Kristina Lovrinović: Pomoč s terapijo in aktivnostmi z živalmi v socialnem delu by Ambasadorji nasmeha

PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI

Ime in priimek: Kristina Lovrinović Mentor: doc. dr. Miloslav Poštrak Naslov diplomske naloge: Pomoč s terapijo in aktivnostmi z živalmi v socialnem delu Kraj: Ljubljana Leto: 2012 Število strani: 81 Število slik: 2 Število tabel: 0 Število prilog: 6 Število virov: 68

Deskriptorji: socialno delo, terapija s pomočjo živali (TSŽ), aktivnost s pomočjo živali (ASŽ), komplementarne oblike pomoči, človeško-živalska naveza, področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali. Povzetek S pomočjo diplomske naloge sem želela prikazati, v katerih segmentih se področje terapije in aktivnosti s pomočjo živali prekriva s socialnim delom. Znanje, ki ga ima socialni delavec s področja človeško-živalske naveze, lahko prispeva k bolj kakovostnemu in uspešnemu delu. S tem, ko se odločimo, da v svoje delo vključimo živali, lahko prispevamo k izboljšanju uporabnikovega počutja na čustveni, psihični in socialni ravni. Če izhajamo iz predpostavke, da je »okolje bogato z viri«, je vključitev živali v prakso socialnega dela samoumevna. Ker v nekaterih državah socialni delavci na različnih področjih že vključujejo živali, sem le-ta bolj

podrobno predstavila, predstavila pa sem tudi, na kakšen način je možno vpeljati TSŽ in ASŽ v prakso socialnega dela, katere koristi lahko TSŽ in ASŽ prinašata in kakšni so primeri dobre prakse drugod po svetu. TSŽ in ASŽ bi lahko šteli med sodobne koncepte socialnega dela. Z raziskavo sem želela ugotoviti, kaj menijo strokovnjaki o razvitosti TSŽ in ASŽ v Sloveniji, ali se udeležujejo dodatnih usposabljanj na tem področju, kakšne so njihove izkušnje ter s katerimi ustanovami in strokovnjaki v sklopu svojega dela sodelujejo.

Title: Assistance with animal assisted therapy and activities. Descriptiors: social work, animal assisted therapy (AAT), animal assisted activities (AAA), complementary forms of assistance, human - animal bond, fields of animal assisted therapy and activities.

Abstract With seminar paper I wanted to show in which segments is area of animal assisted therapy and animal assisted activities overlaping with profession of social work. Social workers knowledge on the field of human - animal bond can contribute to more qualitative and successful work. When we decide that we will include animals in our work we can contribute improvement at our users on emotional, psychological and social level. If we are based on assumption that '' environment is rich with resources'' then inclusion of animals in practise of social work is self–evident. Because in some countries social workers are already including animals in different fields of their work, I focused on them and tried to present and show, how is it possible to introduce AAT and AAA in practice of social work, what kind of benefits can AAT and AAA bring and show examples of good practice elsewhere in the world. AAT and AAA should be considered as one of the moderen concepts of social work. With the research I wanted to find out what do professionals think about development of AAT and AAA in Slovenia, if they are attending additional courses in this field, what kind of experiences do they have, with which institutions and professionals and are they cooperating.

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO

DIPLOMSKA NALOGA

POMOČ S TERAPIJO IN AKTIVNOSTMI Z ŽIVALMI V SOCIALNEM DELU

Mentor: doc. dr. Miloslav Poštrak

Ljubljana, 2012

Avtorica: Kristina Lovrinović

Kazalo

TEORETIČNI UVOD .........................................................................................................9 1.1. SODOBNA DOKTRINA SOCIALNEGA DELA ......................................................9 1.1.1. KOMPLEMENTARNI PRISTOPI..................................................................13 1.1.1.1. DOŽIVLJAJSKA PEDAGOGIKA...................................................14 1.1.1.2. UMETNOSTNA TERAPIJA IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI .. ...........................................................................................................15 1.2. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI .........18 1.2.1. RAZVOJ TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI ..................................................18 1.2.1.1. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI ...................................................19 1.2.2. AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI..............................................................21 1.2.3. RAZLIKA MED TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI IN AKTIVNOSTJO S POMOČJO ŽIVALI ..................................................................................................21 1.2.4. PREDNOSTI TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI .............22 1.2.5. SLABOSTI TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI ..............................................24 1.2.6. IZBOR PRAVE ŽIVALI .................................................................................25 1.3. POMEMBNOST ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE ...........................................27 1.3.1. VPLIV ŽIVALI V ŽIVLJENJU POSAMEZNIKA.........................................27 1.3.2. POMEMBNOST ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE ZA SOCIALNO DELO.........................................................................................................................28 1.3.2.1. SEZNANJENOST SOCIALNIH DELAVCEV S PODROČJEM ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE ...............................................................31 1.3.2.2. IZOBRAŽEVANJE IN NALOGE STROKOVNIH DELAVCEV PRI TERAPIJI S POMOČJO ŽIVALI .............................................................34 1.4. ŽIVALI, KI LAHKO SODELUJEJO PRI TERAPIJI IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI ..........................................................................................................36

1.4.1. PES...................................................................................................................36 1.4.2. MAČKE ...........................................................................................................37 1.4.3. MALE ŽIVALI: MORSKI PRAŠIČKI, ZAJČKI, HRČKI.............................37 1.4.4. KONJI ..............................................................................................................38 1.4.5. DELFINI ..........................................................................................................41 1.4.6. DRUGE ŽIVALI..............................................................................................41 1.5. PODROČJA TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI ........................42 1.5.1. DELO S STAROSTNIKI.................................................................................43 1.5.1.1. STAROSTNIKI Z DEMENCO ........................................................45 1.5.2. DELO Z MLADOSTNIKI...............................................................................46 1.5.3. VKLJUČITEV TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI V ŠOLO ..........................................................................................................................47 1.5.3.1. TEORIJA NAVEZANOSTI PRI MLADOSTNIKIH.......................48 1.5.4. DELO Z ZAPORNIKI .....................................................................................50 1.5.4.1. PROGRAMI V ZAPORIH, KI VKLJUČUJEJO TERAPIJO ALI AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI ..............................................................51 1.5.5. SPOLNA ZLORABA ......................................................................................53 1.5.5.1. PRIPOVEDNOST .............................................................................56 1.5.6. ZASVOJENOST..............................................................................................58 1.5.6.1. POMEN TERAPEVTSKEGA ZAVEZNIŠTVA .............................58 1.6. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI V SVETOVANJU .............................................61 2.

PROBLEM ........................................................................................................................63

METODOLOGIJA ............................................................................................................64 3.1. VRSTA RAZISKAVE...............................................................................................64 3.2. MERSKI INSTRUMENT IN VIRI PODATKOV ....................................................64 3.3. POPULACIJA IN VZOREC .....................................................................................64

3.4. ZBIRANJE PODATKOV..........................................................................................65 3.5. OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV ..............................................................65 4.

REZULTATI .....................................................................................................................66 4.1. STROKOVNJAKI .....................................................................................................66 4.2. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI...............................................66 4.3. ŽIVALI ......................................................................................................................67 4.4. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE ...................................................................68 4.5. POZITIVNE SPREMEMBE .....................................................................................68 4.6. NEGATIVNE IZKUŠNJE.........................................................................................68 4.7. SODELOVANJE .......................................................................................................69

RAZPRAVA .....................................................................................................................70

SKLEPI .............................................................................................................................74

PREDLOGI .......................................................................................................................75

LITERATURA IN VIRI ...................................................................................................76

PRILOGE ..........................................................................................................................82

Kazalo slik

Slika 1: Morska prašička ..........................................................................................................38 Slika 2: Razdelitev terapevtskega jahanja ................................................................................39

PREDGOVOR

Živali so bile od nekdaj prepletene z življenjem ljudi. Najprej so nam predstavljale vir prehrane in pomoč pri delu, skozi leta pa se je izkazalo, da imajo živali lahko velik vpliv na počutje, zdravje in motivacijo ljudi. Tudi sama imam dva morska prašička, ki me znata v določenih stresnih trenutkih nasmejati in sprostiti. Živali lahko prispevajo tudi k zmanjšanju občutka osamljenosti, vendar tu moram poudariti, da nam živali ne smejo predstavljati nadomestila za človeške odnose, temveč dopolnilo pri medčloveških odnosih. Ko sem pisala diplomsko nalogo, sem imela možnost obiskati Ranč Kaja in Grom, kjer potekajo terapije in aktivnosti s pomočjo živali. Ko sem stala na dvorišču, je lastnik ranča izpustil 7–8 konjev, ki so pritekli mimo mene na dvorišče, in nad pogledom sem bila več kot očarana. Sama prisotnost teh veličastnih živali je v meni nekaj prebudila in nasmešek na mojih ustnicah je ostal še dolgo po tem. Zagotovo je bil to trenutek, ki ga ne bom nikoli v življenju pozabila. Prav tako sem imela možnost skupaj z aktivno članico slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha obiskati vrtec, kjer je potekala aktivnost s pomočjo živali pri otrocih s posebnimi potrebami. Neprecenljivo je bilo videti njihove nasmeške, sproščenost in navdušenje pri interakciji s psom. Naslov diplomske naloge si nisem izbrala samo zaradi moje ljubezni in spoštovanja do živali, temveč tudi zaradi tega, ker menim, da moja naloga kot bodoče socialne delavke ni samo poznavanje predpisane zakonodaje, temveč moram biti tudi sposobna izkoristiti vse vire, ki mi jih ponuja okolje. Močan vir, ki ga lahko najdemo v okolju in ki je v naši stroki (žal) še vedno spregledan, so živali. Želim si, da bi stroka socialnega dela dala več pomena človeškoživalski navezi in vpeljavi živali v prakso socialnega dela. Moj cilj pri pisanju diplomske naloge ni bil, da bi terapijo in aktivnost s pomočjo živali prikazala kot »čudežno stvar«, temveč kot eno izmed komplementarnih oblik pomoči, ki bi jo lahko socialni delavci uporabljali v kombinaciji z drugimi socialnodelovnimi koncepti.

Za pomoč pri pisanju diplomske naloge, tj. strokovno usmerjanje, svetovanje in potrpežljivost, se zahvaljujem mentorju dr. Miloslavu Poštraku. Zahvalila bi se tudi vsem intervjuvancem, ki so si zame vzeli čas. Posebej pa bi se rada zahvalila svojim staršem, sestri in najbližjim prijateljem, ki so mi ves čas stali ob strani in verjeli vame.

1. TEORETIČNI UVOD 1.1. SODOBNA DOKTRINA SOCIALNEGA DELA V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja, je prišlo do paradigmatskih premikov v humanističnih vedah, ki so prispevali k temu, da se je doktrina socialnega dela dorekla. M. Poštrak (2011: 206) poudarja, da sodobne paradigmatske spremembe niso homogene ter da lahko znotraj raznolikega dogajanja identificiramo dve paradigmi, in sicer: fenomenološko s konstruktivizmom, ki je v ozadju socialno– konstuktivističnega modela socialnega dela, in sistemsko s sistemsko teorijo, ki je v ozadju sistemsko-ekološkega modela socialnega dela. Čačinovič Vogrinčič (1998: 226) pravi: »Sistemski koncepti so prinesli v socialno delo socialni kontekst.« V nadaljevanju Poštrak dodaja, da elementi obeh paradigem sestavljajo tisto, kar pojmujemo kot sodobno doktrino socialnega dela. O'Hanlon predstavi zgodovino konceptov pomoči in nastanek postmoderne paradigme. Čačinovič Vogrinčič (1998: 225) poudari, da O'Hanlon sicer govori o psihoterapiji, vendar da lahko njegove spremembe veljajo tudi za razvoj konceptov pomoči v socialnem delu. O'Hanlon (1993: 3) pravi: »Prvi val v psihoterapiji je temeljil na patologiji. Drugi val je bil usmerjen na problem in na reševanje problema. Tretji val se je usmeril v rešitve in iskanje rešitev. Četrti val prihaja, vendar nihče še nima imena zanj.« (V Čačinovič Vogrinčič 1998: 225). Dalje Čačinovič Vogrinčič (2002: 93) navaja, da četrti val določa postmodernizem, ki postavlja v ospredje vprašanje odnosa med udeleženimi v terapiji in svetovanju, na novo opredeljuje procese razgovora, sporazumevanja in dogovora. Socialno delo se torej definira kot raziskovanje in soustvarjanje zgodb, ki temeljijo na razumevanju, sporazumevanju, dogovoru in spoštovanju. Uporabnik je »ekspert iz izkušenj«. Za socialno delo četrti val pomeni ravnanje po etiki udeleženosti, kot jo pojmuje Lynn Hoffman, in ravnanje iz perspektive moči po konceptu D. Saleebeya, ki sta pomembna elementa koncepta delovnega odnosa v socialnem delu. Dennis Saleebey (1997: 3) pravi: »Praksa, ki temelji na perspektivi moči, pomeni, da bo vse, kar delaš kot socialni delavec, nekako utemeljeno s tem, da pomagaš odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti klientovo moč in vire, ko mu pomagaš, da doseže svoje cilje, uresniči svoje sanje in razbije okove oviranosti in nesreč.« (Čačinovič Vogrinčič 2002: 94).

V preteklosti so se razvili različni modeli socialnega dela, ki so se med seboj razlikovali glede na posvečanje pozornosti posamezniku, skupini ali družbeni skupnosti kot celoti ter njihovem odnosu z okoljem. Miloševič Arnold in Poštrak (2003: 128–148) govorita o petih modelih socialnega dela, in sicer: tradicionalnem (kliničnem ali konservativnem), reformističnem, radikalnem, sistemsko-ekološkem ter socialno-konstruktivističnem modelu. Če bi se socialni delavec odločil, da v svoje delo vključi terapijo s pomočjo živali (v nadaljevanju TSŽ) ali aktivnost s pomočjo živali (v nadaljevanju ASŽ), bi lahko »črpal znanje« ne samo iz enega, temveč iz več modelov hkrati. Začetke tradicionalnega modela najdemo v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja. Cilj omenjenega modela je bil prilagajanje obstoječim družbenim razmeram, kar pomeni, da se je socialno delo ukvarjalo s psihološko pomočjo posameznikom, z odpravljanjem njihovih osebnostnih motenj z reševanjem medsebojnih konfliktov. Znotraj omenjenega modela najdem povezavo s TSŽ in z ASŽ, saj tudi z njima poskušamo uporabnikom nuditi pomoč pri odpravljanju različnih motenj in vplivati na področje socializacije tako, da se lažje vključijo v družbeno življenje (več v nadaljevanju). Zlasti pri tradicionalnem, sistemsko-ekološkem in konstruktivističnem modelu se uporablja metoda SD s posameznim primerom in metoda SD s skupino, ki sta prav tako značilni za področje TSŽ in ASŽ. Dervišbegovič (1995: 74) pravi: »Metoda socialnega dela je v svojem najširšem pomenu način, sredstvo in oblika postopanja v socialnem delu. Metoda je torej dejavnik zavestno odbranih, strokovno in znanstveno izdelanih postopkov v dobro organiziranem socialnem delu.« (V Arnold Miloševič, Poštrak 2003: 100). Mary Richmond (1922) je metodo SD s posameznim primerom definirala kot procese, ki razvijajo osebnost v smeri prilagajanja, z zavestnim vplivom posameznika na posameznika, med ljudmi in njihovim socialnim okoljem (prav tam: 104). Tukaj bi izpostavila, da je Mary Richmond sicer govorila o metodi dela s posameznikom in ne o metodi dela s posameznim primerom – ta izraz je poskus naše poslovenitve besede »case work«. Gre za delo na primeru, ki poseduje spoznanje, da subjekt ni izolirana entiteta. Zna se zgoditi, da je nek človek sam na svetu, da nima prijateljev itd., vendar kljub temu je ta človek odraščal v neki družini, nekem okolju in med posamezniki – zato raje uporabljamo izraz »posamezni primer«. Tudi če delamo z eno osebo, po navadi v proces soustvarjanja pomoči vključimo tudi družino, prijatelje (npr. SD z družino se šteje za delo s posameznim primerom). Naj še omenim, da so o metodi dela s posameznim primerom začeli govoriti predvsem tisti socialni delavci, ki so

izhajali iz sistemske teorije (npr.: Stritih, Šugman Bohinc, Čačinovič Vogrinčič). Kot enega izmed temeljnih ciljev metode socialnega dela s posameznim primerom Briar (1971: 1237) navaja »vodenje, usmerjanje (prevzgoja) teh ljudi za uspešno socialno funkcioniranje« (prav tam). Terapija s pomočjo živali temelji na metodi dela s posameznim primerom. Na primer: če delamo z uporabnikom, pri katerem želimo spremeniti neustrezno vedenje, mu lahko v sklopu izvirnega delovnega projekta pomoči, ki socialnemu delavcu služi kot dopolnilo delovnega odnosa, ponudimo in na njegovo željo tudi vključimo terapijo s pomočjo živali, za katero je značilno, kot sem že omenila, da poteka na individualni ravni. Kadar pa sodelujemo s skupino uporabnikov in v svoje delo vključimo delo z živalmi, ne govorimo več o terapiji s pomočjo živali, temveč o aktivnosti s pomočjo živali, za katero je značilno, da je lahko vključenih več uporabnikov. »Socialno delo s skupino je k cilju naravnano delo z malimi skupinami, s katerimi se zadovoljujejo socialne in emocionalne potrebe in opravljajo konkretne naloge. To delo je usmerjeno tako k posameznim članom skupine kakor tudi v skupino kot celoto.« (Toseland, Rivas 1984, cit. po Skidmore et al., 1991: 77, v Miloševič Arnold, Poštrak 2003: 106). Naj se znova vrnem k modelom socialnega dela, ki so se oblikovali v preteklosti. Poštrak (2003: 28) pravi: »Reformistični (pojavil se je vzporedno s tradicionalnim modelom v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja) in radikalni model (razmahnil se je predvsem v šestdesetih letih dvajsetega stoletja) se naslanjata na predpostavko, da je stiska, težava ali problem posameznika ali določene družbene skupine tako rekoč simptom neustrezne, nepravične ali kako drugače ogrožajoče družbe ali okolja.« Če slednja modela upoštevamo v sklopu TSŽ in ASŽ, pomeni, da bi težave, reakcije in neprimerno vedenje uporabnikov, ki sodelujejo pri TSŽ in ASŽ, strokovnjaki doživljali kot opozorilo, s katerim uporabniki poskušajo sporočiti, da se v njihovem okolju dogaja nekaj neprimernega (npr.: krutost nad živalmi – več v nadaljevanju). Zlasti pri sistemsko-ekološkem modelu, ki daje velik poudarek na okolje, najdem največ povezav s TSŽ in ASŽ. Pincus in Minahan (1990: 9) pravita, da je sistemskoekološki model usmerjen na spodbujanje učinkovitih povezav in interakcij med ljudmi in njihovim okoljem. Okolje vpliva na njihovo sposobnost za uresničevanje življenjskih nalog, na odpravljanje težav in na uresničevanje njihovih aspiracij in vrednot (v Miloševič Arnold, Poštrak 2003: 137). Okolje v socialnem delu po mojem mnenju ne sme biti osredotočeno samo na prepletanje in povezovanje ljudi, temveč tudi z vsem tistim, kar najdemo v okolju (npr. živali). Strinjam se z Risley - Curtiss (2005: 44), ki pravi: »Če je praksa socialnega dela

resnično nerepresivna in ekološko usmerjena (gleda na ljudi v kontekstu z njihovim okoljem in vzajemnimi interakcijami s pomembnimi drugimi), potem je upoštevanje človeško-živalske naveze (angl.: HCAB – Human Companion Animal Bond) bistvenega pomena za socialno delo.« Tako kot v socialnem delu je tudi pri TSŽ in ASŽ zelo pomembno, kakšen odnos vzpostavimo z uporabnikom. Poštrak navaja, da so številne empirične študije, ki so raziskovale vrste svetovalnih pristopov, ugotovile, da je od različnih konceptov, pristopov bolj pomemben odnos, ki ga vzpostavimo z uporabnikom (Poštrak 2012). Čačinovič Vogrinčič (2011: 16) poudarja, da se odnos med socialnim delavcem in uporabnikom definira kot delovni odnos, ki je opora socialnemu delavcu, da začne pogovor, ki omogoča raziskovanje in sooblikovanje dobrih izidov. V nadaljevanju navaja, da je vzpostavljanje delovnega odnosa ena izmed prvih nalog socialnega delavca ter da delovni odnos uporabnike in socialne delavce opredeli kot soustvarjalce v skupnem projektu, v katerem imajo nalogo, da soustvarijo deleže v rešitvi. Delovni odnos mora biti zgrajen na medsebojnem zaupanju, za vzpostavitev zaupanja med uporabnikom in socialnim delavcem pa je pomembna vrsta in oblika komunikacije. Govorimo torej o pogovoru, ki prinaša nove premisleke, nove odločitve, alternativne rešitve in drugačno razumevanje. Čačinovič Vogrinčič (2008: 17-18) kot elemente delovnega odnosa našteje: dogovor o sodelovanju, instrumentalna definicija problema in soustvarjanje rešitev ter osebno vodenje. V praksi je potrebno, da se opremo še na štiri pomembne sodobne koncepte v socialnem delu in sicer perspektiva moči, etika udeleženosti, znanje za ravnanje ter ravnanje s sedanjostjo ali koncept so-prisotnosti. Po mojem mnenju je najbolje, da pri vzpostavljanju odnosa z uporabnikom pri TSŽ in ASŽ izhajamo iz sistemsko-ekološkega in konstruktivističnega modela, ki temeljita na soustvarjanju rešitev. Kot je značilno za sistemsko-ekološki model, tudi pri TSŽ in ASŽ strokovnjak in uporabnik sodelujeta kot partnerja. Pincus in Minahan (1990) govorita o tem, da je znotraj tega modela socialni delavec ponudnik spremembe (angl. agent of change), ki sproži načrtovano spremembo (v Miloševič Arnold, Poštrak 2003: 138–139). Na primer, če socialni delavec vidi, da razne oblike pomoči pri posamezniku niso pomagale, lahko predlaga kot eno izmed možnih oblik pomoči tudi sodelovanje z živaljo (bodisi kot TSŽ ali ASŽ), ki mora biti nekaj

skrbno načrtovanega in ne nekaj naključnega (več v nadaljevanju). Poštrak (2011: 204) pravi, da je za odnos med socialnimi delavci in uporabniki pri konstruktivističnem modelu značilno, da socialni delavci skupaj z uporabniki, z upoštevanjem njihovih zornih kotov in pogledov, analizirajo njihove življenjske položaje ter opredeljujejo težave. Na podlagi instrumentalne definicije problema oblikujejo zaželene izide in postopke za doseganje ciljev. Pri tem pa socialni delavci uporabljajo koncept osebnega vodenja, ki je oprt na etiko udeleženosti. Tudi pri TSŽ in ASŽ je izjemnega pomena, da strokovnjak v uporabniku vidi kompetentno osebo, ki ne le pove, na kakšen način konstruira svoj svet, temveč socialnemu delavcu tudi pokaže prek interakcije z živaljo, kakšne so njegove misli, čustva … (npr. odnos, ki ga uporabnik vzpostavi z živaljo). Zanimivo je omeniti tudi to, da nekateri modeli socialnega dela in TSŽ črpajo znanje iz podobnih disciplin, ki so značilne za socialno delo. Izpostavila bi tradicionalni model, sistemsko-ekološki model in konstruktivistični model, ki izhajajo iz temeljnih disciplin za socialno delo, kot so: psihologija, antropologija, sociologija, kognitivna psihologija, biologija. M. R. Banks in W. A. Banks (2005: 400) navajata, da tudi študije TSŽ, ki jih izvajajo raziskovalci z različnih področij, slonijo na disciplinah, kot so psihologija, delovna terapija in antropologija. Ker je obseg dela socialnih delavcev zelo širok, se moramo pri procesu nudenja pomoči včasih zateči tudi h komplementarnim oziroma dopolnjujočim pristopom, ki so nam lahko v pomoč pri vzpostavljanju stika z našimi uporabniki. Zaradi velike podobnosti med že uveljavljenimi komplementarnimi pristopi v socialnem delu in TSŽ ali ASŽ menim, da bi slednji lahko šteli med sodobne koncepte socialnega dela.

1.1.1. KOMPLEMENTARNI PRISTOPI

Poštrak (2007: 14) pravi, da so tako imenovani ustvarjalni pristopi, ki so komplementarni, dodatni, dopolnjujoči vidiki pristopa v socialnem delu, večkrat tudi edini možni načini za vzpostavitev komunikacije svetovalca z uporabnikom. Enako mnenje izrazi Šugman Bohinc (1994: 318), ko pravi: »Pogosto je ta jezik v danem prostoru in času edini jezik komunikacije

(tudi na ravni posameznikovega notranjega dialoga) ali pa je najprimernejši jezik za začetek komunikacije.« Ko v svoje delo vključimo komplementarne oziroma dopolnjujoče oblike pomoči (med katerimi bi lahko bila tudi TSŽ in ASŽ), sledimo temeljnemu načelu socialnega dela – samoodločitvi. Miloševič Arnold in Poštrak (2003: 95) pravita, da je samoodločanje vedno vezano na različne alternative, ki jih ima posameznik na razpolago in mu omogočajo, da izmed več načinov delovanja izbere tistega, ki je zanj najustreznejši. Omenjata tudi, da je naloga socialnega delavca spodbujanje procesa, znotraj katerega uporabnik aktivno išče rešitve za lastne probleme. Socialni delavci poznamo več različnih komplementarnih pristopov, med katerimi bi izpostavila dva, pri katerih sem našla največ povezav s TSŽ in ASŽ. Prvi je doživljajska pedagogika, ki jo Kranjčar in Miklavžin (2010: 102) definirata kot pedagoški pristop, ki zbudi v otroku oziroma mladostniku vse receptorje, ki jih terapevt oz. socialni delavec uporabi v vzgojno-izobraževalne namene, ter drugi umetnostna terapija.

1.1.1.1. DOŽIVLJAJSKA PEDAGOGIKA

»Doživljajska pedagogika pomeni celoten pedagoški pristop, ki zbudi v otroku oziroma mladostniku vse receptorje in jih uporabi v vzgojno-izobraževalne namene. Pri doživljajski pedagogiki se je uveljavil moto ›z glavo, srcem in rokami‹.« (Kranjčan, Miklavžin 2010: 113). Kot sem že omenila, menim, da lahko socialni delavec najde v okolju ogromno virov pomoči, ki jih lahko vključi v delo z uporabnikom. Doživljajska pedagogika in TSŽ ter ASŽ so si v določenih segmentih zelo podobni. Tako doživljajsko pedagogiko kot TSŽ in ASŽ štejemo med aktivnosti, ki potekajo v naravi. Res je, da TSŽ in ASŽ lahko potekata tudi v zaprtih prostorih (npr.: bolnicah, pisarni strokovnjaka …), toda v veliko primerih se TSŽ in AŽS izvajata v naravi (npr.: na rančih, kmetijah …). Drugo podobnost najdem v tem, da obe vrsti aktivnosti pozitivno vplivata na socializacijo uporabnikov. Kranjčar, Miklavžin (2010: 103) pravita, da »doživljajski projekti nudijo izredne možnosti za vzpostavitev dobrih, zaupnih odnosov, poleg tega pa ustvarjajo izjemno paleto možnosti za kvalitetno učenje novega znanja in veščin in s tem neposredno vplivajo na večjo socialno in družbeno kompetenco otrok, ki pri teh aktivnostih sodelujejo«.

