavano (Vaccano), gospod v Šempasu, po Božji milosti in milosti apostolskega sedeža pičenski škof, ljubljanski sufragan in prošt, svetovalec svetega cesarskega veličanstva in odbornik imenitnih deželnih stanov vojvodine Kranjske, smo z nase preneseno oblastjo škofa ordinarija posvetili cerkev in oltar v mariborskem gradu v čast blažene loretske Device Marije in vanj vzidali relikvije svetih mučencev Lovrenca, Vincencija in Felicijana ter vsem kristjanom, ki to cerkev obiščejo danes, v roku enega leta in ob obletnici njene posvetitve, podelili štirideset dni resničnega odpustka v običajni obliki Cerkve. V pričevanje za te reči smo pričujoče pismo lastnoročno podpisali in ga potrjenega z lastnim pečatom dali v Mariboru na dan in v letu, kot sta navedena zgoraj."58 Latinsko besedilo na drugi listini priča o določitvi datuma proščenja z odpustkom vred s strani sekovskega škofa Janeza Marka IV. pl. Altringena na nedeljo pred vsemi svetimi. Listino je lastnoročno podpisal in pečatil sekovski škof

Marko Altringen 15. decembra 1661. Besedilo uokvirja cvetlična bordura, na sredini spodaj je relativno dobro ohranjen škofovski pečat. Besedilo se v prevodu glasi: "Mi, Janez Marko, sekovski škof, generalni vikar v duhovnih zadevah presvetlega in prevzvišenega kneza in gospoda, gospoda Guidobalda, salzburškega nadškofa, v obeh Štajerskih in v dekanatu Dunajsko Novo mesto, naznanjamo vsem, ki bodo videli to pismo ali ga slišali brati, da smo za cerkev in oltar v mariborskem gradu v čast blažene loretske Device Marije kot obletnico posvetitve te iste cerkve določili in potrdili nedeljo, ki je zadnja pred praznikom vseh svetih. Na to prej omenjeno nedeljo se bo vselej obhajala posvetitev te iste cerkve, pri čemer bo vsem kristjanom naklonjena milost štiridesetdnevnega odpustka v običajni obliki Cerkve. V pričevanje za te reči smo pričujoče pismo lastnoročno podpisali, ga potrdili s svojim običajnim pečatom in ga (iz)dali v Gradcu, v svojem škofijskem dvorcu, petnajstega dne decembra leta 1661."59 Na tretji listini se ponovno omenjajo datum

Sl. 6:

Loretska kapela mariborskega gradu, 1655–1661 (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Danilo Cvetnič, ©Pokrajinski muzej Maribor)

Sl. 7:

proščenja in odpustki. Besedilo se v prevodu glasi: "Kdor bo na zadnjo nedeljo pred vsemi svetimi v tukaj v gradu postavljeni kapeli v čast preblažene loretske Device Marije začel vsakoletni praznik posvetitve cerkve s pridigo ob pol osmi uri, prisostvoval mašam, ki bodo nato opravljene, in molil, prejme po izvirni buli z dne 15. decembra 1661 štirideset dni odpustka."60 Kapela je bila zgrajena po vzoru kapele Santa Casa v Loretu v Italiji kot enoladijski, banjasto

Neznani slikar, Votivna slika iz loretske kapele mariborskega gradu, 1666 (Olje na platno, 61,5 × 82 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 26; foto: Andrej Furlan, ©UIFS ZRC SAZU, Pokrajinski muzej Maribor)

obokan in neometan temačen prostor. Po letu 1727, ko so zakristijo kapele nadzidali z oratorijem in ga s stopniščem povezali z nadstropjem arkadnega hodnika, so predelali tudi njeno čelo in ga kiparsko okrasili. Na stenah so se deloma ohranile freske s prizori iz Marijinega življenja in svetniških legend.61 Ohranilo se je tudi nekaj izvirne opreme. Mednjo sodijo zgodnjebaročni kip črne Marije z detetom iz sredine 17. stoletja,62 medeninasta večna luč,63 medeninast kropilni kotliček,64 dva lesena stenska svečnika z grbovnima kartušama družine Khisl65 in družine Berka66 in dve samostojni grbovni kartuši, prav tako družin Khisl67 in Berka.68 Lastnik mariborskega gradu v času posvetitve loretske kapele leta 1661 je bil Janez Jakob II. grof Khisl, sin Jurija Jerneja Khisla in Ane Marije, roj. Berka, katere družinski grb je upodobljen v loretski kapeli.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Iz obdobja med letoma 1661 in 1732 se je v loretski kapeli ohranilo tudi 17 votivnih slik, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor. Pričajo o verovanju v Marijino čudežno moč, hkrati pa so dragocen likovni vir za oblačilno in bivalno kulturo druge polovice 17. in prve tretjine 18. stoletja.69 Še posebej zanimiva je votivna slika z upodobitvijo Ane Marije grofice Khisl, rojene grofice Berka, v molitvi pred figuro črne Marije z detetom.70 Na stebru v ozadju je grb rodbine Berka, pod njim letnica 1666, nad njim pa inicialke upodobljenke a∙m∙g∙k∙g∙g∙b (Anna Maria Gräfin Khisl(in) gebor(e)ne Gräfin Berka.71 Levo spodaj je v kartuši verz pesmi, posvečene Mariji, v latinščini.72 Poleg omenjene ima inicialke donatorice še votivna slika iz leta 1677,73 na kateri je upodobljena pred črno Marijo z detetom klečeča žena v molitvi, pred njo na rdeči blazini pa dojenček. Na kamniti napisni plošči v levem spodnjem kotu pod napisom ex voto in nad letnico 1677 lahko preberemo črke c∙p∙g∙k∙g∙g∙m, ki so okrajšava za Charlotta Polixsena Gräfin Khisl(in) gebor(e)ne Gräfin Montecuccoli. Gre za soprogo Janeza Jakoba II. Khisla, upodobljeno verjetno z leta 1676 rojeno hčerko Marijo Eleonoro.74 Grajska loretska kapela je kmalu postala zelo priljubljena tudi med meščani. Posebej so jo častili v času Marijinih praznikov, med 8. in 10. decembrom, ko goduje Loretska Mati božja. Kapelo so za obredje dnevno uporabljali kapucini in minoriti.75 Med sakralnimi objekti, ki jih je financirala rodbina Khisl, je vsaj posredno treba omeniti tudi loretsko kapelo v nekdanjem avguštinskem samostanu pri Sveti Trojici, ki jo je z več donacijami financirala hči Jurija Jerneja in Ane Marije, Marija Elizabeta. Poročila se je s Ferdinandom Ernestom grofom Trauttmansdorffom (1637–1692).76 Rodbina Khisl je torej na ožjem območju Štajerske v dveh generacijah podpirala gradnjo loretskih kapel. Marija Elizabeta je umrla v 54. letu starosti

leta 1694, na obisku na Dunaju.77 Pokopana je v družinski grobnici cerkve Marije Matere usmiljenja in milosti v Mariboru.78 Ob smrti Jurija Jerneja grofa Khisla leta 1656 je bil njegov sin Janez Jakob II. (1645−1689) star 11 let, zato se je za koristi gospostva še leta 1665 potegovala njegova mati, Ana Marija. V pomoč ji je bil do svoje smrti upravnik Jurij Marčinko.79 Janez Jakob II. je dediščino prevzel najkasneje leta 1668. Leta 1674 se je poročil z Ano Šarloto Polikseno grofico Montecuccoli (1660−1733). Imela sta sina Janeza Jožefa (r. 1675) in hči Marijo Eleonoro (r. 1676).80 V času do leta 1686, ko je bil lastnik mariborskega gradu, ga je temeljito predelal. Zahodno od grajske stavbe je postavil trietažno upravno-gospodarsko poslopje in konjske hleve. Leta 1668 je obnovil porušeno mestno obzidje zahodno od gradu, nato pa zgradil velik stanovanjski stolp in arkadni hodnik, ki je stolp povezoval s severozahodnim stolpičem.

Sl. 8:

Viteška dvorana mariborskega gradu, stropne štukature Alessandro Serenio (1679–1681), stropne poslikave Lorenzo Lauriga (1680) in Josef Gebler (1763) (Pokrajinski muzej Maribor; foto: Bine Kovačič, ©Pokrajinski muzej Maribor)

Sl. 9:

Neznani slikar, Mestni grad, okoli 1683 (Olje na platno, 116 × 142 cm, Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N. 70; foto: Top foto design, d. o. o., ©Pokrajinski muzej Maribor)

Gornje nadstropje glavnega trakta je predelal v piano nobile z bogato okrašeno viteško dvorano.81 Štukature je med letoma 1679 in 1681 izdelal Alessandro Serenio iz Lugana, stropne poslikave (z izjemo centralne freske) pa je okrog leta 1680 v tempera tehniki naslikal Lorenzo Lauriga (1632−1681). Prikazujejo alegorije štirih letnih časov, Jupitra, Marsa, Odisejevo vrnitev na Itako in dva bojna prizora avstrijske vojske z Osmani.82 Janez Jakob II. je prezidal še severni trakt in nadzidal vzhodnega, kjer je uredil 13-osno slopasto ložo. Z arkadnimi hodniki je povezal vse štiri trakte in grajski kompleks povezal v enovito celoto.83 Iz tega obdobja je ohranjena upodobitev gradu iz okoli leta 1683,84 ki kaže stanje po koncu obsežnih obnovitvenih del, s katerimi so grad med letoma 1667 in 1682 spremenili v rezidenco. Sliko je najverjetneje dal izdelati Janez Jakob II.85 Podobo gradu v tem času nam razkrivajo tudi grafike iz časa po letu 1686 v delu Topographia Ducatus Stiriae. Posebej zanimiva je tista, ki kaže mariborski grad z juga.86

Janez Jakob II. je še povečal posesti na Štajerskem. Leta 1677 je kupil gospostvo Betnava, dve leti kasneje pa za 14.000 goldinarjev še gospostvo (Zgornji) Gromberg nad Zgornjo Polskavo. Obe gospostvi je do okoli leta 1687 združil v veliko gospostvo Spodnji Maribor.87 Janez Jakob II. je umrl leta 1689 v Kladovu v današnji Srbiji, kjer je kot poveljnik dragonskega polka sodeloval v vojaških operacijah cesarske vojske. Njegovo truplo so prepeljali v Maribor in ga pokopali v družinski grobnici v kapucinskem samostanu.88 V spomin se je vpisal kot "oče revnim, sin Marsa in domoljub".89 Iz njegove zapuščine iz leta 1690 izvemo, da je bila v gospoščini Spodnji Maribor večja količina orožja oziroma orožarna, ki nakazuje že na zbirateljsko vnemo Janeza Jakoba II.90 V inventarju je navedena tudi oprema loretske kapele, ki je zajemala srebrno in pozlačeno cerkveno posodje, 19 kompletov mašnih plaščev, srebrne in lesene svečnike, srebrne in medeninaste večne luči, križe, slike in kipe Marije, Kristusa in svetnikov in štiri oltarje. Omenjeni so tudi številni votivni darovi

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

(verižice, pasovi, ogrlice, obeski) in devetnajst dragocenih oblačil za Marijin kip ter dve srebrni kroni.91 Mariborski grad je dedovala hči Marija Eleonora (1676−1725). Skrbništvo nad njo in nad premoženjem je po oporoki pripadlo njeni mami Ani Šarloti Polikseni, kmalu pa je to vlogo prevzel Ferdinand Ernest grof Trauttmansdorff. Po njegovi smrti leta 1692 je njen skrbnik postal Janez Tomaž baron Cassinedi. Leta 1692 se je Marija Eleonora poročila z Leopoldom Jožefom grofom Ursini-Rosenbergom, s katerim nista imela otrok.92 V času Ursini-Rosenbergov, zadnjih lastnikov mariborskega gradu, neposredno povezanih z rodbino Khisl, je bil grad deležen le manjših prezidav. Poznobaročno so ga po letu 1727 predelali grofje Brandisi.93 Marija Eleonora UrsiniRosenberg je v mariborskem gradu 29. januarja 1725 umrla. Pokopali so jo dva dni kasneje. Njeno zapuščino je leta 1727 podedoval Franc Jakob grof

Brandis (r. 1677), sin Ane Marije grofice Khisl (1643–1703)94 in njenega drugega soproga Adama Viljema grofa Brandisa (poročena 1670).95 Da bi ovekovečili spomin na slavno grofovsko rodbino Khisl, ki je poleg gradu Maribor in Zgornji Maribor imela v posesti še številna druga gospostva na Spodnjem Štajerskem, v Mariboru pa imela zaposlene kapelnika, kantorja, dvornega slikarja, gradbenika in dvornega mizarja, kot je zapisal Napotnik leta 1909, je mariborski mestni svet na svoji seji 16. marca 1893 sprejel sklep o poimenovanju nove ulice v tretji mestni četrti v Melju kot Khisl Gasse.96 Ulica je bila leta 1919 preimenovana v Krempljevo oziroma Kremplovo Sl. 10: G. M. Vischer/A. Trost, ulico, kot jo poznamo danes.97 Na "slavno" grofovsko rodbino Khisl nas danes poleg pisnih Mariborski grad z virov spominja predvsem mariborski mestni grad juga, po letu 1686 (Bakrorez, 12,5 × 21 cm, in v Pokrajinskem muzeju Maribor ohranjena Pokrajinski muzej Maribor, premična dediščina. inv. št. N. 1555; ©Pokrajinski muzej Maribor) •

Opombe

1 Koropec, Jože: Mariborski grajski zemljiški gospostvi.

V: Maribor skozi stoletja (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec). Maribor: Založba Obzorja 1991, str. 105–106. 2 Gre za tretji upravni dvor v razvijajočem se in strateško pomembnem mestu. Prvi dvor se omenja še zunaj prvotne trške naselbine leta 1181, na lokaciji med sedanjo Slovensko in Orožnovo ulico, drugi pa med Slovensko ulico in Volkmerjevim prehodom. Slednji je verjetno nastal po obzidavi mesta, večkrat pa se omenja v 14. in 15. stoletju. Gl.: Curk, Jože: Mariborski grad. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor 2007, str. 17. 3 Curk 2007 (op. 2), str. 29–30. 4 Oman, Žiga: Evangeličanski Maribor, mesto in njegova bližnja okolica v času reformacije: besedilo razstave = Evangelisches Maribor, die Stadt und ihre nähere Umgebung in der Reformationszeit: Ausstellungstext = Evangelical Maribor, the town and its surroundings in the reformation period: exhibition text. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor 2012, str. 9, 16. 5 Valentinitsch, Helfried: Die innerösterreichische Hofkammerpräsident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593): ein frühkapitalistischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Festausgabe für em.o. Univ.-Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997, str. 410. 6 Valentinitsch 1997 (op. 5), str. 410. 7 Koropec 1991 (op. 1), str. 117; gl. tudi: Radovanovič, Sašo: Zakupniki in lastniki mariborskega mestnega gradu od leta 1483 do 2006. V: Podravina, letnik 6, 2007, št. 11, str. 159. 8 Koropec 1991 (op. 1), str. 117. 9 Koropec 1991 (op. 1), str. 106, 117. 10 Grahornik, Matjaž: Rodbina Khisl. V: Mariborske osebnosti (ur. Mateja Ratej). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC 2018, str. 61. 11 Curk 2007 (op. 2), str. 29, 30, 41, 43. 12 Curk 2007 (op. 2), str. 29, 30, 41, 43. 13 Koropec 1991 (op. 1), str. 106. 14 Valentinitsch 1997 (op. 5), str. 415. 15 Žabota, Barbara: Družina Khisl v času reformacije in protireformacije. V: Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, letnik 3, 2007, št. 5–6, str. 165. 16 Valentinitsch 1997 (op. 5), str. 423. 17 Valentinitsch 1997 (op. 5), str. 413. 18 Mlinarič, Jože: Evangeličanska postojanka pri gradu Betnava pri Mariboru 1588–1600. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor 2009, zv. XXXIV, str. 75. 19 Žabota 2007 (op. 15), str. 164. 20 Valentinitsch, 1997 (op. 5), str. 424–427. 21 Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1, str. 14; Grahornik 2018 (op. 10), str. 61. 22 Koropec 1991 (op. 1), str. 117. 23 Koropec 1991 (op. 1), str. 117. 24 Žabota 2007 (op. 15), str. 171. 25 Napis na sliki inv. št. N. 23, ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor, z napisom in letnico "aetatis suae 73. 1637" ("V 73. letu starosti. 1637"); (prevod iz latinščine dr. Aleš Maver), nam razkriva, da je umrl v starosti 72 let. Gl. tudi opombo 46. 26 Žabota 2007 (op. 15), str. 171; Žabota 2003 (op. 21), str. 21. 27 Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Filippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1, str. 68, 75. 28 Grahornik 2018 (op. 10), str. 63.

29 Škafar, Vinko: Knjige in knjižnica v nekdanjem

kapucinskem samostanu v Mariboru (1613–1784). V: Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 64, 1993, št. 1, str. 68. Na portretu grofa Janeza Jakoba pl. Khisla na mrtvaškem odru v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor je zapisana letnica ustanovitve kapucinskega samostana v Mariboru 1612. 30 Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1988, str. 209, 210. Gl. tudi transkripcijo primarnega vira v: Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov: protokol II, 1-59v za leta 1612–1613. V: Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve 1992, str. 9, 10, 40–43. 31 Škafar 1993 (op. 29), str. 69. 32 Napis na kamniti plošči: Haec ecclia consecrata/ est in honorem B. V. M./Ao. MDCXX. Doma Ima/ Novembris celebratur/Anniversarium. Patro/cinium in Festo Puri/ficationis. Ta cerkev je bila posvečena leta 1620 v čast preblaženi Devici Mariji. Obletnica posvetitve se obhaja prvo nedeljo v novembru, patrocinij – žegnanje – pa na svečnico. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 69, op. 23. 33 Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Filozofska fakulteta; v Mariboru: Pedagoška akademija 1996, str. 455. 34 Koropec 1991 (op. 1), str. 118. 35 Koropec 1991 (op. 1), str. 117. 36 Koropec 1991 (op. 1), str. 118. 37 Grahornik 2018 (op. 10), str. 64; Žabota 2003 (op. 21), str. 21. 38 Curk 2007 (op. 2), str. 56. 39 Curk 2007 (op. 2), str. 56–57. 40 POMUM, inv. št. N. 100, olje na platno, 78,5 × 163,5 cm. Gl. tudi: Curk, Jože; Premzl Primož: Mariborske vedute. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl 2004, str. 28–29. 41 Datum smrti Janeza Jakoba pl. Khisla, 23. junij 1637, kot tudi napis "aetatis suae 73. 1637" najdemo na upodobitvi inv. št. N. 23 v Pokrajinskem muzeju Maribor. Gl. opombi 25 in 46; gl. tudi: Valentinitsch 1997 (op. 5), str. 427; Škafar in Grahornik navajata datum smrti 23. julij 1637, kot naj bi se glasil napis na grobnici. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35; Grahornik 2018 (op. 10), str. 63. 42 Napotnik, Mihael: Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstand zu Marburg. Marburg: M. Napotnik 1909, str. 7, op. 1 in str. 9, op. 1. Na mestu nekdanjega kapucinskega samostana je bil po letu 1892 postavljen frančiškanski samostan in cerkev. Novogradnja omenjene družinske grobnice ni uničila. Zraven Janeza Jakoba pl. Khisla so bili v njej pokopani še drugi družinski člani iz rodbine Khisl, Heinrich grof Brandis in njegova soproga Jožefa, roj. Grofica Welsersheimb (oba sta umrla leta 1869), štiriletni otrok Jožef iz družine Brandis (umrl leta 1862). Po poročanju Napotnika ima najlepšo krsto Janez Jakob II. grof Khisl, vnuk ustanovitelja samostana. Gl.: Napotnik 1909 (op. 1), str. 9, 11. V grobnici je pokopanih tudi veliko menihov. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 74. Grobnica je zaprta in za javnost ni dostopna. Nahaja se pod prezbiterijem današnje Marijine cerkve. 43 Škafar 1993 (op. 29), str. 73–74; Grahornik 2018 (op. 10), str. 65. 44 POMUM, inv. št. N. 23, olje na platno, 94 × 175 cm. Po podatkih v inventarni knjigi je sliko

Pokrajinskemu muzeju Maribor podarilo mesto Maribor leta 1938. Takratno nahajališče slike je bila grajska loretska kapela. 45 Prevod v opombi 25 v tem prispevku. 46 "Hanns Jacob Graff Kissl graff zu Gottsche Freyherr zu Kaltenbrunn, und Herr zu Purck Marburg. Erbland Jägermeister in Gräz und der Windischen March, Erbdrucksass der Fürstl. Graffschafft Görtz, weyland der in Gott abgelebten Kay. König. May. Ferdinandi II. geheimer Rath und Obrist Cammerer, und Obrist Zeigmeister auch Schlosshaubtmann zu Gräz, Fundator dises Capuciner Kloster zu Marburg 1612. gestorben den 23. Iuni. 1637." Napis navaja Khislove posesti in funkcije ter ga definira kot ustanovitelja kapucinskega samostana v Mariboru leta 1612. Na napisu preberemo, da je umrl 23. junija 1637. Po Napotnikovih opažanjih je bilo delo že v njegovem času napeto na novo platno, temeljito preslikano, prevlečene naj bi bile tudi črke besedila. Likovno skromno, a izpovedno delo Napotnik pripisuje Khislovemu dvornemu slikarju ali kateremu izmed graških mojstrov. Gl.: Napotnik 1909 (op. 42), str. 349–350, op. 1. Besedilo na sliki je skoraj identično z napisom na grobnici. Temeljna razlika je v datumu – na grobnici je omenjen julij, na sliki pa junij. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35; Grahornik 2018 (op. 10), str. 63. 47 Žabota 2003 (op. 21), str. 22. 48 Grahornik 2018 (op. 10), str. 65. 49 Schiviz, Ludwig von Schivizhoffen: Der Adel in den Matriken der Stadt Graz. Graz 1909, str. 57–59; gl. tudi: Žabota 2003 (op. 21), str. 22; Grahornik 2018 (op. 10), str. 65. 50 Na votivni podobi je morda upodobljen član družine Khisl, bodisi pobudnik Janez Jakob ali Jurij Jernej, ne izključuje pa se niti Janez Andrej Trillegk, kateremu je kmalu po letu 1641 Jurij Jernej prodal ribniški grad. Gl.: Prelovšek, Damijan: Romarska cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici – odmev Sanmichelijeve arhitekture v Sloveniji. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 20, 1982, št. 2, str. 88–92. 51 Koropec 1991 (op. 1), str. 117; Žabota 2003 (op. 21), str. 22. 52 Koblar, Anton: Črtice o kapucinskih samostanih Štajerske provincije. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 4, 1894, str. 233–234. 53 Curk 2007 (op. 2), str. 57, 59. 54 POMUM, inv. št. N. 18025, 40 × 69 cm. 55 Prevod iz nemščine Jože Curk; Curk 2007 (op. 2), str. 68; Puff, Rudolf Gustav: Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Založba Obzorja 1999, str. 31. 56 POMUM, inv. št. N. 18024, 99 × 162,7 cm. 57 Prevod iz nemščine Jože Curk; Curk 2007 (op. 2), str. 68; Puff 1999 (op. 54), str. 31; pičenski škof Vaccano je posvetil že oltar v kapucinskem samostanu oziroma cerkvi Marije Matere usmiljenja in milosti leta 1638, ki ga je financiral Jurij Jernej. 58 POMUM, inv. št. N. 8081, 35 × 42 cm, olje na pergamentu. Transkripcija in prevod iz latinščine dr. Aleš Maver: "Anno 1661 die 10. Mensis Avgusti/ Nos Franciscus Maximilianus Vavanus (pravilno bi bilo verjetno Vaccanus) Dominus in Sampaass Dei et Apostolicae sedis gratia Episcopus Petinensis suffraganeus et praepositus Labacensis sacrae Caesareae Maestatis Consiliarius nec non inclytorum Ducatus Carnioliae Statuum Deputatus consecravimus delegata ordinaria authoritate ecclesiam et altare in Aula Marpurgensi in honorem B. M. Virgine Lavretanae et reliquias sanctorum martyrum Laurentii, Vincentii et Feliciani in eo inclusimus et singulis Christi fidelibus

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

hodie unnumanum et in die anniversario consecrationis huiusmodi ipsam visitantibus quadraginta dies de vera indulgentia in forma ecclesiae consueta concessimus. In quorum fidem praesentes manu nostra propria subscriptas proprioque sigillo roboratas dedimus Marpurgi die et anno ut supra." Podpis levo spodaj: PM Episcopi Petinensis, podpis desno spodaj: Joannes Georgius Ziegler, secretarius. 59 POMUM, inv. št. N. 12680/a, 31 × 36,5 cm, olje na pergamentu, listina pritrjena na leseno podlago. Transkipcija in prevod iz latinščine dr. Aleš Maver: "Nos Joannes Marcus Episcopus Seccoviensis, Illustrissimi ac Reverendissimi Principis ac Domini Domini GUIDOBALDI Archiepiscopi Salisburgensis per utramque Styriam et Decanatum Neostadiensem in Spiritualibus Vicarius Generalis notum facimus universis has litteras inspecturis aut legi audituris et aliis quod Ecclesiae et altaris in aula Marburgensi in Honorem Beatae Mariae Virginis Lauretanae Dominicam, quae est proxima ante festum Omnium sanctorum pro anniversario Consecrationis ejusdem statuerimus atque confirmaverimus. Qua praefata Dominica semper Dedicatio eiusdem cum qadraginta dierum indulgentiis n forma ecclesiae consueta, omnibus Christi fidelibus concessis celebrabitur. In Quorum fidem praesentes has manu propria subscriptas et sigillo nostro consueto munitas dedimus Graecii Aula nostra Episcopali die decima quinta decembris Anno Millessimo Sescentesimo Sexagesimo Primo." Podpis levo spodaj: Joannes Marcus B. Secovienssis. 60 POMUM, inv. št. N. 12680/b, 33 × 67,5 cm. Papirnata listina je ob robovih poškodovana; pritrjena je na leseno podlago. Transkripcija in prevod iz nemščine dr. Aleš Maver: "… stigen sontag als den lezten vor aller heilligen wird alhier in der Burgg Mahrburg zu ehren der allerseligssten Jungfrau Maria Laureta erichten capellen dass alliahrliche Kirchweichfest mit einer predig so anfangen wird umb Halbe acht uhr dan darauf folgenden h. h. Messen begangen werden wer seine wilen … beivohnet und das gebett verrichtet hat laut origin. Bullam de dato 15 Xbris (Decembris) anno 1661. 40 Tage ablas." 61 Curk 2007 (op. 2), str. 67, 69. 62 Neznani kipar, Marija z detetom, sredina 17. stoletja, POMUM, inv. št. N. 384, v: 97 cm. 63 POMUM, inv. št. N. 9320, v: 32 cm; pr.: 11,4 cm. 64 POMUM, inv. št. N. 11506, v: 14 cm; pr.: 18,5 cm. 65 POMUM, inv. št. N. 18026, v: 340 cm. Gl.: Simoniti, Marjetica: Loretanska kapela mariborskega gradu. V: (S)toletno (s)poročilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru (ur. Drago Oman). Maribor: Pokrajinski muzej 2003, str. 41. 66 POMUM, inv. št. N. 18027, v: 340 cm. 67 POMUM, inv. št. N. 18019, 47 × 89 cm. 68 POMUM, inv. št. N. 18020, 47 × 89 cm. 69 Simoniti 2003 (op. 65), str. 40. 70 POMUM, inv. št. N. 26, olje na platno, 61,5 × 82 cm. 71 Grahornik, Matjaž: Dvorec Betnava v obdobju od 17. do konca prve četrtine 18. stoletja. V: Dvorec Betnava, Castelogica slovenica 1. Ljubljana: ZRC SAZU 2018, str. 125. 72 "Maria Mater Gratia Mater Misericordiae Tu nos ab hoste protege et in hora mortis Suscipe."/"Marija, mati milosti, mati usmiljenja, ti nas brani pred sovražnikom in nas sprejmi v smrtni uri." Gre za drugi verz liturgične pesmi, posvečene Mariji, z naslovom Memento, Salutis Auctor. Transkripcija in prevod iz latinščine dr. Aleš Maver. 73 POMUM, inv. št. N. 994, 39,5 × 48,5 cm, olje na platno. 74 Grahornik 2018 (op. 70), str. 127. Zraven omenjenih

dveh votivnih slik Grahornik v svojih dveh člankih obravnava tudi votivno sliko z inv. št. N. 63 iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor. Meni, da bi na sliki lahko bila upodobljena Janez Jakob II. grof Khisl v bolniški postelji in njegova soproga Ana Marija Šarlota, oba v molitvi pred loretsko Madono. Votivna slika ima letnico 1685. Da je bil Khisl leta 1685 morda resno bolan, priča tudi dejstvo, da je leta 1686 dal napisati oporoko. Gl.: Grahornik 2018 (op. 10), str. 68; Grahornik 2018 (op. 70), str. 130. V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor je še ena votivna slika iz loretske kapele z inicialkami donatorice a∙ m∙ g∙ v∙ p∙ g∙ g∙ k in letnico 1674, ki morda nakazuje na priprošnjo članice rodbine Khisl. POMUM, inv. št. N. 999, olje na platno, 49 × 39 cm. 75 Vizitacijski zapisnik arhidiakonata med Dravo in Muro 1657–1660 (XIX–D–26). V: Župnije na Slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve 1987, str. 58. 76 Habjanič, Oskar: Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baroka. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 62, 2014, št. 1, str. 77–78. 77 Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35. 78 Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35. 79 Koropec 1991 (op. 1), str. 118. 80 Grahornik 2018 (op. 70), str. 125, 127. 81 Curk 2007 (op. 2), str. 59. 82 Vidmar, Polona: Laurel or Cypresses. Ottoman battles on the ceiling of the Maribor castle hall. V: Srečanja dveh svetov [Elektronski vir] = The meeting of two worlds: the collected volume of the symposium 15. and 16. 10. 2015. Maribor: Pokrajinski muzej 2015, str. 66–67. Po mnenju Polone Vidmar je Janez Jakob pl. Khisl v dveh bojnih prizorih na stropu Viteške dvorane ovekovečil vojaške zasluge svojega tasta grofa Raimonda Montecuccolija v avstrijsko-turški vojni v letih 1663 in 1664. Slika na južni strani dvorane najverjetneje prikazuje bitko pri Sankt Gothardu/ Modencih. Gl.: Vidmar 2015 (op. 82), str. 69–72. 83 Curk 2007 (op. 2), str. 59. 84 POMUM, inv. št. N. 70, olje na platno, 116 × 142 cm. 85 Curk; Premzl 2004 (op. 40), str. 42. 86 G. M. Vischer/A. Trost, Mariborski grad z juga, po letu 1686, bakrorez, POMUM, inv. št. N. 1555, 12,5 × 21 cm; gl. tudi: Curk; Premzl 2004 (op. 40), str. 40–41; gl. tudi: Vischer, Georg Matthäuss: Topographia Ducatus Stiriae, faksimilirana izd. (ur. Ivan Stopar). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971, sl. 62, 63. Gre za čas, ko je bila lastnica gradu Marija Eleonora Khisl, poročena Rosenberg. Gl.: Koropec 1991 (op. 1), str. 118. 87 Koropec 1991 (op. 1), str. 118; Grahornik 2018 (op. 10), str. 65, 68. 88 Na nagrobniku je napis v latinščini, ki med drugim razkriva njegove biografske podatke. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35; Grahornik 2018 (op. 10), str. 69; Vidmar 2015 (op. 81), str. 68. 89 "Pauperum Pater, Mavortis filius, patriae amor", gl. napis na nagrobniku. Gl.: Škafar 1993 (op. 29), str. 74, op. 35. 90 Toifl, Leopold: Govorica orožja. Maribor: Pokrajinski muzej 2012, str. 75; Radovanovič, Sašo: Mariborski mestni grad. V: (S)toletno (s)poročilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru (ur. Drago Oman). Maribor: Pokrajinski muzej 2003, str. 24. 91 Simoniti 2003 (op. 65), str. 40. 92 Grahornik 2018 (op. 10), str. 69, 70. Žabota 2003 (op. 21), str. 22.

