Vodnik po teku na smučeh

BMW xDrive vodnik po teku na smučeh

OPREMA IN NJEN IZBOR PRIPRAVA IN MAZANJE SMUČI OPIS TEHNIK TEKA NA SMUČEH OSNOVE VADBE IN VARNOSTI NA SMUČEH INFORMACIJE O MOŽNOSTIH TEKA NA SMUČEH V SLOVENIJI PREDSTAVITEV SORODNIH AKTIVNOSTI

Uvodnik: Prof. dr. Janez Pustovrh, predstojnik Katedre za nordijsko smučanje na Fakulteti za šport

TEK NA SMUČEH ŠPORT ZA VSE IN VSAKOGAR Slovenci smo narod smučarjev, v svetu poznani tako po bogati tradiciji kot tudi vrhunskih uspehih naših športnikov. Smo eden izmed redkih narodov, ki za pripomoček za drsenje po snegu uporabljamo izraz avtohtonega izvora, smuči, medtem ko je večina narodov povzela kar norveško besedo ski. V naši zavesti smučanje predstavlja pomembno vrednoto, preko katere smo in še vedno izkazujemo narodno identiteto. Zgodovina klasičnega ali nordijskega smučanja in biatlona je v slovenskem prostoru bogata in z zlatimi črkami zapisana tudi v svetovno zgodovino smučanja. Naravne geografske in klimatske značilnosti Slovenije so prebivalcem omogočale in narekovale uporabo smuči in njenih predhodnic že v zgodnjem zgodovinskem obdobju. Znameniti bloški smučar, ki ga je v svojem delu Slava vojvodine Kranjske leta 1689 opisoval Janez Vajkard Valvasor, je prepoznaven na svetovnem smučarskem zemljevidu in za nas pomeni pomembno kulturno vrednoto in izročilo.

Smučarski tek in biatlon se na mednarodnem nivoju preko nacionalne panožne zveze Smučarske zveze Slovenije povezujeta v Mednarodno smučarsko zvezo in Mednarodno biatlonsko zvezo. Obe zvezi sta članici Mednarodnega olimpijskega komiteja, širino zastopanosti njunih disciplin v olimpijskem programu pa kaže podatek, da v smučarskih tekih in biatlonu na olimpijskih igrah podelijo 22 kompletov kolajn. Nordijsko rolkanje in rolanje, nordijsko krpljanje ter nordijska hoja in tek so izpeljanke iz hoje in teka na smučeh in so čedalje bolj priljubljene na področju športne rekreacije.

Nordijsko smučanje ima danes v Sloveniji pomembno mesto v vseh svojih pojavnih oblikah, tako na področju vrhunskega športa in športne rekreacije kot tudi na področju izobraževanja. V šolskem vzgojno-izobraževalnem procesu in na področju športne rekreacije ima od vseh panog nordijskega smučanja in biatlona največji pomen smučarski tek, kajti ostale panoge so tekmovalnega značaja. Rekreativni tek na smučeh, ki ga strokovnjaki uvrščajo v sam vrh športnih aktivnosti, ki vsestransko in učinkovito vplivajo na organizem človeka, je v Sloveniji doživel največji razmah konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po obdobju slabših zim v nižinah je ta športnorekreativna dejavnost ponovno v vzponu. Temu so pripomogle zlasti boljše zime, napredek pri stalnem kakovostnem urejanju smučarskotekaških poligonov in organizacija množičnih prireditev pod imenom SlovenSKI maraton. Na razmah rekreativnega smučanja pa običajno vplivajo tudi vrhunski uspehi naših športnikov, na katere smo v vseh panogah nordijskega smučanja in biatlonu lahko upravičeno ponosni. Naši smučarji tekači so se na svetovni sceni pojavili že na prvih Zimskih olimpijskih igrah. Že dobro desetletje kasneje smo s Francem Smolejem dobili tekmovalca svetovnega kova. Zadnje desetletje je v celoti gledano v smučarskem teku naše rezultatsko najuspešnejše obdobje. Po zaslugi Petre Majdič, ki je osvojila 24 zmag na tekmovanjih za Svetovni pokal, smo se tudi Slovenci v smučarskih tekih zapisali med dobitnike kolajn na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Čeprav je bil biatlon s patruljnim tekom demonstracijska disciplina že na prvih Olimpijskih igrah, pa se je družini olimpijskih športov v uradnem programu pridružil šele leta 1960. Tudi Slovenci smo v tem športu, ki zahteva natančnost pri streljanju z malokalibrsko puško in hiter tek na tekaških smučeh v drsalni tehniki, tako v moški kot tudi ženski konkurenci v zadnjih dveh desetletjih dosegli priključek k svetovnemu vrhu. Rezultatski vrhunec je nedvomno srebrna kolajna Teje Gregorin, ki jo je leta 2009 osvojila na Svetovnem prvenstvu.

Za prihodnost nordijskega smučanja in biatlona v Sloveniji ni bojazni. Slovenci smo narod, ki spoštuje tradicijo in ceni vrhunske dosežke svojih šampionov. Ob tvornem sodelovanju vseh inštitucij, ki razvijajo stroko in jo udejanjajo v praksi (Smučarska zveza Slovenije, Zveza učiteljev in trenerjev smučanja, Katedra za nordijsko smučanje na Fakulteti za šport, klubi in društva, šole, vrtci …), in seveda ob materialni podpori države lahko naredimo še korak naprej. Korak, ki sta ga naredila slovensko nordijsko smučanje in biatlon v zadnjih dveh desetletjih, je več kot prepoznaven.

Dr. Janez Pustovrh

KRATEK PREGLED RAZVOJA TEKA NA SMUČEH IN BIATLONA 1689 Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske opiše bloško smučanje.

1888 Edmund Čibej, učitelj iz Vipave, dobi smuči iz Kristianije na Norveškem.

Pred 1895 Na gradu Snežnik ustanovijo prvi smučarski klub na Slovenskem »Snežniški smučarski klub Heilo«. Schollmayer, upravitelj na gradu, napiše smučarski priročnik.

1895 V Planinskem vestniku je objavljen prvi opis športne smučarske ture na Slovenskem. Dva izletnika sta opravila pohod na smučeh od Ljubljane prek Šmarne gore do Medvod.

1895 Na Predmeji na Trnovski planoti je s tekmovanjem v smučarskem teku organizirano prvo tekmovanje v smučanju na Slovenskem.

Okrog leta 1905 Lovci v Zgornjesavski dolini nabavijo smuči za poklicno rabo.

1914 Badjura v Bohinjski Bistrici organizira prvi tečaj smučanja.

1920 Na pobudo Badjure je v Ljubljani ustanovljen »I. slovenski smučarski klub«.

1921 V Bohinju organizirajo prvo Državno prvenstvo v smučanju.

1924 Jugoslovansko zastopstvo se s smučarji tekači udeleži prvih Zimskih olimpijskih iger. Biatlon je s patruljnim tekom na igrah demonstracijska disciplina. Badjura izda prvo slovensko knjigo o smučanju z naslovom Smučar.

1930 Ustanovi se zbor smučarskih učiteljev.

1931 V Bohinju izvedejo prvo mednarodno tekmovanje v smučarskem teku pri nas.

1936 Franc Smolej na Olimpijskih igrah v smučarskem teku na 50 km zasede 10. mesto.

1937 Franc Smolej na Svetovnem prvenstvu osvoji 6. mesto v teku na 50 km.

1960 Biatlon prvič izvedejo v uradnem programu Zimskih olimpijskih iger.

1964 Izvede se prvo državno prvenstvo v biatlonu.

1980 Naši biatlonci prvič nastopijo na Olimpijskih igrah. Na Trnovskem maratonu na Črnem vrhu nad Idrijo nastopi preko 3500 udeležencev.

1985 Na svetovnem prvenstvu v smučarskih tekih tekmujejo v povsem novi, t. i. drsalni tehniki smučarskega teka.

1986 Prvič organiziramo tekmovanje moških za Svetovni pokal v smučarskem teku (Bohinj).

1996 Andreja Grašič prvič zmaga na tekmovanju za Svetovni pokal v biatlonu.

2006 Petra Majdič prvič zmaga na tekmi za Svetovni pokal. V karieri nato še 23-krat stopi na zmagovalne stopničke tekem za Svetovni pokal, osvoji kolajno na olimpijskih igrah, dve kolajni na svetovnih prvenstvih in tri male globuse v skupnem seštevku Svetovnega pokala.

Sezona 1992/93 Na Pokljuki prvič organizirajo tekmovanje za Svetovni pokal v biatlonu.

Sezona 2000/2001 Na Pokljuki izvedejo Svetovno prvenstvo v biatlonu.

2009 Teja Gregorin osvoji kolajno na Svetovnem prvenstvu v biatlonu.

2009 Na Pokljuki odprejo prenovljeni biatlonsko-tekaški center. Posodabljajo se tudi drugi tekaški centri v Sloveniji: Rogla, Planica, Preska pri Medvodah in Vojsko.

Petra Majdič

Teja Gregorin

Janez Marič

PREDNOSTI HOJE IN TEKA NA SMUČEH

Izjemno doživetje • Vadba ima celovit vpliv na človeški organizem in visoke zdravstvenopreventivne učinke.

• Vadimo v naravi in na čistem zraku.

• Vadba po valoviti pokrajini omogoča organizmu blagodejno menjavo med obremenitvijo in razbremenitvijo. Hitrost teka lahko prilagajamo znanju, pripravljenosti in počutju.

• Je aerobna aktivnost, ki pri nizki intenzivnosti vpliva predvsem na presnovo maščob.

• Z gibanjem se zaposli okoli 90 odstotkov človekovih mišic, hkrati pa se razbremenijo sklepi spodnjih okončin.

• Zaradi podrsavanja na smučeh ne prihaja do obremenjevanja vezi in sklepov nog kot pri navadni hoji.

• Vadba koordinacije in ravnotežja.