1.1.1.2. UMETNOSTNA TERAPIJA IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

Če med seboj primerjamo umetnostno terapijo in TSŽ, lahko opazimo nemalo podobnosti. Obe bi lahko uvrstili med sodobne koncepte socialnega dela in bi ju lahko koristno uporabljali v kombinaciji z drugimi socialnodelovnimi koncepti. Menim, da je ena izmed pomembnih nalog socialnega delavca, da neprestano išče nove načine, kako pomagati uporabniku ter kako z njim vzpostaviti tako verbalno kot neverbalno komunikacijo. Lahko rečem, da je ena izmed najpomembnejših vrlin socialnega delavca njegova ustvarjalnost. Iskati možnosti komunikacije v vseh njenih razsežnostih, besednih in nebesednih, vsebinskih in odnosnih, simetričnih in komplementarnih, vzorčnih in nevzorčnih, zavestnih in nezavednih itn., je zahteven preizkus ne le sposobnosti, znanja in izkušenosti, temveč tudi ustvarjalnosti – občutljivosti, pronicljivosti, intuitivnosti, odprtosti, prožnosti, domišljije, izvirnosti in iznajdljivosti socialne delavke ali delavca (Šugman Bohinc 1994: 317). Eden izmed sodobnih socialnodelovnih konceptov, ki smo ga študentje Fakultete za socialno delo spoznali, je socialno kulturno delo, za katerega je značilna uporaba umetnostnih izraznih sredstev, kot so ples, igra, glasba, itd. »V tem procesu pridejo na dan številne teme, ki so zelo povezane s socialnim delom, na primer: komunikacija, doživljanje, izražanje čustev, skupinska dinamika, reflektiranje, stiske ipd.« (Kustec 2011: 27). Poštrak navaja, da je kakovost komunikacije kot pogovora prvi nujni pogoj za dogovorni odnos strokovnjaka z mladostnikom. Naslednji je jasna opredelitev njunih vlog. Obema udeležencema v odnosu mora biti jasno, kaj so njune vloge. Strokovnjak mora imeti ustrezna znanja, mladostnik pa je izvedenec za svoje življenje. Njun odnos je delovni odnos […]. Oba imata vsak svoje odgovornosti, ki izhajajo iz njunih vlog. (Poštrak 2012). Tu se lahko navežem tudi na koncepte vodenja. V nadaljevanju Poštrak (2006b) predlaga preimenovanje dosedanjih načinov vodenja: 

demokratični način vodenja v dogovorni način vodenja,



avtoritarni v ukazovalno nedogovorni način vodenja in



laissez-faire, laissez passe v neukazovalno nedogovorni način vodenja.

TSŽ in ASŽ se opirata na načela dogovornega vodenja, za katerega je značilno (Poštrak 2006a), da strokovnjak svojo avtoriteto opre na znanje in kompetence. Mladostnik pa ga na podlagi njegovih znanj, sposobnosti in kompetenc priznava za avtoriteto. Ukrepi so v okviru dogovornega pristopa naravnani drugače kot na primer pri ukazovalnem ali avtoritarnem pristopu, kjer so ukrepi mladostniku vsiljeni in s tem zanj nimajo ustreznega smisla in pomena. V okviru dogovornega pristopa so ukrepi dogovorjeni na podlagi skupnega dogovora in strinjanja o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne. Recimo, strokovnjak se pogovori z uporabnikom o pravilih, ki jih je potrebno upoštevati pri TSŽ ali ASŽ, in zakaj jih je potrebno upoštevati. Če uporabnik sam sprejme odgovornost za svoja dejanja in ravnanja, bo ukrep v primeru nespoštovanja dogovorov imel zanj drugačen pomen in smisel. V nadaljevanju Poštrak dodaja, da dogovorni pristop omogoča dvosmerno komunikacijo med mladostnikom in strokovnjakom/socialnim delavcem, v kateri si oba izmenjata osebne poglede o nekem dogodku in se tako vzajemno bogatita, pri tem pa ohranjata medsebojno različnost. Udeleženci sodelujejo, se dogovarjajo, skupaj načrtujejo. Odgovornost je obojestranska, vloge so razvidne, ukrep pa je dogovorjen. Tako kot pri uporabi umetnostnih izraznih sredstev se tudi s pomočjo TSŽ in ASŽ dotaknemo omenjenih področij, kot so: komunikacija – žival sili v komunikacijo, lažje se pogovarjajo in navezujejo kontakte, porast frekvence obiskov sorodnikov zaradi živali, možnost kontakta z živo naravo tudi za varovance, ki so priklenjeni na posteljo […]; skupinska dinamika – namesto prepira se pogovarjajo o živalih, skupna sprostitev ob opazovanju, igri in smehu, prijaznejši in bolj topel odnos do ostalih sostanovalcev in skupno delo (Marinšek, Tušak 2007: 99); izražanje čustev – prisotnost živali zmanjšuje stres pri otrocih in jim pomaga, da lažje izrazijo svoja čustva in misli. Ena izmed možnih razlag je, da žival nima predsodkov in zato otroci ne čutijo pritiska pri razkrivanju zgodb (Gee et al. 2007: 376). Navajam primer uporabe ustvarjalnih pristopov v svetovalnem delu kot obliki simbolizirane komunikacije: »Če delamo z otrokom ali mladostnikom, s katerim želimo navezati stik in pri katerem sumimo na različne zlorabe v njegovem okolju, mu lahko ponudimo papir in barvice, da nariše sebe v okolju. Uporabili smo torej t. i. ustvarjalne pristope, znane iz slikarstva. Risbe danega otroka ne bomo obravnavali z zornega kota skladnosti z estetskimi, tehničnimi ali kakršnimikoli drugimi merili slikarstva. Ne bo nas torej zanimal rezultat. Zanimal nas bo proces. Zanimalo nas bo sporočilo, zanimalo nas bo, kaj nam otrok pove o sebi in o svojem položaju skozi dano risbo.« (Poštrak 2007: 14).

Kot vidimo v zgoraj omenjenem primeru, si lahko socialni delavec pomaga tako, da ponudi otroku barvice in papir, in na tak način poskuša priti do pomembnih informacij, ki jih uporabnik morda še ni pripravljen deliti z njim. Ustvarjena risba omogoča socialnemu delavcu majhne korake, ki omogočajo, da uporabnik začne počasi razkrivati svojo zgodbo oziroma težave. Če otroku namesto barvic in papirja ponudimo TSŽ, smo lahko deležni podobnih uspehov, saj tudi TSŽ omogoča posamezniku majhne korake, ki vodijo k lažjemu razkrivanju zgodb. Cilj dela je enak, le orodje je drugo. Reichert (1994) je razvila model za skupinsko terapijo s pomočjo živali, ki je bil namenjen dekletom, ki so bila spolno zlorabljena. Dekleta so imela možnost, da razkrijejo svojo zgodbo zlorabe najprej v uho psa, in šele nato, če so bile pripravljene, so jo delile z ostalimi. Ta način je omogočal dekletom, da so začela z manjšimi, bolj obvladljivimi koraki. Izbira, da razkriješ in kako razkriješ zgodbo, povrne travmatiziranemu otroku moč in nadzor (v Lefkowitz et al. 2005: 281). Tudi Marinšek in Tušak (2007: 9) pravita, da žival predstavlja socialno podporo ter zagotavlja priložnost za zaupno komunikacijo, ki olajša pogovor o težkih temah.

1.2. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI Kljub temu, da sta izraza aktivnost s pomočjo živali – ASŽ (angl. Animal assisted activities – AAA) in terapija s pomočjo živali – TSŽ (angl. Animal assisted therapy – AAT) najbolj zaželena, pogostokrat slišimo tudi izraz »pet terapija«. Tega izraza se je potrebno v splošni rabi izogibati, saj je nenatančen in zavajajoč. Uporabljalo se ga je več desetletij nazaj in se je nanašal na učenje o živalskem vedenju. Zaželena izraza terapija s pomočjo živali in aktivnost s pomočjo živali pa napeljujeta na to, da je žival motivacijska sila, ki izboljšuje zdravljenje s pomočjo dobro izšolane osebe. (Delta Society: http://www.deltasociety.org/Page.aspx?pid=317)

1.2.1.

RAZVOJ TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI

Nevidna vrv med človekom in živaljo je bila vzpostavljena že v samem začetku in skozi leta se je samo še bolj krepila. »V severnem Izraelu so namreč našli 12.000 let star paleolitski grob s človeškim in pasjim okostjem. Okostji sta bili tesno skupaj in človekova roka je bila položena tako, da je objemala psa. Način pokopa jasno kaže na prijateljsko vez med človekom in psom, mogoče celo na nerazdružljivo navezanost.« (Marinšek, Tušak 2007: 7). Znanstvene raziskave na področju TSŽ niso bile dokumentirane do leta 1960, kar pa še ne pomeni, da ljudje niso komplementarno vključevali živali v svoje terapije. Uporaba živali v terapiji je bila dokumentirana že leta 1792 v eni izmed ustanov za mentalno zdravljenje (York Retreatu v Angliji). Ko je leta 1791 v psihiatrični bolnišnici umrla Hanna Mills, ki je bila članica društva Society of Friends, so člani omenjenega društva začeli dvomiti o primernosti načinov zdravljenja, ki so se jih posluževali v psihiatričnih bolnišnicah. Zaradi omenjenega tragičnega dogodka je William Tuke svojim sodelavcem predlagal, da bi njihovo društvo Society of Friends lahko nudilo boljšo, primernejšo in bolj humano pomoč ljudem na področju mentalnega zdravja, da bi se lahko pacienti ukvarjali z vrtnarjenjem ter bili v stiku z živalmi, kot so zajci in ptiči. Tako se je rodila ustanova York Retreat (Hooker et al. 2002: 17).

Raziskave na področju terapije s pomočjo živali so se začele leta 1960 z ameriškim otroškim psihiatrom Borisom Levinsonom. Opazil je, da je prisotnost njegovega psa pozitivno vplivala tako na začetek komunikacije s klienti (otroci) kot tudi na izboljšanje odnosa, ki ga je imel z njimi. Svoje ugotovitve je dr. Levinson predstavil na Ameriškem psihološkem združenju (American Psychological Association), kjer so bili odzivi prisotnih mešani. Ne glede na kritike, ki jih je bil deležen, je vseeno nadaljeval z vključevanjem živali v terapijo in še naprej dokumentiral pozitivne učinke. Leta 1970 je s pomočjo še dveh psihiatrov razširil obseg svojega dela na mladostnike in odrasle, ki so se nahajali v psihiatrični bolnišnici. Kot uspešna pa se je terapija s pomočjo živali izkazala tudi leta 1975 pri starostnikih, ki so se nahajali v domovih za starejše (angl. nursing home) (prav tam: 19).

1.2.1.1. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

AVMA (2009) pravi, da je formalna definicija sledeča: »Terapija s pomočjo živali je ciljno usmerjena intervencija, v kateri sodeluje žival, ki ustreza specifičnim kriterijem, kot enakovreden udeleženec procesa zdravljenja.« (v King et al. 2011: 232). TSŽ je način pomožnega zdravljenja, ki je namenjen izboljšanju človekovega fizičnega, socialnega, čustvenega ali miselnega oziroma intelektualnega funkcioniranja. TSŽ se lahko izvaja v različnih okoljih in prinaša koristi posameznikom tako na individualni kot tudi na skupinski ravni (prav tam). Marinšek in Tušak (2007: 140) poudarjata, da TSŽ izvajajo strokovnjaki ter da je pri TSŽ potrebno dokumentirati celoten proces, zapisati vsako srečanje, napredek in aktivnost srečanja. Potrebno je, da se vodnik živali in terapevt ali socialni delavec dogovorita za točno določene cilje, ki morajo biti doseženi, in naredita načrt, kako te cilje tudi doseči. Pred enako nalogo se znajde socialni delavec, ko želi dopolniti delovni odnos z izvirnim delovnim projektom pomoči (v katerega lahko vključi tudi terapijo s pomočjo živali). Čačinovič Vogrinčič (2008: 22) pravi, da pri projektih, ki so usmerjeni k zaželenim razpletom, ne zapišemo le konkretnih nalog, temveč tudi vedno znova ugotovljene razlike, a tudi minimalne spremembe v procesu napredovanja k rešitvam.

Pavla Rapoša Tanjšek (bl) navaja, da je temeljni cilj socialnega dela povečati sposobnost posameznikov za obvladovanje svojega življenja na način, ki bo ustrezal tako njim samim kot drugim. To pa poskuša dosegati s pomočjo aktivnosti, ki so usmerjene na socialne odnose, na katerih temelji interakcija med človekom in njegovim okoljem. Med najpomembnejše cilje socialnega dela uvršča sledeče: 1. Pomagati ljudem, da bi dosegli boljše socialno funkcioniranje. 2. Povečati sposobnost za interakcije z drugimi. 3. Pomagati pri reševanju individualnih in osebnih problemov. Terapijo s pomočjo živali vsekakor štejemo med aktivnosti, ki so usmerjene na socialne odnose, in če primerjamo cilje socialnega dela s spodaj naštetimi cilji TSŽ, lahko vidimo, da so si v marsičem enotni. Tudi Tzachi (2006: 178) poudarja, da so cilji TSŽ zelo raznoliki in vključujejo fiziološke, terapevtske ter tudi druge oblike nudenja pomoči. Cilji TSŽ po Marinšku in Tušaku (2007: 147): 

izboljšanje socialnih spretnosti,



izboljšanje razpoloženja,



pridobitev naklonjenosti,



izboljševanje priklica in spomina,



višje samospoštovanje in samovrednotenje,



ugoden vpliv na izgube in žalovanje,



izboljšanje realne usmerjenosti,



kakovostnejše in lažje sodelovanje,



izboljšanje sposobnosti reševanja problemov,



boljša in dolgotrajnejša pozornost in koncentracija,



zmanjševanje manipulativnega vedenja,



izboljšanje izražanja občutkov,



reduciranje splošne anksioznosti,



redukcija neprimernega vedenja,



povečana sposobnost zaupanja,



naučiti se primernega kontakta, stika.

1.2.2. AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Aktivnosti, pri katerih sodelujejo živali […], dajejo možnost za motivacijske, izobraževalne, sprostitvene in terapevtske koristi, ki izboljšujejo kakovost življenja. ASŽ so postavljene v določeno okolje s posebej izučenimi strokovnjaki in tudi prostovoljci v povezavi z živalmi, ki ustrezajo določenim kriterijem. (Standards of Practice for Animal-Assisted Activities and Therapy v Marinšek, Tušak 2007: 136). Glavne značilnosti ASŽ so: 

Natančno določeni cilji zdravljenja niso načrtovani za vsak obisk posebej.



Strokovnjakom in prostovoljcem ni potrebno delati podrobnih poročil oz. zapisov.



Potek obiska je spontan in poteka tako dolgo ali tako kratko, kot je potrebno (http://www.deltasociety.org/Page.aspx?pid=319).

Primer: socialni delavec pripelje terapevtskega psa v Mladinski dom Malči Beličeve, da se otroci z njim »igrajo«. Kljub temu, da so strokovnjaki prisotni in sodelujejo pri samem obisku, ne postavijo vnaprej določenih ciljev tega obiska.

1.2.3. RAZLIKA MED TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI IN AKTIVNOSTJO S POMOČJO ŽIVALI

McCulloch (1983) pravi, da je na prvi pogled težko razlikovati TSŽ in ASŽ. Kljub temu pa obstajajo določene razlike, ki omogočajo, da lažje ločimo eno od druge. ASŽ ustreza ena ali več spodaj navedenih karakteristik, TSŽ pa mora imeti vse tri: 

TSŽ izvajajo dodatno izobraženi strokovnjaki kot del svojega poklicnega dela. Po poklicu so lahko psihologi, specialni pedagogi, učitelji, zdravniki, psihiatri, terapevti, medicinske sestre, kvalificirani specialisti za rekreacijo, socialni delavci, logopedi. Žival lahko dresira strokovnjak ali prostovoljec, ki deluje po navodilih strokovnjaka. Da govorimo o TSŽ, mora strokovnjak uporabiti žival v okviru svojega poklica.



TSŽ je ciljno usmerjena. V mislih imamo določen cilj, ki ga želimo uresničiti, kot na primer izboljšanje socialnih veščin, stopnje gibljivosti, verbalne sposobnosti, zmožnosti koncentracije. Vsak obisk lahko vpliva na enega ali več od teh ciljev. Če ciljev ne določimo vnaprej, potem ne govorimo o TSŽ, temveč o ASŽ.



Pri TSŽ se dokumentira celoten proces.

(V Marinšek, Tušak 2007: 141).

1.2.4. PREDNOSTI TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI Nemalo avtorjev omenja prednosti, ki se pojavljajo z uporabo TSŽ in ASŽ in ki omogočajo koristi tako odraslim kot tudi otrokom. Te prednosti lahko izkoristi tudi socialni delavec pri svojem delu z uporabnikom. Prednosti se kažejo na številnih področjih (po Delta Sociaty in Marinšek Tušek 2007). 

EMPATIJA

Ogromno je napisanega o tem, da morajo imeti strokovnjaki, ki delajo z ljudmi, razvito določeno stopnjo empatije (angl. empathy). »V vseh poklicih, kjer je osnovna narava dela usmerjena predvsem v delo z ljudmi, so poleg znanja in izrazite motivacije potrebne še določene osebnostne lastnosti, brez katerih pri takšnem delu ne moremo biti uspešni. Ena izmed teh lastnost je empatija.« (Škerbinek 1991: 51). Vendar, kaj se zgodi, ko se strokovnjak znajde pred nalogo, ko mora pomagati svojim uporabnikom razviti občutek za empatijo. Jesper Juul govori o tem, da vedenje pri nekaterih otrocih (pri treh, štirih letih starosti) kaže, da je njihova notranja zmožnost za empatijo nerazvita, morda celo uničena. Ne opazijo, kdaj so drugi prizadeti, in noben moralni nauk jim ne pride do živega. V nadaljevanju navaja, da do tega pojava prihaja predvsem v družinah, kjer otroci trpijo zaradi fizičnega in psihičnega nasilja ali spolne zlorabe. Ker so njihove meje nenehno pod udarom, postajajo slepi za druge (Inštitut za sodobno družino Manami: http://www.familylab.si/show_article.asp?AjrDcmntId=652).

James (1989) pravi: »Socialni delavci lahko uporabijo živali, da naučijo otroke empatije, naklonjenosti, odgovornosti in samospoštovanja.« (v Reichert 1998: 177). »Poleg izgradnje samospoštovanja je sposobnost empatije pomemben del socialnoemocionalnega razvoja. Od živali, ki je popolnoma odvisna od lastnika, se otrok nauči razumeti čustva in potrebe, kar mu pomaga, da se lažje vživi tudi v drugega človeka.« (Marinšek, Tušak 2007: 19). Tudi socialna delavka, s katero sem imela intervju, je izpostavila, da ji je s pomočjo psa uspelo pri uporabnici vzbuditi empatijo. Povedala mi je: »Pogovarjali sva se o tem, kako so se drugi počutili, ko je zbežala od doma – in o tem, kako bi se ona sedaj počutila, če bi kuža zbežal od nje. Na tak način sem pri njej želela vzbuditi empatijo, da bi razumela, kako se mi počutimo, ko ona pobegne. Posledično je določene stvari lažje razumela in manjkrat naredila kakšno stvar, kot bi jo sicer lahko.« 

PREUSMERJANJE POZORNOSTI NAVZVEN – posameznike pripravimo do tega, da se izrazijo, »gredo ven iz sebe«.

Ljudem, ki trpijo za katerokoli mentalno boleznijo ali pa imajo nizko samopodobo, živali pomagajo, da se osredotočijo na okolico. Taki ljudje neradi govorijo o sebi in svojih težavah z drugimi ljudmi, pogovarjajo pa se z živaljo, lahko se pogovarjajo z ljudmi o živalih. 

NEGOVANJE – pomoč pri rasti in razvoju drugega živega bitja.

Za vsakega posameznika je izrednega pomena, da se nauči, da mora skrbeti za rast in razvoj drugega živega bitja. Ta skrb za drugega ni prirojena, ampak je človekova priučena lastnost. Veliko otrok, ki so izpostavljeni dejavnikom tveganja, se tega ne nauči po običajni poti – od svojih staršev. S tem ko otroka učimo skrbeti za žival, si pridobiva te pomembne veščine. Gledano s psihološkega stališča: s tem ko oseba nekoga neguje, se izpolnijo tudi njene lastne potrebe po »biti negovan«. 

MEDSEBOJNI ODNOS – občutek povezanosti in vzajemnega zaupanja.

Kot smo že prej omenili, je vzpostavitev kakovostnega (delovnega) odnosa v procesu soustvarjanja rešitev izjemno pomembna. S pomočjo živali lahko vzpostavimo varno komunikacijo med pacientom in terapevtom ali med uporabnikom in socialnim delavcem. V raznih ustanovah, kjer delajo strokovnjaki z ljudmi, prisotnost živali ustvarja čustveno varno ozračje in pomaga rušiti odpor otroka v odnosu do terapevta ali socialnega delavca. »Če ima

terapevt ali socialni delavec v svoji ordinaciji žival, potem ne more biti slab.« Čustven odnos se od živali prenese na terapevta ali socialnega delavca. Tu je potrebno opozoriti, da mora terapevt ali socialni delavec seveda poznati otrokov odnos do živali, kajti zelo hitro se lahko zgodi, da bo otrok, ki se določene živali boji ali je ne mara, tak odnos prenesel tudi z živali na terapevta ali socialnega delavca. Tudi socialna delavka, s katero sem imela intervju, je poudarila, da ji njena psička pomaga pri vzpostavljanju začetne komunikacije z uporabniki. »Dostikrat se posamezniki ustrašijo, ko slišijo besedo ›socialna delavka‹. Takoj začnejo razmišljati o tem, kaj jim bom vzela, prepovedala in kako jih bom kaznovala. Ko uporabniki vidijo, da imam psa, me že zaradi tega dojemajo bolj pozitivno. Moram reči, da je pri vzpostavljanju delovnega odnosa bila vključitev moje psičke ključnega pomena.« 

BREZPOGOJNO SPREJEMANJE

Živali sprejemajo človeka brezpogojno. Ne poznajo nobenih predsodkov. Ne zanima jih, kako je človek videti, ali ima obe roki ali samo eno, ali vidi ali je slep, še manj jih zanimajo vrednostno opredeljene kategorije. Vseeno jim je, ali je bel ali črn, velik ali majhen, zasvojen ali ne, ali je kršil pravila ali jih ni. Njihovo sprejemanje je brez obsojanja in ni obremenjeno s psihološkimi igricami, ki jih po navadi igrajo ljudje. Tudi Elisabeth Reichert (1998: 177) pravi, da zaradi tega, ker žival nima predsodkov, lahko pri posameznikih poveča občutek samozavesti ter spodbuja izražanje čustev.

1.2.5. SLABOSTI TERAPIJE S POMOČJO ŽIVALI Pomembno je poudariti, da kljub ugodnim učinkom, ki se pojavljajo pri posluževanju TSŽ in ASŽ, nista primerni za vsako situacijo. Naštete smernice lahko socialnemu delavcu pomagajo prepoznati situacije, v katerih TSŽ in ASŽ nista primerni. Do nezaželenih učinkov lahko pride tako pri udeležencih programa, osebju ali živalih. Marinšek in Tušak (2007: 42–43) Slabosti za udeležence programa se pojavijo, kadar živali povzročajo rivalstvo in tekmovalnost v skupini, če TSŽ ni dobro nadzorovana ali če za delo izberemo napačno žival, ker lahko pride do določenih poškodb. Pri uporabnikih z možganskimi poškodbami ali pri uporabnikih z duševnimi primanjkljaji moramo biti dodatno pozorni, saj lahko izzovejo žival, ne da bi se tega zavedali. Ker imajo pogosto takšni

uporabniki tudi nerealna pričakovanja, lahko dobijo občutek, da jih je žival zavrnila, kar lahko negativno vpliva na stopnjo njihovega zaupanja. Kljub strogim pravilom, ki veljajo pri TSŽ, se ljudje lahko nalezejo bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi (zoonoze). Nekdo se lahko določenih živali boji. Socialni delavci pri procesu nudenja pomoči sodelujemo z uporabniki, različnih etničnih skupin, zato je pomembno, da ne prezremo različne kulturne in verske pripadnosti posameznikov (npr.: pes je v muslimanskem svetu izrazito nečista žival in se jih, razen lovskih hrtov, ljudje izogibajo). Slabosti za osebje se pojavljajo takrat, kadar niso udeleženi pri načrtovanju poteka ASŽ ali TSŽ. Nekateri imajo prisotnost živali v ustanovah za nekaj popolnoma neprimernega, hkrati pa je lahko kdo izmed osebja alergičen na živali. Zelo pomembno je vedeti, da moramo skrbeti za dobrobit živali, ki sodelujejo pri TSŽ. Za žival TSŽ ni primerna takrat, kadar lahko pride do poškodb zaradi grobega ravnanja, ali pa takrat, ko se živali med seboj ne razumejo, kadar osnovno dobro počutje živali ne more biti zagotovljeno (vključuje veterinarsko oskrbo, dostop do vode ali površin za prosto gibanje) ter kadar žival ne uživa v obiskih. Tudi sama sem strokovnjake spraševala o tem, kako je poskrbljeno za dobrobit živali, in bila sem zelo pozitivno presenečena, saj so vsi dajali velik poudarek počutju živali. V domu starejših občanov so na vprašanje, kako je poskrbljeno za dobrobit živali, odgovorili: »V primeru, da vidimo, da je žival utrujena ali da ne bo zmogla izvajanja načrtovane terapije, ji omogočimo počitek in terapijo ustrezno prilagodimo. Skrbimo, da ima pes dostop do vode in prostora za gibanje.«

1.2.6. IZBOR PRAVE ŽIVALI

Marinšek in Tušak (2007: 105) poudarjata, da je pri izboru živali potrebno upoštevati številne dejavnike, okoliščine ter namen, ki ga z izbrano živaljo želimo doseči. Pri izboru pravilne živali moramo po eni strani zelo dobro poznati posamezne vrste živali, njihove fizične in duševne značilnosti, po drugi strani pa moramo dobro poznati tudi osebnost posameznikov, ki bodo z izbrano živaljo prihajali v stik. Dodajata, da se moramo zavedati, da tudi pri živalih govorimo o karakternih značilnostih. Enako mnenje izrazi George (1988), ko pravi: »Karakter živali, ki sodeluje pri terapiji, je izjemno pomemben.« (V Reichert 1998: 179). Gonski (1985) dodaja, da ne glede na vrsto živali, ki je vključena v terapijo, mora imeti žival dober karakter in delati dobro tudi s tistimi otroki, ki znajo biti fizično grobi. Nemški ovčarji,

katerih trening je enostaven ter so lojalni, inteligentni in zaščitniški, so idealni za delo z otroki, ki so doživeli pomanjkanje ljubezni, imajo nizko samozavest in občutke obupa (prav tam) Reichert (1998: 179) v nadaljevanju dodaja, da je TSŽ sicer koristna za veliko otrok, vendar da v tovrstno terapijo ne bi smeli biti vključeni tisti otroci, ki so bili v preteklosti nasilni do živali ali ostalih otrok.