93 Curk 2007 (op. 2), str. 61. 94 Ana Marija grofica Khisl je bila hči Jurija Jerneja

grofa Khisla in Ane Marije, rojene Berka, in hkrati sestra Janeza Jakoba grofa Khisla. 95 Grahornik 2018 (op. 10), str. 70. 96 Napotnik 1909 (op. 42), str. 350, op. 1. 97 Radovanovič, Sašo: Mariborske ulice. Maribor: Kapital 2005, str. 141.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Viri

Literatura

Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, Evangeličanska postojanka pri gradu Betnava pri Mariboru. 1, 1588–1600. Maribor: Pokrajinski arhiv, zv. XXXIV, 2009. POMUM, Neznani slikar, Janez Jakob Grof Khisl na mrtvaškem odru, 1637, olje na platno, 94 x 175 cm, inv. št. N. 23. POMUM, Neznani slikar, votivna slika, 1666, olje na platno, 61,5 × 82 cm, inv. št. N. 26. POMUM, Neznani slikar, votivna slika, 1685, olje na platno, 54 × 62 cm, inv. št. N. 63. POMUM, Neznani slikar, Mestni grad, okoli 1683, olje na platno, 116 × 142 cm, inv. št. N. 70. POMUM, Neznani slikar, Grad na Piramidi, okoli 1630, olje na platno, 78,5 × 163,5 cm, inv. št. N. 100. POMUM, Neznani kipar, Marija z detetom, sredina 17. stoletja, les, v: 97 cm, inv. št. N. 384. POMUM, Neznani slikar, Votivna slika, 1677, olje na platno, 39,5 × 48,5 cm, inv. št. N. 994. POMUM, Neznani slikar, Votivna slika, 1674, olje na platno, 49 × 39 cm, inv. št. N. 999. POMUM, G. M. Vischer/A. Trost, Mariborski grad z juga, po letu 1686, bakrorez, 12,5 × 21 cm, inv. št. N. 1555. POMUM, Posvetitvena listina, 1661, pergament, ročno kolorirana, 35 × 42 cm, inv. št. N. 8081. POMUM, Večna luč, druga polovica 17. stoletja, medenina, v: 32 cm; pr.: 11,4 cm, inv. št. N. 9320. POMUM, Kotliček, druga polovica 17. stoletja, baker, železo, v: 14 cm; pr.: 18,5 cm, inv. št. N. 11506. POMUM, Posvetitvena listina s pečatom, 1661, pergament, les, vosek, ročno kolorirana, 31 × 36,5 cm, inv. št. N. 12680/a. POMUM, Listina, 1661, les, papir, 33 × 67,5 cm, inv. št. N. 12680/b. POMUM, Grbovna kartuša družine Berka, druga polovica 17. stoletja, les, 47 × 89 cm, inv. št. N. 18019. POMUM, Grbovna kartuša družine Khisl, druga polovica 17. stoletja, les, 47 × 89 cm, inv. št. N. 18020. POMUM, Spominska plošča, 1661, marmor, 99 × 162,7 cm, inv. št. N. 18024. POMUM, Spominska plošča, 1655, marmor, 40 × 69 cm, inv. št. N. 18025. POMUM, Stenski svečnik s kartušo družine Berka, druga polovica 17. stoletja, les, v: 340 cm, inv. št. N. 18026, Pokrajinski muzej Maribor. POMUM, Stenski svečnik s kartušo družine Khisl, druga polovica 17. stoletja, les, v: 340 cm, inv. št. N. 18027. Vizitacijski zapisnik arhidiakonata med Dravo in Muro 1657–1660 (XIX–D–26). V: Župnije na Slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve 1987.

Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov: protokol II, 1-59v za leta 1612−1613. V: Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve 1992. Curk, Jože: Mariborski grad. Maribor: Pokrajinski muzej 2007. Curk, Jože; Premzl Primož: Mariborske vedute. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl 2004. Grahornik, Matjaž: Dvorec Betnava v obdobju od 17. do konca prve četrtine 18. stoletja. V: Dvorec Betnava, Castellologica Slovenica 1. Ljubljana: ZRC SAZU 2018. Grahornik, Matjaž: Rodbina Khisl. V: Mariborske osebnosti (ur. Mateja Ratej). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC 2018. Habjanič, Oskar: Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baroka. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 62, 2014, št. 1. Koblar, Anton: Črtice o kapucinskih samostanih Štajerske provincije. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, letnik 4, 1894. Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Filippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1. Koropec, Jože: Mariborski grajski zemljiški gospostvi. V: Maribor skozi stoletja (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec). Maribor: Založba Obzorja 1991. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1988. Napotnik, Mihael: Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstand zu Marburg. Marburg: M. Napotnik 1909. Oman, Žiga: Evangeličanski Maribor, mesto in njegova bližnja okolica v času reformacije: besedilo razstave = Evangelisches Maribor, die Stadt und ihre nähere Umgebung in der Reformationszeit: Ausstellungstext = Evangelical Maribor, the town and its surroundings in the reformation period: exhibition text. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor 2012. Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Filozofska fakulteta, v Mariboru: Pedagoška akademija 1996. Prelovšek, Damijan: Romarska cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici – odmev Sanmichelijeve arhitekture v Sloveniji. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 20, 1982, št. 2. Puff, Rudolf Gustav: Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Založba Obzorja 1999. Radovanovič, Sašo: Mariborski mestni grad. V: (S)toletno (s)poročilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru (ur. Drago Oman). Maribor: Pokrajinski muzej 2003. Radovanovič, Sašo: Mariborske ulice. Maribor: Kapital 2005. Radovanovič, Sašo: Zakupniki in lastniki mariborskega mestnega gradu od leta 1483 do 2006. V: Podravina, letnik 6, 2007, št. 11. Schiviz, Ludwig von Schivizhoffen: Der Adel in den Matriken der Stadt Graz. Graz 1909. Simoniti, Marjetica: Loretanska kapela mariborskega gradu. V: (S)toletno (s)poročilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru (ur. Drago Oman). Maribor: Pokrajinski muzej 2003. Škafar, Vinko: Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Mariboru (1613–1784). V: Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 64, 1993, št. 1.

Toifl, Leopold: Govorica orožja. Maribor: Pokrajinski muzej 2012. Valentinitsch, Helfried: Die innerösterreichische Hofkammerpräsident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593): ein frühkapitalistischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Festausgabe für em.o. Univ.-Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997. Vidmar, Polona: Laurel or Cypresses. Ottoman battles on the ceiling of the Maribor castle hall. V: Srečanja dveh svetov [Elektronski vir] = The meeting of two worlds: the collected volume of the symposium 15. and 16. 10. 2015. Maribor: Pokrajinski muzej 2015. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Stiriae, faksimilirana izdaja (ur. Ivan Stopar). Ljubljana: Cankarjeva založba 1971. Žabota, Barbara: Družina Khisl v času reformacije in protireformacije. V: Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma, letnik 3, 2007, št. 5–6. Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1.

Summary

Valentina Bevc Varl, Oskar Habjanič

The Khisl Family in Greater Maribor and Items Kept in the Regional Museum Maribor In greater Maribor, the Khisl family was first mentioned in 1571, with its member Hans von Khisl. The transfer of their land property from Carniola to Styria began with baron Johann Jakob Khisl (1564–1637), who financed building of the Capuchin monastery and church in Maribor in 1612. In 1623, he received the title “Count of Kočevje, Baron of Fužine and Lord of Maribor”. After he became the hereditary owner of the Maribor castle in 1620, this former provincial duke’s administrative court was transformed into a castle construction – and semantic-wise, while concept-wise it was turned into a residence. He and his wife Maria, née Thanhausen had no children. Inheritance was taken by Maria’s son from her first marriage to Georg Bartholomai Zwickl, named Georg Bartholomai. He married Anna Maria Countess of Berka in 1633. He continued the renovation of the castle: in 1655 the Loretto chapel was added, as evidenced by the built-in stone inscription tablets. In the chapel, there are three documents from 1661 preserved as well as the original equipment: a statue of the Black Madonna with a child, a sanctuary lamp, holy water font, two wall-mounted candlesticks with coat of arm fields and freestanding coat of arm fields of the Khisl and Berka families. When the chapel was consecrated in 1661, the owner of the castle was Count Johann Jakob II. Khisl, son of Georg Bartholomai Khisl and Anna Maria, née Berka. Seventeen votive images dating back to the years between 1661 and 1732 were preserved in the chapel. The Khisls also financed building of the Loretto chapel in the former Augustine monastery at Sveta Trojica. After Georg Bartholomai died, his son Johann Jakob II. (1645–1689) took over the inheritance. In 1674, he married Anna Carolina Polixena, the Countess of Montecuccoli (1660–1733). He converted the Maribor castle and had the Knight's Hall arranged (stucco work: Alessandro Serenio, 1679–1681; paintings: Lorenzo Lauriga, around 1680). After Johann Jakob II. the castle was inherited by his daughter Maria Eleonora (1676–1725), who was married to Leopold Josef the Count of Ursini-Rosenberg and had no children. Her legacy was inherited by Franz Jakob, Count of Brandis (born in 1677), son of Anna Maria, Countess of Khisl (1643–1703), and her second husband, Adam Wilhelm, Count of Brandis. •

Metoda Kokole Muzikološki inštitut ZRC SAZU

Pesem, pojdi k mojemu gospodu ("Canzon vatten’ al mio signore")

Glasbeniki in podporniki glasbene umetnosti – gospodje Khisli

lani vsaj treh generacij družine Khisl iz 16. stoletja nedvomno sodijo med najpomembnejše in dolgoletne podpornike glasbene umetnosti v Notranji Avstriji, na ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj njenih meja.1 O njihovih glasbenih aktivnostih pričajo nekatere sekundarne beležke v raznem arhivskem gradivu, predvsem pa devet glasbenih tiskov, ki so jih med letoma 1561 in 1615 tedaj uveljavljeni skladatelji naslovili na posamezne družinske člane. Ta posvetila razkrivajo odlično glasbeno izobrazbo Khislov ter njihovo razgledanost, radodarnost in naklonjenost do te umetnosti na splošno. Prvi član družine, ki je javno podpiral glasbena prizadevanja, je bil ljubljanski meščan Vid Khisl (?–1547). Leta 1528 je začel graditi grad Fužine (izvirno "Kaltenbrunn"), uro hoda od Ljubljane, po katerem so se pozneje imenovali njegovi potomci. O njegovem odnosu do glasbe izvemo iz posvetila prve pesmarice v slovenskem jeziku Eni psalmi, ki jo je leta 1567 Primož Trubar posvetil njegovemu vnuku Juriju Khislu.2 Med drugim je tam zapisal, da je spoštovani gospod Vid Khisl gojil veliko ljubezen do vseh svobodnih umetnosti, posebej do glasbe. Iz istega vira izvemo tudi, da je prav on pregovoril mestni svet, da je podprl štiri umetnike na vseh inštrumentih, s strunami, trobilih in (stolpnem) orgelskem rogu. Očitno je res zasluga Vida Khisla, takrat ljubljanskega župana, da so v Ljubljano leta 1544 na uradno vabilo mestnega sveta prišli t. i. mestni piskači.

Glasbena prizadevanja Vidovega edinca Janeza (ok. 1530–1593) so že bolje dokumentirana in posredno dokazujejo siceršnja dognanja zgodovinarjev, da se je ta skupaj z rastjo svojega premoženja strmo vzpenjal tudi po družbeni lestvici.3 Leta 1569 je bil sprejet med viteze in 1590 povzdignjen v baronski stan. Nadvojvoda Karel mu je zaupal številne odgovorne dvorne službe. Sredi osemdesetih let je bil vsekakor med največjimi posestniki in najbogatejšimi Kranjci. Kot plačilni mojster Vojne krajine je imel tako rekoč v svojih rokah deželno blagajno, v katero je večkrat posegel tudi za podporo glasbenikom in glasbeni umetnosti. Značilno zanj je bilo združevanje zagrizenega protestantizma s službami na notranjeavstrijskem katoliškem dvoru, kjer so v tedaj eni pomembnejših evropskih dvornih

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 1a in 1b:

Naslovnica in začetek posvetila v prvi slovenski pesmarici Eni psalmi, ki jo je leta 1567 Primož Trubar posvetil Juriju Khislu. (Faksimilirana izdaja; Ljubljana: Cankarjeva založba 1967)

kapel delovali številni italijanski skladatelji. Ob prirojenem nagnjenju do glasbe se je Janez Khisl na svojih poslovnih poteh, a tudi v italijanskih univerzitetnih središčih, predvsem v Padovi, kjer so od konca šestdesetih pa do sredine osemdesetih let 16. stoletja študirali njegovi sinovi, navduševal nad vsem lepim, kar je tam slišal. Z vrhunsko italijansko glasbo pa se je nedvomno srečeval tudi v Gradcu, kamor se je verjetno preselil že pred letom 1582. Leta 1590 je osebno posredoval za zaposlitev beneškega organista in skladatelja ter člana graške dvorne kapele Annibala Perinija (ok. 1560–1596)4 v protestantski cerkvi štajerske prestolnice. Skladatelji, s katerimi je prišel v stik, so prisluhnili njegovemu navdušenju ter njemu in njegovim štirim sinovom zaradi ugleda, vpliva, težke mošnje, vendar tudi iskrenega prijateljstva poklonili vrsto svojih glasbenih del, devet v Benetkah natisnjenih glasbenih zbirk. Statusni simbol Janeza Khisla in tudi njegovih sinov je predstavljal predvsem novozgrajeni fužinski grad, po katerem se je tudi imenoval (it. "da Coltenpruen" ali "da Khaltenprun") in ki je postal pravo stekališče umetnikov ter protestantskih versko-literarnih delavcev. Med

zadnjimi so svoje podpornike Khisle posebej izpostavili Primož Trubar (v vseh izdajah svoje glasbene pesmarice Eni psalmi: 1567, 1574 in 1579), Jurij Dalmatin in Felicijan Trubar (razširjeni izdaji te pesmarice iz let 1584 in 1595). Člana Janezovega gospodinjstva sta bila v zgodnjih osemdesetih letih jezikoslovec in zgodovinar Hijeronim Megiser, tedaj domači učitelj njegovih mlajših sinov, in Lenart Merharič, v desetletjih pred tem preceptor obeh starejših.5 Tako Megiser kot Merharič sta bila sodeč po notici v enem od italijanskih glasbenih tiskov tudi amaterska glasbenika. Najzgodnejše znano glasbeno posvetilo sega v leto 1561, ko je Janezu Khislu slepi tržaški lutnjist Giacomo Gorzanis (ok. 1530–po 1574), po rodu iz južnoitalijanske Apulije, posvetil svojo prvo knjigo tabulatur za šeststrunsko renesančno lutnjo.6 Gorzanis se je Janeza hvaležno spomnil tudi v posvetilu svoje prve knjige napolitan za glas in lutnjo iz leta 1570,7 ki jo je sicer naslovil na takrat še mladoletnega Janezovega prvorojenca Jurija, da bi se uril v petju ob spremljavi lutnje.8 Iz vsebine posvetilnega pisma iz leta 1561 lahko razberemo, da je bil Gorzanis Khislov osebni znanec, poznal je njegovo delovanje in je

Sl. 2a in 2b:

Naslovnica prve knjige skladb za lutnjo Giacoma Gorzanisa, natisnjene v Benetkah 1561, in posvetilo Janezu Khislu Fužinskemu. (©Bibliothèque nationale de France, Pariz, sign. Rés Vmd. 73)

slovensko govoreče dežele že pred tem obiskal. Iz besedila bi se dalo morda celo sklepati, da je bil slepi lutnjist tudi Khislov mentor igranja na lutnjo.9 Gorzanisovo posvetilo je sicer za tisti čas značilna zahvala podporniku in financerju ter poklon občudovalcu ali celo plemenitemu učencu, amaterskemu glasbeniku.10 Janez Khisl se takrat na družbeni lestvici še ni vzpel tako visoko, da bi skladatelj lahko iskal zavetje ali izboljšanje lastnega statusa pod njegovim imenom. To zadnje pa je bilo verjetno vsaj deloma razlog za posvetili dveh glasbenih zbirk v osemdesetih letih, ko so tudi že njegovi mlajši sinovi študirali v tujini in je sam prebival v Gradcu. Nedvomno je prav tam spoznal bolonjskega skladatelja Matthio

Ferrabosca (1550–1616), ki je tedaj služboval v nadvojvodovi dvorni kapeli. Ferrabosco je leta 1585 nanj naslovil zbirko štiriglasnih kanconet, svoj edini danes znani tisk.11 V njej je objavil enaindvajset priljubljenih lahkotnih kitičnih posvetnih pesmi.12 V posvetilnem pismu, ki ga je skladatelj Ferrabosco datiral v Benetkah 15. januarja 1585, jasno pove, da je s posvetilom Janezu Khislu (tedaj tudi zakupniku gradu Khislstein v Kranju)13 želel vsakomur jasno pokazati spoštovanje do posvečenca, ki ga občuti zaradi njegovih redkih vrlin in tudi zato, ker je poseben ljubitelj ter podpornik glasbe. Še bolj kot tipizirano posvetilo je zanimiva uvodna skladba zbirke, ki ni kitična kanconeta, kot druge, temveč prosto komponirana posvetilna pesem: Canzon, vatten’ hormai, vatten’al mio Signore (Pesem, pojdi že, pojdi k mojemu Gospodu),14 ki jo – "rime in glasbo" – Ferrabosco neposredno naslavlja na svojega pokrovitelja. Skladba je bila torej napisana in uglasbena prav za dobrotnika Janeza Khisla in je zato veliko bolj osebna kot sámo formalno posvetilo na naslovnici. Podoben značaj ima tudi posvetilno pismo, natisnjeno pred didaktično zbirko petglasnih madrigalov raznih priljubljenih skladateljev Glasbena vaja,15 ki jo je uredil – skladbe izbral in priredil za vajo in prijetni študij – Lodovico Balbi (ok. 1545–1604) iz Padove in jo leta 1589 naslovil na Janeza Khisla in njegove štiri sinove (Jurija, Vida, Janeza Jakoba in Karla).16 V znak posebnega spoštovanja in želje po pokroviteljevem zavetništvu je dal na naslovnici namesto običajnega tiskarjevega znaka natisniti Khislov grb. To je bilo sicer v navadi samo pri resnično mogočnih pokroviteljih, kot so bili predvsem vladarji. Tudi ta zunanji znak dokazuje, da je bil Janez Khisl resnično ena najpomembnejših osebnosti tedanjega notranjeavstrijskega dvora.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 3a in 3b:

Naslovnica zbirke štiriglasnih kanconet Matthie Ferrabosca iz leta 1585 in sopranski part pesmi, posvečene Janezu Khislu "Canzon vatten’ hormai".

Lodovico Balbi, takrat kapelnik v minoritski cerkvi Il Santo v Padovi, Janeza Khisla verjetno ni poznal osebno ali pa vsaj ne dobro. Zato se v posvetilnem pismu dovolj uradno izraža o tem, kako se mu je končno uresničila želja, da vsemu svetu jasno pokaže svoje spoštovanje in veliko uslužnost do vseh presvetlih gospodov (torej sinov), in se sklicuje na njihovo "hišo", torej na družino, ki mu je naklonila milost, da se lahko njegove skladbe okrasijo z njihovim veličastnim imenom, in mu obljubila svojo zaščito.17 Gre torej za neposredno iskanje zavetništva, nedvomno pa tudi zahvalo za pričakovano ali pa že prejeto finančno podporo. Iz nadaljevanja izvemo tudi, da so posvečenci "zelo izvedeni v glasbi in imajo izbran okus ter da so vedno pripravljeni velikodušno izkazati podporo svojim služabnikom [tj. glasbenikom]". Posredno je bilo Janezu Khislu posvečenih še nekaj drugih glasbenih del, v katerih posvetilih

(©Uppsala universitetsbiblioteket, sign. Utl.vok.mus.tr. 336–339)

Sl. 4:

Naslovnica zbirke Musicale essercitio Ludovica Balbija iz leta 1589 z grbom družine Khisl (©Biblioteca Nazionale Marciana, Benetke, sign. MUSICA 298)

Sl. 5:

Notna stran leta 1570 Juriju Khislu posvečene zbirke napolitan Giacoma Gorzanisa s pevskim glasom v menzuralni notaciji in tabulaturo za spremljavo na šeststrunski renesančni lutnji. (©Biblioteca Nazionale Centrale di Firenze, sign. E.6.5.71(2))

Pozneje je Jurij Khisl Fužinski postal pravi velikaš na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, saj je od očeta po letu 1583 dobil veliko posesti, nekatere pa je dokupil tudi sam; poleg povsod navedenih Konjic ter pozneje gospoščin Ptuj in Maribor je bil skupaj z očetom Janezom v osemdesetih letih tudi zakupnik Khislsteina v Kranju. Še zelo mlad, verjetno leta 1567, je odšel na študij v Padovo. To univerzitetno mesto je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih tudi zbirališče vrste bolj ali manj znanih glasbenikov in skladateljev. Jurijev preceptor je bil Lenart Merharič, ki je v Padovi skrbel tudi za štajerskega plemiča Wolfganga Stubenberga. Iz časa Jurijevih študijskih let v Padovi oziroma kot posledica le-teh je skupno posvetilo knjige štiriglasnih recercarjev Wolfgangu Stubenbergu in Juriju Khislu leta 1574.20 Avtor zbirke je eden pomembnejših severnoitalijanskih skladateljev Claudio Merulo (1533–1604), takrat organist pri sv. Marku v Benetkah.21 Osem let pozneje, leta 1582, je Juriju Khislu, tedaj že uveljavljenemu kranjskemu velikašu, svojo prvo knjigo madrigalov22 posvetil tudi Pietro Antonio Bianco (1540–1611), eden izmed vodilnih članov dvorne kapele nadvojvode Karla v Gradcu. Bianco je bil po rojstvu Benečan in je kot pevec (od 1579), pozneje sokapelnik in končno kapelnik na nadvojvodovem dvoru uvajal načela beneškega glasbenega sloga. Iz posvetilnega besedila ni mogoče razbrati, ali je Jurija Khisla osebno poznal ali mu je zbirko posvetil zaradi siceršnjega ugleda Khislov kot družine posebnih ljubiteljev glasbe v Notranji Avstriji. Zbirka vsebuje dvanajst madrigalov in štiri skladbe tipa kitične kanconete, ki vse sodijo v okvir družabne glasbe za razvedrilo. Tako štiriglasni madrigali Pietra Antonia Bianca kot pet- in šestglasni madrigali, ki jih je od okoli leta 1570 v Padovi delujoči flamski skladatelj Filippo de je bil prvo imenovan njegov najstarejši sin Jurij Duc (ok. 1550–po 1586) štiri leta zatem posvetil vsem (1555–1605). Taka je že omenjena Gorzanisova zbirka 18 glasbeno aktivnim Khislom (predvsem najmlajšima), napolitan, zapisanih v obliki partiture sopranskega sodijo med značilne primere glasbenega repertoarja, glasu v navadni menzuralni notaciji z dodano vrstico tabulature za spremljavo na lutnji. Iz posvetila je očitno, ki je živel predvsem izven poklicnih krogov. De Ducova prva knjiga madrigalov,23 tiskana leta 1586, je da je bil mladi Jurij Khisl glasbeno nadarjen in je o še posebno zanimiva, saj predstavlja prerez tedanjega glasbi ter igranju – na lutnjo – tudi že nekaj vedel.19 Morda je bil njegov učitelj, vsaj občasno, tudi Gorzanis. študentskega glasbenega repertoarja.24

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 6a in 6b:

Posvetilno pismo, ki ga je skladatelj v glavi naslovil na najmlajša sinova Janeza Khisla, Janeza Jakoba in Karla Khisla – "Blagorodnima gospodoma, gospodoma Janezu Jakobu in Karlu Khisl s Fužin in Konjic, itd., dednima lovskima mojstroma Vojvodine kranjske in Slovenske marke ter točajema preslavne Goriške grofije, svojima prečastitima pokroviteljema"25 –, je zaradi svoje dokumentarno izčrpne vsebine še posebno dragoceno. V nadaljnjem besedilu namreč omeni tudi očeta Janeza, starejša brata Jurija in Vida ter nekatere druge plemiče iz glasbene "druščine".26 Zbirka vsebuje trinajst madrigalov, od katerih je prvi, Giovan Giacomo et Carlo, tudi besedilno skladateljevo avtorsko delo in je kvalitetni primer posvetilne skladbe. Ta elegantni madrigal je Filippo de Duc oblikoval tradicionalno v smislu niza jasno oblikovanih glasbenih delov, sosledja polifonih in homofonih delov. Besedilo je namreč deljeno na tri vsebinske dele: v prvem je opis naslovljencev, drugi hvali njune vrline in skromno govori o poklonjeni "pesmi", tretji pa izraža iskreno prijateljstvo.27 Prvoimenovani posvečenec Janez Jakob Khisl (1565–1637) je bil očitno glasbeno najbolj nadarjen in izobražen, saj je zanj izpričano, da se je kot nekateri drugi bolj nadarjeni plemiški amaterji preizkusil tudi v skladanju madrigalov in motetov. Leta 1591 je namreč Ricciardo Amadini v Benetkah natisnil njegovo zbirko madrigalov in motetov za štiri in pet glasov.28 Več kot naslov se do danes žal ni ohranil, tako da o glasbeni vsebini zbirke ne moremo govoriti, vemo pa, da je zbirko v beneško tiskarno brez vnaprejšnjega soglasja avtorja poslal Hijeronim Megiser ter jo takoj po natisu za izvajanje v okviru dejavnosti univerze poslal v Tübingen.29 Megiserjevo posvetilno pismo te glasbene zbirke, ki govori o posvečencu in njegovi družini, se je v celoti ohranilo kot del posvetilnih besedil, ki jih je Megiser kot predgovore dal natisniti leta 1611 v svojem prevodu potopisa Marca Pola, posvečenem bratoma Janezu Juriju in Karlu Khisl.30 Iz prvega nemškega posvetila izvemo tudi za okoliščine nastanka te glasbene zbirke ter njeno pot v tiskarno in s tem v javnost.31

Od vseh Janezovih sinov se je prav Janez Jakob povzpel najvišje, saj je bil po spreobrnitvi v katoliško vero leta 1623 celo povzdignjen v grofovski stan, prebival pa je večinoma v Gradcu.32 V tisti čas datira tudi zadnje znano posvetilo Khislovi družini. Leta 1615 je bil namreč Janez Jakob glavni in edini posvečenec didaktične zbirke Musica vaga et artificiosa Romana Michiellija (1575–1659).33 To je bil skladateljev zgodnji – komaj drugi – glasbeni tisk.

Naslovnica in posvetilo zbirke madrigalov graškega dvornega glasbenika Pietra Antonia Bianca, posvečene leta 1582 Janezu Khislu. (©Museo internazionale e biblioteca della musica di Bologna, sign. R.402)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 7a in 7b:

Naslovnica zbirke madrigalov, ki jo je Filippo de Duc leta 1586 posvetil Janezu Jakobu in Karlu Khisl, posredno pa tudi očetu, starejšima bratoma, družinskim učiteljem in prijateljem, ter sopranski part skladbe, ki tudi z besedami slavi glavna posvečenca. (©Bayerische Staatsbibliothek, München, sign. 4 Mus. pr. 189, Beibd. 3)

Opombe

Drugi de Ducov naslovni posvečenec je Karel Khisl (1567–1648), ki ga zgodovinska literatura skorajda ne pozna, med glasbeniki pa je bil očitno dovolj priljubljen, saj ga omenjata še dve drugi posvetili (Barbato in Balbi). Še manj je znanega o Vidu Khislu (1561–1609), ki je opravljal visoke vojaške službe in je bil leta 1601 imenovan celo za generala Vojne krajine. Umrl je samski. Njegovo ime se skupaj s Karlom omenja v treh posvetilih glasbenih del med 1586 in 1589, vendar v vseh nastopata le v družbi treh ali štirih bratov Khisl.34 Leta 1587 so bili mlajši trije bratje Khisli deležni še enega glasbenega darila oziroma posvetila. Antologijo triglasnih kanconet35 vrste bolj ali manj znanih padovanskih skladateljev je zanje pripravil Angelo Barbato, znan v Padovi med 1583 in 1587 kot amaterski glasbeni založnik in skladatelj. Njegove kanconete so bile tako priljubljene, da je bila zbirka – sicer brez posvetila – še dvakrat ponatisnjena (1589 in 1594). Od vseh navedenih posvetil članom družine Khisl so zagotovo najbolj osebna posvetili Giacoma Gorzanisa in posvetilo Filippa de Duca. Oba skladatelja sta bila zagotovo družinska prijatelja in sta za glasbeno življenje na Slovenskem od vseh omenjenih najbolj pomembna. Druga posvetila so bolj formalna, a glasbena dela, ki jih vsebujejo, so nedvomno izvajali tako na domovih družine Khisl kot drugje na Kranjskem in Štajerskem. •

1 Pričujoče besedilo v glavnem izhaja iz daljšega

prispevka, objavljenega leta 2008, Kokole, Metoda: Protestantski podporniki glasbe ter glasbena ustvarjalnost in poustvarjalnost na Slovenskem v drugi polovici 16. stoletja. V: Primož Trubar 1508–1586: Ob petstoti obletnici rojstva = On the Five-Hundredth Anniversary of his Birth (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2008, str. 75–113. Prvi, ki je opozoril na pomen vseh glasbenih posvetil Khislom, je bil Danilo Pokorn, ki pa ob pisanju svoje razprave ni imel na voljo vsega gradiva. Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1996, str. 447–459. V zadnjem času tudi Bagarič, Alenka: Glasba v plemiških salonih po pričevanju skladateljskih posvetil. V: Zgodovina glasbe na Slovenskem 1: Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja (ur. Jurij Snoj). Ljubljana: Založba ZRC 2012, str. 427–442. Juriju Khislu so bili posvečeni tudi vsi razširjeni ponatisi iz let 1574, 1579, 1584 ( J. Dalmatin) in 1595 (F. Trubar). Faksimilni ponatis: Eni psalmi, ta celi catehismus [...]. Ljubljana: Cankarjeva založba 1967 in tudi komentirana nova izdaja v: Zbrana dela Primoža Trubarja, zvezek 4 (ur. Jonatan Vinkler). Ljubljana: Rokus, Slovensko protestantsko društvo 2006, str. 238–269; v zadnjem posvetilo ni objavljeno. Gl. komentarje in celotne prepise posvetil ter uvodnih besedil v: Sakrausky, Oskar (ur.): Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Dunaj: Evangelischer Presseverband 1989, str. 432–458. O Vidu Khislu in njegovih zaslugah govori na predzadnji strani izvirnega nemškega posvetilnega predgovora Sakrausky 1989 (v tej opombi), str. 455–456. O družini Khisl je doslej najobširneje gradivo objavljeno v: Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1, str. 1–26. O Janezu Khislu gl. tudi Valentinitsch, Helfried: Der innerösterreichische Hofkammerprä sident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593). Ein frühkapitalischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Forschungen zur Geschichte des Alpen-Adria-Raumes: Festausgabe für em.o. Univ.Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997, str. 403–431. O njegovih posestih in vezeh na Štajerskem tudi Grahornik, Matjaž: Rodbina Khisl. V: Mariborske osebnosti (ur. Mateja Ratej). Ljubljana: Založba ZRC 2018, str. 61–62. O posameznih družinskih članih beremo tudi v obeh posvetilih, vključenih v: Polo, Marco: Chorographia Tartariae. Leipzig: Henning Grosse der Jüngere 1611, fol. [10r–15v]; gl. http://digi.ub.uni-heidelberg.de/digit/ polo1611. Gl. tudi op. 30, spodaj. Perini je bil tudi sicer varovanec kranjskega plemstva in njegove skladbe so znane tudi iz preživelega lokalnega glasbenega repertoarja. Grabnar, Klemen: Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig = Selected Works from the Hren Choirbooks 1. V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 51. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2017, str. XII–XIV. O Megiserjevi in Merharičevi povezavi z družino Khisl gl. podrobneje v: Kokole, Metoda: Musicale essercitio: O glasbenem izobraževanju slovenskih protestantov. V: Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica 2009, str. 167–169, glede nadaljnje

literature predvsem opombi 31 in 36.