• Gibanje na svežem zraku v naravi deluje pomirjajoče in zmanjšuje psihično preutrujenost.

• Učinkovita preventivna dejavnost proti telesnim in duševnim tegobam moderne civilizacije, motnjam v delovanju srca in ožilja, pljučnim boleznim, sladkorni bolezni ter mnogim oblikam psihičnih motenj.

• Poškodbe pri vadbi so izjemno redke.

• Šport je primeren za vse generacije.

• V Sloveniji za vadbo na tekaških poligonih smučarske karte niso potrebne.

• Za učenje osnov klasične tehnike teka se ne porabi veliko časa.

• Gibanje blagodejno učinkuje na kolenski, skočni sklep in hrbtenico, zato je lahko hoja na smučeh pomembno terapevtsko sredstvo pri rehabilitaciji različnih poškodb nog.

• Za potrebe športne rekreacije ni nujno potrebno mazanje tekaških smuči za oprijem.

• Uravnavanje simetrije telesa z enakovredno obremenitvijo mišičevja obeh polovic telesa.

• Ne potrebujemo veliko časa, saj zadostuje že ura oz. ura in pol vadbe.

• Vadba je usmerjena tudi na mišice trupa, ramenskega obroča in rok.

• Vadimo lahko samostojno ali v skupini.

OPREMA IN NJEN IZBOR

OPREMA ZA KLASIČNO TEHNIKO PALICE

SMUČI Za pohodništvo in klasični način teka lahko izbiramo med smučmi, ki so v celoti gladke po drsni oblogi in jih je potrebno mazati z mažami za oprijem (klistri, voski za oprijem), oz. smučmi, kjer oprijemalne maže nadomešča narebren del obloge pod vezjo in še nekoliko naprej proti krivini smučke ali pa posebna obloga, izdelana na osnovi novejše, t. i. nanotehnologije. Smuči za to tehniko so običajno označene z oznako “Classic”. Imajo večje krivine od smuči za drsalno tehniko. Proizvajalci jih razvrščajo v različne skupine glede na namen uporabe: tekmovalne, rekreativne, za neurejene terene … Izbor primerne dolžine in togosti ploskovnega loka proizvajalci svetujejo tudi na podlagi telesne teže uporabnika.

Bolj kakovostne smuči so glede togosti ploskovnega loka običajno označene z dvema oziroma tremi kategorijami (mehke, trde oziroma mehke, srednje, trde). Sestavni del nekaterih smuči je tudi plošča, v katero se vpenjajo tekaške vezi.

Začetnikom se priporoča nabavo smuči, ki jih ni potrebno mazati z mažami za oprijem. Te smuči uporabljajo tudi sprehajalci in manj zahtevni tekači, ki niso vešči mazanja ali nimajo želje za njihovo pripravo pred aktivnostjo in po njej. Zaradi precej elegantnejše uporabe imajo takšne smuči tudi pomanjkljivosti. Kljub temu da jih je potrebno občasno namazati za hitrejše drsenje na sprednjem in zadnjem delu drsne obloge, kjer ni ribjih lusk oziroma posebne nanoobloge za oprijem, te smuči ne dosegajo takšnih hitrosti kot smuči za mazanje z oprijemalnimi mažami. Tudi ribje luske ne delujejo optimalno pri vseh vrstah snega in smuči lahko zdrsujejo nazaj. Zato se tisti tekači, ki si res želijo iz klasike iztržiti kar največ, najprej naučijo osnov mazanja, nato pa si tudi pred in po vsaki vadbi vzamejo čas za pripravo smuči za mazanje z oprijemalnimi mažami.

Izbira dolžine smuči: telesna višina + 15 do 20 cm

Izbira dolžine palic: prislonimo jih vzporedno k zravnanemu telesu (smo v čevljih).

Palice naj bi segale nekaj cm pod višino naših ramen. Izbiramo lahko tudi na osnovi formule: telesna višina x 0,85.

Steblo palice je lahko izdelano iz različnih materialov (karbon, steklena vlakna, aluminij), kar se pozna pri njihovi teži in ceni.

Ročaji palic so gladki in zgoraj nekoliko zakrivljeni naprej. Na ročaju palice je lahko starejši klasični pas oz. novejši, ki se zelo prilega obliki dlani in zato palico loči na desno in levo. Za slabše pripravljene tekaške terene in celec uporabljamo palice z večjo površino krpljice.

ČEVLJI Sprehajalci in manj zahtevni tekači v klasični tehniki običajno uporabljajo polvisoki čevelj, ki objame tudi skočni sklep. S tem izboljšamo vodljivost in stabilnost smuči.

Bolj zahtevni tekači in tekmovalci uporabljajo nizki čevelj. Podplati teh čevljev so mehkejši v primerjavi s čevlji za drsalno tehniko.

OPREMA ZA DRSALNO TEHNIKO SMUČI Proizvajalci te smuči označujejo z oznakami »S«, »skating«, »skatecut«. Krivina smuči je nižja od smuči za klasično tehniko ali pohodništvo. Bolj kakovostne imajo tudi oznake za togost ploskovnega loka. Običajno so označene z dvema kategorijama (srednje–trde).

Izbor ustrezne dolžine in togosti ploskovnega loka proizvajalci svetujejo tudi na podlagi telesne teže uporabnika. Tudi za to tehniko obstajajo smuči s ploščo, v katero se zelo preprosto vpnejo tekaške vezi.

PALICE Izbira dolžine palic: prislonimo jih vzporedno k zravnanemu telesu (smo v čevljih). Palice naj bi segale do višine brade. Izbiramo lahko tudi na osnovi formule: telesna višina x 0,90.

ČEVLJI Tekači v drsalni tehniki izbirajo predvsem visoki in tudi polvisoki čevelj. Podplat čevlja se mora prilegati izbranim vezem, na katerih običajno uporabljamo trše gumice. Podplati teh čevljev so trši v primerjavi z nizkimi čevlji za klasično tehniko.

Izbira dolžine smuči: telesna višina + 5 do 10 cm

SKUPNA OPREMA OBEMA TEHNIKAMA KOMBI SMUČI Izbira dolžine smuči: telesna višina +10 do 15 cm

Za potrebe športne rekreacije izdelujejo tudi t. i. kombinirane smuči, ki so uporabne za obe tehniki teka. Te smuči so gladke po celotni drsni ploskvi, zato jih je potrebno pri klasični tehniki mazati z oprijemalnimi mažami. Uporabljamo smuči, ki so 10 do 15 cm daljše od naše telesne višine.

TEKAŠKE VEZI Tekaška obutev nima standardiziranih vezi, zato moramo za izbranega proizvajalca čevljev poiskati ustrezno vez. Različni utori na podplatu čevlja po celotni dolžini in na vezeh omogočajo kakovostno povezavo sistema čevelj–smuči. Za tek v obeh tehnikah se uporabljajo iste vezi, s to razliko, da za klasično tehniko na vez običajno montiramo mehkejše, za drsalno tehniko pa trše gumice. Da bodo vezi res kakovostno in pravilno pritrjene na smuči, svetujemo njihovo montažo v smučarskih servisih, kjer uporabljajo posebno orodje.

Novejše vezi nekaterih proizvajalcev preprosto vpnemo v ploščo, ki je sestavni del nekaterih tipov smuči.

OBLAČILA Manj zahtevnim tekačem običajno zadoščajo že domača oblačila. Uporabimo lahko oprijeto lažje zimsko športno oblačilo, podloženo oprijeto trenirko, tanjše smučarsko perilo, brezrokavnik, vetrovko, kapo, tanjše rokavice s prsti, sončna očala. Bolj zahtevni tekači lahko izbirajo med posebnimi tekaškimi oblačili, ki jih najdemo v specializiranih trgovinah. Za začetnike tekmovalni dresi niso priporočljivi, saj jih v njih običajno kmalu zebe. V vsakem primeru je potrebno upoštevati osnovno načelo pravilnega oblačenja: obleči je treba več tanjših stvari, ki jih lahko po potrebi med vadbo odložimo oz. ponovno oblečemo. Ker je med intenzivnejšo vadbo pomembno pitje tekočin, so zelo uporabni tudi tekaški bidoni, ki jih enostavno pripasamo. Na ta način nam je tekočina vedno pri roki.

Oprema za klasično tehniko Oprema za drsalno tehniko Tomas Globočnik in Maja Benedičič, člana izobraževalne vrste za smučarske teke ZUTS-SZS

PRIPRAVA IN MAZANJE SMUČI SMUČI ZA KLASIČNO TEHNIKO PRIPRAVA “NAREBRENIH” SMUČI IN SMUČI S POSEBNO OBLOGO ZA OPRIJEM

Te smuči mažemo le z mažami za boljše drsenje v območju sprednjega in zadnjega dela drsne ploskve. Če nimamo maž, pripomočkov oziroma ustreznega znanja, je bolje, da to opravilo prepustimo strokovnjakom v smučarskem servisu. Namesto klasičnega nanosa z dokaj zamudnim likanjem maž proizvajalci ponujajo tudi preprostejše oblike nanosa maž za drsenje (spreji, geli …), vendar je dobra drsnost smuči na ta način zagotovljena razmeroma kratek čas. Maže za drsenje prepoznamo predvsem kot voske, ki so na voljo v različnih oblikah (kocke, paličice) in jih ne smemo zamenjati z voski za oprijem (s temi bomo

dosegli ravno nasprotni učinek!). Najbolj kakovostne proizvajajo v obliki praškov.

Proizvajalci za različne snežne pogoje izdelujejo maže različnih barv, ki imajo na svoji embalaži označeno temperaturno območje (običajno zraka, lahko tudi snega), v katerem najbolje delujejo. Toplejše barve (rdeča, rumena, oranžna …) pomenijo toplejši toplotni spekter zraka oziroma snega in obratno. Postopek mazanja si olajšamo, če smučko vpnemo v posebno stojalo. Drsno ploskev očistimo, tako da jo rahlo segrevamo z gorilnikom in obrišemo s čisto krpo.