1.3. POMEMBNOST ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE 1.3.1.

VPLIV ŽIVALI V ŽIVLJENJU POSAMEZNIKA

Vsak, ki je v tesnem stiku s psom, mačko ali konjem, ve, da so živali za človeka preprosto zdravilne. So namreč zvesti prijatelji in človeku podarjajo neomejeno naklonjenost in ljubezen. Poleg tega lahko zaznajo, kako se človek počuti; pes ga lahko potolaži, ko je žalosten, mačka pa mu leže na boleči trebuh. Opazovanje prostoživečih živali – srne na travniku ali ptice v vrtu – daje občutek miru, morda celo enotnosti vsega živečega. […] Pozitivne učinke živali na telesno in duševno zdravje človeka potrjujejo številne raziskave. V eni od raziskav univerze v Zürichu so znanstveniki zapisali: »Tako zdravi ljudje kot tudi bolniki

imajo

koristi

raznolikega

odnosa

med

živaljo

človekom.«

(http://www.ekomagazin.si/Zdravje/Zdravje/Fascinantni-izsledki-raziskav-Zivali-zdravilnovplivajo-na-cloveka.html). O pomembnosti človeško-živalske naveze, ki je koristna za otroke, odrasle in starostnike, piše čedalje več raziskav. »Domače živali lahko pomagajo tako otrokom kot odraslim pri občutku varnosti in brezpogojne ljubezni (Risley Curtis et al. 2010: 38), Melson (2001), prispevajo k otrokovemu kognitivnemu in jezikovnemu razvoju (prav tam), Raina et al. (1999), prispevajo tudi k zmožnosti starejših oseb pri opravljanju dnevnih aktivnosti.«(prav tam). Olds et al. (1994) pravijo, da je splošno sprejeto, da otroci potrebujejo fizične aktivnosti kot del njihovega zdravega razvoja in da je gibanje bistveno za normalen razvoj mnogih kognitivnih funkcij, kot so jezik, čustva in dojemanje, ter drugih intelektualnih sposobnosti (v Gee et al. 2007: 375). Tudi Marinšek in Tušak (2007: 39) pravita, da je igra z živaljo zelo spodbudna za otrokov besedni razvoj. Žival ugodno vpliva na razvoj govora pri otroku s tem, ko sprejema njegovo blebetanje, s svojim vedenjem in skupno igro pa izvablja iz otroka tudi besedna sporočila. Poest et al. (1990) izpostavijo, da je razvoj motorike še posebej pomemben, ker sposobnost gibanja vpliva na otroka ne le fizično, temveč tudi intelektualno, čustveno in socialno (v Gee et al. 2007: 375). Tudi Bunker (1991) meni, da otroci, ki imajo pozitivne izkušnje na področju motorike, razvijejo večjo stopnjo zaupanja vase in samozavesti (prav tam).

1.3.2. POMEMBNOST ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE ZA SOCIALNO DELO

Risley Curtiss (2010: 38–39) pravi, da če pregledamo literaturo, izkušnje in prakso socialnega dela, lahko vidimo, da domače živali niso nekaj, kar bi v uporabnikovem življenjskem okolju poimenovali kot »pomembni drugi«. Dokazi, ki nakazujejo na že omenjeno močno povezavo med človekom in živaljo, kot tudi dejstvo, da večina ljudi domače živali smatra kot člane družine, podpirajo predpostavko, da bi morali biti strokovnjaki socialnega dela bolj informirani in usposobljeni na področju vključevanja hišnih živali v prakso socialnega dela. Risley - Curtiss (2004) je v svoji raziskavi ugotovila, da je le 7 od 230 šol za socialno delo, ki so odgovarjale na anketo, v svoje programe vključevalo temo o človeško-živalski navezi (angl.: Human Companion Animal Bond) – z največ poudarka ravno na TSŽ (prav tam). Tudi Ascione (2005) poudarja, da so razvojna psihologija in ostale njej podobne discipline, med katere sodi tudi socialno delo, popolnoma prezrle pozitivno vlogo, ki jo lahko imajo hišne in druge živali v življenju otrok (prav tam). Velika verjetnost obstaja, da se bodo socialni delavci pri svojem delu srečevali s posamezniki ali družinami, ki imajo domače živali, in ravno zato je vključitev terapevtskih živali tako v prakso kot raziskave lahko nekakšen naravni podaljšek socialnega dela z ljudmi – njihovimi izzivi, obvladovanimi mehanizmi (angl. coping mechanisms) in faktorji prožnosti (prav tam). V nadaljevanju Robin et al. (1984) trdijo, da bi bilo potrebno domače živali vključiti v raziskave, izobraževanje in prakso socialnega dela zaradi njihove povezanosti s človekom. Ta povezava se pokaže na tri načine, ki so bistveni za socialno delo: 

Ljudje smatrajo domače živali kot družinske člane in so torej del družinskega sistema.



Krutost nad živalmi, ki jo izvajajo otroci ali odrasli, se šteje za deviantno obnašanje, ki je pogosto povezano z disfunkcionalnim družinskim življenjem (na primer nasilje med ženskami in otroki).



Domače živali imajo lahko terapevtski vpliv na delovanje ljudi vseh starosti.



(Prav tam: 39).



LJUDJE SMATRAJO DOMAČE ŽIVALI KOT DRUŽINSKE ČLANE IN SO TOREJ DEL DRUŽINSKEGA SISTEMA

Večina ljudi svoje domače živali doživlja kot družinske člane. Cain (1983) pravi, da domače živali pogosto predstavljajo »lepilo« v družini – s tem ko zbližujejo člane družine in povečujejo družinsko kohezijo. Cain je ugotovil, da je večina sodelujočih v raziskavi verjela, da jih domače živali razumejo, ko govorijo z njimi ali ko jim kaj zaupajo, ter da so občutljive na njihovo razpoloženje (v Walsh 2009: 483–484). Risley - Curtiss et al. (2006) v raziskavi ugotavljajo, da se je kar 87 % udeleženih strinjalo s trditvijo, da je domača žival družinski član (v Risley - Curtiss 2010: 39). Melson (2001) pravi: »To, da posamezniki doživljajo svoje živali kot družinske člane, pomeni, da so le-te eden od podsistemov znotraj kompleksnega družinskega sistema.« (Prav tam). Catanzaro (1984) je v študiji, v kateri je sodelovalo 896 vojaških družin, ugotovil, da igrajo domače živali zelo pomembno vlogo v času začasne odsotnosti zakonca ali otroka, otroštva in adolescence, osamljenosti in depresije, v krizah, ki prihajajo zaradi bolezni ali smrti družinskih članov in celo premestitve ali brezposelnosti. Domače živali lahko delujejo kot stabilizatorji v takšnih situacijah, ker ponujajo ljubezen, naklonjenost in brezpogojno sprejemanje (prav tam). Veliko je napisanega tudi o tem, kako nekatere domače živali žrtvujejo svoje življenje za člane družine. Levinson (1997: 122) pravi, da pogosto spregledamo dejstvo, da domače živali niso pomembne samo za otroke, temveč za vsakega člana v družini (prav tam). Albert in Anderson (1997) sta ugotovila, da je veliko žensk v njuni raziskavi govorilo o tem, kako njihova domača žival zvišuje družinsko moralo (prav tam).



KRUTOST NAD ŽIVALMI, KI JO IZVAJAJO OTROCI ALI ODRASLI, SE ŠTEJE ZA DEVIANTNO OBNAŠANJE, KI JE POGOSTO POVEZANO Z DISFUNKCIONALNIM DRUŽINSKIM ŽIVLJENJEM

Merz - Perez in Heide (2004) pravita, da se krutost nad živalmi, ki jo lahko izvajajo otroci ali odrasli, šteje za zelo resno in zaskrbljujoče obnašanje. Pri otrocih je krutost nad živalmi lahko znak zgodnje manifestacije, ki je povezana z nizko stopnjo empatije in brezčutnim neupoštevanjem in pri kateri se kaže potreba po intervenciji.

V nadaljevanju menita, da je krutost nad domačimi živalmi kot tudi ostalimi živalmi lahko pokazatelj, da je posameznik sam žrtev nasilja. Ogromno raziskav kaže na korelacijo med krutostjo nad živalmi, nesocialnim vedenjem in zatiranjem (prav tam: 39–40). Tudi Poštrak (2006a: 3) pravi, da moramo kakršnokoli obliko nasilja obravnavati kot simbolizirano sporočilo mladostnika, s katerim nam poskuša povedati, da se v njegovem življenju dogaja nekaj zanj ogrožajočega, neprijetnega. Nekaj, na kar se je odzval z določenim ravnanjem, ki ga opredeljujemo kot nasilno do njega ali do drugih. Ascione (1997) pravi, da so domače živali pogosto žrtve človeške krutosti in da obstaja čedalje več dokazov, ki potrjujejo povezavo med krutostjo nad živalmi in trpinčenjem otrok, nasiljem v družini ter povečano stopnjo kriminalitete. Rezultati raziskave, ki jo je naredil, so pokazali, da je 61,5 % zlorabljenih žensk priznalo, da so bili njihovi otroci priča krutemu ravnanju nad domačimi ljubljenčki. Več kot 13 % otrok, ki so bili priča krutosti nad živaljo, je poročalo, da so tudi sami poškodovali domačega ljubljenčka bodisi s tepežem, metanjem ali s hojo po njem (v Risley - Curtiss 2010: 40). Dalje Ascione (2005) navaja, da raziskave podpirajo povezavo med zlorabo živali, otrok in starejših. Na primer, pri otrocih, ki so doživeli spolno ali fizično zlorabo, obstaja večja verjetnost, da bodo izvajali nasilje/krutost nad živalmi, kot pri nezlorabljenih otrocih (prav tam). Društvo za preprečevanje mučenja živali Ontario SPCA (angl.: Ontario Society for the Prevention of Cruelty to Animals) našteva nekaj znakov, ki nakazujejo na prisotnost krutosti nad živalmi. V nadaljevanju je naštetih nekaj primerov, ki lahko pomagajo socialnemu delavcu prepoznati nasilje nad živalmi: 

rane na telesu;



zaplate izpuljenih dlak;



izjemno suhe, sestradane živali;



šepanje živali;



lastnik brca, tepe ali fizično zlorablja žival;



žival postane ob prisotnosti lastnika preplašena ali agresivna;



prekomerno praskanje po glavi, tresenje glave;



da se žival nahaja v umazanih pogojih, vključno da je prisiljena stati v svojem urinu in iztrebkih;



kronična driska ali bruhanje.

(http://ontariospca.ca/what-we-do/investigations/animal-cruelty-resources/what-is-animalcruelty.html)



DOMAČE ŽIVALI LAHKO IMAJO TERAPEVTSKI VPLIV NA LJUDI VSEH STAROSTI

Domače živali lahko prinašajo pozitivne učinke tako otrokom kot tudi starostnikom. Garnity in Stallones (1998) trdita, da lahko živali koristijo posamezniku tako na psihološki, fizični, socialni kot vedenjski ravni. Dodajata tudi, da lahko živali delujejo kot varovalni dejavniki pri ljudeh, ki se soočajo z življenjsko krizo (prav tam). Marinšek in Tušak (2007: 19) sta mnenja, da ljubeč odnos otroka do živali pomaga preseči nekatere stiske, ki jih doživi v socialni mreži. Več o terapevtskem vplivu živali na ljudi različnih starosti v nadaljevanju.

1.3.2.1. SEZNANJENOST SOCIALNIH ČLOVEŠKO-ŽIVALSKE NAVEZE

DELAVCEV

PODROČJEM

V nacionalni študiji Velike Britanije, v katero je bilo vključenih 1649 socialnih delavcev, so spraševali po znanju, ki ga imajo na področju terapije s pomočjo živali, ter integraciji področja človeško-živalske naveze v praksi socialnega dela. Z vprašanji so pridobili podatke o znanju s področja človeško-živalske naveze, o tem, kakšen dostop imajo do teh informacij, o vključevanju živali v proces pomoči, o izobraževanju in treningih, ki so jih imeli na tem področju, in demografske podatke (spol, starost ...). Rezultati študije so pokazali: 

Udeleženci v omenjeni študiji so imeli nekaj znanja tako o negativnih kot tudi pozitivnih učinkih človeško-živalske naveze.



Večina socialnih delavcev, ki so bili zajeti v študiji, ni vključevala živali v svojo prakso.



Posebej zaskrbljujoči so bili rezultati, ki so pokazali, da samo ena tretjina socialnih delavcev svoje uporabnike sprašuje o živalih in da smo 12 % celotnega vzorca (n = 1,649) sprašuje svoje uporabnike o krutosti nad živalmi.



Mnogi ne vključujejo živali v svojo prakso, ker niso imeli o tem izobraževanja oziroma ker niso usposobljeni, da bi to lahko storili.



Zelo zaskrbljujoča je bila ugotovitev, da večina socialnih delavcev, ki je vključevala živali v svojo prakso, to počne brez potrebnega usposabljanja ali izobraževanja.



Kot razlog, zakaj ne vključujejo živali v svojo prakso, so navedli pomanjkljivo izobrazbo in pomanjkanje usposabljanj o tem, katere prednosti prinaša vključevanje živali v prakso in na kakšne načine jih lahko vključijo.



Pomanjkanje razumevanja pomembnosti in koristnosti, da identificiramo krutost nad živalmi pri uporabnikih.



Pomanjkanje informacij o številu in vrstah organizacij, ki v svoje delo že vključujejo delo z živalmi. Na primer: nekateri socialni delavci so izjavili, da delajo v bolnišnicah in so zaradi tega zaskrbljeni glede primernosti (angl. liability). Kljub temu, da so te skrbi upravičene, bi bili v primeru, da bi se udeleževali izobraževanj s področja TSŽ in ASŽ, informirani o tem, da veliko bolnišnic v svoje programe že vključuje terapijo s pomočjo živali.

Wolf (2000) pravi, da pomanjkanje pripravljenosti socialnih delavcev za delo na področju človeško-živalske naveze kaže, da kljub temu, da stroka socialnega dela ceni raznolikosti, leta ostaja zgolj v okvirih dela z ljudmi in ne vključuje dela z živalmi (v Risley - Curtiss 2010: 44). Posledica neupoštevanja človeško-živalske naveze je, da našim uporabnikom ponudimo manj pomoči, kot bi jim je sicer lahko. Na primer: socialni delavci vedno pogosteje zagotavljajo tudi storitve na domu. To jim omogoča priložnost, da so vedno znova v interakciji z domačimi in drugimi živalmi na neogrožujoč način. Z ustreznim znanjem in usposabljanji so socialnim delavcem zagotovljeni pogoji, da lahko pomagajo uporabnikom izboljšati njihovo življenje tako, da nudijo pomoč tudi njihovim hišnim živalim – povežejo jih lahko z

organizacijami/društvi, ki nudijo cenejše veterinarske storitve in kjer bi lahko dobili hrano za živali, ter nenazadnje na tak način lahko prepoznajo uporabnike, ki so izvajali ali pa še vedno izvajajo nasilje nad živalmi, in jim začnejo nuditi pomoč. S tem ko bolj zgodaj prepoznamo in začnemo obravnavati nasilje nad živalmi pri posameznikih, jim lahko pomagamo, da se določenim težavam v prihodnosti izognejo (prav tam: 44). Zaradi vse več dokazov s prakse se predlaga, da bi raziskovalci socialnega dela morali biti združeni v prizadevanjih in pri ovrednotenju dejavnosti, kot sta TSŽ in ASŽ. Ugotovitev študije, da večina udeleženih socialnih delavcev ni bila deležna ne izobraževanja ne treninga s področja človeško-živalske naveze, da ni vedela, kako bi TSŽ oziroma ASŽ vpeljala v prakso, ter da bi večina rada izvedela več o tej navezi, nakazuje na potrebo po izobraževanju in usposabljanju socialnih delavcev. Informacije o človeško-živalski navezi bi bilo potrebno vključiti v učni načrt na vseh ravneh izobraževanja socialnih delavcev. Za integracijo živali je mogoče poskrbeti z minimalno truda in časa, saj je povezana z rasizmom (Risley - Curtiss et al. 2006), seksizmom in zatiranjem (Adams, Donova 1995), brezdomstvom (veliko brezdomcev ne gre v zavetišča, ker ne morejo s seboj vzeti svoje živali), ekonomijo (raziskava Risley - Curtiss et al. leta 2006 je pokazala, da je 44 % uporabnikov z nizkimi dohodki imelo hišno žival) (prav tam: 44). Omenjena študija je razkrila zaskrbljujoč podatek, da je večina socialnih delavcev, ki se je odločila, da v svojo prakso vključi TSŽ in ASŽ, to počela neprofesionalno. Strokovnjaki, ki želijo vključiti živali v prakso, bi morali s tega področja pridobiti čim več informacij s pomočjo različnih raziskav, izobraževanj in treningov. »Ugotovitve študije kažejo, da se to na področju socialnega dela še ni zgodilo, eden izmed razlogov je ravno pomanjkanje socialnodelavskega raziskovanja na področju človeško-živalske naveze.« (Risley - Curtiss 2005: 44). Tudi Reichert (1998: 179) poudarja, da lahko socialni delavec uporablja TSŽ samo pod pogojem, če razume pomen človeško-živalske naveze. Če bi kot socialni delavci želeli v svoje delo vključiti TSŽ in AŽS, bi se lahko obrnili na slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha in slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, ki organizirata izobraževanja na tem področju.

1.3.2.2. IZOBRAŽEVANJE IN NALOGE STROKOVNIH DELAVCEV PRI TERAPIJI S POMOČJO ŽIVALI

Preden terapevtski pari kot tudi strokovni delavci začnejo opravljati svoje delo, se morajo udeležiti 4-dnevne izobraževalne delavnice, ki je razdeljena na teoretični in praktični del. Po uspešno opravljeni delavnici dobijo udeleženci potrdilo o opravljenem izobraževanju. Preden lahko terapevtski pari začnejo samostojno opravljati delo, morajo opraviti 25 ur praktičnega dela v vsaj petih različnih institucijah pod vodstvom že izkušene strokovne osebe. Seveda pa je potrebno poudariti, da učenje s tem še zdaleč ni končano. Pravzaprav se je šele dobro začelo. Vsi izvajalci terapije, aktivnosti ali družabništva bodo nova znanja pridobivali ves čas svojega aktivnega delovanja v društvu, pa naj bodo to izkušnje, pridobljene med praktičnim delom, pridobljeno novo znanje na strokovnih seminarjih ali pa samoiniciativno pridobljeno znanje iz strokovne literature. Pred začetkom izvajanja terapije si mora strokovna oseba zastaviti tri vprašanje, in sicer kaj uporabnik potrebuje, koliko potrebuje ter kje potrebuje. Izvajalci terapije/aktivnosti se morajo zavedati, da je vsak posameznik oziroma uporabnik individuum zase, kar pomeni, da ima svojo specifično biološko, psihološko in socialno strukturo, ki jo moramo vsekakor upoštevati pri načrtovanju terapije. Razlike, kot so kronološka starost, genetska osnova, različna zdravstvena stanja, energetska opremljenost, spretnosti in sposobnosti, pripeljejo do različnega stila, tempa in ritma učenja, napredovanja ter interesov in motivacije, različnega emocionalnega in socialnega vedenja. Strokovni delavec mora določiti, na katerem področju razvoja potrebuje posameznik terapijo: motoričnem, spoznavnem ali psihosocialnem. Glede na izbiro področja pa določi cilje, ki jih želi doseči s pomočjo terapije. Hkrati določi vrsto srečanj, metode in oblike dela ter pripomočke, ki jih bo uporabljal pri delu. Ne glede na izbrani program morajo člani tima medsebojno sodelovati, kar pomeni, da se dogovorijo o načinu dela. V tim so vključeni strokovna oseba, vodnik psa ter uporabnik. Vsak član tima ima svojo vlogo, ki vključuje obveznosti in odgovornosti (Revija Sledi tačk pomagačk 5/12: 4–5). Timsko delo ni pomembno le v sklopu terapije in aktivnosti s pomočjo živali, temveč tudi v socialnem delu, saj se le-to ukvarja z izjemno široko paleto ljudi. »Tim je manjša skupina izkušenih ljudi, ki se medsebojno dopolnjujejo, opravljajo iste naloge na enak način in so

usmerjeni k skupnemu cilju. Za delo se vsi člani čutijo kompetentne« (Katzenbach, Smith v Miloševič Arnold 2006b:121). Miloševič Arnold (prav tam) navaja, da je pri timskem delu pomembno, da vsak član dobro obvlada svoje področje, hkrati pa se tudi zaveda, kje so meje njegove stroke, in se je pripravljen povezovati z drugimi, ki imajo drugačna znanja. V nadaljevanju dodaja, da timski način dela omogoča delitev odgovornosti, medsebojno podporo in visoko stopnjo kooperativnosti.

1.4. ŽIVALI, KI LAHKO SODELUJEJO PRI TERAPIJI IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI

1.4.1. PES

Pes je žival, ki je dokazano najprimernejša za terapijo z živalmi prav zaradi svoje navezanosti na človeka, saj nenehno išče stik z njim in način, kako bi mu ustregel. Pes že sam po sebi teži k temu, da bi bil del človekovega življenja. Za terapijo s psi pa so primerni ustrezno dresirani psi, ki so naučeni poslušanja. Pomembno je, da je pes fizično zdrav in tudi po značaju in temperamentu primeren za delo z ljudmi. Če še tako pazimo, se lahko mimogrede zgodi, da otrok stopi psu na rep. Pes, ki je primeren za terapijo, bo zacvilil, se umaknil in niti slučajno ne bo ugriznil. Prestrašen ali agresiven pes pa bi lahko ugriznil. Zato je zelo pomembno, da smo previdni tako pri izbiri psa kot pri izvajanju aktivnosti in terapije s pomočjo psa (http://www.gorenjskiglas.si/novice/plus_zdravje_&_lepota/index.php?action=clanek&id=21 291). Preverjanje oziroma testiranje psa zajema vsaj tri področja. 

Veterinarsko preverjanje

Zajema kompleten telesni pregled psa od pregleda notranjih in zunanjih do pregleda listin cepljenj. To delo opravi ustrezna veterinarska služba, in sicer v samem začetku, saj psov, ki neuspešno prestanejo veterinarski pregled, v nadaljnje preverjanje sploh ne vključujemo. 

Preizkus temperamenta

Ta preizkus zajema preverjanje plašljivosti psa in preverjanje reagiranja v novih situacijah. Moramo vedeti, da nekateri psi enostavno niso primerni za TSŽ. Njihovo neustrezno reagiranje na stres in nervozo preizkušamo v potencialno stresnih in novih situacijah. Te nove stresne situacije vključujejo ljudi, ki preglasno, sunkovito govorijo, ki se nepredvidljivo vedejo, ki kričijo, se gibljejo opotekajoče, sunkovito, ki se gibljejo na vozičkih, in seveda situacije, ko jih odpeljejo stran od lastnika oziroma vodnika.



Stopnja treniranosti

To preverjanje v različnih državah izvajajo različne institucije. […] Cilj tega preverjanja ni preverjanje osebnostnih značilnosti psa, ampak naučenih. Preizkušajo, kako psi reagirajo na bližanje prijaznega tujca, če tujcu dovolijo, da jih boža, neguje, skrbi za njih, preizkušajo tudi, če psi hodijo na ohlapnih povodcih poleg tujcev in če jim sledijo, prav tako pa je pomembno, da jih množica ljudi ne moti, da sledijo tudi drugim, ne le vodniku, in da izpolnjujejo njihove ukaze. Vsa tri področja so pri vključevanju živali v TSŽ enakovredna (Marinšek in Tušak 2007: 150).

1.4.2. MAČKE Velikokrat, ko pes ni ustrezen za posameznika, vključimo mačke. To je predvsem v primerih, ko kdo psa ne mara, je nanj alergičen ali pa se ga celo boji. Pa tudi v primerih, ko je kdo za kakšen dan odsoten, saj je mačka tu pa tam lahko tudi sama in človeka ne potrebuje. Sicer pa mačka kar naprej vzbuja pozornost in kar kliče po božanju. Torej je temeljni pogoj za vključitev mačke v TSŽ, da se pusti božati po vseh delih telesa in je pri tem sproščena in zadovoljna, kar kaže s predenjem. Mačka mora to dovoliti tudi tujcu, ne samo lastniku. Prav tako ne sme reagirati na prisotnost drugih mačk ali psov in ne na hrup, trušč ali vpitje ter nepričakovano vedenje. Ko posamezniki božajo mačko, velikokrat izboljšujejo motoriko oziroma fino motoriko. Mačke se bolj uporabljajo v ASŽ kot TSŽ (Marinšek in Tušak 2007: 150).

1.4.3. MALE ŽIVALI: MORSKI PRAŠIČKI, ZAJČKI, HRČKI

Majhni sesalci – glodavci (miške, podgane in hrčki) imajo prednost zaradi izredne živahnosti. Neprestano nekaj počnejo. Ker imajo krzno, so tudi prijetni na dotik in primerni za božanje. Oviro pri uporabi teh živalic za namene terapije in drugih aktivnosti lahko prestavljajo stanovalci, pacienti, uporabniki sami, saj nam podgane in miši največkrat spodbujajo gnus.