6 "Intabolatura di liuto di Messer Iacomo Gorzanis cieco

Pugliese, habitante nella città di Trieste. Nouamente da lui composto et per Antonio Gardano stampato et dato in luce. Libro primo. In Venetia appresso di Antonio Gardano. 1561." Zbirka je izšla v sodobni kritični izdaji: Gorzanis, Giacomo: Skladbe za lutnjo = Compositions for Lute: Intabolatura di liuto. Libro primo (1561) (ur. Alenka Bagarič). V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 53. Ljubljana: Muzikološki inštitut ZRC SAZU in SAZU 2011. Prim. tudi faksimilno izdajo: Gorzanis, Giacomo: Intabolatura di liuto, I–III. Ženeva: Editions Minkoff 1981, str. 7–78. 7 "Il primo libro di napolitane che si cantano et sonano in leuto. Nuouamente composte da Iacomo Gorzanis leutanista cittadino della magnifica città di Trieste. In Vinegia appresso Girolamo Scotto, M D LXX." Zbirka je izšla v sodobni kritični izdaji: Gorzanis, Giacomo: Il primo libro di napolitane che si cantano et sonano in leuto (1570); Il secondo libro delle napolitane a tre voci (1571) (ur. Alenka Bagarič). V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 51. Ljubljana: Muzikološki inštitut ZRC SAZU in SAZU 2007, str. I–XXI in 1–51. 8 O Gorzanisovih vilanelah več Bagarič, Alenka: "Villanelle alla napolitana" Giacoma Gorzanisa in njegova vloga v širitvi vilanele iz Italije na Kranjsko in v sosednje avstrijske dežele (doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani 2009. 9 "Naj Vam ne bo manj dragoceno, čeprav ste navajeni na rezgetanje konjev ter zvok trobent in bobnov, da Vas Vaš služabnik Gorzanis razveseljuje s harmonijo lutnje, kakor je Hiron s kítaro razveseljeval Ahila." Prevod celotnega posvetila je objavljen v: Bagarič, Alenka: Posvetila Giacoma Gorzanisa v knjigah glasbe za lutnjo (Benetke 1561, 1563, 1564). V: Muzikološke razprave. In memoriam Danilo Pokorn (ur. Nataša Cigoj Krstulović idr.). Ljubljana: Založba ZRC 2004, str. 23–24. 10 "Presodil sem, da je bila moja dolžnost izdati svoja s trudom ustvarjena dela v tabulaturi pod Vašim velikodušnim in prevzvišenim imenom, ki ga imam med svojimi pomembnimi in spoštovanimi gospodi za najpomembnejše in najbolj spoštovano." Bagarič 2004 (op. 9), str. 24. 11 "Canzonette a quattro voci di Matthia Ferrabosco da Bologna, servitore del Sereniss. Arciduca Carlo d’Austria. Libro primo. Nouamente composte, et date in luce. In Venetia presso Giacomo Vincenzi, et Ricciardo Amadino, compagni, M D LXXXV." 12 Ferraboscove kanconete iz te zbirke so bile celo tako priljubljene, da jih je kar devet v priredbi za lutnjo ponovno izšlo leta 1594 v antologiji flamskega lutnjista Adriana Denssa Florilegium. Dve kanconeti sta objavljeni v: Federhofer, Hellmut: Niederländische und italienische Musiker der Grazer Hofkapelle Karls II. 1564–1590. V: Denkmäler der Tonkunst in Österreich, zvezek 90. Dunaj: Österreichischer Bundesverlag 1954, str. 98–101. 13 Iz posvetila: "Al molto illustre Signor Cavaglier Cesareo: Il Signor Giovanni Khisl da Khaltenprun, Khilstein, et Gonouits, Capitano di Postoima, Supremo Mastro di Caccia del Cragno, et della Marcha di Schiavonia, Gran Scudiero del Contado di Goritia, Consigliero di S. Mae. Cesarea, et Presidente della Camera Aulica del Serenissimo Principe Carlo Arciduca d’Austria, mio Signor colendissimo." 14 Izvirno besedilo pesmi: "Canzon vatten’hormai, / vatten’al mio Signore, / seggio d’ogni bontà, d’ogni valore, / digli ch’io pur bramai, / portar la gloria sua da Battro

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Viri

a Thile, / con honorato stile, / mancò’l poter la volontà fu assai, / però se poco è’l don non l’habbi a vile, / poi ch’al suo nome sacro, / queste rime et la musa mia consacro." [V prostem prevodu: Pesem, pojdi že, / pojdi k mojemu Gospodu, / polnemu vsakovrstne dobrote, vseh vrlin, / povej mu, da si tudi želim, / da njegovo slavo ponesem do daljnih koncev sveta / na časten način, / manjka mi moči, a imam dobro voljo, / čeprav je majhen dar, ne preziraj ga, / saj njihovemu posvečenemu imenu, / te rime in svojo muzo poklanjam.] 15 "Musicale essercitio di Ludovico Balbi Maestro di Capella del Santo di Padoa a cinque voci. In Venetia appresso Angelo Gardano. M. D. LXXXIX.". Gl. tudi Spanò, Roberto:Il Musicale Essercitio di Ludovico Balbi. V: Rassegna veneta di studi musicali, letnik 9–10, 1993–1994, str. 107–130. 16 Iz posvetila: "Al molto illustre Cavalliere Il Signor Giovanni Chisel da Coltemprun, et Gonouiz, etc. Hereditario Maestro di Caccia nel Ducato del Cragno, et della Marca Schiauona, et Scudiero supremo dell’Illustriss. Contado di Goritia Consigliero di sua Maestà Cesarea, Presidente della Camera Aulica del Sereniss. Arciduca Carlo d’Austria, et Capitano di Pistogna. Et allì molto Illustri Sig. Suoi Figlioli gli Signori Giorgio, Guido, Gioan Giacomo, et Carlo Chiseli da Coltemprun, et Gonouiz, etc. Hereditarij Maestri di Caccia nel Ducato del Cragno, et della Marca Schiauona, et scudieri supremi dell’Illustrissimo Contado di Goritia miei Signori Colendissimi." 17 Iz posvetila: "[...] et è che hauendo io per esercitio, et particolar mio studio ridotte insieme queste mie fatice, hò eletto dedicarle à VV. SS. MM. Illustri sicuro, che si come dianzi hanno dato gran saggio d›amarmi, per hauermi conosciuto fedel servitor della M. Illus. sua Casa [...]." Gl. tudi Kokole 2009 (op. 5), str. 177–179. 18 Gl. zgoraj, op. 7. 19 Skladatelj v nagovoru dejansko opiše svoje razmerje do posvečenca, ki je "figliolo", torej "sinko", plemenitega gospoda Janeza Khisla, in že takoj na začetku omenja svojo "naklonjenost in spoštovanje" do velikodušnega roditelja, ki ga je prepričala, da z njegovim sinom podeli nekaj svojih skladbic, še posebno ker ga je spodbudila tudi mladeničeva podedovana milina duha in ga zato ne bi prikrajšal za stvari, ki bi mu utegnile koristiti. Gl. tudi Kokole 2008 (op. 1), str. 177–179. 20 Iz posvetila: "Illustribus Wolfgango Baroni a Stubmberg, et Georgio Khisl a Khaltemprun. Adolescentibus non solum genere ac nobilitate Claris, sed etiam ingenio gratia, Naturae, Virtutisque bonis omnibus ornatissimis. Claudius Merulus Corriggiensis." 21 "Il primo libro de ricercari da cantare, a quattro voci di Claudio Merulo da Correggio, organista in San Marco dell’Illustrissima Signoria di Venetia. Nouamente composti et dati in Luce. Con privilegio. Libro primo. In Venetia. Appresso li figliuoli di Antonio Gardano. 1574." Čeprav bi po naslovu (naslovnici) lahko sklepali, da gre za štiriglasne vokalne skladbe, parti v resnici nimajo besedila in gre za štiriglasni inštrumentalni ansambel. Zbirka je bila izdana tudi v sodobni notaciji: Ladewig, James (ur.). Italian Instrumental Music of the Sixteenth and Seventeenth Centuries, zvezek 5. New York; London: Garland 1987; Claudii Mervuli opera omnia (ur. Bastian Jacobus), zvezek 9. Holzgerlingen: American Institute of Musicology 1996. Gl. tudi Kokole 2008 (op. 1), str. 84. 22 "Il primo libro de madrigali a quattro voci di Pietro Antonio Bianco servitore del Sereniss. Principe Carlo Arciduca d’Austria, etc. nouamente composti, et dati

in luce. In Venetia appresso Angelo Gardano. M D LXXXII." En madrigal je objavljen v: Federhofer 1954 (op. 12), str. 94–97. 23 "Di Filippo de Duc Fiamengo il primo libro de madrigali a cinque et sei voci nouamente composti, et dati in luce. In Venetia presso Giacomo Vincenzi, et Ricciardo Amadino, compagni. M D LXXXVI." 24 O zbirki in njeni vsebini podrobno v: Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: Prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Filippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1, str. 67–90. 25 Iz posvetila: "Allì molto Illustri Signori li Signori Gio: Giacomo et Carlo Chiseli da Caltenprun et Gonobiz, etc. Heredetarij Maestri di Caccia del Ducato di Cragno, et della Marca Schiauona, et Scudieri dell’ Illustrissimo Contado di Goritia, Padroni miei Colendissimi." 26 Brata barona Stubenberg, baron Egk in Hungerspach ter gospod Gleispach. En madrigal je posvečen Lenartu Merhariču. V posvetilu pravi, da mu je prišlo na misel, da bi svoja glasbena dela objavil pod okriljem njunih blagorodnih in slavnih imen, a tudi zato, ker sta že izven sveta amaterjev in sta podpornika vrlin, predvsem pa glasbe, tako kot tudi gospod oče. To je spoznal tudi ob stalnem muziciranju tako z njihovimi gospostvi kot tudi skupaj z vso častitljivo druščino. Prepis celotnega besedila posvetila in slovenski prevod sta objavljena v: Kokole 2007 (op. 24), str. 68 (prevod) in 84 (prepis). 27 V izvirniku: "Giovan Giacomo et Carlo, / spirti felici et rari, / di generoso ardir di virtu pari. / Di vostri merti al segno / non gionge stil di pelegrino ingegno, / ne’l mio si roco canto, / può darvi pregio o vanto. / Pur consacro Chisel, / al vostr’honore lo stil e’l canto, / e’l canto e’l core." Besedilo je v celoti transkribirano in prevedeno ter skladba objavljena v sodobni notaciji. Gl. Kokole 2007 (op. 24), str. 76 in 85–89. 28 "Il primo libro de madrigali et motetti a 4 et 5 voci composti gia dal molto ill. Signor, il Signor Giovanni Giacomo Khisl L. Barone in Kaltenprun, Khislstain et Gonobitz etc. Hereditario Maestro delle caccie del Ducato de Cragno et della Marcha Schiavona, et Scudiero Haereditario del Illustr. Contado di Goritia etc. Venetia appr. Amadini, 1591." 29 Kokole 2009 (op. 5), str. 168. 30 Na posvetilo je opozorila Alenka Bagarič. Gl. Bagarič 2012 (op. 1), str. 435 in 441 (op. 22). Posvečenec sicer ni bil oče družine, temveč skladatelj sam, torej Janez Jakob Khisl. Polo 2011 (op. 3), fol. [10r–15v]. 31 Polo 2011 (op. 3), fol. [8v in 14r–15v]. 32 O Janezu Jakobu in njegovem pomenu za Štajersko oz. Maribor gl. tudi Grahornik 2018 (op. 3), str. 63–65. 33 "Musica vaga et artificiosa, continente motetti con oblighi, et canoni diuersi, tanto per quelli, che si dilettano sentire varie curiosità, quanto per quelli, che vorranno professare d’intendere diuersi studii della musica. Di D. Romano Michieli Romano. Nouamente composta, et data in luce. In Venetia appresso Giacomo Vincenti. M D C XV." 34 O bratih Vidu in Karlu največ podatkov prinašata obe posvetili (nemško, datirano v Leipzigu 1. januarja 1611, in sledeče italijansko, podpisano 20. januarja 1591 v Gradcu) v zgoraj omenjenem Megiserjevem prevodu, tiskanem leta 1611. Polo 2011 (op. 3), fol. [6r–8v, 12v–13r in 16r–16v]. 35 "Canzonette a tre voci di diversi eccelentissimi musici. Libro primo. Nouamente poste in luce. In Venetia, M D LXXXVII. Appresso Ricciardo Amadino."

Canzonette a quattro voci di Matthia Ferrabosco da Bologna, servitore del Sereniss. Arciduca Carlo d’Austria. Libro primo. Nouamente composte, et date in luce. In Venetia presso Giacomo Vincenzi et Ricciardo Amadino, compagni 1585. Canzonette a tre voci di diversi eccelentissimi musici. Libro primo. Nouamente poste in luce. In Venetia, Appresso Ricciardo Amadino 1587. Di Filippo de Duc Fiamengo il primo libro de madrigali a cinque et sei voci nouamente composti, et dati in luce. In Venetia presso Giacomo Vincenzi, et Ricciardo Amadino, compagni 1586. Il primo libro de madrigali a quattro voci di Pietro Antonio Bianco servitore del Sereniss. Principe Carlo Arciduca d’Austria, etc. nouamente composti, et dati in luce. In Venetia appresso Angelo Gardano 1582. Il primo libro de madrigali et motetti a 4 et 5 voci composti gia dal molto ill. Signor, il Signor Giovanni Giacomo Khisl L. Barone in Kaltenprun, Khislstain et Gonobitz etc. Hereditario Maestro delle caccie del Ducato de Cragno et della Marcha Schiavona, et Scudiero Haereditario del Illustr. Contado di Goritia etc. Venetia appr. Amadini 1591. Il primo libro de ricercari da cantare, a quattro voci di Claudio Merulo da Correggio, organista in San Marco dell’Illustrissima Signoria di Venetia. Nouamente composti et dati in Luce. Con privilegio. Libro primo. In Venetia. Appresso li figliuoli di Antonio Gardano 1574. Il primo libro di napolitane che si cantano et sonano in leuto. Nuouamente composte da Iacomo Gorzanis leutanista cittadino della magnifica città di Trieste. In Vinegia appresso Girolamo Scotto 1570. Intabolatura di liuto di Messer Iacomo Gorzanis cieco Pugliese, habitante nella città di Trieste. Nouamente da lui composto et per Antonio Gardano stampato et dato in luce. Libro primo. In Venetia appresso di Antonio Gardano 1561. Musica vaga et artificiosa, continente motetti con oblighi, et canoni diuersi, tanto per quelli, che si dilettano sentire varie curiosità, quanto per quelli, che vorranno professare d’intendere diuersi studii della musica. Di D. Romano Michieli Romano. Nouamente composta, et data in luce. In Venetia appresso Giacomo Vincenti 1615. Musicale essercitio di Ludovico Balbi Maestro di Capella del Santo di Padoa a cinque voci. In Venetia appresso Angelo Gardano 1589.Bagarič, Alenka: Glasba v plemiških salonih po pričevanju skladateljskih posvetil. V: Zgodovina glasbe na Slovenskem 1: Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja (ur. Jurij Snoj). Ljubljana: Založba ZRC 2012.

Literatura Sl.: 8 Bagarič, Alenka: Posvetila Giacoma Gorzanisa v knjigah glasbe za lutnjo (Benetke 1561, 1563, 1564). V: Muzikološke razprave. In memoriam Danilo Pokorn (ur. Nataša Cigoj Krstulović idr.). Ljubljana: Založba ZRC 2004. Bagarič, Alenka: "Villanelle alla napolitana" Giacoma Gorzanisa in njegova vloga v širitvi vilanele iz Italije na Kranjsko in v sosednje avstrijske dežele (doktorska disertacija). Ljubljana 2009. Claudii Mervuli opera omnia (ur. Bastian Jacobus), zvezek 9. Holzgerlingen: American Institute of Musicology 1996. Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk (ur. Oskar Sakrausky). Dunaj: Evangelischer Presseverband 1989. Eni psalmi, ta celi catehismus [...], faksimilirana izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba: Trubarjev antikvariat 1967. Federhofer, Hellmut: Niederländische und italienische Musiker der Grazer Hofkapelle Karls II. 1564–1590. V: Denkmäler der Tonkunst in Österreich, zvezek 90. Dunaj: Österreichischer Bundesverlag 1954. Gorzanis, Giacomo: Il primo libro di napolitane che si cantano et sonano in leuto (1570); Il secondo libro delle napolitane a tre voci (1571) (ur. Alenka Bagarič). V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 51. Ljubljana: Muzikološki inštitut ZRC SAZU in SAZU 2007. Gorzanis, Giacomo: Intabolatura di liuto: I–III, faksimilirana izdaja. Ženeva: Minkoff 1981. Gorzanis, Giacomo: Skladbe za lutnjo = Compositions for Lute: Intabolatura di liuto. Libro primo (1561) (ur. Alenka Bagarič). V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 53. Ljubljana: Muzikološki inštitut ZRC SAZU in SAZU 2011. Grabnar, Klemen: Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig = Selected Works from the Hren Choirbooks 1. V: Monumenta artis musicae Sloveniae, zvezek 51. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2017. Grahornik, Matjaž: Rodbina Khisl. V: Mariborske osebnosti (ur. Mateja Ratej). Ljubljana: Založba ZRC 2018. Italian Instrumental Music of the Sixteenth and Seventeenth Centuries, zvezek 5 (ur. James Ladewig). New York; London: Garland 1987. Kokole, Metoda: Musicale essercitio: O glasbenem izobraževanju slovenskih protestantov. V: Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica 2009. Kokole, Metoda: "Sequamini o socii" ali vesela glasbena druščina s Kranjske in Štajerske: Prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Philippa de Duca (1586). V: Muzikološki zbornik, letnik 43, 2007, št. 1. Pokorn, Danilo: Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. V: Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1996. Polo, Marco: Chorographia Tartariae: oder warhafftige Beschreibung der uberaus wunderbahrlichen Reise, welche […] Marcus Polus, mit dem zunahmen Million […] in die Oriental und Morgenländer, sonderlich aber in die Tartarey […] verrichtet […] / alles aus dem Original, so in Italianischer Sprach beschrieben, […] verteutschet, auch mit Kupfferstücken geziehret, durch Hieronymum Megiserum. Leipzig 1611. Primož Trubar 1508–1586: Ob petstoti obletnici rojstva = On the Five-Hundredth Anniversary of his Birth (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2008. Spanò, Roberto: Il Musicale Essercitio di Ludovico Balbi. V: Rassegna veneta di studi musicali, letnik 9–10, 1993–1994.

Valentinitsch, Helfried: Der innerösterreichische Hofkammerpräsident Hans Khisl von Kaltenbrunn (ca. 1530–1593). Ein frühkapitalischer Unternehmer zwischen protestantischen Ständen und katholischem Landesfürsten. V: Forschungen zur Geschichte des Alpen-Adria-Raumes: Festausgabe für em.o. Univ.Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag (ur. Herwig Ebner idr.). Graz: Karl-Franzens-Universität 1997. Zbrana dela Primoža Trubarja, zvezek 4 (ur. Jonatan Vinkler). Ljubljana: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar 2006. Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1.

Michael Praetorius, Syntagma musicum II. De Organographia (1619), grafični list XVI, družina lutenj in sorodna brenkala (https://archive.org/details/ syntagmamusicume0000prae/page/1604; datum vira: 8. 10. 2018)

Summary

Metoda Kokole

“Canzon vatten’al mio signore” Musicians and Music Patrons – the Noble Khisls Members of at least three generations of the wealthy Khisl family from Fužine near Ljubljana were the leading patrons of music in the Inner-Austrian lands in the second half of the 16th century. They supported musicians and performed music themselves. In addition to secondary notes from various types of archival materials, their love of music is substantiated by a total of nine collections of light secular music all printed in Venice between 1561 and 1615. Their authors or compilers were mostly Italian masters who belonged to either Paduan or Graz music circles. The first two dedications were, however, offerings by a family friend, possibly a music teacher – a blind lutenist from Trieste Giacomo Gorzanis – to Hans Khisl (1561) and his son Georg (1570). The musicians from the Paduan circle (Claudio Merulo, Filippo de Duc, Angelo Barbato and Lodovico Balbi) came into contact with the Khisls studying in the 1570s and 1580s at the University of Padua, while dedications of the Graz Court musicians (Pietro Antonio Bianco and Matthia Ferrabosco) honoured Hans Khisl as one of the most influential, generous and music loving courtier of the time. In 1585, Ferrabosco addressed to Hans Khisl, then the owner of Khislstein in Kranj, the complimentary composition praising his patron with words and music “Canzon vatten’al mio Signore” (“The Song, go now to my Lord”). All dedicatory letters addressed to individual members of the family (also to Veit, Johann Jakob and Karl Khisl) praise their virtues and benevolence, point out their renown as great music lovers and keen amateur musicians. A number of dedicated volumes seem to be written for educational purposes and others only for a pleasant pastime of noble amateur musicians of the Khisl family. Johann Jakob Khisl is also known as the composer of the lost collection of madrigals and motets printed in Venice in 1591. •

Poslikava s preloma 18. v 19. stoletje v stranskem traktu gradu Khislstein (Foto: Nika Leben, Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Mateja Kos Narodni muzej Slovenije

Ljubljanske steklarne in njihov pomen

Sl. 1:

Del v kalup pihanega steklenega keliha, izdelanega v 16. stoletju v ljubljanskih steklarnah. Najden je bil na Stritarjevi ulici v Ljubljani. (Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko, ©Narodni muzej Slovenije)

teklo je od najstarejših časov predstavljalo magično snov, ki se skoraj mistično spremeni iz zemeljskih sestavin, kot sta pesek in kamenje, v čudovito prozorno bleščečo se snov. Tako je bilo še tudi v 15. in 16. stoletju. Obenem so bili izdelki iz stekla še vedno prestižno blago, zato so bili zelo zaželeni pri premožnejših kupcih.

V srednjem veku sta steklo izdelovali dve vrsti steklarn, in sicer tako imenovane gozdne in mestne. Prve so nastajale na gozdnatih območjih, saj so potrebovale velike zaloge lesa za kurjenje talilnih peči in za pepeliko, ki je kot topilo potrebna za izdelavo steklenine, za katero so največkrat uporabljali pepel bukev. Ko je na nekem območju zmanjkalo lesa, so se preselile drugam. Druga vrsta so tako imenovane mestne steklarne, ki so delovale v mestih in pri nekaterih samostanih. Kot topilo so največkrat uporabljale sodo. Razlika med obema vrstama je bila torej v lokaciji, še pomembnejša pa pri surovinah. Srednjeveška stekla so v glavnem talili iz kremenčevega peska in oksidov alkalnih kovin, ki so zmesi zniževali tališče. Alkalne snovi so dobivali iz pepela, ki so ga uporabljali kar nepredelanega ali pa so iz njega obarjali pepeliko. Pepel so raztopili v vodi, odstranili netopne snovi, nato pa tekočino vreli toliko časa, da je vsa voda izparela, na dnu posode pa je ostala trdna oborina

– pepelika. V obmorskih krajih so za pepel sežigali rastline iz priobalnega pasu, ki vsebujejo veliko natrija, steklarne v srednjeevropskih gozdovih pa so kurile les; tak pepel vsebuje veliko kalija.1 Nekoč je veljalo, da so razlike tudi v izdelkih obeh vrst steklarn. Prve, gozdne, naj bi izdelovale zlasti preprostejše oblike posod, to je kozarce z nataljenimi steklenimi jagodami iz manj kvalitetne steklene mase, polne nečistoč, ki se kažejo predvsem v obarvanosti izdelkov in mehurčkih zraka, ujetih v stekleno strukturo. Obarvanost nastane predvsem zaradi kovinskih oksidov, ki so bili primešani surovinam. Značilne barve gozdnih izdelkov so bile zelena, rjavkasta in rumenkasta. Mestne steklarne naj bi izdelovale ambiciozneje oblikovano steklenino, v primerjavi z gozdnimi je zanje značilno tudi prestižnejše brezbarvno prozorno steklo, ki nastane iz čistejših surovin in z uporabo sredstev za razbarvanje. Novejše ugotovitve so tako razdelitev ovrgle;

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

steklarji v gozdnih steklarnah so namreč prav tako obvladali metodo razbarvanja steklene mase (z dodajanjem mangana in drugih snovi), zato so lahko delali artefakte iz brezbarvnega prozornega stekla,2 mestne pa so poleg kelihov, pladnjev in poslikanih pokalov delale tudi preprostejšo obarvano namizno posodo in opremo za alkimistične laboratorije. V 15. stoletju, torej v gotiki, so barve imele posebno vlogo. Živih barv so bili stanovanjski prostori in cerkvene notranjščine, pobarvani so bili kipi svetnikov, dodatno so k barvitosti prispevala še slikana okna (vitraji), tako luksuzna s figuralnimi prizori kot preprostejša, sestavljena samo iz barvnih pihancev. Uporaba barve v tedanjem steklarstvu torej nikakor ni odraz pičlega tehnološkega znanja ali tehnične nezmožnosti,

ampak izraža okus dobe, torej modo. Tudi tipi Sl. 2: Delo v steklarni steklenih posod so bili odvisni od mode. Zato (Denis Diderot in Jean Le Rond je vsaka steklarna, ki je hotela na trgu uspeti, d’Alembert, geslo L‘art du verre. morala svoj proizvodni program prilagoditi Encyclopédie ou dictionnaire povpraševanju, torej izdelovati vse, kar so si kupci raisonné des sciences, des arts des métiers. Paris: Briasson, zaželeli. Seveda pa so tehnološko najzahtevnejše et1751–1765, str. 36, slika 1) izdelke, okrašene z najbolj zapletenimi vzorci in dragocenimi materiali, lahko izdelovale le največje in najpomembnejše steklarne. Ambiciozneje oblikovanih vrhunskih izdelkov ni zmogla izdelati vsaka steklarna, ampak samo tehnološko najbolj napredne z zadostnim številom specializiranih delavcev. • Najpomembnejši in najslavnejši evropski center oblikovanja stekla so bile Benetke. Prav tam je bila najvišje razvita steklarska tehnologija, kar je

omogočil že sam status Benetk kot osrednjega mediteranskega trgovskega centra. V pozni antiki so bila središča steklarstva na Bližnjem vzhodu in v Siriji, med najbolj cvetočimi trgovskimi centri pa je bila Aleksandrija. Od tam so beneški trgovci poleg predmetov prenesli tudi posebna tehnološka znanja, ki so jih beneški steklarji še izpopolnili in prelili v vrhunske dosežke obrtniškega znanja. Popolnost se je kazala predvsem pri različnih tehnikah okraševanja, zlasti pri gracilnem plastičnem okrasju iz nataljenih niti (po tem je muransko steklo znamenito še danes), barvanju steklene mase (filigransko steklo je nastalo s prepletanjem belih in brezbarvnih niti; z barvanjem so znali posnemati poldrage in drage kamne), poslikavanju z emajlnimi barvami, zlatenju. Beneška izuma sta tudi tako imenovani vitrum blanchum (sijajnejše brezbarvno prozorno steklo) in cristallo, ko je z dodatkom svinca nastalo sijoče brezbarvno trše steklo, ki je v teh lastnostih spominjalo na kameno strelo, imenovano tudi gorski kristal, po katerem je tudi dobilo ime. Termin muransko steklo je sinonim za beneško steklo; uveljavil se je po selitvi steklarjev na otok Murano pri Benetkah, kar so mestne oblasti zaukazale zaradi velike nevarnosti požara. Beneško steklo je bilo nekako do konca 16. stoletja najvišje merilo za modo, okus, kvaliteto, slog in tehnično popolnost, čemur so se iz komercialnih razlogov, torej zaradi povpraševanja na tržišču, kar najbolj skušale prilagoditi vse druge steklarne, saj so želele, zaradi povpraševanja pa tudi morale izdelovati steklo na beneški način. Muranski steklarji so skrbno varovali skrivnost izdelovanja stekla. Imeli so monopol tako nad proizvodnjo kot nad uvozom surovin. Druge steklarne so bile bodisi vezane na odkup surovin od Benetk bodisi na tihotapljenje; iz pisnih virov vemo, da so to pogosto počele in da so jih kar nekajkrat pri tem tudi zalotili.3 Proti konkurenci so se borili z monopolom nad surovinami. Tako so se na primer Viscontijevi steklarji v Milanu pritoževali, da ne morejo izdelovati dobrih kozarcev, ker ne morejo dobiti sredozemske sode, saj je ta izključno v pristojnosti Benetk.4 Omejitve

so veljale tudi za druge steklarne na ozemlju današnje Italije, na primer za konec 13. in v 14. stoletju ustanovljene v Trevisu, Padovi, Vicenzi in Veroni. V teh steklarnah so navadno uporabljali različne domače rastline za pripravo pepela, kot so lan, vinska trta, hrast in boraga. V Toskani so, na primer, uporabljali lanen pepel. Poleg beneških (muranskih) so bile najpomembnejše steklarne v Altaru pri Genovi. Tako imenovani altaristi so, za razliko od Benečanov, v mrtvi sezoni lahko potovali in unovčili svoje znanje v drugih steklarnah. Med drugim so sodelovali pri izdelavi vitrajev francoskih gotskih katedral.5 Raziskovalci domnevajo, da so se prav zaradi njihovih potovanj na celini (terri fermi) razširile nekatere inovativne tehnike obdelave in izdelave stekla. Za talilo so v Altaru kupovali pepel obmorskih rastlin iz Katalonije in Provanse.6 • Hiter razvoj podjetništva in trgovine je v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju povzročil tudi veliko povečanje povpraševanja po luksuznih, tudi steklenih izdelkih, zlasti okenskih steklih in posodah. Taki predmeti so bili takrat cenovno dostopni že dokaj širokemu krogu kupcev, ne več samo najbogatejšim. Steklarstvo je zato postala tista obrt, ki je skoraj z gotovostjo prinašala dobiček. V srednji Evropi je v 16. stoletju nastalo kar nekaj delavnic. Na trgu so bili zlasti cenjeni izdelki na beneški način. Tako steklo so sodobniki imenovali à façon de Venise. Enako so poimenovali tudi steklarne, ki so tako steklo izdelovale. Imele so prestižen status v primerjavi s tistimi, ki so izdelovale druge vrste stekla. Možnost zaslužka je tudi v srednji Evropi povzročila nastanek takih steklarn. Katera je bila prva, ne moremo z gotovostjo trditi. Gotovo je bila zelo zgodaj, leta 1486, ustanovljena na Dunaju, vendar podatkov, da je izdelovala steklo na beneški način, ni. Pomembni sta bili v drugi polovici 16. stoletja ustanovljeni steklarni v Hallu na Tirolskem – njen vpliv je segal tudi na tedanjo Kranjsko – in v Innsbrucku. Steklarne na beneški