Za čiščenje kakovostnejših smuči uporabimo posebno čistilno tekočino. Odpravimo

tudi morebitne poškodbe na drsni ploskvi.

Maže za drsenje nekoliko segrejemo z gorilnikom ali likalnikom in jih z drgnjenjem v tankem sloju nanesemo na drsno ploskev.

Z likalnikom mažo enakomerno zalikamo po drsni ploskvi. Likalnik nastavimo na ustrezno toploto, da se od maže ne kadi, in pazimo, da ne pregrejemo drsne obloge.

Naneseno mažo ohladimo in odvečno s posebno pripravo, strgalom, postrgamo z drsne ploskve. S strgalom za žleb očistimo tudi ta del smuči. S čisto krpo oziroma posebnimi krtačami zgladimo namazano drsno ploskev in smuči so pripravljene za vadbo.

Različne maže za različne snežne pogoje

PRIPRAVA SMUČI ZA DRSENJE PRIPRAVA “GLADKIH” SMUČI ZA KLASIČNO TEHNIKO

Mazanje oprijemalnih voskov

Mazanje klistrov

Te smuči se mažejo z mažami za oprijem in mažami za drsenje. Najprej uredimo cono za drsenje (sprednji in zadnji del smuči), ki se namaže po identičnem postopku kot pri narebrenih smučeh. Na predel drsne ploskve od pete proti krivini v dolžini 40 do 60 cm nanesemo oprijemalne maže. Ločimo dve vrsti oprijemalnih maž: trde maže ali voske za oprijem in mehke maže ali klistre. Voski za oprijem se uporabljajo v suhem snegu. Voski so različnih barv. Na embalažah so označena temperaturna območja (običajno zraka), v katerih voski najbolje delujejo. Za rekreativne namene lahko že z dvema bolj univerzalnima voskoma pokrijemo temperature, v katerih običajno vadimo (za temperature od 0 do –10 stopinj Celzija se običajno uporabljata viola oz. moder vosek). Voske za oprijem nanašamo običajno v dveh do treh tankih slojih na drsno ploskev z

drgnjenjem, vsak sloj zgladimo s korkom oz. plutovino.

V zmrznjenem in mokrem snegu oprijemalni voski ne delujejo (smučka pri odrivu zdrsne nazaj), zato v teh pogojih uporabljamo klistre. To so lepljive snovi v posebnih tubah. Poznamo klistre različnih barv, ki delujejo v različnih snežnih pogojih. V rekreativne namene se uporabljata predvsem dva. Rdeči klister uporabljamo za moker sneg in vijoličen klister v pogojih pomrznjenega in poledenelega snega. Oba pa dokaj uspešno lahko nadomesti univerzalni klister. Klistre na smučko nanašamo, tako da tubo ob nizkih temperaturah nekoliko segrejemo z gorilnikom in mažo nanesemo v obliki resic na vsako stran žlebiča smučke.

Po nanosu mažo še nekoliko segrejemo z gorilnikom in jo s strgalom za žleb smučke oz. z blazinico dlani enakomerno razmažemo po določeni coni ploskve smuči. V

podobnih razmerah pred naslednjo vadbo smuči po potrebi le domažemo z oprijemalnimi mažami. Pri spremenjenih pogojih, ki zahtevajo drugačno izbiro oprijemalnih maž, pa moramo staro oprijemalno mažo očistiti. To storimo z gorilnikom in krpo oz. posebno čistilno tekočino. Na daljšem pohodu, oz. ko predvidevamo spremembo vremenskih razmer, imamo najnujnejše maže s seboj v posebni torbici, ki jo pripnemo okrog pasu.

Za rekreativne namene lahko torej smuči za oprijem povsem zadovoljivo namažemo za vse mogoče razmere, v katerih vadimo, z manjšo osnovno kolekcijo maž (dva voska za oprijem, ki pokrivata temperaturo zraka od 0 do npr. –8 stopinj Celzija, in univerzalni klister) ter osnovnim priborom za mazanje (mali plinski gorilnik, krpa).

PRIPRAVA SMUČI ZA DRSALNO TEHNIKO Smuči za drsalno tehniko mažemo po celotni drsni ploskvi le z mažami za drsenje. Tu ne potrebujemo oprijemalnih maž, ker drsimo v drsalnih korakih in se pri tem odrivamo od notranjega roba obremenjene smučke. Postopek mazanja za drsenje je identičen tistemu, ki ga uporabljamo pri pripravi smuči za klasično tehniko (sprednji in zadnji del drsne obloge).

Mažemo po celotni drsni ploskvi le z mažami za drsenje

V TEJ ŠPORTNI PANOGI POZNAMO DVA NAČINA GIBANJA, KLASIČNO IN DRSALNO TEHNIKO. KLASIČNA TEHNIKA JE STARA TOLIKO, KOLIKOR SE ČLOVEK ŽE UKVARJA S HOJO OZ. TEKOM PO ZASNEŽENI POKRAJINI S T. I. PODALJŠANIM STOPALOM (SMUČMI). ŠELE V ZADNJEM OBDOBJU, NATANČNEJE PRED 27 LETI, SE JE POJAVILA DRSALNA TEHNIKA KOT POSLEDICA PREDVSEM ŠIRŠIH IN KAKOVOSTNEJŠE UREJANIH VADBENIH POLIGONOV. PRI SPREHAJANJU IN TEKU V KLASIČNI TEHNIKI IMAMO SMUČI VEČINOMA V VZPOREDNEM POLOŽAJU. OSNOVO TEJ TEHNIKI PREDSTAVLJATA NAVADNA HOJA IN TEK ČLOVEKA, KAR POMENI, DA JE KLASIČNA TEHNIKA NA SMUČEH ZELO NARAVEN NAČIN GIBANJA PO SNEGU. POVSEM TO NE VELJA ZA DRSALNO TEHNIKO. PRI TEJ TEHNIKI SO SMUČI VEČINOMA V ŠKARJASTEM POLOŽAJU. MED TEKOM SE ODRIVAMO OD NOTRANJEGA ROBA SMUČKE IN PRENAŠAMO TEŽO TELESA NA ŠKARJASTO POSTAVLJENO DRUGO SMUČKO. GIBANJE OKONČIN PRI KLASIČNI TEHNIKI JE V BOLJ NARAVNIH POLOŽAJIH ČLOVEKA, MEDTEM KO SMO PRI DRSALNI TEHNIKI PRISILJENI V T. I. V DRŽO SMUČI.

TEHNIKA TEKA NA SMUČEH KLASIČNA TEHNIKA DVOTAKTNI DIAGONALNI KORAK Z VZPOREDNO POSTAVITVIJO SMUČI Če na smučeh izvajamo poudarjene odrive, lahko tudi nekoliko dlje zadrsimo po sprednji smučki. Za tek na smučeh je značilna t. i. faza enoopornega drsenja po sprednji smučki. Med tekom navezujemo cikluse gibanja.

Opis ciklusa gibanja: Tekač drsi po eni smučki, npr. po levi. Koleno te noge je rahlo pokrčeno. Trup je nekoliko predklonjen. Desna noga je v podaljšku trupa in sproščena. Stopalo noge je dvignjeno od tal. Z desno roko, ki je pred telesom, držimo palico s krpljico obrnjeno nazaj, dvignjeno od snega. Leva roka je v zaročenju, palica v podaljšku roke, krpljica dvignjena

od snega. Tekač vbode desno palico pod kotom 70–80 stopinj in se pripravi na odriv.

Hkrati odrine z desno roko in levo nogo ter zamahne z desno nogo in levo roko naprej. Zamašna desna noga prihaja v stik s podlago ob stopalu odrivne noge. V tem trenutku tekač le rahlo zniža težišče s pokrčenjem odrivne noge. Odriv z levo nogo in desno roko, ki se iztegne za telesom, je

končan sočasno. Ko je leva noga končala odriv, tekač prenese težo na desno nogo in zdrsi po njej v popolnem ravnotežnem položaju, pri čemer potisne desni bok nekoliko naprej. Leva noga po odrivu prehaja v sproščen iztegnjen položaj za telesom. S tem se konča polovica gibalnega ciklusa, druga se ponovi na nasprotnih ekstremitetah.

DVOTAKTNI DIAGONALNI KORAK S ŠKARJASTO POSTAVITVIJO SMUČI

Uporablja se v strmejših vzponih. Ker vzporedna postavitev smuči ni več mogoča, jih tekač postavlja v škarjasti položaj na notranje robove. Tekač izvaja korake, pri katerih

ne zdrsi po naprej prinešeni smučki. Ob stiku s podlago se smučka takoj “zlepi” s snegom in tekač izvaja poskoke s smučke na smučko. Širina škarjaste postavi-

tve smuči je odvisna od naklona terena. Škarjasta postavitev smuči nam omogoča premagovanje tudi precej strmih vzponov.

KORAK S SOROČNIM ODRIVOM Ta element uporabljamo zlasti na ravninskih predelih tekaških prog. Pri tem elementu se v ciklusu gibanja poleg soročnega odriva izvede tudi odriv z obremenjeno smučko.

Potek gibanja: od desne proti levi

Opis ciklusa gibanja: V izhodiščnem položaju tekač drsi po eni smučki, npr. desni, ki je rahlo pokrčena v kolenu. Druga noga je v podaljšku trupa dvignjena od snega.

Roke so v sprednjem položaju, rahlo pokrčene. Trup je nekoliko predklonjen. Tekač vbode palice v sneg v višini prstov oporne noge po kotom 70–80 stopinj. Začne

se odrivati s palicami in hkrati prenaša zamašno levo nogo naprej. Ta pride v stik s podlago v liniji s stopalom oporne noge.

Med soročnim odrivanjem se trup predklanja, roke zaključijo odriv za bokom tekača.

