9. Valičev arheološki dan

9. Valičev arheološki dan Povzetki predavanj, Kranj, 9. december 2019

Andrej Valič, arheološka izkopavanja na Ajdni, 1979 (Foto: D. Hollynski)

GORENJSKI MUZEJ

9. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Program

10.00 10.20–10.40 10.40–11.00 11.00–11.20

11.20–11.40

POZDRAV UDELEŽENCEM Verena Perko, ČAROBNA MOČ MITOV IN INTERPRETACIJA MATERIALNE KULTURE (stran 4) Petra Stipančić, Žele(z)na dama – kneginja s Kapiteljske njive (stran 17) Jana Puhar, POGOVORITI SE MORAMO O … KELTIH – tretji bojni voz in etruščanska situla s Sejmišča v Brežicah (stran 20) Miha Mlinar, Bronasti antropomorfni obesek z najdišča Gradec pri vasi Krn (stran 25)

11.40

Čas za vprašanja in razpravo Odmor, arheološka malica s čajem in kavo

12.30–12.50

Radovan Cunja, TRIJE PRIMERKI POZNOANTIČNEGA NAKITA S KAPUCINSKEGA VRTA V KOPRU (stran 30) Aleksandra Nestorović, Podoba in pomen antičnih herojev (stran 28) Helena Bešter, SVETINJICE (IZ GROBOV, ODKRITIH OB KRANJSKI FARNI CERKVI) (stran 46) Jože Štukl, SVEČNIKI KOT »NAKIT« SAKRALNIH IN POSVETNIH PROSTOROV OD ANTIKE DO RENESANSE S POUDARKOM NA RENESANČNIH SVEČNIKIH V PODOBI SLUŽABNIKA (stran 35)

12.50–13.10 13.10–13.30 13.30–14.00

14.00

Čas za vprašanja in razpravo Odmor, arheološka malica s čajem in kavo

14.45–15.00 15.00–15.15

15.15–15.30

15.30–15.45 15.45–16.00

Zavod za podvodno arheologijo, Podvodne arheološke raziskave Blejskega jezera (stran 47) Luka Škerjanec, Dejan Kožuh, Andrej Gaspari, Integrirane raziskave arheološkega najdišča na zahodnem vrhu Grajskega hriba na Bledu v letih 2018 in 2019 (stran 49) Rok Bremec, Tako staro, pa še vedno preseneti Arheološka topografija gradov Kamen in Gutenberg (stran 54) Rok Humerca, ZAKLADNA NAJDBA SREDNJEVEŠKIH NOVCEV S ŠOLSKEGA VRTA V RADOVLJICI (stran 55) Lailan Jaklič, Doživetje preteklosti preko virtualnih rekonstrukcij? (stran 65) Zaključek

Verena Perko s sodelovanjem Jelke Pirkovič in Marjete Keršič Svetel

ČAROBNA MOČ MITOV IN INTERPRETACIJA MATERIALNE KULTURE

Boris A. Novak, Definicije:

Spomenik je spomin, ki se je tako dolgo hladil, dokler ni okamenel. (Novak 1991: 31)

Interpretacija ali čarobna paličica, ki spreminja mrtve predmete v živo dediščino Arheologija vzbuja v javnosti veliko pozornosti. Več vzrokov je za to. Na prvi pogled se zdi, da k zanimanju pripomorejo visoki stroški raziskav in posledične zamude pri gradnjah, četudi je znano, da za zamude niso vedno krivi (samo) arheologi. Globlji, družbeno-zgodovinski vzrok se skriva v romantičnem pogledu na arheološka izkopavanja kot načinu odkrivanja zakladov. Mit o arheologih kot slavnih iskalcih zakladov se še vedno razplamteva na račun filmske industrije in računalniških igric. Filmske štorije sicer res oživljajo nekaj tiste podobe aristokratskih arheologov in arheologije, ki se je oblikovala v času odkrivanja velikih civilizacij, ko je bila veda osredotočena predvsem na najbolj dragocene predmete. Te zaklade danes z velikim uspehom razstavljajo po svetu najbogatejši muzeji Zahoda. Vendar je od »zlate« dobe minilo že veliko časa in arheologija je postala kompleksna ter vseobsežna sodobna znanost. Ne bo pretirano, če rečem, da je arheologija danes mnogo bolj garaška, kot je utegnila kdaj koli prej biti aristokratska. Razvila se je v eno najsodobnejših, tehnološko visoko opremljenih znanosti. Z uvajanjem sodobne tehnologije beleži neslutene uspehe tudi pri raziskovanju na videz nepomembnih in neatraktivnih drobcev preteklosti.

Prelomnega pomena so postale tudi nedestruktivne metode, ki s pomočjo magnetnih valov, satelitskih posnetkov in laserske tehnologije razkrivajo ostanke preteklosti, ne da bi bilo pri tem treba uničiti arheološke ostaline in plasti.

Z novimi metodami pa se je razširilo tudi polje arheoloških raziskav, ki dandanašnji vključuje tudi polpreteklost vse do dobrega pol stoletja nazaj.

Sodobna arheologija pa sega tudi na področja, kot so npr. industrijska dediščina, pristanišča in podvodje z »grobišči« potopljenih plovil, ki so morda za javnost malo manj atraktivna. V raziskave vključuje tudi težko dediščino vojnih bojišč in povojnih pobojev, kjer so odkritja vse prej kot enoplastna ali lahko razumljiva.

Navkljub vsemu naštetemu pa najbrž smemo trditi, da je arheologija zanimiva

4

za javnost predvsem zato, ker odkriva preteklost, ki nekako pripada nam vsem in se vsi po malem identificiramo z njo. Vse, kar je minilo, na nek skrivnosten, nerazložljiv način postane naša skupna preteklost, četudi nismo osebno vpleteni.

Preteklost je pač zakladnica človekovanja in izvor kolektivne moči vsega človeštva.

Je last vseh in hkrati intimno pripada vsakemu posamezniku. Zrenje v preteklost omogoča uziranje sedanjosti in prepoznavanje silnic, ki oblikujejo prihodnost.

Arheološko dediščino lahko primerjamo z nekakšno gladino, ki zrcali brezštevilne obraze preteklosti in v njih skrite podobe nas samih.

To sicer romantično, a docela neoprijemljivo poetično metaforo je treba natančneje opredeliti. Pri prezentaciji ali muzealizaciji arheološkega (ali katerega koli drugega) gradiva gre za proces identifikacije ali prepoznavanja in namenskega izbora predmetov ter tistih vsebin (iz množice že poznanega ali nedavno odkritega), po katerih naj stečejo osebni procesi ponotranjenja dediščinskih vrednot, ki postanejo gradniki znanja in stališč v osebnostni strukturi posameznika. To je zelo specifičen, kompleksen in celovit proces, ki se postopoma odvija med strokovnjakom (arheologom, muzealcem) in uporabnikom in se praviloma nadaljuje na osebni ravni tudi po koncu komunikacije med udeleženima. Procesa ni mogoče vzpostaviti zgolj s prezentacijo samega predmeta in naštevanjem empirično pridobljenih podatkov. Podatki ne morejo sprožiti verižnih psiholoških efektov, spodbujenih z miselnimi in čustvenimi odzivi na interakcijo in komunikacijo med tistim, ki predmet predstavlja, predmetom samim in načinom predstavitve ter uporabnikom procesa. Namen procesa je udeleženca spodbuditi h kognitivnemu in emocionalnemu angažiranju ter doseči vnaprej prepoznane cilje.

Proces običajno označujemo kot interpretacijo dediščine.

Z uporabo termina interpretacija pa smo odprli Pandorino skrinjico vseh težav, ki jih imamo Slovenci na tem področju. Pravi kronični bolnik, tako rekoč zanemarjeni problematik, je že termin sam. V slovenskem jeziku uporabljamo izraz »interpretacija« najmanj v šestih različnih pomenih. Vsakemu pametnemu človeku bo takoj jasno, da je to božja kazen za slovensko malomarnost do dediščinskih teoretičnih znanj. Na ves glas lahko objokujemo umanjkanje definiranega pomena termina interpretacije na področju (naravne in kulturne) dediščine, kajti njegov pomen si posledično vsakdo kroji po svoje. Na eni strani so znanstveniki, ki enačijo interpretacijo s pojasnjevanjem znanstvenih podatkov. Na drugi strani pa so turistične agencije, ki menijo, da je zgodbarjenje ali nakladanje vsakovrstnih izmišljotin brez vsakršnega poznavanja ali resnega upoštevanja znanstvenih spoznanj že kar interpretacija dediščine. Pa je v resnici največkrat zgolj njena brezkrajna pohaba, ki vodi v zlorabo, pozabo in splošno uničevanje v imenu Kapitala.

5

Po svoji strokovni plati so v prvi vrsti muzealci dolžni skrbeti, da bi interpretacija potekala na podlagi aktualiziranih znanstvenih podatkov in v skladu s potrebami sodobne družbe.1 Vendar nas je ignoriranje teoretičnih znanj pripeljalo tako daleč, da se strokovnjaki in ustanove pri interpretaciji namesto povezujejo – izključujejo.

Vsakdo meni, da je interpretacija, pač kar koli že je, izključno njegova naloga.

Učinek pa je največkrat klavrn, saj naloge, ki je praviloma timsko delo, ne more nihče opraviti sam. Povsem razumljivo je, da Slovenci ne poznamo dostojne strokovne kritike, javne recenzije, ki bi opravljeno interpretativno delo ocenila z več vidikov, ne le s stališča stroke, temveč tudi javnosti. Na klavrno stanje nas opozarja predvsem katastrofalno stanje naše dediščine (še posebej v zvezi s turizmom), ki več kot očitno kaže, da neusklajeno delo vodi v uničenje okoljskih in dediščinskih virov.

To je eden od ultimativnih razlogov, da se zavemo nujnosti potrebe po oblikovanju skupnih strokovnih in teoretičnih izhodišč, ki naj služijo prvenstveno ohranjanju dediščine na način, da postane javnosti vrednota, ki jo je treba ohranjati. K prednostni nalogi sodi definiranje termina interpretacija, saj splošni termini ne označujejo tistega, kar v vsebinskem pogledu interpretacija dediščine zahteva. Interpretacija dediščine je proces pojasnjevanja, ki povezuje izvajalca (interpretatorja) z uporabnikom (javnostjo), vezan je na vsebine in pomene naravne ali kulturne dediščine in poteka s specifičnim, vnaprej opredeljenim namenom.

Interpretacija dediščine vključuje interpretacijo krajine – pa čeprav je ta krajina morda divjina. Interpretacije dediščine ni mogoče ločiti na interpretacijo kulturne in interpretacijo naravne dediščine, ker sta neločljivo povezani in kar Unesco že dolgo upošteva pri vseh smernicah upravljanja svetovne dediščine človeštva.

V nekaterih primerih skušajo termin »interpretacija« nadomestiti z »osmišljanjem« dediščine, kar ne vsebinsko ne konceptualno gledano ne zadošča. Prav tako poznajo tudi vse temeljne znanosti in stroke, ki se ukvarjajo z dediščino, svojo znanstveno in strokovno interpretacijo pridobljenih podatkov. Tudi strokovna ali znanstvena interpretacija podatkov, ki se nanašajo na dediščino, ni interpretacija dediščine. Enako ne ustrezajo izrazi »razlaga dediščine, pojasnjevanje dediščine …«, ker ne upoštevajo zelo pomembnega segmenta interpretacije dediščine, ki se nanaša na osebno doživljanje oziroma izkustvo dediščine. Slednje mora biti v okviru interpretacije dediščine skrbno načrtovano. Poudariti mora pomene, smisel in vrednote dediščine, pri čemer so posebne pozornosti potrebna znanja, ki jih dediščina imanentno prenaša, a niso sama po sebi razumljiva ali čitljiva. To se 1

6

Žal pri večini naravne in tudi pri delu kulturne dediščine zgolj muzealski pristopi odpovedo. Muzeji bi vsekakor morali težiti k izpolnjevanju temeljnih muzeoloških nalog, ki predvidevajo, da z interpretacijo muzejskega gradiva opozarjajo na pomen ohranjanja dediščine v izvornem okolju.

Primer rabe sodobne laserske tehnologije pri raziskavah arheološkega najdišča: laserski posnetek arheološkega najdišča na zahodnem vrhu blejskega grajskega griča z lokacijama Sonde 1 in Sonde 2 (Izdelal: B. Kumer)

zgodi šele s pretanjeno interpretacijo, ki mora vključevati voljo po ohranjanju in širjenju dediščinskih vrednot, pomenov in znanj.

Druga slovenska (pa ne samo terminološka) težava je s terminom dediščina.

Najprej se je treba vprašati, kaj pri nas pomeni izraz »dediščina«.2 Roko na srce, povprečen Slovenec bo najprej pomisli, koliko in kje je podedoval, in ne na kulturno ali naravno dediščino, čeravno je tudi to njegova »lastna« dediščina.

Naravna in kulturna dediščina sta termina, ki sta pri nas vezana predvsem na zakonsko in institucionalno ovrednoteno gradivo, vsebine in najdišča.3 Žal pa že na konceptualni ravni ne vključujeta tistega, kar skupnostim predstavlja izrecne vrednote in pomene, čeravno je dediščina po mednarodnih določilih to, kar ljudje prepoznajo kot vrednoto življenjskega okolja in kar imanentno odraža voljo ter 2

3

S sistemskega stališča je termin definiran v Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Definicija je povzeta po mednarodnem pravnem redu, konkretno po v Faru sprejeti Okvirni konvenciji o vrednosti kulturne dediščine za družbo, kjer je dediščina definirana kot »odsev in izraz vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij« Slovenk in Slovencev oziroma državljanov Republike Slovenije.

V praksi pa prepad med institucionalnim pogledom na to, kaj dediščina je, in razumevanjem ter pričakovanji skupnosti ostaja.

V Od leta 1995 službe za varstvo naravne in kulturne dediščine delujejo v organizacijsko ločenih ustanovah, ki pripadajo dvema ministrstvoma.

7

težnje (skupnosti) po ohranjanju. Dediščina, ki je osredotočena na zakonsko in institucionalno, znanstveno ovrednoteno gradivo, vsebine in najdišča, je veliko močneje podvržena prepletenim procesom govermentalizma. S tem izrazom označujemo nevidno vraščenost dediščinskih in raziskovalnih ustanov v državne in politične igre moči (T. Šola, L. Smith). Ali preprosteje povedano – pohlepnemu sistemu je nevarno, če ljudje prepoznajo resnične vrednote, ki jih izpričuje dediščina. Če ugibamo: ali je to morda vzrok, da je definicija naravne dediščine postal pravni termin v rokah ministra? Naravne vrednote so v okviru Nature 2000, ki je del zakonodaje Evropske skupnosti, in se določajo v skladu s politiko Evropske skupnosti. Pristojni minister posamezne države ima omejene pristojnosti.

Navkljub temu se zdi, da je naravna dediščina4 v Sloveniji odvisna predvsem od vsakokratne ministrove naklonjenosti, njegovega (ne)znanja in dobre volje in ne stvar skupnosti, ki v tem okolju živi. Posledično se v velike mednarodne projekte naravne dediščine komajda kdaj vključuje kulturno dediščino, čeravno zna vsak kmet utemeljiti, kako neločljivo sta narava in človek (in s tem tudi kultura) povezana.

Definicija termina interpretacija dediščine mora odraziti tudi voljo po ohranjanju znanj v njihovem izvornem okolju in širjenju. Ob tem je treba posebej poudariti pomen nekurikularnih, konvivalnih znanj. To so znanja in veščine, ki so se na podlagi človekovih izkušenj skozi tisočletja »odlagala in zapisovala« v snovni in nesnovni dediščini. Bodisi se nanašajo na vrednote, utrjevane z rituali, bodisi na pravila, ki so svarila pred nevarnostmi, posebej tistimi, ki so ogrožale skupnost.

Konvivalna znanja se nanašajo na bivanje in sobivanje z naravo, na ustvarjanje in uničevanje, na sožitja in pomore. Temeljijo na strahospoštovanju tega, kar je skozi tisočletja postalo sakrosanktno (po naše sveto in nedotakljivo). Tudi (ali pa še posebej) v primerih, ko »čisti« razum razlogov za to ne dojame, bodisi ker so utonili v temi pozabe ali pa se nahajajo onstran razumskega in so stvar metafizičnega.

Volja do ohranjanja znanj je povsem specifičen in edinstven vidik dediščine.5 Gospodarske, turistične in tudi znanstvene ustanove, vsaj ne neposredno, mu niso podvržene, je pa izrazito imanentna in hkrati tudi eksplicitna etična obveza dediščinskih ustanov. Podpora je izražena v slovenskih zakonskih podlagah in posredno tudi v ustavi. Podpirajo jo številne mednarodne listine s področja

4 5

8

Naravovarstveniki so že leta 1999 pojem »naravna dediščina« izključili iz sistema, od takrat govorijo le o naravi in naravnih vrednotah.