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

način so v sredini 16. stoletja delovale tudi na Češkem, na primer v Pragi.7 Prvo večjo steklarsko delavnico v Ljubljani sta pred letom 1526 odprla Andrej Dolenik in Zoan Francesco Catanio. Stala je na sedanjem Novem trgu. Že pred tem, pa tudi kasneje, so v Ljubljani delali steklarji, ki pa so izdelovali predvsem okrogla stekelca – pihance za zasteklitev oken. Steklarski ceh je bil ustanovljen šele leta 1697.8 Sredi tridesetih let 16. stoletja pa sta podjetnika in veletrgovca Vid Khisl9 in Janez Weilhamer odprla steklarno na Fužinah. Že steklarna Dolenika in Catania je izdelovala steklo na beneški način; za kar je imela tudi monopol za dobo dvajsetih let.10 Zaposlovala je najmanj 14 delavcev, ki naj bi prišli iz Italije.11 To je bilo popolnoma mogoče, saj smo že ugotovili, da je tam delovalo več steklarn, ki so imele različna pravila glede potovanj svojih steklarjev. Obenem pa to pomeni tudi, da je šlo že za manufakturo in ne le za majhno obrtniško delavnico. Vendar pa je bil za delovanje tako velike delavnice potreben večji kapital, kot sta ga bila lastnika sposobna zagotoviti, zato je bila steklarna prodana na dražbi. Leta 1541 sta jo kupila, verjetno ne po naključju, prav Khisl in Weilhamer in z njo prevzela tudi monopol. Prav to je bil verjetno glavni motiv za nakup steklarne. Da sta družbenika že pred tem imela steklarno (na Fužinah), je izpričano v viru, dokumentu o sporu med Volbenkom Vitlom in družbo Khisl-Weilhamer zaradi tovora surovin, ki jih je kranjska družba kupila v Španiji, najverjetneje v Alicanteju.12 Nasledniku Vida Khisla, sinu Janezu, je nadvojvoda Karl leta 1572 podelil privilegij – izključno pravico do steklarne na Kranjskem. Glede na to pravico je Khisl prevzel še tretjo steklarno v Ljubljani, namreč tisto, ki jo je okrog 1570 ustanovil Adam Moscon. Prav ta se je obdržala najdlje, zadnjič je bila v pisnih virih omenjena leta 1713.13 Stekla iz Ljubljane so skoraj vsa izdelana iz pepela obmorskih rastlin, za talilo so torej uporabili sodo. Ljubljanske steklarne so jo

očitno uvažale. Uporabljale pa so tudi še eno vrsto surovine, ki je značilna za beneško steklo – prodnike iz alpskih rek kot vir kremena. 14 Na Khislovo steklarno se navezuje zelo pomemben pisni vir, namreč seznam steklarskih izdelkov, ki so jih ob smrti najemnika Khislove steklarne Krištofa Prunerja popisali februarja 1564.15 Aprila leta 1563 je sestavil oporoko, umrl pa maja istega leta. Popisovalci so oporoki februarja 1564 dodali popis zaloge steklenine in surovin v steklarni in trgovini. Popis je nastal relativno pozno, saj je Pruner želel, naj steklarna obratuje še po njegovi smrti do konca leta, da bi porabila zalogo surovin.16 Iz tega popisa nam je znano, kakšna in kolikšna je bila steklarna v sredini 16. stoletja. Šlo je za velik obrat, saj je imel na zalogi več tisoč steklenih posod, alkimistične opreme in drugih izdelkov ter pripomočkov. Samo enega tipa, navadnih kozarcev, je imel na zalogi več sto kosov. Popis nam sporoča imena izdelkov, ki so zapisana v mešanici nemščine in italijanščine. Popisovalci naštevajo naslednja imena steklenih posod: munich, vorboreschi, angster, veliki angster za pitje, cholbain, piueti, quatromisi, gropiolosi, crouatini piculi, več vrst kelihov: piferi, khalessi, gratti, khrauattini, vnngareschi, francosini. Precejšen del imen nam je uspelo prevesti v slovenščino.17 Gre za angsterje ali kuttrolfe, čaše ježevke različnih oblik, kelihe, ki so ime med drugim dobili tudi po kraju, kamor so jih izvažali, navadne majhne kozarčke, ki jim kar po nemško pravimo maigeleine, in podobno. V zvezi z naštetimi izdelki nas seveda zanima, kakšne predmete je izdelovala Khislova steklarna, in povezano s tem, kakšne steklene posode so v 15. in 16. stoletju uporabljali v srednji Evropi in na ozemlju današnje Slovenije. Nekaj podatkov o tem nam posredujejo arhivski viri, zelo pomembne so tudi primerjave z ohranjenimi predmeti v muzejskih zbirkah. V popisih premoženja na škofjeloškem gradu iz let 1315 in 1318 najpogosteje nastopajo angsterji, steklenice z zavitimi ali prekrižanimi vratovi, sledi jim omemba dveh zelenih kozarcev,

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 3:

Maigelein, kozarec kocen in čaša ježevka so najpogostejše oblike gotske steklenine. Posode so vpihane v kalup (maigelein in kozarec kocen v vzorčastega), barve so v skladu z barvitostjo gotske arhitekture in opreme. Steklarji so sicer steklo znali razbarvati. Le redki izdelki iz 15. in 16. stoletja so se ohranili v celoti, med njimi predvsem relikviariji. (Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko, ©Narodni muzej Slovenije)

ki sta najverjetneje kozarca – kocena ali čaši ježevki z etuijema. Tretji popis iz leta 1320 pa poleg naštetega omenja še dva majhna kozarca.18 Količina steklene posode je naravnost impozantna v popisu premoženja na gradu Vurberk iz leta 1525. Poleg 15 kozarcev za vodo (ki so stali ob vratih) so našli še 23 navadnih in 1 boljši kozarec, poleg tega pa še 3 velike kozarce s pokrovom (to se pravi pokale) in 3 velike kozarce s pokrovom s pozlato.19 Od steklenega namiznega posodja so bile zlasti izredno številne vrste kozarcev za vino, ki je bilo takrat najbolj razširjena pijača. Servisov v klasičnem pomenu besede takrat še niso poznali; družba za mizo je pila iz različnih kozarcev; nekateri so si jih celo prinesli s sabo, zato so npr. uporabljali kozarce – kocene v posebnih usnjenih etuijih. Od drugih oblik kozarcev so zelo pogosto uporabljali še posebne oblike čaš brez noge (brez stojne ploskve) – tako imenovane kozarce poveznike, na Prunerjevem seznamu munich

– ki so imeli kupe različnih oblik, tudi v obliki menihov ali nun. Pitje v srednjem veku je namreč potekalo v zaporedju zdravic, ob katerih so bili gostje dolžni izpiti kozarec do dna in ga praznega obrnjenega odložiti na mizo. Take kozarce verjetno predstavljajo steklene posode na freski zadnje večerje v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla v Vitanju (sreda 15. stoletja). Zanimivo je, da v muzejskih zbirkah ne obstaja noben primer takega kozarca iz 15. ali 16. stoletja, Prunerjev seznam pa jih navaja precej veliko število. Zelo razširjen tip pivskih posod, ki je lahko ob istem obedu variiral v velikosti in barvi, so čaše ježevke, kozarci z nataljenimi steklenimi jagodami. Oblike nataljenih bunčic izvirajo iz oblik različnih sadežev, iz katerih so stiskali različne vrste vin. Kasneje se je vedenje o vrstah sadežev izgubilo. Jagode pa so poleg estetske imele še čisto praktično funkcijo: preprečevale so drsenje vlažnega kozarca iz roke. Tudi take kozarce

najdemo v arhivskih virih, ki so nastali na ozemlju današnje Slovenije. Kljub razširjenosti vina pa se je v določenih krogih ali ob posebnih priložnostih pilo tudi pivo, kar dokazujejo kozarci za to pijačo: visoke, ozke posode, ki neposredno, brez prehoda ali nodusa prehajajo v nogo (t. i. Stangenglas). Nekatere od teh posod so kar zajetne, saj lahko držijo velike količine pijače. Velika površina oboda pa je imela še eno značilnost: omogočala je poslikavo, po navadi z emajlnimi barvami. Največkrat so bili to grbi. Tudi tovrstne posode so navedene v Prunerjevem popisu, najdemo pa jih tudi v pisnih virih. Steklenice so imele v obravnavanem obdobju drugačno vlogo, kot jo imajo danes. Pijačo so hranili v sodih ali večjih posodah, na primer v vedrih in bokalih. Pri mizi so jo točaji nalivali v kozarce, zato na mizah steklenic ni bilo. Uporabljali pa so jih za shranjevanje žganih pijač, kisa in olja, dišav in zdravilnih tekočin. Najbolj priljubljena oblika je bil že imenovani angster ali kuttrolf, steklenica s prepletenima vratovoma, ki je tako ime dobila zato, ker je tekočino izpuščala samo po kapljicah. Najzgodnejše so imele trupe, sestavljene iz več med seboj ločenih posod, ki so jih steklarji med seboj prepletli in spojili; taka steklenica je lahko vsebovala več različnih tekočin, od katerih je vsaka iztekala skozi svoj vrat. Kasnejša oblika, s katero se srečujemo zlasti v poznem 15. stoletju, pa je imela samo prepletene vratove, tako da se je funkcija shranjevanja različnih tekočin že izgubila. Drugi pogosti obliki sta steklenica s preščipnjenim trupom in visoka steklenica s kratkim in ozkim vratom ter z visoko vpičenim dnom. Poleg kozarcev in steklenic so bile steklene tudi druge posode: krožniki, sklede in pladnji na nogi, ki so jih že takrat imenovali tazze, uporabljali pa so jih za sadje ali slaščice. Vse so bile navadno poslikane ali okrašene z modrimi ali brezbarvnimi napojenimi nitmi. Na seznamu jih najdemo kot platlen übergoldt in gemallte schissl. Prav te posode so bile med vsemi najdragocenejše in so jasen znak, da je steklarna izdelovala zelo kvalitetno steklo na beneški način. Vse zgoraj opisane posode najdemo v popisu zaloge Khislove steklarne. Med njimi je tudi nekaj takih, za katere nam ni uspelo ugotoviti, kaj pomenijo njihova imena. Poleg namizne posode najdemo v popisu kar

nekaj alkimistične opreme. Khislova steklarna je imela na zalogi rožiče za puščanje krvi, alembike (posode za destilacijo) in bučaste posode. • Kakšen domet so imele ljubljanske steklene, je težko ugotoviti. Fragmente steklenih posod, enakih, kot so jih izdelovale ljubljanske steklarne, seveda pa tudi beneške in v kasnejših desetletjih tudi druge srednjeevropske, so odkrili na različnih lokacijah v Sloveniji, na primer na celjskem gradu, na gradu Kozlov rob, v okolici Slovenj Gradca in drugod. Avstrijski raziskovalec Rudolf Strasser ljubljanskim steklarnam pripisuje dokaj velik pomen, med drugim v monografiji Dekoriertes Glas20 pripisuje pomemben kelih prav ljubljanskim steklarnam. O njihovem pomenu se lahko prepričamo tudi v odlični monografiji, ki jo je izdal največji muzej stekla na svetu, Corning Museum of Glass. V njej je še posebej poudarjena zgodnja proizvodnja beneškega stekla v Ljubljani, pred drugimi pomembnimi avstrijskimi steklarnami.21 Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so ljubljanske steklarne doživele največji razcvet, ko so bile v lasti družine Khisl. •

Sl. 4:

Kozarca z nataljeno nitjo, obliki iz druge polovice 15. stoletja, ki pa so ju izdelovali tudi kasneje. Posebej značilna je ovita modra nit. Obe posodi sta vpihani v vzorčast kalup, na eni so tudi ostanki poslikave ali pozlate. (Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko, ©Narodni muzej Slovenije)

Opombe

Vir

1 Šmit, Žiga: Spektroskopske analize stekla. V: Kos,

ARS SI AS 515, Ceh steklarjev v Ljubljani, 1697–1768.

Mateja: Steklo iz 15. in 16. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2007, str. 169–186. 2 Lanmon, Dwight; Whithouse, David: Glass in the Robert Lehman Collection. New York: The Metropolitan Museum of Art in Princeton University press 1993, str. XIII–XIV. O tem je na primer zanimiv tudi zapis o steklarnah v Gorenji Trebuši in Mrzli Dragi, ki sta delali v drugi polovici 17. stoletja, v katerem so našteti in opisani tudi zahtevnejši izdelki. Prim. Cossar, Raineri Mario: L‘industria del vetro nell‘alto Goriziano. V: Archeografo Triestino, letnik XIII, 1926, str. 313–338. 3 Page, Jutta-Annette: Beyond Venice: Glass in Venetian Style, 1500–1750. Corning: The Corning Museum of Glass 2004, str. 5. 4 Jacoby, David: Raw Materials for the Glass Industries of venice and the terraferma, about 1370–about 1460. V: The Journal of Glass Studies, letnik 35, 1993, str. 67–70; Šmit 2007 (op. 1), str. 169. 5 Page 2004 (op. 3), str. 18–19, 145, 243. 6 Jacoby 1993 (op. 4), str. 70. 7 Strasser, Rudolf; Spiegel, Walter: Dekoriertes Glas. Renaissance bis Biedermeier. München: Klinkhardt & Biermann 1989, str. 158. 8 ARS SI AS 515, Ceh steklarjev v Ljubljani, 1697–1768; Kos, Mateja: Steklo iz 15. in 16. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2007, str. 9–11; Žvanut, Maja: Steklo, steklarji in steklarne v 16. stoletju v Ljubljani. V: Kos, Mateja; Žvanut, Maja: Ljubljanske steklarne v 16. stoletju in njihovi izdelki. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 1994, str. 15–19. 9 O družini Khisl in njihovem poslovnem imperiju prim. Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1, str. 1–26, in besedilo B. Žabota v pričujočem katalogu. 10 Privilegij je verjetno po izteku omenjenega prejel tudi Vid Khisl; njegov sin Janez Khisl je bil zaradi tovora pepelike v sporu z radgonskim steklarjem Antonom Markom. Tovor je glede na privilegij, na katerega se je skliceval, lahko zaplenil. Prim. Žvanut 1994 (op. 8), str. 15–19. 11 Gestrin, Ferdo: Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji do 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 32, 1984, št. 1, str. 10–15. 12 Valenčič, Vlado: Še nekaj steklarn na Kranjskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 5, 1957, št. 2, str. 61 ss. 13 Kos 2007 (op. 1), str. 10. 14 Šmit 2007 (op. 1), str. 169–170. 15 Žvanut, Maja: Najemnik Khislove steklarne Krištof Pruner. V: Kos, Žvanut 1994 (op. 8), str. 29–32. 16 Žvanut 1994 (op. 15), str. 30. 17 Moretti, Cesare: Glossario del vetro veneziano. Dal Trecento al Novecento. Venezia: Marsilio 2002; Kos, Mateja; Žvanut Maja: Opis, transkripcija in komentar vira. V: Kos, Žvanut 1994 (op. 8), str. 5–57. 18 Zahn, Josef: Codex diplomaticus austriaco-frisingensis: Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich. Diplomataria et acta, Bd. XXXVI, II. Wien 1871, str. 123–124 in 145. Inventar je bil popisan trikrat, prvič 10. 2. 1315, drugič 14. 11. 1318 in tretjič 6. 4. 1320. 19 Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirschen Herrenund Grafenhauses Stubenberg. Graz-Leipzig: Moser‘s Buchhandlung 1911, str. 49 ss. 20 Strasser, Spiegel 1989 (op. 7), str. 158 in 167. 21 Page 2004 (op. 3), str. 29–30.

Literatura

Cossar, Raineri Mario: L‘industria del vetro nell‘alto Goriziano. V: Archeografo Triestino, letnik XIII, 1926. Gestrin, Ferdo: Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji do 16. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 32, 1984, št. 1. Jacoby, David: Raw Materials for the Glass Industries of venice and the terraferma, about 1370–about 1460. V: The Journal of Glass Studies, letnik 35, 1993. Kos, Mateja: Steklo iz 15. in 16. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2007. Kos, Mateja; Žvanut, Maja: Ljubljanske steklarne v 16. stoletju in njihovi izdelki. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 1994. Lanmon, Dwight; Whithouse, David: Glass in the Robert Lehman Collection. New York: The Metropolitan Museum of Art in Princeton University press 1993. Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirschen Herren- und Grafenhauses Stubenberg. Graz-Leipzig: Moser‘s Buchhandlung 1911. Moretti, Cesare: Glossario del vetro veneziano. Dal Trecento al Novecento. Venezia: Marsilio 2002. Page, Jutta-Annette: Beyond Venice: Glass in Venetian Style, 1500–1750. Corning: The Corning Museum of Glass 2004. Strasser, Rudolf; Spiegel, Walter: Dekoriertes Glas. Renaissance bis Biedermeier. München: Klinkhardt & Biermann 1989. Šmit, Žiga: Spektroskopske analize stekla. V: Kos, Mateja: Steklo iz 15. in 16. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2007. Valenčič, Vlado: Še nekaj steklarn na Kranjskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 5, 1957, št. 2. Zahn, Josef: Codex diplomaticus austriaco-frisingensis: Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich. Diplomataria et acta, Bd. XXXVI, II. Wien 1871. Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 51, 2003, št. 1.

Summary

Mateja Kos

Glassworks of Ljubljana and their Significance In the late 15th and early 16th century, rapid development of entrepreneurship and trade has led to a significant increase in the demand for glass products, particularly window glass and dishes. The most important and famous European glass manufacture centre was Venice. The Venetian glass workers carefully guarded the secret of glass making. They had a monopoly on both the production and import of raw materials. Due to high demand, glass factories were set up elsewhere in Europe as well. Glassworks in Ljubljana were among the first to make glass the Venetian way. The first large glasswork in Ljubljana was founded by Andrej Dolenik and Zoan Francesco Catanio before 1526. It was located in what is today Novi trg square. In the mid-1530s, entrepreneurs and wholesalers Veit Khisl and Johann Weilhamer opened a glasswork at Fužine, and in the early 1540s, they purchased Dolenik and Catanio’s glasswork at an auction. In 1572, Veit Khisl’s heir, his son Hans, was conferred a privilege by the Archduke Charles to enjoy the exclusive right to glassworks in Carniola. According to this right, Khisl took over also the third glasswork in Ljubljana, which was founded by Adam Moscon around 1570. A very important written source is related to the Khisl glasswork, namely the list of glassware that was recorded when Krištof Pruner, the tenant of the Khisl glasswork, died in February 1564. This list reveals what the glasswork looked like in the middle of the 16th century. It was a large plant with a stock of thousands of glass vessels, alchemy equipment and other products and instruments. Several hundred pieces of ordinary glasses were in stock. Several authors emphasize the importance of the early production of the Venetian glass in Ljubljana, which preceded other Central European glassworks. It should not be forgotten that the Ljubljana glassworks flourished the most when they were owned by the Khisl family. •

Kako je nastajal

grad Khislstein v Kranju Najstarejši del gradu je stolp, ki se danes skriva v severozahodnem vogalu grajskega kompleksa. Sklepamo, da je to stolp, za katerega so Ortenburžani leta 1256 od vojvode dobili zemljišče in dovoljenje za zidavo.

Proti koncu 15. stoletja so bila zaradi turške nevarnosti ponovno utrjena vsa mesta. Novo kranjsko obzidje je imelo temelje na starejšem, poznoantičnem. V tem času je bil južno od starega ortenburškega stolpa sezidan nov, renesančni obrambni stolp. Taka je bila podoba obeh stolpov, ko ju je kupil Janez (Janž) Khisl.

Janez Khisl je obstoječa stolpa povezal z dvonadstropnim bivalnim traktom. Grad je dobil ime Khislstein.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Najmlajši del današnjega gradu, severni trakt, je bil prizidan v 18. stoletju. Tudi poslikava fasade sega v ta čas.

Stoletje kasneje so pozidali še jugovzhodni vogal.

(Ilustracija: Marko Tušek, predloga: Magda Zore in Nika Leben)

Nika Leben Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj

Grad Khislstein v Kranju

G Sl. 1:

rad Khislstein v Kranju nosi ime po lastniku Janezu (Janžu) Khislu, ki je verjetno najbolj zaslužen za današnjo podobo gradu z osrednjo dvonadstropno renesančno stavbo, vpeto med dva starejša stolpa, ter nekoliko mlajšim stranskim traktom. Z grajsko arhitekturo so se v preteklosti ukvarjali zlasti zgodovinarji Jože Žontar, ki je popisal lastnike,1 Majda Žontar, Majda Smole in umetnostna zgodovinarja Cene Avguštin ter Ivan Stopar,2 nekatera nova spoznanja pa so bila dognana med celovito prenovo gradu med letoma 1980 in 2009.3

Matevž Merian, Kranj 1649, bakrorez iz knjige Topographia Prov. Austriacarum Austriae, Styriae, Carinthiae, Carnioliae, Tyrolis etc., Frankfurt am Main (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Monumentalna zgradba predstavlja s svojo stavbno gmoto na robu konglomeratnega pomola enega najučinkovitejših arhitekturnih poudarkov v zahodni silhueti starega mestnega jedra Kranja, ki je razglašeno za kulturni spomenik.4 Stoji nad prehodom čez Savo, v srednjem delu mestnega pomola, kjer je bilo od antike do srednjega veka staro utrdbeno območje. Grad je poleg blejskega gradu eden najstarejših spomenikov profanega stavbarstva na Gorenjskem, saj del sedanje celote, ki je nastajala od 13. do 19. stoletja, predstavlja ortenburški stolp, zgrajen 1256. v severozahodnem vogalu današnjega gradu. V času turških vpadov in spremenjene vojaške tehnike je bil v začetku 16. stoletja nekoliko bolj južno zgrajen nov renesančni obrambni stolp, ki ga datira kordonski venec nad utrjenim kletnim delom z vsemi lastnostmi sodobne italijanske fortifikacijske gradnje. Med oba stolpa je bil nekoliko kasneje vpet osrednji, dvonadstropni bivalni trakt. Najverjetneje se je to zgodilo sredi 16. stoletja, ko je grad kupil Janez Khisl s Fužin5 in ga predelal v graščino, ki je po njem dobila tudi ime. Kako je bil grad videti v 17. stoletju, nam najbolje prikaže Merianova vedutna upodobitev Kranja, na kateri grad z izmaknjenim renesančnim stolpom zapira pogled na župno cerkev sv. Kancijana. Še mlajši je za nadstropje nižji dvoriščni trakt, postavljen pravokotno na osrednji del gradu, ki se na tlakovano dvorišče odpira z arkadnima hodnikoma. Na osnovi raziskav med zadnjo prenovo gradu je bilo ugotovljeno, da je imel sprva lesen balkon, ki so ga kasneje nadomestili z arkadami. Na tlorisu Kranja iz zbirke načrtov Tok reke Save iz leta 1807 je ta trakt že pozidan. Verjetno so ga pozidali sredi 18. stoletja, saj ohranjeni stropniki datirajo v leto 1754, ko je sodeč po dataciji stropnikov tudi v osrednjem delu in na podstrešju stranskega trakta grad doživel drugo celovito prenovo. Najmlajši trakt je nastal v zalomu renesančnega stolpa in osrednjega dela gradu, ki je berljiv tudi na fasadi, saj je brez poslikave na pole. Ta del so gradu prizidali med letoma 1807 in 1864, saj je na reambulančnem franciscejskem katastru iz leta 1864 jugovzhodni vogal gradu na dvorišču zaključen brez poprejšnjega zaloma.

Sl. 2:

Tloris Kranja z gradom Khislstein okoli leta 1807 (Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 1068, Zbirka načrtov, 17.– 20. stoletje, fond: Tok reke Save)

Sl. 3:

Grad Khislstein s parkom na karti reambulančnega franciscejskega katastra iz leta 1864 (Arhiv Republike Slovenije, sign. SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko 1823–1869)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 4:

Pogled na grad in pristavo na razglednici iz leta 1917 (Fototeka ZVKDS, OE Kranj)

Sl. 5:

Pogled na osrednjo fasado gradu (Foto: Jon Grobovšek, Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Sl. 6:

Pogled na grajski vrt in grad z južne strani (Foto: Jelena Justin, ©Gorenjski muzej)

Vhod na grajsko posest je s Tomšičeve ulice (grad nosi številko 44), ki teče po zahodnem robu mestnega jedra vzporedno z osrednjo prometnico – Prešernovo ulico oziroma Glavnim trgom, od koder pridemo do gradu po Jenkovi ulici ali skozi podhod med Pavšlarjevo hišo z galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj in Hlebševo hišo. Grajsko dvorišče zapira kamnito obzidje s kvalitetnim rusticiranim renesančnim portalom, izklesanim iz konglomerata ali breče, ki je tako kot osrednji portal v gradu nastal okoli leta 1578, kar potrjuje izoblikovanje gradu, ko je bil lastnik Janez Khisl. Seveda natančne opazovalce zmotijo inicialke JS na imenitnih kovanih vratih, vpetih med dvoriščni trakt gradu in obzidje, ki dokazujejo, da izvirajo iz Staretove graščine v Mengšu.6 Skoznje vstopimo na tlakovano dvorišče, ki se proti jugu nadaljuje kot urejena parkovna površina z vidnimi ostanki antičnega in srednjeveškega obzidja na robu brežine. Dvonadstropna stavba, ki v tlorisu v obliki črke L oklepa dvorišče, že z baročno poslikavo na pole nakazuje osrednji del gradu s petosno dvonadstropno fasado, ki jo spremljata na desni nadstropje nižji stranski trakt z arkadami in dvoosni najmlajši prizidek na levi oziroma jugovzhodni strani, ki ni poslikan. Oba trakta sta pokrita s simetričnima dvokapnima strehama. V silhueti gradu zlasti s savske strani izstopa le jugozahodni stolp s piramidasto streho, medtem ko je severozahodni stolp zlit z osrednjo stavbo. Os gradu je poudarjena z renesančnim rusticiranim portalom iz svetlega konglomerata in dvema paroma oken nad njim. Pravokotne okenske odprtine so poenotene; najbolj bogato so oblikovana okna v zgornjem nadstropju s kamnitimi okviri iz zelenega peračiškega tufa s poudarjenimi profiliranimi prekladami. Verjetno so sočasna z barokizacijo gradu, saj so iz tufa tudi police v arkadnem hodniku stranskega trakta, medtem ko so delilni stebri arkadnega hodnika v pritličju iz tršega sivega kamna. Arkade v nadstropju so sekundarno zastekljene, prvič domnevno že v 19. stoletju.