Po končanem odrivu so roke za telesom tekača v iztegnjenem položaju, palice pa v podaljšku rok. Tekač drsi na enakomerno

obremenjenih smučeh. Tekač nato prenese težo telesa na npr. desno nogo. Sledijo hkratno gibanje rok naprej, močan odriv z oporno desno nogo in dvigovanje zgornjega dela telesa. Tekač prenese težo telesa na levo nogo in na njej vzpostavi popolni ravnotežni položaj. Ciklus gibanja je s tem zaključen.

DRSALNA TEHNIKA DRSALNI KORAK Predstavlja osnovo za vse ostale elemente v drsalni tehniki. Uporablja se na ravnini ob zelo dobri drsnosti in pri blažjih spustih, kadar je drsenje smuči slabše. Je element, pri katerem drsimo v drsalnih korakih in se pri tem ne odrivamo s palicami.

Opis ciklusa gibanja: Tekač drsi po eni smučki, npr. levi. Desna noga je v škarjastem položaju dvignjena od tal. Trup je rahlo predklonjen v smeri leve noge. Vzpostavljena je linija nos, koleno, prsti stopala leve noge. Levi bok je nad stopalom leve noge. Desna roka je spredaj rahlo pokrčena v višini ramen in usmerjena v stran drsenja leve smučke. Leva roka je sproščeno iztegnjena za telesom. Tekač se začne

odrivati z levo nogo. Pri odrivu z levo nogo desna roka zamahuje nazaj, leva pa naprej.

Stopalo zamašne desne noge se prenese ob stopalo leve noge in nekoliko naprej.

V nadaljevanju odriva z levo nogo se teža telesa prenese na desno smučko. Po odrivu tekač vzpostavi ravnotežni položaj enoopornega drsenja na desni nogi. Leva roka je pred telesom usmerjena v smer drsenja desne smučke, desna pa za telesom

iztegnjena v komolcu. Tako je končana prva polovica cikla gibanja. Druga se ponovi na nasprotnih okončinah. Pri izvedbi elementa je možnih več oblik gibanja z rokami: že opisano izmenično zamahovanje z rokami naprej in nazaj; ena roka je na hrbtu, druga zamahuje naprej in nazaj; obe roki sta na hrbtu, telo je nekoliko bolj predklonjeno; roke so spredaj pokrčene, palice pa pod pazduhami obrnjene nazaj.

ENOJNI DRSALNI KORAK Pri izvedbi tega elementa so izmenični odrivi z nogami podprti z vsakokratnim soročnim odrivom. Uporablja se predvsem na vodoravnem terenu ob dobri drsnosti.

Opis ciklusa gibanja: Tekač drsi na npr. desni, rahlo pokrčeni nogi. Roke so rahlo pokrčene pred telesom. Tekač vzpostavi linijo nos, koleno, stopalo desne noge.

Zgornji del telesa je v rahlem predklonu.

Stopalo zamašne leve noge je ob stopalu desne in nekoliko naprej. Po vbodu palic

se tekač sočasno odrine z desno nogo in obema rokama. Težo telesa prenaša na škarjasto postavljeno levo smučko. Odriv z desno nogo je končan, ko je ta iztegnjena in so roke za telesom ter je vsa teža na levi smučki. Tekač drsi v popolnem ravnotežju na levi smučki. Ob drsenju po tej smučki

prenaša naprej v izhodiščni položaj roke in desno smučko. S tem je zaključena prva polovica ciklusa gibanja. Druga polovica ciklusa gibanja se ponovi na nasprotnih telesnih okončinah.

DALJŠI DVOJNI DRSALNI KORAK Pri tem elementu se ob izmeničnem odrivanju z nogami soročno odrivamo na vsak drugi drsalni korak. Zanj je značilno poudarjeno drsenje na smučeh, kar mu omogočajo položen teren in dobre drsne lastnosti snega ter smuči.

Opis ciklusa gibanja: V izhodiščnem položaju tekač drsi po eni, npr. desni smučki.

Desna noga je rahlo pokrčena v kolenskem sklepu. Druga, leva, je v škarjastem položaju dvignjena od snega. Roke so rahlo pokrčene pred telesom. Tekač vzpostavi linijo nos, koleno, prsti stopala desne noge in ima nekoliko predklonjen zgornji del telesa. Po najkrajši poti tik nad snegom prenaša levo nogo k stopalu desne noge.

Po vbodu palic se sočasno odrine z desno nogo in obema rokama. Med odrivom prenaša težo na levo, škarjasto postavljeno smučko. Odriv z desno nogo je končan, ko je ta iztegnjena in so roke za telesom. Teža je sedaj na levi nogi. Med drsenjem po levi smučki se roke in desna noga vračajo naprej. V trenutku, ko preidejo roke pred boke in ko stopalo desne noge pride do stopala leve, se začne odriv z levo nogo

in hkrati tekač zelo izrazito zamahuje z rokami naprej ter zdrsi po desni smučki. V ravnotežnem položaju vzpostavi linijo nos, koleno, prsti desne noge. S tem se tekač ponovno nahaja v izhodiščnem položaju za naslednji ciklus gibanja.

KRAJŠI DVOJNI DRSALNI KORAK Je element, ki se uporablja za premagovanje vzponov. V ciklusu gibanja se tekač soročno odriva na vsak drugi drsalni korak. Med tekom je zaželena menjava soročnih odrivov glede na drsečo smučko. Na ta način enakomerno obremenjujemo strani telesa in načrtno vadimo tudi t. i. slabšo stran soročnega odriva. Kadar se soročni odriv izvaja na npr. desno drsečo smučko, pravimo, da je v tem primeru tekačeva vodilna roka desna in obratno. Vodilna roka je pri tem elementu še zlasti izrazita v fazi priprave na soročni odriv (vbod palic), ko je pomaknjena nekoliko naprej in tudi v stran. Druga roka je v tem trenutku postavljena pred telo tekača.

Opis ciklusa gibanja: V izhodiščnem položaju ciklusa gibanja tekač drsi po npr. levi škarjasto postavljeni smučki, s katero tudi zaključuje odriv. Telo je usmerjeno v smeri desne noge, katere smučka je tudi v škarjastem položaju tik nad snegom in prenesena nekoliko naprej. Roki sta pred telesom, leva pred trupom, vodilna desna roka pa je pomaknjena nekoliko naprej in desno. Po vbodu palic se začne tekač soročno odrivati in prenašati težo telesa na

desno smučko. Ob zdrsu po desni smučki nadaljuje soročni odriv. Ko leva noga zaključi odriv, jo tekač, medtem ko drsi po desni smučki in se med tem soročno odriva, prenaša naprej in navznoter v smeri teka. Tekač z rahlim predklonom zaključi odriv z rokama za svojimi boki in prenese težo telesa na levo smučko. Po zaključku odriva z rokama in z desno nogo tekač drsi v enoopornem položaju na levi smučki.

Med drsenjem po tej smučki roke prenese

pred telo in naprej tudi neobremenjeno desno smučko (stopalo neobremenjene noge prenaša naprej pred stopalo obremenjene noge in nekoliko navznoter). Tekač ponovno preide v izhodiščni položaj za izvedbo naslednjega ciklusa gibanja. Ta element se lahko izvaja tudi v različici s poskakovanjem. Pri tem tekač izvaja odrive z nogami v obliki rahlih poskakovanj s smučke na smučko.

DRSALNI KORAK Z DIAGONALNIM DELOM ROK Pri tem elementu, ki se za tek v vzpon uporablja predvsem za namen športne rekreacije, izmenično odrivanje z nogami spremlja tudi izmenično odrivanje z rokami.

Opis ciklusa gibanja: Tekač drsi na npr. levi smučki, ki je v škarjastem položaju.

Desna smučka je tudi škarjasto postavljena in zaključuje odriv. Palica desne roke je pred telesom, vbodena v sneg in obrnjena

v smeri leve smučke. Leva roka je za telesom iztegnjena. Ob zdrsu po levi smučki se tekač odriva z desno roko. Istočasno prenaša naprej neobremenjeno levo roko in desno nogo. Po odrivu z desno roko in

levo nogo prenese težo telesa na desno nogo in zaključi polovico ciklusa gibanja.

Druga polovica se ponovi na nasprotnih okončinah.

SKUPNI ELEMENTI OBEH TEHNIK SOROČNI ODRIV Soročni odriv izvajamo ob pogojih dobrega drsenja na ravnini in tudi ob slabšem drsenju v blažjih spustih.

Potek gibanja: od desne proti levi

Opis ciklusa gibanja: Tekač drsi na enakomerno obremenjenih smučeh v smučini.

Zgornji del telesa ima rahlo predklonjen.

Težišče telesa je nad stopali. Z rokami, ki so razmaknjene za širino ramen spredaj pred telesom in v rahlo pokrčenem položa-

ju, drži palice, dvignjene od snega. Tekač prenese težišče naprej in vbode palice pod kotom 70–80 stopinj v sneg. Soročno se odrine s palicami. Med odrivom so roke rahlo pokrčene, dlani gredo mimo kolen tekača. Pri tem se ne krči v kolenih. Odriv

je končan, ko so palice za telesom in v podaljšku rok ter težišče preneseno proti petam stopal. Iz predklonjenega položaja med drsenjem tekač vzravna trup in prenese palice naprej pred telo v izhodiščni položaj ciklusa gibanja.

ZAVOJ S PRESTOPANJEM Ta element je najpogostejši način spremembe smeri na tekaških smučeh. V smuku v visoki smučarski drži se tekač nekoliko zniža v kolenih in prenese težo telesa na zunanjo smučko v smeri zavoja. Hkrati z odrivom od njenega notranjega roba prestavi neobremenjeno notranjo smučko škarjasto v smer zavoja. Težo telesa prenese na notranjo smučko. Zunanjo vzporedno pristavi k notranji in jo ponovno obremeni. Opisano gibanje ciklično ponavlja vse do izpeljave zavoja.