Zanimivo dejstvo je, da je prvi mednarodni zavezujoči pravni akt, ki je prepoznal pomen nesnovne kulturne dediščine, zlasti znanj in veščin, Mednarodna konvencija o biotski pestrosti 1992, ki je pred Unescovo Konvencijo o nesnovni kulturni dediščini opozorila na pomen tradicionalnih znanj in veščin. Konvencija pomeni pravno podlago za njihovo zavarovanje celo v obliki avtorskega prava.

varovanja naravne in predvsem kulturne dediščine.6 Naloga slovenske dediščinske stroke pa je, da v skladu z lastno doktrino in konceptom čim prej izoblikuje tudi teoretično utemeljeno, potrebam sodobne družbe ustrezajočo terminologijo. Če strnemo spoznanja, je interpretacija dediščine komunikacijski proces, vpet med dediščino in javnostjo. Razkriva in podpira različne vrednote in pomene, spodbuja vzpostavljanje osebnega odnosa, občutka pripadnosti, ponosa in osebne odgovornosti. Spodbuja k varovanju in ohranjanju dediščine kot življenjske vrednote v življenjskem okolju in zadržanju, t.j. ohranjanju dediščinskih znanj.

Specifičnost tega komunikacijskega procesa je načrtovanje doživetij dediščine, kar je tako za muzej kot narodne parke enako pomembno. Celotna izkušnja je stvar kompleksnega strateškega načrtovanja procesa interpretacije.

POSKUS DEFINICIJE INTERPRETACIJE DEDIŠČINE Interpretacija dediščine je kompleksen komunikacijski proces, vpet med dediščino, interpretatorjem in javnostjo (posamezniki in skupnostjo), ki ga lahko označimo kot razlago z namenom spodbuditi h kognitivnemu in emocionalnemu doživljanju dediščine v skladu z vnaprej zastavljenimi cilji, kot sta razkrivati in podpirati različne vrednote in pomene dediščine, a tudi: - vzpostavljanje osebnega odnosa, občutka pripadnosti, ponosa in osebne odgovornosti pri vseh udeležencih, - spodbudo k varovanju in ohranjanju dediščine kot vrednote življenjskega okolja, - prispevek k ohranjanju in širjenju dediščinskih znanj ter njihovi (ponovni) uporabi v dobrobit sodobne družbe.

Marjeta Keršič Svetel, Jelka Pirkovič, Verena Perko

Interpretacija materialne kulture s pomočjo pripovednega blaga V prispevku bom obravnavala mite, pravljice in pripovedke kot enoten dediščinski vir, izvorno vezan na starodavno, ponekod še ohranjeno ustno izročilo in mnogo kasnejše pisne vire. Zaradi metode dela in lažjega razločevanja od drugih dediščinskih virov uporabljam izraz pripovedno blago.7 Z njim označujem mite, pravljice in povedke, zapisano in govorjeno pripovedno izročilo, ki je v preteklih dobah predstavljalo nevidno, vseprisotno družbeno moč in je v imenu tradicije 6 7

Npr. Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, Faro, 27. 10. 2005.

Po SSKJ je blago starinski izraz za premoženje, imetje.

9

ter posredovanih vrednot služilo kot pomembno vezivo skupnosti, vzgojni in moralni korektiv ter regulativ. Pripovedno blago smemo upravičeno primerjati z najstarejšo obliko kolektivnega spomina, ki ga zahodna družba v luči heritološke teorije ponovno odkriva kot pomemben dejavnik demokratizacije in ga nalaga kot temeljno skrb sodobnih muzejev.8 Pripovedno blago je z zapisovanjem dobilo drugačen, bolj stalen značaj. Z zapisovanjem je izgubilo velik del težko ulovljive, magične moči, ki so jo pripovedi vdihovale živa beseda, karizma in navdih ter osebna kreativna moč pripovedovalca.

Imaginacija in čustveni odziv poslušalstva sta imela odločilno in nespregledljivo vlogo. Pripovedovanje je imelo moč osebnega nagovarjanja udeležencev. Poslušalci so bili v pripovedni dogodek dejavno vključeni in so ga bogatili s svojimi izkušnjami. Pripovedovalec je pripoved sproti prilagajal odzivu poslušalcev na posredovano vsebino in način pripovednega podajanja vsebin. Poseben pomen osebnega nagovora na polju dediščinske interpretacije danes odkrivamo s pomočjo konstruktivistične teorije.

V zadnjih stoletjih hitrega razvoja zahodne družbe je pripovedno blago skupaj s pripovedovanjem izgubilo svojo ključno družbeno vlogo, ki jo je ponekod imelo še ne tako daleč nazaj. Razlog lahko iščemo na prvem mestu v razvoju empirične znanosti, ki »proizvaja« odgovore in razlage na vsa človekova vprašanja ter naravne pojave. Stoletje diktata empiričnih znanosti je močno vplivalo na enostranski razvoj racionalnega mišljenja sodobnega človeka. Pospešeno odtujevanje družbe in posameznika od naravnega okolja je močno okrnilo pomen človekovega intuitivnega razumevanja sveta. Domala izgubljena je zmožnost sodobnega človeka za pretanjeno opazovanje in razumevanje pomenov opaženih razlik in različnosti v naravnem ali družbenem okolju. Zanemarjen je pomen kontemplacije, ki je človeku od nekdaj omogočala uziranje sveta in prepoznavanje »svetega«. Tako je npr. v konceptu renesančnega muzeja, pravem predhodniku sodobnih muzejev, pripadlo kontemplaciji pomembno mesto. Sprejemanje nespremenljivega, nedotakljivega in tistih vsebin, ki so razumu in empirični znanosti neoprijemljive ter izmuzljive, a so od nekdaj pomenile izjemen vir navdiha. V preteklosti je to bilo lahko odločilnega pomena za preživetje človeške vrste in ohranjanje naravnega okolja. V pripovedno blago se na učinkovit in človeku privlačen način vključuje tisočletja človekovega opazovanja, uziranja in prepoznavanja vidnega in posvetnega, nevidnega in »svetega«. Pripovedno blago ponuja različne uporabne »modele« socialnega odzivanja po meri posameznika, kar je tudi največja moč pripovedništva.

8

10

Še danes obstajajo skupnosti, ki imajo malo pisnih virov o svoji preteklosti, zato pa izjemno »ustno zgodovino«.

Hiter razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (odslej IKT) je ustno izročilo s spremenjenim načinom sodobnega življenja posredno in neposredno močno ogrozil.9 Posredno so ga ogrozile spremenjene navade sodobne družbe in drugačen način medsebojne komunikacije. Neposredno pa je pripovedno blago utrpelo velikansko škodo s komercialno (zlo)rabo in diznifikacijo (tu je mišljena interpretacija v okleščenem duhu Disneyjevih filmov) klasične mitologije in pravljic.10 Sodobna atomizirana potrošniška družba, naravnana v takojšnjo zadostitev potreb vsakega posameznika brez ozira na posledice za njega samega in skupnost, ni naklonjena kritiki, še manj korekcijam hedonističnega vedenja. Miti in pravljice, ki so v preteklosti v veliki meri imeli prav to nalogo, so v posodobljenih verzijah in v duhu permisivne vzgoje dobili diznijanske, tržne značilnosti. Izgubili so korektivne vsebine, izbrisani so vzgojni naboji. Spremenjeni so v všečnostne, poplitvene in plehke, živopisne gibljive podobe na ekranu. Svetlana Slapšak pri tem razkriva veliko stopnjo manipulativnosti in izključenosti javnosti, pri čemer pa daje celotna tovrstna produkcija lažni vtis vključenosti in nepristranskosti s ciljem ustvariti iluzijo, da gre za transfer brez (vsakršnih kapitalskih) interesov.

Ali kot pravi Slapšakova, prepoznati je moč skrajno komercializacijo mitologije in omalovažujoč odnos do znanja, ki že v kali duši vedoželjnost (Slapšakova, str. 35).

Globlje razumevanje sodobne ekranizacije in igrifikacije antičnih mitov, ki je za interpretacijo dediščine temeljnega pomena, omogoča Baudriallrdova teorija o družbi simulakre.

Baudrillard je kompleksne družbene spremembe razložil skozi teorijo simulakre.

Razlikuje več razvojnih stopenj in jih opredeljuje. Po Baudrillardu je simulakra rezultat reproducirane realnosti, ki v prvi stopnji prinaša kot posledico izničenje iracionalnega – pri čemer Baudrillard izenačuje iracionalno z naravo. Sledi maskiranje podobe in ponarejanje narave ter globoke realnosti. V tej fazi začne podoba služiti za maskiranje odsotnosti globoke realnosti (Baudrillard 1999, 15).

Sledi faza, kjer podoba nima več nobene povezave s kakršno koli realnostjo. Je svoj lastni, čisti simulaker (Baudrillard, 1999, 15) in pri čemer gre za simulakre simulacije, ki so osnovani na informaciji: na modelu, kibernetični igri in totalni operativnosti. Po tej poti je dosežena hiperrealnost – z namero totalnega

9

Za sodobne medije sicer velja, da naj bi sodobno družbo povezovali, vendar strokovnjaki psihologije in sociologije opozarjajo, da so dejansko mediji tisti, ki sodobnega človeka pehajo v osamo in osamljenost.

10 Pod »diznifikacijo« lahko razumemo poleg filmov (ki so navsezadnje le bolj ali manj posrečen način pripovedovanja neke zgodbe) tudi tematska komercialna doživetja Disneylanda. Ta ne temeljijo na dejstvih, ampak na všečnosti in komercialnosti. Ločnica med tematskim parkom tipa Disneyland in na primer muzejem žive zgodovine tipa Colonial Williamsburg je lahko silno tanka. Poglavitna razlika je v poslanstvu: enim je glavni cilj zabava in služenje denarja, drugim prostočasno učenje, vzpostavljanje osebnega odnosa do dediščine, preteklosti, posameznih fenomenov s poudarjanjem pomenov in vrednot. Težava je v tem, da so orodja pogosto enaka ali zelo podobna – vsebina pa v odnosu do ohranjanja dediščine in njenih vrednot katastrofalno različna.

11

nadzora. Tako Baudrillard (1999, 143). Poenostavljeno bi lahko rekli, da je za družbo simulakre značilna preusmeritev v zunanjost in pojavnost, izpodrivanje iracionalnega (narave in globoke resničnosti) in posledično potiskanje človeka v odsotnost vzročno posledičnega razmišljanja. Če se vrnemo na antične mite, je razumljivo, da so večplastna, vsebinsko kompleksna, semiotično zakodirana in prepletena sporočila, ki posredujejo moralne, nemalokrat neracionalne norme, v sodobni družbi domala nesprejemljiva. Ker pa obravnavajo arhetipske teme, so navkljub temu vsakemu človeku blizu. Prav tako zlahka ugotovimo, da antični miti niso po meri sodobne medijske komunikacije, ki streže v prvi vrsti željam javnosti, pri čemer sta prioriteta všečnost in zabava. Z vidika dediščinske komunikacije lahko opisani pojav označimo kot vsebinsko izpraznjenje. Brez težav je mogoče ugotoviti, da je v dobi razcveta sodobne tehnologije, ki naj bi prvenstveno izboljšala človekovo komunikacijo, postala največja žrtev te tehnologije prav medčloveška komunikacija. Namesto osmišljeno povezane skupnosti z lahkoto prepoznavamo, da je sodobna družba postala seštevek osamljenih in nezadovoljnih.

Družbo simulakre je s psihološkega stališča mogoče najbolje razumeti ob pomoči Franklove teorije o izgubi smisla. Notranja izpraznjenost sodobnega človeka, tako psihologija, vodi v krčevit obrat in hlastanje po iskanju izgubljene identitete ter smisla na osebni in družbeni ravni – pri čemer ima temeljno vlogo pristna, osebna komunikacija po meri javnosti in v skladu s potrebami sodobne družbe. To so vzroki, da je interpretacija dediščine najbolj uspešna takrat, ko povezuje dediščino z izkustvi in vrednotami sodobnega človeka ter upošteva aktualne družbene potrebe.

Kot odgovor na izpraznjenost in atomiziranost sodobne družbe, kot posledica pretrgane osebne komunikacije je nastal sodobni muzej kot medij. Njegova temeljna funkcija je komuniciranje dediščinskih sporočil z družbeno umerjenim učinkovanjem. Znotraj arheološke vede se je z istim ciljem rodila arheologija za javnost. Oba pojava koreninita na spoznanjih heritološke vede, sodobne metaznanosti, ki aplikativno združuje muzeologijo, konservatorstvo, hermenevtiko in druge informacijske ter družbene vede.

Muzeologija omogoča razumevanje večplastne vloge predmeta. Najprej kot dokumenta izvornega konteksta, pri čemer se naslanja na znanstvena dognanja arheologije kot temeljne dediščinske znanosti. Drugo vlogo zavzema predmet kot vir znanstvenih in kulturnih podatkov, pri čemer se arheologija in muzeologija dopolnjujeta. Tretja pa je vloga predmeta kot nosilca sporočila, ki jo prevzame v procesu interpretacije. V procesu komunikacije z javnostjo se avtentični (arheološki) predmet spremeni iz (znanstvenega) dokumenta arheološkega

12

konteksta v nosilca kulturnih informacij, ki jih interpretator kot kompleksna, formatizirana dediščinska sporočila posreduje javnosti. Arheološki predmeti in najdišča v nasprotju z drugo kulturno dediščino običajno niso več neposredno povezani s kolektivnim spominom. Zanje je značilen velik časovni in običajno tudi kulturni hiatus, ki ga samo s pomočjo primarnih znanosti ni mogoče premostiti na relevanten način.

Arheologu odpirajo avtentični predmeti (in enako najdišča ali posamezne arheološke vsebine) široko interpretativno polje. Arheologija je, kot je bilo omenjeno že na začetku, za javnost zelo privlačna. Mnogi predmeti so zaradi starosti, edinstvenosti, načina odkritja ter zaradi svojega kulturnega in identitetnega pomena, ki ga imajo za izvorno okolje, izjemno atraktivni in nenadomestljivi.

Primarni arheološki konteksti so polje znanstvenih raziskav. Te v velikem deležu določajo tudi način (znanstvene) interpretacije. Hkrati pa je znano, da znanstveni principi otežujejo dostopnost arheoloških vsebin splošni javnosti. Diskurz in terminologija sta zamejena z okvirjem veljavne znanstvene paradigme.11 Interpretacije se omejujejo na razlago znanstvenih podatkov v obsegu arheološkega konteksta, kar pa ne more nadomestiti širšega kulturnega umeščanja predmetovih vsebin in pomenov. Ne morejo premostiti časovnega hiatusa med interpretirano vsebino in uporabnikom, ki »biva« v sedanjosti in dojema preteklost s stališča potreb sodobne družbe. Arheološka, znanstvena interpretacija je zato nujno obsojena na enostranskost, lahko rečemo tudi na enoplastnost, ker temelji na logičnih, razumskih pristopih in empiričnih dokazih največkrat ene same znanosti. Če k temu dodamo še komplicirano metodologijo arheoloških raziskav, osredotočeno na detajle, je razumljivo, da taka interpretacija ostaja na ravni »suhe«, neempatične pripovedi.12 Seveda so tudi te, znanstvene interpretacije nujno potrebne, nikakor pa ne morejo nadomestiti interpretacije dediščine, katere namen je pojasnjevanje vsebin in pomenov naravne in kulturne dediščine.

Naloga interpretacije je vzpostavljanje osebnega odnosa, spodbujanje, da javnost 11 Paradigme najlaže označimo kot sklope trenutno veljavnih znanstvenih resnic, do katerih se je znanost prikopala v nekem družbeno-zgodovinskem okolju. Ker se paradigme z razvojem tehnologij in z novimi znanstvenimi spoznanji spreminjajo, lahko poenostavljeno rečemo, da so paradigme sklopi trditev, ki veljajo kot resnica, v resnici pa to niso. Za lažje razumevanje vzemimo na primer paradigmo o rasni pripadnosti, ki se je močno opirala na etnologijo, antropologijo in v veliki meri tudi na arheologijo. Konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja je rasna večvrednost, ki so jo dokazovali na podlagi empiričnih dokazov, pridobljenih z znanstvenimi raziskavami, določala svetovno politiko. Arheologija je na podlagi rasne teorije s pomočjo materialne kulture prepoznavala etnično pripadnost nosilcev in posredno – skupaj z muzeji – veliko pripomogla k družbeni uveljavitvi rasne politike. Arheološki dokazi o prisotnosti poselitve germanskega ljudstva na podlagi izkopanih artefaktov so služili kot povod za okupacijo posameznih ozemelj.

Danes resnim raziskovalcem ne pride na misel, da bi za hipec verjeli v rasne teorije, kar pa še ne pomeni, da sodobne znanstvene paradigme (ali sklopi trditev, ki veljajo za resnico) ne terjajo velike previdnosti.

12 Največkrat to niti ni pripoved, ampak navajanje podatkov, ki ni ujeto v zgodbo, ki bi znanstveno prepoznana dejstva »uredila« v smiselno in razumljivo celoto kot sosledico vzrokov in posledic, da obstaja »prej–zdaj–potem«.

13

dodaja vsebinam svoje lastne pomene. Druga naloga interpretacije dediščine je načrtno posredovanje dediščinskih pomenov in vrednot, ki so predmet splošnega družbenega konsenza in izrazita zahteva ali kriterij kakovosti. Pri tem je pomembno, da to ni dejanje propagande in pogled z enega samega zornega kota. Dobra interpretacija omogoča različne poglede – kar so tudi izrecne zahteve kriterijev Unesca in ICOMOS-a.13 Arheologija za javnost se je razvila prav v namen preseganja znanstvene razlage arheoloških kontekstov in premagovanja diskurzivnih ovir v komunikaciji z javnostjo. Premoščanje izvornih kulturnih in časovnih kontekstov pa je v primerih (in kar v arheologiji prevladuje) oddaljene preteklosti zelo zahtevno opravilo.