1. nadstropje

2. nadstropje

Tlorisna zasnova pritličja v osrednjem delu gradu z renesančnim izhodiščem v 16. stoletju7 se navezuje na niz dvorcev na Gorenjskem, kot so jedro bližnje mestne hiše na Glavnem trgu 4 v Kranju, dvorec Drnča v Dvorski vasi ali grad Strmol v Dvorjah pri Cerkljah, Kosova in Ruardova graščini na Jesenicah ter Grimšče na Bledu. V sredini pravokotnega trakta je v celi širini stavbe pravokotna obokana veža, ki jo spremljata po en ali dva obokana prostora na levi in desni. Stopnice v klet in nadstropje so umaknjene ob pribrežno fasado. Skozi sobi levo iz veže pridemo v renesančni stolp, na desni pa mimo stopnic v ozek prehod, ki povezuje osrednji del gradu s stranskim, mlajšim traktom. Iz tega prehoda je dostop tudi v večji prostor kvadratnega tlorisa v severnem vogalu gradu (muzejsko sprejemnico), ki predstavlja najstarejši del gradu, omenjen že v 13. stoletju, brez vidnih srednjeveških obrambnih elementov. V stranskem traktu proti vzhodu sledijo štirje večji prostori sedanjega gostinskega lokala, ki so prvotno služili za gospodarske potrebe graščine. Skozi prvega ob stolpu je urejen prehod na severno dvorišče z novim steklenim prizidkom, iz katerega je dostop do predstavljene antične steklarske delavnice8 in prireditvenega odra. Večina prostorov s kletjo vred je obokanih. Oboki so bodisi zelo plitvo kupolasti bodisi členjeni s sosvodnicami. V prvem nadstropju se tloris okvirno ponovi, le da je manj drobljen. Jedro celotne graščine, t. i.

piano nobile, predstavljata dve vzporedni dvorani na levi in nekoliko manjša soba tik ob veznem traktu. V njej so ohranjene kamnite konzole, na katerih sloni raven lesen strop, podprt z dvema vidnima lesenima tramovoma. Najbolj slikovita soba je v renesančnem stolpu, v kateri so vidni obrambne line ter restavrirana bogata poslikava in kasetirani parket. V severnem zalomu gradu, v nekdanjem srednjeveškem stolpu, ni omembe vrednih elementov, razen banjastega oboka. Sobe v nadaljevanju stranskega trakta so po likovni plati bogatejše, saj imajo ohranjene poslikave, zadnja v nizu celo štukaturno dekoracijo, ki potrjuje barokizacijo gradu leta 1754. Poslikave so bile odkrite in deloma restavrirane v dveh fazah celovite prenove gradu med letoma 1980 in 1988 ter 2008 in 2012. Najbolj slikovita je poznobaročna poslikava v renesančnem stolpu v prevladujočem zelenem tonu. Na stenah so sredi cvetličnih okvirov naslikani medaljoni z miniaturnimi vedutnimi upodobitvami, ki so nastale na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Slabše se je ohranila poslikava v modri sobi, prav tako z medaljoni, ki jih spremljajo ženske silhuete. V stranskem traktu pa so v sobi neposredno ob srednjeveškem stolpu restavrirani cvetlični motivi z glasbili. Verjetno so bili ti prostori namenjeni glasbenim prireditvam, podobno kot v gradu Tuštanj pri Moravčah. Tudi vrhnja etaža osrednjega dela gradu je bila bogato poslikana, kar izpričujejo ohranjeni

Sl. 7:

Tloris prvega in drugega nadstropja gradu z datacijami vgrajenih lesenih elementov (Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Sl. 8:

Na stopnišču se je ohranil tudi uokvirjen napis v latinskem jeziku, ki v prostem prevodu pomeni Razjasni mi pot, po kateri bom hodil.10 (Foto: Bernarda Jesenko Filipič, Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Sl. 9:

fragmenti in delne rekonstrukcije v posameznih prostorih. V toplih rjavih tonih izstopa poslikava, ki ponazarja stebriščno dvorano z girlandami v obliki zaves pod stropom, v poljih med stebri pa ponovno srečamo miniaturne upodobitve drevja s koreninami, ob katera so prislonjeni arhitekturnimi motivi. V jugovzhodni vogalni sobi je restavrirana tudi izvirna baročna poslikava na pole, ki se je ohranila na prvotno zunanji fasadi jugozahodnega renesančnega stolpa oziroma v zalomu gradu. Omeniti je treba, da so bili fragmenti te poslikave dokumentirani tudi na severni fasadi srednjeveškega stolpa, kar kaže, da je bila celotna zunanjščina gradu, razen stranskega trakta, v 18. stoletju enotno poslikana. Glede na likovno podobo renesančnega stolpa se tudi na lokaciji srednjeveškega stolpa nismo odločili za rekonstrukcijo te poslikave, sicer bi se stolp popolnoma zlil z osrednjo stavbo in ne bi bil tako berljiv. Med drugo likovno opremo pa je poleg kamnitih stebričkov iz tufa v stranskem traktu arkadnega hodnika treba omeniti kvalitetna kamina v prvem in drugem nadstropju gradu, kovano ograjo na stopnišču, ohranilo pa se je tudi nekaj izvirnega

Poslikava zelene sobe (Foto: Miran Kambič, Fototeka Gorenjskega muzeja)

stavbnega pohištva, zlasti dekorativno rezljano čelo nad vrati tik ob stopnicah v prvem nadstropju in nekaj izvirnih kasetiranih vratnih kril. Grajski park oziroma vrt ni ohranil izvirne zasnove. Z vseh zgodovinskih upodobitev mesta Kranja je razvidno, da je bila površina grajskega vrta vedno zelenica, na kateri so rasla tudi drevesa. Prvi znani grafični vir, ki priča o ureditvi vrta ob gradu, je tloris mesta iz zadnje četrtine 18. stoletja. Na risbi je razvidno, da je vrt tedaj segal vse do Roženvenske cerkve, po robovih pa je bilo nasajenih več dreves. Iz 19. stoletja imamo na razpolago franciscejski kataster, iz katerega je razvidno, da je bil okrog leta 1826 znotraj obzidja urejen vrt z ortogonalno deljenimi polji, najverjetneje uporabljenimi za gojenje vrtnin. Kasnejši reambulančni kataster iz leta 1867 že nakazuje parkovno ureditev z organsko speljanimi sprehajalnimi potmi, travnimi in cvetličnimi ploskvami ter posameznimi drevesi. Obe ureditvi jasno ločujeta grajsko dvorišče in večji del, namenjen vrtu z zasaditvami.11 Načrt za parkovno zasnovo ob prenovi gradu v osemdesetih letih 20. stoletja, ki ni bila nikoli v celoti izpeljana, je izdelal arhitekt Zavoda za spomeniško varstvo Bojan Schlegl. Grajsko dvorišče je po njegovem

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 10a–c:

načrtu v celoti tlakovano v kvadratnem rastru z večjimi in manjšimi rečnimi okroglicami (imenovanimi mačje glave). Drugi del vrta, travnata zelenica, pa je ostal oblikovno nespremenjen vse do zadnje prenove. Zaradi pomanjkanja podatkov o izvirni parkovni zasnovi v 16. oziroma 18. stoletju in prezentacije mestnega obzidja je bil park urejen12 s širšo povezovalno potjo ob notranjem obzidju in mehkejšo organsko speljano potjo po sredini zelenice z dostopom do zahodnega obzidja, kjer je zaradi prezentacije antičnih plasti zidu13 nastala rahla brežina, ki je urejena tudi za posedanje. Ob dvoriščno renesančno obzidje je prislonjen vodnjak sv. Janeza Nepomuka, volilo kranjskega trgovca Ivana Majdiča, ki ga je izklesal iz kararskega marmorja kipar Fran Berneker leta 1913.14 Grajsko celoto zaključuje nekdanja grajska pristava (Tomšičeva št. 42),15 poimenovana po zadnjih lastnikih tudi Ullrichova hiša, čeprav bi si zaslužila poimenovanje po plodovitem baročnem gorenjskem kiparju Valentinu Vrbniku,16 ki je v njej živel v 18. stoletju. Hišo sestavljata dve z arkadnim hodnikom povezani stavbi. Pomembnejša je tista na robu pomola z jedrom – ki je verjetno del obrambnega sistema, morda celo manjše utrdbene celote v tem delu mesta – in ki izvira še iz pozne antike. V arheološko prikazani pritlični etaži so arheologi odkopali ostanke livarskih peči, ki dopolnjujejo poznoantično steklarsko delavnico, odkrito na dvorišču med gradom in pristavo.17 Historistično oblikovana fasadna dekoracija dokazuje, da je stavba današnjo zunanjost dobila v 19. stoletju, ko so jo z arkadnim hodnikom povezali z drugim delom pristave ob Tomšičevi ulici. Ta del je enonadstropna stavba pravokotnega tlorisa s štiriosno osrednjo fasado, v kateri je upravni sedež Gorenjskega muzeja. Čeprav ta del stavbe zaradi bogato dekorirane fasade še ni bil v celoti raziskan, domnevamo, da se v jedru skriva starejša zgradba, sodeč po prvem delu obokane veže v pritličju. Njen najkvalitetnejši del je obokana stebriščna dvorana v pritličju z oboki, členjenimi z oprogami, ki slonijo na kamnitih stebrih kvadratnega prereza, in je morda sočasna z arkadami v stranskem traktu gradu.

Poslikave s preloma 18. v 19. stoletje v drugem nadstropju gradu (Foto: Bernarda Jesenko Filipič, Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Sl. 11:

Poslikava na pole, ki je izvirno prekrivala jedro gradu in oba stolpa. (Foto: Bernarda Jesenko Filipič, Arhiv ZVKDS, OE Kranj)

Opombe

Literatura

1 Žontar, Jože: Zgodovina mesta Kranja. Kranj:

Avguštin, Cene: Kranj: naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1999. Čufar, Katarina; Zupančič, Martin; Krže, Luka; Merela, Maks: Dendrokronološko datiranje gradu Kieselstein, Kranj, Poročilo 2009. Univerza v Ljubljani: Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo; hrani Arhiv ZVKDS, OE Kranj. Koruza, Nataša: Konservatorski načrt za grad Kieselstein. ZVKDS, OE Kranj 2009, hrani Arhiv ZVKDS, OE Kranj. Leben, Nika: Prenova gradu Khislstein v Kranju. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2015. Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU 2006. Sagadin, Milan: Poznoantična steklarska delavnica v Kranju. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2000. Sagadin, Milan: Rezultati raziskav kranjskega mestnega obzidja. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2005. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knj. 1, Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1996. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupščina občine 1982.

Skupščina občine 1982, str. 392. 2 Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knj. 1, Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1996, str. 94. 3 Leben, Nika: Prenova gradu Khislstein v Kranju. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2015, str. 142–150. 4 Odlok o razglasitvi starega mestnega jedra Kranja za kulturni in zgodovinski spomenik, objavljen v Uradnem vestniku Gorenjske št. 19, 16. avgust 1983. 5 Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1982, str. 467–468. 6 Vratni krili so tedanji lastniki Staretove graščine zavrgli. Rešil jih je arhitekt Bojan Schlegl, ki je sodeloval pri prenovi Khislsteina v osemdesetih letih 20. stoletja. 7 Najstarejši les, vgrajen v pode v osrednjem traktu prvega nadstropja, datira v leti 1574 in 1575. V: Čufar, Katarina; Zupančič, Martin; Krže, Luka; Merela, Maks: Dendrokronološko datiranje gradu Kieselstein, Kranj, Poročilo 2009. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, hrani Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 8 Po načrtu arhitekta Jurija Kobeta. 9 Poslikava v zahodnem traktu gradu je bila odkrita leta 2014. 10 Po izjavi konservatorke umetnostne zgodovinarke Olge Zupan so tovrstni napisi pogosti v prostorih, povezanih s protestantizmom. 11 Koruza, Nataša: Konservatorski načrt za grad Kieselstein. ZVKDS, OE Kranj, 2009, hrani Arhiv ZVKDS, OE Kranj. 12 Urejen po načrtu krajinske arhitektke Urške Kranjc. 13 Sagadin, Milan: Rezultati raziskav kranjskega mestnega obzidja. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2005, str. 7–18. 14 Izvirno je vodnjak stal pred Majdičevo hišo ob gimnaziji, nato pa ob župni cerkvi sv. Kancijana na Glavnem trgu. 15 Hiša je v pisnih virih zarisana na katastru na parceli št. 140 k. o. Kranj in je prvotno nosila hišno številko Mesto 45, kasneje, na franciscejskem katastru iz leta 1826 pa Rožna ulica št. 46, z dvoriščno stavbo št. 43. 16 Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU 2006. 17 Sagadin, Milan: Poznoantična steklarska delavnica v Kranju. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2000, str. 13–22.

Summary

Nika Leben

Khislstein Castle in Kranj Khislstein Castle in Kranj is one of the oldest gems of secular architecture in our country. The Renaissance core of the castle, dating from 1574/75, was built during the ownership of Hans Khisl. It is situated between the north-western tower, built by the Counts of Ortenburg in the middle of the 13th century, and the south-western Renaissance defence tower from the early 16th century. The castle underwent the first thorough renovation around 1754 when its northern side wing, built after 1689, also gained its present size. The archaeological research, carried out during the complete renovation of the castle between 1980 and 2012, revealed the remains of the antique wall and a glass workshop from late antiquity near the central part of the castle. In the nearby manor, the remains of a turret from early antiquity, the medieval core of a house with gothic windows, the remains of a smithy and a pottery workshop with a depot were found in the house by the slope and a pillar hall from the early 19th century in the house by the road. Despite numerous changes in the ownership and the use of the castle, its central part kept the layout of the ground floor and both upper, partly vaulted floors, where elements of considerable artistic quality, such as embrasures, decorative paintings, stucco details and quality stone-cutting elements particularly from the Renaissance and Baroque periods were preserved. They are supplemented by the exhibits of both permanent and temporary exhibitions prepared by the Museum of Gorenjska, with its head office in the adjacent manor house. â&#x20AC;˘ Sl. 12:

Valvasorjeva upodobitev gradu Khislstein (Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Carniolae modernae. BogenĹĄperk 1679)

Veronika Pflaum, Gorenjski muzej Luka Rozman, Magelan Skupina, d. o. o.

Novoveška lončarska peč v Kranju

L Sl. 1:

eta 2006 so bila ob obnovi mestnega obzidja Kranja, ki se je rušilo na stavbe ob Ljubljanski cesti, in Ullrichove hiše oziroma t. i. Lovskega dvorca izvedena arheološka izkopavanja na severnem dvorišču gradu Khislstein, tj. na dvorišču med gradom in omenjeno hišo.1 Izkopavanja so potekala v dveh fazah – maja in junija 2006 ter od septembra do decembra 2006.2 Zajela so štiri metre širok pas ob notranji, vzhodni strani obzidja, približno dva in pol metra širok pas ob južni steni Ullrichove hiše in prostore v njenem zahodnem delu.3 V kotu med obzidjem in hišo (sl. 1) so bili odkriti ostanki zidane zgradbe, pozneje identificirani Peč5 je bila postavljena ob obzidju na terenu, ki se je močno spuščal proti zahodu in rahlo proti severu. Zgrajena je bila tako, da je bilo obzidje uporabljeno za njen zahodni zid. Obzidje je bilo tu v nižjih delih še poznoantično, na njem pa so bile srednjeveško-novoveške nadgradnje. V severnem delu peči je bilo obzidje uničeno (sl. 9) ob gradnji Ullrichove hiše, že po opustitvi peči. Peč je imela pravokotni tloris, njena južni in severni konec pa se nista ohranila. Severni konec peči je uničila gradnja Ullrichove hiše. V notranjosti hiše ostankov peči ni bilo, saj je bila stratigrafija tam popolnoma drugačna, vezana na dogajanje v hiši. Južni konec peči so uničile korenine mogočnih dreves, ki so rasla na tem delu obzidja in ga tudi poškodovala (sl. 3). Točnih dimenzij peči torej ne poznamo. Ostanke lončarske peči je prekrivala kamnita ruševina, v kateri so bili tudi odlomki novoveške keramike (sl. 2).

Lega lončarske peči v Kranju na severnem dvorišču gradu Khislstein (Ortofoto posnetek: GURS)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl Sl. 2:

Kamnita ruševina peči (pogled proti zahodu). Največ ruševine je bilo nad kuriščem, vzhodno od njega in na meji obeh prostorov peči. (Foto: Janez Rupnik) Sl. 3:

Žgalno ploščo peči so na južnem koncu poškodovale korenine mogočnih dreves. Stanje v začetni fazi izkopavanj, po odstranitvi ruševine nad ohranjenim delom žgalne površine (pogled proti zahodu). (Foto: Janez Rupnik)

Vzporedno z obzidjem je bil iz velikih neobdelanih prodnikov, kosov konglomerata, lomljencev in malte zgrajen vzhodni zid peči. Kamni zidu so bili na notranji strani (v peči) razporejeni v pravilnejše sloje kot na zunanji strani, lici zidu pa sta bili neravni (sl. 6a in 6b). Zid je bil postavljen neposredno na konglomeratno osnovo, debel je bil do približno 60 centimetrov, v severnem delu pa se je ohranil več kot meter visoko, ponekod do približno 1,3 metra. Ohranil se je v dolžini približno 4,2 metra. Notranja širina peči je znašala približno 2,2 do 2,5 metra, zunanja (vključno z vzhodnim zidom, vendar brez obzidja) pa do 3 metre.

Peč sta sestavljala dva prostora. Severni prostor je bilo kurišče, ki se je zakurilo od zunaj, z vzhodne strani, skozi pravokotno odprtino skoraj pri tleh v vzhodnem zidu (sl. 6a). Odprtina je merila približno 35 × 45 centimetrov. Na vrhu odprtine je bila velika kamnita preklada iz grobo obdelanega lomljenca. V južno steno odprtine je bil na zunanji strani vzidan pokonci postavljen odlomek rimskega profiliranega kamnitega spomenika iz apnenca. Vzhodno od odprtine je bil odkrit slabo ohranjen (v enem sloju kamnov) ostanek nekega starejšega zidu iz prodnikov, kosov konglomerata in malte, ki je potekal pravokotno na vzhodni zid peči in ga je uničila gradnja peči (sl. 5).

Sl. 4:

Delno odkopani ostanki novoveške lončarske peči iz 16. in 17. stoletja v kotu med mestnim obzidjem in Ullrichovo hišo (pogled proti severu). Žgalna plošča je bila presekana v ravni liniji, da je bilo mogoče narisati njen profil. (Foto: Janez Rupnik)

Sl. 5:

Na severnem koncu ohranjenega dela vzhodnega zidu peči se je skoraj pod pravim kotom nanj proti vzhodu navezoval nek podobno grajen zid, nad katerim je bil pozneje zgrajen južni temelj Ullrichove hiše. Ni jasno, ali sta bila zidova gradbeno in funkcionalno povezana (sl. 9). Če je zid funkcionalno sodil k peči, je torej s severne strani zamejeval poglobljeni delovni prostor pred kuriščem peči. Glede na lego odprtine v vzhodnem zidu peči je bil prostor pred kuriščem močno poglobljen pod nivo takratnih tal. V notranjosti kurišča je bila pod ruševino do 40 centimetrov debela plast žganine s številnimi drobci oglja. Žganina se je v profilu nadaljevala proti severu (sl. 9), v notranjosti hiše pa zaradi drugačne, mlajše stratigrafije ni bila prisotna. Skoraj v celoti je zapolnjevala tudi kuriščno odprtino (sl. 6a). V žganini najdb tako rekoč ni bilo. Pod žganino so do konglomeratne geološke osnove sledile pozno- in zgodnjeantične plasti z nekaj najdbami. Kurišče je bilo torej poglobljeno še vse v antične plasti in je bilo precej pod nivojem sočasne hodne površine. Južni prostor peči je bil namenjen žganju keramičnih izdelkov. Plošča, na katero so zložili izdelke, je bila izdelana iz srednje velikih prodnikov in lomljencev na dnu ter prežgane ilovice, ki je bila na vrhu izravnana (sl. 3, 7). Debela je bila do 20 centimetrov. Južni del žgalne plošče so uničile korenine dreves (sl. 3). Na žgalni površini ni bilo najdb, prekrivala pa jo je ruševina, v kateri so bili poleg odlomkov novoveške tudi posamezni odlomki poznolatenske keramike. Žgalna površina je bila približno 0,5 metra nad nivojem spodnjega roba odprtine kurišča oziroma približno 0,7 metra nad spodnjim nivojem žganine v kurišču. Od vzhodnega zidu peči se je ob žgalni površini ohranil le še kakšen kamen nad njo, v južnem delu je bil skupaj z njo uničen, v severnem delu, ob kurišču, pa je segal tudi še 30 centimetrov nad nivo žgalne površine. Pod žgalno ploščo so si nad konglomeratno geološko osnovo sledile zgodnje- in poznoantične plasti z nekaj najdbami. Žgalna plošča je ležala neposredno na antičnih plasteh, zato lahko sklepamo, da je bil teren ob

Lončarska peč med izkopavanji. V kurišču je vidna žganina, vzhodno od peči pa starejši slabo ohranjen zid, ki ga je poškodovala gradnja peči (pogled proti zahodu). (Foto: Janez Rupnik)

Sl. 6a:

Zunanje (vzhodno) lice vzhodnega zidu peči. Odprtina za kurjenje peči je zatrpana z žganino in ruševino. V južno steno odprtine je vzidan odlomek rimskega profiliranega kamnitega spomenika (pogled proti jugozahodu). (Foto: Luka Rozman)

Sl. 6b:

Notranje (zahodno) lice vzhodnega zidu peči po odkopu plasti v notranjosti kurišča (pogled proti vzhodu) (Foto: Luka Rozman)

Sl. 7:

Presek žgalne plošče in plasti pod njo v žgalni komori lončarske peči (pogled proti severu) (Risba: Dunja Salecl)

gradnji peči nekoliko poglobljen in da je bila žgalna površina nekoliko pod nivojem takratnih tal. Prostora peči je razmejevala stopnica, ki jo je predstavljal navpičen zid (sl. 8, 5, 9). Zid debeline dobrih 40 centimetrov je bil zidan iz različno velikih prodnikov, kosov konglomerata, lomljencev in malte. Na vzhodnem koncu je bil gradbeno povezan z vzhodnim zidom peči, na zahodnem koncu pa se je naslanjal na obzidje, s katerim ni bil povezan. Zid ni bil postavljen na konglomeratno osnovo, ampak na nad njo ležeče antične plasti, ki so se pod zidom debelile od vzhoda proti zahodu (sl. 9). Zid je bil ohranjen le do nivoja žgalne površine, razen na vzhodnem in zahodnem koncu, kjer so večji kamni delno segali nad njen nivo (sl. 8). Verjetno se je zid večinoma končal na nivoju žgalne površine. Ko je bil v celoti izkopan, je v višino meril do enega metra (sl. 9). Nekoliko južno od ohranjenega južnega roba žgalne površine je stal zid, pravokoten na obzidje in linijo vzhodnega zidu peči (sl. 4). Debel je bil približno 70 centimetrov, zgodnji rob ohranjenega dela zidu je bil pod nivojem žgalne plošče peči. Po načinu gradnje iz lomljencev s širokimi maltnimi fugami in ravnimi lici zidu sklepamo, da gre za poznoantični zid (sl. 10). K obzidju, ki se je v tem delu ohranilo še v poznoantični fazi, je bil prizidan, saj je med njima jasno vidna reža in nista gradbeno povezana. Ob zidu, na njegovi južni strani, so bile v

konglomeratno osnovo vsekane stopnice, ki so vodile navzdol k izhodu v obzidju. Pravokotna vdolbina v zidu je bila verjetno del konstrukcije stopnic. Ohranjeni vrh zidu je bil nekoč pozneje popravljen in izravnan, na kar kaže drugačna malta. Na vzhodni strani se je zid končal na konglomeratnem pobočju približno v kotu, ki bi ga tvoril z vzhodnim zidom peči, vendar je ta na tem mestu zaradi drevesnih korenin uničen in se zidova ne dotikata (sl. 4). Zaradi visoke konglomeratne osnove na tem mestu sta bila zidova tu tudi sicer komaj ohranjena, le z eno vrsto kamnov. Ali je bil poznoantični zid uporabljen kot južni zid lončarske peči, ni mogoče zanesljivo sklepati, saj v višino ne dosega

Sl. 8:

Zidana stopnica, ki je ločevala kurišče in žgalno komoro peči (pogled proti jugozahodu). (Foto: Luka Rozman)

Sl. 9:

Ostanki lončarske peči ob koncu izkopavanj. V žgalni komori peči je vidno poznoantično obzidje, na katero so bile postavljene mlajše (srednjeveškonovoveške) nadgradnje, ki se naslanjajo tudi na predelni zid peči. V kurišču je vidna sled debelega sloja žganine. Obzidje ob kurišču je uničila gradnja Ullrichove hiše. Zid pod temeljem Ullrichove hiše je morda funkcionalno sodil k lončarski peči (pogled proti severozahodu). (Foto: Luka Rozman)

Sl. 10:

Poznoantični zid, pravokoten na obzidje in vzhodni zid peči (pogled proti severu). Pred zidom so vidne v konglomeratno osnovo vsekane stopnice, ki so vodile do (pozneje zazidanih) vrat v poznoantičnem obzidju. (Foto: Janez Rupnik)

nivoja žgalne plošče, ki je ob tem zidu uničena zaradi drevesnih korenin, poleg tega se stik antičnega zidu z vzhodnim zidom peči ni ohranil in ni bilo mogoče razbrati njunega odnosa. • Lončarska peč v Kranju po svoji osnovni konstrukciji in sistemu vleka vročega zraka sodi med ležeče (horizontalne) peči z diagonalnim vlekom.6 Pri ležečih pečeh vroč zrak v žgalno komoro prihaja od strani, iz zraven ležečega

kurišča, v nasprotju z izvorno tipološko starejšimi stoječimi (vertikalnimi) pečmi, pri katerih vroč zrak prihaja od spodaj in neposredno z naravnim vzgonom izhaja iz peči vertikalno skozi odvod na vrhu peči. V nasprotju s stoječimi pečmi so deli ležeče peči nanizani drug za drugim horizontalno: kurišče, žgalna komora in dimni odvod na nasprotnem koncu peči. Prisilni horizontalni vlek je podaljšal plamene ognja, s čimer je bilo mogoče doseči višje temperature in prihraniti kurivo. Prednosti po eni strani dobrega (navpičnega) naravnega vleka in po drugi strani dobre izrabe energije pri horizontalnem vleku so izkoristile peči, ki so s svojo konstrukcijo, dvigajočo se od kurišča proti dimnemu odvodu, omogočale diagonalni tok vročega zraka. Lončarska peč iz Kranja sodi med ležeče peči, ki so diagonalni vlek zagotovile z navpično (kot v Kranju) ali nekoliko poševno stopnico med kuriščem in žgalno komoro (druge ležeče peči so isti učinek dosegle s postopnim dvigom tal žgalne komore od kurišča proti dimniku ali odprtini na koncu peči oziroma odprtinam za odvod dima v stropu peči). S poglobljenim kuriščem je bilo laže doseči večjo nivojsko razliko med kuriščem in žgalno komoro.

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

To konstrukcijsko rešitev opazimo tudi pri peči v Kranju, kjer je bila talna plošča žgalne komore domnevno nekoliko pod nivojem takratnih tal, kurišče pa je bilo zgrajeno v poglobitvi. Nivojska razlika je bila med 0,5 in 0,7 metra. Delovni prostor pred kuriščem je bil na istem nivoju kot kurišče, torej globoko pod nivojem takratnih tal. Za enakomernejšo porazdelitev vročega zraka, ki je iz kurišča preko stopnice prihajal v žgalno komoro, pa tudi za zaščito keramičnih izdelkov, da niso bili neposredno izpostavljeni plamenom in da niso zdrsnili v kurišče, so imele nekatere peči na robu stopnice nad kuriščem pregrado v obliki nizkega zidca, enega ali več zidanih stebričkov (iz opeke, ilovice ali kamnov) ali zidane mreže in drugih konstrukcijskih rešitev (npr. stebričkov, sestavljenih iz loncev, ali predelne stene z odprtinami). Te konstrukcije so poleg tega podpirale obokani strop peči. Pri peči v Kranju ni sledov tovrstne konstrukcije, morda pa je peč le preslabo ohranjena. Zid, ki ločuje kurišče in žgalno komoro, je segal do nivoja tal žgalne komore, sledov morebitnih zidanih stebričkov pa ni videti. Premično pregrado pa so lahko sestavili tudi ob vsakem žganju znova. Ležeče peči z diagonalnim vlekom so omogočale žganje pri temperaturi nad 1000 °C, v različnih delih srednje in zahodne Evrope pa so jih uporabljali že v visokem in predvsem poznem srednjem veku in nato v zgodnjem novem veku, ko so jih izpopolnili do peči za žganje finejše in trše keramike (kamenine) pri še višjih temperaturah.7 Srednjeveške in zgodnjenovoveške lončarske peči ležečega tipa v srednji in zahodni Evropi so bile navadno ovalnega ali podolgovatega ovalnega tlorisa, šele od 18. stoletja so znane tudi ležeče peči pravokotnega tlorisa.8 Peč iz Kranja je po svojem pravokotnem tlorisu sorodnejša zgodnjenovoveškim pečem za žganje majolike ali engobirane keramike (tudi z vrezanim okrasom) v Italiji, ki so po konstrukciji sicer praviloma stoječe,9 znani pa so tudi primeri ležečih peči.10 Večinoma so bile zidane iz opeke, lahko so bile prosto stoječe ali delno vkopane, z navpičnimi

stenami in rahlo tunelasto obokanim stropom z več odprtinami za izpust dima. Kranjska lončarska peč torej združuje tako italijanske kot srednjeoziroma severo- in zahodnoevropske lončarske prvine – prve v zunanji arhitekturi peči in keramičnih izdelkih, druge v notranji konstrukciji peči, ki narekuje tehnologijo njenega delovanja. Izjemna pa je zaradi odprtine za kurjenje ob strani peči, saj je ta sicer praviloma v vzdolžni osi peči. Čeprav je lončarska peč, odkrita v Kranju, skromno ohranjena, lahko v grobem domnevamo, kako je bila videti. Po kamniti ruševini je mogoče sklepati, da je bila peč v celoti zidana iz kamenja in malte. Celotno peč je domnevno prekrival tunelast obok, ki se je začel nekoliko nad nivojem tal žgalne komore in se naslanjal na obzidje. Navpični vzhodni zid peči se je namreč ohranili le malenkost nad nivojem žgalne površine, o poteku zidu višje pa nimamo podatkov. Na vzhodni strani je bil pred kuriščem peči delovni prostor, od koder je bilo mogoče skozi pravokotno odprtino zakuriti peč. Delovni prostor je bil na severu morda zamejen z zidom. Severna stena peči (oziroma kurišča) je bila domnevno grajena navpično, vendar ta del peči ni ohranjen. Tudi južna, prav tako neohranjena stena peči je bila domnevno navpična. Tam je bilo verjetno skozi odprtino mogoče napolniti žgalno komoro, odprtino pa so zaprli (zazidali) ob vsakem žganju. Peč je imela najverjetneje odprtino za izpust dima pri dnu južne stene ali pa je imela odprtine v stropu žgalne komore. V notranjosti peči kurišče in žgalna komora bodisi nista bila pregrajena bodisi je bila pregrada premična in so je sestavili ob vsakem žganju znova. Lončarsko peč datira zavržena keramika, odkrita v odpadni jami v severovzhodnem prostoru vzhodnega dela Ullrichove hiše oziroma t. i. Lovskega dvorca.11 Keramika tipološko sodi v 16. in 17. stoletje, med njo pa je veliko polizdelkov in drugih odpadnih kosov, ki so bili očitno zavrženi zaradi napak pri izdelavi (gl. prispevek U. Stepanjan v tem katalogu). •

Pogled od strani

Vzdolžni prerez

Lončarska peč, odpadne jame in na širšem območju severno od gradu Khislstein (npr. na severnem dvorišču gradu Khislstein, na Tomšičevi ulici na nekdanjem Gasilskem trgu, na dvorišču Tomšičeve 38, na Ljubljanski cesti pod pobočjem zahodno od lončarske peči) odkriti številni odlomki polizdelkov, odpadnih kosov in končnih izdelkov značilne keramike z belim glinenim premazom (engobo), vrezanim okrasom, barvno poslikavo in prozornim loščem kažejo, da je na območju severno od gradu Khislstein na začetku novega veka oziroma v 16. in 17. stoletju (torej tudi v času, ko je bil grad v lasti družine Khisl) delovala lončarska delavnica. Kdaj točno je nehala delovati, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Lončarska peč je bila vsekakor opuščena namerno, ne pa nenadoma in nepričakovano, saj v njej ni bila odkrita večja količina keramike. Obsežna kamnita ruševina v notranjosti peči brez najdb pod njo kaže, da se je porušila prazna, opuščena peč. Severni del peči in obzidje ob njem je uničila gradnja zahodnega dela Ullrichove hiše, ki je torej v celoti mlajša od lončarske peči.12 •

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 11:

Poskus rekonstrukcije domnevnega videza lončarske peči v Kranju

(Ilustracija: Marko Tušek, predloga: Veronika Pflaum)

Opombe

Literatura

1 To je bilo nadaljevanje izkopavanj in sanacije obzidja,

ki sta se začela leta 2005 na severni strani Ullrichove hiše, tj. na vrtu Tomšičeve 38. Izkopavanje leta 2006 je vodil dr. Milan Sagadin z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj, operativni vodja izkopavanj je bil mag. Draško Josipovič, izvajalec pa podjetje Magelan iz Kranja. Arhiv izkopavanj podjetja Magelan (dva terenska dnevnika, razne sezname in risbe profilov) in najdbe hrani Gorenjski muzej. Digitalne fotografije obeh faz in del originalne dokumentacije izkopavanj druge faze (obrazce z opisi stratigrafskih enot) hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj. Za izkopavanja v notranjosti hiše gl. Rismondo, Helena: Poročilo o arheoloških izkopavanjih v Lovskem dvorcu v Kranju 2006/2007 (hrani Gorenjski muzej v arhivu izkopavanj); Rismondo, Helena: 100. Kranj. V: Varstvo spomenikov: Poročila, letnik 44, 2008, str. 114–115. Za informacijo, da gre za lončarsko peč, se zahvaljujeva dr. Katarini Katji Predovnik (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) in dr. Milanu Sagadinu. Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujeva mag. Drašku Josipoviču, Tilnu Podobniku in dr. Milanu Sagadinu. Opis peči temelji predvsem na podatkih, ki jih je mogoče razbrati s fotografij izkopavanj, in geodetski izmeri (datoteko, ki združuje geodetske izmere izkopavanj na Tomšičevi 38, 42 in 44 v letih 2005– 2007, hrani Gorenjski muzej kot del digitalnega arhiva izkopavanj podjetja Magelan na najdišču Tomšičeva 38 leta 2005), pa tudi na dokumentaciji druge faze izkopavanj. Tipološka opredelitev in tehnične razlage delovanja peči glede na konstrukcijo so povzete po Weiser, Barbara: Töpferöfen von 500 bis 1500 n. Chr. im deutschsprachigen Raum und in angrenzenden Gebieten. Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters. Beiheft 15. Bonn: Dr. Rudolf Habelt GmbH 2003, str. 24–28. Tipološke delitve lončarskih peči glede na različne kriterije gl. tudi Heege, Andreas: Töpferöfen – Pottery kilns – Fours de potiers. Die Erforschung frühmittelalterlicher bis neuzeitlicher Töpferöfen (6.–20. Jh.) in Belgien, den Niederlanden, Deutschland, Österreich und der Schweiz. Basler Hefte zur Archäologie. Band 4. Basel: Archäologie Verlag 2007, str. 16–18. O ležečih pečeh na splošno prav tam, str. 67–69 in str. 115–117, podrobneje o posameznih konstrukcijskih različicah na str. 69–113. Weiser 2003 (op. 6), str. 28–38; Heege 2007 (op. 6), str. 68 in str. 74–88.