VISOKA DRŽA ZA DRSENJE NARAVNOST V SPUSTIH Smuči so razklenjene za širino bokov in enakomerno obremenjene. Tekač je rahlo pokrčen v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu, telo je nekoliko predklonjeno naprej. Palice drži s pokrčenimi rokami vzporedno pred seboj, krpljice so za telesom in v zraku. Pogled je usmerjen naprej v smeri vožnje.

POČIVALNA DRŽA ZA DRSENJE NARAVNOST V SPUSTIH Tekač drsi na smučeh, ki so razklenjene v širini bokov. Smuči so enakomerno obremenjene, noge v kolenih pokrčene, telo toliko predklonjeno, da lahko nasloni komolce na kolena. Palice so pod pazduho, krpljice so za telesom in dvignjene od snega. Pogled je usmerjen naprej v smeri vožnje.

PLUŽENJE Najpreprostejši način zaustavljanja oz. zmanjševanja hitrosti drsenja je pluženje. Smuči so v zadnjih delih razklenjene. Telo je rahlo pokrčeno v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. S potiskom kolen navznoter in naprej tekač doseže nastavek notranjih robov smuči.

Palice drži s pokrčenimi rokami vzporedno pred seboj, s krpljicami za telesom, dvignjenimi od snega. Pogled je usmerjen naprej. Med pluženjem hitrost uravnava z večjim ali manjšim nastavkom robov smuči oz. z večjo ali manjšo širino plužne nastavitve. Težišče telesa se zniža premo sorazmerno glede na razklenjeni položaj zadnjih delov smuči.

POLPLUŽENJE Med drsenjem v smučini lahko kontroliramo hitrost drsenja, tako da izplužimo eno smučko, druga ostane v smučini. S potiskom kolena noge, ki je v plužnem položaju, navznoter in naprej dosežemo nastavek notranjega roba smučke, s katerim uravnavamo hitrost drsenja. Telo je rahlo pokrčeno v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. Težišče telesa se zniža glede na razklenjeni položaj zadnjega dela izplužene smučke. Palice držimo s pokrčenimi rokami vzporedno pred seboj, s krpljicami za telesom, dvignjenimi od snega.

Pogled je usmerjen naprej.

UČENJE TEKA NA SMUČEH IN SERVIS OPREME

Da bi bilo težav pri teku čim manj, da bi se naučili pravilne tehnike teka in da bi pri tem športu čim bolj uživali, je priporočljivo opraviti tečaj teka. Tečaji so namenjeni tako tistim, ki boste prvič stopili na tekaške smuči, kot tudi tistim, ki bi svoje znanje radi nadgradili oziroma si pridobili eno od stopenj strokovne usposobljenosti (in s tem licenco za poučevanje teka na smučeh).

Nobene potrebe ni, da bi bila vaša tekaška oprema povsem v koraku s časom, je pa nujno, da je dobro vzdrževana. Le tako bo vaša tekaška izkušnja omogočala ustrezen napredek pri učenju, bo zabavna in varna. Če ste ročno spretni, lahko z nekaj preprostimi koraki za svoje smuči poskrbite sami, v nasprotnem primeru je bolje, da to delo zaupate strokovnjakom.

V smučarske servisu bodo vaše smuči pregledali ter opravili vse potrebno, da boste pripravljeni na nove tekaške podvige. Serviserji bodo pregledali trdnost montirane vezi, popravili eventualne poškodbe na drsni ploskvi in namazali smuči za čim boljše drsenje (smuči za drsalno tehniko po celotni drsni ploskvi, smuči za klasično tehniko na sprednjem in zadnjem delu smuči).

SEZNAM PONUDNIKOV TEČAJEV IN SERVISA OPREME: KRANJSKA GORA Intersport Bernik Borovška 88 a Kranjska Gora 04 588 47 80 Ponca d.o.o.

Rateče 97 a Rateče 04 587 62 29

ROGLA Šola snežnih športov Intersport Unitur Cesta na Roglo 15 3214 Zreče 03 757 74 68

POKLJUKA Športni center Triglav Pokljuka Srednja vas v Bohinju 165a (Pokljuka/Rudno Polje) 4267 Srednja vas v Bohinju 04 532 00 00

PRESKA Nordijski center Bonovec Medvode 030 291 074

Šport hotel Goreljek 103 4247 Zgornje Gorje 04 533 50 17

UČENJE KAKO ZAČETI? Osvojimo osnove klasične tehnike: dvotaktnega diagonalnega koraka, soročnega odriva, zavoja s prestopanjem in pluženja.

Popolnim začetnikom priporočamo klasično tehniko, ker predstavlja povsem naravno gibanje človeka in ima svojo osnovo v navadni hoji in teku. Drsalna tehnika naj bo nadgradnja klasične. Po pridobljenih osnovah klasike je tudi osvajanje drsalne tehnike lažje in hitrejše, obe tehniki pa skušajmo kar najbolj izpopolniti. Na ta način bo užitek pri teku večji in možnost poškodb zmanjšana.

Preden se podamo po tekaški progi, je potrebno osvojiti osnove najbolj uporabljenih elementov klasične tehnike: dvotaktnega diagonalnega koraka, soročnega odriva,

zavoja s prestopanjem in pluženja. Te na začetku vadimo na ravnini (t. i. jasli). Kot začetniki se ne podajajmo na prezahtevne proge. Pri vadbi ne pretiravajmo. Zasledujemo osnovni cilj športnorekreativne vadbe, tj. športna aktivnost za zdravje in dobro počutje.

Začetniki naj se vključijo v šole teka na smučeh oz. naj osnove osvajajo pod budnim nazdorom strokovnjaka. S tem bo zagotovljeno pravilo in hitrejše osvajanje elementov tehnike. Avtomatizirane pomanjkljivosti je običajno v nadaljevanju precej težko popraviti.

V večjih smučarskotekaških središčih po Sloveniji delujejo šole teka na smučeh. Pri Smučarski zvezi Slovenije v okviru ZUTS (Združenja učiteljev in trenerjev smučanja) deluje Komisija za tek na smučeh, ki je prvenstveno odgovorna za usposabljanje strokovnih kadrov s področja teka na smučeh. Na teh tečajih si lahko pridobite naziv strokovne usposobljenosti: Učitelj teka na smučeh 1, 2, in 3 oz. Trener teka na smučeh. Več informacij je dosegljivih na http://www.sloski.si/ZUTS.«

NA TEKAŠKIH SMUČEH OBIČAJNO HODIMO IN TEČEMO PO STROJNO UREJENIH TEKAŠKIH PROGAH, KJER JE POTREBNO SPOŠTOVATI OZNAČENO SMER TEKA IN OSTALA PRAVILA NA POLIGONU. MEDNARODNA SMUČARSKA ZVEZA (FIS) JE IZDALA T. I. MEDNARODNA VEDENJSKA PRAVILA. DESET TEMELJNIH VEDENJSKIH PRAVIL JE NAMENJENIH VSEM SMUČARJEM (»SMUČAR JE TUDI DESKAR, TELEMARK SMUČAR, ”FUN CARVER”, TEKAČ NA SMUČEH … VSAK IZMED NJIH SE MORA ZAVEDATI RAZLIK MED NJIMI IN SMUČATI, TAKO DA LAHKO PRAVOČASNO REAGIRA GLEDE NA TIP IN ZNAČILNOST SMUČI – ALPSKE SMUČI, TELEMARK SMUČI, SNOWBOARD, “FUN CARV” SMUČI …«), ZARADI POSEBNOSTI PANOGE PA ZA TEK NA SMUČEH VELJA ŠE PET DODATNIH PRAVIL.

VARNOST NA TEKAŠKIH SMUČEH (MEDNARODNA VEDENJSKA PRAVILA FIS)

DESET TEMELJNIH VEDENJSKIH PRAVIL (z ozirom na zgornjo definicijo smučarja ta pravila smiselno veljajo tudi za smučarje tekače): 1. Vsak smučar mora ravnati, tako da nikogar ne ogroža ali mu škoduje.

2. Smučar mora smučati, tako da se lahko pravočasno ustavi.

Svojo hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim razmeram ter gostoti prometa na smučišču.

3. Smučar, ki prihaja od zadaj, mora smer svoje vožnje izbrati, tako da ne ogroža smučarjev pred seboj.

4. Prehitevanje je dovoljeno od zgoraj in spodaj, z desne in leve, vendar le, če je razdalja dovolj velika, da prehitevanemu smučarju omogoča dovolj prostora za vsa njegova gibanja.

5. Smučar, ki želi zapeljati na smučišče ali se po ustavitvi po njem spet zapeljati ali se po njem vzpenjati, se mora prepričati navzgor in navzdol, da to lahko stori brez nevarnosti zase in za druge.

6. Smučar se mora izogibati ustavljanju na ozkih ali nepreglednih delih, če to ni nujno potrebno. Smučar, ki je tam padel, se mora čim hitreje umakniti oz. opozoriti na svojo navzočnost.

7. Smučar, ki se vzpenja ali spušča peš, mora to storiti na robu smučišča.

8. Smučar mora upoštevati vse znake in signalizacijo.

9. Ob nezgodi je vsak smučar dolžan pomagati.

10. Vsak smučar, če je priča ali udeleženec, odgovoren ali ne, se mora v primeru nezgode legitimirati.

DODATNA PRAVILA ZA SMUČARJE TEKAČE 1. Signalizacija, smer teka in tehnika teka: na tekaških progah in smučinah je treba teči v določeni smeri in tehniki ter upoštevati oznake in signale (table z napotki).

2. Izbira smučine in proge: v primeru dveh ali več smučin je treba teči v skrajni desni smučini. Tekači v skupinah morajo teči drug za drugim v desni smučini. V prosti tehniki je treba teči v desni smučini tekaške proge.