S povezovanjem predmetnih in dediščinskih vsebin s pripovednim blagom pa je mogoče ustvariti uspešne časovne premostitve. Pripovedno blago je podobno časovnemu stroju: zaobsega tisočletne izkušnje in modrosti, soustvarja čustvena in intelektualna razpoloženja, ki javnost odpirajo za globlje pomene dediščinskih sporočil. V ta namen so posebnega pomena antični miti in poglejmo, v čem je njihova velikanska prednost.

Svetlana Slapšak v svojem obsežnem delu Miturgija prepoznava mite kot ogromen mehanizem za osnovo človeške identitete. Trdi, da so nastali kot lokalne zgodbe, uporabljene za beleženje preteklosti mesta, države ali družine. So oblika »božanskega« spomina in hkrati opomin: božanski spomin je namreč popoln, človeški nepopoln.

Miti – in za vsak mitični motiv je mogoče najdi ustrezen pravljični motiv – posredujejo najpomembnejše spoznanje sodobne psihologije o človekovi svobodni volji.14 Spoznanje je simbolično ujeto v komunikacijo med smrtnikom in božanstvom, pri čemer sta poudarjena možnost in prevladovanje svobodne izbire ter človekove etične in moralne presoje.

Slapšakova pomenljivo ugotavlja, da je antični človek v mitih govoril sebi – o sebi – in o svoji skupnosti (Slapšakova, 2018, 10). In v tem je moč pripovednega blaga, ki zaradi strukturiranosti in večnivojskosti na poslušalcu najustreznejši način prenaša nadčasne vrednote ter ga opozarja na njihove pomene za obstoj človeštva.

Z metodo vključevanja mitov in pripovedi v interpretacijo arheološke materialne kulture poslušalcu odpiramo imaginacijo in ga spodbujamo k ustvarjanju lastne podobe preteklosti. Metoda postane posebej učinkovita, če dosežemo aktivno 13 Zahteve so vsekakor izziv, ker si vrednote posameznih skupin ljudi lahko tudi nasprotujejo. Vendar je ena od pomembnih nalog interpretacije spodbujati strpnost do različnosti pogledov, pomenov in vrednot, pri čemer so v ospredju vrednote in pomeni, ki so večinsko podprti v nekem okolju, ne smejo pa biti izključni.

14 Številni raziskovalci so se ukvarjali s temo pomena mitologije za sodobnega človeka, naj omenimo na tem mestu Bruna Bettlheima in njegovo delo Rabe čudežnega in Jordana Petersona z delom Maps of Meaning, Routledge 1999, ki s psihoanalitskega (jungovskega) stališča razlaga mitološke motive.

14

vključevanje udeležencev in njihovo lastno pripoved, ki nastane kot utrinek na celotno interpretacijo. Čustveni odziv omogoča ponotranjanje dediščinskih vrednot in doživljanje dediščine kot osebne kvalitete življenja.

Vključevanje mitologije v dediščinsko komunikacijo omogoča »pobožanstvenje« kulturne dediščine. Naj pojasnim trditev: ko namreč Atena v podobi Mentorja priskoči na pomoč Telemahu, se Telemah zave njene prisotnosti šele kasneje.

Prikazen je namreč večja, lepša in svetlejša od izvirnika ali kot ugotavlja Slapšakova – mit nas uči, da nas dobra komunikacija naredi podobne bogovom!

Pripovedovanje mitov je (bilo v antiki) obredje. Obredje pa ima kohezijski učinek na skupnost in je oblika skupinske terapije za travme.

Vse našteto so tudi naloge sodobnega muzeja. Nanašajo se na identitetno, edukativno in družbeno-socialno vlogo kulturne dediščine, ki jo muzej prepoznava in na okolju ustrezen način prenaša z inkluzivnim in participativnim delovanjem v korist skupnosti. Med morda najbolj pomembne naloge sodi ohranjanje kolektivnega spomina in spodbujanje javnosti k ohranjanju ter varovanju kulturne dediščine v izvornem okolju kot kvalitete življenja; slednje pa je tudi temeljno poslanstvo arheologije za javnost. Pripovedno blago lahko služi kot čudežna preja, zlato runo, ki oživlja (mrtvo) materialno kulturo in jo z magično močjo žive besede osmišlja z globljimi, arhetipskimi pomeni v kulturnih in socialnih kontekstih sodobne družbe.

Naj končam z besedami Ernesta Renana, ki je prepoznal v antiki (Molitev na Akropoli) klic k pravici do drugačnosti in strpnosti. Ali kot pravi Pierre Vernant: najpomembnejši vidik je svoboda, ki jo odpira mitološki sistem antike, še posebej grške. Mitologija deluje brez ovir in cenzur, ki zaznamujejo verske sisteme. Prav zaradi tega antična mitologija deluje formativno na kulturo in tudi na človeško vedenje (po Slapšakovi, 2018, 10). Mitologija, vprežena v proces sodobne interpretacije dediščine, omogoča trganje iz okov znanstvenih paradigem in živo vraščanje dediščinskih vsebin v sodobno, smiselno izpraznjeno družbo.

Seznam uporabljene literature Bettelheim, B., 2005, Rabe čudežnega, Studia Humanitatis.

Humphreys, S. C., 1981, Death and Time,v: Mortality and Immortality: the Anthropology and Archaeology of Death (Humphreys, S. C., King, H., eds.), London, Academic Press.

Moore, H., 1990, Paul Ricoer: action, meaning and text, v: Reading Material culture.

Structuralism, Hermenutics and Poststructuralism (ed. C. Tilley), Oxford: Basil Blackwell, 85–120.

Peterson, Jordan, 1999, Maps of Meaning, Routledge 1999.

15

Lidarski posnetek srednjeveške utrdbe Atilov grad v Spodnjem Kocjanu v Slovenskih goricah. Utrdba je bila zgrajena ob glavni cesti med Ptujem in Radgono, v času utrjevanja nemško-madžarske meje v srednjem veku. Osrednji del utrdbe je obdan z dvojnim okopom in obrambnim jarkom. Domačini pravijo, da gre za Atilov grad. (Vir: Atlas okolja, Agencija RS za okolje) Ricoer, Paul, 1974, Conflict of Interpretations: Esseys in Hermenutics, Northwestern University Press.

Ricoer, Paul, 1984, The Reality of the Historical Past, The Aquinas Lectures, Milwaukee, Marquette University Press.

Slapšak, Svetlana, 2017, Antična miturgija, Beletrina 17.

Tilley, C. 1990, Michel Foucault: towards an archeaology of archeaology, v: Reading Material culture. Structuralism, Hermenutics and Poststructuralism (ed. C. Tilley), Oxford: Basil Blackwell, 281–347.

Trevor, Kirk, 1993, Space, Subjectivity, Power and Hegemony: Megalits and Long Mounds in Earlier Neolithic Brittany, v: Interpretative Achaeology (ed. Ch. Tilley), Berg.

16

Petra Stipančić, Dolenjski muzej Novo mesto

Žele(z)na dama – kneginja s Kapiteljske njive

Kapiteljska njiva je kopast hrib, ki leži med mestnim jedrom današnjega Novega mesta in mestnim predelom Bršljin. Območje Kapiteljske njive meri 55.000 m2.

Danes so to njivske in travniške površine, ki na zunaj ne nakazujejo, da prekrivajo in skrivajo eno največjih prazgodovinskih nekropol v Evropi.

Na doslej raziskani površini, ki meri 25.000 m2, je bilo odkritih, raziskanih in izkopanih 338 žganih žarnih grobov iz časa pozne bronaste dobe (10.–8. stoletje pr. n. št.), 72 gomil iz časa starejše železne dobe (8.–4. stoletje pr. n. št.), več kot 700 žganih grobov iz časa mlajše železne dobe (3.–1. stoletje pr. n. št.) in en sam zgodnjesrednjeveški grob (7. stoletje n. št.). Tako lahko rečemo, da je pokopavanje na Kapiteljski njivi potekalo skoraj vse prvo tisočletje pred našim štetjem.

Med številnimi grobovi tokrat predstavljamo izjemen grob dame, novomeške kneginje, ki je živela v drugi polovici 7. stoletja pred n. št.

Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34, centralni grob s kamnito oblogo in predmeti ob odkritju (Foto: Borut Križ)

17

Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34, bronaste in železne fibule ter jantarne jagode ogrlic ob odkritju (Foto: Borut Križ)

Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34, jantarne in steklene jagode ogrlic ob odkritju (Foto: Borut Križ)

18

Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34, bronastoželezna vozlasta fibula (Foto: Borut Križ)

Grob bogate pokojnice je ležal v sredini gomile XVI in je predstavljal centralni ali osrednji grob gomile. V tlorisu pravokotna grobna jama velikosti 315 x 145 m, v katero je bila položena krsta ali lesena konstrukcija, je bila prekrita s kamnito oblogo. Zaradi izredno kisle dolenjske ilovice se organski ostanki (kosti, zobovje, tekstil, usnje, les) v grobovih ohranijo zelo redko. V grobu kapiteljske dame se je ohranilo 29 zob in skromni ostanki kosti.

Grob je vseboval tri ogrlice, pet bronastih in železnih sponk (fibul), bronaste obročke, železen nož in šilo, železne in bronaste zapestnice, bronaste lasne obročke ter dve lončeni vretenci, ki sta bili uporabljeni ob predenju. Ogrlice, izdelane iz uvoženega jantarja, brona in stekla, je sestavljala množica jagod ter drobne bronaste cevke. Jantarne in steklene jagode so krasile oprsje pomembne dame.

Bronaste sponke (fibule) so okrašene in dodelane z železom, izstopa pa velika vozlasta fibula. Veliki bronasti vozli na loku fibule so votli in ob premikanju, tresenju fibula žvenketa ali ropota. Na vsaki roki je dama imela po 12 železnih in eno bronasto zapestnico.

Predstavljeni nakit je krasil izjemno in pomembno damo – kneginjo, ki je pripadala vrhnjemu sloju halštatske družbe Novega mesta.

19

Jana Puhar

POGOVORITI SE MORAMO O … KELTIH – tretji bojni voz in etruščanska situla s Sejmišča v Brežicah

Zaradi načrtovane gradnje parkirišča doma starejših občanov so se spomladi 2017 nadaljevale raziskave na lokaciji, ki jo v Brežicah poznamo pod imenom Sejmišče.

Najdbe iz mlajše železne dobe so bile pričakovane, saj se je predvideno območje raziskav nahajalo znotraj keltskega grobišča. Izkopavanja so odkrila 16 grobov, med njimi več bojevniških, izstopal pa je grob z zaporedno številko 114. V njem so bili odkriti kovinski deli (doslej tretjega) bojnega voza na Sejmišču in močno uničene bronaste posode (sl. 1).

Bojni voz je v prazgodovinskem vojskovanju verjetno pomenil to, kar so danes oklepljena bojna vozila in je Keltom pri osvajalskih pohodih zagotavljal prednost pred nasprotniki. Keltska bojna taktika je bila trd oreh celo za Rimljane, ki so ob preučevanju svojih sovražnikov zapustili številne zapise o keltskem vojskovanju.

Edini trije doslej znani keltski bojni vozovi na prostoru današnje Slovenije so bili odkriti prav na Sejmišču in tudi sicer so v Evropi keltska grobišča s primerljivim številom bojnih vozov zelo redka. Na podlagi najdb s Sejmišča ugotavljamo, da so

Slika 1: Grob 114 med izkopavanji (Foto: Slobodan Olić)

20

Tavriski – keltsko pleme, kateremu je pripadala tudi skupnost s Sejmišča – uporabljali značilen keltski enoosni voz, ki sta ga vlekla dva konja, vprežena v skupni jarem (sl. 2). Keltski bojni konji so bili majhni in okretni.

Voz je upravljal voznik, poleg sebe pa je imel še bojevnika, opremljenega z obrambnim in napadalnim orožjem.

Voz je bil lahek, vzmeten in izdelan iz lesenih, usnjenih in kovinskih delov.

V grobovih na Sejmišču so se ohranili izključno železni deli vozov – kolesni in pestni obroči, kolesni zatiči in deli podvozja. Poleg vozov so bile odkrite tudi konjske žvale.

Prvi bojni voz je bil odkrit v gobovih Slika 2: Rekonstrukcija bojnega voza s Sejmišča 6 in 55 med izkopavanji leta 1981 (Ilustracija: Gregor Smukovič, predloga: (Guštin 1984). Ob raziskavah leta 2014 Jana Puhar) je bil odkrit drugi bojni voz (Černe et al. 2017). Ob zadnjih izkopavanjih leta 2017 pa je bil torej odkrit še tretji grob z bojnim vozom (Jovanović in Šinkovec 2017).

Ostanki tretjega bojnega voza so obsegali dva železna kolesna obroča, železen kolesni zatič in dvoje okovov s trnom na eni in predrtino na drugi strani (sl. 3).

Poleg tega smo kot dele voza interpretirali tri bronaste predmete, katerih funkcija je najverjetneje okrasna. Dva sta enakega premera in sta služila kot okrasna okova koles. To domnevo potrjuje železna zakovica za pritrjevanje, odkrita na notranji strani enega od okrasnih okovov (sl. 4). Na drugem pa so bili odkriti ostanki posrebritve. Odkrit je bil še tretji, manjši okrasni okov, ki je morda krasil zaključek ojesa.

V grobu so bile odkrite tudi dvojne konjske žvale ter dva masivna in en pločevinast obroček, ki morda predstavljajo dele uzde. Oprema pokopanega bojevnika je obsegala obredno zvit meč in sulico, od katere sta se ohranila železna dela – ost in kopito. V grobu so bili odkriti tudi ostanki železnega pločevinastega okova, ki ga lahko interpretiramo kot obrobo ščita. Od značilnih moških grobnih pridatkov so bili odkriti še britev, škarje in masiven nož, s predhodno odbitim kroglastim zaključkom ročaja. V grob sta bili priloženi tudi dve lončeni posodi – lonec in skleda s hrano, o čemer pričajo ostanki piščančjih in prašičjih kosti (sl. 3).

21

Slika 3: Celoten inventar groba 114 (Foto: JoĹže Lorber)

Slika 4: Okrasni pokrov kolesa voza (Foto: JoĹže Lorber)

22

Slika 5: Etruščanska situla (Foto: Jože Lorber)

Največje presenečenje pa je bilo odkritje močno uničene bronaste posode (sl. 5), katere dno je bilo v pogrebnem ritualu sprva staljeno, nato pa je bila posoda toliko sploščena, da sta se dno in odprtina posode znašla v isti ravnini. Kot etruščansko stamnoidno situlo iz 4. ali 5. stoletja pr. n. št. jo je prvi prepoznal dr. Dragan Božič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Navado prilaganja uvoženih bronastih posod v keltske grobove, ki so mnogo mlajši od časa njihove izdelave, po besedah dr.

Božiča srečujemo predvsem na območju Padske nižine, v keltskih grobovih v Spini in okolici Verone. Konservatorski posegi na situli so odkrili umetelno okrasje, vgravirano na ustju, ostenju in nogi posode (sl. 6 in 7).

Gre za presenetljivo in edinstveno najdbo v našem prostoru. Poleg tega, da je bila posoda po vsej verjetnosti prinesena iz italskega prostora, je vsaj 100 let starejša od preostalega inventarja groba. Zaradi starosti, izvora in umetelne izdelave je nedvomno imela veliko vrednost. Pokojnik, ki mu je bila dragocenost pridana v grob, je nedvomno bil pomemben član skupnosti. Grob 114 je z najdbo situle

Slika 6: Okras na ustju situle (Foto: Jože Lorber)

Slika 7: Okras na spodnjem delu ostenja in edini ohranjeni nogi situle (Foto: Jože Lorber)

23

in bojnega voza najbogatejši doslej izkopani grob na Sejmišču.

Celoten inventar groba 114 je v konservatorsko-restavratorski delavnici Posavskega muzeja Brežice restavriral Jože Lorber. Takoj po končanih posegih leta 2018 smo gradivo prikazali na razstavi. S tem smo se odzvali javnosti, ki je zanimanje za najdbe izkazala že v času raziskav in konserviranja gradiva. Poleg najdb in z njimi povezanih spoznanj arheološke stroke smo javnosti ponudili tudi vpogled v postopke konserviranja in restavriranja gradiva. Tako zaradi Slika 8: Risarska rekonstrukcija situle privlačnih najdb kot zaradi izjemno (Risba: Jože Lorber) zahtevnih restavratorskih posegov, ki jih je mojstrsko izvedel Lorber, je bilo zanimanje za predstavitev konservatorskega dela veliko. Projekt konserviranja in prezentacije najdb iz groba 114 s Sejmišča je bil predstavljen na II. Kongresu slovenskih muzealcev leta 2018 v Brežicah (Puhar; Lorber, v tisku).

Literatura Černe, Mija; Arh, Monika in Mulh, Tadeja. 2017. Končno poročilo o arheoloških raziskavah na območju predvidene gradnje dostopne ceste do HESS. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljana.

Guštin, Mitja. 1984. Prazgodovinski vozovi na ozemlju Jugoslavije. V: Keltski voz, ur.

Guštin, Mitja in Pauli, Ludwig, 111–133. Brežice: Posavski muzej Brežice, knjiga 6.

Hostetter, Eric. 2001. Bronzes from Spina II. Mainz: Philipp von Zabern.

Jovanović, Alenka. 2007. Kelti ob sotočju Save in Krke. Publikacija ob razstavi. Posavski muzej Brežice.