8 Heege 2007 (op. 6), str. 69–113; gl. tudi prispevke

drugih avtorjev prav tam; Weiser 2003 (op. 6); Lehmann, Peter: Zwei Töpferöfen in der Winterthurer Altstadt. Berichte der Zürcher Denkmalpflege. Archäologische Monographien 12. Egg: Kommissionsverlag: Fotorotar AG 1992; str. 25–31, str. 38–47, str. 78–82. 9 Heege 2007 (op. 6), str. 57–67; tudi npr. Pantò, Gabriella, Vaschetti, Laura: Fornaci e ceramisti a Chieri fra XIII e XVI secolo. V: Fornaci. Technologie e produzione della ceramica in età medievale e moderna. Atti XLII convegno internazionale della ceramica 2009. Savona: Centro Ligure per la storia della ceramica 2010, str. 147–158. 10 Npr. Trombetta, Irene; Vanni Desideri, Andrea: La fornace di via Castruccio Castracani a Fucecchio. V: Fornaci. Technologie e produzione della ceramica in età medievale e moderna. Atti XLII convegno internazionale della ceramica 2009. Savona: Centro Ligure per la storia della ceramica 2010, str. 189–196. 11 Stepanjan, Urška: Lončarska delavnica iz 16. in 17. stoletja v Kranju: izkopavanja Lovskega dvorca leta 2009 (diplomsko delo). Zgornje Gorje 2013. V istem prostoru je bila odkrita še ena odpadna jama, ki je delno ležala pod temelji Ullrichove hiše; prav tam, str. 17–18. 12 Prim. Leben, Nika: Prenova gradu Khislstein. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2015, str. 142–150, ki spodnji del zahodnega dela hiše datira v 15. stoletje ali prej (str. 147–148).

Heege, Andreas: Töpferöfen – Pottery kilns – Fours de potiers. Die Erforschung frühmittelalterlicher bis neuzeitlicher Töpferöfen (6.–20. Jh.) in Belgien, den Niederlanden, Deutschland, Österreich und der Schweiz. Basler Hefte zur Archäologie. Band 4. Basel: Archäologie Verlag 2007. Leben, Nika: Prenova gradu Khislstein. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina 2015. Lehmann, Peter: Zwei Töpferöfen in der Winterthurer Altstadt. Berichte der Zürcher Denkmalpflege. Archäologische Monographien 12. Egg: Kommissionsverlag: Fotorotar AG 1992. Pantò, Gabriella; Vaschetti, Laura: Fornaci e ceramisti a Chieri fra XIII e XVI secolo. V: Fornaci. Technologie e produzione della ceramica in età medievale e moderna. Atti XLII convegno internazionale della ceramica 2009. Savona: Centro Ligure per la storia della ceramica 2010. Rismondo, Helena: Poročilo o arheoloških izkopavanjih v Lovskem dvorcu v Kranju 2006/2007. Rismondo, Helena: 100. Kranj. V: Varstvo spomenikov: Poročila, letnik 44, 2008. Stepanjan, Urška: Lončarska delavnica iz 16. in 17. stoletja v Kranju: izkopavanja Lovskega dvorca leta 2009 (diplomsko delo). Zgornje Gorje 2013. Trombetta, Irene; Vanni Desideri, Andrea: La fornace di via Castruccio Castracani a Fucecchio. V: Fornaci. Technologie e produzione della ceramica in età medievale e moderna. Atti XLII convegno internazionale della ceramica 2009. Savona: Centro Ligure per la storia della ceramica 2010. Weiser, Barbara: Töpferöfen von 500 bis 1500 n. Chr. im deutschsprachigen Raum und in angrenzenden Gebieten. Zeitschrift für Archäologie des Mittelalters. Beiheft 15. Bonn: Dr. Rudolf Habelt GmbH 2003.

Summary

Veronika Pflaum, Luka Rozman

Pottery Kiln of the Early Modern Period in Kranj In 2006, remains of an early modern period pottery kiln from the 16th or 17th century were found during excavations north of the Khislstein castle, in the corner between the town wall and Ullrich house. The kiln is made of stones and mortar and has a rectangular floor plan, construction-wise it is of a horizontal type and has a diagonal draught. The southern and northern ends of the kiln were ruined. The town wall was used for the western wall of the kiln. The internal width of the kiln was 2.2 to 2.5 m, while the length was at least 4.2 m (this much was preserved). There were two chambers in the kiln: a firebox where fire was started through the eastern wall opening, and a firing chamber on the southern side. The firing plate was made of medium-sized stones and pressed, burned clay. The difference in height of 0.5-0.7 m between the firebox and the firing surface was created with a deepened firebox and a built step between the chambers. There was no trace of a barrier between the two chambers. At the time of its discovery the kiln was empty and covered with stone ruins and fragments of early modern period ceramics. The pottery kiln is dated by the discarded ceramics which was discovered in the waste pit in the northeastern room in the eastern part of the Ullrich house. Typologically, ceramics belong to the 16th and 17th centuries, and include several intermediate products and other pieces of waste that were discarded due to manufacturing errors. The pottery kiln, waste pits and numerous fragments of intermediate products, waste pieces and finished items of typical ceramics with white clay coating (engobe), carved decoration, colour painting and transparent glaze which were found in the wider area north of the Khislstein castle indicate that at the beginning of the early modern period, that is in the 16th and 17th centuries (i.e. also at the time when the castle belonged to the Khisl family), a pottery workshop operated here. The exact time of its windup cannot be reliably determined. The northern part of the kiln and the town wall next to it were destroyed during the construction of the western part of the Ullrich house, which is therefore of later origin than the pottery kiln altogether. •

Sl. 12:

Dno krožnika z žensko doprsno podobo – izdelek kranjske lončarske delavnice, izkopan na Jelenovem klancu oziroma Ljubljanski cesti (Foto: Marko Tušek, ©Gorenjski muzej)

Urška Stepanjan Zgornje Gorje

Novoveška lončarska odpadna jama iz 16. in 17. stoletja v Kranju

ončarska odpadna jama je bila odkrita med arheološkimi zaščitnimi izkopavanji, ki jih je bilo treba izvesti zaradi prenove t. i. Lovskega dvorca oziroma Ullrichove hiše. Izkopavanja so potekala v prvi polovici marca leta 2009 v notranjosti vzhodnega dela stavbe, ki stoji ob Tomšičevi ulici. Raziskani so bili t. i. Prostor 1, Prostor 2, Prostor 3 in Prostor 4.1 V jugozahodnem vogalu Prostora 1 (tj. severozahodni prostor tega dela stavbe) je bila odkrita večja, v ilovico vkopana jama. Nastala je v novoveškem obdobju. Zapolnjena je bila s proizvodnimi odpadki lončarske Sl. 1: delavnice – polizdelki, zavrženimi predmeti zaradi poškodb pri pečenju ali napak pri poslikavi Del krožnika ali sklede z končnih izdelkov in ostanki surove, nepredelane ilovice.2 Poleg teh predmetov je bilo odkritega motivom zajca in želodov tudi nekaj že uporabljenega kuhinjskega posodja. Na uporabo kažejo ostanki zasmojene hrane (Foto: Aleksandra Krajnc) na površini posod. Odpad je glede na najdene polizdelke krožnikov, skled in skodel, okrašenih v tehniki vrezovanja, časovno umeščen v 16. in 17. stoletje. Točna lokacija lončarske delavnice ni znana, vendar je zagotovo stala nekje v bližini,3 arheološka izkopavanja pa so leta 2006 ob obzidju razkrila pripadajočo lončarsko peč (gl. prispevek V. Pflaum in L. Rozmana v tem katalogu). Pisni viri o lončarski dejavnosti v Kranju so zelo skopi. Prvi lončarji so omenjeni v začetku 16. stoletja, medtem ko so lasten ceh ustanovili šele v začetku 17. stoletja.4 Analiza keramičnega gradiva iz lončarske odpadne jame je pokazala, da so v kranjski lončarski delavnici izdelovali predvsem krožnike, sklede, skodele, ročke, lojenke, svečnike, pečnice in kuhinjske lonce. Odlomki krožnikov, skled in skodel so med gradivom iz lončarske odpadne jame najštevilčnejše zastopani. Ti predmeti so bili namenjeni serviranju že pripravljene hrane in imeli hkrati tudi močno

dekorativno ter reprezentativno vlogo. Izdelani so bili iz dobro prečiščene gline in bogato okrašeni. Vsi predmeti iz te skupine so bili izdelani v tehniki vrezovanja. Zanjo je značilno, da je lončar predmet najprej oblikoval, nato je nanj nanesel bel glineni premaz, imenovan engoba, in vanj vrezal motiv. Prvemu žganju so sledili poslikava z različnimi barvami in nanos brezbarvnega svinčevega lošča ter ponovno žganje. Tovrstno lončenino

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

so po vzorih italijanske produkcije izdelovali v Kranju, Škofji Loki in Ljubljani, vendar to niso bile le preproste kopije, ampak so domače lončarske delavnice določene motive svobodno preoblikovale.5 Pripadniki srednjega sloja meščanstva so s temi predmeti želeli pokazati svoj položaj v družbi, saj si luksuznih importov zaradi visoke cene niso mogli privoščiti. Te so si lahko zagotovili le plemiči in višji sloj meščanstva.6 Med raziskanimi odlomki krožnikov, skled in skodel prevladujejo predvsem polizdelki, ki imajo ohranjen bel glineni premaz in vrezan okras na notranji površini. Za te predmete lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so izdelki kranjske lončarske delavnice. Najdenih je bilo nekaj končnih izdelkov, ki imajo poleg belega glinenega premaza ohranjen tudi poslikan okras v modri, zeleni, rumeni in vijoličasto rjavi barvi, čez katerega je bil nazadnje nanesen prozoren lošč. Na dnu posod se kot glavni okrasni motiv pogosto pojavljajo ženska poprsja v profilu z značilno renesančno frizuro in avbo. Tovrstni motivi najpogosteje nastopajo v kombinaciji s koncentričnimi krogi na ostenju in robu ustja ter različnimi geometričnimi motivi na robu ustja (cikcakaste linije, niz poševnih in vodoravnih linij). Prav tako so številni krožniki, ki imajo na dnu kot glavni motiv upodobljene živali. Med odkritim keramičnim gradivom tako najdemo motive zajca, ptic in rib. Motiv zajca nastopa v kombinaciji z geometričnimi (motiv pletenice in src) ali rastlinskimi motivi na ostenju (želodi s stebli), medtem ko je rob ustja okrašen s koncentričnimi krogi. Motiv rib srečamo v kombinaciji z geometričnimi motivi v obliki pletenic, rombov in krogov ter motivom šrafiranih polj s prekrižanimi črtami na ostenju. Rob ustja je okrašen s koncentričnimi krogi. Pri motivu ptice na dnu krožnikov gre najverjetneje za upodobitev goloba. Ta najpogosteje nastopa z motivom želodov in praznih ter šrafiranih polj na ostenju krožnikov, rob ustja navadno krasi pletenica. Nekaj krožnikov je imelo na dnu kot glavni okras upodobljen cvet s trikotnimi listi, pri enem primeru s srčastimi listi. Najpogosteje se ta okras pojavlja v kombinaciji

Sl. 2:

Krožnik z motivom ženskega poprsja Sl. 3:

Krožnik z motivom cveta Sl. 4:

Del krožnika z motivom ribe (Foto: Aleksandra Krajnc)

Sl. 5:

Ročka z motivom štirikrake zvezde, ki ga obkroža letev s palmetami. (Foto: Aleksandra Krajnc)

Sl. 6:

Polizdelek lončarske delavnice, ročka z belim glinenim premazom (Foto: Aleksandra Krajnc)

s koncentričnimi krogi na ostenju in robu ustja krožnikov, pri dveh primerih motiv cveta nastopa skupaj z motivom želodov na ostenju. Na dveh krožnikih kot glavni motiv nastopa upodobitev salomonskega križa. Ostenje je okrašeno s pletenico, rob ustja pa s koncentričnimi krogi.7 Sorodno gradivo z geometrijskimi motivi pletenic najdemo v Škofji Loki,8 Polhovem Gradcu9 in na madžarskem najdišču Bajcsávar.10 Primerjave motivom ženskih poprsij najdemo v Škofji Loki11 in Tolminu,12 motive rib na primerih iz Škofje Loke13 in reke Ljubljanice,14 motive ptic poznamo iz Škofje Loke,15 Ljubljane16 in Polhovega Gradca.17 Primerjave motivu cvetlice s trikotnimi listi najdemo na krožniku iz Škofje Loke18 in z najdišča Bajcsávar,19 medtem ko motive želodov srečamo na krožnikih iz Bajcsávara.20 Drugo najpogosteje zastopano posodje med odpadnim gradivom kranjske lončarske delavnice predstavljajo ročke. Gre za pivsko posodje, ki ga uvrščamo v skupino namizne keramike. Zaradi svoje reprezentativne vloge so bili tovrstni predmeti, tako kot krožniki, izdelani iz fino prečiščene gline in okrašeni. Poudariti je treba, da gre pri kranjskih primerih za tehniko slikane keramike in ne za majoliko. Za majoliko je namreč značilna posebna tehnika krašenja, pri kateri je lončar na predmet po prvem žganju nanesel mlečno bel kositrov lošč in ga še surovega poslikal, čemur je sledilo drugo žganje. Tovrstni

izdelki so na trgu dosegali precej visoko ceno, zato so v lokalnih delavnicah izdelovali cenovno dostopnejšo slikano keramiko,21 tudi v tukajšnji lončarski delavnici. Odkrite ročke iz odpadne lončarske jame so večinoma polizdelki, ki imajo na notranji in zunanji površini nanesen le bel glineni premaz, imenovan engoba. Manjše število ročk ima ohranjen tudi poslikan okras, torej so to že končni izdelki delavnice. Pri tehnološkem postopku krašenja ročk je lončar najprej po vsej površini nanesel bel glineni premaz, sledilo je prvo žganje. Nato je s čopičem poslikal njihovo zunanjo površino v različnih barvah, ki so jo pridobivali iz kovinskih oksidov – zeleno iz bakrovega, rumeno iz železovega, vijoličasto rjavo iz manganovega in modro iz kobaltovega oksida. Nazadnje so čez poslikavo nanesli prozorno svinčevo glazuro in ročke ponovno žgali.22 Na kranjskih ročkah zasledimo v osrednjem delu na trebuhu motiv medaljona, ki ga obkroža letev s palmetami. V medaljonu je navadno upodobljen motiv štirikrake zvezde ali mreže s pikami. Za poslikavo omenjenih motivov je lončar uporabil rumeno, vijoličasto rjavo, zeleno in modro barvo. Ročka s podobnim motivom lestvičaste obrobe in palmetami je poznana z gradu Dobrovo, vendar poleg barv, značilnih za kranjske ročke, srečamo tudi oranžno. Ročka z gradu Dobrovo je časovno umeščena v drugo polovico 16. stoletja.23 Tudi na dveh ročkah iz Celja je motiv

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

osrednjega medaljona s palmetami, le da so za poslikavo uporabili samo zeleno in črno barvo. Prva je časovno umeščena v 15. in 16. stoletje, druga pa v drugo polovico 16. in 17. stoletje.24 Ročke s sorodnimi motivi osrednjega medaljona, ki ga obkroža lestvičast motiv s palmetami, najdemo na madžarskem najdišču Bajcsávar. V osrednjem medaljonu je upodobljena cvetlica s štirimi listi, za poslikavo so uporabili vijoličasto rjavo, modro, rumeno, zeleno in oranžno barvo. Časovno so umeščene v zadnjo tretjino 16. stoletja.25 Pri ročkah iz kranjske lončarske delavnice glede na obliko ločimo dva glavna tipa, in sicer ročke na navidezni nogi in ročke brez navidezne noge. Prve imajo trup polkroglaste oblike, pri drugih pa zasledimo tri oblike trupa, in sicer – kroglaste, ovalne oziroma jajčaste ter hruškaste. Vse ročke so imele trilistno oblikovani izliv in trakasto oblikovani ročaj.26 Naslednjo skupino najdb iz odpadne jame, za katere lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bile izdelane v tukajšnji lončarski delavnici, predstavljajo lojenke in svečniki. V srednjeveškem in zgodnjenovoveškem obdobju so jih poleg oljenk uporabljali za razsvetljavo na gradovih in v meščanskem okolju, medtem ko so si v kmečkih hišah svetili predvsem s trskami in ognjišči.27 Lojenke in svečniki so bili izdelani iz žgane gline, za gorivo so uporabljali živalsko maščobo, torej loj. Iz njega so bile po navadi izdelane tudi sveče, saj

je bil ta material občutno cenejši od voska. Zaradi Sl. 7a in 7b: Svečniki in lojenke ob večje krhkosti lojenih sveč so jih vtaknili v tulec namesto na trn, saj je ta svečo ob natikanju lahko odkritju in po čiščenju (Foto: Polona Janežič, zdrobil.28 Rafko Urankar) V lončarski odpadni jami je bilo odkritih vsaj 29 neloščenih in pet lojenk z rjavim in zelenim loščem. Izdelane so iz fino prečiščene gline. Imajo odprto ovalno obliko z nizkim ostenjem in oblikovanim lijem, kamor je bil prislonjen stenj. Ustje ostenja je rahlo zapognjeno navznoter. Nekatere lojenke imajo na vrhu ostenja oblikovan držaj, ki je polkrožne ali pravokotne oblike, večina lojenk pa je brez držaja. Poleg lojenk je bilo v odpadni jami odkritih vsaj šest neloščenih in en loščen svečnik, vendar je barva lošča zaradi napak pri žganju nerazpoznavna. Izdelani so iz fino prečiščene gline in imajo podobno obliko kot lojenke, le da je v sredini oblikovan tulec, ki je držal svečo. Vsi ohranjeni svečniki imajo trakasto oblikovani ročaj, ki je pritrjen na ostenje in se v polkrožnem loku priključi na steno tulca.29 V lončarski odpadni jami je bil najden le en primer čaše. Tudi te predmete, tako kot ročke, umeščamo v skupino namizne keramike, ki se je uporabljala kot pivsko posodje. Zelo verjetno je bila izdelana v tukajšnji lončarski delavnici, saj bel glineni premaz na notranji in zunanji površini ter odsotnost lošča kažeta na to, da gre za polizdelek.30 Primerjave zanjo najdemo v strugi Ljubljanice,31 pri Turjaški palači v Ljubljani,32 na Knežjem

Sl. 8:

Čaša (Risba: Larisa Skalerič)

Sl. 9:

dvoru v Celju33 in na Pustem gradu nad Lipnico.34 Tovrstne čaše je Mitja Guštin časovno umestil na konec 15. in v 16. stoletje35 ter jih opredelil kot ljubljansko skupino, v kateri so čaše največkrat loščene na notranji in zunanji površini v zelenih in rjavih tonih.36 Zagotovo so bile v kranjski lončarski delavnici izdelane oploščene pečnice z reliefnim okrasom, ki imajo na vrhnji površini nanesen le bel glineni premaz in so torej polizdelki. Izdelane so bile iz slabše prečiščene gline. Dva odlomka imata na zgornji površini ohranjen preprost geometrijski motiv s profiliranim okvirjem. En primer reliefno okrašene oploščene pečnice ima upodobljen motiv rozete, ki ji najdemo primerjave na pečnici z Ljubljanskega gradu37 in na Starem gradu v Celju.38 V poznosrednjeveškem in zgodnjenovoveškem obdobju je bil ta motiv zelo priljubljen.39 Polizdelek, ki ima na zunanji površini le bel glineni premaz, predstavlja tudi odlomek pečnice, ki je bil verjetno vgrajen v kronski del peči. Na njej je upodobljen arhitekturni motiv, in sicer šilasti obok, pod njim pa je viden osrednji del človeške figure, ki v vsaki roki drži po en grb. Glede na druge najdbe oploščenih pečnic z reliefnim okrasom iz odpadne jame lahko sklepamo, da so bile največkrat loščene v zeleni barvi.40

Tipi pečnic (Risba: Larisa Skalerič)

Morda so bile v tukajšnji lončarski delavnici izdelane tudi tipološko starejše oblike lončastih in cevastih pečnic. To lahko sklepamo na podlagi deformiranih ostenj in robov ustij ter razpok na površini, ki so verjetno posledica napak pri tehnološkem postopku žganja, zaradi česar so bili ti predmeti zavrženi kot delavniški izmet. Cevastim pečnicam najdemo primerjave z najdišča v Leipzigu, kjer so časovno umeščene v 12. in do konca 13. stoletja.41 Primeri cevastih pečnic iz kranjske odpadne lončarske jame so glede na drugo najdeno gradivo časovno umeščeni v 16. in 17. stoletje, kar morda pomeni, da je bila ta oblika pečnic zelo dolgoživa. Zelo verjetno so bili v kranjski lončarski delavnici izdelani tisti lonci, ki imajo na notranji površini nanesen bel glineni premaz in so torej polizdelki. Največkrat imajo srčasto ali kroglasto obliko trupa. Večinoma niso okrašeni ali pa je okras preprost v obliki kanelur na ramenu posode. Nekateri lonci iz te skupine polizdelkov imajo ohranjen po en ročaj, ki je na zgornjem delu pritrjen na ustje, na spodnjem delu pa na rame lonca. Verjetno lahko vsaj za nekaj loščenih izdelkov trdimo, da so izdelek lončarske delavnice, saj so zaradi različnih tehnoloških ali drugih napak pri izdelavi pristali med delavniškim

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Sl. 10:

Keramični distančnik za ločevanje izdelkov med žganjem

odpadom. Ti primeri so bili loščeni v rjavih in zelenih barvnih tonih.42 Pomemben dokaz lončarske dejavnosti izpričuje najdba treh primerov distančnikov. Imajo trikrako obliko s priostrenimi nožicami in so izdelani iz slabo prečiščene gline.43 Lončarji so jih položili na dna loščenih keramičnih posod odprtih oblik (krožniki, sklede in skodele), preden so jih postavili v lončarsko peč, s čimer so preprečili, da bi se stene posod med žganjem sprijele skupaj.44 Nekaj predmetov, ki so bili najdeni v lončarski odpadni jami, zgovorno priča o najpogostejših napakah, ki so se primerile med izdelovanjem posod v tukajšnji delavnici. Tako na primer najdemo nekaj odlomkov krožnikov in ročk z deformiranimi ustji in ostenji, medtem ko je črepinja prežgana, bel glineni premaz pa ima modrikast ton, kar je verjetno posledica previsoke temperature žganja. Zanimiva je tudi najdba skoraj v celoti ohranjene ročke, ki ima popolnoma deformirano obliko. Črepinja je videti prežgana, engoba ima sivkasto moder ton. Morda so omenjene napake posledice previsoke temperature žganja ali neprimerne presušenosti predmeta. Nekateri odlomki krožnikov imajo deformirano obliko in poslikan okras slabe kvalitete – mehurčkast, barve so brez sijaja. Obe deformaciji sta verjetno nastali zaradi previsoke temperature žganja. Med drugimi napakami, ki so se primerile lončarjem med izdelavo keramičnih predmetov, srečamo na primer razmazan lošč na zunanji površini lončka in drobne koščke keramike, ki so se skupaj z loščem prilepili na zunanjo površino lončka. Morda so se nanj prilepili ob zlaganju v peč, ko se je obenj prislonil kak drug predmet. Tudi ti predmeti so zaradi omenjenih napak pristali med delavniškim odpadom.45 •

(Foto: Rafko Urankar)

Sl. 11:

Deformirana oblika ročke (Foto: Rafko Urankar)

Sl. 12:

Deformirana oblika krožnika z loščem in poslikavo slabe kvalitete (Foto: Rafko Urankar)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Opombe

1 Urankar, Rafko: Poročilo o arheoloških izkopavanjih

na lokaciji Kranj – Khislstein (severno dvorišče), Mapa 1. Kamnik 2011, str. 5, 11. 2 Urankar 2011 (op. 1), str. 19. 3 Urankar 2011 (op. 1), str. 19. 4 Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo 1939, str. 108–109; 195–196. 5 Predovnik, Katarina Katja: Prunk bei Tisch: vom Beginn der Neuzeit in den slowenischen Ländern. V: Zwischen Tradition und Wandel: Archäologie des 15. und 16. Jahrhunderts (ur. Barbara Scholkmann, Sören Vossler, Christina Wolf ). Erlangen: Dr. Faustus 2009, str. 286–287. 6 Predovnik 2009 (op. 5), str. 289. 7 Stepanjan, Urška: Tipološka in časovna opredelitev keramike iz odpadne jame 1; Motivika okrasa na lončenini iz odpadne jame 1; Novoveška lončarska produkcija na območju lovskega dvorca in njene značilnosti. V: Kranj, Kieselstein – severno dvorišče. Raziskave 2008–2009 (ur. Rafko Urankar). Monografije CPA (v tisku); Stepanjan, Urška: Lončarska delavnica iz 16. in 17. stoletja v Kranju: izkopavanja Lovskega dvorca leta 2009 (diplomsko delo). Zgornje Gorje 2013. 8 Štukl, Jože: Loška slikana keramika iz Komuna in Poljanskih vrat. V: Arheološke raziskave srednjeveške Škofje Loke. Škofja Loka: Loški muzej 2004, sl. 16, str. 18. 9 Železnikar, Janja: Graščina v Polhovem Gradcu. V: Arheološki vestnik, letnik 53, 2002, T. 9: 14, str. 361. 10 Kovács, Gyöngyi: Ceramics from Carniola at Bajcsávar, a 16th century border castle in Southwest Hungary. V: Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae, letnik 60, 2009, Fig. 5: 11, str. 263. 11 Štukl 2004 (op. 8), sl. 17, str. 18. 12 Grajska zapuščina: katalog ob razstavi keramike in stekla, 14.–17. stol.: Grad Dobrovo, 1991. Nova Gorica: Goriški muzej 1991, kat. št. 49, str. 44–45. 13 Slabe, Marijan: Loška meščanska slikana keramika. V: Loški razgledi, letnik 24, 1977, str. 56–57. 14 Gaspari, Andrej; Erič, Miran: Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko. V: Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia, letnik 18, 2008, št. 2, T. 14: 1, str. 427. 15 Slabe 1977 (op. 13), str. 56. 16 Horvat, Martin: I resultati delle ricerche archaeologice nel territorio di Ljubljana. V: Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia Nordorientale e nelle aree transalpine: atti della giornata di studio (Udine, 16 marzo 1996 ) (ur. Maurizio Buora et al.). Archeologia di frontiera, letnik 2. Udine 1999, Tav. XVII: 1, str. 193. 17 Železnikar 2002 (op. 9), T. 11: 1, str. 363. 18 Slabe 1977 (op. 13), str. 56. 19 Kovács 2009 (op. 10), Fig. 5: 17, str. 263. 20 Kovács 2009 (op. 10), Fig. 5: 18, str. 263. 21 Keramična dediščina. V: Grajska zapuščina: katalog ob razstavi keramike in stekla, 14.–17. stol.: Grad Dobrovo, 1991. Nova Gorica: Goriški muzej 1991, str. 15. 22 Keramična dediščina 1991 (op. 21), str. 13. 23 Grajska zapuščina 1991 (op. 12), kat. št. 30, str. 34. 24 Cunja, Radovan: Italijanska majolika iz Celja. V: Srednjeveško Celje. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2001, kat. št. 20 in 21, str. 117–120. 25 Kovács 2009 (op. 10), kat. št. 24–29, str. 268; kat. št. 30–36, str. 270; str. 265, 267, 269.