Zajčki in morski prašički so večji in je zato več možnosti za fizični kontakt. Na splošno so to manj aktivne in bolj mirne živali, predvsem zajčki lahko postanejo zvesti družabniki in prijatelji podobno kot psi ter mačke. Brez kakršnihkoli težav jih lahko pestujemo in božamo. Slabost bi lahko bila, da potrebujejo nekoliko več časa za socializacijo kot mačke in psi, tudi življenjska doba je v primerjavi z njimi krajša (Cusack in Smith 1984: 87–88). Slika 1: Morska prašička

Vir: Lasten vir

1.4.4. KONJI

Delo s konji ima močan vpliv na ljudi. So velike in močne živali, kar pri številnih ljudeh vzbuja (vsaj na začetku) nek prirojen strah. In izpeljati nalogo s to veličastno živaljo vpliva na samozaupanje. To tako postane trajna metafora za spopadanje s strašljivimi položaji v življenju, ki se nam zdijo »večji« od nas samih (Grobelšek, revija Zdravje 383/2012). Tako kot težave, ki jih imajo ljudje, ki pridejo na terapijo, so različne tudi vrste terapij s konji. Te tako prilagodijo posamezniku glede na njegove težave in cilje, ki jih želijo doseči. Terapevtsko jahanje poteka v okviru štirih področij: medicine, psihologije, pedagogike in konjeniškega športa. Področja terapevtskega jahanja se močno prepletajo med seboj in včasih je težko oziroma skoraj nemogoče potegniti ostro ločnico. Vseeno pa se zaradi različnih populacij, ki so vanj vključena, in tako tudi zaradi različnih ciljev, metod in potrebnega strokovnega kadra terapevtsko jahanje deli na pet vej: hipoterapijo

(fizioterapija s pomočjo konja), ergoterapijo (delovna terapija s pomočjo konja), psihoterapevtsko jahanje (psihoterapija s pomočjo konja), specialno pedagoško jahanje in voltižiranje ter parakonjeništvo (športno rekreativno jahanje in vožnja vpreg oseb s posebnimi potrebami) (http://www.cirius-kamnik.si/jahanje).

Slika 2: Razdelitev terapevtskega jahanja

Vir: http://www.cirius-kamnik.si/jahanje V nadaljevanju bom na kratko opisala specialno pedagoško jahanje, psihoterapevtsko jahanje ter hipoterapijo.



SPECIALNO PEDAGOŠKO JAHANJE

Je namenjeno krepitvi in razvoju pozitivnih lastnosti, deluje tudi kot podpora naravnemu razvoju. Ure so strukturirane in tematsko zastavljene. Posameznikom (najpogosteje otrokom in mlajšim mladostnikom) omogoča izkustveno učenje skozi igro in različne naloge. Običajno poteka v skupini. Primerno je pri obravnavi šolske, separacijske ali splošne anksioznosti, motnje pozornosti in hiperkinetične motnje, spektroavtistične motnje, funkcionalne motnje (enoreza, enkopreza), motnje v telesnem ali duševnem razvoju, vedenjske motnje, zmanjšane motivacije,

brezvoljnosti

dolgotrajnih

zdravljenj.

(Mavec,

http://www2.arnes.si/~dpsih/priloge/Katarina%20Mavec%20%20Terapevtsko%20jahanje.pdf).

 Namen

PSIHOTERAPEVTSKO JAHANJE psihoterapevtskega

jahanja

zmanjševanje

simptomov

spreminjanje

nefunkcionalnih prepričanj, vedenj ali čustev. Delo je v primerjavi s specialno pedagoškim jahanjem manj strukturirano in bolj usmerjeno na uporabnika, poteka individualno ali v malih skupinah. Pri delu se uporabljajo psihoterapevtski pristopi, uporabniki so večinoma odrasli in starejši mladostniki. Psihoterapevtsko jahanje se lahko uporablja na vseh področjih duševnega zdravja (depresije, anksiozne motnje, travme, zasvojenosti, motnje hranjenja, vedenjske motnje in težave v medsebojnih odnosih) (Grobelšek, revija Zdravje 383/2012). Mavec (bl) dodaja še motnje v zaznavanju (telesne) samopodobe, nizko samospoštovanje, bipolarno motnjo, shizofrenijo in zmanjšano motivacijo zaradi dolgoletnih zdravljenj. 

HIPOTERAPIJA

Sama beseda izhaja iz grške besede »Hippos«, ki pomeni konj. Hipoterapija je posebna oblika fizioterapije, izvajana je kot dodatna oblika, ki nadgrajuje osnovno fizioterapijo in jo predpisuje zdravnik specialist. Konj pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibanja v koraku. Dražljaji nihanja se s konjevega hrbta prenašajo na pacienta in so sorodni gibanju medenice človeka med hojo. Pri hipoterapiji sodeluje hipoterapevtski tim, v katerega poleg pacienta/uporabnika uvrščamo še fizioterapevta – hipoterapevta, vodiča konja, spremljevalca in konja. Hipoterapija traja 20–30 minut, in sicer glede na sposobnosti in koncentracijo pacienta/uporabnika

(http://www.terapevtsko-jahanje.net/vrste_terapevtskega_jahanja.html,

Terapevtsko jahanje). Marinšek in Tušak (2007: 161–168) pravita, da je hipoterapija najprimernejša za osebe s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo, hemiplegijo, ataksijo, parkinsonizmom, invalidnostjo, obolelostjo srca in ožilja zaradi pomanjkanja gibanja in za osebe z boleznimi gibalnega aparata.

1.4.5. DELFINI

Delfini so za terapijo primerni iz dveh razlogov: zaradi inteligentnosti ter zmožnosti redukcije stresa – to zmožnost ima tudi voda. […] Voda je zelo koristen medij za različna področja (izboljšuje motorične veščine, pripomore k večji fleksibilnosti v gibanju in zmanjšuje anksioznost in depresijo). Zato terapija s pomočjo delfinov pomeni svežo alternativo tradicionalnim terapijam in dokazano povečuje motivacijo, obseg pozornosti, izboljšuje grobo in fino motoriko, govor ter jezik (Nathanson et al. v Marinšek, Tušak 2007: 129). Izkazalo se je, da otroci s posebnimi potrebami postanejo bolj dovzetni in pozorni na svoje okolje med ali po terapiji z delfini. Ugotovljeno je bilo tudi, da otroci povečajo obseg ekspresivne komunikacije, kot je ohranjanje očesnega stika in izboljšanje na verbalnem področju. Avtisti med samo terapijo z delfini dovolijo večjo fizično in socialno bližino z drugimi otroki (Smith 1984; Nathanson 1989, 1998; Nathanson and Defaria 1993; Lukina 1999; Kohn and Oerter 2004 v Breitenbach 2009: 278).

1.4.6. DRUGE ŽIVALI

Tu mislimo predvsem na krave, teličke, ovce, koze, piščančke, kokoši, race in goske. Te živali so velikokrat zelo primerne za duševno manj razvite ljudi in za ljudi s čustvenimi problemi. V stiku z njimi se povečuje sposobnost komunikacije in se zvišuje samovrednotenje. Obstajajo specifični programi TSŽ za avtistične otroke na farmah. Ena najbolj znanih takšnih farm v Ameriki je Bittersweet Farma. Tam avtisti vrtnarijo, tesarijo in skrbijo za različne živali. Skrb za živali predstavlja pomembno terapevtsko komponento. Obstajajo tudi kmetije, na katere hodijo otroci z vedenjskimi, čustvenimi in učnimi težavami. Sami poročajo, da so zelo zadovoljni in srečni, ko so na farmi, in želijo na farmo vselej, ko se počutijo slabo, ko so razburjeni in jezni (Marinšek, Tušak 2007: 151).

1.5. PODROČJA TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI Področja, na katerih delujejo socialni delavci, so zelo široka in na številnih izmed njih lahko najdemo vzporednice s TSŽ in ASŽ. Spodaj navedena področja delovanja so značilna tako za socialno delo kot tudi za TSŽ in ASŽ: 

delo s starostniki,



delo z mladostniki in socialno delo v šoli,



delo z zaporniki,



delo z osebami, ki so doživele spolno zlorabo,



zasvojenost.

Pomembno se mi zdi poudariti, da delovanje socialnega delavca ne sega le na področja sociale, temveč tudi na številna druga področja. »Socialni delavci imajo na vseh področjih prakse ključno vlogo pri povezovanju ljudi z obstoječimi viri. To pomeni, da ni dovolj, če socialni delavec dobro pozna samo svoje področje dela, temveč mora imeti dovolj znanja tudi o značilnostih drugih področij, da bi lahko dal uporabnikom ustrezne informacije o vseh razpoložljivih virih.« (Morales, Sheafor 1986:120 v Miloševič Arnold, Poštrak 2003: 114). Podobno mnenje izrazi tudi Miloševič Arnold (2006: 18), ko pravi, da imajo socialni delavci ne glede na področje prakse, kjer delajo, ključno vlogo pri tem, da je ljudem omogočen dostop do različnih oblik pomoči, storitev in dajatev, ki jih ti potrebujejo. Poudari, da mora vsak socialni delavec dobro poznati ne le svoje ožje področje dela, temveč tudi bistvene značilnosti drugih področij. TSŽ in ASŽ nista področji, ki bi ju morda na prvi pogled povezali s socialnim delom, vendar ju zaradi tega ne smemo spregledati in sta eden izmed razpoložljivih virov, ki bi ga lahko uporabili pri delu z uporabniki. Pogoj, da socialni delavec ponudi uporabniku TSŽ ali ASŽ, je, kot sem že omenila pri razlagi modelov, seznanjenost s področjem psihologije odnosov med živaljo in človekom. Vključitev TSŽ v prakso socialnega dela ponuja edinstvene možnosti za povečanje motivacije pri uporabnikih, sodelovanja pri gradnji odnosov in ponovne vključitve v skupnost.

»Medsebojno učenje med uporabniki in živalmi lahko prispeva k večjemu občutku samoučinkovitosti, samokontrole kot tudi izboljšanju kakovosti potrpežljivosti, prijaznosti in empatije do živali in drugih ljudi.« (Tedeschi et al. 2005: 66).

1.5.1. DELO S STAROSTNIKI

Miloševič Arnold (2006a: 7) poudari dejstvo, da starost prinaša določene izgube na pomembnih življenjskih področjih ter da je kakovost posameznikovega življenja v starosti odvisna od tega, kako se prilagodi tem izgubam. Prav tako omenja, da so stari ljudje zaradi številnih sprememb, ki jih prinaša starost, bolj ranljivi, rizični ali izpostavljeni različnim zdravstvenim in socialnim tegobam kakor ljudje srednje generacije. Strinjam se z Miloševič Arnold (2006b: 18), ki pravi: »Poznavanje obstoječih možnosti za zagotovitev raznovrstnih oblik pomoči in posameznih storitev je še posebej pomembno pri delu s starimi ljudmi, ki so ranljiva družbena skupina in so njihove potrebe pogosto bistveno povečane. Pri tem pa je najpomembneje, da socialni delavec ne spregleda vseh obstoječih neformalnih podpornih mrež (tudi potencialnih) in te dejavno vključi v načrt pomoči starostniku.« Eden izmed virov pomoči, ki ga lahko socialni delavec izkoristi, sta vsekakor TSŽ in ASŽ. Vključitev TSŽ in ASŽ v prakso socialnega dela lahko prinese pozitivne spremembe ne samo uporabnikom, temveč tudi socialnim delavcem. Pogosti spremljevalec socialnih delavcev pri opravljanju dela v službah nudenja pomoči je sindrom izgorevanja. Nanj so predstavniki največjih slovenskih centrov za socialno delo opozorili tudi predsednika Danila Türka (http://www.up-rs.si/uprs/uprs.nsf/dokumentiweb/04AE11D26B548570C1257594004DAB97?OpenDocument). Tudi Kobolt (1993) navaja, da so visoki stopnji stresa izpostavljeni t. i. helping professions – poklici, katerih bistvena prvina dela je pomoč ljudem in delo z ljudmi v posebnih življenjskih situacijah (v Hribernik 2007: 79). »Študije v Nemčiji, Ameriki in Avstraliji so pokazale, da živali v domovih za ostarele delujejo tudi proti sindromu izgorevanja, s katerim se srečujejo tam zaposleni strokovnjaki – pomagajo zmanjševati premočne emocionalne obremenitve, ki nastajajo zaradi dolgotrajne konfrontacije z boleznimi in smrtjo ter zaradi

občutka, da niso vedno sposobni učinkovito pomagati« (Marinšek, Tušak 2007: 98). TSŽ in ASŽ bi lahko socialni delavec torej uporabil kot sredstvo za zmanjševanje »izgorevanja na delovnem mestu«. Eni izmed najpogostejših težav, s katerima se srečujejo starejši ljudje in na kateri opozarjajo številni strokovnjaki, sta osamljenost in socialna izolacija. »Veliko starejših ljudi postane depresivnih zaradi občutka žalosti ali osamljenosti v svojem življenju.« (Kawamura et al. 2007: 8). »Osamljenost je ena od tegob, ki spremlja stare ljudi.« (Marinšek, Tušak 2007: 87). Tudi Giaquinto in Valentini (2009: 598) poudarjata, da bi se v času, ko se starejši in bolni ljudje štejejo za nekoristne (in so na tak način izločeni iz družbe), moralo druženje z živalmi ne samo priporočati, temveč ga tudi spodbujati. Zaradi prednosti, ki jih navajajo številne raziskave, lahko TSŽ in ASŽ predstavljata socialnemu delavcu enega izmed načinov, kako bi lahko pomagal uporabnikom v domovih pri zmanjševanju ali celo odpravljanju občutkov osamljenosti in socialne izolacije. M. R. Banks in W. A. Banks (2002) navajata študijo, ki je preučevala vlogo TSŽ na področju zmanjševanja osamljenosti pri starejših v domovih. V raziskavi je sodelovalo 45 stanovalcev nekega doma, ki so bili razdeljeni v 3 skupine po 15 stanovalcev. Prva skupina ni bila deležna TSŽ, druga skupina je imela TSŽ enkrat tedensko, medtem ko je tretja skupina imela TSŽ kar trikrat tedensko. Udeleženci so bili ponovno testirani po študiji, kjer se je izkazalo občutno zmanjšanje občutka osamljenosti znotraj obeh skupinah, katerima je bila nudena TSŽ (v Tedeschi et al. 2005: 67). Druga raziskava, ki jo je izvedel Fraser, je pokazala, da odnos med ljudmi in živalmi spodbuja pri človeku tako fizično kot tudi čustveno dobrobit. Raziskave so prav tako pokazale, da tak odnos krepi samozavest in povzroča, da se starejši več smejijo. Mnogi raziskovalci predvidevajo, da bi imela TSŽ pozitiven vpliv na ljudi, ki trpijo zaradi simptomov Alzheimerjeve bolezni, pomagala naj bi jim (TSŽ) vzdrževati pozitivna čustva, ohranjati ponos in občutek za odgovornost, motivacijo in socializacijo (Kawamura et al. 2007: 9). Nekateri starostniki, ki se nahajajo v domovih, nimajo sorodnikov, prijateljev ali znancev, ki bi jih obiskovali, zaradi česar je bolj verjetno, da se bodo soočili s socialno izolacijo. Marinšek in Tušak (2007: 97) pravita, da živali za nekatere starostnike predstavljajo nadomestne negovalce in prijatelje, kot tudi, da žival lahko nadomešča otroke in vnuke, ki

poredko (nekateri pa sploh ne) prihajajo na obisk. Enako mnenje izrazijo Tedeschi et al. (2005: 67), ko pravijo, da imajo lahko živali pomembno vlogo kot nadomestni člani družine. Marinšek in Tušak (2007: 94) tudi pravita, da je pri starejših ljudeh lahko opaziti pozitiven čustven odziv ob srečanju z živaljo in znanih je mnogo primerov boljšega počutja, boljše volje ter pozitivnega razpoloženja pri druženju z živaljo. Jana Mali in Liljana Rihter (2005: 324) v svoji raziskavi navajata, da so v nekaterih domovih socialni delavci tisti, ki vodijo skupinske dejavnosti za stanovalce z demenco. Če je socialni delavec seznanjen s prednostmi TSŽ in ASŽ, ju lahko vključi v svoje delo in na tak način poskuša obogatiti svoje delo. Pomembno se mi zdi poudariti, da socialni delavec z vpeljevanjem TSŽ in ASŽ v svoje delo upošteva koncept krepitve moči (angl. empowerment), za katerega Miloševič Arnold (2006a: 15) pravi, da »je nedvomno koncept, ki ga pri delu s starimi ljudmi ne kaže prezreti«. »Krepitev se nanaša na participacijo uporabnikov pri storitvah in na gibanja samopomoči na splošno, v okviru katerih skupine izvajajo različne aktivnosti za izboljšanje svoje situacije, lahko v sodelovanju z obstoječimi zakonskimi uredbami ali pa neodvisno od njih« (Adams 2003: 8; po Thomas, Pierson,1995: 134–5 v Boškič 2005: 181).

1.5.1.1. STAROSTNIKI Z DEMENCO

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih funkcij. Izraz demenca izhaja seveda iz latinščine: de – upadanje + mens, mentis – razum. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnjenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja […]. Demenca je skupek različnih simptomov, ki posameznika pomembno prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja ( Grad, http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/12-o-demenci-grd.pdf). »Bolniki z demenco, ki se ukvarjajo z aktivnostmi, ki jih veselijo, bodo s tem izboljšali svoje funkcionalne sposobnosti ter ublažili depresijo. Dementnim bolnikom koristi redna telesna dejavnost, kot sta hoja in ples« (http://www.pfizer.si/pdf/demenca.pdf). TSŽ in ASŽ se po mojem mnenju vsekakor štejeta med aktivnosti, ki omogočajo posameznikom telesno dejavnost, veselje in ostale pozitivne spremembe.

Uporaba TSŽ pri dementnih ljudeh je pokazala številne izboljšave na področju socialnega vedenja, zmanjšala vznemirjenost, apatijo in ostale vrste problematičnega vedenja. V petih različnih študijah, v katerih so preučevali prosocialno obnašanje s pomočjo neposrednega opazovanja, so opazili porast različnih socialnih vedenj: nasmeh, boljšo verbalizacijo in večjo pogostost dotika med potekom TSŽ (Perkins et al. 2008:178).

1.5.2. DELO Z MLADOSTNIKI

Veliko socialnih delavcev deluje na področju mladih, ki se jim poskuša pomagati na različne načine. Ker so številne raziskave potrdile, da sta TSŽ in ASŽ učinkovita pri otrocih in mladostnikih na številnih področjih, bi lahko TSŽ in ASŽ socialnemu delavcu predstavljala enega izmed načinov pomoči. Martin in Granum (2002) sta poročala o tem, da ima TSŽ pozitivne učinke pri otrocih s progresivnimi razvojnimi motnjami (angl. Progressive Developmental Disorder) (v Gee et al. 2007: 176). Law in Scott (1995) pravita: »Avtistični otroci so pokazali veliko pozitivnih sprememb ob prisotnosti psa v razredu.« (Prav tam). Arambašič et al. (2000) so pisali o tem, da so imela dekleta iz Slavonije, ki so imela psa ali mačko za hišnega ljubljenčka, manjši posttravmatski stresni odziv na vojno, ki je bila na Hrvaškem, kot dekleta brez hišnih ljubljenčkov. Prav tako pravijo, da otroci, ki imajo hišnega ljubljenčka, lažje izrazijo svoja čustva, prej poiščejo socialno podporo in tudi hitreje rešujejo nastale probleme v primerjavi z otroki brez hišnih ljubljenčkov. Covert et al. (1985) pravijo: »Prisotnost živali lahko prispeva k zmanjšanju agresije pri otrocih in poveča samozavest.« (Prav tam). Rezultati podobnih študij kažejo, da prisotnost živali, najpogosteje psa, zmanjšuje stres pri otrocih in jim pomaga tako pri izražanju čustev kot tudi izražanju misli. Limond et al. (1997) so prepričani, da je ena izmed možnih razlag, zakaj otroci lažje izražajo svoja čustva in misli ob prisotnosti živali, ta, da je pes brez predsodkov in posledično otroci ne čutijo pritiska pri samorazkrivanju (angl. self-disclosure) (prav tam: 177). Tudi pri otrocih z Downovim sindromom, ki so bili v interakciji s psom, so opazili, da so neverbalni odzivi postajali boljši, pri verbalnih odzivih pa se je kazala večja korporativnost.

1.5.3. VKLJUČITEV TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI V ŠOLO

Magajna et al. (2008: 5) pravijo, da imajo učne težave mladih tudi v Sloveniji skrb vzbujajoče oblike in razsežnosti – strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji približno od ene četrtine do ene tretjine mladostnikov ostane brez poklica in izobrazbe ter da se zaradi nedokončanega šolanja in brezposelnosti vedno več učno neuspešnih otrok znajde na socialnem obrobju. TSŽ in ASŽ bi lahko socialni delavci ponudili tako pri splošnih kot tudi pri specifičnih učnih težavah učencev. ‒ Splošne učne težave – lahko so posledica notranjih in zunanjih dejavnikov: motnje pozornosti in hiperaktivnosti, pomanjkanja motivacije, ovir v socialno-ekonomskem prilagajanju (čustvene težave), slabše razvitih samoregulacijskih sposobnosti in tujejezičnosti. ‒ Specifične učne težave – heterogena skupina primanjkljajev, ki se kaže v zgodnjem razvoju na področju pozornosti, komunikacije, branja, socialne kompetentnosti in čustvenega dozorevanja. Kogan et al. (1999) poročajo, da je prisotnost terapevtskega psa povzročila, da je bilo pri otrocih manj vedenjskih in čustvenih težav. Tisto, kar je zanimivo pri odnosu med psi in otroki, je, da lahko prisotnost psa poleg zmanjšanja stresa prav tako vpliva na povečanje otrokove motivacije pri doseganju različnih ciljev (v Gee et al. 2010: 173–174). »Prisotnost živali v šolskem sistemu povečuje skupinsko udeležbo, inspiracijo in motivacijo pri učencih za sodelovanje pri aktivnostih, v katerih morda drugače ne bi sodelovali.« (Delta Society 1999; Hart 2000 v Tedeschi et al. 2005: 66). Gee et al. (2007: 177–178) so preverjali sposobnosti predšolskih otrok za dokončanje nalog s področja motoričnih sposobnosti v prisotnosti in odsotnosti psa. Ugotovili so, da so otroci ob prisotnosti psa naloge opravili hitreje in učinkoviteje. Avtorji so prišli do zaključka, da je pes otroke motiviral. Bili so mnenja, da prisotnost psa zagotavlja pomemben dražljaj, ki spodbuja otroke, da se osredotočijo na specifične naloge. Možno je, da prisotnost psa ne pomaga otrokom samo pri sproščanju in koncentraciji, temveč tudi pri tem, da so motivirani ter da pri opravljanju nalog delajo po svojih najboljših zmožnostih. Znotraj študije so razvili program

R. E. A. D. (Reading Education Assistance Dogs), ki je omogočil otrokom, da so brali terapevtskemu psu. Omenjeni program je dal impresivne rezultate – otroci, ki so sodelovali v programu, so napredovali za dve ali več razrednih stopenj. Rezultati so pokazali, da je ASŽ lahko koristna pri motivaciji otrok v akademskih prizadevanjih, kot je na primer branje. Poleg tega rezultati nakazujejo, da je vlogo ASŽ potrebno raziskati v širšem konceptu in da je potrebno vključiti različne akademske podvige, pri tem pa upoštevati celoten učni načrt. S tem ko vključimo TSŽ in ASŽ v delo z učenci z učnimi težavami, spoštujemo tudi temeljna načela pomoči učencem z učnimi težavami. Načelo celostnega pristopa »Šele obsežni, vsestranski načini pomoči lahko omogočijo ustvarjanje optimalnih razmer za napredovanje na poti učenja in prilagajanja.« (Magajna et al. 2008: 29). Načelo interdisciplinarnosti »Za razvijanje širše zastavljenih, vsestranskih oblik pomoči sta nujno potrebni interdisciplinarno sodelovanje in razvijanje učinkovitega sodelovanja med šolo, domom, različnimi zunanjimi ustanovami in širšim okoljem.« (Prav tam). Načelo odkrivanja in spodbujanja močnih področij »Identifikacija, ki vključuje le odkrivanje primanjkljajev (česa kdo ne zna in ne zmore), ne zadostuje za uspešno premagovaje ovir pri učenju. Prepoznati je treba tudi posameznikova močna področja (moči), zmožnosti, nadarjenost (talente) in interese.« (Prav tam: 30). TSŽ in ASŽ nam omogočata, da pomagamo uporabniku odkriti njegova močna področja – na primer: uporabnik nauči žival določenih trikov – pohvalimo ga za njegov trud, vztrajanje in uspešnost, s tem gradimo na njegovi samozavesti in izpostavljamo njegova močna področja.

1.5.3.1. TEORIJA NAVEZANOSTI PRI MLADOSTNIKIH

»Navezanost je vseživljenjski proces.« (Ainsworth 1991; Antuonucci 1976 v M. Žvelc in G. Žvelc 2006: 52). Mladostniki in ljudje v različnih obdobjih odraslosti so navezani na druge osebe. Značilnost navezanosti se sicer z razvojem spremenijo, vendar jedrne značilnosti navezanosti ostajajo relativno stabilne skozi vse življenje. Stili navezanosti, nastali v otroštvu,

ostajajo bolj ali manj enaki tudi naprej v nadaljnjem življenju (Benoti, Parker 1994; Fonagy, Steele in Steele,1991; Hazan in Shaver,1987; Mikulincer in Florian, 1999b v M. Žvelc in G. Žvelc 2006: 52). Teorija navezanosti in Bobwlbyev etološki okvir definirata vlogo navezanosti v otrokovem razvoju. Zdi se, da enkrat vzpostavljena naveza postane vir stalne moči tudi v drugih situacijah in razmerjih. V primeru da posamezniku ne uspe doseči zgodnje navezanosti, številni strokovnjaki domnevajo, da lahko pride do številnih težav. Živali (zlasti domače živali) lahko omogočajo občutke navezanosti in negovanja drugih ter v širšem vidiku nudijo povečan obseg socialne mreže in socialne interakcije. Živali lahko enakovredno izpolnijo kombinacijo čustvenih potreb, včasih nadomeščajo odsotnost človeške naveze in tudi razširijo obseg odnosov ter socialnih stikov prek druženja v težkih časih (Tedeschi et al. 2005: 65). Socialo delo, ki vključuje živali (AASW – animal assisted social work), se lahko uporablja za izboljšanje varovalnih dejavnikov in tudi za graditev odpornosti pred dejavniki tveganja, s katerimi se lahko soočajo mladi. Zgodnje varovalne dejavnike lahko najdemo v navezanosti in razvoju čustvenih navez (Bowlby 1980 v Tedeschi et al. 2005:65) . Rezultati intervjujev, ki so jih naredili s 612 mladostniki, so pokazali, da se večina počuti bolj povezana z domačo živaljo kot z drugimi člani družine. Živali jim dajo občutek, da jih ima nekdo rad, jih nikoli ne zavrnejo in posledično zmanjšajo občutek osamljenosti. V drugi študiji so rezultati pokazali, da imajo živali v času adolescence motivacijski učinek; višja stopnja samozavesti je bila zaznana pri adolescentih, ki imajo živali, kot pri adolescentih, ki je nimajo (Siegel 1995 v Tedeschi et al. 2005: 66). Rutter (1987) pravi: »Eden izmed pomembnih zaščitnih faktorjev pri mladostnikih, ki so izpostavljeni dejavnikom tveganja, je pridobitev sposobnosti, ki spodbujajo občutek lastne učinkovitosti.« (Prav tam). Tudi Marinšek in Tušak (2007: 73) govorita o tem, da je žival izredno koristna za adolescenta, saj s skrbjo zanjo prevzema odgovornost, kar pa mu daje občutek zadovoljstva in uspešnosti. Pravita, da adolescent ob svoji živali lahko čuti pripadnost in sprejemanje, kar v tem obdobju še posebej potrebuje, poleg tega pa pozitivni dražljaji, ki jih dobiva s strani živali, pomagajo pri gradnji pozitivne samopodobe.