Jovanović, Alenka in Šinkovec, Ahac. 2017. Poročilo o arheoloških raziskavah na območju gradnje doma starejših občanov Brežice (parc. št. 1357/6, k. o. Brežice). Arhos, d. o. o., poročilo št. 12/2017. Brežice.

Puhar, Jana; Lorber, Jože. Grob 114 s situlo in bojnim vozom s keltskega grobišča Sejmišče – restavriranje in prezentacija gradiva. Zbornik II. Kongresa slovenskih muzealcev (v tisku).

24

Miha Mlinar, Tolminski muzej

Bronasti antropomorfni obesek z najdišča Gradec pri vasi Krn

Leta 2016 je Tolminski muzej pridobil arheološke najdbe z najdišča Gradec pri Krnu, ki so bile izkopane brez prisotnosti arheologa, z uporabo detektorja za kovine. Tolminski muzej hrani z najdišča bogato bronasto gradivo, medtem ko je veliko železnih predmetov v hrambi v Narodnem muzeju Slovenije. O odkritju in posegih na najdišču žal nimamo detajlnejših podatkov, a bi lahko glede na sestavo najdb in lego najdišča predvidevali, da gre verjetno za kultno mesto, lahko pa tudi za železnodobno grobišče. Pridobljene najdbe kažejo na dve kronološki fazi, mladohalštatsko in poznolatensko (prim. Laharnar, Turk 2017, sl. 197; Istenič 2018, 315, op. 28).

Med mladohalštatskimi najdbami prevladujejo nakitni predmeti, med katerimi je tudi bronasti obesek, ki ga predstavljamo. Celoten obesek spominja na močno shematizirano žensko figuro, katere vrhnja zanka z luknjico in podaljškom

Bronasti antropomorfni obesek z najdišča Gradec pri Krnu (Foto: Miha Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja)

25

Risba obeska, merilo 1 : 1 (Risba: Manca Omahen)

predstavlja glavo in vrat, spodnji del obeska pa trup. Spodnji del je nekoč zaključevalo šest drobnih, polnih priveskov košaričaste oblike, ki so bili z obročkom obešeni na izbočeno oblikovanem zaključku, ob robu katerega je razvrščenih šest luknjic. Pri našem primerku so v celoti ohranjeni trije košaričasti priveski, od enega pa je ostal le obroček. Po osrednjem delu »telesa« je obesek okrašen z vtisnjenimi krožci s piko, po štiri na levi in štiri na desni strani. Levo in desno polovico obeska zamejuje rebro, ki neprekinjeno poteka od vrha – »vratu« navzdol. Levi in desni rob telesa – obleke ali krila (?) – sta prav tako poudarjena (sl. 1 in 2). Obesek je bil izdelan v kalupu, po zunanji površini so mu nato vtisnili okras in dodali še košaričaste priveske.

Obesek ima najbližjo oblikovno primerjavo na najdišču Dernazzacco pri Čedadu, kjer pa je le delno ohranjen. Ta odlomek obeska izvira iz grobne celote 274, v kateri so bili ob certoški fibuli še nekateri drugi priveski in steklene jagode (Pettarin 2006, 284, T. 26: 451), ki grob opredeljujejo za ženskega. Silvia Pettarin je pri objavi gradiva z najdišč Špeter in Dernazzacco obesek primerjala s prav tako delno ohranjenim primerkom iz mladohalštatskega ženskega groba 152 iz gomile 13 na Magdalenski gori (Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, T. 118: 3) in domnevala, da gre za obesek peterokotne oblike (Pettarin 2006, 137), a je glede na geografsko in oblikovno primerjavo z Gradca pri Krnu verjetneje, da je imel tovrstno obliko tudi obesek iz Dernazzacca.

Na osnovi drugih primerljivih najdb, npr. obeska iz škocjanskega zaklada, ki je datiran v 4. stoletje pr. n. št. (Guštin 1975, 478–480), in treh obeskov z grobišča

26

v Vinici (spletni vir 1), so bili tovrstni obeski morebiti v uporabi vse do latenske dobe.

Skoraj v celoti ohranjeni antropomorfni obesek z Gradca pri Krnu je razrešil vprašanje oblike obeska iz Dernazzacca, morda tudi tistega z Magdalenske gore.

Kot predvidevajo italijanski arheologi, so antropomorfni obeski v obliki močno stiliziranih ženskih figur značilni pridatki v bogatih železnodobnih ženskih grobovih (Vitri, Corazza, Righi 2010, 235).

Odgovor na vprašanje, kje se je nekoč nahajal obesek z Gradca – v grobu ali kot darovani predmet na prostoru svetišča – bomo morda dobili z izvedbo manjših arheoloških raziskav, ki jih Tolminski muzej načrtuje v letu 2020.

Literatura GUŠTIN, M. 1975, Kronologija notranjske skupine (Cronologia del gruppo preistorico della Notranjska – Carniola Interna). – Arheološki vestnik 24, 461–506.

ISTENIČ, J. 2018, Roman bronze helmets from the Republican period and the Early Principate in Slovenia / Rimske bronaste čelade republikanske dobe in zgodnjega principata v Sloveniji. – Arheološki vestnik 69, 277–334.

LAHARNAR, B., P. TURK 2017, Železnodobne zgodbe s stičišča svetov. – Ljubljana.

PETTARIN, S. 2006, Le necropoli di San Pietro al Natisone e Dernazzacco. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7.

TECCO HVALA, S., J. DULAR, E. KOCUVAN 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeitliche Grabhugel auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36.

VITRI, S., S. CORAZZA, G. RIGHI 2010, L‘area alpina friulana nell‘età del Ferro: lo stato delle conoscenze. – V: R. Roncador, F. Nicolis (ur.), Antichi popoli delle Alpi. Sviluppi culturali durante l‘età del Ferro nei territori alpini centro-orientali. Atti della giornata di studi internazionale 1 maggio 2010, Sanzeno, Trento, Trento, 229–244.

Spletni vir 1: https://pmem.unix.fas.harvard.edu:8443/peabody/view/objects/aslist/search (dostop: 15. 11. 2019).

27

Aleksandra Nestorović

Podoba in pomen antičnih herojev

Mitologija je polna herojev. In čeprav so bili mnogi mitološki heroji deloma božanskega porekla, so bili vendarle predvsem ljudje, z izjemnimi močmi, a hkrati raznovrstnimi napakami in velikokrat tragičnimi usodami. A prav to jih je naredilo zelo človeške in zato tudi tako priljubljene.

V umetnosti – besedni in likovni – so jih od nekdaj upodabljali. Sledimo jim lahko od mezopotamskega epa o Gilgamešu. Za njim se je zvrstila vrsta ljudskih – etnično obarvanih herojev. Ali so bili zgodovinske osebnosti, mitološki liki ali fiktivni heroji, niti ni tako pomembno, saj so se s časom spreminjali ter prilagajali željam in potrebam ljudi. Nekateri so s časom prerasli meje svoje etnije; pomislimo samo na judovske svetopisemske heroje, kot so David, Salomon ali Samson, ali antične heroje, ki so še danes zakoreninjeni v naši kulturi. V sodobnem času pa pred našimi očmi nastaja nova mitologija stripovsko-filmskih superherojev …

Na tem mestu si bomo ogledali, kako so svoje heroje upodabljali in dojemali v antiki. Stari Grki so v herojih videli tudi dejanske prednike vladarskih dinastij,

Belerofont na Pegazu, gema iz karneola iz 1. ali 2. stoletja, odkrita na Vičavi na Ptuju (Foto: arhiv PMPO)

28

prinašalce in širitelje kulturnih dobrin, kot so pisava, urbanizacija, zakonodaja, in ustanovitelje mest. Njihove grobove so častili kot sveta mesta, heroone, kamor so postavili oltarje ali svetišča – prostore za opravljanje obredov. Heroji so bili torej vzorniki celotne skupnosti.

Rimljani so grške heroje sprejeli s klasično kulturo, literaturo in likovno umetnostjo. Če odmislimo Eneja, ki je postal ob močni politični podpori »nacionalni« heroj, je bila povezava s heroji bolj posredna. To pa seveda ne pomeni, da so bili manj priljubljeni. Nasprotno, bolj distanciran odnos je omogočil dojemanje herojev večplastno in z različno simboliko. Že v rosni mladosti, najkasneje pa z nastopom šolanja se je antični človek seznanil z mitološkimi zgodbami ter z Iliado in Odisejo. Te zgodbe so v obliki pripovedk in dramskih del spremljale slehernika tudi pozneje v življenju. Bolj izobraženi Rimljani pa so v dogodivščinah herojev videli še precej več. Njihova dejanja so bila odraz njihovih pozitivnih in negativnih značajskih lastnosti: dobrote, pravičnosti, hrabrosti, strasti, ponosa, predrznosti, hibrisa. Herojski miti so bili plemeniti smerokazi in hkrati jasna svarila pred pastmi življenja.

Vse to so izkazovali z izborom ikonografskih motivov, ki so jih obdajali: katero zgodbo so dali prikazati na najbolj razkošnem mozaiku svojega domusa? Kateri heroj jih je zastopal na osebnem pečatniku? Kateri je krasil njihov nagrobnik?

In predvsem: zakaj? Odgovore na ta vprašanja bomo iskali s pomočjo nekaterih herojev, ki jih na velikih in malih umetninah iz rimske dobe lahko opazujemo tudi pri nas: Ahila, Ojdipa, Herkula in Belerofonta.

29

Radovan Cunja, Pokrajinski muzej Koper

TRIJE PRIMERKI POZNOANTIČNEGA NAKITA S KAPUCINSKEGA VRTA V KOPRU

Arheološka izkopavanja, opravljena v zadnjih desetletjih v starem mestnem jedru Kopra, so pomembno prispevala k osvetlitvi začetkov poselitve nekdanjega Koprskega otoka v rimski dobi, urbanih zametkov, povezanih z močno povečano poselitvijo otoka v pozni antiki, ter nadaljnje rasti in urbanega razvoja mesta skozi celoten srednji vek vse do danes.

V okviru medinstitucionalnega razstavnega projekta »Nakit ostane«1 (sodelujoči muzeji: Gorenjski muzej Kranj, Muzej grada Beograda, Pokrajinski muzej Koper, Posavski muzej Brežice, Tolminski muzej) je Pokrajinski muzej Koper sodeloval z zlatima rimskima uhanoma z grobišča Križišče pri Spodnjih Škofijah,2 z izborom nakita s staroslovanskega grobišča v Predloki in s tremi primerki poznoantičnega nakita s Kapucinskega vrta v Kopru.3 Slednji trije – bronasti uliti uhan, bronasta igla in zlati obesek – so tudi tema pričujočega prispevka.4 Bronasti uliti uhan (sl. 1) sodi v skupino uhanov, poimenovanih v literaturi kot buzetski tip ali tudi kot uhan s tremi obročki, pri katerih spodnji, masivnejši del v obliki treh medsebojno spojenih obročkov prehaja na enem koncu v polkrožno oblikovan in koničasto zaključen locen, na drugem pa v odebeljen, profiliran in votel zaključek. Uhanom tega tipa je skupna poleg osnovne oblike tudi izdelava iz brona v tehniki ulivanja. Razlike med posameznimi primerki so omejene na velikost, oblikovanje posameznih detajlov, kot je npr. profilacija votlega zaključka, in na okras v obliki drobnih, okroglih plastičnih izboklin, ki se pojavljajo le na kvalitetnejše izdelanih primerkih.

Težišči razprostranjenosti te tipološko dokaj enotne skupine uhanov sta predvsem Istra in severovzhodna Italija, sporadično pa jih srečamo še v severni in severovzhodni Sloveniji ter v srednji in južni Italiji. Na naštetih območjih je 1 2 3 4

30

Nakit ostane. Dediščina, naš najdragocenejši nakit. Arheološki nakit iz Beograda, Tolmina, Brežic, Kranja in Kopra, katalog razstave, ur. Verena Perko, Kranj 2018.

Maša Sakara Sučević, Dama z zlatimi uhani s Križišča pri Spodnjih Škofijah, v: Nakit ostane. Dediščina, naš najdragocenejši nakit, katalog razstave, ur. Verena Perko, Kranj 2018, 73 ss.

Radovan Cunja, Arheološki nakit iz Kopra in Predloke, v: Nakit ostane. Dediščina, naš najdragocenejši nakit, katalog razstave, ur.

Verena Perko, Kranj 2018, 125 ss.

Pričujoči prispevek je nekoliko predelan in dopolnjen izvleček besedila iz magistrskega dela (Radovan Cunja, Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper / Capodistria tardoromana e altomedievale, Knjižnica Annales Majora, Koper 1996).

Slika 1: Bronast uhan s Kapucinskega vrta v Kopru (Foto: Lailan Jaklič)

bila ta oblika uhanov najdena predvsem v grobovih in naselbinah romaniziranega prebivalstva in na barbariziranih nekropolah v okolici Buzeta ter Motovuna. Na obsežnem staroslovanskem grobišču pri farni cerkvi v Kranju je bil par takšnih uhanov najden v skeletnem ženskem grobu, ki sodi na podlagi stratigrafske lege med najstarejše in je bil pripisan romaniziranemu staroselskemu prebivalstvu.

Uhani te skupine so bili okvirno datirani v čas 6. do 8. stoletja. Maloštevilnost in kronološka neizrazitost spremljajočih najdb v grobovih s temi uhani otežujeta njihovo podrobnejšo kronološko razčlenitev znotraj podanega časovnega okvira. Od naštetih značilnosti odstopa uhan iz groba 11 na poznoantični in zgodnjesrednjeveški nekropoli Firmano pri Čedadu, izdelan iz srebra v tehniki kovanja in s kaveljčkoma za spenjanje, ki jih sicer le izjemoma srečamo na zgoraj opisanih ulitih uhanih. Kljub naštetim razlikam pa podobnost v oblikovanju verjetno kaže, da gre le za lokalno različico uhanov zgoraj obravnavane skupine.

Bolj samosvoje sta oblikovana bronasta kovana uhana z najdišča Gojače – Morlek v Vipavski dolini, ki sta bila na podlagi podobnih uhanov s področja Württemberga in Švabsko-bavarske planote opredeljena kot alamanska. Končno je treba omeniti še podobnost v oblikovni shemi med ulitimi uhani s tremi obročki in uhani iz bronaste žice s tremi pentljami, ki so bili v grobovih včasih najdeni skupaj. Slednji so bili zelo priljubljeni tudi v karantanski kulturni skupini.

Razprostranjenost uhanov s tremi obročki jasno kaže na njihov mediteranski izvor.

Medtem ko v Istri in Furlaniji prevladujejo bronasti, uliti primerki, se na Siciliji, v Albaniji in vzhodnem Mediteranu pojavljajo v bogatejših izvedbah. Med temi iz zlata in srebra izdelanimi primerki, okrašenimi z granulacijo, smemo iskati tudi predloge za obravnavane bronaste, ulite uhane z istrsko-furlanskega prostora.

Razvojno nadaljevanje te oblike uhanov v 8. in 9. stoletju predstavljajo veliki

31

Slika 2: Bronasta igla s Kapucinskega vrta v Kopru (Foto: Lailan Jaklič)

srebrni in zlati uhani s tremi obročki, okrašeni s filigranom in granulacijo, iz Tolmina, Žminja, Velega Dola pri Križišču v Vinodolu in z drugih najdišč.

Med kovinskimi iglami s Kapucinskega vrta, ki so vse izdelane iz brona, so tudi trije primerki s sploščeno, poševno zapognjeno glavico. Oblika igel s sploščeno in poševno zapognjeno glavico, običajno izdelane iz kovine, neredko pa tudi iz kosti, je bila zelo razširjena skozi celotno rimsko dobo in v uporabi predvsem v kozmetiki ter medicini (specillum). V poznorimskem obdobju so postale tako oblikovane kovinske igle sestavni del ženske noše, bodisi kot igla za spenjanje obleke ali kot lasnica. Pri tem sta postala osrednji del in vrat igle pogosto odebeljena in okrašena, bodisi z vrezom in/ali bogato profilirana, včasih tudi predrta. V literaturi zanje pogosto srečamo oznako stilus-igla ali igla vrste stilus. Številni avtorji menijo, da se je običaj nošnja takšnih igel najprej pojavil v panonskem prostoru, prvič že v 4. stoletju, in se od tam razširil proti jugu in zahodu, v svoj inventar pa so jih prevzela tudi razna germanska ljudstva.

Med tremi iglami te vrste s Kapucinskega vrta sta dve okroglega preseka, od katerih je ena okrašena s prečnimi, vzporednimi, vrezanimi linijami, druga pa ima poleg tega še spiralno nažlebljen vrat, ki daje vtis tordiranja. Tako po obliki kot po okrasu sodita med najpogostejše in imata številne analogije tako v Istri, Sloveniji in Furlaniji kakor tudi na širšem prostoru. Tretja igla iz te skupine (sl.