26 Stepanjan (op. 7). 27 Felgenhauer-Schmiedt, Sabine: Die Sachkultur des

Mittelalters im Lichte der archäologischen Funde. V: Europäische Hochschulschriften, Reihe XXXVII, Archäologie, Bd. 42. Frankfurt am Main 1993, str. 128–130. 28 Wechssler-Kümmel, Sigrid: Schöne Lampen, Leuchter und Laternen. Heidelberg; München: Keysersche Verlagsbuchhandlung 1962, str. 56–57. 29 Stepanjan (op. 7). 30 Stepanjan (op. 7). 31 Srednjeveške čaše. Srednjeveške in zgodnjenovoveške čaše na Slovenskem. V: Srednjeveško Celje (ur. Mitja Guštin). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo 2001, sl. 9: 4–5, str. 180. 32 Guštin 2001 (op. 31), sl. 13: 60, str. 184. 33 Guštin 2001 (op. 31), sl. 21: 30, str. 192. 34 Guštin 2001 (op. 31), sl. 22: 5, str. 193. 35 Guštin 2001 (op. 31), str. 158. 36 Guštin 2001 (op. 31), str. 154. 37 Ljubljanski grad. Pečnice (ur. Mitja Guštin in Martin Horvat). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo 1994, kat. št. 13, str. 97. 38 Bregant, Tatjana: Pečnice s Starega gradu Celje. Ljubljana: Galerija Labirint: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete; Celje: Zavod za spomeniško varstvo 1984, str. 33. 39 Ljubljanski grad. Pečnice (op. 37), str. 75–76. 40 Stepanjan (op. 7). 41 Roth Heege, Eva: Ofenkeramik und Kachelofen. Tipologie, Terminologie und Rekonstruktion in deutchsprachingen Raum (CH, D, A, FL) mit einem Glossar in siebzehn Sprachen. V: Schweizer Beiträge zur Kulturgeschichte und Archäologie des Mittelalters, Band 39, 2012, str. 214–215. 42 Stepanjan (op. 7). 43 Stepanjan (op. 7). 44 Guštin, Mitja: Lončarske delavnice. V: Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana. Annales Mediterranea. Koper: Univerza na Primorskem 2004, str. 57–58. 45 Stepanjan (op. 7).

Literatura Bregant, Tatjana: Pečnice s Starega gradu Celje. Ljubljana: Galerija Labirint: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete; Celje: Zavod za spomeniško varstvo 1984. Cunja, Radovan: Italijanska majolika iz Celja. V: Srednjeveško Celje. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2001. Felgenhauer-Schmiedt, Sabine: Die Sachkultur des Mittelalters im Lichte der archäologischen Funde. V: Europäische Hochschulschriften, Reihe XXXVII, Archäologie, Bd. 42. Frankfurt am Main 1993. Gaspari, Andrej; Erič, Miran: Arheološke raziskave struge Ljubljanice med Verdom in Vrhniko. V: Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia, letnik 18, 2008, št. 2. Grajska zapuščina: katalog ob razstavi keramike in stekla, 14.–17. stol.: Grad Dobrovo, 1991. Nova Gorica: Goriški muzej 1991.

Guštin, Mitja: Lončarske delavnice. V: Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana. Annales Mediterranea. Koper: Univerza na Primorskem 2004. Horvat, Martin: I resultati delle ricerche archaeologice nel territorio di Ljubljana. V: Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia Nordorientale e nelle aree transalpine: atti della giornata di studio (Udine, 16 marzo 1996 ) (ur. Maurizio Buora et al.). Archeologia di frontiera, letnik 2. Udine 1999. Keramična dediščina. V: Grajska zapuščina: katalog ob razstavi keramike in stekla, 14.–17. stol.: Grad Dobrovo, 1991. Nova Gorica: Goriški muzej 1991. Kovács, Gyöngyi: Ceramics from Carniola at Bajcsávar, a 16th century border castle in Southwest Hungary. V: Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae, letnik 60, 2009. Ljubljanski grad. Pečnice (ur. Mitja Guštin in Martin Horvat). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo 1994. Predovnik, Katarina Katja: Prunk bei Tisch: vom Beginn der Neuzeit in den slowenischen Ländern. V: Zwischen Tradition und Wandel: Archäologie des 15. und 16. Jahrhunderts (ur. Barbara Scholkmann, Sören Vossler, Christina Wolf ). Erlangen: Dr. Faustus 2009. Roth Heege, Eva: Ofenkeramik und Kachelofen. Tipologie, Terminologie und Rekonstruktion in deutchsprachingen Raum (CH, D, A, FL) mit einem Glossar in siebzehn Sprachen. V: Schweizer Beiträge zur Kulturgeschichte und Archäologie des Mittelalters, Band 39, 2012. Slabe, Marijan: Loška meščanska slikana keramika. V: Loški razgledi, letnik 24, 1977. Srednjeveške čaše. Srednjeveške in zgodnjenovoveške čaše na Slovenskem. V: Srednjeveško Celje (ur. Mitja Guštin). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo 2001. Stepanjan, Urška: Lončarska delavnica iz 16. in 17. stoletja v Kranju: izkopavanja Lovskega dvorca leta 2009 (diplomsko delo). Zgornje Gorje 2013. Stepanjan, Urška: Tipološka in časovna opredelitev keramike iz odpadne jame 1; Motivika okrasa na lončenini iz odpadne jame 1; Novoveška lončarska produkcija na območju lovskega dvorca in njene značilnosti. V: Kranj, Kieselstein – severno dvorišče. Raziskave 2008–2009 (ur. Rafko Urankar). Monografije CPA (v tisku). Štukl, Jože: Loška slikana keramika iz Komuna in Poljanskih vrat. V: Arheološke raziskave srednjeveške Škofje Loke. Škofja Loka: Loški muzej 2004. Urankar, Rafko: Poročilo o arheoloških izkopavanjih na lokaciji Kranj – Khislstein (severno dvorišče), Mapa 1. Kamnik 2011. Wechssler-Kümmel, Sigrid: Schöne Lampen, Leuchter und Laternen. Heidelberg; München: Keysersche Verlagsbuchhandlung 1962. Železnikar, Janja: Graščina v Polhovem Gradcu. V: Arheološki vestnik, letnik 53, 2002. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo 1939.

Summary

Urška Stepanjan

Pottery Waste Pit of the Early Modern Period (16th and 17th Centuries) in Kranj During a protective archaeological excavation in the spring of 2009, a pottery waste pit filled with pottery manufacture waste was discovered inside the so-called Hunting Lodge or Ullrich House. There were numerous intermediate products and other pieces which were discarded due to various manufacturing errors as well as raw and unprocessed clay remains. The analysis of the discovered material revealed that this workshop manufactured plates, bowls and basins in the carving technique, jugs with painted decoration on engobe under transparent glaze, tallow lamps, candlesticks, stove tiles which were relief-decorated and typologically older, kitchen pots and beakers. Plates, bowls and basins were the most numerous group of finds. These were mostly intermediate products with a white clay coating and carved decoration on the inner surface only. Only a few finished products were found, which have also preserved their painted ornaments in various colours under a transparent glaze. Decorative motifs include female busts, birds, rabbits, fish and flowers as well as various geometric motifs. Also, in jugs there are mostly intermediate products with a white clay coating on both surfaces, only a couple of finished pieces have preserved painted decoration. The decorative medallion features a motif of a net with dots or a four-pointed star, surrounded by a palmette batten. There were also several examples of intermediate products in relief-decorated stove tiles, only a few pieces have been adorned with green glaze. Based on comparison to other sites, discovered materials from the pottery waste pit can be dated to 16th and 17th centuries. •

Sl. 13:

Čaša (Foto: Rafko Urankar)

"V mestu stoji grad, ki se danes imenuje Kieselstein, in sicer takoj nad reko Savo na kar najlepšem in najbolj prikupnem kraju. Posebno lep je pogled od gradu navzdol k reki Savi in tako grad uživa prav odličen razgled." (Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske III, prevod Doris Debenjak, Božidar Debenjak in Primož Debenjak. Ljubljana: Zavod Dežela kranjska 2011, XI. knjiga, str. 111)

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Katalog razstavljenega gradiva

•▶▶

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Katalog razstavljenega gradiva

Kratice in okrajšave GM = Gorenjski muzej NMS = Narodni muzej Slovenije POMUM = Pokrajinski muzej Maribor dol. = dolžina inv. št. = inventarna številka kat. št. = kataloška številka neobj. = neobjavljeno ok. = okoli pr. = premer rek. pr. = rekonstruirani premer stol. = stoletje šir. = širina št. = številka t. = tabela vel. = velikost viš. = višina

•▶▶

100

V Katalogu razstavljenega gradiva so razstavni eksponati predstavljeni z osnovnimi podatki in kratko opredelitvijo, ki se včasih nanaša na skupino predmetov, drugič na posamezen predmet. Osnovni podatki o listini si sledijo: opis listine, kraj in datum izstavitve, material, mere, mesto hrambe in inventarna številka. Osnovni podatki o likovnih delih si sledijo: avtor in naslov oz. opis dela, leto nastanka, material oziroma tehnika, mere, mesto hrambe in inventarna številka. Osnovni podatki o glasbilu si sledijo: izdelovalec in opis glasbila, kraj in leto izdelave, material, mere, lastništvo. Osnovni podatki o arheoloških najdbah si sledijo: opis predmeta ali skupine predmetov, datacija, arheološko najdišče ali zbirka, material in tehnika izdelave, mere, mesto hrambe in inventarna številka, temeljna dosedanja objava, ki navaja tudi predhodne objave. Avtorji fotografij so Tomaž Lauko (fotografije steklenih predmetov; arhiv Narodnega muzeja Slovenije), Marko Tušek (fotografije keramičnih najdb, lutnje in nagrobne slike; fototeka Gorenjskega muzeja) in Andrej Furlan (fotografiji votivnih slik; arhiv Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU). Fotografija grofa Khisla na mrtvaškem odru je iz arhiva Pokrajinskega muzeja Maribor, fotografija listine pa iz fototeke Gorenjskega muzeja.

Listina, ki sta jo izstavila Janez Khisl in Jurij Hofer. Ljubljana, 14. marec 1566 Pergament Vel. 54,5 × 40,2 cm GM, inv. št. L 54

Janez Khisl, svetovalec nadvojvode Karla, vojaški blagajnik Vojne krajine in zastopnik kranjskega deželnega glavarstva, in Jurij Hofer, svetovalec nadvojvode Karla in kranjski deželni vicedom, naznanjata, da se je Mathes Pissanik, vikar v Šmartnem pri Kranju, pritožil pri deželnem glavarstvu 14. 4. 1561 zoper kranjski mestni svet. Prepovedovali naj bi mu proti staremu običaju pasti živino na Gaštejski loki pred župniščem in naj bi mu plenili živino. Vikar je pravdo izgubil. Besedilo je napisano v nemškem jeziku, pečati na listini se niso ohranili. Marjana Žibert

Neznani slikar, votivna slika Šarlote Poliksene grofice Khisl 1677 Olje na platno Vel. 41 × 49 cm Iz loretske kapele mariborskega gradu POMUM, inv. št. N. 994

Na votivni sliki iz leta 1677 je upodobljena pred črno Marijo klečeča žena v molitvi, pred njo na rdeči blazini pa dojenček. Na kamniti napisni plošči v levem spodnjem kotu pod napisom EX VOTO in nad letnico 1677 lahko preberemo črke c∙p∙g∙k∙g∙g∙m, ki so okrajšava za Charlotta Polixsena Gräfin Khisl(in) gebor(e)ne Gräfin Montecuccoli. Gre za soprogo Janeza Jakoba II. Khisla, upodobljeno verjetno z leta 1676 rojeno hčerko Marijo Eleonoro. Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič

101

Neznani avtor, nagrobnik družine Jurija Khisla 1598 Olje na platno in les Vel. 147 × 134 cm Cerkev sv. Elizabete v Podrebri pri Polhovem Gradcu

Nagrobni spomenik je pravzaprav oljna slika v profiliranem lesenem okviru, ki se zgoraj zaključuje z renesančnim pročeljem. To je v nemščini popisano s citatom iz Jobove knjige (19, 25–27): "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ / in se bo poslednji vzdignil nad prah. / Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, / bom iz svojega mesa gledal Boga. / To vidim sam, / moje oči so uvidele in nihče drug." Nastavek nad okvirjem, na katerem počiva pročelje, je opremljen s citatom iz Janezovega evangelija (1, 27), prav tako v nemščini: "Tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali." Kompozicija je zasnovana kot širok dvoranski prostor, ki je ob strani zamejen z dvema pilastroma, na katerih počiva potlačen potlačen obok. V kotih na steni nad pilastroma sta naslikana grba Jurija Khisla in njegove žene Katarine Kollniz. Spodnji napis, ki je v latinski majuskuli kakor zgornja dva, pojasnjuje udeležence pobožnega dogajanja na sliki.

102

Levo, za svojima sinovoma Ivanom Krištofom in Krištofom Viljemom, v viteški opravi kleči Jurij Khisl. Na drugi strani je v črni obleki z belim ovratnikom in belo čepico na glavi njegova žena Katarina. Pred njo v obleki intenzivno rdeče barve z belim ovratnikom in črno čepico kleči njuna hči Ana Marija. Križi nad glavami sinov kažejo, da sta bila upodobljenca ob nastanku slike že pokojna. Vsaj za Jurijev portret lahko sklepamo, da je verodostojna podoba, saj ob primerjavi s kamnitim reliefom, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije, ugotovimo zelo podobne obrazne poteze. Na sredini slike se skozi ozka vrata odpira pogled v nedoločljivo pokrajino. Na oblakih nad Jurijevo družino na obeh straneh angelska orkestra spremljata objem Jezusa in Janeza Krstnika, ki ju osvetljuje sveti duh v podobi goloba. Gašper Peternel

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Neznani slikar, portret Janeza Jakoba grofa Khisla na mrtvaškem odru 1637 Olje na platno Vel. 94 × 175 cm POMUM, inv. št. N. 23

V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor se je ohranil portret grofa Janeza Jakoba Khisla na mrtvaškem odru iz leta 1637. Preminuli je prikazan od strani, ležeč na parah, s sklenjenimi rokami na prsih in z glavo, privzdignjeno na dvojni blazini. Bradat, sivolas starec je oblečen v temno obleko z belim položenim čipkastim ovratnikom in z enako čipko okrašenimi manšetami. Ob njegovi glavi gorita dve sveči. V rokah drži rožni venec in križ. Na sredini slike je za preminulim še upodobitev križanega, ob njem pa družinski grb rodbine Khisl in napis "aetatis suae 73. 1637" (v 73. letu starosti. 1637). Khislovo ležečo figuro uokvirja levo in desno ob robovih naslikana rdeča draperija, na spodnjem delu pa napis, ki je zdaj zapognjen na hrbtno stran slike, leta 1909, ko ga opisuje Mihael Napotnik, pa je bil še viden na spodnjem delu slike: "Hanns Jacob Graff Kissl graff zu Gottsche Freyherr zu Kaltenbrunn, und Herr zu Purck Marburg. Erbland Jägermeister in Gräz und der Windischen March, Erbdrucksass der Fürstl. Graffschafft Görtz, weyland der in Gott abgelebten Kay. König. May. Ferdinandi II. geheimer Rath und Obrist Cammerer, und Obrist Zeigmeister auch Schlosshaubtmann zu Gräz, Fundator dises Capuciner Kloster zu Marburg 1612. gestorben den 23. Iuni. 1637." Napis navaja Khislove posesti in funkcije ter ga definira kot ustanovitelja kapucinskega samostana v Mariboru leta 1612. Na napisu preberemo, da je umrl 23. junija 1637. Po Napotnikovih opažanjih je bilo delo že v njegovem času napeto na novo platno, temeljito preslikano, prevlečene naj bi bile tudi črke besedila. Likovno skromno, a izpovedno delo Napotnik pripisuje Khislovemu dvornemu slikarju ali kateremu izmed graških mojstrov. Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič

Neznani slikar, votivna slika Ane Marije grofice Khisl 1666 Olje na platno Vel. 63 × 83 cm Iz loretske kapele mariborskega gradu POMUM, inv. št. N. 26

103

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Paolo Busato, renesančna lutnja z osmimi pari strun (tj. sedem parov strun + ena solo: chanterelle) Padova, 2010, po izvirniku Magnusa Tieffenbruckerja (Benetke, 1612), ki ga hrani Umetnostnozgodovinski muzej na Dunaju. Resonančna ploskev: smreka, trup: osenčena rebra iz tise, ubiralka: ebenovina Dol. trupa 47,5 cm, skupna dol. 78 cm, šir. trupa 34 cm, dol. strun 64 cm Glasbena šola Ljubljana Vič - Rudnik

Renesančna lutnja je bila v svojem času kraljica glasbil, saj so večino instrumentalne glasbe izvajali prav na tem plemenitem glasbilu. In kakor velja Magnus Tieffenbrucker za enega najznamenitejših renesančnih izdelovalcev lutenj, tako lahko štejemo Giacoma Gorzanisa za enega največjih lutnjistov in skladateljev za to glasbilo svoje dobe. Sodeč po njegovih ohranjenih tabulaturnih zbirkah in rokopisih je sicer uporabljal še lutnjo s šestimi pari strun. Vendar so že njegovi sodobniki začeli dodajati nove pare strun basovskemu registru, tako da je njihovo število ob izteku renesanse na prelomu 16. in 17. stoletja naraslo vse do deset parov strun. Dvojne strune, ki izhajajo še iz stare orientalske tradicije, dajo zvoku lutnje posebno resonanco in širino tona, bodisi da so uglašene unisono ali v oktavah, s čimer so želeli doseči bolj izenačeno barvo vseh glasov po zgledu tedanjega pevskega večglasja zlasti deških zborov. Boris Šinigoj

104

Izdelki ljubljanskih steklarn 1

V zadnjih desetletjih so raziskovalci ugotovili, kako pomembne so bile v zgodnjem 16. stoletju ustanovljene ljubljanske steklarne. Čeprav so prvo ustanovili drugi podjetniki, so največji razcvet doživljale v času, ko so bile last družine Khisl – najprej Vida, nato Janeza. Brez pretiravanja lahko presodimo, da so bile ljubljanske steklarne takrat evropsko pomembne, kar dokazujejo tako arhivski viri kot pri arheoloških izkopavanjih najdeni predmeti. V srednjem veku in vse do konca 16. stoletja so glede tehnologije, oblikovanja, vrst dekoracije in s tem povezane mode v Evropi prevladovale beneške oziroma muranske steklarne. Vendar niso bile edine, že v 14. in 15. stoletju je namreč v srednji Evropi nastala vrsta steklarn, saj so stekleni izdelki obetali odlično možnost zaslužka. Ti obrati so se morali prilagoditi okusu kupcev, ki so zahtevali enake oblike in dekoracijo, kot so jih imeli prestižni beneški. Na beneški način so izdelovale namizne in okrasne predmete tudi ljubljanske steklarne. Uporabljale so vse sodobne tehnike in zelo dobre surovine. Oblikovno lahko ugotovimo, da so nastajali tako predmeti v gotskem kot renesančnem slogu. Izbor predmetov kaže prav tako pestrost, saj najdemo gotske čaše ježevke ali bikonične (preščipnjene) stekleničke, pa tudi renesančne kelihe preprostejših oblik, a zato z zapleteno dekoracijo. Zelo zanimivi sta nogi kelihov v obliki levje glave, simbola Benetk in znak, da so steklarne s svojimi izdelki želele posnemati (in dosegati) znamenito beneško steklo, kar jim je tudi uspelo.

Kelih Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 13,0 cm, pr. 7,7 cm NMS, inv. št. N 5431 Kos 2007, 43–44, kat. št. 8, t. 3: 6 2.

Kelih Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo Viš. 10,2 cm, pr. 6,8 cm NMS, inv. št. N 5471 Kos 2007, 44, kat. št. 9, t. 3: 10

Mateja Kos

•▶▶ 105

Kelih

Obod kupe keliha

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 10,0 cm, pr. 7,2 cm NMS, inv. št. N 5489 Kos 2007, 44–45, kat. št. 11, t. 4: 6

16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano, noga, pihana v rebrast kalup Viš. 10,7 cm, pr. 7.2 cm NMS, inv. št. N 5469 Kos 2007, 48, kat. št. 22, t. 3: 9

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Prozorno steklo, pihano v kalup Viš. 7,8 cm, šir. 8,4 cm NMS, inv. št. N 6601 Kos 2007, 56–57, kat. št. 68, t. 8: 5 10.

Noga in del kupe keliha 4

16. stol. Ljubljana, Stritarjeva ulica Prozorno steklo, pihano v kalup, vroče dooblikovano Viš. 7,3 cm NMS, inv. št. N 2166 Kos 2007, 60, kat. št. 88, t. 1: 10

Kelih Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 8,8 cm, pr. 5,9 cm NMS, inv. št. N 5490 Kos 2007, 45, kat. št. 12, t. 4: 7

Kelih

11.

Noga keliha z odlomkom kupe

16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 9,3 cm, pr. 7,5 NMS, inv. št. N 5520 Kos 2007, 46, kat. št. 15, t. 5: 1

12.

Noga keliha 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Prozorno steklo, pihano v kalup z levjo glavo, ostanki pozlate Viš. 4,8 cm NMS, inv. št. N 5088 Kos 2007, 63, kat. št. 99, t. 2: 7 13.

6. 6

Kelih

16. stol. Ljubljana, Trg republike Prozorno steklo, noga, pihana v kalup z levjo glavo Viš. 6,2 cm NMS, inv. št. N 5087 Kos 2007, 61, kat. št. 92, t. 2: 6

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Prozorno steklo, pihano v kalup Viš. 11,3 cm, pr. 2,5 cm NMS, inv. št. N 6618 Kos 2007, 46–47, kat. št. 17, t. 5: 4

Čaša ježevka Prva tretjina 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano, nataljene jagode Viš. 5,8 cm, pr. 6,3 cm NMS, inv. št. N 10379 Kos 2007, 65, kat. št. 110 14.

Čaša ježevka

7. 7

Kelih Sreda 16. stol. Ljubljana, natančna lokacija neznana Pihano brezbarvno prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 7,5 cm, pr. 4,9 cm NMS, inv. št. N 7316 Kos 2007, 47, kat. št. 18, t. 4: 5

106

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Pihano brezbarvno prozorno steklo, vroče dooblikovano, nataljene kaplje in modra nit Viš. 9,1 cm NMS, inv. št. N 5075/1–3 Kos 2007, 66, kat. št. 112, t. 9: 10

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl 17.

15.

Odlomek oboda z ustjem visokega kozarca (Stangenglas)

Kozarec kocen Prva polovica 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano, nataljene jagode Viš. 11,2 cm, pr. 7,5 cm NMS, inv. št. N 4394 Kos 2007, 69, kat. št. 127, t. 10: 2

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo Viš. 9,8 cm NMS, inv. št. N 5595 Kos 2007, 75, kat. št. 151, t. 14: 10 18.

Obod kozarca

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Brezbarvno prozorno steklo, pihano v kalup, inkrustirane neprosojne niti stekla Viš. 5,7 cm, šir. 4,5 cm NMS, inv. št. N 5526/1–3 Kos 2007, 76–77, kat. št. 158, t. 13: 7 19.

Odlomek dna in oboda kozarca Prva polovica 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 5,3 cm, pr. 4,4 cm NMS, inv. št. N 5203/8 Kos 2007, 78, kat. št. 168, t. 11: 15

16.

Noga visokega kozarca (Stangenglas) z delom kupe Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano brezbarvno prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 10,8 cm, pr. 7,4 cm NMS, inv. št. N 5445 Kos 2007, 73–74, kat. št. 144, t. 13: 3

20.

Dno kozarca z nastavkom oboda Prva polovica 16. stol. Ljubljana, Stritarjeva ulica Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano, predpihano v kalupu Viš. 7,2 cm, pr. 8,9 cm NMS, inv. št. N 5205 Kos 2007, 79, kat. št. 169, t. 12: 4

107

21.

Vrat steklenice Konec 16., začetek 17. stol. Ljubljana, Stritarjeva ulica Brezbarvno prozorno steklo, pihano v rebrast kalup in tordirano Viš. 9,3 cm, pr. 3,4 cm NMS, inv. št. N 1967 Kos 2007, 85, kat. št. 199, t. 15: 3

16. stol. Ljubljana, natančna lokacija neznana Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 13,9 cm, pr. 8,4 cm NMS, inv. št. N 5046 Kos 2007, 90–91, kat. št. 222, t. 17: 11

22.

Vrat steklenice 22

24.

Gornji del preščipnjene steklenice

16. stol. Ljubljana, Stritarjeva ulica Prozorno steklo, pihano v rebrast kalup Viš. 5,5 cm, pr. 6,2 cm NMS, inv. št. N 2154 Kos 2007, 86, kat. št. 201, t. 15: 5

26.

Fragment pladnja na visoki nogi (tazza) Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano, noga pihana v kalup Viš. 4,5 cm, pr. 7,5 cm NMS, inv. št. N 5497 Kos 2007, 95, kat. št. 243, t. 18: 6

27.

Odlomek posode 23.

25.

Preščipnjena steklenička

Dno in del trupa preščipnjene steklenice

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo Viš. 11,9 cm, pr. 4,2 cm NMS, inv. št. N 6696 Kos 2007, 90, kat. št. 221, t. 28: 1

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, Salendrova ulica Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Viš. 12,7 cm NMS, inv. št. N 7288 Kos 2007, 92, kat. št. 230, t. 17: 12

Prva polovica 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano brezbarvno prozorno steklo Viš. 3,1 cm NMS, inv. št. N 6244 Kos 2007, 111, kat. št. 336 28.

Retorta (alembika) 16. stol. Ljubljana, dvorišče tovarne Šumi Pihano prozorno steklo, vroče dooblikovano Dol. 35,5 cm, pr. 0,7–1,8 cm NMS, inv. št. N 5432 Kos 2007, 128–129, kat. št. 445, t. 23: 17 29.

Pihanec 16. stol. Zbirka Otona Grebenca Pihano prozorno steklo Pr. 8,8 cm NMS, inv. št. N 2289/2 Kos 2007, 134, kat. št. 467 30.

Pihanec 16. stol. Zbirka Otona Grebenca Pihano prozorno steklo Pr. 8,0 cm NMS, inv. št. N 2289/3 Kos 2007, 134, kat. št. 468

Kos 2007 = Kos, Mateja: Steklo iz 15. in 16. stoletja. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2007.

108

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl 26

Izdelki kranjske lončarske delavnice

V kranjski lončarski delavnici so v 16. in 17. stoletju med drugim izdelovali gravirano in poslikano namizno keramiko, ki predstavlja boljše meščansko namizno posodje in posnema italijansko proizvodnjo. Polizdelki so le obliti z belim glinenim premazom (engobo), skozenj je bil vrezan okras. Končni izdelki so bili nato še pobarvani z raznimi barvami (rumeno, zeleno, modro, rjavo) in prevlečeni z brezbarvnim svinčevim loščem. Tukaj predstavljeni odlomki polizdelkov, končnih in odpadnih izdelkov kranjske lončarske delavnice so bili odkriti med arheološkimi izkopavanji na več mestih v neposredni bližini lokacije delavnice na severnem dvorišču gradu Khislstein – tj. na nekdanjem Gasilskem trgu vzhodno od dvorišča, ob obzidju na vrtu Tomšičeve ulice 38 severno od dvorišča ter na Jelenovem klancu (Ljubljanski cesti) pod starim mestnim jedrom. Veronika Pflaum in Draško Josipovič

•▶▶ 30

109

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Odlomki posodja (krožnikov, skled in skledic)

16.–17. stol. Kranj: Jelenov klanec oz. Ljubljanska cesta (1–3, 6, 9), Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg (4, 7, 8), Tomšičeva ulica 38 (5, 10) Keramika z belo engobo in graviranim okrasom ter keramika s polihromnim graviranim okrasom Vel. 10,3 × 12,8 cm in manj GM, inv. št. KrK 8906, 8907, 8919–8921, 8943–8947 Neobj.

8 5

Človeške podobe so med najpogostejšimi motivi na dnu krožnikov, po navadi so to moške ali ženske doprsne podobe v profilu. Gre za reprezentančne primerke posodja. Na odlomku 1 je v profilu verjetno upodobljen moški, njegova obleka je nakazana z diagonalnim mrežastim rastrom in poševno šrafuro. Na odlomku 2 sta vidna le del vratu in brade neke osebe ter del oblačila z navpičnimi pasovi in oprijetim ovratnikom z diagonalnim mrežastim rastrom. Na dnu krožnika (3) je upodobljena ženska v polprofilu z značilno renesančno pričesko in pokrivalom na glavi ter s široko izrezano obleko, okrašeno z diagonalnim mrežastim rastrom. Na odlomku krožnika (4) je viden le del obraza ženske v

110

profilu s pričesko in pokrivalom. Človeška roka je upodobljena na odlomku 5. Tudi živalski motivi so pogosti na dnu odprtih posod, predvsem ribe. Več rib (vsaj dve) je bilo upodobljenih na dnu št. 6, rumeno pobarvani rep ribe pa je viden na odlomku 7. Pojavijo se tudi upodobitve zajcev (8 in 9) in ptic (10). Odlomki s slabim loščem (3, 8, 9) so deli posod, ki so jih zavrgli zaradi napak pri žganju.

8 9

12 11

7 1

Odlomki posodja (krožnikov, skled in skledic)

16.–17. stol. Kranj: Jelenov klanec oz. Ljubljanska cesta (1, 5, 7–9, 11, 13), Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg (2, 3, 6, 10, 12, 14), Tomšičeva ulica 38 (4) Keramika z belo engobo in graviranim okrasom ter keramika s polihromnim graviranim okrasom Vel. 9,1 × 7,1 cm in manj, rek. pr. 32,3 cm (št. 2), 27,8 cm (št. 6) GM, inv. št. KrK 8908, 8922–8927, 8948–8954 Neobj.

Predvsem robove, včasih pa tudi ostenja krožnikov in skled, so kot bordure najpogosteje krasili geometrijski vzorci. Prevladuje motiv pletenice (1–6), ki je včasih v oglati različici (5, 6). Pojavljata se tudi spirala (7–10) in motiv trikotnikov (11–14). Pletenice in spirale so vrezane različno vešče in enakomerno. Motiv trikotnikov se lahko pojavi tudi na dnu, v zvezdasti razporeditvi, kar lahko predstavlja tudi zvezdo ali stilizirano cvetlico, predvsem v kombinaciji z vmesnimi listi. Na odlomku št. 12 celotnega motiva na dnu ni mogoče prepoznati. Med odlomki z geometrijskim okrasom je precej polizdelkov, ki so bili verjetno zavrženi še nedokončani. Nekateri

kažejo znake poškodb in deformacij – npr. odlomek krožnika št. 1 je deformiran in na odlomku št. 8 so nekakšni sprimki. Tudi nekateri končni izdelki so bili morda odpad, na kar kažejo nepravilnosti v poslikavi (3) in lošču (št. 12). Precej odlomkov polizdelkov kranjske lončarske delavnice je bilo najdenih ob vznožju Jelenovega klanca (Ljubljanske ceste) pod starim mestnim jedrom, v nasutju pod cesto. To kaže, da delavniških odpadkov niso deponirali le v neposredni okolici lončarske peči, temveč so jih morda odmetavali tudi po bregu pod mestnim obzidjem, na katerega je bila prislonjena peč.

111

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

5 8

Odlomki posodja (krožnikov, skled in skledic) in rekonstruirana skleda 16.–17. stol. Kranj: Jelenov klanec oz. Ljubljanska cesta (1, 3–5, 8, 19, 20), Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg (6, 7, 9, 11, 13, 14), Tomšičeva ulica 38 (2, 10, 12, 15–18) Keramika z belo engobo in graviranim okrasom ter keramika s polihromnim graviranim okrasom Vel. 14,8 × 10,2 cm in manj, rek. pr. 33,1 cm (št. 2), 37,8 cm (št. 4), 29 cm (št. 10), 36,0 cm (št. 11), 40,4 cm (št. 15) GM, inv. št. KrK 8909–8915, 8928–8933, 8955–8961 Neobj.