Mirjana Ule (2008: 77) pravi, da se v obdobju adolescence zmanjšuje bližina in povečuje konfliktnost med starši in otroki. Ravno odsotnost čustvene navezanosti pri le-teh je lahko napovedovalec odklonskega vedenja v adolescenci. Marinšek in Tušak (2007: 71) pa pravita, da lahko hišni ljubljenčki pozitivno vplivajo na adolescenta ter so mu v pomoč tudi, ko gre za pomanjkanje družinskih odnosov.

1.5.4. DELO Z ZAPORNIKI

Zaporniki so znotraj zapora pogosto izpostavljeni različnim vrstam nehumanega vedenja. Tu mi pride na misel citat: »Z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic in svojega človeškega dostojanstva.« (Novak v Devetak 2008: 6). Ivan Kos, predsednik Penološkega društva, poudarja, da imajo strokovni delavci pomembno vlogo znotraj zapora. »Pomembno je, da strokovni delavci zapornikom ponudijo dejavnosti, ki so vsaj približno podobne tistim zunaj zidov: delo, socialno učenje, prostočasne dejavnosti, zdravstveno oskrbo, obravnavo osebnostnih motenj itd. Brez rednega dela si je težko zamisliti socializacijo zapornikov. Delo tukaj ni mišljeno v smislu 8-urne smiselne zapolnitve časa, pač pa pomaga zapornikom vzdrževati življenjski ritem, ohranja in razvija njihove psihofizične sposobnosti, širi njihove socialne stike in jim omogoča osebno potrjevanje.« V nadaljevanju poudarja, da če zaporniki nimajo možnosti za delo, bodo počeli kaj drugega. Torej njihova nezaposlenost pomeni varnostno tveganje in dodatno obremenitev za paznike in vzgojno osebje, zato je zaskrbljujoče, da v največjih slovenskih zaporih lahko zagotavljajo delo le še manjšini zapornikov (Kos, http://penoloskodrustvo.blog.siol.net/2009/03/02/se-orazmerah-v-zaporih/). Socialni delavec bi lahko z vključitvijo programov ASŽ in TSŽ ponudil zapornikom zgoraj omenjene dejavnosti ter na tak način poskusil v njih spodbuditi občutek lastne vrednosti, zaupanja vase in samozavesti.

1.5.4.1. PROGRAMI V ZAPORIH, KI VKLJUČUJEJO TERAPIJO ALI AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Leta 1975 je v psihiatrični bolnišnici za kazensko odgovorne (Lima State Hospital for the Criminally Insane) socialni delavec David Lee predstavil zapornikom male živali, kot so ribe, ptice in skakači, z namenom, da bi v njih izzval ljubeč odnos. Zaporniki so bili tako zelo hvaležni za novo bitje, da je Lee vzpostavil sistem nagrajevanja, kjer so zaporniki delali v smeri, da eno žival posvojijo. Sicer se zaporniki niso tako drastično spremenili, da bi jih lahko poslali nazaj v družbo, vendar se je število prepirov bistveno zmanjšalo ter tudi poskusi samomora so se popolnoma ustavili. Kljub temu, da je bila večina zapornikov v preteklosti nasilna do ljudi, jim je uspelo vzpostaviti topel odnos do domačih ljubljenčkov. Izboljšal se je tudi odnos med osebjem in zaporniki, pri katerih je bilo opaziti boljšo komunikacijo (http://en.wikipedia.org/wiki/Animal-assisted_therapy). Furst (2007: 96–107) v svojem članku omenja program Prison-based animal programs oziroma PAPs, znotraj katerega je zapornikom dana priložnost, da se družijo z živalmi. Program PAPs sicer ponuja psihosocialne in fizične koristi, ki jih povezujemo s TSŽ, vendar se od TSŽ razlikuje v določenih vidikih: žival ni primarno vpeljana za terapevtske koristi, prav tako znotraj programa ni klinične ali psihološke komponente svetovanja (iz opisa lahko vidimo, da omenjeni program sodi na področje ASŽ). Zaporniki lahko sodelujejo pri več različnih programih: najpogosteje v družbenokoristnem delu, kjer udeleženci programa trenirajo in skrbijo za pse in divje konje, ki jih ljudje na prostosti kasneje posvojijo. Drugi najpogostejši program je socializacijski model, kjer se psi naučijo osnovnih ukazov, preden jih specializirajo za stvari, kot so iskanje eksplozivov, drog ali pomoč osebam z motnjami v telesnem razvoju. Rezultati raziskav so potrdili, da so psi, ki so sodelovali v programu, zapornikom nudili čustveno podporo. Eden od zapornikov je rekel: »V zaporu imam dneve, ko sem depresiven in jezen, vendar ko vidim majhen obraz, migajoči rep in njihovo veselje, ko te vidijo, enostavno veš, da dan ne more biti slab.« Drugi je izjavil, da mu je program dal »srečo in smisel v življenju«. Zmožnost, da psi lahko do neke mere izpolnijo čustveno potrebo, je dokazala ženska, ki je poročala: »Ne razjezim se na otroke, ko mi ne pišejo dovolj; samo pogovorim se

s svojim najboljšim prijateljem tu (pes).« Eden izmed udeležencev je rekel: »Pri psu pustim ovire, ker vem, da me ne bo obsojal.« Eden izmed faktorjev, ki je znotraj zapora zelo pomemben, je socializacija med samimi zaporniki oziroma socialna klima. Hribernik (2007: 82–83) pravi, da je socialna klima pomembna, ker vpliva na delovno vzdušje. Več ko je demokratičnosti, medsebojnega zaupanja in spoštovanja, več je ustvarjalnosti tako med delavci kot obsojenci, kar zavira destruktivno vedenje. Če je socialna klima neugodna, se to odraža z večjim nadzorom, zastraševanjem in disciplinskim kaznovanjem. Strogo nadzorovanje pa zavira ugodno socialno klimo in tretmansko usmeritev zavodov. O pomembnosti dobre socialne klime v zaporih je spregovorili tudi Kos: »Osnovni dejavnik varnosti v zaporih je dobra socialna klima, k njej prispevajo vsi zaposleni in zaprti, posebej pa so zanjo odgovorni strokovni delavci, ki s svojimi metodami dela, neposredno komunikacijo, pripravo osebnih načrtov zapornikov, poznavanjem posameznikov, osebnimi odnosi in vzbujanjem zaupanja pri zapornikih rešujejo njihove stiske. Izkušeni strokovni delavci pravočasno zaznajo, kaj se dogaja

med

zaporniki,

ukrepajo,

preden

težave

preveč

razrasejo.«

(http://penoloskodrustvo.blog.siol.net/2009/03/02/se-o-razmerah-v-zaporih/). PAPs program je deloval uspešno tudi na področju socializacije zapornikov. V nadaljevanju so zapisane izjave zapornikov o tem, kako vpliva žival na njihovo socializacijo. Neka zapornica je rekla: »Skupaj skrbimo za psa.« Drugi zapornik je dejal: »Med seboj si bolj zaupamo.« Tretji: »Če bi nam odvzeli pse, ne bi bili več enaka skupnost.« Eden izmed zapornikov se je z njim strinjal in dejal: »Med seboj se ne bi toliko pogovarjali, če ne bi bilo psov.« Zaporniki so poročali tudi o tem, da je imel pes pozitiven vpliv na njihov odnos z družino: »Moja družina ima rada psa. Ko me kličejo po telefonu, me moja mama vedno vpraša zanj in ponosni so name, ko vidijo spremembe v meni.«

1.5.5. SPOLNA ZLORABA

Vključitev živali pri obravnavi spolno zlorabljenih otrok je v posameznih primerih lahko učinkovito orodje znotraj procesa soustvarjanja pomoči. Otrok lahko vidi žival kot vzornika, ogledalo ali kot učitelja. »Uporaba živali pri svetovanju je pokazala številne koristi pri otrocih, ki so bili čustveno ali fizično zlorabljeni. Vpliv živali je bil zelo pozitiven.« (Peacock, 1994; George, 1998; Levinson, 1996; Schowalter, 1983; Bruch, 1989 v Reichert 1998: 178). »Socialni delavec lahko pridobi številne informacije, ko opazuje, kako se otrok poveže z živaljo, saj to pogostokrat razkrije način, kako se otrok sooča s problemom.« (George, 1988; Bruch, 1988 v Reichert 1998:178). Levinson (1996) pravi: »Žival lahko služi kot most med otrokom in socialnim delavcem in predstavlja prehodni objekt za otroka.« (Prav tam). Z drugimi besedami, otroci lažje govorijo o svojih občutkih s pomočjo živali, kot da govorijo neposredno socialnemu delavcu. Kljub temu, da živali lahko predstavljajo pomembno vlogo pri terapiji, se mora poudariti, da je TSŽ dodatek znotraj procesa pomoči. TSŽ se mora pri obravnavi zlorabljenih otrok uporabljati skupaj z drugimi vrstami terapije, kot je na primer igralna terapija. Ko socialni delavec uporabi žival pri svetovanju, se potreba po govorjenju zmanjša. Primer: otrok se večkrat lažje izrazi prek fizične interakcije z živaljo kot z verbalno komunikacijo. Posledično pa mora bit strokovnjak bolj pozoren na otrokovo držo, ton glasu in mimiko obraza kot na dejanske izjave. Pozoren mora biti torej na interpretacijo, kaj je tisto, kar mu otrok poskuša povedati (George, 1988 v Reichert 1998: 179). Ko delamo z uporabniki, ki so doživeli spolno zlorabo, jim kot socialni delavci moramo pokazati sočutje, vendar moramo biti pozorni na to, da naš odnos ostane na profesionalni ravni. Eno izmed načel, ki ga morajo socialni delavci pri svojem delu upoštevati, je načelo interpozicije. Čačinovič Vogrinčič (2008: 50) pravi, da interpozicija pomeni vlogo, ki socialnemu delavcu omogoči spreminjanje bližine in oddaljenosti, empatijo in sočutje. Socialna delavka z empatijo in sočutjem pristopi k vsakomur – se pa tudi od vsakega oddalji k sebi, v socialnodelovno osebno vodenje. Fine (2004) pravi, da lahko živali olajšajo čustvena bremena terapevta. Ko pogovor postane zelo čustven, si lahko terapevt zaželi, da bi potolažil uporabnika na nek način, morda tako, da

ga objame ali pa da ga drži za roko. Zaradi obstoječih etičnih standardov terapevt (ali socialni delavec) morda ne bo pripravljen izraziti sočutje na tak način. Vendar pes nima takšnih skrbi in lahko poliže uporabnikovo roko ali pa mu položi glavo na koleno. Na tak način sta sočutje in tolažba uporabniku izražena fizično, ne da bi to vplivalo na terapevtove strokovne meje (v Lefkowitz et al. 2005: 281). Tudi Chandler (2005) pravi: »Ena izmed prednosti, ki jo lahko dosežemo z vključitvijo TSŽ, je ta, da zagotovimo uporabniku nadomestni terapevtski dotik.« (V Wesley et al. 2009: 138). Reichert (1998: 179–180) pravi, da prisotnost živali pri obravnavi spolno zlorabljenih otrok zahteva specifičen pristop, ki omogoča otroku, da se spozna z živaljo. Na primer: socialni delavec lahko vpraša otroka, če ima hišnega ljubljenčka, in če ga ima, nadalje vpraša, kakšen odnos ima ljubljenček s posameznimi družinskimi člani. Socialni delavec mora omogočiti otroku čas, da »postane domač« z živaljo. Otrok se mora počutiti ob prisotnosti živali prijetno, in tudi žival potrebuje čas, da sprejme otroka. Če je otrok plašen ali ga je strah, socialni delavec lahko predstavi/seznani otroka s psom tako, da govori namesto živali. Če otrok nima domačega ljubljenčka, ga lahko socialni delavec vpraša, kakšno žival bi rad imel. Prisotnost živali pri terapiji naredi zbiranje informacij o otrokovem ozadju/zgodovini bolj konkretno. Za zbiranje informacij pri malih otrocih je posreden pogovor s pomočjo živali lahko koristen pristop. Namesto da socialni delavec neposredno sprašuje otroka, lahko sprašuje s pomočjo živali. Na primer: »Buster (pes) želi vedeti, katera je tvoja najljubša igra.« ali »Buster želi vedeti, koliko si star/-a.« Začetna razprava o travmatiziranem dogodku se mora zgoditi takrat, ko otrok in socialni delavec sodelujejo v mirnem prostoru, kjer so prisotne tudi vzporedne dejavnosti, kot so risanje ali božanje in držanje živali. S sodelovanjem v tej vrsti dejavnosti lahko socialni delavec prilagodi tempo spraševanja in tako otroku omogoči lažje absorbiranje informacij. »Zaradi občutka tesnobe in napetosti, ki jo čutijo otroci pri temah, povezanih z njihovo zlorabo, je glavni poudarek na času, ki je posvečen igri in omogoča otroku, da se zamoti, če je potrebno.« (James, 1989 v Reichert 1998: 180). Če tesnoba ali napetost postaneta prevelika, se lahko otrok osredotoči na žival. »Čustva travmatiziranih otrok so lahko popolnoma otopela (angl. numbed) ali zelo okrepljena (angl. greatly intensified) – ta dva ekstrema sta pojasnjena kot posledica posttravmatskega stresa.« (Horowitz in Kaltreider, 1980 v Reichert 1998: 180).

Ker se otroci po navadi ne zavedajo svojih občutkov, je sestavni del terapije tudi poučevanje otrok o čustvih. Uporaba živali kot otrokovega alter ega pomaga otroku izraziti njegova čustva. Na primer: nekemu otroku je E. Reichert povedala, da ima Buster nočne more. Nato je vprašala otroka: »O čem misliš, da ima Buster nočne more?« Otrok ji je odgovoril: »Nočne more ima o tem, kako ga je strah, da ga kdo zloben spet ne prizadene.« V nadaljevanju razloži, da je bil otrok sposoben projektirati svoja čustva na psa in tako govoril o psu namesto o sebi. S projekcijo svojih čustev na Busterja je bil otrok sposoben posredno izraziti svoja čustva. Žival lahko pomaga socialnemu delavcu vzpostaviti stik z otroki. Prisotnost živali je za otroka lahko zelo pomirjujoča, če jo izvajamo na pravi način. Če otrok vidi, da se socialni delavec do psa obnaša prijazno, bo najverjetneje verjel, da bo prijazen tudi do njega. S prisotnostjo živali lahko otrok lažje razkrije okoliščine zlorabe. Tudi socialna delavka, s katero sem imela intervju, je poudarila, da ji psička pomaga pri vzpostavitvi stika z uporabniki. »Velikokrat, ko pride nekdo k meni, se začnemo pogovarjati o psu, ker je to popolnoma neboleča tema. To je stvar, ki ne boli, stvar, o kateri lahko oni z lahkoto spregovorijo, in poleg vsega ustvari tudi sproščeno vzdušje. Postopoma se lahko začnemo pogovarjati o drugih temah, ki bolj bolijo. Torej, če moje delo povežem z delovnimi koncepti, lahko rečem, da na tak način začnem z delovnim odnosom.« Prisotnost živali, ki sodeluje pri terapiji, lahko pomaga socialnemu delavcu pri razkritju otrokove zgodbe o zlorabi. Med prebiranjem literature sem našla nekaj zanimivih primerov, kako so strokovnjaki s pomočjo živali vzpostavili stik z uporabniki, ki so bili spolno zlorabljeni. Fine (2006) je opisoval srečanje z 8-letno deklico, ki naj bi trpela zaradi depresije. Ptica, ki se je nahajala v terapevtski sobi, je pritegnila njeno pozornost, zato je stegnila roko, da bi se je dotaknila. Razložil ji je, da mora v bodoče, če se bo ptice želela dotakniti, vprašati za dovoljenje. Nato ji je dovolil, da ptiča boža po glavi, vendar je še dodal, da so mesta, kjer ptica nima rada, da se je dotika. Deklica mu je odgovorila: »Vem, kaj mislite.« Kmalu je razkrila, da jo je dedek spolno zlorabil. Interakcija z živaljo je deklici služila kot katalizator za začetek pogovora o boleči temi. Seveda moramo poudariti, da prisotnost živali lahko pomaga tako otrokom kot tudi odraslim, ki so bili spolno zlorabljeni (v Walsh 2009: 495). Družinski terapevt David Wohlsifer (2008) opisuje svojo izkušnjo s terapevtskim psom Jackom: »Ko je Sean začel pripovedovati svojo zgodbo o spolni zlorabi, ki jo je doživel v

otroštvu, je začel ihteti. Moj terapevtski pes Jack je prišel do Seana in ga podrgnil s smrčkom po obrazu. Sean je Jacka močno objel in nadaljeval s pripovedovanjem svoje zgodbe, medtem pa sem jaz sedel in opazoval svojega soterapevta Jacka, kako opravlja svojo nalogo. Ko je Sean končal s pripovedovanjem zgodbe, sem ga pohvali za moč in pogum, da se je vrnil v tisti boleči čas in da je delil svojo zgodbo z mano. Sean me je pogledal in rekel: ›Nisem povedal zgodbe vam, temveč Jacku.« (Prav tam).

1.5.5.1. PRIPOVEDNOST

Storytelling ali pripovedni način mišljenja išče poti za pridobitev zaupanja uporabnikov s pomočjo zgodb iz življenja. Bruner razpravlja o dveh komponentah pripovedi: »pokrajini akcije« in »pokrajini zavesti«. Prva vključuje dogodke, povezane v časovne sekvence, ki sledijo razpletu – gre za tematsko razvijanje dogodkov skozi čas, kaj se dogaja in kaj je narejeno. Druga pa vključuje interpretacije, pomene, refleksije dogodkov, misli, spoznanj, zaključkov, narejenih s strani nastopajočih oseb ali bralca. […] Praksa, ki je opisana kot delo s pripovedmi, zelo upošteva posameznikove življenjske izkušnje, saj gleda na življenje skozi čas, uporablja »domnevna« vprašanja (npr. recimo da …), metafore, možne nove in drugačne zgodbe. Povabi ljudi, da reflektirajo, premišljujejo, na novo pregledajo, preizkusijo, sanjajo in drugače konstruirajo (Parton, O'Byrne v Mešl. 2008: 27). Piaget (1929) je ugotovil, da gredo vsi otroci skozi fazo razvoja, ko živalim pripisujejo človeške lastnosti. V pravljicah kot tudi v mitologiji igrajo živali pomembno vlogo pri človeških interakcijah. Otroci pogosto projicirajo lastna čustva o sebi na žival, ker jim ta nudi ljubezen, se ne prereka in zagotavlja neprekinjen odnos brez predsodkov (v Reichert 1998: 177). Sama prisotnost živali morda ne bo dovolj, da bi prepričali otroka, da razkrije informacije o zlorabi. Kot enega izmed možnih načinov, ki bi nam lahko pomagal razkriti zlorabo, je pripovedovanje, ki vključuje živali. Reichert (1998: 182–183) pravi, da je sposobnost otroka, da se identificira z liki in temami, tako močna, da se le-ta lahko z lahkoto poveže z zgodbo in se nezavedno poveže tudi z junaki in konflikti. Ko socialni delavec pripoveduje otroku zgodbo, lahko žival sodeluje z otrokom pri igranju vlog in mu nudi podporo. Pripovedovanje zgodbe mora socialni delavec prilagoditi

tako, da je povezana z otrokovo težavo. V nadaljevanju Reichert izpostavi primer, ko je otrok kazal simptome spolne zlorabe, vendar tega ni razkril. Šlo je za 7-letnega fanta, katerega brat (starosti 10 let) je že razkril, da je sosed oba spolno zlorabil. Otrokova mati je verjela izjavi starejšega sina o spolni zlorabi in tako čustveno podprla oba sinova. Vendar mlajši otrok ni govoril o tem, kar se je zgodilo. Otrok je živel z mamo in dvema starejšima bratoma. Da bi pomagala otroku izraziti čustva in ga opogumiti, da pove, kaj se je zgodilo z njim, je Reichert povedala naslednjo zgodbo (po Davis, 1990): »Nekoč je živela psička z imenom Buster. Živela je z mamico in dvema starejšima bratoma in bila je zelo srečna. Zelo rada je imela igranje, še posebej, ko je lahko tekala po gozdu, spoznala druge kužke in lovila veverice. Nekega dne pa je Buster izginila iz parka za nekaj časa in ko se je vrnila, je bila drugačna. Vsega se je bala, lulala je v posteljo in imela bolečine v trebuščku. Njena družina je videla, da jo je nečesa strah. Spraševali so jo: ›Kaj je narobe Buster?‹ Vendar Buster ni mogla reči ničesar, ker je medtem, ko je bila v gozdu, dobila neviden, čaroben povoj čez usta. Buster se je bala, da če bo povoj odstranila, se bo zgodilo nekaj slabega. Nekaj dni kasneje je Buster dobila v repček trsko, vendar mamici ni mogla nič povedati o tem, saj je imela še vedno neviden povoj okoli ust. Nekega dne je Buster srečala starejšega psa, ki jo je poskušal ustrahovati. Rekel ji je: ›Stavim, da ne znaš plavati.‹ Buster je pomislila sama pri sebi: ›Ta pes se moti.‹ Zato je odšla do ribnika in ga preplavala. Buster, ki je bila zelo pametna psička, ni dovolila, da bi jo stari pes poskušal ukaniti. Zdaj je začela Buster razmišljati o nevidnem, čarobnem povoju. ›Zagotovo je tudi to trik,‹ je rekla sama sebi in ga odstranila. Nič slabega se ni zgodilo. Buster je stekla domov in povedala mamici vse o gozdovih in kaj se je tam zgodilo. Bolj ko je Buster govorila svoji mamici, kaj se je v gozdu dogajalo, bolj varno in močno se je počutila. Prav tako je povedala mamici o trski, ki jo je imela v repčku. Busterjina mami ji je pomagala, da je dala trsko ven iz repčka. Od tedaj naprej se Buster ni več bala spati in tudi trebušček je ni več bolel. Povoj je bil tu samo zato, da bi bila tiho. Buster se je naučila lekcije, ki si jo bo vedno zapomnila – pripovedovanje resnice o potovanjih v gozd odraslim, ki pomagajo otrokom, ji je dalo občutek moči in varnosti.« Ko je končala s pripovedovanjem zgodbe, je dečku zastavila naslednja vprašanja: »Kako misliš, da se je Buster počutila, ko je prišla iz gozda z nevidnim, čarobnim povojem okoli ust? Kako misliš, da se je Buster počutila, ko ji je zloben stari pes rekel, da ne zna plavati? Kako

misliš, da se je Buster počutila potem, ko je odstranila nevidni, čarobni povoj? Kako misliš, da se Buser počuti zdaj?« Pri naslednjem pogovoru je deček razkril spolno zlorabo, ki jo je storil sosed. Med razkrivanjem svoje zgodbe pa je deček ves čas držal psičko Buster. Pripovedovanje zgodb ob prisotnosti živali v terapiji pomaga otroku razkriti zlorabe in pojasniti občutke. Z integracijo živali v zgodbo socialni delavec predstavi otroku priložnost, da se identificira z živaljo in projicira svoje občutke na žival in si s tem olajša razkritje in izražanje čustev.

1.5.6. ZASVOJENOST

Alkoholizem pomeni za našo državo pravo epidemijo, saj strokovnjaki ocenjujejo, da je z alkoholom zasvojenih približno 200.000 ljudi. Ob zasvojenih običajno trpijo v povprečju vsaj trije družinski člani. Skupna vsota prinaša prav zastrašujočo številko 800.000 ogroženih zaradi alkoholizma (Kladnik 2004: 323). SAMHSA (Substance Abuse and Mental Health Services Administration) je v svojem poročilu prikazala, da je v letu 2003 28 % vseh uporabnikov zapustilo zdravljenje kljub nasvetom strokovnjakov, 9 % pa jih je bilo zaradi različnih razlogov izključenih. Samo 44 % je bilo tistih, ki so v tem letu uspešno zaključili zdravljenje (Wesley et al. 2009: 138–140). Zgoraj navedeni rezultati kažejo, da zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog ni dovolj uspešno ter da so potrebne nove strategije, ki bi povečale učinkovitost zdravljenja ter pomagale zadržati uporabnike na zdravljenju.