2) ima osrednji, rahlo odebeljeni del kvadratnega preseka okrašen s cikcakastim vrezanim motivom in vrat osmerokotnega preseka. Glede na okras ima direktno analogijo v igli iz groba 7 na Rifniku pri Šentjurju, najdeni skupaj s parom zlatih uhanov s košarico v obliki šestlistnega čašastega cveta tipa Allach, stekleno ogrlico, bronastim prstanom in koščenim obročkom. Iz Slovenije sta poznani za koprsko iglo še dve oblikovni vzporednici, in sicer neokrašena primerka iz ženskega groba

32

38, prav tako z Rifnika, in iz groba 236 z grobišča Bled – Pristava. Cikcakasti motiv srečamo tudi na bronasti stilus-igli s Svetih gora, le da je tam obravnavani motiv na njenem osrednjem, odebeljenem delu kvadratnega preseka dobljen tako, da so vogali izmenično trikotno izdolbeni. Končno se pojavlja vrezani cikcakasti motiv na razširjenem zgornjem delu bronaste igle z zvito glavico iz groba 30 na nekropoli v Koritih pri Duvnu. Zgoraj naštete analogije v glavnem ne izstopajo iz časovnega okvira 6. in 7. stoletja.

Obesek solzaste oblike (sl. 3) z enako oblikovanim izrezom v sredini je izdelan iz zlate pločevine in ima zunanji rob in rob izreza ojačan s prispajkano granulirano žico. Okrašen je s cikcakasto linijo v spodnjem delu ob robu in s pikami v tehniki tolčenja, ki poudarjajo obliko obeska, tik pod vrhom pa so razporejene v obliki križa. Dobro oblikovno analogijo ima v treh zlatih obeskih solzaste oblike na ogrlici skupaj z jagodami iz steklene paste z najdišča Dolianova na Sardiniji.

Podobnost je predvsem v solzasti obliki obeskov, granuliranem ojačanem robu in obročku za obešanje na vrhu. Vložena steklena jagoda v sredini vseh treh obeskov iz Dolianove, obrobljena s prispajkano granulirano žico, opravičuje domnevo, da je imel podoben vložek tudi koprski obesek v izrezu na sredini, pod katerim je še ohranjena luknjica, ki je verjetno služila za fiksiranje steklenega vložka z žico. Kot drugo, le delno analogijo lahko navedemo zlat obesek iz Ravene, najden že leta 1855 skupaj z deli t. i. Teoderikovega oklepa. Podobnost s koprskim obeskom je predvsem v osnovni solzasti obliki in cikcakastem motivu. Za razliko od koprskega pa je obesek iz Ravene izdelan v predrti tehniki in ima v osrednjem delu v izrezu vstavljeno ploščico iz zlate pločevine, na kateri sta v tehniki tolčenja reliefno upodobljeni človeški figuri, med katerima je motiv križa. Motiv je bil verjetno iztolčen s pomočjo matrice. Ravenski obesek je datiran v čas 6. do 7. stoletja. Ob

Slika 3: Zlat obesek solzaste oblike s Kapucinskega vrta v Kopru (Foto: Lailan Jaklič)

33

zlatem solzastem obesku s Kapucinskega vrta se postavlja vprašanje, ali je visel na ogrlici ali na uhanu. Medtem ko obeski iz Dolianove krasijo ogrlico z jagodami iz steklene paste, pa primerka iz zakladne najdbe zlatega nakita iz Cezareje dokumentirata uporabo takšnih obeskov tudi na uhanih. Na priljubljenost te oblike obeskov med drugim kažejo podobni obeski v velikih muzejih bizantinske umetnosti, medtem ko upodobitev cesarice Teodore na mozaiku iz 6. stoletja v cerkvi San Vitale v Raveni lepo ilustrira uporabo tako oblikovanih obeskov tudi v sklopu razkošnih kompleksnih nakitnih kompozicij pri najvišjih slojih tedanje družbe.

Pričujočo predstavitev lahko sklenemo z ugotovitvijo, da predstavljajo obravnavani primerki nakita s Kapucinskega vrta v Kopru preproste lokalne posnetke bogatega nakita iz zlata in srebra, okrašenega z dragimi in poldragimi kamni, ki so ga izdelovale zlatarske delavnice v večjih urbanih centrih in v sami prestolnici bizantinskega cesarstva predvsem za premožnejše sloje prebivalstva, medtem ko so bili ceneni posnetki iz revnejših materialov dostopni tudi nižjim slojem z omejeno kupno močjo. Takšni izdelki, ki so široko razširjeni po celotnem cesarstvu in izven njega, so obenem prevladujoča vrsta nakita na njegovih perifernih ozemljih, med katera sodi tudi Istra.

34

Jože Štukl

SVEČNIKI KOT »NAKIT« SAKRALNIH IN POSVETNIH PROSTOROV OD ANTIKE DO RENESANSE S POUDARKOM NA RENESANČNIH SVEČNIKIH V PODOBI SLUŽABNIKA

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami ... Bog je rekel: “Bodi svetloba!” In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.«1 Ko ugasne svetloba dneva, nastaneta mrak in tema. Tema je simbol zla, nesreče, kazni, prekletstva in smrti, zato jo je človek od nekdaj skušal pregnati z najrazličnejšimi svetili. Skozi celotno prazgodovino so bili ogenj, smolnata trska in bakla glavna svetila, ki so jih ljudje uporabljali za preganjanje teme. V antičnem času je prišlo do sprememb. Že znanim svetilom so se pridružile oljenke, laterne in sveče.

Etruščanska freska iz grobnice Golini blizu Orvieta s prikazom gostije. Prostor osvetljujejo domnevno lojene sveče, nasajene na dveh visokih stojalih.

Sveče so najverjetneje poznali že Etruščani. Iz grobnice Golini v bližini Orvieta v Italiji je ohranjena freska, ki prikazuje gostijo. Prostor osvetljujejo domnevno lojene sveče, nasajene na dveh visokih stojalih. Seveda moramo dopustiti tudi možnost, da v tem primeru to niso sveče, ampak smolnate trske.2 1 2

Prva Mojzesova knjiga, 1, 1–5.

Wechssler-Kümel 1962, 21; Jarmuth 1967, 21–23.

35

Sveče v pravem pomenu besede so se pojavile pri Rimljanih. Za izdelavo prvih sveč so, kot se zdi, uporabljali smolo. O tem pričajo tudi pisni viri. Iz prvega stoletja po Kr. izhaja zapis polihistorja Plinija Mlajšega, ki omenja »sveče iz smole in voska, ki so imele v jedru stenj iz lanenega vlakna«. Sveče pri Rimljanih so bile dveh oblik.

Prve so spominjale na bakle, prevladovala je vlaknasta sestava, debel stenj pa je bil spleten iz vlaken papirusa in drugih rastlin. Druga modernejša oblika je imela tanek stenj iz papirusa ali lanu ter loj ali vosek kot vnetljivo snov. Stenj so najprej prepojili z žveplom in nato večkrat pomočili v staljen loj ali vosek, dokler niso dobili želene debeline sveče. Tovrstne moderne sveče v svojih besedilih iz 2. stoletja po Kr. omenja Lucius Apuleius, ki zapiše, da »ob nočnem hrupu služabniki tečejo z baklami, svetilkami, lojenimi in voščenimi svečami«. To je prvi zapis o pravih svečah, ki jasno loči med lojenimi svečami (labracei), izdelanimi iz živalske maščobe – loja, in svečami iz čebeljega voska (cerei). Lojene sveče, ki so bile poceni in večinoma domače izdelave, so razsvetljevale predvsem domove revnejših prebivalcev. Njihova slaba stran je bila, da so dajale malo svetlobe, gorele so s sajastim plamenom in oddajale neprijeten vonj. V primerjavi z njimi so voščene sveče gorele s svetlim in čistejšim plamenom ter so oddajale manj neprijetnih vonjav. Kljub prednostim pa je bila njihova glavna pomanjkljivost v visoki ceni. Ker so bile bistveno dražje od lojenih sveč, so razsvetljevale predvsem bivališča bogatejših.3 V družbi sveč so se pojavili tudi svečniki. Kot najstarejši »svečnik« se v literaturi omenja starozavezni judovski sedemkraki svečnik, ki je bil izdelan iz enega talenta čistega zlata. Leta 70 po Kr., ob osvojitvi Jeruzalema in razrušenju Salomonovega templja, ga je Tit v triumfalnem sprevodu prinesel v Rim, kot je ostalo zabeleženo na njegovem slavoloku v Rimu vse do danes. Potem se je za njim izgubila vsakršna sled. Kljub vsemu si lahko dokaj dobro predstavljamo, kako je bil videti, saj se nam je v Bibliji ohranil Starozavezni judovski sedemkraki »svečnik«, njegov natančen opis.4 Ob natančnem izdelan iz čistega zlata, upodobljen na Titovem slavoloku v Rimu. kritičnem branju tega odlomka 3 4

36

Caspall 1987, 42–43.

Druga Mojzesova knjiga, 25, 31–40.

pridemo do spoznanja, da to ni bil svečnik v pravem pomenu besede, saj so bile na njegovih koncih namesto sveč majhne svetilke s tekočim gorivom – oljčnim oljem.

Etruščanski kandelaber iz Orvieta z razvejanimi bodicami se še najbolj približa ideji svečnika, čeprav moramo dopustiti tudi možnost, da gre za čelešnik. Prve prave svečnike so poznali in uporabljali šele Rimljani. Njihovi svečniki so bili zelo podobni današnjim sodobnim svečnikom. Imeli so tulast nastavek za svečo.

Izdelani so bili iz najrazličnejših kovin, kamna, gline ali lesa.5 Po propadu rimskega imperija in s pojemanjem moči rimske kulture se je v zgodnjem srednjem veku (5.–10. stoletje) nabor svetil spet zelo zožil.

Prekinile so se namreč trgovske poti z Mediteranom, kar je imelo za posledico, da je oljčno olje postalo nedostopno večjemu delu celinske Evrope. Poglavitni vir svetlobe so tako ponovno postali ogenj, bakla, smolnata trska ter lojene in voščene sveče. Za laket dolge in dva do tri prste debele smolnate trske so zatikali v vdolbine in razpoke v zidu ali v posebna železna kovana stojala – čelešnike. Vsaka taka trska je gorela približno 15 do 20 minut. Trske so izdelovali iz najrazličnejših vrst lesa: smreke, bora, hrasta, javorja, breze …

Da so bolje gorele, so jih obračali tako, da je bil goreči del spodaj.6 Primeri rimskih bronastih svečnikov Sveče so v tem obdobju najprej začeli uporabljati za razsvetljavo v krščanskih cerkvah. Prižiganje sveč v cerkvah sprva ni bilo del obredne krščanske prakse. Koncil v Elviri leta 303 je celo prepovedal prižiganje sveč na grobovih, ker je bil to star poganski običaj za odganjanje demonov. Po letu 391, ko je v času vlade cesarja Teodozija I. krščanstvo postalo državna vera, so v cerkvah gorele številne sveče, ki so jih prižigali ob cerkvenih praznikih, na grobovih 5 6

Robins 1939, 24; Wechssler-Kümel 1962, 27–31; Jarmuth 1967, 21–23.

Brenko et alii 2011, 60; Keršič 1999, 15.

37

mučencev in drugih svetih krajih. Sveča namreč predstavlja materializirano svetlobo. Predstavlja znak božanskega duha in moči, ki človeka vodita skozi življenje. Ko ugasne svetloba, nastaneta mrak in tema. Tema je simbol zla, nesreče, kazni, prekletstva in smrti. Sveča je postala simbol Kristusa. Uporaba sveč je spodbudila nastanek svečnikov in visečih svetilk (lestencev), ki so bili večinoma izdelani iz dragocenih materialov, oblikovno pa so se naslanjali na antične vzore.

Predvsem uporaba dragocenih materialov (zlata, srebra) je bila glavni vzrok, da se bogata cerkvena oprema zgodnjekrščanskega obdobja ni ohranila. Kako so bili videti zgodnjekrščanski lestenci, si lahko predstavljamo ob pomoči ohranjenih romanskih kronskih lestencev, čeprav se moramo zavedati, da so ti le bleda senca svojih predhodnikov. Vsi kronski lestenci so bili izdelani v prvi vrsti s praktičnim namenom razsvetljevanja cerkva in drugih javnih prostorov. V cerkveni rabi so imeli velik simbolni pomen, saj so predstavljali božje kraljestvo. Lebdeči v višavah so predstavljali večni Jeruzalem – končni cilj vsakega kristjana. Kolo lestenca je simboliziralo obzidje večnega mesta, utrjenega z 12 stolpi in vrati, na njem pa so bile pogoste tudi podobe ali napisi prerokov in 12 apostolov. Tudi število sveč, uporabljenih za razsvetljavo, je imelo velik simbolni pomen in je bilo v povezavi s številom 12 oziroma njegovim večkratnikom. Spodaj predstavljamo štiri romanske kronske lestence iz nemškega prostora, ki so se ohranili, ker so izdelani iz pozlačenega bakra in jih zato niso pretopili. V katedrali v Hildesheimu lahko občudujemo kronska lestenca škofa Thietmarja (1038–1044) in škofa Hezila (1054–1079). V katedrali v Aachnu je kronski lestenec cesarja Friderika I. Barbarosse (1122–1190), medtem ko v benediktinskem samostanu v Comburgu hranijo Hartwigov kronski lestenec iz okrog leta 1130.

Romanski kronski lestenec škofa Hezila (1054–1079) v ladji katedrale v Hildesheimu v Nemčiji

38

Še v času visokega srednjega veka (11.–13. stoletje) je bila razsvetljava v domovih omejena le na najnujnejše. Vse do 14. stoletja so izdelovali svetila kot samostojne umetnoobrtne izdelke predvsem za cerkve in dvor. V cerkvah se je uveljavila praksa, da je bil pri mašni daritvi ali pri drugih bogoslužnih opravilih ob vsaki strani bodisi pred oltarjem ali za njim postavljen po en par svečnikov. Svečniki, izdelani za posvetne namene, so po obliki povsem sledili cerkvenim, razlikovali so se le v simboliki okrasa. Večina svečnikov tega obdobja je nastala v delavnicah južne Nemčije. S tovrstno obrtjo so se ukvarjali tudi v nizu mest na območju reke Maase (Verdun, Dinant, Namur, Lüttich, Maastricht), kjer so bile delavnice zlatarjev in pasarjev ter livarne brona in medenine. V sosednji Franciji je bilo v tem času znano mesto Limoges, kjer so izdelovali gladke oblike bakrenih svečnikov z rastlinskimi in živalskimi ornamenti, ki so jih krasili z emajlom modre, zelene bele in rumene barve.7

Primer cerkvenih oltarnih svečnikov, pozlačeni bron, Belgija, 12. stoletje

Pozni srednji vek (14.–15. stoletje) je v kulturo in življenje prinesel velike spremembe. Ob cerkveni in posvetni gospodi, ki sta bili doslej edini nosilki kulture, se je začelo razvijati tudi meščanstvo. Obrtniki in trgovci so si začeli graditi lastna bivališča in jih opremljati po svojem okusu z lepo okrašenimi svetili.

Medtem ko so mojstri izdelovali svečnike za cerkev in dvor predvsem iz plemenitih kovin, so za potrebe meščanstva začeli uporabljati medenino, bron in kovano železo. Največ je bila v rabi medenina, saj je bila po lesku zelo podobna zlatu. Že v času romanike sta zlatarska obrt in z njo povezana obrt predelave bakra ter medenine imeli svoje središče na območju med rekama Maaso in Moselo.

7

Wechssler-Kümel 1962, 45; Bučić 1969, 7.

39

Tukajšnja cvetoča umetnost obdelave kovin je zasenčila vse druge centre, ki so se prav tako ukvarjali s to vejo rokodelske umetnosti. Njihov razcvet so omogočila obsežna ležišča cinkove rude, skupaj z zadostnimi zalogami kvalitetne gline za izdelavo talilnih loncev in kalupov. Obsežni gozdovi v okolici so zagotavljali les in oglje. Ugodne prometne komunikacije, tako kopenske kot rečne, so omogočale izvoz izdelkov ter uvoz bakra iz Nemčije. Izdelovalci bakrenih, bronastih in medeninastih izdelkov so se cehovsko organizirali in osamosvojili, mesto Dinant ob Maasi pa je v 13. in 14. stoletju postalo središče izdelovanja predmetov iz Proizvodni centri izdelkov iz medenine in bakra med bakrenih zlitin. Svoje izdelke so rekama Maaso in Moselo, dopolnjeno po Jarmuth, izvažali po vsem tedanjem svetu. Še 1967, 76 danes jih označujemo s skupno besedo dinanderie, ki obsega vse izdelke iz medenine, izdelane ne le v Dinantu, ampak tudi v drugih proizvodnih centrih med rekama Maaso in Moselo. V Nemčiji so v tem času medeninasta in bronasta svetila izdelovali v Lübecku in Hamburgu.8 Ko je burgundski vojvoda Karel Drzni na svojem osvajalnem pohodu na južno Nizozemsko leta 1466 zavzel Dinant, je zastala tudi proizvodnja medeninastih in bakrenih izdelkov. Proizvajalci so se razkropili po vsej zahodni Evropi. Mnogi so se naselili v severni Nizozemski, drugi pa v Aachnu, Lübecku in Nürnbergu, kjer so nadaljevali svoje delo.9 Proizvodnja svetil nikoli ni bila povsem samostojna. Na območju reke Maase je izraz dinanderie združeval izdelavo svečnikov in posodja za cerkveno in hišno rabo, skratka vseh izdelkov iz medenine in bakra. V Lübecku so svečnike izdelovali v livarnah skupaj z zvonovi in topovskimi cevmi.

Seveda pa svečnikov in drugih svetil v poznem srednjem veku niso izdelovali le iz plemenitih kovin, brona, medenine in bakra, ampak tudi iz cenejših in splošno dostopnejših materialov, kot sta kovano železo in keramika.