3. Prehitevanje: prehitevanje je dovoljeno po levi ali desni strani. Sprednjemu tekaču se ni treba umikati. Če pa to lahko stori brez nevarnosti, naj se umakne.

4. Nasprotni “promet”: pri srečanju se morata oba smučarja tekača umakniti v desno. Prednost ima tisti, ki se spušča.

5. Izpraznitev smučine in proge: kdor se ustavi, mora izstopiti iz smučine/proge. Tudi tekač, ki je padel, se mora kar najhitreje umakniti iz smučine/proge.

PRAVILA OPREDELJUJEJO TUDI TEŽAVNOST SMUČARSKIH PROG (LAHKA – MODRA BARVA, SREDNJE TEŽAVNA – RDEČA BARVA, TEŽAVNA – ČRNA BARVA) IN OPOZARJAJO SMUČARJE, DA UPOŠTEVAJO PRAVILA EKOLOGIJE.

OSNOVE ŠPORTNOREKREATIVNE VADBE TEKA NA SMUČEH Proces vadbe teka na smučeh poteka v posameznih vadbenih enotah, ki so sestavljene iz ogrevanja, glavnega dela in umirjanja organizma.

Uvodni del – ogrevanje: običajno traja od 10 do 15 minut. Odvisen je od vrste in intenzivnosti vadbe na glavnem delu ter temperature okolja, v katerem vadimo. Ločimo splošno in posebno ogrevanje. Splošno je podlaga vsem športnim zvrstem in z njim vplivamo na celoten organizem (hoja, lahkoten tek, gimnastične vaje ...). Pri posebnem ogrevanju z gimnastičnimi vajami še bolje ogrejemo tiste mišične skupine in sklepe, ki bodo pri glavnem delu vadbene enote bolj obremenjeni. Z ogrevanjem zmanjšamo možnost pojavljanja poškodb v nadaljevanju vadbe.

Glavni del vadbene enote je časovno najdaljši del in naj bi trajal več kot trideset minut. Običajno izvajamo tehnično in motorično zvrst vadbe. V ospredju je lahko osvajanje tehnike (učenje posameznega elementa tehnike, odpravljanje tehničnih pomanjkljivosti itd.) ali razvoj določene motorične sposobnosti (npr. razvoj dolgotrajne vzdržljivosti) oz. smiselna kombinacija razvoja več sposobnosti v isti vadbeni enoti (npr. razvoj osnovne koordinacije in gibljivosti) ali celo več zvrsti vadbe v isti vadbeni enoti (tehnična, taktična, motorična priprava). Če je vadba kombinirana,

mora biti začetek vedno posvečen razvoju tehničnega znanja, koordinaciji in gibljivosti. Šele nato naj bi sledila vadba hitrosti in moči. Zadnja po zaporedju je običajno vadba vzdržljivosti. Pri učenju tehnike je potrebna velika koncentracija, zato jo izvajamo v začetku glavnega dela vadbene enote, ko je organizem še spočit.

S sklepnim delom zmanjšujemo intenzivnost pri vadbi in organizem postopno umirjamo. Izvajamo lažje raztezne in sprostilne gimnastične vaje.

Tek na smučeh je idealno sredstvo za razvoj aerobnih sposobnosti. Obseg in intenzivnost vadbe bosta predvsem odvisna od naše trenutne pripravljenosti in od postavljenih ciljev (športna rekreacija za zdravje; športna rekreacija, katere cilj je nastopanje na tekmovalnih množičnih športnorekreativnih prireditvah itd.). Metoda kontinuirane obremenitve je glavna metoda za razvoj vzdržljivosti. Po tej metodi lahko vadimo od 30 minut pa tudi do nekaj ur. Intenzivnost napora je na nizki do srednji stopnji. To pomeni, da se izvaja v okvirnih mejah od 60 do 75 odstotkov naše najvišje srčne frekvence. Okvirno teoretično vrednost za maksimalno srčno frekvenco lahko dobimo tako, da od števila 220 odštejemo leta starosti. Za natančno kontrolo med vadbo uporabljamo merilnike srčnega utripa.

Stopnja intenzivnosti napora pri vadbi je odvisna od naših ciljev: območje srčnega utripa

cilji vadbe

60 – 70 odstotkov maksimalnega srčnega utripa

regulacije telesne teže

70 – 80 odstotkov maksimalnega srčnega utripa

aerobno vzdrževanje zdravega srca

80 – 100 odstotkov maksimalnega srčnega utripa

priprava na tekmovalni nastop

Bodimo pozorni, da prilagajanje organizma na povečane obremenitve potrebuje čas. Med športno vadbo moramo vedno prisluhniti svojemu telesu, ki ga zaznavamo preko našega splošnega počutja in spremljanja srčnega utripa.

V obdobju brez snega lahko tudi rekreativni smučarji tekači posežejo po specializiranih tekaških rolkah, na katerih vadijo tako klasično kot tudi drsalno tehniko teka. V smislu tehnične in kondicijske vadbe sta v tem obdobju zelo učinkovita tudi nordijski tek in nordijska hoja.

RAZGLASITEV NEODVISNOSTI /BK TOFĜJ EFĜVKF [NS[VKF BMJ QBEB UPÍB ѭ #.8 Y%SJWF OBKJOUFMJHFOUOFKĉJ TJTUFN ĉUJSJLPMFTOFHB QPHPOB KF QSJQSBWMKFO OB WTF 0C WTBLJ TQSFNFNCJ WP[OJI SB[NFS TJTUFN [BOFTMKJWP QSFOFTF NPÍ OB LPMFTB [ NBLTJNBMOJN PQSJKFNPN JO T UFN [BHPUBWMKB WSIVOTLP PLSFUOPTU OB QSBW WTBLJ QPWSĉJOJ /B MFQP WSFNF OF NPSFUF WFEOP SBÍVOBUJ OB VĜJUFL W WPĜOKJ MBILP ;B WFÍ JOGPSNBDJK PCJĉÍJUF www.bmw.si/xDrive BMJ QPLMJÍJUF 01 88 88 208.

BMW xDRIVE. NAJINTELIGENTNEJŠI SISTEM ŠTIRIKOLESNEGA POGONA.

1PSBCB HPSJWB WP[JMB J $PVQ© Y%SJWF PE M LN E

BMW xDrive

www.bmw.si/xDrive

6ĜJUFL W WPĜOKJ

OD VREMENA.

EP M LN &NJTJKF $0 PE H LN EP H LN

Kraj

Telefonska št.

Spletna stran

Informacije o progah

Kranjska Gora 04 580 94 40 www.kranjska-gora.eu – Rateče – Planica

Možnost izposo- Možnost parkije opreme ranja

Možnost okrepčitve

Na parkirišču pri Policiji (nasproti hotela Kompas) v Kranjski Gori

V Kranjski Gori in okolici je na voljo veliko možnosti okrepčitve, v relativni bližini prog

Intersport Bernik, Kranjska Gora Ponca d.o.o., Rateče-Planica Smučarska šola Podkoren/A+Ski school Kranjska Gora

V Športnem centru V Športnem centru Ob Športnem Triglav Pokljuka Triglav Pokljuka centru Triglav Pokljuka oziroma nasproti vojašnice

Pokljuka

04 532 00 00 www.center-pokljuka.si

Rogla

03 757 60 00 www.rogla.eu

6 prog, skupna dolžina 24 km

V recepciji hotela Planja, kjer je možen tudi servis smuči

Vojsko

05 374 20 35 www.tsk-idrija.si

Poligon z različno težkimi programi, skupna dolžina 12 km

V Tekaško smučar- Pred vstopom na poligon skem klubu Idrija, kjer je tudi možnost tečajev teka

V okrepčevalnici Grošel

Preska

030 291 074

2,5 km, osvetljena 1,5 km (pristojbina 4 EUR dnevno, zvečer 5 EUR)

V bližini poligona V Nordijskem so tri označena centru Bonovec, kjer je tudi možnost parkirišča tečajev teka

V bližini poligona je več možnosti okrepčitve

www.sportmedvode.si

Pred vstopom na poligon

V Termah Zreče ter številnih hotelih in restavracijah v bližini poligona

Tekaške proge Kranjska Gora in Planica RATEČE PODKOREN Zelenci

KRANJSKA GORA DOM V PLANICI

Smučarske skakalnice

1500 m (za hotelom Kompas) 5000 m (Rateče - MTS Kompas - Rateče) 8600 m (Kranjska Gora - Rateče - Kranjska Gora) 5200 m (Planica) 8800 m (Planica - Tamar - Planica) 810 805 800 795 790

PLANINSKI DOM TAMAR

0

250

500

750

1000

1250

1500

1150 1100 1050 1000 950 900 850 800 750

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

4000

4500

5000

5500

6000

6500

7000

7500

8000

8500 8800

1500 m, sprint 3750 m, prosto 3750 m, klasiÄ?no 5000 m 8750 m sprehajalna pot

Smer teka

Vstop v tekaĹĄko areno

3

1

2

4

LEGENDA: 1 HOTEL CENTER 2 STRELIŠČE 3 CENTER SV 4 SPREHAJALNA POT 4

2000 m 2500 m 3000 m Proga BMW xDrive: 3300 m 4000 m

TEKAŠKE PROGE

KRANJSKA DOLINA

JAVORNIK SMUČIŠČE VIŠEVNIK MRZLI STUDENEC

CENTER SV

ŠPORT HOTEL GORELJEK

PRAPROTNICA

VZDRŽEVANA TEKAŠKA PROGA OBČASNA TEKAŠKA PROGA PARKIRIŠČE

NASVETI ZIMSKIM ŠPORTNIKOM ZA OBNAŠANJE V NARAVNEM OKOLJU 1. Pravilen odnos do narave se začne že s prevozom na smučišče. Glede na možnosti uporabite javna prevozna sredstva ali pa se pripeljite v polno zasedenem vozilu. Osebno vozilo vedno parkirajte skladno z navodili upravljavca parkirišèa na označenih mestih.