1.5.6.1. POMEN TERAPEVTSKEGA ZAVEZNIŠTVA

Rezultati študij kažejo, da je kakovost terapevtskega zavezništva tista, ki vpliva na izid terapevtskega zdravljenja, ter da je le-to lahko eden izmed najbolj pomembnih spremenljivk, ki lahko prispeva k uspehu ali neuspehu zdravljenja (Orlnsky et al. 2003 v Wesley et al. 2009: 138). Dokazano je, da se ob prisotnosti terapevtske živali psihološki pokazatelji stresa, kot so srčni utrip in krvni tlak, zmanjšajo (Baun et al. 1998; Negengast et al. 1997 v Wesley et al. 2009:

139). Brady in Sonne (1999) pravita, da je psihološki stres tisti, ki lahko pri odvisnikih prispeva k temu, da se ponovno zatečejo k zlorabi drog in alkohola (prav tam). Tudi Hallem (1996) trdi, da so stresne izkušnje tiste, ki lahko povečajo možnost ponovitve odvisnosti od drog in alkohola (prav tam). Znotraj skupinske terapije se ob zmanjšanju psihološkega stresa izboljša tudi verbalno izražanje posameznikov. Terapevtski pes ima sposobnost izboljšati terapevtsko okolje, umiriti uporabnika in spodbujati oz. izboljšati zdrav način navezovanja. Wesley et al. (2009: 140) pravijo, da so rezultati neke raziskave pokazali, da je bila eksperimentalna skupina (v kateri je bil prisoten pes) bolj pozitivno naravnana pri terapevtskem zavezništvu kot kontrolna skupina (brez prisotnosti psa), zato lahko trdimo, da bi terapevtsko zavezništvo lahko okrepili s tem, ko bi vključili terapevtskega psa v skupine z odraslimi uporabniki in stanovalci, ki se nahajajo v ustanovah za zdravljenje odvisnosti. TSŽ lahko zmanjša psihološki stres, zadrži uporabnike v sklopu zdravljenja odvisnosti, jih motivira za sodelovanje pri terapiji in posledično poveča uspeh okrevanja. TSŽ in ASŽ sta eni izmed možnosti, s katerima bi spodbujali pozitivne spremembe v programih za zdravljenje odvisnosti. Miller et al. (bd) so v svoji študiji želeli ugotoviti, kakšen vpliv imajo psi na ljudi, ki so zasvojeni s kemičnimi snovmi (drogo ali alkoholom). V omenjeni študiji, ki je trajala 12 tednov, je sodelovalo 56 klientov (46 moških in 10 žensk). Aktivnost je potekala enkrat na teden po eno uro. Ob prisotnosti psa je 56 % klientov imelo večjo spontano interakcijo ter nenazadnje so razkrili pomembne informacije iz njihove preteklosti, ki so se nanašale na nasilje, izgubo, samozavest, družinsko dinamiko in posledice uporabe drog in alkohola. Ta ugotovitev je pomembna zlasti zaradi tega, ker imajo nekateri odvisniki težave z zaupanjem, zlasti do tistih oseb, ki jih doživljajo kot avtoritarne osebnosti. Mnogi uporabniki so smatrali hišne ljubljenčke za družinske člane. Ko so govorili o svojih ljubljenčkih, so razkrili tudi številne pomembne informacije o družini. 22 % jih je razkrilo informacije, ki so bile povezane z izgubo, čustveno ali fizično zapustitvijo in življenjskimi odločitvami, ki so pripeljale do prelomnih dogodkov v njihovem življenju. Mnogo tega je sovpadalo z odvisnostjo (razlogi za začetke pitja ali uporabe droge, občutki, ki se skrivajo za uporabo drog in alkohola, občutek izgube, ki je posledica odvisnosti). 33 % uporabnikov, ki so sodelovali v raziskavi (11 moških), je razkrilo, da so aktivno (22 %) ali pasivno (8 %) izvajali krutost nad živalmi (aktivno je bilo definirano, da so živali škodovali neposredno; pasivno pa, da so bili priča

krutosti nad živalmi, ne da bi poskušali pomagati živali ne pred ali po napadu). Od 11 moških, ki so priznali, da so izvajali krutost nad živalmi, jih je bilo 64 % tudi spolno ali fizično zlorabljenih v otroštvu, 82 % uporabnikov je potrdilo, da so izvajali nasilje ne le v otroštvu, temveč tudi v odrasli dobi. Zgoraj navedeni podatki potrjujejo, kot sem omenila že v poglavju Pomembnost človeškoživalske naveze v socialnem delu, da je krutost nad živalmi socialnim delavcem lahko pomemben pokazatelj, ki nakazuje, da je potrebno bolj podrobno raziskati dogodke v življenju uporabnika. Uporaba TSŽ ali ASŽ pri odraslih, ki so odvisni od drog ali alkohola, je koristna, saj povečuje možnost, da kaj izvemo o uporabnikovi zgodovini in jo tudi raziščemo, dobimo vpogled v misli, čustvene in vedenjske vzorce ter prepoznamo nezdrave načine obnašanja, ter hkrati omogoči uporabnikom učenje v smeri novih izbir in drugačnega vedenja.

1.6. TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI V SVETOVANJU Socialni delavci pri svojem delu vse bolj izhajajo iz psihologije ter uporabljajo psihološke metode in pristope. Veliko metod, ki jih uporabljajo v socialnem delu, kot je na primer svetovanje

socialnem

delu,

izhaja

psihologije

psihoterapije

(http://www.uwindsor.ca/criticalsocialwork/critical-social-work-%E2%80%93considerations-and-suggestions). Svetovanje in terapija se definirata kot raziskovanje in soustvarjanje zgodb, ki dajeta življenju smisel. Temeljita na razumevanju, sporazumevanju, dogovoru, spoštovanju edinstvenosti človeka in družine (Čačinovič Vogrinčič 2000: 82). TSŽ je terapevtski način, ki ima cilje, ki so skladni s celotno bazično orientacijo psihološkega svetovanja. Spodbuja in pospešuje motivacijo, izboljšuje odnos med terapevtom in pacientom. Stimulira osebo, da je pozorna na opravilo, in krepi pozitivne pacientove spremembe. Brez dvoma TSŽ nudi številne možnosti in tehnike, ki jih je mogoče uporabiti v individualni, skupinski ali družinski terapiji (Marinšek, Tušak 2007: 145). Svetovalne tehnike s pomočjo živali: 

dajanje in prejemanje ljubezni, ko osebe živali držijo, jih božajo in stiskajo k sebi;



naučiti se nežnega ravnanja z živalmi;



naučiti se komunikacije z živalmi;



naučiti se učiti živali;



opaziti in upoštevati živalske odzive na človekovo vedenje;



posploševanje živalskega vedenja v človeške razmere;



skrb za nego živali – čiščenje, krtačenje;



naučiti se za žival skrbeti, jo hraniti in ljubkovati;



govoriti z živaljo;



govoriti o živalih;



pridobivati znanje o določeni živali in o drugih živalih;



razširjati živalske zgodbe;



slediti sekvencam v inštrukcijah z delom pri živalih;



vedeti, ali žival ve za naše povelje;



naučiti se hraniti živali in zanje skrbeti;



kontrolirati živalsko gibanje;



priklicati informacije o živalih;



predstaviti živali drugim;



priklicati informacije o živalih – pacientovih prejšnjih in zdajšnjih ljubljenčkih;



razpravljati, kako se žival počuti v določenih situacijah;



spoznavati načine živalskega vedenja;



napovedati živalsko vedenje;



razvijati načrt sodelovanja, ko hočemo kaj doseči z živaljo.

(Prav tam: 148). Zgoraj naštete tehnike TSŽ lahko vtkemo v celoten proces svetovanja in z njihovo pomočjo si lahko pomagamo doseči raznolike psihosocialne cilje. Na primer, če želimo izboljšati socialne veščine uporabnika, mu lahko omogočimo interakcijo s psom tako, da uporabnik skrbi za psa, se z njim igra in uči žival raznih ukazov in trikov. Uporabnik lahko opiše ali demonstrira dosežke nekomu drugemu ali pa nauči drugo osebo istih sposobnosti. Poveča se lahko tudi samospoštovanje pri uporabniku, s tem ko uspešno dokonča težko nalogo skupaj s terapevtsko živaljo, kot je na primer čiščenje konjskih kopit ali učenje psa preprostih ali bolj kompleksnih spretnostnih ukazov (Chandler 2012: 173).

2. PROBLEM Področje terapije in aktivnosti s pomočjo živali velja v svetu za priznano in razvito metodo pomoči, ki jo strokovnjaki uporabljajo pri svojem delu. V Sloveniji se je omenjeno področje v zadnjih letih bolj razvilo, vendar je vseeno premalo poznano, priznano in izkoriščeno tako s strani strokovnjakov kot uporabnikov. Ponekod po svetu je že stalna praksa socialnih delavcev, da v svoje delo vključujejo terapijo in aktivnost s pomočjo živali, medtem ko se v Sloveniji znotraj stroke socialnega dela o tem govori zelo malo. Tudi če pogledamo literaturo s področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali, lahko vidimo, da so strokovni članki in knjige večinoma napisane v angleškem jeziku, medtem ko v slovenskem jeziku lahko najdemo le peščico strokovne literature, ki govori o tem področju. Izpostavila bi tudi to, da je strokovna literatura v tujem jeziku s področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali težko dostopna (veliko člankov je zavarovanih z gesli in do njih imajo dostop samo člani društev). Črni madež na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali pa delajo tisti posamezniki, ki se s tem ukvarjajo neprofesionalno – nimajo ne potrebnega znanja ne izobrazbe o človeškoživalski navezi. V diplomski nalogi sem želela predstaviti, kaj sploh sta terapija in aktivnost s pomočjo živali, zakaj je človeško-živalska naveza pomembna za posameznike in socialno delo, ter bolj podrobno predstaviti različna področja, znotraj katerih bi socialni delavci lahko uporabili terapijo in aktivnost s pomočjo živali. Želela sem prikazati, da terapija in aktivnost s pomočjo živali nista nekaj, kar ne bi sovpadalo s stroko socialnega dela, ter da ravno zaradi podobnosti v številnih segmentih bi lahko terapijo in aktivnost s pomočjo živali vpeljali na naše področje. S pomočjo strokovne literature sem želela prikazati primere dobre prakse po svetu. V empiričnem delu diplomske naloge pa me je zanimalo, kaj strokovnjaki menijo o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji, ali se udeležujejo izobraževanj s tega področja ter s katerimi ustanovami in strokovnjaki sodelujejo pri svojem delu. Želim si, da bi socialni delavci dali večji pomen terapiji in aktivnosti s pomočjo živali.

3. METODOLOGIJA 3.1. VRSTA RAZISKAVE Mnenja strokovnjakov s področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali sem zbrala s pomočjo kvalitativne raziskave, za katero je značilno, da zberemo besedne opise, ki se nanašajo na raziskovalni pojav. Ta vrsta raziskave mi je omogočila hiter in učinkovit vpogled v okolje. Z raziskavo sem želela ugotoviti, kaj menijo strokovnjaki s področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali o razvitosti le-te dejavnosti v Sloveniji, kdo so njihovi uporabniki in s katerimi ustanovami in strokovnjaki sodelujejo.

3.2. MERSKI INSTRUMENT IN VIRI PODATKOV Uporabila sem anketni vprašalnik z vnaprej postavljenimi odprtimi vprašanji. Pripravljena vprašanja sem dosledno upoštevala, vendar sem pri intervjuju s socialno delavko dodala še kakšno vprašanje, ki se mi je zdelo pomembno glede na teorijo. Vire podatkov so predstavljali posamezniki, ki so poklicno povezani s področjem terapije in aktivnosti s pomočjo živali.

3.3. POPULACIJA IN VZOREC Populacijo predstavljajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s področjem terapije in aktivnosti s pomočjo živali, in sicer: 

Andrej Žnidaršič – iz Ranča Kaja in Grom,



Maksimiljana Marinšek – Društvo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali,



Mateja Stošicki – slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke,



Urša Ivanovič – aktivna članica slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha,



Eva Simikič – aktivna članica slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha,



Petra Mihalič – slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.

Do večine strokovnjakov sem prišla tako, da sem sama zasledila njihovo delovanje na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali. Da sem uspela vzpostaviti stik s socialno delavko, ki se ukvarja z aktivnostjo s pomočjo živali, pa mi je pomagala aktivna članica slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha Urša Ivanovič. Ker se v sklopu diplomske naloge pogosto sklicujem na knjigo Človek-žival: zdrava naveza, sem zelo vesela, da sem imela možnost narediti intervju z avtorico omenjene knjige Maksimiljano Marinšek. Vzorec je priročni, kar pomeni, da je raziskava izvedena na skupini ljudi, ki so bili pripravljeni za sodelovanje. V raziskavo je vključenih 5 žensk in 1 moški.

3.4. ZBIRANJE PODATKOV Podatke sem zbirala od novembra 2011 do januarja 2012. Na spletu sem preverila, kdo vse se ukvarja s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali, in nato sem z njimi stopila v stik ter jih prosila, če bi lahko z njimi opravila intervju. Da so podatki natančnejši, sem vse pogovore z dovoljenjem posameznikov tudi snemala. Vse intervjuje sem opravila osebno in so trajali približno od 40 do 50 minut. Ker sem želela verodostojne informacije, sem transkripcije intervjujev poslala strokovnjakom v avtorizacijo (pet od šestih mi je odgovorilo). Ta del se mi je zdel izredno pomemben, saj mi je večina strokovnjakov določene odgovore popravila, ker je prišlo do nesporazumov (ali niso dobro razumeli vprašanja ali pa sem si odgovore napačno interpretirala.)

3.5. OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV Zbrane podatke sem analizirala kvalitativno. Intervjuje sem uredila in transkribirala tako, da je bilo gradivo urejeno in prepisano čitljivo. Iz vsakega intervjuja sem izpisala tiste dele besedila, ko so se mi zdeli relevantni. Relevantne dele sem izpisala na levo stran tabele, na desni strani pa sem določila kode oziroma pojme. Sorodne pojme sem združila v kategorije. To sem naredila tako, da sem pojme, ki se nanašajo na podobne pojave, združila v širše kategorije.

4. REZULTATI V raziskavi je sodelovalo 6 oseb, ki delujejo na področju TSŽ in ASŽ. Zaradi majhnega vzorca ne morem govoriti o reprezentativnih rezultatih, ki bi jih lahko posplošila na celotno populacijo. Rezultati predstavljajo subjektivne izjave intervjuvancev.

4.1.

STROKOVNJAKI

Večina intervjuvancev se s področjem TSŽ in ASŽ ukvarja približno 5–6 let. Manjšina strokovnjakov pa deluje na področju TSŽ in ASŽ precej dlje (eden 18 let, drugi pa 10 let). Največ jih ima izobrazbo s področja pedagogike in s področja medicine. Večina svoje delo na področju TSŽ in ASŽ povezuje neposredno s koncepti svoje stroke. Kot pravi M. Marinšek: »Znanje o otrokovem razvoju, značilnostih, težavah, motnjah, razumevanju človeške psihe, odpravljanju vsega tega uporabljam za terapije s pomočjo živali. Kot psihologinja uporabljam tehnike za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim, vendar zraven uporabljam še živali, njihove dobre lastnosti in pozitivne učinke druženja, dela z njimi.« Dve osebi pa sta svoje delo na področju TSŽ in ASŽ povezovali na posreden način. A. Žnidaršič je povezavo opisal tako: »Če imamo poškodovano tkivo, kost ali mišico lahko delujemo na te poškodovane celice tako, da se dotaknemo poškodovanega mesta in omogočimo celicam da se spomnijo, kako je bilo prej, ko so bile zdrave in zato začnejo pozitivno delovati. Mislim, da se isto zgodi pri kontaktu pacienta z živaljo. Žival naredi v tvojem telesu v tvoji psihi določene spremembe.« Skoraj vsi se kontinuirano izobražujejo na področju TSŽ in ASŽ tako, da se udeležujejo različnih seminarjev in izobraževanj ter prebirajo strokovno literaturo, ki je večinoma v tujem jeziku. Nekateri so povedali, da veliko znanja pridobijo tudi iz praktičnih izkušenj.

4.2.

TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Glede razvitosti TSŽ in ASŽ so bili večinoma enotni. Bili so mnenja, da se je to področje v Sloveniji v zadnjih letih precej razvilo, kar nakazuje izjava A. Žnidaršiča: »Moram pa poudariti, da se v Sloveniji čedalje več organizacij ukvarja s tovrstno dejavnostjo in da sedaj

delamo ne majhnih, temveč ogromne korake.« Ne glede na to, da sta se področji TSŽ in ASŽ v Sloveniji začeli bolje razvijati, so poudarili, da sta kljub temu v primerjavi z ostalimi državami slabo razviti in premalo izkoriščeni s strani strokovnjakov. To nakazujejo izjave: »Mi na tem področju zaostajamo za Evropo približno 20 let.« ali »Zdi se mi, da strokovnjaki niso ozaveščeni o tem, kakšna prednost je, če v svoje delo vključuješ živali.« Poudarili so tudi prisotnost neprofesionalnosti, ki se dogaja na področju TSŽ in ASŽ. »Vendar sem mnenja, da veliko posameznikov tudi zlorablja delo na področju TSŽ in ASŽ. Pri tem mislim zlasti na to, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki se niso ničesar učili o težavah, motnjah ljudi, o psihologiji človeka, ali pa ne vedo dovolj o živalih, s katerimi delajo.« Večina v svoje delo vključuje TSŽ in ASŽ. Pri nekaterih so bolj pogosti individualni obiski (TSŽ), pri drugih pa skupinski obiski (ASŽ). Le manjšina strokovnjakov pri merjenju uspešnosti uporablja merske instrumente. Večina jih meri uspešnost tako, da sami opažajo določene napredke pri uporabniku ali pa ko jim starši posredujejo informacije o napredkih, ki se pojavljajo pri njihovemu otroku. Pri vprašanju, ali menijo, da bi se lahko tudi socialni delavci ukvarjal s področji TSŽ in ASŽ, pa niso bili tako enotni. Eni so se strinjali, da bi se s tem področjem lahko ukvarjali tudi socialni delavci pod pogojem, če bi opravili ustrezno izobraževanje. Drugi pa so bili mnenja, da za TSŽ socialni delavec ni najbolj primeren. »TSŽ pa je bolj specifična in zapletena, za TSŽ je po mojem mnenju primernejši psiholog zaradi znanja o človeški psihi.« So pa kljub temu mnenja, da bi lahko sodeloval kot pomočnik pri dejavnosti.

4.3.

ŽIVALI

Živali, ki jih najpogosteje vključujejo v TSŽ in ASŽ, so psi, konji in mačke, najmanj pa vključujejo ptice. Žival, ki jo bodo vključili v svoje delo, izberejo tako, da so pozorni na odziv uporabnika ob stiku z določeno živaljo. »Pravo žival izberem na podlagi tega, ko vidim, kakšna je njihova interakcija s posamezno živaljo. Če vidim, da posameznik ne kaže nobenega interesa do določene živali, je ne vključujem v delo, ker ne bo prišlo do pozitivnega učinka, katerega si vsi želimo.« Glede na to, da sodelujoči v raziskavi poznajo tudi karakter živali, se lahko tudi sami odločijo, katero žival bodo dali kateremu uporabniku.

Izbor živali je v nekaterih primerih odvisen tudi od težave uporabnika. Pse in konje pogosto vključujejo v delo z otroki, ki so hiperaktivni in imajo težave v obnašanju. »Velika pasma se izkaže odlična za mladostnike, ki imajo težave z obnašanjem, saj ko pride ogromen pes, dobijo malo zavore in spoštovanja do psa.« Manjše živali, kot so mačke in zajci, pa pridejo v poštev pri uporabnikih, ki se želijo rešiti različnih strahov. Vsi strokovnjaki zelo skrbijo za dobrobit živali. Pri celotnem poteku TSŽ ali ASŽ žival skrbno opazujejo in če opazijo znake stresa ali pa da je žival utrujena, se dejavnost prekine in nadaljuje naslednjič.

4.4.

UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE

Med uporabniki, ki se poslužujejo TSŽ in ASŽ, je največ otrok, sledijo starostniki, mladostniki, najmanj pa je odraslih. Težave uporabnikov so zelo raznolike, vendar med njimi prevladujejo vedenjske in razvojne motnje.

4.5.

POZITIVNE SPREMEMBE

Pozitivne spremembe, ki so opazne pri uporabnikih, se kažejo na različnih področjih, kot so: socializacija – »bolj dolgoročne pa so povišana samozavest, boljše vklapljanje v skupino, govor pri otrocih s selektivnim mutizmom«; motivacija, kognicija, motorika – »pozitivne spremembe lahko opazimo tudi pri starejših ljudeh, ko s pomočjo TSŽ in ASŽ izboljšajo svoje motorične sposobnosti«. Kot pozitivne spremembe so tudi našteli: zmanjšanje hiperaktivnosti, uporabnika se osreči, boljša atmosfera, večja samozavest, zmanjšanje anksioznosti, vzbujanje empatije.

4.6.

NEGATIVNE IZKUŠNJE

Med negativnimi izkušnjami, ki so bile povezane z nezaželenim vedenjem živali, je bil izpostavljen ugriz. Vse ostale negativne izkušnje pa so bile povezane bodisi z neustreznim ravnanjem uporabnika z živaljo ali pa vplivom tretje osebe na potek terapije. »Napaka staršev pa je, da porinejo otroka h konju in mu rečejo: ›Pojdi ga božat.‹ Ne razumejo, da otrok ni

pripravljen na takšno hitrost in zaradi takšnega nepremišljenega dejanja se lahko zgodi, da se otrok začne bati živali.«

4.7.

SODELOVANJE

Strokovnjaki pri svojem delu sodelujejo tudi z drugimi strokovnjaki iz različnih strok. Najpogosteje pri svojem delu sodelujejo s pedagogi in vzgojitelji. Posledično tudi najpogosteje sodelujejo z vrtci, šolami, centri in zavodi.

5. RAZPRAVA Ko sem začela s pisanjem diplomske naloge, sem opazila, da je zelo malo strokovne literature o TSŽ in ASŽ, ki bi bila napisana v slovenskem jeziku. Večino podatkov sem zatorej morala črpati iz tuje strokovne literature, ki pa je bila v nekaterih primerih nedostopna, saj nisem mogla do vseh člankov, ker so bili zaščiteni z gesli. Druga težava, s katero sem se soočala, je bila, da so bili podatki v različnih virih neenotni in nisem vedela, kateri od njih so točni. Na primer: v nekateri literaturi se piše, da poznamo 5 področij terapevtskega jahanja, v drugi, da poznamo samo 3 področja terapevtskega jahanja. Ker nisem vedela, kateri podatki so točni, sem prek elektronske pošte stopila v stik z različnimi strokovnjaki, ki so mi razložiti, kateri podatek je pravilen. Odgovor Darje Žindaršič (iz Ranča Kaja in Grom) se je gasil: »Vem, da je danes že cela študija o terapevtskem jahanju in za ene je prav ena zadeva, za druge druga […]. Mislim, da če vzamete prvo varianto, bo najboljša, saj je tudi sprejeta v Sloveniji.« Da obstaja v Sloveniji pomanjkanje strokovne literature s področja TSŽ in področja ASŽ, nakazujejo izjave strokovnjakov, ki so dejali, da znanje o TSŽ in ASŽ pridobivajo s pomočjo tuje literature in z udeleževanjem različnih seminarjev. Večina strokovnjakov se s področjem TSŽ in ASŽ ukvarja 5–6 let, kar nakazuje na to, da se je to področje pri nas razširilo predvsem v zadnjih letih. Da je bila ta dejavnost že prej pri nas prisotna, vendar ne toliko prepoznavna, pa dokazuje to, da se dva strokovnjaka s tem področjem ukvarjata bistveno dlje časa, eden 18 let, drugi 10 let. Večina jih ima izobrazbo s področja pedagogike ali medicine. Vsi strokovnjaki iz pedagoške smeri in eden s področja medicine so svoje delovanje na področju TSŽ in ASŽ povezali neposredno tudi s koncepti svoje stroke, ostali pa so povezavo navezali na posreden način. Glede razvitosti TSŽ in ASŽ v Sloveniji so bili večinoma enotni. Strinjali so se, da je v primerjavi z ostalimi leti opažen napredek na tem področju in da obstajajo primeri dobre prakse. Po drugi strani pa so vseeno poudarjali, da je to področje v Sloveniji še vedno premalo uveljavljeno in izkoriščeno. Torej še vedno zelo zaostajamo za drugimi državami po svetu, pri katerih je ta dejavnost že priznana in uveljavljena. »V ZDA in Avstriji terapijo s pomočjo živali predpisujejo na recept, pri nas pa se moramo včasih prav boriti, da smemo s psom vstopiti v ustanovo, saj se zaposleni bojijo, da pes ni snažen.« (http://ambasadorjinasmeha.si/sites/default/files/68-viva191NEW.pdf).