8 9

40

Wechssler-Kümel 1962, 55–57.

Bučić 1969, 10.

Mesto Dinant ob reki Maas na bakrorezu Gabriela Bodenehrja iz leta 1720

V poznem srednjem veku so se prvič pojavili dvokraki svečniki, ki so jih izdelovali v najrazličnejših izvedbah. Tulci teh svečnikov so bili okrogli ali šesterokotni.

Vsaj na eni strani so bili predrti, da je bilo lažje odstraniti ostanke dogorele sveče. Predrtine so poleg funkcionalne imele tudi okrasno funkcijo, ki je bila v poznogotski maniri šilasto ali trolistno oblikovana.10

Primer poznosrednjeveških dvokrakih svečnikov (Benesch 1905, tab. 15) 10 Lozar Štamcar 1995, 261.

41

Posebno skupino v času poznega srednjega veka in renesanse tvorijo svečniki v podobi služabnika.

Izdelovali so jih iz medenine v tehniki ulivanja in so kmalu postali zelo priljubljeni. Njihovi proizvodni centri so bili v Dinantu, Flandriji in južni Nemčiji. Služabnik, ki je oblečen po modi tedanjega časa, stoji na trinožnem podstavku z zoomorfno oblikovanimi zaključki nog, z rokama pa podpira pladnja, okrašena v gotski maniri, na katerih sta tulca za sveči.

Ti figuralni svečniki odstopajo od klasične forme, v renesančni maniri postavljajo človeka v središče, s tem pa so v popolnem nasprotju s predhodnimi romanskimi svečniki.

Svečnik v podobi služabnika iz Münchna Delno ohranjeni svečnik v podobi služabnika je bil poleg drugih bogatih najdb odkrit tudi pri arheoloških raziskavah leta 1954 na lokaciji nekdanjega gradu Stolp na Kranclju nad današnjim Loškim gradom v Škofji Loki. Grad, ki je bil do leta 1270 tudi sedež oskrbnika Loškega gospostva, so zgradili v 11. stoletju. Svojo funkcijo je opravljal vse do potresa leta 1511, ko so ga opustili in porušili do temeljev.

Stolp na Kranclju po rekonstrukciji Tomaža Križnarja

42

Karta razprostranjenosti svečnikov v podobi služabnika

Delno ohranjeni svečnik v podobi služabnika s Stolpa na Kranclju v Škofji Loki, konec 14. in začetek 15. stoletja, hrani Loški muzej Škofja Loka

Svečnik sodi v tip B antropomorfnih svečnikov po Karlu Schmotzu, ki jih je predstavil v razpravi »Spätgotische Leuchtermännchen – Bemerkungen zu einer vermeintlich bekannten Denkmälergruppe«11 in dodal seznam lokacij, kjer se danes nahajajo. Ker je od objave prispevka preteklo kar nekaj časa, smo seznam ustrezno dopolnili. Dopolnjeni seznam in karta razprostranjenosti nam pokažeta, da trenutno poznamo 34 svečnikov tega tipa, ki izhajajo z različnih lokacij po Evropi. Tako iz Slovenije poznamo en primerek (Škofja Loka),12 iz Italije prav tako (Merano), iz Avstrije štiri primerke (Bregenz, St. Paul im Lavanttal (2), Wenns), iz Madžarske tri primerke (Bonyhádvarasd,

11 Schmotz 2000, 97–145.

12 Cevc 1957, 53–56; Kos, Lozar Štamcar, Šubic 1995, 330; Štukl 2013, 154–155.

43

Budimpešta, Kőszeg/Güns),13 iz Srbije en primerek (Jarak),14 s Češke enajst primerkov (Češke Budjovice, Hradec Králove, Litoměrice, Orlík (4), Praga (4)), iz Nemčije osem primerkov (Altena, Lübstorf, München, Passau (2),15 Speyer (2), Nürnberg), z Nizozemske dva primerka (Nijmegen, Rotterdam) ter iz Velike Britanije dva primerka (London, Oxford) in en primerek z neznanega najdišča.

Pri našem in vseh drugih svečnikih gre za serijske v kalupu izdelane proizvode, ki so v osnovi povsem identični, medsebojno se razlikujejo zgolj po nekaterih manjših detajlih, kar lahko razložimo z uporabo različnih kalupov. Vse uvrščamo med t. i. dinandrije – iz medenine ali brona ulite predmete, ki so jih izdelovali v mestu Dinant ter drugih mestih na območju med rekama Maaso in Moselo, v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji. Ker so bili tovrstni izdelki v tem času zelo priljubljeni, so se prodajali po vsej Evropi.

Uporabljena literatura Benesch Ladislaus (1905): Das Beleuchtungswesen vom Mittelalter bis zur mitte des XIX. Jahrhunderts, aus Österreich-Ungarn, Insbesondere aus den Alpenländern und den Angrenzenden gebieten der Nachbarstaaten. Wien.

Brenko, Aida et alii (2011): Vatra. Katalog izložbe. Zagreb: Etnografski muzej.

Bučič, Vesna (1969): Svetila oblike in namen. Katalog razstave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Caspal, John (1987): Making fire & light in the home pre 1820. Antique Collectors` Club.

Cevc, Emilijan (1957): Gotski svečnik z Zgornjega stolpa. Loški razgledi 4, 53–56. Muzejsko društvo Škofja Loka.

Cunjak, Mladjan (1997): Bronzani svjećnjaci i kadionice iz Smederevske tvrđave. Saopštenja XXIX, 125–136. Beograd.

Howatson, M. C. ur. (1998): Antika leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Kos, Mateja, Lozar Štamcar Maja in Šubic, Zorka (1995): Krancelj nad Škofjo Loko – neizkoriščena priložnost. V: Gotika v Sloveniji. Svet predmetov, 330–340. Katalog razstave.

Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Jarmuth, Kurt (1967): Lichter, Leuchten in Abendland. Zweitausend Jahre Beleuchtungskörper.

Klinkhardt & Biermann.

Keršič, Irena (1999): Udomačena svjetlost. Etnološki pogled na rasvjetu i njezina pomagala.

Katalog izložbe. Slovenski etnografski muzej.

13 Radojković 1978, 177–184; Cunjak 1997, 125–136; Németh 2005, 205–215.

14 Škiljan 2002, 119, 124.

15 Möseneder 1989, 5–6; Wurster, Loibl 1998, 83–84.

44

Lazar, Tomaž et alii (ur.) 2013: Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2. Katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Möseneder, Karl (1989): Domschatz und Diozesanmuseum Passau. Passau.

Németh, K. András (2005): Két gótikus, emberalakos gyertyatartó Tolna megyéből.

Archaeologiai Értesítő 130, 205–215. Budapest.

Robins, F. W. (1939): The story of the Lamp. Oxford University Press.

Lozar Štamcar, Maja (1995): Svetila v času gotike. V: Gotika v Sloveniji. Svet predmetov, 261–263. Katalog razstave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Radojković, Bojana (1978): Uvoz srednjevekovnih bakarnih i bronzanih predmeta iz Evrope na teritoriju Beograda i Srbije. Godišnjak grada Beograda 25, 177–184. Beograd.

Schmotz, Karl (2000): Spätgotische Leuchtermännchen – Bemerkungen zu einer vermeintlich bekannten Denkmälergruppe. »Deggendorfer Geschichtsblätter«.

Veröffentlichungen des Geschichtsvereins für den Landkreis Deggendorf, Heft 21, 97–145.

Sveto pismo Stare in Nove zaveze (1997). Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov.

Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Škiljan, Maja (2002): »Metallica«. Predmeti od neplemenitih metala. Zbirka predmeta iz svakodnevnog života. Katalog muzejskih zbirki XXXVII. Zagreb: Hrvatski povijesni muzej. Štukl, Jože (2013): Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2.

Katalog, str. 154–155. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

Wechssler-Kümel, Sigrid (1962): Schöne Lampen, Leuchter und Laternen. HeidelbergMünchen.

Wurster, W. Herbert in Loibl Richard (1998): Ritterburg und Fürstenschlos 1, Geschichte.

Verlag Arhiv des Bistums & Oberhausmuseum Passau.

45

Helena Bešter

SVETINJICE

Svetinjice so majhne kovinske ploščice z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom, ki so se pojavile vsaj že v 15. stoletju in so v uporabi še danes. Najstarejše so večinoma bronaste, medeninaste, bakrene in železne, od druge polovice 19. stoletja pa so prevladovale aluminijaste.

Njihova uporaba je povezana z romarji, ki so jih prinesli s seboj z romanja kot dokaz o opravljeni romarski poti. Verjeli so, da jih svetinjica varuje na poti domov pred razbojniki, hkrati pa jih je označevala kot človeka na verskem potovanju. Po prihodu domov so jih obesili nad vhode poslopij kot zaščito pred zlimi duhovi ali so jih dali v živalska korita, pogosto pa so jih tudi zakopali na polju proti plevelu, mišim in mrčesu. Od konca 19. stoletja so svetinjice podarjali tudi otrokom pri verouku in prvem obhajilu. Pogosto so svetinjice označevale tudi pripadnike bratovščin in sestrstev.

Največkrat se na njih pojavlja upodobitev Marije (Marija Pomagaj, Roženvenska Mati božja …), sv. Frančiška (Padovanski, Asiški), sv. Alojzij, sv. Dominik, pogosta je upodobitev sv. Benedikta, sv. Antona Padovanskega, sv. Jurija. Nemalokrat pa so na njih upodobljeni papeži, sveta družina, Marija in Jožef ter Jezus Kristus.

Najraje so Slovenci v preteklosti romali v Maria Zell, Lurd, Rim, Compostelo, Frauneberg, od slovenskih romarskih središč pa so najbolj poznana Brezje, Višarje, Sveta Gora pri Gorici.

Nemalokrat se je zgodilo, da je svetinjica komu rešila življenje … svetinjice iz Kranja (Foto: R. Urankar)

46

Zavod za podvodno arheologijo

Podvodne arheološke raziskave Blejskega jezera

Bogat arheološki zapis, ki se skriva v do 30 metrov globoki kotanji Blejskega jezera, je leta 2007 dal na pobudo Občine Bled in takratne Skupine za podvodno arheologijo Zavoda za varovanje kulturne dediščine povod za izvedbo natančne hidrografske izmere morfologije dna Blejskega jezera in snemanja struktur pod njegovim dnom. Slednje je dalo skupaj s predhodnimi ocenami arheološkega potenciala, ki jih dajejo različne sistematične arheološke raziskave Blejskega jezera od leta 1982, osnovo nadaljevanju raziskav arheološko zanimivih delov jezerske sklede. Namen raziskav je poglobitev poznavanja posameznih najdišč in pridobitev dokumentacije za pripravo vsebin za predstavitev in promocijo podvodne kulturne dediščine ter oživitev turistične ponudbe Bleda.

Podvodne raziskave dna Blejskega jezera (Foto: ZaPA)

47

Leseni čoln z okrašeno kovinsko ograjico z začetka 20. stoletja ob odkritju (Foto: ZaPA)

Med 1. in 5. julijem 2019 smo v Zavodu za podvodno arheologijo tako pregledali 14 arheološko potencialnih lokacij, ki so se kazale v obliki anomalij jezerskega dna, ugotovljenih z batimetrijo. Izkazalo se je, da je pet lokacij arheološko negativnih, saj smo po pregledu ugotovili, da gre na teh lokacijah za koncentracijo sodobnega odpada oziroma za veje ali večje skale. Na dveh lokacijah nam ni uspelo identificirati nobene anomalije, kar daje domnevo, da sta predmeta skrita pod sedimentom in zato neopazna na površini jezerskega dna. Na šestih lokacijah smo dokumentirali bolj kot ne manjša sodobna plovila. Kot izjemno zanimivo se je izkazalo plovilo na lokaciji št. 119. Gre za manjši lesen čoln s štirimi klopmi, katerega krma se zaključuje z okrašeno kovinsko ograjico. Dodatno sta na bokih vidni naslonjali za vesla. Razlog za potop je zaradi sedimentacije neznan. Glede na razglednico iz okoli leta 1930 je razvidno, da se je na podobnem oziroma skoraj identičnem čolnu po Blejskem jezeru vozil tudi jugoslovanski prestolonaslednik Peter Karađorđević. Za eno izmed lokacij se je domnevalo, da je bila na njeni izravnavi na vršnem delu izdanka prisotna manjša ploščad na kolih ali drugi leseni strukturi. Tokratne raziskave tega niso uspele potrditi, se je pa izkazalo, da se po celotni površini izpostavljenega hrbta pojavlja novoveška lončenina. V manjši meri so prisotne tudi rimskodobne najdbe, pri čemer velja poudariti poznorimsko puščično ost.

Poznorimska puščična ost (Foto: ZaPA)

48

Luka Škerjanec, Dejan Kožuh, Andrej Gaspari

Integrirane raziskave arheološkega najdišča na zahodnem vrhu Grajskega hriba na Bledu v letih 2018 in 2019

Na pobudo Zavoda za kulturo Bled je bila v letih 2018 in 2019 opravljena serija interdisciplinarnih raziskav na zahodnem delu Grajskega hriba na Bledu (sl. 1).

Območje raziskav zaobjema sedlasto izravnavo, samo vzpetino zahodnega vrha in priležne terase na severnem, zahodnem in južnem pobočju. Namen raziskav je bil podati oceno arheološkega potenciala te večinoma še neraziskane lokacije, ki sicer spada v sklop najdišč z izredno bogato in intenzivno zgodovino arheoloških raziskav (EŠD 23 Bled – Arheološko najdišče Grad). Izsledki predstavljenih raziskav bodo pripomogli k zasnovi najprimernejših načinov vključitve najdišča v promocijo kulturne in naravne dediščine v okolici Blejskega gradu.

Prvi sklop neinvazivnih raziskav je potekal med aprilom in junijem leta 2018. V tem sklopu so bili izvedeni arheološki strukturni pregled (A. Gaspari), terestično skeniranje območja (Geoservis, d. o. o.) in geofizikalne meritve (Gearh, d. o. o.).

Strukturni pregled je zajel pregled in dokumentiranje arheološko relevantnih značilnosti (deli struktur, umetne terase in stanje kamninske podlage), na podlagi laserskega skeniranja terena je bil izdelan natančen digitalni model reliefa, geofizikalne raziskave pa so vključevale magnetno metodo, meritve

Slika 1: Pogled na Grajski hrib s severa (Foto: A. Gaspari)

49

magnetne susceptibilnosti, elektromagnetno metodo, georadar ter 2D upornostno tomografijo (sl. 2). Na podlagi izsledkov je bil izdelan načrt za izvedbo drugega sklopa šibkoinvazivnih raziskav. V sklopu tega je junija 2019 ekipa podjetja Gearh, d. o. o., na 13 mestih izvedla vzorčenje s pedološkim svedrom. Vzorčna mesta so bila določena na območjih močnejših geofizikalnih anomalij, domnevno antropogenega nastanka. Na pridobljenih vzorcih sta bili opravljeni sejalna analiza in optična mikroskopska preiskava. V okviru raziskovalnih posegov v letu 2019 je bil opravljen tudi arheološki izkop v obliki dveh testnih sond. Sondiranje je izvedla ekipa Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom doc. dr. Andreja Gasparija. Mesto prve sonde, ki predstavlja odsek med severovzhodnim robom vršnega platoja in zgodnji del vzhodnega pobočja (Sonda 1, 14 x 2 m), je bilo določeno na podlagi opažanj iz strukturnega pregleda, izsledkov geofizikalne raziskave in analize presevkov vzorcev vrtin, ki so na tem mestu nakazovali obstoj grajenih struktur. Sonda 2 (4 x 1,2 m) pa je bila locirana na mesto poškodbe na jugozahodnem delu najdišča, ki je bila preliminarno dokumentirana ob ugotavljanju posledic žleda leta 2014 (sl. 3).

Sondiranja so omogočila nadgradnjo dosedanjega vedenja o obljudenosti zahodne vzpetine Grajskega hriba med prazgodovino in zgodnjim novim vekom, vendar ne povsem v pričakovani meri. Številni odlomki keramike, bronasta igla s stožčasto glavico in jantarna jagoda s predhodnimi najdbami potrjujejo obstoj naselbinskega

Slika 2: Območja raziskav z magnetno metodo (MAG), georadarsko metodo (GPR) in nizkofrekvenčno elektromagnetno metodo (CMD) ter profili za 2D upornostno tomografijo ERT na ugotovitvah terestričnega skeniranja in strukturnega pregleda. Arheološko relevantne značilnosti so označene z zeleno črto, naravne oblike (izdanki apnenčaste podlage) pa z modro (po Mušič et al.

2018, sl. 52).

50

Slika 3: Zahodni vrh z lokacijama Sonde 1 in Sonde 2 ter izhodišči prostorskih meritev (Izdelal: B. Kumer)

kompleksa, ki je svoj višek doživel na prehodu iz pozne bronaste v zgodnjo starejšo železno dobo (Ha B3-C1, 9.–8. stoletje pr. n. št.), nekaj keramičnih kosov je mogoče umestiti tudi v pozno starejšo železno dobo (Ha D, 6.–5. stoletje pr. n. št.), kar kaže na človekovo prisotnost na lokaciji tudi v tem času, čeprav so sledovi skromnejši.