6 3

Rastlinski motivi se pojavljajo na vseh delih odprtih posod – na dnu, ostenju in robu. Najpogostejši je motiv želoda na pecljih in vejah (1, 2), poleg tega se pojavljajo motivi nazobčanih listov (3–7), vitic, cvetov in listov drugih oblik (7–9, 17). Rastlinski motivi so lahko tudi nekoliko stilizirani – na primer zvezdasto ali shematično začrtan cvet na dnu posod in suličasti ali srčasti listi na robu (15, 16, 18). Na robovih pa se kot bordure pojavljajo tudi verižni nizi srčkov (19, 20). Krožniki 19 z borduro, v kateri se izmenjujejo polja z motivom cveta in diagonalno mrežasto šrafirana polja (11), so imeli na dnu praviloma človeško podobo. Del sklede z motivom vaze z rožami (10) je med izdelki kranjske delavnice doslej edinstven. Nekateri odlomki tako polizdelkov kot končnih izdelkov kažejo poškodbe in deformacije, nastale pri izdelavi. Rob polizdelka krožnika 20 (20) je deformiran, lošč na odlomku 3 je slabe kakovosti, na odlomku polizdelka 4 so madeži lošča. Ti kosi so bili zato zavrženi.

112

12 17

Odlomki krožnikov in rekonstruirani skledici 16.–17. stol. Kranj: Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg Keramika s polihromnim slikanim in graviranim okrasom Rek. pr. 10,5 in 13,3 cm (št. 3, 4) GM, inv. št. KrK 8934–8937 Neobj.

Na obeh krožnikih (1, 2), ohranjenih le v odlomkih, je vidna kombinacija dveh tehnik krašenja – vrezanega in pobarvanega okrasa ter le slikanega okrasa, oboje na belo engobo in s prozornim loščem. Na krožniku 1 je poleg z modro barvo naslikanih zvezdic viden le del vrezane in pobarvane podobe morda ribe – trupa in repa. Na krožniku 2 prevladujejo modre naslikane šrafure, vidni so tudi zeleno pobarvani vrezani pasovi, vzorca okrasa krožnika pa ni mogoče razbrati. Kombinacija vrezanega in pobarvanega ter slikanega okrasa na izdelkih kranjske lončarske delavnice je redka. Slikan okras so imele tudi skledice z vrezanimi koncentričnimi linijami na robovih okrasnih polj. Na dnu skledice 3 je še viden naslikani cvet, na skledici 4 pa le še vrezane robne linije in nekaj modrih naslikanih črt.

113

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl 1 10 11

9 7

3 12

Odlomki ročk in ročka

5 2

16.–17. stol. Kranj: Jelenov klanec oz. Ljubljanska cesta (3–9), Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg (1, 2), Tomšičeva ulica 38 (10–12) Engobirana keramika in poslikana engobirana keramika Vel. 12,2 × 8,5 cm in manj, viš. ročke 20,2 cm GM, inv. št. KrK 8916–8918, 8938, 8939, 8962–8968 Neobj.

V kranjski lončarski delavnici so poleg keramike z vrezanim in pobarvanim okrasom nastajali tudi izdelki, ki so imeli na belo engobo naslikan okras. Gre predvsem za ročke, ki so bile po notranji in zunanji strani prevlečene z belim glinenim premazom (engobo), nanj je bil z rjavo, zeleno, oranžno in modro barvo naslikan okras, nato pa so bile prevlečene s prozornim svinčevim loščem. S tehniko in okrasnimi motivi so izdelovalci posnemali videz precej dražjih severnoitalijanskih posod, izdelanih v tehniki majolike, in tako uporabnikom ponujali cenejše posnetke le-teh. Na skoraj v celoti ohranjeni ročki (1) vidimo lestvičasto

114

obrobo okrasnega medaljona, na zunanji strani obrobe pa modre palmete in vitice. Okrogli okrasni medaljon je zapolnjen s prečnim večjim lestvičastim motivom s poševnimi barvnimi pasovi in palmeto pod njim. Ročko prekriva tanek sloj lošča. Na odlomkih druge ročke (2) vidimo le del lestvičaste obrobe, modre palmete ob njej in druge enobarvne pasove. Različne faze izdelave poslikanih ročk prikazujejo odlomki 3–6. Odlomek 3 je le prevlečen z belo engobo, na odlomku 5 je na engobo že naslikana modra palmeta, odlomka 4 in 6 pa sta poleg tega tudi že loščena. Deli dnov in nog (7–11) ter ročaj (12) z belo engobo so odlomki polizdelkov ročk.

Gašper Peternel Gorenjski muzej

Dodatne razlage slikovnega gradiva

Svetilki (svečnik in lojenka), ročka in odlomek loščene keramike

V tem poglavju so enako kot v Katalogu razstavljenega gradiva opisana nekatera likovna dela, ki so na razstavi predstavljena le s fotografijo. Podatki si sledijo v enakem zaporedju kot v katalogu, uporabljene so iste kratice in okrajšave. Avtorji fotografij so Marko Tušek (heraldična plošča z gradu Fužine in osnutek za fresko; fototeka Gorenjskega muzeja), Tomaž Lauko (relief Jurija Khisla; fototeka Gorenjskega muzeja), Valentin Benedik (epitaf Janeza Krstnika Valvasorja in njegove žene Emerencijane; arhiv Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije) in Gašper Peternel (heraldična plošča družine Khisl; fototeka Gorenjskega muzeja). Fotografija portreta Emerencijane Valvasor je iz arhiva Narodne galerije.

•▶▶

16.–17. stol. Kranj: Jelenov klanec oz. Ljubljanska cesta (4), Tomšičeva ulica – nekdanji Gasilski trg (1–3) Loščena keramika Vel. 9,2 × 11,1 cm in manj, viš. ročke 14,5 cm GM, inv. št. inv. št. KrK 8940–8942, 8969 Neobj.

V kranjski lončarski delavnici so poleg keramike z vreznim in pobarvanim okrasom ter s poslikanim okrasom izdelovali tudi samo loščene keramične izdelke – lonce, svetila, pečnice in drugo. Notranjost svečnika in lojenke (1, 2) prekriva zelen lošč. Gre za razkošnejšo izvedbo takšnih svetilk, ki so jih sicer izdelovali tudi brez lošča. Lošč je prekrival tudi posodo, katere odlomek (4) dokazuje, da je med žganjem prišlo do napake. Zaradi neustrezne temperature žganja so na lošču nastali mehurji in posoda je bila zavržena kot odpadek. Med odpadki je končala tudi neuspešno žgana loščena ročka (3) z deformiranim ostenjem.

115

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Matej Sternen, osnutek za fresko "1575"

Neznani avtor, Emerencijana Valvasor, roj. Khisl

1937 Olje na platno Vel. 219 × 298,5 cm Galerija Akademije za likovno umetnost in oblikovanje

17. stoletje Olje na platno Vel. 190 × 112 cm Narodna galerija, inv. št. NG S 1571

Slika predstavlja redko upodobitev motiva iz zgodovine slovenske književnosti. Po besedah Anteja Gabra (Kronika V/1, 1938, str. 26–35), novinarja in umetnostnega zgodovinarja, ki je bil Sternenov prijatelj še iz Škofje Loke (1906–1907), je osnutek nastal za razstavo slovenskega novinarstva leta 1937. Nadja Zgonik glede na Gabrov opis motiva v Kroniki upravičeno sklepa (ZUZ 41, 2005, str. 226), da je bil ravno Gaber tisti, ki je Sternenu pripravil ikonografski program: "Na sliki ,leta 1575.‘ v svoji tiskarni tiskar Janž Mandeljc z Jurijem Dalmatinom izroča mecenu slovenske knjige Janžu Kislu, graščaku s Fužin in ustanovitelju papirnice, prvo v Ljubljani tiskano slovensko knjigo, njemu posvečeni Dalmatinov prevod ,Jezusa Siraha‘. Nasproti skupine ljubljanskih, za slovenski jezik vnetih veljakov, pa ob oknu prisostvujeta zgodovinski svečanosti rektor Adam Bohorič in mecenov sin Jurij Kisel z odtisom svojega letaka ,Herbarta Turjaškega življenje in smrt‘, ki je prvo v Ljubljani latinsko in tudi v nemškem prevodu natisnjeno novinsko delo domačega pisca." Slika je posebna zaradi prikaza ključnega kulturnega momenta, kjer izjemen založniški podvig prikazuje tudi svoje ekonomsko ozadje.

Portret Emerencijane Valvasor, hčere Vida Khisla in sestre Janeza Khisla, je po starejši predlogi nastal v 17. stoletju. Upodobljenka je oblečena po španski modi 16. stoletja. Rdeča pentlja razbija togost črne obleke. Navezana je na zlato verigo, s katero je bilo pogosto upodobljeno plemstvo kot z znamenjem svojega stanu.

116

Neznani avtor, heraldična plošča družine Khisl 1597 Sivi apnenec Nad severnim portalom cerkve sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu

Heraldična plošča družine Khisl je datirana v leto 1597. Grb je nadkrit z gredo, ob straneh ga zamejujeta stebriča s ščitoma. Tudi njegovo osrednje polje zapolnjuje ščit. Nad njim so tri viteške čelade s kronami – iz stranskih se pahljačasto razprostirata perjanici, nad osrednjo pa je žival. Nad njimi je prazen napisni trak. Kompozicijski elementi so jasno zarisani in postavljeni pred čisto ploskvijo ozadja. Togost razbija organsko rastlinje, ki se veje izpod ščita. Okvirna datacija je bila podana s pomočjo slogovne primerjave, saj podoben severnjaški slog pripisujejo epitafu gospoda Casparja Patruellija v križevniški cerkvi v Ljubljani in epitafu zdravnika Hieronima Pelagija. Zelo jasen pa je motiv na ščitu, ki je skoraj identičen levemu grbu nagrobne plošče družine Jurija Khisla iz cerkve pri Podrebri (iz leta 1598) in predstavlja grb družine Khisl.

Mojster G. S., heraldična plošča o zidavi gradu Fužine 1557 Kamen Nad vhodnim portalom gradu Fužine

Mojster G. S., ki je oblikoval ploščo nad vhodnim portalom, je bil brez dvoma soliden obrtnik. Posamezne rešitve, npr. šlemi in rastlinje, zaradi nekoliko mehkejše obdelave nakazujejo povezavo z mojstrom V. B., ki je ustvaril Thurnov grb v Dvoru pri Polhovem Gradcu, vendar ga vseeno po kakovosti ne dosega. Kompozicija plošče je sestavljena iz treh s pilastri ločenih arkadnih polj, v katerih so izklesani trije grbi. Spodaj so polja podpisana z imeni. Maria Paradeiserin, Hanns Khisl in Anna von Liechtenberg so imena lastnika in njegovih dveh žena. Nad arkadami je napis v latinski majuskuli, ki pripoveduje o zidanju gradu. Grad Fužine je leta 1528 skupaj z družabnikom Janezom Weilhamerjem začel zidati Vid Khisl. Končan je bil šele leta 1557, kar je kar deset let po njegovi smrti.

Martin Pacobello, relief Jurija Khisla Ok. 1615 Marmor Vel. 91 × 110 cm NMS

Kipar se je pri klesanju nagrobnika oprl na grafično predlogo, bakrorez cesarja Rudolfa II., ki ga je leta 1608 napravil Aegidius Sadeler. Odločen obraz z močno brado in brki počiva na zgornjem delu telesa, ki diagonalno postavljen umika prostor za grb. Oklep je okrašen z vitičasto voluto in četverno verigo. Upodobljenec je verjetno imel v svoji desni roki poveljniško palico, za levo roko pa je viden šlem z visoko perjanico. Relief je bil prav gotovo del večjega nagrobnika, ki pa se ni ohranil.

117

Neznani avtor, epitaf Janeza Krstnika Valvasorja in njegove žene Emerencijane Ok. 1581 Konglomeratni peščenjak Vel. 115 × 220 cm Z zunanje stene župnišča v Laškem, hrani Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Janez Krstnik Valvasor je bil ustanovitelj "novega špitala" v Laškem. V svoji oporoki po smrti leta 1581 je dedičem iz družine Moscon naročil, naj njemu in njegovi prvi ženi Emerencijani postavijo "pošten epitaf " ("ehrlich Epithapium"). Epitaf je bil najprej v špitalski cerkvi, po letu 1833, ko so jo podrli, pa so ga vzidali v zunanjščino župnišča v Laškem. Trenutno je v obnovi v restavratorskem centru v Ljubljani. Od prvotnega nagrobnika je ostala le še reliefna plošča. Okvir, podstavek in trikoten ali polkrožen zaključek se niso ohranili. Pravokotno ploščo sestavljajo napis in dve motivni polji. Spodaj v tedanjih plemiških oblačilih odeta klečita rajna mož in žena, zgoraj pa osrednji del motiva sestavlja iz groba vstali Kristus, ki tepta zmaja in tako simbolno premaguje smrt in pekel. Ob strani sta še dva manjša motiva iz stare zaveze: Mojzes, ki sprejema postavo, in bronasta kača. Prizora spremljajo napisi iz Luthrovega prevoda Svetega pisma. Pod grboma je na trakovih napis: "christvs ist mein leben und sterben ist mein gewinn: philipp" ("Živeti je zame Kristus in umreti dobiček") / "ich liege und schlafe und erwache. der herr halt mich. psalm iiii." ("V miru bom hkrati legel in spal, / saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati."). Na srednjem delilnem pasu je napis: "ich bin die avferstehung und das leben, wer an mich glavbt, wird leben, ob er gleic stürbe, und wer da lebt und glavbt an mich, der wird nimmer mehr sterben, johann xi." ("Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.") Nad Kristusom je trak z latinskim besedilom, citatom iz Janezovega evangelija: "confidite ego vinci mvndvm." ("Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.") Tako figuralni motiv kot napis poudarjata reformatorsko vsebino. Kljub temu je zelo zanimivo, da je v svoji oporoki Janez naročil, naj ga pokopljejo katoliško in bero za njim maše, kar jasno kaže na dvojnost, ki je značilna za čas uveljavljanja novih idej, saj se mnogo katolikov ni odreklo svoji veri, kljub pripadnosti reformatorski miselnosti.

118

Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl

Občasna razstava Gorenjskega muzeja zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Grad Khislstein 9. 11. 2018 – 29. 9. 2019 Avtorici razstave in vodji projekta: mag. Marjana Žibert, dr. Veronika Pflaum Prostorska zasnova in oblikovanje razstave: Dušan Grobovšek, Idejološka ordinacija Vodenje projektne pisarne: dr. Veronika Pflaum Znanstvena sodelavka: Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana Strokovni sodelavec: Gašper Peternel Razstavna oprema, panoji in postavitev: Idejološka ordinacija Pisci besedil razstave: mag. Marjana Žibert, Gorenjski muzej, ter dr. Valentina Bevc Varl in mag. Oskar Habjanič, Pokrajinski muzej Maribor (opisi likovnih del iz Pokrajinskega muzeja Maribor); dr. Nika Leben, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj (grad Khislstein); dr. Metoda Kokole, Muzikološki inštitut ZRC SAZU (glasba, posvečena članom rodbine Khisl); dr. Mateja Kos, Narodni muzej Slovenije (ljubljanske steklarne); Gašper Peternel, Gorenjski muzej (opisi likovnih del); dr. Veronika Pflaum, Gorenjski muzej (lončarska peč, najdbe izdelkov kranjske lončarske delavnice); Urška Stepanjan, Zgornje Gorje (lončarska odpadna jama); Boris Šinigoj, prof., Glasbena šola Ljubljana Vič - Rudnik (lutnja); Magda Zore, Gorenjski muzej (oblačila, pojasnila ilustracije razvoja gradu Khislstein) Jezikovni pregled: Judita Babnik Prevod v angleščino: Katarina Ropret Prevod Valvasorjevega besedila v slovenščino iz: Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske III, prevod Doris Debenjak, Božidar Debenjak in Primož Debenjak, Ljubljana (2011). Razstavljeno gradivo so prispevali: Gorenjski muzej Narodni muzej Slovenije in Arhiv Republike Slovenije Pokrajinski muzej Maribor Glasbena šola Ljubljana Vič - Rudnik Župnija Polhov Gradec Konserviranje in restavriranje: Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska, mag. Irena Jeras Dimovska

Fotografije: Alte Galerie, Universalmuseum Joanneum, Gradec; Arhiv Republike Slovenije; Bayerische Staatsbibliothek, München; Biblioteca Nazionale Centrale di Firenze; Biblioteca Nazionale Marciana, Benetke; Bibliothèque nationale de France, Pariz; Gorenjski muzej (foto: Marko Tušek, Miran Kambič, Tomaž Lauko, Gašper Peternel, fototeka); GURS; Museo internazionale e biblioteca della musica di Bologna; Narodna galerija; Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko); Österreichische Nationalbibliothek, Bildarchiv, Dunaj; Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj; Pokrajinski muzej Maribor (foto: Top foto design, d. o. o., arhiv); Janez Rupnik; Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec; Uppsala universitetsbiblioteket; dr. Rafko Urankar; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj (foto: Bernarda Jesenko Filipič, Jon Grobovšek, dr. Nika Leben, arhiv); Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center (foto: Valentin Benedik); Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Andrej Furlan); http://www.dlib.si Rodovnik rodbine Khisl: predloga Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana Izbor in program spremljevalne glasbe na razstavi: dr. Metoda Kokole, Muzikološki inštitut ZRC SAZU Spremljevalna glasba na razstavi (skladbe, posvečene članom rodbine Khisl): Giacomo Gorzanis, Il primo libro di napolitane, 1570 (sedem skladb); posnetek: Giacomo Gorzanis, La barca del mio amore. Napoletane, balli e fantasie. Pino de Vittorio, La Lyra – Bor Zuljan. ARCANA, Outhere Music France (2018). Giacomo Gorzanis, Intabolatura di liuto. Libro primo, 1561 (pet skladb); posnetek: Giacomo Gorzanis, Solo Lute Music. Michele Carreca. Deutsche Harmonia Mundi (2017). Oblačila Janeza in Emerencijane Khisl: dr. Marta Frelih Rekonstrukcija lončarske peči: ilustracija Marko Tušek, predloga dr. Veronika Pflaum Razvoj gradu Khislstein: ilustracija Marko Tušek, predloga Magda Zore in dr. Nika Leben Maketa gradu Khislstein: RPS, predloga Magda Zore Interaktivna predstavitev Khislov v Sloveniji: predloga in besedila Alenka Pipan Pedagoški program: Magda Zore Stiki z javnostmi in promocija: Jelena Justin Tehnična podpora: Stane Perčič, Sevdija Đešević Razstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Kranj

119

JOŽEF VALENTIN

Rodovnik družine Khisl

† kot otrok

KATARINA poročena: PETER VALENTIN (Ptuj)

PETER VALENTIN † kot otrok

sin ? VALENTIN † kot otrok

BARBARA VALENTIN † kot otrok

Šest generacij predstavnikov družine Khisl, ki je sprva uspešno delovala in se posledično vzpenjala po družbeni lestvici na Kranjskem, potem pa težišče svojega življenja in delovanja prenesla na Štajersko.

SUZANA VALENTIN KATARINA VALENTIN poročena: INOCENC MOSCON (njegova druga žena), sin Franca Moscona in Katarine Valvasor

VID ljubljanski mestni sodnik in župan † 20. 1. 1547

JANEZ VALENTIN poročen: BARBARA IDUNGSPEUG

poročen: KATARINA STETTNER, hčerka Marka Stettnerja in Barbare Glanhofer

JUSTINA VALENTIN poročena: MARK ANTON MOSCON, sin Franca Moscona in Katarine Valvasor

(predloga: Barbara Žabota) BARBARA

BARBARA POSCH

poročena: JANEZ KRSTNIK POSCH † ok. 1560

† v mladosti

EVFROZINA POSCH † v mladosti

APOLONIJA POSCH EMERENCIJANA

† v mladosti

† 19. 1. 1572 poročena: JANEZ KRSTNIK VALVASOR † 2. 11. 1581 (drugič poročen z ? Wernegkh)

AMALIJA POSCH

ERAZEM

JANEZ POSCH Begunjski

† 2. 11. 1581 (drugič poročen z ? Wernegkh)

† v mladosti

† v mladosti poročen: WALDBURGA LANGEMANTL (drugič poročena z Janezom Clommerjem pl. Ruder)

KATARINA POSCH poročena: MIHAEL PLEŠKOVIČ

ERAZEM

JANEZ POSCH JERNEJ POSCHBegunjski Begunjski

poročen: poročen: LANGEMANTL WALDBURGA BARBARA RAIN *(drugič 1546 poročena z Janezom Clommerjem pl. Ruder)

MARIJA KATARINA * po 1638, † 31. 12. 1655, Gradec poročena: 3. 2. 1655, Gradec JANEZ OTO RINDSMAUL (njegova druga žena) † 11. 10. 1667, Gradec

KATARINA POSCH poročena: MIHAEL PLEŠKOVIČ

JANEZ

VID (I.)

poročen I.: 18. 1. 1551 ANA LICHTENBERG, hčerka Žige Lichtenberga in Uršule Purgstall, sestra Erazma Lichtenberga

† 1552

poročen II.: MARIJA PARADEISER, hčerka Jurija Paradeiserja in Judite Lamberg poročen III.: 27. 1. 1591, Gradec LUCIJA STADL (vdova Davida Lengheima), hčerka Andreja Stadla in Ane Leininger

JANEZ poročen I.: 18. 1. 1551 ANA LICHTENBERG, hčerka Žige Lichtenberga in Uršule Purgstall, sestra Erazma Lichtenberga poročen II.: MARIJA PARADEISER, hčerka Jurija Paradeiserja in Judite Lamberg poročen III.: 27. 1. 1591, Gradec LUCIJA STADL (vdova Davida Lengheima), hčerka Andreja Stadla in Ane Leininger

JANEZ KRIŠTOF † 5. 1. 1593

MARIJA ELIZABETA

JERNEJ POSCH Begunjski

* ok. 1640, † 20. 3. 1694, Dunaj

poročen:

KRIŠTOF VILJEM

†* 1546 1555

† 17. 8. 1593

KATARINA BARBARA RAIN(I.)

JURIJ (II.)

ANA MARIJA

* 25. 9. 1555, † 1605

* 12. 2. 1583

poročen: 29. 5. 1580, Gradec VID (I.) KOLLNIZ, hčerka Leonarda KATARINA

poročena: JANEZ KRIŠTOF JANEZ KRSTNIK MOSCON, † 5. 1. 1593 sin Inocenca Moscona in Ane pl. Aichelburg

† 1552

poročena: 18. 2. 1659, Gradec FERDINAND ERNEST MARIJA KATARINA TRAUTMANNSDORF, * poMaksimilijana 1638, † 31. 12. 1655, Gradec in Zofije sin Trautmannsdorfa *poročena: 15. 1. 1637, † 25. 2. 1692, Gradec 3. 2. Gradec, 1655, Gradec JANEZ OTO RINDSMAUL (njegova druga žena) † 11. 10. 1667, Gradec

MARIJA BARBARA * 3. 5. 1642, Gradec, † pred avgustom 1674

MARIJA ELIZABETA * ok. 1640, † 20. 3. 1694, Dunaj

ELIZABETA (II.) KATARINA (I.) †† kot 1555otrok

EMERENCIJANA (II.) JURIJ (II.)

KRIŠTOF VILJEM † 17. 8. 1593

ANA MARIJA

†* 25. kot 9. otrok 1555, † 1605

* 12. 2. 1583

poročen: 29. 5. 1580, Gradec KATARINA KOLLNIZ, hčerka Leonarda

poročena: JANEZ KRSTNIK MOSCON, sin Inocenca Moscona in Ane pl. Aichelburg

ANA MARIJA (II.) poročena I.: 1577 ADAM EGKH *ELIZABETA ok. 1537, † 1589(II.)

JURIJ JERNEJ ZWICKL

posinovljen KHISL

* po 1598, † 29. 3. 1656

ANA MARIJA (II.) JANEZ JAKOB (II.)

poročena I.: 1577 *ADAM 6. 11. 1565, EGKH† 23. 6. 1637 * ok. 1537, poročen: 25. †1.1589 1598, Gradec MARIJA THANHAUSEN poročena II.: 27. 1. 1591, Gradec (prvič z Jurijem Jernejem JANEZporočena GLEISPACH

poročen: 28. 1. 1633 ANA MARIJA BERKA pl. Pernegk * 1612, † 16. 7. 1674

VID (II.)

* 27. 7. 1645, Gradec, 12.1689, 1643,Kladovo Gradec, †* 14. 4. 11. † 17. 9. 1703, Dunaj poročen: po 23. 12. 1674, Dunaj poročena I.: 9. 1. 1663, Gradec ANA ŠARLOTA POLIKSENA ALBERT RATTMANNSDORF MONTECUCCOLI 1663 † 30. 4. 1733, St. Pölten *† 1660, (pokopana 5. 1733 v frančiškanskem poročena II.:3.10. 4. 1670 samostanu v St. Pöltnu) ADAM VILJEM BRANDIS * 22. 11. 1636, † 6. 4. 1699, Dunaj

MARIJA ZOFIJA JAKOB *JANEZ 5. 3. 1650, Gradec, † pred avgustom 1674 * 27. 7. 1645, Gradec, † 4. 11. 1689, Kladovo poročen: po 23. 12. 1674, Dunaj

MARIJA KRISTINA POLIKSENA ANA ŠARLOTA

in Doroteje Teufenbach

* 24. 11. 1561, † 1609, samski

poročena II.: 10. 4. 1670 ADAM VILJEM BRANDIS MARIJA BARBARA * 22. 11. 1636, † 6. 4. 1699, Dunaj * 3. 5. 1642, Gradec, † pred avgustom 1674

JANEZ JAKOB ANA MARIJA

poročena II.: 27. 1. 1591, Gradec † kot otrok JANEZ GLEISPACH

EMERENCIJANA (II.) VID (II.) † kot otrok * 24. 11. 1561, † 1609, samski

ANA poročena:MARIJA 18. 2. 1659, Gradec

ERNEST *FERDINAND 14. 12. 1643, Gradec, †TRAUTMANNSDORF, 17. 9. 1703, Dunaj sin Maksimilijana Trautmannsdorfa in Zofije poročena I.: 9. 1. 1663, †Gradec * 15. 1. 1637, Gradec, 25. 2. 1692, Gradec ALBERT RATTMANNSDORF † 1663

JURIJ JERNEJ ZWICKL posinovljen KHISL

*MONTECUCCOLI 5. 3. 1650, Gradec, † pred avgustom 1674 * 1660, † 30. 4. 1733, St. Pölten (pokopana 3. 5. 1733 v frančiškanskem samostanu v St. Pöltnu)

* po 1598, † 29. 3. 1656

JANEZ JAKOB (II.) * 6. 11. 1565, † 23. 6. 1637 poročen: 25. 1. 1598, Gradec MARIJA THANHAUSEN (prvič poročena z Jurijem Jernejem

poročen: 28. 1. 1633 ANA MARIJA BERKA pl. Pernegk * 1612, † 16. 7. 1674

* 5. 3. 1650, Gradec, † pred avgustom 1674

MARIJA KRISTINA

in Doroteje Teufenbach

MARIJA KRISTINA (II.) poročena: 10. 2. 1592 FRANC MOSCON (njegova tretja žena) † 19. 12. 1602

MARIJA ZOFIJA

JANEZ KRIŠTOF * 5. 3. 1650, Gradec, † pred avgustom 1674

REGINA

HELENA KAREL (II.) * 9. 1. 1567, † po 15. 5. 1648 poročen: 9. 2. 1592, Gradec REGINA UNTERHOLZER † ok. 1620

MARIJA MAGDALENA JANEZ KRIŠTOF

MARIJA KRISTINA (II.) poročena: 10. 2. 1592

FRANC MOSCON LUDVIK (II.)

(njegova tretja žena) poročen: † 19. 12. 1602 ANA MARIJA NEUHAUS, hčerka Jurija Neuhausa

KAREL (II.) * 9. 1. 1567, † po 15. 5. 1648 (II.) JANEZ 2. 1592, Gradec †poročen: 1574 v9.Gradcu REGINA UNTERHOLZER † ok. 1620

LUDVIK (II.) ANA poročena: VINCENC WATZ pl. Watzenberg

poročen: ANA MARIJA NEUHAUS, MARTIN hčerka Jurija Neuhausa † 6. 7. 1579

JANEZ (II.) MARGARETA † 1574 v Gradcu † 15. 7. 1584

REGINA JOŽEF HELENA JANEZ KRIŠTOF poročen: JULIJANA FREIBERG

LUDVIK KRIŠTOF * 1645, † 1695

MARIJA MAGDALENA

KRIŠTOF JOŽEF JOAKIM JANEZ KRIŠTOF poročen: JULIJANA FREIBERG

KRIŠTOF

FRANC * 1648

SIMON (vnuk Ludvika Khisla, nadaljevalec rodbine Khisl-am Seyrl-Gut)

LUDVIK KRIŠTOF

poročen: * 1645, † 1695 MAGDALENA WIDMANN

FRANC * 1648

PETER JOAKIM ANA poročena: VINCENC WATZ pl. Watzenberg

MARTIN GREGOR † 6. 7. 1579 * 4. 3. 1584

MARGARETA JANEZ † 15. 7. 1584 * 1. 10. 1585

PETER MIHAEL * 25. 8. 1591, † 20. 8. 1650 poročen: GREGOR MARIJA KATARINA PARADEISER †* 4. 12.3.5.1584 1667

JANEZ * 1. 10. 1585

MIHAEL * 25. 8. 1591, † 20. 8. 1650 poročen: MARIJA KATARINA PARADEISER † 12. 5. 1667

SIMON (vnuk Ludvika Khisla, nadaljevalec rodbine Khisl-am Seyrl-Gut) poročen: MAGDALENA WIDMANN

JANEZ JOŽEF * 24. 11. 1675, Gradec, † pred decembrom 1689

MARIJA ELEONORA (zadnja iz debla Zwickl-Khisl) * 6. 10. 1676, Gradec, † 29. 1. 1725, Maribor poročena: 24. 1. 1692, Gradec LEOPOLD JOŽEF URSINI pl. Rosenberg *JANEZ 6. 9. 1670, Gradec, † 21. 7. 1737 JOŽEF * 24. 11. 1675, Gradec, † pred decembrom 1689

MARIJA ELEONORA

(zadnja iz debla Zwickl-Khisl) * 6. 10. 1676, Gradec, † 29. 1. 1725, Maribor

poročena: 24. 1. 1692, Gradec LEOPOLD JOŽEF URSINI pl. Rosenberg * 6. 9. 1670, Gradec, † 21. 7. 1737

Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si

Martin Pacobello, relief Jurija Khisla, detajl Ok. 1615 Marmor Vel. 91 × 110 cm NMS

15 eur