Opozorili so tudi na številne zlorabe, ki se dogajajo na tem področju. »Žalostno pa je, da se s tem področjem ukvarjajo tudi tisti centri, ki sploh niso usposobljeni za te zadeve. Njihov glavni cilj je, da privabijo čim več gostov/jahačev.« Vsi, z izjemo socialne delavke (ukvarja se samo z ASŽ), v svoje delo vključujejo tako s TSŽ kot tudi ASŽ. Zlasti društva, kot sta slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha in slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, vključujejo TSŽ in ASŽ v podobnem sorazmerju, medtem ko ostali posamezniki, ki delujejo na tem področju individualno, imajo bodisi več skupinskih bodisi več individualnih obiskov. Malo sem bila razočarana, ko sem ugotovila, da večina za merjenje uspešnosti ne uporablja nobenih merskih instrumentov in da se zanaša zgolj na subjektivno oceno staršev ali pa na lastna opažanja. Izjema, ki bi jo izpostavila, je delovna terapevtka, ki je naredila manjšo raziskavo znotraj Doma starejših občanov Novo mesto in pri svojem delu konstantno vodi evidenco z napredki in slikami. Evidentiranje napredkov se mi zdi nujno potrebno, če želimo TSŽ dati strokovno veljavo. Zanimalo me je tudi, kaj menijo o tem strokovnjaki, ali bi se lahko tudi socialni delavci ukvarjali s TSŽ in ASŽ. Odgovori so bili različni. Nekateri so menili, da se s tem področjem lahko ukvarja tudi socialni delavec, vendar le pod pogojem, če se udeleži ustreznih izobraževanj in seminarjev s področja TSŽ in ASŽ. Drugi pa so trdili, da bi se socialni delavec sicer lahko ukvarjal z ASŽ, medtem ko za področje TSŽ ni dovolj usposobljen. Lahko pa bi sodeloval kot pomočnik pri delu z uporabnikom. Sama menim, da bi se socialni delavci s TSŽ in ASŽ lahko ukvarjali, če bi bili bolje seznanjeni s človeško-živalsko navezo in če bi se kontinuirano vključevali v številne seminarje in izobraževanja, s katerimi bi pridobili potrebno znanje. V svoje delo vključujejo številne živali, med katerimi večinoma prevladujejo psi, konji, mačke, zajci, ovce, koze, najmanj pa vključujejo ptice. Strokovnjak lahko izbere primerno žival za uporabnika na različne načine. Prvi način je, da opazuje uporabnikovo interakcijo z živaljo in v proces pomoči vključi tisto žival, pri kateri je bil odziv najboljši. Drugi način je, da se glede na karakter živali strokovnjak odloči, katera žival bi bila za uporabnika primerna. Pri tretjem načinu pa izberejo živali glede na vrsto težave, s katero se sooča uporabnik. Pse in konje uporabljajo večinoma za težavne mladostnike in tiste, ki imajo težave s

hiperaktivnostjo, manjše živali, kot so zajci in mačke, pa vključujejo v terapije pri otrocih, pri katerih želijo odpraviti različne strahove. Zelo me je razveselilo, ko sem opazila, da vsi strokovnjaki dajejo veliko pozornosti na dobrobit živali. Če je žival utrujena, prekinejo s TSŽ ali ASŽ, pozorni so na znake stresa, ki jih lahko žival pokaže, in skrbijo, da ima žival dovolj prostora za gibanje in dostop do vode. Med uporabniki TSŽ in ASŽ je največ otrok, sledijo starostniki, mladostniki in odrasli. Najpogosteje se uporabniki soočajo z razvojnimi in vedenjskimi motnjami ter anksioznimi motnjami ali imajo motnje na področju motorike. Strokovnjaki so našteli ogromno pozitivnih sprememb, ki jih je možno opaziti med in po TSŽ in ASŽ. Nekateri napredki se pri uporabnikih pokažejo takoj, pri drugih pa je potrebno nekaj časa, da jih zaznajo. Le-te lahko opazimo na področju socializacije – »bolj dolgoročne pa so povišana samozavest, boljše vklapljanje v skupino«, motivacije, kognicije, motorike – »po pol leta so bile prisotne velike spremembe; šepanje se je zmanjšalo, nogo je normalno dvigoval (prej jo je vlekel), roke je imel bolj umirjene«. Kot negativno izkušnjo so poleg enega ugriza izpostavljali predvsem neustrezno ravnanje uporabnika z živaljo in vpliv tretje osebe na potek terapije. Tudi Petra Štrus poudarja, da so pozitivni učinki terapije s pomočjo živali zelo raznoliki in da jih lahko razdelimo na učinke na telesnem, psihičnem in socialnem nivoju (http://vizita.si/clanek/alternativno/zivali-lahko-tudi-zdravijo.html). Prav tako me je zanimalo, ali strokovnjaki s področja TSŽ ni ASŽ sodelujejo s strokovnjaki drugih področij in ali so med njimi tudi socialni delavci. Rezultati so pokazali, da najpogosteje sodelujejo z vzgojitelji in učitelji. Pozitivno sem bila presenečena, da so strokovnjaki s področja TSŽ/ASŽ že sodelovali s socialnimi delavci. Žal, ko sem jih vprašala, ali lahko opišejo, kakšno vlogo je imela socialna delavka pri tovrstnem sodelovanju, mi niso izpostavili podrobnosti, temveč samo navedli, da je do sodelovanja že prihajalo. Eden izmed strokovnjakov s področja TSŽ pa je izpostavil negativno izkušnjo, ki jo je imel s socialno delavko: socialna delavka je na ranč pripeljala deklico, vendar o tej deklici ni posredovala nobenega podatka. Spomnim se, da je bil g. Andrej med intervjujem, ko je o tem govoril, dokaj razburjen in poudaril, da mora biti seznanjen s tem, kaj se dogaja ali se je dogajalo z uporabnikom. Res je, da 13. člen kodeksa etike socialnih delavk in delavcev Slovenije pravi pravi:»Socialna delavka/delavec mora spoštovati zasebnost vsakega (tudi bivšega)

uporabnika in zagotoviti ter varovati tajnost vseh informacij o njem, ki jih pridobi pri svojem strokovnem delu. To velja tudi v primeru, ko preneha opravljati svoj poklic« (http://www.fsd.si/dsdds/Kodeks%20etike.htm). Vendar je g. Andrej izpostavil zelo zanimiv primer: Recimo, da je bila deklica spolno zlorabljena – če on tega ne ve, lahko uporabnici reče »naj vzravna hrbet - da prsa ven« ali jo na konju poravna''. Na videz neškodljive besede in dotik lahko pri uporabnici, ki je doživela spolno zlorabo, naredi še večjo škodo. 21. Člen kodeksa etike socialnih delavk in delavcev Slovenije pravi:»Socialna delavka/delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po potrebi sodeluje s svojimi kolegi(cami) kot tudi z drugimi strokovnjaki(njami). Obvezno pa se mora z njimi posvetovati,- če je pri svojem delu v kakršnihkoli strokovnih dilemah ali- če obstaja verjetnost, da bi opustitev konzultacije z drugimi bila škodljiva za uporabnika« (http://www.fsd.si/dsdds/Kodeks%20etike.htm). Zavedam se, da ne smemo posredovati podatke, ki bi lahko uporabniku škodovali. Vendar kadar strokovnjaki sodelujejo v timu je po mojem mnenju izjemnega pomena, da so vsi seznanjeni s pomembnimi informacijam, ki so v povezavi z uporabnikom.

6. SKLEPI 

Večina strokovnjakov se s področjem TSŽ in ASŽ ukvarja pet ali več let, kar nakazuje na to, da se je ta dejavnost v Sloveniji razširila predvsem v zadnjih letih.



S TSŽ in ASŽ se večinoma ukvarjajo osebe, ki so izobražene s področja pedagogike in medicine.



Večina je delo na področju TSŽ in področju ASŽ neposredno povezala s koncepti svoje stroke.



Da bi obogatili svoje znanje, se udeležujejo različnih seminarjev s področja TSŽ in področja ASŽ. Svoje znanje črpajo iz tuje strokovne literature, kar nakazuje na primanjkljaj strokovne literature v slovenskem jeziku.



V Sloveniji se je v zadnjih letih področje TSŽ in ASŽ začelo bolje razvijati, vendar vseeno velja za premalo izkoriščeno in prepoznavno tako med strokovnjaki kot uporabniki. Ena izmed slabosti na področju TSŽ in ASŽ v Sloveniji je tudi ta, da se s to dejavnostjo ukvarjajo nekvalificirani posamezniki.



Večina v svoje delo vključuje tako TSŽ kot tudi ASŽ. Nekateri dajejo večji poudarek TSŽ, drugi ASŽ.



Le manjšina uporablja merske instrumente pri merjenju uspešnosti. Večina se zanaša samo na oceno staršev, ki poročajo o napredku, in na lastna opažanja.



Večina jih meni, da je socialni delavec usposobljen za delo na področju TSŽ in ASŽ, vendar le pod pogojem, da se vključi v izobraževanja s tega področja.



Najpogosteje se v delo vključuje pse, mačke in konje.



Primerno žival za TSŽ in ASŽ izberejo tako, da so pozorni na odziv uporabnika ob stiku z živaljo, karakter živali ter na težavo, s katero se uporabnik sooča. Vsi strokovnjaki skrbijo za dobro počutje živali.



Uporabniki so različni, najpogosteje sodelujejo z otroki s posebnimi potrebami in drugimi težavami ter starostniki.



Opaznih je veliko pozitivnih sprememb, zlasti na področju socializacije, motorike in kognicije. Med negativnimi izkušnjami, ki so bile povezane z neprimernim vedenjem živali, je bil izpostavljen ugriz.



Strokovnjaki najpogosteje sodelujejo s šolami, vrtci, zavodi in centri. Najpogosteje sodelujejo s strokovnjaki, kot so: učitelji in vzgojitelji.

7. PREDLOGI Glede na prebrano literaturo in pogovore s strokovnjaki bi podala naslednje predloge, za katere upam, da bodo nekega dne tudi uresničeni: 

Več strokovne literature in prevodov s področja TSŽ in ASŽ v slovenskem jeziku.



Študente Fakultete za socialno delo je potrebno seznaniti s pomembnostjo človeškoživalske naveze.



Da se Fakulteta za socialno delo pozanima, na kakšen način ostale fakultete za socialno delo po svetu že vključujejo v svoj kurikulum delo z živalmi.



Ozaveščanje strokovnjakov o prednostih, ki jih lahko prinaša vključitev TSŽ in ASŽ v njihovo delo.



Organiziranje seminarjev, ki bi strokovnjakom pokazali, na kakšen način lahko TSŽ in ASŽ vključijo v svoje delo.



Informiranje uporabnikov o prednosti vključevanja v programe TSŽ in ASŽ.



Povečati je potrebno sodelovanje med ustanovami, ki že izvajajo TSŽ in ASŽ, in tistimi, ki tega še ne izvajajo.



Zagotoviti, da se s področjem TSŽ in ASŽ lahko ukvarjajo samo posamezniki, ki so opravili ustrezno izobraževanje s tega področja.

8. LITERATURA IN VIRI

1. Banks, M. R. and Banks W. A. (2005), The effects of group and individual animal-assisted therapy on loneliness inresidents of long-term care facilities. Anthrozoos, Volume 18, issue 4: 396–410. 2. Bokšič, R. (2005), Krepitev moči – kritična presoja koncepta. Družboslovne razprave, Volume 21, št. 48: 177–194. 3. Breitenbach, E., Stumpf, E., Lorenzov, F. (2009), Dolphin – Assisted Therapy: Changes in Interaction and Communication between Children with Severe Disabilities and Their Caregivers. Anthrozoos, Volume 22, issue 3: 277–289. 4. Chandler C. K. (2012) Animal Assisted Therapy in Counseling – second edition. New York, London: Routledge. 5. Cusak, O., Smith, E. (1984), Pets and the Eldery – the Therapeutic Bond. New York: The Haworth Press, Inc. 6. Čačinovič Vogrinčič, G. ( 2008), Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 7. Čačinovič Vogrinčič, G. (2000), Vzpostavitev in ohranjanje svetovalnega odnosa: postmoderno v terapiji in svetovanju. Psihološka obzorja/Horizons of Psychology, Volume 9, št. 2: 81–86. 8. Čačinovič Vogrinčič, G. (1998), Socialno delo z družino: prispevek konstruktivizma. Socialno delo, 37., št. 3/5: 225–228. 9. Čačinovič Vogrinčič, G. (2002), Koncept delovnega

odnosa v socialnem delu.

Socialno delo, 41., št. 2: 91–96. 10. Čačinovič Vogrinčič, G. (2011), Soustvarjanje v delovnem odnosu: izvirni delovni projekt pomoči. V: Učenci z učnimi težavami – izvirni delovni projekt pomoči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2011. 11. Devetak, S. (2008), Diskriminacija in pravice človeka v slovenskih zaporih: Mednarodni projekt spoštovanje človekovega dostojanstva in načela nediskriminacije pri delu mejne policije in pri izvajanju zaporniške kazni – primer Slovenija, Maribor: ISCOMET – Inštitut za etnične in regionalne študije.

12. Furst, G. and Patterson, W. (2007), Without words to get in the way: Symbolic interaction in prison-based animal programs. Qualitative Sociology Review. Volume 3, issue 1: 96–109. 13. Gee, N. R., Harris S. L. and Johnson, K.L. (2007), The Role of Therapy Dogs in Speed and Accuracy to Complete Motor Skills Tasks for Preschool Children. Anthrozoos, Volume 20, issue 4: 375–386. 14. Giaquinto, S. and Valentini, F. (2009), Is there a scientific basic for pet therapy?. Disability and Rehabilitation, volume 31, issue 7: 595–598. 15. Grobelšek, S. (2012), Konj nam zaupa, ko zaupamo sebi. Revija Zdravje 2012, št. 383, str. 34. 16. Hribernik, O. L. (2007), Supervizija za pedagoge v slovenskih kazenskih ustanovah. Socialna pedagogika, Volume 11, št. 1: 77–98. 17. Hooker, S. D., Freeman, L. H. and Stewart, P. (2002), Pet Therapy Research: A Historical Review. Holist Nurs Pract Volume 17, issue 1: 17–23. 18. Kawamura, N., Niiyama, M. and Niiyama, H. (2007), Long-term evaluation of animal-assisted therapy for institutionalized elderly people: a preliminary result. Psychogeriatrics Volume 7: 8–13. 19. King, C., Watters, J. and Mungre, S. (2011), Effect of a time-out session with working animal-assisted therapy dogs. Journal of Vetinary Behavior, Volume 6, issue 4: 232–238. 20. Kladnik, T. (2004), Urejanje alkoholizma v okviru centra za socialno delo. Socialno delo, 43, št: 5/6: 323–325. 21. Kranjčar, M. in Miklavžin, P. (2010), Zdravje mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 22. Kustec, K. (2011), Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50., št. 1: 27–33. 23. Lefkowitz, C., Prout, M., Bleiberg, J., Paharia, I., Debiak, D. (2005), Animal-Assisted Prolonged Exposure: A Treatment for Survivors of Sexual Assault Suffering Posttraumatic Stress Disorder. Society and animals, Volume 13, issue 4: 274–295.

24. Magajna, L. in sodelavci (2008), Koncept dela Učne težave v osnovni šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 25. Marinšek M., Tušak, M. (2007) Človek-žival – zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec. 26. Mali, J. in Rihter, L. (2006), Skrb za stanovalce z demenco v domovih za stare. Socialno delo, 45, št. 6: 323–332. 27. Mešl, N. (2007), Teorije ravnanja in uspešnosti procesov pomoči v socialnem delu z družinami. Študijsko gradivo za predmet: Teorija pomoči socialnega dela 2007/2008. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 28. Miloševič Arnold, V., Poštrak, M. (2003), Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba. 29. Miloševič Arnold, V. (2006a), Socialno delo s starimi ljudmi (izbrani članki in referati), študijsko gradivo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo 30. Miloševič Arnold, V (2006b) Celostna obravnava oseb z demenco v domu za stare. Ljubljana: Socialno delo, 45, št: 3/5:119-226 31. Perkins, J., Bartlett, H., Travers, C., Rand. J. (2008), Dog- assisted therapy for older people with dementia: A review. Australasian Journal on Ageing, Volume 27, issue. 4: 177–182. 32. Poštrak, M. (2007), Uporaba ustvarjalnih pristopov pri delu z otroki in mladostniki. Šolsko svetovalno delo, letnik 12, št 1/2, str. 11–17. 33. Poštrak, M. (2003), Kaj posebnega lahko ponudi socialno delo pri delu z mladimi. Šolsko svetovalno delo, 2003, letnik 8, št. 3/4, str. 26–33. 34. Poštrak, M. (2006a), Nasilje kot sporočilo. Šolsko svetovalno delo, letnik 11, št. 3–4, str. 3–8. 35. Poštrak, M. (2011), Prispevek socialnega dela pri preprečevanju opuščanja šolanja. V: Obrazi pismenosti: Spoznanja o razvoju pismenosti odraslih. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. 36. Poštrak M. (2012). Odnos med vzgojiteljem in dijakom v kontekstu sodobne doktrine socialnega dela, tipkopis s posveta. Ljubljana. 37. Poštrak, M. (2006b), Kakovostno preživljanje prostega časa mladih. Neobjavljeni tipkopis. Ljubljana.

38. Rapoša Tajnšek, P.,SD v delovnih organizacijah, izpiski iz člankov 39. Reichert, E. (1998), Individual Counseling for Sexually Abused Children: A Role for Animals and Storytelling. Child and Adolescent Social Work Journal Volume 15, number 3: 177–184. 40. Risley - Curtiss, C. (2010), Social Work Practitioners and the Human-Companion Animal Bond: A National Study. Social work, Volume 55, number 1: 38–46. 41. Revija Sledi tačk pomagačk (2011), št. 5. 42. Šugman Bohinc, L. (1994), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 33, št. 4: 317–323. 43. Tedeschi, P., Fitchett, J. and Molidor, C. E. (2005), The Incorporation of AnimalAssisted Interventions in Social Work Education. Journal of Family Social Work, Volumen 9, issue 4: 59–77. 44. Tušak, M. in Tušak, M. (2002), Psihologija konja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana. 45. Tzachi, Z. (2006), The Moral Basis of Animal-Assisted Therapy. Society & Animals, Volume 14, issue 2: 179–199. 46. Ule, M. (2008), Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede – (Knjižna zbirka Psihologija vsakdanjega življenja). 47. Žvelc, M., Žvelc, G. (2006), Stili navezanosti. Psihološka obzorja/Horizons of Psychology, volume 15, št. 3: 51–64. 48. Walsh, F. (2009), Human – Animal Bonds II. The Role of Pets in Family Systems and Family Therapy.Family Process, Volume 48, no. 4: 481–489. 49. Wesley, M. C., Minatrea, N.B., and Watson, J.C., (2009), Animal –Assisted Therapy in the Treatment of Substance Dependence. Anthrozoos ,Volume 22, issue 2: 137– 148.

SPLETNI VIRI 50. Farmacevtsko podjetje Pfizer http://www.pfizer.si/pdf/demenca.pdf. Prevzeto dne 15. 9. 2011. 51. Terri Miller, Terry Cydney Cross and Janice Underwood. Therapy dogs with adult substance abuse clients A Pilot Project. Dostopno na medmrežju: http://www.tdidog.org/images/SubstanceAbuseStudy.pdf. Prevzeto dne 5. 9. 2011. 52. Delta Sociaty. http://www.deltasociety.org/Page.aspx?pid=317 Prevzeto dne: 23. 9. 2011. 53. Inštitut za sodobno družino Manami: http://www.familylab.si/show_article.asp?AjrDcmntId=652. Prevzeto dne 21. 9. 2011. 54. Gorenjski glas: http://www.gorenjskiglas.si/novice/plus_zdravje_&_lepota/index.php?action=clanek& id=21291. Prevzetno dne 21. 9. 2011. 55. Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik: http://www.ciriuskamnik.si/jahanje. Prevzeto dne 11. 11. 2011. 56. http://www2.arnes.si/~dpsih/priloge/Katarina%20Mavec%20%20Terapevtsko%20jahanje.pdf, Katarina Mavec – Terapevtsko jahanje. Prevzeto dne 11. 11. 2011. 57. http://24ur.com/novice/slovenija/foto-in-video-ste-ze-slisali-za-konja-terapevta.html. Prevzeto dne 11. 11. 2011. 58. http://www.terapevtsko-jahanje.net/vrste_terapevtskega_jahanja.html. Zadnikar, M. Prevzeto dne 11. 11. 2011. 59. http://www.up-rs.si/uprs/uprs.nsf/dokumentiweb/04AE11D26B548570C1257594004DAB97?OpenDocumen t. Prevzeto dne 17. 9. 2011. 60. http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/12-o-demenci-grd.pdf, Grad, A.

Prevzeto

dne 15. 9. 2011. 61. http://penoloskodrustvo.blog.siol.net/2009/03/02/se-o-razmerah-v-zaporih/. Prevzeto dne 12. 10. 2011. 62. http://en.wikipedia.org/wiki/Animal-assisted_therapy. Prevzeto dne 12. 10. 2011.

63. Ontario

SPCA

and

humane

society:

http://ontariospca.ca/what-we-

do/investigations/animal-cruelty-resources/what-is-animal-cruelty.html. Prevzeto dne 11. 2. 2012. 64. http://www.ekomagazin.si/Zdravje/Zdravje/Fascinantni-izsledki-raziskav-Zivalizdravilno-vplivajo-na-cloveka.html. Prevzeto dne 10. 12. 2011. 65. Critical

Social

Work

â&#x20AC;&#x201C;

Considerations

and

Suggestions:

http://www.uwindsor.ca/criticalsocialwork/critical-social-work-%E2%80%93considerations-and-suggestions. Prevzeto dne 15. 2. 2012. 66. http://ambasadorji-nasmeha.si/sites/default/files/68-viva191NEW.pdf. Prevzeto dne 2. 4. 2012. 67. http://vizita.si/clanek/alternativno/zivali-lahko-tudi-zdravijo.html.

Prevzeto

dne

2.4.2012 68. http://www.fsd.si/dsdds/Kodeks%20etike.htm Prevzeto dne 15.4.2012

9. PRILOGE PRILOGA 1: VPRAŠALNIK PRILOGA 2: INTERVJUJI PRILOGA 3: KODIRANJE (KLASIFICIRANJE) IZJAV PRILOGA 4: OBLIKOVANJE POJMOV – KODIRANJE PRILOGA 5: KLASIFIKACIJA KATEGORIJ IN PODKATEGORIJ PRILOGA 6: POVZETEK

PRILOGA 1: VPRAŠALNIK PRILOGA 1: VPRAŠANIK O DELU NA PODROČJU TERAPIJE IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI A.) STROKOVNJAKI 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali ?

Kaj ste po poklicu?

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

B.) TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete tako na individualni kot tudi na skupinski ravni?

Kako merite uspešnost?

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

C.) ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika? 11. Ali opažate da je določena vrsta živali bolj primerne za določene težave? 12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? D.) UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki ? 14. Zaradi katerih težav se udeležujejo TSŽ in ASŽ? E.) POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ?

F.) NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo?

G.) SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? 18. S katerimi strokovnjaki sodelujete?

PRILOGA 2 INTERVJU 1 RANČ KAJA IN GROM G. Andrej Žnidaršič (20.11.2011) A. SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali ?

Midva z ženo sva se začela s TSŽ in ASŽ ukvarjati pred 18 leti, ko je bilo to po Evropi že rutinirana zadeva, pri nas pa ni nihče slišal za tovrstne dejavnosti.

Kaj ste po poklicu?

Po izobrazbi sem zdravstveni delavec. Bolj natančneje jaz sem obdukcijski asistent ona (žena) pa je medicinska sestra.

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Če bi šla pogledat našo internetno stran, bi videla, da imamo omenjeno delo Linde Tellington – Jones, ki se ukvarja s psihologijo živali in ljudi. Ona ima določene prijeme, metode dela, ki delujejo na spominu celice. V Sloveniji o spominu celice ne govorimo veliko v svetu pa je že znano, da ima vsaka celica svoj spomin. Če imamo poškodovano tkivo,kost ali mišico lahko delujemo na te poškodovane celice tako, da se dotaknemo poškodovanega mesta in omogočimo celicam da se spomnijo, kako je bilo prej, ko so bile zdrave in zato začnejo pozitivno delovati. Mislim, da se isto zgodi pri kontaktu pacienta z živaljo. Žival naredi v tvojem telesu v tvoji psihi določene spremembe. Zaradi česa? Predvidevam, da se zaradi energije - spremeni tvoje obnašanje in razmišljanje. Lahko bi rekel, da če gremo na to osnovo, da ima vsaka celica svoj spomin, da tudi tvoje celice začnejo delovati bolj harmonično. Mi imamo milijardo celic in vsaka opravlja svojo funkcijo in vsaka ve, kaj opravlja druga celica. Zato lahko delujemo kot organizem oziroma kot celota. Spomin celice se da dokazati. Tudi Linda Tellington – Jones je naredila raziskavo na Dunaju kjer so zmerili celično energijo pred terapijo in po terapiji in videli so, da se ta energija po terapiji poveča. 4.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

Udeležujemo se številnih seminarjev med njimi je tudi Tellington TTouch seminar. Prav tako se izobražujemo iz tuje literature.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

Mi na tem področju zaostajamo za Evropo približno 20 let. Moram pa poudariti, da se v Sloveniji čedalje več organizacij ukvarja s tovrstno dejavnostjo in da sedaj delamo ne majhnih temveč ogromne korake. Žalostno pa je, da se s tem področjem ukvarjajo tudi tisti centri, ki sploh niso usposobljeni za te zadeve. Njihov glavni cilj je,

da privabijo čim več gostov/jahačev. Vendar jaz vedno pravim, da čas pokaže svoje in da če ti nisi na določenem strokovnem nivoji bodo ljudje prej ali slej to ugotovili in odšli stran. TSŽ ne more izvajati vsak. Ko sva se z ženo začela ukvarjati s konji nisva veljala za ''normalna''. Očitali so nama, da pri nas konje raje ''crkljamo'' kot jih jahamo. Da, to je res, vendar ravno takšen pristop nama je omogočil, da ustvariva tisto pomembno povezavo z vsemi našimi živalmi. Meni naše živali 100% zaupajo.

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete tako na individualni kot tudi na skupinski ravni?

Najprej je potrebno razlikovati med hipoterapijo in pet terapijo. Hipoterapija je pomoč konja pri zdravljenju določenih obolenj. Tukaj se pogovarjamo predvsem o obolenjih ,ki imajo motorične značilnosti. Pri hipoterapiji sodelujejo trije terapevti; eden vodi konja, eden ki pomaga ter fizioterapevt. Torej govorimo o določenih vajah na konju. Tukaj skoraj ne moremo govoriti o jahanju. Pacient sicer sedi na konju, konj se premika in to blagodejno vpliva na pacienta, vendar fizioterapevt je tisti, ki pove, katere vaje naj pacient na tem konju izvaja. In konkretno, ko rečemo ''hipoterapija'' – s tem se mi ne ukvarjamo. Ker nismo ne fizioterapevti ter tudi drugače se nismo usmerili v to dejavnost. Pri delu moramo razlikovati tudi dve stvari; ali so to motorično prizadeti ali pa so mentalno prizadeti. Ker če je otrok mentalno prizadet on je motorično super. Za mentalno prizadete, lahko tukaj govorimo o pet terapiji ali pa o terapevtskem jahanju. Pri terapevtskem jahanju ni neke fizioterapije ampak vse bolj deluje na mentalnem, psihičnem nivoju in to tudi mi delamo. Na našem ranču imamo več skupinskih obiskov. Če pa delamo na individualni ravni zahtevamo, da poleg pacienta sodeluje tudi njegov starš – če govorimo o otroku. Velikokrat, ko rečemo staršem, da bodo morali sodelovati pri terapiji se ne odločijo za nadaljevanje terapije saj je lažje otroka nekam dati v smislu ''popravite ga'' kot pa da sami delajo z njim. V primeru, če starši nočejo sodelovati ne sprejmemo niti otroka. Če želimo dobre rezultate se morajo spremembe dogajati tako pri staršu kot tudi otroku.

Kako merite uspešnost?

Uspešnost TSŽ in ASŽ lahko najbolj ocenijo starši. Tudi sam opaziš napredke; če je bil otrok pred TSŽ in ASŽ podpovprečen v šoli potem pa opaziš, da njegov uspeh narašča, da lažje sledi predavanjem, da se spremeni njegovo obnašanje. Velikokrat se zgodi, da sami ne zaznamo določenih sprememb dokler nam ne rečejo starši. Na ranču smo imeli dečka, ki je bil zelo problematičen, prepirljiv, ni imel meja in ni poznal besede ''ne''. Mi nismo pri njemu opazili nobenega napredka, ko pa je prišel oče je rekel, da je bil zelo presenečen, da ni sin nič razbijal medtem ko je bil na ranču. Ko je bil doma ali v šoli je na vsak ''ne'' odreagiral zelo agresivno. Na naš ''ne'' ni nikoli reagiral nasilno. Res pa je, da smo mu pojasnili zakaj se česa ne sme početi.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

Če bi se socialni delavec želel izobraziti na področju pet terapije bi se lahko obrnil na društvo Tačke pomagačke. Oni imajo veliko izkušenj na področju terapije s kužki. Potrebno se je zavedati, da pet terapija ni nekaj kar bi se počenjalo poleg službe. Menim, da bi socialne delavka težko opravljala svoj poseli in hkrati skrbela za žival. Polovično delo ne pride v poštev. Če bi socialni delavec prišel k nam s skupino, bi lahko tudi on sodelovala kot pomočnik oziroma asistent še zlasti v primeru, če bi bil na področju TSŽ in ASŽ usposobljen.

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

Na našem ranču sodeluje veliko živali za katere lahko rečem, da so one izbrale nas (smeh). Od 16, konjev ki jih imamo smo kupil samo 3. Vsi ostali konji so bili podarjeni. Tukaj moram poudariti, da ne sprejmemo vsakega konja in da se pri vsakem prepričam ali je primeren. Poleg konjev imamo 2 psa (Leona in psičko Kalo), mačke, petelina,kokoške, ovce, koze in pujska Čun Čuna.