Analiza arheozoološkega gradiva je pokazala, da prevladuje drobnica, ki so jo v tem času očitno gojili. Večji del prazgodovinskega gradiva smo dokumentirali v sekundarni legi, nedotaknjene prazgodovinske kontekste smo zasledili le v obliki manjših zaplat tik nad močno razgibano skalno osnovo. Ostankov stavb in hodnih površin iz tega časa nismo zaznali, poznejše aktivnosti na tem prostoru pa so zabrisale morebitne površinske sledove utrjevanja sicer naravno dobro zavarovane lege.

Naslednje dokaj slabo zastopane sledove poselitve arheološko gradivo prinaša za čas druge polovice 3. in zgodnjega 4. stoletja. Naleteli smo namreč na redke odlomke keramičnih posod, steklenega nakita in srebrnik cesarja Galiena (sl.

5). Dokazi o poselitvi v tem času so znani tudi z drugih delov Grajskega hriba in Pristave, vendar je trenutno še premalo oprijemljivih sledov za iskanje konkretnih sklepov o rabi prostora v času, ko se v širši regiji pojavljajo prve višinske naselbine.

Poznoantična naselbina je bila na južnem in zahodnem delu zavarovana z okoli 60 centimetrov širokim obzidjem, ki se je verjetno raztezalo dalje proti

51

Slika 4: Poznoantična keramika iz ruševinske plasti v Sondi 2 (Foto: Luka Škerjanec)

jugovzhodnemu vogalu spodnjega platoja, kjer je bil verjetno možen dostop do naselbine. Keramičnih najdb (sl. 4) je manj kot iz prazgodovinskih obdobij, vendar pa so zastopani kosi dovolj izpovedni – fragmenti so okrašeni z valovnico – da jim moremo poiskati najbližje analogije na Gradišču nad Bašljem in Ajdni nad Potoki ter malo bolj oddaljenem Tonovcovem gradu nad Kobaridom. Tovrstno gradivo je uvrščeno v 5. in 6. stoletje. Naselbina je verjetno obsegala tudi sedlo med zahodnim vrhom in Gradom, tam naj bi stalo tudi severno obzidje. Očitno gre za del večjega kompleksa, ki je obsegal tudi okolico današnjega parkirišča na Sedlu, kjer so bile ob nedavnih raziskavah odkrite zidane stavbe, in skoraj zagotovo tudi območje na samem Gradu. Sondiranja žal niso dala oprijemljivih rezultatov o poselitvi zahodnega vrha v času zgodnjega srednjega veka.

V arheološkem gradivu je najmočneje zastopan čas novega veka, zato ni presenetljivo, da so starejši sledovi slabše ohranjeni, saj je lahko močna aktivnost na hribu privedla do uničenja starejših depozitov. Gradivo je umeščeno v čas med 15. in 18. stoletjem. Prisotnost velikega števila žebljev, odsotnost večje količine malte ter kamniti temelji nakazujejo obstoj zgradbe z zidanimi temelji

52

Slika 5: Galijenov antoninijan, najden na deponiji Sonde 1. (Foto: A. Gaspari)

Slika 6: Ploščice poznosrednjeveškega ali zgodnjenovoveškega vitraja iz Sonde 1 (Foto: A. Gaspari)

in leseno nadgradnjo. Med keramičnim gradivom izstopajo odlomki glaziranih in neglaziranih pečnic, ki nakazujejo ogrevane prostore. Zelo zanimivo najdbo predstavljajo ostanki pihancev in trikotnih ploščic vitraja (sl. 6), preliminarno datiranih v 15. oziroma 16. stoletje, ki so morda del stavbnega pohištva. Tudi keramično gradivo objekta, ki ni bil nujno stalno v rabi, ni skromno – med fragmenti namiznega posodja so zastopani tako poslikani in glazirani krožniki, sklede ter ročke kot običajna kuhinjska keramika. V plasteh, povezanih s tem obdobjem, so močno zastopani tudi arheozoološki ostanki, in sicer prevladujeta deleža goveda in drobnice, manj je prašičjih kosti. K tem lahko prištejemo manjše deleže ostankov jelena, medveda, divjih ptičev in celo morskih školjk, ki so dopolnjevale raznovrstno prehrano prebivalcev z gradu.

Strukturiranost najdb novoveškega obdobja kaže na obstoj dveh vrst objektov – gospodarskih in bivalnih – ki pa niso nujno sočasni. Kako se je spreminjala raba prostora v času pred zatonom dejavnosti ob koncu 18. stoletja, ostaja nejasno.

Izrazite terase, močno premešani depoziti in slaba ohranjenost tudi najmlajših struktur kažejo na intenzivne zemeljske posege v zadnjih stoletjih. Težko si predstavljamo, da bi bili ti lahko posledica navažanja materiala od drugod, morda pa je šlo za terasasto ureditev vrtov z urejenimi potmi in posameznimi stavbami oziroma paviljoni. Tezo o morebitni kovaški dejavnosti, kateri v prid govorijo magnetne anomalije in številni žeblji, koncentrirani na majhnem prostoru, zaenkrat težko potrdimo. Pritrjujejo ji sicer kosi žlindre, vendar teh še ni dovolj, da bi jih lahko povezali s tem obdobjem, prav tako sondiranja niso privedla do odkritja žganinskih plasti ali večje količine oglja. V luči teh dejstev je samoumevno, da lahko izsledke geofizikalnih raziskav, ki na območju sedla predvidevajo intenzivno metalurško dejavnost, potrdijo ali ovržejo samo invazivni posegi v podpovršje.

53

Rok Bremec

Tako staro, pa še vedno preseneti

Arheološka topografija gradov Kamen in Gutenberg V letu 2019 je ekipa PJP, d. o. o., v sodelovanju z Zavodom za varovanje kulturne dediščine, OE Kranj, in lokalnima skupnostma Begunje ter Tržič opravila dokumentiranje arheoloških topografskih elementov na dveh gradovih. Na gradu Kamen je bil opravljen ogled lokacije Kota 912 na Jamarskem vrhu, ki je potrdil obstoj arheološkega najdišča in bil opredeljen kot nova enota dediščine.

Pri restavratorskih delih pri vzhodni stranici obzidja gradu Gutenberg je bil odkrit podpornik, ki je odprl nova vprašanja o lokaciji. Izkazalo se je, da gorenjski gradovi, na Pogled z juga na skrajni vzhodni rob Jamarskega vrha – bazi modernih arheoloških kota 912 iznad gradu Kamen (Foto: R. Urankar) pristopov, potrebujejo novo ovrednotenje, ki bo pomoč pri nadaljnjem ohranjanju dediščine.

Notranjost vzhodnega obzidja gradu Gutenberg leta 2012 (Foto: R. Bremec)

54

Rok Humerca

ZAKLADNA NAJDBA SREDNJEVEŠKIH NOVCEV S ŠOLSKEGA VRTA V RADOVLJICI

Historiat prostora najdbe Na prostoru pod Oblo Gorico v Radovljici, kjer je danes biodinamični vrt Osnovne šole A. T. Linharta Radovljica, naj bi bil po ustnih pričevanjih nekoč star sadovnjak z zelo debelimi tepkami. Ravnino na SZ strani zapira Obla Gorica, na JZ pa manjša vzpetina. SV stran je odprta proti Karavankam.

Prostor odkritja v 19. stoletju (Arhiv: R. Humerca)

Na terenu se opazijo sledovi starih štorov, ki so še danes zelo trdi in ovirajo košnjo.

Na najstarejšem črno-belem satelitskem posnetku na GIS-u je razpoznavno, da so takrat stala samo še tri tepkina drevesa, na satelitskem posnetku iz leta 2011 pa je razvidno samo še eno suho drevo. Iz obsega starega štora na travniku se da sklepati, da so bila mogočna tepkina drevesa zelo stara.

55

Iz katastra iz 18. stoletja je razvidno, da je takoj na nasprotni strani pod JZ vzpetino, ki zapira pogled proti Radovljici, potekala glavna pot iz Predtrga proti severu. Iz katastra iz 19. stoletja pa se vidi, da na območju današnjega vrta ni bilo njiv oziroma je bilo mejno območje med njivami in pašnikom, travnikom ali sadovnjakom.

Glede na najmlajše novce, ki jih vsebuje zaklad, je bil ta v zemljo položen najverjetneje v 15. stoletju. V tem času mesto Radovljica dobi mestne pravice in obzidje, njena pomembnost se poveča. Naselju Celjani in Habsburžani podeljujejo različne privilegije. Razvijata se obrt in trgovina. To pa je tudi čas zastrašujočih vpadov Turkov, ki se leta 1475 pri pohodu po Gorenjskem nevarno približajo Radovljici. Nevarnost turških vpadov je sledila tudi v naslednjih letih (Gestrin 1992).

Morda je kakšen radovljiški obrtnik, trgovec ali premožnejši prebivalec Predtrga v strahu pred Turki zavaroval svoje premoženje tako, da ga je zakopal, ponj pa se nikoli več ni vrnil.

Odkritje novčne najdbe Na šolskem vrtu Osnovne šole Antona Tomaža Linharta v Radovljici sem med opravljanjem praktičnega dela v sklopu šolanja za hortikulturnega tehnika na Biotehniškem centru Naklo 6. 7. 2017 odkril zakladno najdbo srednjeveških srebrnih novcev.

Lokacija novčnega zaklada (Arhiv: R. Humerca)

56

Med pletjem in okopavanjem rdeče pese na eni izmed gred biodinamičnega vrta sem 6. 7. 2017 na površini zemlje, tik ob gomolju pese zagledal majhno in tanko ploščico zelene barve ter nepravilne oblike. Ploščica je vzbudila mojo pozornost, zato sem si jo podrobneje ogledal. Ugotovil sem, da je verjetno iz bakra, vendar ni bila nič posebnega, na površini ni imela nikakršnega reliefa. Glede na veliko količino smeti v zemlji, ostanek nekdanjega gradbišča, ki je bilo tukaj med gradnjo osnovne šole, predmetu nisem prisodil večjega pomena in sem ga odložil na rob gredice, kjer smo zbirali ostanke gradbenega odpada.

Nadaljeval sem pletje in pri okopavanju naslednjega gomolja sta skupaj s koreninami plevela na dan prišli še dve enaki »ploščici«. Bolj kot sem se s pletjem pomikal proti notranjosti grede, več »ploščic« se je kazalo na površju. Nenavadno se mi je zdelo, kaj bi bil namen tanke bakrene pločevine na gradbišču, zato sem ploščice zbiral na kupu. Po nekaj minutah pletja sem nabral skupno 16 kosov.

Porodila se mi je ideja, da to morda le niso smeti z nekdanjega gradbišča, zato sem majhne kose pločevine opral pod tekočo vodo, posušil in jih podrobno pogledal z lupo. Niti na enem kosu ni bilo reliefa oziroma odtisa. Bile so samo tanke pločevinaste »ploščice« iz bakra – na videz zelo podobne okroglim ploščicam, ki nastanejo kot odpadek med rezanjem pločevine.

Namen in takšna koncentracija kosov tanke pločevine mi nista dala miru, zato sem si od podjetja za telekomunikacije izposodil detektor kovin in ga naslednji dan vzel na delo. Takoj zjutraj sem moral do konca opleti prejšnji dan začeto gredo. V približno 30 minutah, kot sem potreboval za dokončanje dela, sem nabral skupno še 41 »ploščic«.

Največja koncentracija je bila točno na sredini grede, zato sem med delovnim premorom v roke vzel detektor in pri prvem pisku z vrtno lopatko privzdignil približno 10 centimetrov zemlje. Iz odkopane zemlje so se kar posule srebrnozelene »ploščice«, ki so bile precej drugačne kot tiste na površini. Na njih se je že s prostim očesom videl relief. Takoj mi je bilo jasno, da to niso smeti, temveč pomembna najdba. Najdbo sem takoj dokumentiral s fotografiranjem. Pri odkritju je bil prisoten tudi oskrbnik vrta, ki je novce začel kopati iz zemlje. Takrat je bilo prepozno, da bi jamo zasul nazaj in počakal na strokovni ogled. V paniki in strahu, da bodo novci pobrani iz zemlje, sem vse novce, ki so se posuli iz zemlje, skupaj z okoliško prstjo pobral v vedro. Delno so bili novci sprijeti v grudo, na kateri so bili tudi ostanki tkanine. Želel sem pobrati čim več raztreščenih novcev. Bolj, kot sem pobiral okoliško zemljo, bolj so novci prihajali na plano. Spodnji del grude sem pustil v zemlji in ga zasul nazaj. Ker so bili ob odkritju najdbe prisotni tudi drugi, je bila edina možnost pobrati izpostavljene novce skupaj z zemljo, v nasprotnem primeru bi bili ti lahka tarča pobiralcev po koncu delavnika.

57

Greda, na kateri je bila leta 2017 odkrita zakladna najdba.

(Foto: R. Humerca)

Pri izkopu je bilo razvidno, da zgornji del grude manjka – odbita je bila pri obdelovanju z multikultivatorjem. Stranski del grude je bil oblikovan polkrožno, kar nakazuje, da je takšno obliko dobila, ko so bili novci v mošnjičku položeni v zemljo. To domnevno potrjujejo tudi ostanki tkanine, ki so bili pritrjeni na zunanjo stran grude.

Takoj po zasutju sem o odkritju po elektronski pošti obvestil ddr. Vereno Vidrih Perko, kustosinjo iz Gorenjskega muzeja. Bil je petek okrog tretje ure popoldan in še isti dan sem prejel odgovor, da je sporočilo takoj posredovala dr. Milanu Sagadinu na Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju (ZVKD, v nadaljevanju Zavod) in da se mi bo verjetno javil v začetku tedna.

To je bil moj zadnji dan v Sloveniji, popoldan sem odpotoval za tri tedne.

Ker do torka, 11. 7. 2017, nisem dobil nikakršnega odgovora z Zavoda, sem se ponovno obrnil na ddr. Vereno Vidrih Perko, ki mi je svetovala, naj novce hranim v zemlji in počakam odgovor ZVKD Kranj.

Do 14. 7. 2017 ni bilo nobenega odgovora, zato sem se obrnil na gospo Sašo Koren, ki je takrat delala kot pomočnica na Ministrstvu za kulturo v Ljubljani. Moje sporočilo je prenesla gospe Brigiti Petek in ona je o najdbi obvestila gospoda Miloša Ekarja. Gospod Miloš Ekar je stopil v stik z mano 17. 7. 2017 in mi svetoval, naj do predaje novcev konservatorjem te hranim kar v vlažni zemlji, pokriti s folijo.

Novce sem že prej hranil v neprodušno zaprtih steklenih kozarcih skupaj z zemljo, v kateri so bili najdeni. Z gospodom Milošem Ekarjem sva se dogovorila, da ga pokličem, ko se vrnem v Slovenijo.

V sredo, 26. 7. 2017, me je poklicala gospa Judita Lux z Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju in dogovorila sva se, da v torek, 1. 8. 2017, pridem na sedež ZVKD

58

v Kranju ter s seboj prinesem najdene novce in vso dokumentacijo. Gospa Judita Lux mi je povedala, da si je dan prej ogledala mesto najdbe in da je na površini našla še tri novce. Ob mojem zadnjem obisku vrta je bilo v zemljini, ki sem jo zasul nazaj na novčno grudo, opaziti še nekaj novcev, ki pa so bili očitno v tem času pobrani.

Rešitev v sili Vse novce, ki sem jih pobral, sem preštel, razvrstil po vrečkah in jih ustrezno označil. Tkanino sem shranil v vrečko in jo dal v temo v škatlo. Vse je bilo narejeno v rokavicah. Novce sem glede na lokacijo odkritja razdelil po vrečkah in kozarcih, oštevilčenih od 1 do 7. V posamezni vrečki oziroma kozarcu je bil listek s podrobnejšimi podatki.

V torek, 1. 8. 2017, sem novce skupaj z mojo dokumentacijo in poročilom predal Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Kranju. Pri predaji sem dobil samo potrdilo o predaji novcev na Zavod.

Skupno sem iz zemlje pobral 1107 srebrnih enostransko kovanih novcev nepravilnih oblik. Novci s površine se po videzu močno razlikujejo od tistih, odkritih pod zemljo. Novci s površine so nerazpoznavni, oksidirani in slabo ohranjeni. Tisti, ki so bili odkriti pod zemljo, pa so bili deloma sprijeti v grudo, nekateri srebrni in neoksidirani, relief lepo prepoznaven.

Pri predaji novcev me je pooblaščena konservatorka J. Lux opozorila, da novcev ne bi smel jemati iz zemlje in da bi že takoj ob najdbi prve »ploščice« moral o tem obvestiti ZVKD. Glede na to, da sem takrat šele končal prvi letnik šolanja

Najdba ob predaji (Foto: R. Humerca)

59

Zakladna najdba srebrnih srednjeveških pfeningov iz Radovljice (Foto: R. Humerca)

na arheologiji, nisem poznal postopkov o prijavi najdbe in ustanov, pristojnih za prijavo. Prav tako se mi ni zdelo smiselno prijaviti nečesa, kar je prišlo iz zemlje skupaj s smetmi in ni kazalo arheoloških znakov. Ko sem naslednji dan ugotovil, da gre za arheološko najdbo, sem takoj obvestil pristojno ustanovo.

Glede na to, da je bil čas dopustov in da ni bilo odgovora od pristojnega konservatorja ter da so me z ZVKD-ja v Kranju kontaktirali šele dobrih deset dni kasneje, sem prepričan, da bi v nasprotnem primeru novce pobrali naključni mimoidoči. Zato menim, da je bilo moje ravnanje pravilno in v korist ohranitve najdbe.