2. Na smučišču ostajajte na označenih smučarskih in tekaških progah. Za tek, smučanje in deskanje na snegu ne uporabljajte območij zavarovane narave.

3. Ne smučajte skozi gozd, kjer divje živali iščejo zaščito in zavetje pred ljudmi. Večina divjih živali se sicer navadi na motnje, ki jih povzroča dogajanje na smučišču, dokler se vse dogaja znotraj urejenih predelov. Samo vožnja in tek zunaj smučarskih prog spravi divje živali v paniko.

4. Pse raje pustite doma, oziroma jih na območju smučišča imejte na povodcu, da ne bodo preganjali divjadi. Živali v begu porabljajo dragoceno energijo, dovolj hrane pa je pozimi že tako ali tako težko najti.

5. Z vožnjo zunaj urejenih smučišč in tekaških prog lahko z robniki smuči in snežnih desk, posebej če je snežna odeja prenizka, poškodujete tla in rastline.

6. Kdor upošteva predstavljene nasvete, s svojim ravnanjem v kar najmanjši meri škoduje naravnemu okolju.

Hvala za vaš prispevek k varovanju narave!

ŠPORTNOREKREATIVNA TEKMOVANJA

Rekreativni smučarski tek je v Sloveniji doživel največji razmah konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1980 je na najodmevnejšem Trnovskem maratonu nastopilo preko 3500 udeležencev. Slabše zime v naslednjih dveh desetletjih so vplivale na možnost množičnejšega ukvarjanja z rekreativnim tekom in na organizacijo množičnih prireditev. Na nivoju Smučarske zveze Slovenije se je v sezoni 2005/06 po zgledu svetovno uveljavljenega pokalnega tekmovanja Worldloppet, ki združuje množične smučarskotekaške prireditve po vsem svetu, formiralo domače tovrstno pokalno tekmovanje z nazivom SlovenSKI

maraton. Prvenstveni namen je bil uskladitev tekmovalnega koledarja obstoječih domačih množičnih smučarskotekaških prireditev in dvig popularizacije panoge. To pokalno tekmovanja za rekreativne smučarje tekače povezuje preko deset prireditev v smučarskotekaških centrih širom po Sloveniji. Več informacij o tekmovanju je dosegljivih na spletni strani: http://www.sloski.si/tek-na-smuceh.

Množičnih smučarskotekaških prireditev tekmovalnega značaja se je smiselno udeleževati le, če smo za to ustrezno pripravljeni.

BISTVO TOVRSTNEGA DRUŽENJA JE UŽIVANJE V DRUŽBI MED SEBI ENAKIMI, PREMAGOVANJE NAPORA Z OBČUTKOM IN V PRVI VRSTI S SKRBJO ZA SVOJE ZDRAVJE TER DOBRO POČUTJE. NA TAKŠNA TEKMOVANJA TOREJ Z USTREZNO PREDHODNO PRIPRAVO IN BREZ PRETIRAVANJA!

V PRVI VRSTI POSKRBIMO ZA VARNOST NA ZAHTEVNEJŠI POHODIH UPORABLJAJMO ROBUSTNEJŠE ČEVLJE, TRPEŽNEJŠE PALICE IN ŠIRŠE TER KRAJŠE SMUČI, (BACK COUNTRY).

PALICE NAJ NAM SEGAJO DO POLOVICE NADLAHTI

Pohodništvo lahko izvajamo po strojno urejeni smučini za klasično tehniko in neurejenih terenih (po celcu), v nižinah in sredogorju.

Za pohode v globljem snegu v sredogorju in celo visokogorju uporabimo pohodne smuči, ki so širše in krajše od običajnih. Na smuči so pritrjene robustnejše, širše vezi, ki so po svoji funkciji podobne običajnim tekaškim vezem. Tudi čevelj je robustnejši, močnejši, podoben planinskim čevljem.

Takšne smuči imajo običajno narebreno drsno ploskev v predelu pod vezjo in še nekoliko naprej proti krivini smučke. Nanje lahko navežemo tudi posebne pasove, t. i. pse, ki nam omogočajo uspešnejše vzpenjanje v izrazite vzpone, pa tudi spuščanje po nevarnejših spustih. Takšne smuči običajno najdemo pod oznako “back country”.

Na pohod vzemimo bolj trpežne kovinske palice z večjimi krpljicami, kajti v spustih lahko včasih kontroliramo hitrost tudi, tako da se naslonimo nanje. Med obvezno opremo spadajo nahrbtnik, rezervna oblačila, pijača, hrana in stvari, ki nam lahko bistveno olajšajo povratek na izhodiščno točko. V primeru zloma smuči v sprednjem delu si lahko pomagamo z rezervno krivino.

V nahrbtnik sodi tudi rezervna krpljica ali celo rezervna zložljiva palica, manjša prva pomoč in najnujnejše tekaške oprijemalne maže. Pri hoji v visokogorju ne smemo pozabiti na t. i. lavinsko žolno (naprava, ki oddaja signale, če smo zasuti v plazu) in trakove za smuči, t. i. pse. Včasih nam bo prav prišla tudi manjša baterija in v ekstremnih primerih življenjske ogroženosti, če bomo na področju dosegljivosti, tudi mobilni telefon. Za ohranjanje lepih pohodnih vtisov ne smemo pozabiti na fotoaparat.

POHODNIŠTVO NA TEKAŠKIH SMUČEH Na pohodih moramo v prvi vrsti poskrbeti za varnost. Na zahtevnejše pohode ne hodimo sami. Pred pohodom natančno proučimo smer pohoda in možne oteževalne okoliščine, ki nas lahko doletijo na pohodu.

Predvidimo dolžino pohoda in načrtujmo med potjo ustrezne počitke. Tempo hoje naj bo primeren glede na našo kondicij-

sko pripravljenost in snežne pogoje. Ne načrtujmo daljših pohodov v popoldanskih urah, ker nas lahko preseneti mrak. Pohodi večjih skupin zahtevajo dobro predhodno organizacijo (več usposobljenih vodnikov, varnostna razdalja v smukih, izbira primernega terena za pohod itd.).

TEK NA ROLKAH V mesecih, ko ni snega in so temperature previsoke za izdelavo umetnega, lahko podobno vadbo izkusite z letno različico teka na smučeh. Tekaške rolke delujejo zelo podobno kot smuči, zato jih za trening v poletnih mesecih uporabljajo tudi najboljši tekači na smučeh in biatlonci.

Tek na rolkah je kot tek na smučeh brez snega, podolgovate rolke s kolesi na koncih posnemajo smuči, uporabljajo pa se na asfaltu. Tek na rolkah je nastal kot alterna-

tiva poletnemu treningu smučarjev tekačev, a je prerasel v samostojen tekmovalni šport.

Tehnika teka na rolkah je praktično identična tehniki na tekaških smučeh.

Prve tekaške rolke so nastale v 30-ih letih prejšnjega stoletja v Italiji in severni Evropi.

V začetku 50-ih let, ko so se povečevale zahteve v pripravi smučarjev tekačev, se je povečala potreba po poletnem treniranju.

Po vsem svetu so načrtovalci v naslednjih desetletjih eksperimentirali s smučmi na

TEK NA ROLKAH JE POLETNA RAZLIČICA TEKA NA SMUČEH. LAHKO VADITE TAKO KLASIČNO KOT TUDI DRSALNO TEHNIKO. ZA VADBO TEKA NA ROLKAH UPORABLJAJTE ROKAVICE, ČELADO IN ŠČITNIKE ZA KOLENA IN KOMOLCE.

kolescih, prva tekmovanja pa so priredili v 70-ih letih. V tistem času so imele rolke eno kolesce spredaj in dve zadaj, kovinski okvir je bil dolg od 70 do 100 cm. Rolke so se tudi v naslednjih letih razvijale in so zdaj pretežno narejene iz aluminija, dolge so od 60 do 80 cm in imajo dve kolesci.

Tekač lahko na rolkah razvije hitrost tudi do 50 km/h. Tudi na tekaških rolkah je mogoče teči tako v klasični kot tudi drsalni tehniki.

Priporočljivo je, da za vadbo teka z rolkami uporabljate nekaj več zaščite kot za tek na smučeh. Zaščitite se z rokavicami, čelado ter s ščitniki za kolena in komolce, saj so padci pri teku z rolkami precej bolj nevarni in boleči kot na snegu S tekom na rolkah boste učvrstili celo telo in izboljšali tudi svojo koordinacijo.

BIATLON

BIATLON ZDRUŽUJE TEK NA SMUČEH IN STRELJANJE Z MALOKALIBRSKO PUŠKO. ZGODOVINA BIATLONA SE JE ZAČELA V NORVEŠKI VOJSKI. POKLJUKA Z BIATLONSKIM CENTROM NUDI NAJBOLJŠE POGOJE ZA UČENJE IN VADBO. NAJBOLJ ZNANI ALTERNATIVNI RAZLIČICI BIATLONA STA LOKOSTRELSKI BIATLON, V KATEREM PUŠKO ZAMENJA LOK, TER BIATLON NA ROLKAH ZA POLETNE MESECE.

ČE BI RADI HITREJŠEMU BITJU SRCA, GIBANJU NA SVEŽEM ZRAKU IN KARDIOVASKULARNI VADBI DODALI ŠE TEST SVOJE NATANČNOSTI, POTEM SE PREIZKUSITE V BIATLONU, ŠPORTU, KI ZDRUŽUJE TEK NA SMUČEH IN STRELJANJE Z MALOKALIBRSKO PUŠKO. BIATLON ZAHTEVA MOČ IN HITROST TER IZJEMNO KONCENTRACIJO V TEŽKIH POGOJIH.

Zgodovina biatlona sega v leta, ko je človek za lov uporabljal smuči in lok. Na Norveškem so našli risbe korenin biatlona, ki so stare približno 5000 let. Za začetek modernega biatlona pa štejemo leto 1776, ko sta se na meji med Norveško in Švedsko pomerili vojaški patrulji obeh držav. Prvo tekmovanje v biatlonu je leta 1912 v Oslu organizirala norveška vojska.