V oktobru 2017 je ekipa Centra za preventivno arheologijo ZVKDS sistematično raziskala nekoliko širše območje novčne najdbe (4 x 4 m). Presejana je bila vsa izkopana zemlja in pregledana celotna parcela z iskalcem kovin. Ob raziskavi so odkrili še 363 novcev (Bricelj, Lux 2018). Na ta pregled me niso povabili.

Torej je bilo skupno odkritih vsaj 1470 novcev. Koliko novcev je bilo pri prejšnjih prekopavanjih uničenih in koliko je izgubljenih zaradi odlašanja pregleda terena, se ne bo nikoli vedelo.

Kot navajata M. Bricelj in J. Lux, je numizmatična analiza dr. Šemrove pokazala, da novci sodijo v drugo polovico 14. in v 15. stoletje. To so enostransko kovani srebrniki nepravilnih oblik. Najstarejši pfening je bil kovan v kovnici München (Stephan II. Mit der Hafte, 1347–1349), najmlajši pa v graški kovnici na Štajerskem (Friederich V. (III.), 1424–1493), kjer so jih kovali do leta 1460 (Bricelj, Lux 2018).

Od predaje 1. 8. 2017 pa do danes nisem zasledil nobenega podatka o tem, kje novci trenutno so in kaj se z njimi dogaja. Pooblaščeni muzej, v tem primeru Gorenjski muzej v Kranju, o najdbi ni bil nikoli uradno obveščen.

60

Na moj pristop k najdbi so nekateri na Zavodu imeli nekaj pripomb. Najbolj jih je motilo to, da o najdbi novcev nisem javil na Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju že takoj prvi dan, ko sem na površini grede naključno odkril posamezne novce, čeravno sem javil v Gorenjski muzej, ki je odgovoren za gorenjsko dediščino. V danem primeru je bilo moje ravnanje povsem pravilno.

Pomen poznavanja kulturne dediščine in zavedanje o pomenu njenega ohranjanja Iz navedenega primera sklepam, da je ozaveščanje in obveščanje v Sloveniji o tem, kam se lahko naključni najditelj obrne ob odkritju arheološke ostaline, premalo znano med ljudmi. Verjetno vsakemu, ki nekaj odkrije, najprej pride na misel lokalni muzej, ki pa je dolžan obvestiti Zavod za varstvo kulturne dediščine.

Problem je neodzivnost Zavoda – vsaj v mojem primeru – ko sem na odgovor čakal skoraj 14 dni; domnevam, da zaradi premajhnega števila zaposlenih. V tem času najdbe največkrat izginejo ali so uničene. V mojem primeru bi bilo 14 dni čakanja za najdbo verjetno usodno.

Vprašanje se pojavi tudi pri prepoznavanju arheološkega potenciala najdbe.

Marsikdo kovinskih »ploščic« na površini zemlje sploh ne bi opazil, kaj šele poskusil najti odgovor, od kod in zakaj se pojavljajo. Kdo ve, koliko najdb izgubimo vsako leto zaradi neprepoznavanja in neopaženja. Večina ljudi arheološkega potenciala ne prepozna, kaj šele, da bi posredovali informacijo o najdbi. Ob izjemi, ko nekdo prepozna sledove arheologije v prostoru in to javi Zavodu, a ne dobi pravočasnega odgovora, je vprašanje, kolikokrat bo še kaj sporočil naprej. Temeljni odnos v tem primeru je odnos dediščinske ustanove, muzeja ali zavoda do najditelja. Kot sem spoznal iz svoje izkušnje z Zavodom, je najditelj postavljen v položaj nekoga, ki je storil nekaj, česar ne bi smel, oziroma dobi občutek manjvrednosti in popolnega nezaupanja. Po zasliševanju o tem, kako sem novce odkril in ali je zagotovo predan ves material, se začne spreobračanje najditeljeve miselnosti – stroka je tista, ki mora odkrivati, javnosti pa se to ne tiče. To pa je v nasprotju s sodobnim pristopom tako v muzealstvu kot pri varovanju in ohranjanju kulturne dediščine.

Prepričan sem, da bo laik, ki bo doživel takšno izkušnjo, naslednjič dodobra razmislil, ali bo še kdaj komu kaj sporočil, saj ima na koncu več težav kot koristi.

Predvsem pa gre za občutek izločenosti in elitizma, ob čemer se je zadnja leta izoblikoval izraz avtoriziranega dediščinskega diskurza (L. Smith 2004: 58–80). Če najditelj že ne dobi vsaj zahvale oziroma neke potrditve v obliki dialoga za uspešno delo, bi bilo pošteno, da se ga – če ne drugo – vsaj obvešča o tem, kaj se z najdbo dogaja in kakšen je namen z njo. Prav tako se s strokovnega vidika spodobi, da je najditelj vključen v celoten proces muzealizacije najdbe.

61

Po oddaji najdbe so bili stiki z Zavodom prekinjeni. Praksa je pokazala, da so z mano stopili v stik le, če so potrebovali še kakšno informacijo. Prav je, da je najditelj obveščen, kam bo najdba vključena in kaj se bo z njo dogajalo. Prav tako mora biti vključen ali pa vsaj omenjen pri objavi ali muzealizaciji. V mojem primeru naj bi bila organizirana celo predstavitev o novčni najdbi na Občini Radovljica, vendar me o tem nihče ni obvestil. Če bi bil Zavod bolj odprt za sodelovanje z naključnimi najditelji, bi si s tem pridobil zavetnike oziroma nadzornike na terenu, ki bi mu predajali informacije o najdbah in uničenjih, kar bi zelo pomagalo pri upravljanju dediščine.

Čas za teorijo Arheologija razpolaga s temeljnimi identitetnimi viri, ki imajo v času globalizacije čedalje večji družbeni in politični pomen. Zaradi naštetega se je v zadnjih desetletjih izoblikovala arheologija za javnost, ki omogoča arheologiji in arheologom sodelovanje z uporabniki in komunikacijo z javnostjo. Predmet je le vir preteklosti, preko katerega se družbi predstavi nek problem.

Predmeti iz preteklosti spodbudijo zavest pripadnosti in odgovornosti znotraj lokalne javnosti in vidno izboljšajo pogled na varovanje in ohranjanje dediščine v okolju (Merriman 2004).

Slovenska ustava in spomeniškovarstvena zakonodaja večinoma upoštevata mednarodne konvencije o omogočanju dostopnosti in vključevanju javnosti v procese dediščinjenja. Ustava določa vlogo državnih ustanov pri zagotavljanju dostopnosti in širjenju sadov kulturne dediščine s ciljem omogočanja uravnovešenega razvoja družbe. Z dejavno vlogo državnih in z odgovornostjo lokalnih skupnosti zagotavlja ohranjanje kulturne in naravne dediščine (Perko 2014).

Odločanje stroke brez posluha za mnenja lokalne javnosti je v zadnjih desetletjih pripeljalo do opaznih razhajanj med stroko in javnostjo. Zaradi številnih samovoljnih odločitev na področju arheološke dediščine, kjer javnost ni imela nikakršnega posebnega vpliva, se je povečalo nezadovoljstvo. V javnosti je občutiti ravnodušnost, ki se posredno odraža kot odtujenost od kulturne dediščine in se kaže v njenem zanemarjanju ter nezadržnem uničevanju vseh zvrsti dediščine (Merriman 2004).

Arheologija se ukvarja z ostanki materialne kulture preteklih obdobij, pripada ji vloga nekakšnega skrbnika nad preteklostjo, ki kot znanost edina lahko pravilno razume preteklost in jo z znanstvenimi pristopi ter spoznanjem primerno lahko tudi edina interpretira, vendar mora prisluhniti in dopustiti pravico do svoje interpretacije tudi nestrokovni javnosti (Smith 2004).

62

Dialog z javnostjo daje argumentom, podprtim z uradnim arheološkim izvedenskim mnenjem, dodatno težo. Vključevanje javnosti kot sogovornika in partnerja ima daljnosežne pozitivne posledice pri varovanju in upravljanju vseh vrst dediščine (Merriman 2004).

Za kakršen koli dialog z javnostjo mora stroka dediščino javnosti približati in predstaviti. Dediščina mora biti javnosti poznana in dostopna. To pa lahko zagotovimo le tako, da dediščino hranimo in jo predstavljamo v lokalnem okolju.

Dostopnost podatkov o gradivu in dediščini ter do izsledkov raziskav je pravica sodobne javnosti (Merriman 2004).

Lokalna skupnost je pri dediščinskih raziskavah velikokrat deležna mnogih nevšečnosti, kot so npr. zaprte ulice ali kot v mojem primeru uničen pridelek na vrtu, zato je sprotna, javna predstavitev izsledkov raziskav in odkritega gradiva ter njegovega pomena za izvirno okolje toliko bolj pomembna. Če bližnji muzej ne more zagotavljati ustrezne hrambe izkopanin, je treba iskati možnosti predstavitve gradiva s kopijami ali vsaj v virtualni obliki (Perko 2014).

Ozaveščanje javnosti torej ni le pogoj za uspešno varovanje dediščine kot vrednote življenja v izvirnem okolju, ampak je tudi temeljna pravica lokalne skupnosti (Merriman 2004).

Zaključek Seznanitev javnosti z odkritji ter predstavitev in hranjenje najdbe v lokalnem prostoru lahko zelo pripomore k zavedanju o pomenu kulturne dediščine za lokalno skupnost in posledično tudi k ohranjanju dediščine v okolju.

Moja želja je, da novci ostanejo v izvornem okolju, to je v muzeju v Radovljici.

Vsaka najdba po zakonu pripada lokalnemu muzeju. Čeprav v radovljiškem mestnem muzeju ni zaposlenega arheologa, se o tem da dogovoriti, ne nazadnje lahko strokovni nadzor nad najdbo občasno opravlja uslužbenec iz Gorenjskega muzeja.

V radovljiškem muzeju bi ogled lahko pripomogel k turistični ponudbi, lahko bi se izdelale replike in bi jih prodajali kot spominke v muzejski trgovini. Z razstavo v muzeju pa bi domačini prišli v stik z odkritjem in spoznali pomembnost svojega okolja v preteklosti. Ne nazadnje je zahteva po predstavitvi najdbe, ki izvira iz lokalnega okolja, po muzeološki teoriji pravica lokalne javnosti.

V primeru, da originalne najdbe ni mogoče razstaviti v muzeju, pa bi se lahko izdelala replika novčne najdbe ali virtualna predstavitev, ki se lahko razstavi kjer koli. V sklopu postavitve razstave bi lahko Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju, morda v sodelovanju z Gorenjskim muzejem, pripravil predavanje o najdbi

63

ter opomnil, da najdba opozarja na pomembnost in burna dogajanja srednjeveške Radovljice.

Kulturna dediščina pripada vsem, vendar v prvi vrsti lokalni skupnosti, saj je del njene identitete. Če že ne v Radovljici, pa bi original vsekakor moral končati vsaj v Gorenjskem muzeju v Kranju, da najdba ostane v izvornem okolju.

Menim, da bi o tem lahko priporočilo na odgovorno osebo poslal tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju. Vsekakor bi ZVKD moral obrazložiti in pojasniti probleme in želje lokalne skupnosti, ki si želi, da viri pričevanja njene bogate preteklosti ostanejo v lokalni skupnosti in so na voljo vsem.

Trenutno o odkritju najdbe razen redkih izjem ne ve nihče, čeprav je od tega že dve leti. Razen predstavitev najdbe na občini in krajšega poročila v publikaciji Arheologija v letu 2017 – dediščina za javnost, ki je nestrokovni javnosti neznana, ni bilo nikakršnega predavanja ali predstavitve najdbe. Lokalna skupnost je popolnoma prezrta. V lokalnih novicah o najdbi ni bil objavljen niti en članek. Prav bi bilo, da se lokalna javnost seznani z odkritjem v lokalnih novicah. Predstaviti bi bilo treba najdbo, način odkritja, prostor, pomembnost pričevanja najdbe in morda tudi najditelja.

Poleg lokalne skupnosti je prezrt tudi sam najditelj, saj ne dobi odziva oziroma potrdila o odkritju, pod najdbo se podpiše ZVKD. Najditelj bi bil lahko nagrajen vsaj z omembo pri predavanju ali razstavi kot najditelj najdbe.

Viri in literatura Bricelj M., Lux J., 2018. Zakladna najdba iz Radovljice, Arheologija v letu 2017 – dediščina za javnost, str. 11.

Gestrin, F., 1992. Nastanek trga in mesta Radovljice. V: Radovljiški zbornik 1992, str.

30–35.

Merriman, N., 2004. Public Archaeology, London, New York: Routledge.

Perko, V., 2014. Muzeologija in arheologija za javnost, Muzej Krasa, Ljubljana.

Smith, L., 2004. Archaeological Theory anf the Politics of Cultural Heritage, London, New York: Routledge.

64

Lailan Jaklič

Doživetje preteklosti preko virtualnih rekonstrukcij?

V današnjem času nam je za ohranjanje in predstavljanje dediščine na voljo vrsta novih tehnologij. Virtualno okolje nam s tretjo dimenzijo obogati razumevanje artefakta in njegovega okolja, olajša njegovo predstavitev ter ohrani njegovo podobo. Omogoči nam dostop do trenutka v njegovem obstoju, ne da bi kakor koli posegalo v njegovo stvarnost. S tem mu nudi zaščito, nam pa stik s preteklostjo, ki ni neposreden, a zaradi tega nič manj okrnjen.

V historičnih računalniških igrah to virtualno okolje pridobi stopnjo imerzivnosti oziroma potopitve v ustvarjeno resničnost, kjer se videnje spremeni v doživetje.

Te igre z različnimi vrstami komunikacije (vizualne, besedilne, slušne in tipne) poustvarijo trenutek v času, kjer lahko igralec v virtualnem svetu podoživi ključne zgodovinske dogodke kot njihov aktivni udeleženec in ne le kot pasivni gledalec/ poslušalec. Spoznavanje in učenje o preteklosti pa tako postane učinkovit stranski produkt te interakcije.

Serija Assassin’s Creed francoskega izdelovalca računalniških iger Ubisoft, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih in uspešnih komercialnih predstavnic tega žanra, je v zadnjih letih ta pristop k historičnemu materialu nadgradila še z

65

Notre-Dame Assassin‘s Creed: Unity (levo) in Notre-Dame po požaru (desno)

vključitvijo vodenih, muzejskih sprehodov po svojem virtualnem okolju. Po zaslugi matičnega studia, ki v svojem arzenalu zaposluje tudi kader zgodovinarjev, ki za vsak naslov znotraj serije sodelujejo s strokovnjaki in znanstveniki historičnih ved s celotnega sveta, so to virtualno okolje, akterji in artefakti doseglo že stopnjo afinitete virtualnim muzejem. Po letošnjem požaru v Notre-Dame so tako na Dnevih evropske kulturne dediščine, ki potekajo pod okriljem Unesca, na primer prvič predstavili virtualni sprehod po 3D ročno izdelanem modelu rekonstrukcije katedrale, v katerega sta dva uslužbenca Ubisofta vložila več kot 5000 delovnih ur in je bil pred leti narejen za igro Assassin›s Creed: Unity.

Predstavljeno historično virtualno okolje in rekonstrukcijo znotraj teh iger dopolnjujejo tudi njegovi »prebivalci«, t. i. NPC (non-playable character), ki prav tako zvesto izvornim virom opravljajo svoje vsakodnevne dolžnosti, naj bo to izdelovanje lončenine, barantanje ali sanjarjenje. In čeprav je zvestoba rekonstrukcije izpričanim virom pogojena z zmogljivostjo igralnega pogona, vsakokratno razvojno stopnjo 3D tehnologije, časovnimi omejitvami in seveda tudi pravico do umetniške svobode za potrebe zgodbe, ta virtualni svet ponuja unikatno izkustveno doživetje rekonstruirane preteklosti.

Kakšna je torej lahko vloga tovrstnih iger pri predstavljanju in ohranjanju dediščine in koliko nam lahko virtualna resničnost ter virtualni svetovi resnično obogatijo znanje in vedenje o preteklosti, pa bo govora v tej predstavitvi, kjer bomo lahko skupaj to preverili (in doživeli) na konkretnih primerih.

66

9. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Povzetki predavanj, Kranj, 9. december 2019

Urednica: V. Perko Avtorji besedil: V. Perko, P. Stipančić, J. Puhar, M. Mlinar, R. Cunja, R. A. Nestorović, H. Bešter, J. Štukl, Zavod za podvodno arheologijo, L. Škerjanec, D. Kožuh, A. Gaspari, R. Bremec. R. Humerca, L. Jaklič Fotografije: L. Jaklič, M. Mlinar, Arhiv Tolminskega muzeja, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper, B. Križ, S. Olić, J. Lorber ,Arhiv POMPO, R. Urankar, ZaPA, A. Gaspari, L. Škerjanec, B. Bremec, R. Humerca Risbe: G. Smukovič, M. Omahen, T. Križnar Računalniška obdelava in animacije: B. Kumer Lektoriranje: J. Babnik Prelom in tisk: Tiskarna Jagraf d. o. o.

Gorenjski muzej, zanj: M. Žibert, direktorica Naklada: 200 izvodov Kranj, 9. december 2019

Tempora cuncta solent homines spectare saqaces, ad praesensa solum respicit insipiens.

Razumni ljudje upoĹĄtevajo vse Ä?ase, neumni samo sedanjost.

Latinski pregovor