Biatlon je od olimpijskih iger leta 1960 v Squaw Valleyu olimpijski šport, a so do leta 1992 v Albertvillu v njem nastopali le moški. V Franciji so se jim s prvo olimpijsko preizkušnjo pridružile tudi ženske. Prvo svetovno prvenstvo v biatlonu je leta 1958 gostila Avstrija.

V biatlonskih preizkušnjah športniki streljajo najmanj dvakrat in največ štirikrat, ne glede

na število streljanj pa streljajo tako v ležečem kot tudi v stoječem položaju. V leže tarča v premeru meri vsega 4,5 cm, v stoje pa 11,5, ne glede na položaj streljanja je tarča od biatlonca oddaljena 50 metrov.

Tako moški kot ženske se na tekmah najvišje ravni merijo na posamični tekmi, moški na 20, ženske na 15 km, v sprintu (10 km; 7,5 km), v zasledovanju (12,5 km; 10 km), v štafeti (4 x 7,5 km; 4 x 6 km), skupinskem štartu (15 km; 12,5 km) in mešani štafeti (2 x 6 km + 2 x 7,5 km) Slovenija ima s Pokljuko biatlonski center s streliščem, ki velja za enega najlepših in najbolj priljubljenih med tekmovalci svetovnega pokala, zato verjamemo, da boste nad njim navdušeni tudi vi.

SLOVENSKI USPEHI NA NAJVEČJIH TEKMOVANJIH TEK NA SMUČEH PETRA MAJDIČ 3. mesto na olimpijskih igrah (sprint v klasični tehniki, 2010) 2. mesto na svetovnem prvenstvu (sprint v klasični tehniki, 2007) 3. mesto na svetovnem prvenstvu (sprint v prosti tehniki, 2011) 24 zmag v svetovnem pokalu (sprint v prosti tehniki, sprint v klasični tehniki, 10 km v klasični tehniki, 30 km v klasični tehniki, 15 km v prosti tehniki, 2006 – 2011) 11x 2. mesto v svetovnem pokalu (2001 – 2010) 8x 3. mesto v svetovnem pokalu (2001 – 2010)

VESNA FABJAN 2x zmaga v svetovnem pokalu (sprint v prosti tehniki, 2010, 2011) 1x 2. mesto v svetovnem pokalu (ekipni sprint v prosti tehniki) 2x 3. mesto v svetovnem pokalu (sprint v prosti tehniki 2010, 2011) Zmaga na univerzijadi (sprint v prosti tehniki 2005)

KATJA VIŠNAR 2x 2. mesto v svetovnem pokalu (sprint v prosti tehniki 2011, ekipni sprint v prosti tehniki 2010)

BIATLON ANDREJA GRAŠIČ 3x zmaga v svetovnem pokalu (posamično, 1996, 1997, 1998) 4x 2. mesto v svetovnem pokalu (posamično, sprint, 1995 – 1998) 2x 3. mesto v svetovnem pokalu (sprint, posamično, 1996, 2002)

TEJA GREGORIN 2. mesto na svetovnem prvenstvu (posamično, 2009)

TADEJA BRANKOVIČ 2x 2. mesto v svetovnem pokalu (sprint, 2004, 2005) 4x 3. mesto v svetovnem pokalu (sprint, skupinski start, 2004 – 2007)

JANEZ MARIČ 1x zmaga v svetovnem pokalu (posamično, 2003) 2x 2. mesto v svetovnem pokalu (sprint, 2002, 2004) 1x 3. mesto v svetovnem pokalu (sprint, 2004)

JAKOV FAK 1x 3. mesto v svetovnem pokalu (zasledovalno, 2010)

TOMAS GLOBOČNIK 1x 3. mesto v svetovnem pokalu (skupinski start, 2001)

MARKO DOLENC 1x 3. mesto v svetovnem pokalu (posamično, 2003)

MATJAŽ POKLUKAR 1x 3. mesto v svetovnem pokalu (sprint, 1995)

ŽENSKA ŠTAFETA 2x 3. mesto v svetovnem pokalu (2005, 2006)

MOŠKA ŠTAFETA 2x 3. mesto v svetovnem pokalu (1997, 2002)

BMW xDrive

Uradni partner biatlonske reprezentance Slovenije

Kolumna: Uroš Velepec, trener Biatlonske reprezentance Slovenije

TEK NA SMUČEH? Vejetno ni posebej pomembno ali primerno poudarjati, da doma pri hišnih in družinskih opravilih z močmi precej varčujem … Za interesne dejavnosti otrok v okviru vrtca ali šole pa sem glavni in odgovorni!

Pa si oglejmo enega od izborov pri lanskoletni prvošolki Ruti. Svečano, kot se za izbor interesnih dejavnosti spodobi, se z lično izdelanim seznamom interesnih dejavnosti za prvošolčke odraslo usedeva za mizo. Po kratkem uvodu, za katerega sem se še posebej pripravil (ne vem, zakaj me je Ruti ves čas priganjala, naj že začneva), začnem z naštevanjem. Mimogrede, če se prav spomnim, je bilo interesnih dejavnosti okoli dvajset.

Začnem z raznimi bralnimi značkami in nalepkami. Povsod odgovor: »To bom.« Sledili so krožki, kot na primer bralni, gospodinjski … In spet njen: »To bom.« Sledilo je glasbeno področje: pevski zbor in orfovi instrumenti in kot iz topa spet: »To bom!« Menda je bilo teh dejavnosti s »to bom« še kar nekaj, ko končno prideva do zame še prav ljubega športa.

Previdno začnem. Ples, odgovor: »Bom.« Ritmična gimnastika in hip hop: »Seveda bom.« Judo? Hčerkica vpraša, kaj je to, in ko odgovorim, da je to nekakšno pretepanje v belih oblekah, odgovori z odločnim »To tudi.« Upam, da zaradi belih kombinezonov bolj kot zaradi pretepanja. Čisto na koncu sledi interesna dejavnost smučarski tek. Ker sem se tako rekoč rodil s tekaškimi smučmi na nogah, se na predlog vrhunsko pripravim in pred tem pomenljivo zajamem sapo. Razložim, da je to najlepši šport na svetu, da je drsenje na tekaških smučeh skozi neskončno belino v prečudoviti pokrajini nekaj, s čimer se ne more primerjati nobeno športno občutje in tako naprej. Ruti, predstavljajte si mojo grozo, zazeha in vehementno zatrdi, da tega pa ne … Nobeno, še tako poetično opisovanje ne pomaga.

Pa nisem vrgel puške v koruzo. Prav previdno sem jo uvedel v svet z ledom zalizanih smrek in kot z moko posutimi stezami. Na Pokljuki, kjer me družina pogosto spremlja, se danes moja Ruti prav neučakano postavi na tekaške smuči in skupaj odkrivava lepote.

Resda jo tekmovalno ta šport še vedno ne mika, saj poleg užitkov predstavlja, vsaj za današnjo mladino, težko razumljiv fizični napor.

Ne morete si predstavljati družinskega veselja, ko nas kar pet Velepcev, ob moji Katji tudi gimnazijec Juš, ki je zaprisežen »border«, in ta mala dva zapnejoe rotafele. Ko se mlajši trdno oprimejo palic in ko ga ni brega ali spusta, ki ga ob salvah smeha, ko komaj petletni Bor po trebuhu prismuča v »dolino«, ne bi zmogli.

Ja, dragi moji, poskusiti je treba. Za vašo nadaljnjo zasvojenost pa seveda ne prevzemam nobene odgovornosti.

Uroš Velepec

Za BMW Group Slovenija izdal Si Sport, d.o.o.

Teksti: Prof. dr. Janez Pustovrh, predstojnik Katedre za nordijsko smučanje na Fakulteti za šport, Mateja Vodiškar, mag.

Demonstratorja teka na smučeh: Tomas Globočnik in Maja Benedičič, člana izobraževalne vrste za smučarske teke ZUTS-SZS Foto: Nikola Miljković in Luka Fabjan / Nikkom.eu, prof. dr. Janez Pustovrh, iStockphoto (naslovnica), Smučarska zveza Slovenije, Lokalna turistična organizacija - Zavod za turizem občine Kranjska Gora, Unior d.d. Program Turizem, BMW Group Slovenija Oblikovanje in tehnična izvedba: Jana Stollecker (www.jadesign.si)

BMW xDrive

www.bmw.si/xDrive

6ĜJUFL W WPĜOKJ

RAZGLASITEV NEODVISNOSTI OD VREMENA. /BK TOFĜJ EFĜVKF [NS[VKF BMJ QBEB UPÍB ѭ #.8 Y%SJWF OBKJOUFMJHFOUOFKĉJ TJTUFN ĉUJSJLPMFTOFHB QPHPOB KF QSJQSBWMKFO OB WTF 0C WTBLJ TQSFNFNCJ WP[OJI SB[NFS TJTUFN [BOFTMKJWP QSFOFTF NPÍ OB LPMFTB [ NBLTJNBMOJN PQSJKFNPN JO T UFN [BHPUBWMKB WSIVOTLP PLSFUOPTU OB QSBW WTBLJ QPWSĉJOJ /B MFQP WSFNF OF NPSFUF WFEOP SBÍVOBUJ OB VĜJUFL W WPĜOKJ MBILP ;B WFÍ JOGPSNBDJK PCJĉÍJUF www.bmw.si/xDrive BMJ QPLMJÍJUF OB 01 88 88 208.

BMW xDRIVE. NAJINTELIGENTNEJŠI SISTEM ŠTIRIKOLESNEGA POGONA.

Kombinirana poraba goriva vozila BMW X3: od 5,6 l/100 km do 9,0 l/100 km. Kombinirane emisije CO2: od 147 g/km do 210 g/km.