10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika? Glede na to, da večina pacientov pride k nam za več dni lahko tudi sam ocenim, katera žival bi bila zanje primerna. Najboljše pa je narediti ''cheking'' - ker ni nujno da vsak otrok paše h kakšni živali in ni nujno da vsaka žival paše k otroku. Tudi sam opazuješ, kakšen odziv doživi otrok ob stiku z določeno živaljo. Za delo izbereš tisto žival, pri kater je bil odziv najboljši. Primer: Konji morajo biti 100% zanesljivi, če želimo, da dela z otroci. Potrebno je, da je konj miren in da ne skočil v zrak, če bi kakšen hiperaktiven otrok skočil pod njega. Živali se med seboj razlikujejo tako kot ljudje. Ene se rade božajo druge ne. Imeli smo tudi kobilo, ki sem jo moral prodati zaradi tega, ker se nanjo nisem mogel zanesti 100%. Ta kobila je bila tipičen družinski konj, ki je sprejela 3-4 ljudi. Ko smo bili sami z njo je bila super, ko pa so k nam prihajali iz vrtca in šole je postajala vse bolj živčna in videl sem, da zelo trpi. Prijatelj, kateremu sem po minimalni ceni prodal kobilo je bil z njo zelo zadovoljen in odlično se je vklopila v njegovo družino, ker je bila res tipičen družinski konj.

11. Ali opažate da je določena vrsta živali bolj primerna za določene težave? Tukaj bi lahko omenil našo psičko Kalo, ki je popolnoma slepa. Psičko je zbil avto in na eno oko ne vidi drugega pa sploh nima. Zelo zanimivo je videti, kako na hendikepirano žival reagira hendikepirani pacient; ''waw, pa saj ona čisto normalno funkcionira''. Psička jim predstavlja ogromno podpore in motivacije. Otroci vidijo, da kljub temu če si slep ali pa si na kakršen koli način drugačen lahko normalno živiš in normalno funkcioniraš. Tudi kuža Leon je sorazmerno pri miru, ko pride hiperaktiven otrok do njega.

12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Seveda zelo poskrbimo tudi za naše živali. Če je žival utrujena ali pa ji ni do družbe se odmakne in otroci se ji ne smejo približevati. Otrokom tudi pojasnimo zakaj se žival odmika, da razumejo. Tudi pri konju, če vidimo da ima dovolj prenehamo s terapijo ali pa aktivnostjo. In ravno zaradi tega, ker vedno poslušamo tudi njih so uspešne pri svojem delu.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki Starost oseb, ki prihajajo na ranč, se giblje od 2 leti do 40let (smeh). Večinoma prihajajo otroci.

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo? Otroci s posebnimi potrebami, delinkventnost, posamezniki, ki imajo težave z odvisnostjo in hiperaktivnost. Z delinkventnim obnašanjem jih je največ. Vedenjske motnje so zelo prisotne, predvsem so to hiperaktivni otroci, ki jih ne morejo umirit in morajo neprestano nekaj početi. Po navadi so to večinoma zelo inteligentni otroci, ki jim je dostikrat zelo dolgčas v družbi svojih vrstnikov. Tisto za kar drugi potrebujejo pol ure oni osvojijo v 2 minutah in ostalih 28 minut se dolgočasijo. Zelo zanimivo je videti, kako živali vplivajo na hiperaktivne otroke. Ko jim rečem naj si vzamejo čas za žival, da mora prvo skrtačit konja, ga božati, se pogovarjati s konjem ni nobenega problema, takoj se umiri, kar ne enkrat postane drug otrok. Ne moreš verjeti, da je to isti otrok, ki je še pred kratkim norel okoli in ni vedel kaj bi sam s sabo. Moramo pa seveda razlikovati med hiperaktivnimi – ker so bolezensko takšni in hiperaktivnimi, ker so razvajeni in jim mati nikoli ni rekla ''ne, tega ne moreš počenjat''. Razvajen otrok ne razume kaj pomeni beseda ne in to ni hiperaktivnost. Otroci, ki so razvajeni bodo po dveh minutah prišli do tebe, in ti rekli, da so konja že skrtačili medtem, ko si bodo otroci ki so bolezensko hiperaktivni vzeli ogromno časa.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? Zmanjšanje hiperaktivnosti, povečana koncentracija. Lahko navedem tudi en primer; nekega fanta je zbil avto, in imel je močne okvare možganov. Ena roka se mu je neprestano tresla, ko pa se je usedel na konja in prijel vajeti se mu je roka zelo umirila. Staršem tega dečka sem predlagal, da se napotijo na ZUIM Kamnik, ker sam nisem fizioterapevt deček pa je imel tudi omejeno gibanje (šepal je na eno nogo). Dečka takrat v ZUIM Kamnik niso mogli sprejeti, ker so imeli preveč pacientov. Starši so se kljub temu odločili, da ga bodo vozili k meni po 2 ure na teden. Po pol leta so bile prisotne velike spremembe; šepanje se je zmanjšalo, nogo je normalno dvigoval (prej jo je vlekel), roke je imel bolj umirjene. Jaz se nisem poglabljal iz medicinskega vidika, kaj se takrat dogaja z možgani,ker me ne zanima. Pomembno mi je le, da se vidi napredek pri posamezniku. Lahko pa se naredi doktorsko disertacijo in se poglobimo v celično in molekularno strukturo in naredimo sinaps med vsemi celicami vendar se mi to zdi izguba časa. Eden izmed pozitivnih učinkov je tudi ta, da se otroka ali odraslega lahko zelo osreči z živaljo. To lahko vidimo zlasti pri posameznikih, ki imajo Downov sindrom in kar prekipevajo od sreče ob stiku z živaljo. Lahko navedem še en primer: Imeli smo deklico s posebnimi potrebami, ki je bila že 3 ali 4 leta v zavodu in nikoli ni izrazila nobene želje. Nikoli ni niti izrazila želje ''jedla bi'' ali ''pila bi''. Odgovarjala je samo z ''ja'' ali ''ne''. Ko je bila s skupino na obisku je najprej samo sedela v vozičku in opazovala kako drugi božajo konja. Čez čas pa je prvič v 4 letih odkar je v zavodu izrazila željo in rekla vzgojiteljic: '' božala bi''. Konja sem nato pripeljal do nje in ga je z navdušenjem božala.

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Starši dostikrat zelo vplivajo na razmišljanje in počutje otroka. Opazil sem, da če otroka pustiš samega, da naredi kontakt z živaljo je to 100% uspešno, ker on ne bo šel direktno h konju. Enkrat sem opazoval, ko je bil konj za ograjo otrok pa je bil na drugi strani. Pol ure sta potrebovala, da sta naredila kontakt. Napaka staršev pa je, da porinejo otroka h konju in mu rečejo : '' pojdi ga božat''. Ne razumejo, da otrok ni pripravljen na takšno hitrost in zaradi takšnega nepremišljenega dejanja se lahko zgodi, da se otrok začne bati živali. Ko otrok dobi strah pa so potrebne ure in ure da škodo popraviš.

G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Že leta sodelujemo s projektom ''Človek'' - to je organizacija v Ljubljani, ki ima 3 letni program odvajanja od mamil in ostalih odvisnosti. Tu moram povedati, da imamo zelo dobro izkušnjo, ker se je iz skupine, ki so k nam prihajali na 3-4 dnevne programe izluščila en fant, ki je imel zelo dober občutek do živali. Ko posamezniki končajo s 3 letnim zdravljenjem se znova znajdejo v istem okolju, brez službe, brez denarja in zaradi vseh teh dejavnikov obstaja velika možnost, da zopet zapadejo nazaj v svet odvisnosti. Temu fantu smo ponudili, da lahko po končanem programu pride k nam in sedaj je pri nas zaposlen. Tudi ostali pacienti, ki so prišli v sklopu tega programa se pri nas zelo sprostijo in moram reči da konji in psi zelo pozitivno vplivajo na ljudi, ki imajo težave z odvisnostjo. Sodelovali smo z vrtci, osnovnimi šolami, z zavodom Dornava, zavodom Logatec, sodelujemo tudi z domom Malči Beličeve - vsako leto že 7-8 let sprejmemo približno 8-10 otrok, ki z nami praznujejo Božič. Tukaj govorimo o otrocih, ki nimajo kam iti za Božič. Fantje najdemo smreko, jo postavimo, punce pečejo, zvečer vzamemo bakle gremo na sprehod do cerkve in nazaj.

18. S katerimi strokovnjaki sodelujete? Sodelujemo z različnimi strokovnjaki kot so učitelji, vzgojitelji, psihologi. Mogoče je kdaj prišel kakšen socialni delavec ko je pripeljal otroka vendar ni vedel nič o TSŽ ali ASŽ. Menim da je zelo malo socialnih delavcev ki imajo ''zdravo pamet'', torej da so pripravljeni narediti več, kot samo birokracijo. Da niso birokrati ampak da so ljudje. Bi pa lahko sodelovali z njimi. Vendar tudi iz tisto malo izkušenj, kar smo jih imeli z njim lahko rečem, da sem jim malo'' zameril''. Ko jaz začnem delati z otrokom bi moral o tem otroku tudi nekaj vedeti. Meni pa informacij o otroku niso želeli posredovati zaradi zaupnosti podatkov. Ta otrok je bil lahko posiljen in jaz fizičnega kontakta s takšnim otrokom ne smem imeti. Ker če bom jaz deklico na konju želel poravnati in ji rekel '' poravnaj hrbet prsa ven'' se lahko deklica šokira. Naredim še več škode. Ker mi niso dali nobenih informacij sem preko pogovora z otroci prišel do zaključkov zakaj so v zavodu, da smo lahko sploh delali. Torej določene podatke jaz potrebujem.

INTERVJU 2 Maksimiljana Marinšek (14.12.2011) A SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s Terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali ?

S TSŽ in ASŽ se ukvarjam že 10 let. Vse se je razvilo lahko rečem nenamerno- z očetom sva najprej poskušala pri svojih živalih in ko sva videla, da pomaga sva se začela s tem ukvarjati tudi profesionalno.

Kaj ste po poklicu?

Po poklicu sem psihologinja.

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Prepričana sem, da aktivnosti in terapij ne bi mogla tako dobro izvajati, če ne bi imela znanja s psihologije. Znanje o otrokovem razvoju, značilnostih, težavah, motnjah, razumevanju človeške psihe, odpravljanju vsega tega, uporabljam za terapije s pomočjo živali. Kot psihologinja uporabljam tehnike za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim, vendar zraven uporabljam še živali, njihove dobre lastnosti in pozitivne učinke druženja, dela z njimi. Mislim, da gresta psihologija in ASŽ ter TSŽ dobro skupaj. Pomembno je pa vedeti, da Hipoterapije ne izvajam, ker zanjo pa jaz nisem usposobljena (fizioterapevti so), poleg tega pa bi potrebovala še veliko pomočnikov, jaz pa večino opravljam sama, za delo s konjem zunaj v maneži imam pomočnika.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

Seminarjev se ne udeležujem, ker se z večino tistih v Sloveniji ne strinjam, da so na nivoju, za v tujino pa v zadnjih letih nisem mogla. Samo tuja strokovna literatura ter svoje praktične izkušnje.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

V Sloveniji se je v zadnjem času to precej razvilo. Vendar sem mnenja, da veliko posameznikov tudi zlorablja delo na področju TSŽ in ASŽ . Pri tem mislim zlasti na to, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki se niso ničesar učili o težavah, motnjah ljudi, o psihologiji človeka ali pa ne vede dovolj o živalih, s katerimi delajo. Seveda pa moram poudariti, da obstajajo tudi primeri super prakse. 6.

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete na individualni kot tudi na skupinski ravni ?

Tako je. V sklopu svojega dela izvajam TSŽ in ASŽ. Večina mojega dela poteka na individualni ravni vendar sprejemam tudi skupine.

Kako merite uspešnost?

Žal trenutno nimam nobenih instrumentov za merjenje uspeha vendar v bližnji prihodnosti nameravam sestaviti vprašalnike s pomočjo katerih bi lahko merila uspešnost TSŽ. Pogosto so starši tisti, ki mi potrdijo, da se pri posamezniku dogajajo ogromni napredki.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

ASŽ je vsekakor primerna za širši krog ljudi, še posebej tistih, ki vedo nekaj o otrocih ter seveda tudi o živalih. TSŽ pa je bolj specifično in zapleteno, za TSŽ pa je po mojem mnenju primernejši psiholog zaradi znanja o človeški psihi, lahko pa bi delali, kadar bi imeli team strokovnjakov, da bi se o načinu dela pogovorili s psihologom.

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

V svoje delo vključujemo kar nekaj različnih živali in sicer: pse, mačke, konje, 2 osla, koze, zajce. Imeli smo tudi pritlikave prašičke za katere upam, da jih dobimo zopet. 10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika? Pravo žival izberem na podlagi tega, ko vidim kakšna je njihova interakcija s posamezno živaljo. Če vidim, da posameznik ne kaže nobenega interesa do določene živali je ne vključujem v delo, ker ne bo prišlo do pozitivnega učinka, katerega si vsi želimo.

11. Ali opažate da je določena vrsta živali bolj primerna za določene težave? Mačke in zajci so dobri za otroke z različnimi strahovi (ne samo do živali, tudi ljudi in drugih stvari). Psi in konji so za mladostnike pogosto najboljši.

12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Pozoren moraš biti na to, kako se počuti žival. Nadzorovati moraš celoten proces, če opaziš da pride do tega, da je žival utrujena in da ji ne paše družba se terapija prekine in se nadaljuje naslednjič.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki Med mojimi uporabniki je največ otrok.

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo? Soočajo se z različnimi psihičnimi težavami in motnjami; hiperaktivnost, motnje anksioznosti, fobije, nizko stopnjo samozavesti, slabša koncentracija, težave s komunikacijo. Veliko sem imela otrok s selektivnim mutizmom, torej ko doma govorijo, ko pridejo v šolo ali vrtec pa ne spregovorijo niti ene besede. Tukaj govorimo o strahu pred slišanjem svojega glasu ali pred kakršnokoli komunikacijo. To zna biti pri otrok velika ovira zlasti ko mu drugi govorijo '' zakaj nočeš govoriti'' in na tak način se strah samo poglablja. Spremembe se pri manjših težavah pojavijo kmalu, pri večjih motnjah pa kasneje. Včasih je potrebno delati tudi po dve leti, da se motnja odpravi.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? Napredkov je ogromno- najprej sproščenost in pozitivno razpoloženje, ki se pojavi med terapijo in traja še nekaj časa. Bolj dolgoročne pa so povišana samozavest, boljše vklapljanje v skupino, govor pri otrocih s selektivnim mutizmom, zmanjšana anksioznost, odprava različnih težav, motenj, itd.

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Imeli smo eno negativno izkušnjo, ko je osel ugriznil mojo sorodnico. Ugriz ni bil močan vendar vseeno je bil ugriz. Da bi otroka kakšna žival ugriznila se še ni in upam tudi da se ne bo zgodilo. G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Sodelujem z osnovno šolo, kjer sem tudi sama včasih delala. 3x do 4x na leto mi pošljejo kakšno skupino. Prav tako grem včasih na obisk v vrtce. 18. S katerimi strokovnjaki sodelujete ? Če je interes se lahko sodeluje skoraj z vsemi strokami mora pa biti interes iz obeh strani. Sodelujem z učitelji in vzgojitelji. Lani smo imeli ''Aktiv svetovalnih delavcev Gorenjske'' in med njimi je bilo tudi nekaj socialnih delavcev, katerim sem predstavila svoje delo. Od takrat dalje so mi poslali kar nekaj otrok.

INTERVJU 3 SLOVENSKO DRUŠTVO ZA TERAPIJO S POMOČJO PSOV TAČKE POMAGAČKE - Mateja Stošicki (13.1.2012) A SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali?

Ideja za ustanovitev društva se je porodila leta 2004, uradno pa smo bili ustanovljeni leta 2007. S prvimi obiski smo začeli v domu starejših občanov Vrhnika potem pa smo naše delovanje razširili na številna druga področja. Lahko omenim, da imamo do sedaj 30 terapevtskih parov, ki že delajo s potrdilom in okoli 10 pripravnikov.

Kaj ste po poklicu?

Po poklicu sem defektologinja.

Kako povezujete vaše delo na področju Terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Ko predavam vedno poudarjam, da je pri delu potrebno uporabljati domišljijo in ustvarjalnost ter vse skupaj povezati. Če nisi ustvarjalen ne boš znal vpeljati TSŽ in ASŽ v svojo stroko. Jaz sem pri svojem delu poskušala biti čim bolj fleksibilna in zato sem tudi TSŽ in ASŽ vpeljala v pouk matematike in slovenščine. Nekateri bi ob tem mogoče pomislili ''ja kaj pa bo pes tukaj počel?'' Lahko navedem konkreten primer, kako sem TSŽ in ASŽ vpeljala v svoje delo. Ko smo se z drugim razredom učili abecedo sem na veliko odejo napisala črke. Ko so otroci našli posamezno črko, ki smo jo iskali so za nagrado šli skupaj s psom do črke in mu dali povelje ''sedi''. To je bila za otroke velika nagrada v obliki motivacije. Otroku je bilo omogočeno, da se je učil skozi igro. Ob prisotnosti psa se je med otroci povišala stopnja koncentracije in komunikacije. S pomočjo TSŽ in ASŽ lahko delujemo na več različnih področji hkrati.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

Za strokovne delavce in terapevtske pare je enkrat letno organizirano 4 dnevno izobraževanje, ki je osnovano tako, da imajo določena predavanja strokovni delavci in terapevtski pari skupaj, nekaj predavanj pa imajo posebej. Zelo jih usmerjamo v skupno delo, želimo da izkusijo dinamiko, kako se je treba povezovati. Članom predstavimo karakteristike različnih populacij s katerimi se lahko srečujejo in že znotraj 4 dnevnega izobraževanja lahko vidimo, kateremu psu bi najbolj ustrezala določena populacija. Tudi med letom organiziramo različna izobraževanja na poljubne teme s samimi terapevtskimi pari; imamo od masaže za psa, Reiki za živali, stres pri psu. Naše društvo sodeluje tudi s Švico, kjer smo v povezavi z eno šolo, ki šola pse vodnike slepih. Ena izmed naših članic je trenutno pri njih na 3 letnem izobraževanju in po končanem šolanju bo mednarodna inštruktorica psov vodnikov. Tudi nekateri člani so šli v Švico na različna predavanja. Svoje znanje črpamo iz tuje literature in iz izkušenj, ki jih je vsako leto več. Seveda pa se udejstvujemo posameznih izobraževanj na temo "Igra s psom", "Stres pri psu", in tam pridobimo dodatna znanja.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

V Sloveniji se pojavljajo konkurenčni zavodi oziroma organizacijske skupine, ki se ukvarjajo s TSŽ in ASŽ. Nekateri so pri teh dejavnosti bolj resni in opravljajo vse po predpisih, drugi pa se ukvarjajo s tem področjem v smislu '' gremo s kužkom v ustanovo, da ga malo pobožajo.'' Naše društvo izvaja prave programe po ameriških smernicah, od koder smo tudi dobili to idejo. Pri svojih pogojih in pravilih smo zelo strogi in zahtevamo od svojih terapevtskih parov, da se le-teh tudi držijo. Psi morajo biti redno veterinarsko pregledani in urejeni. Tudi vodnike podučimo o tem, kako se obnašati z osebo s katero delajo, kaj morajo delati in kako pristopiti do posameznikov. . 6.

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete na tako na individualni kot tudi na skupinski ravni?

Tako je, izvajamo tako terapijo s pomočjo živali kot tudi aktivnost s pomočjo živali. Pri terapiji je prisoten en uporabnik, ena strokovna oseba in terapevtski par. Pri aktivnosti pa lahko sodeluje od 8 do 12 oseb – odvisno od populacije. Jaz sem imela zelo nepredvidljive uporabnike zato sem jih imela v skupini največ 5-6. Če izvajamo aktivnost v domovih za starostnike, kjer jih je v skupini lahko več kot 12 pa lahko med seboj sodelujeta tudi 2 terapevtska para. V tem primeru se morata psa med seboj poznati in dobro razumeti. So določene situacije, ko se dva psa ne marata in ne moreta skupaj funkcionirati. Pri aktivnosti s pomočjo živali torej ni nujno (je pa zaželeno), da je strokovna oseba zraven.

Kako merite uspešnost?

Uspešnost merimo s tem, ko opazimo številne pozitivne spremembe, ki so se zgodile pri posameznikih.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

Seveda. Je izvedljivo tudi preko našega društva, ko vsako letno naredimo to izobraževanje za nove terapevtske člane in strokovne delavce. V primeru takšnega sodelovanja bi bil socialni delavec strokovna oseba. Na izobraževanju bi dobil vse informacije in smernice kaj treba narediti. Potrebno je imeti tudi kinološko znanje, da veš kaj lahko pričakuješ od psa. So pa tudi primeri, ko je strokovna oseba tudi vodnik psa. Tu moram poudariti, da zna biti ta način dela zelo naporen, ker moraš nadzorovati tako uporabnika kot tudi psa. Jaz si tega na svojem področju nisem upala narediti (da bi bila strokovnjakinja in vodnica psa), ker sem imela zelo nepredvidljivo skupino otrok.

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

Naše društvo vključuje v terapijo in aktivnosti samo pse in nobene druge živali. Tu moram poudariti, da samo društvo nima psov, ki bi bili naša last, temveč so last prostovoljcev. Mi delamo po principu, da se prostovoljec, ki želi takšno delo opravljat včlani v naše društvo, opravi izobraževanje, naredi pripravništvo pod vodstvom mentorja in potem, ko ima potrdilo, da sta s psom postala terapevtski par, začneta samostojno delati. Te pse mi sicer na začetku zelo natančno testiramo, to opravljajo naši kinologi, ki tudi delujejo v društvu.

10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika? Kužki se med seboj karakterno razlikujejo. Nekateri so bolj pripravljeni delati s starostniki, drugi z otroci. Če vidimo, da je kuža živahen ga lahko usmerimo v področje dela z otroci v nasprotnem primeru pa ga lahko usmerimo v dejavnosti, ki se dogajajo v bolnišnicah in domovih za ostarele. Seveda pa moram tudi omeniti, da niso vsi psi primerni za TSŽ in ASŽ. Bom poskusila razložiti na konkretnem primeru, da boš najbolje razumela: Pred leti, ko sem šele spoznala društvo Tačke pomagačke sem se udeležila izobraževanja z namenom, da bi kot strokovna delavka videla, kako bi lahko TSŽ in ASŽ vpeljala v svoje delo. Znanje, ki sem ga osvojila sem povezala s TSŽ in populacijo s katero delam. Če delam na šoli z otroci s posebnimi potrebami jaz opravljam delo kot strokovna oseba. Moja naloga kot strokovnega delavca je, da pripravim program, izberem uporabnika in zastavim cilje katere želim doseči. Nato stopim v kontakt s terapevtskimi pari in jim povem, da potrebujem enega umirjenega psa, ker se bo delalo ''to in to'' ali da potrebujem živahnega psa, ker gremo ven. Ko prideta vodnik in njegov pes k meni je najbolj pomembno, da si izmenjamo čim več informacij; kako se do uporabnika obnašat, kako se bo delalo. Tudi vodnik mora pripraviti psa na srečanje. Ta pretok informacij je zelo pomemben. Tudi vodnik psa mora meni reči, kakšen je pes, česa ne prenese, na kaj moramo biti pozorni. Pri strokovnem delavcu ni nujno, da ima svojega psa, mora pa imeti strokovno znanje, pripraviti program in usmerjati vodnika psa, kako naj se vključi v to delo. 11. Ali opažate če so določene vrste živali/ pasme bolj primerne za določene težave? Ni pasme, ki bi izstopala. V društvu imamo majhne in velike pasme. Imamo tudi mešančka iz zavetišča, ki se je enkratno obnesel. Pri vodnikih za slepe pa so bolj izpostavljene pasme zaradi tega, ker je delo bolj usmerjeno torej psi opravljajo eno specifično nalogo. Pri nas je pa širok spekter dela, da se lahko prilagodimo. Velika pasma se izkaže odlična za mladostnike, ki imajo težave z obnašanjem, saj ko pride ogromen pes dobijo malo zavore in spoštovanja do psa. 12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Tu zelo apeliramo na vodnike, da gledajo svojega psa, da opazujejo njegovo neverbalno komunikacijo, ker pes ogromno pove in ni težko prepoznati znake stresa, ko je psa potrebno odmakniti. Prosimo jih, da so pošteni tako do psa kot tudi do sebe in prekinejo s terapijo oz. aktivnostjo, ko pes več ne zmore. Naše pse se trudimo čim bolj zaščititi, ker se zavedamo, da jih delo zelo izčrpa. Veliko vodnikov nam poroča, da psi po terapiji spijo tudi po dve uri. Pomembno je, da se psa ne pušča samega, da se ga ne zapira v krog z uporabniki, ko ne vidimo kaj delajo s psom.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki Naši uporabniki so otroci, mladostniki in starostniki.

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo? Naši uporabniki se soočajo z naslednjimi težavami; s posebnimi potrebami, demenco, različnimi težavami na področju socializacije in čustvovanja.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? V svoji praksi sem imela deklico z Downovim sindromom, ki je imela velik strah pred psi in se je po treh srečanjih že uspela dotakniti psa in se nanj uleči. Pri odpravljanju strahu so zelo dobri rezultati. Ob prisotnosti psa je bila povečana stopnja koncentracije pri otrocih in dlje časa so zdržali pri šolskih nalogah. Pri starostnikih je bil primer, ko smo slepo gospo, ki ni želela iti ven iz sobe spravili do ceste. Imeli smo srečo, da se je kuža, ki je delal s to gospo šolal za psa vodnika slepih. Samo dejstvo, da smo gospo, ki ni želela iz sobe, pripravili do tega, da je šla na zrak je bil velik napredek. Terapevtski pari poročajo tudi o primerih, ko se dementni starostniki njih ne spomnijo kljub temu, da prihajajo vsak teden, imena psov pa si zapomnijo.

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Ne. Mogoče smo bili kdaj zavrnjeni s strani kakšnega vodstva in da so se čistilke pritoževale. Ugrizov ni bilo. Mogoče lahko izpostavim primer, ko so nam skoraj poškodovali psa, ker so ga vrgli iz postelje. Drugih negativnih izkušenj nismo imeli.

G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Sodelujemo z različnimi ustanovami: pediatrična klinika, klimatsko zdravilišče na Rakitni kjer so otroci z vedenjskimi motnjami, motnjami hranjenja. Obiskujemo osnovne šole in domove za starostnike. Na pediatrični kliniki obiskujemo kar nekaj oddelkov, gremo pa tudi v vrtce, kjer otroke učimo o tem, kakšen odnos moramo imet z živalmi (kaj lahko počnemo in kaj ne)

18. S katerimi strokovnjaki sodelujete? Psihologi, fizioterapevti, učitelji, vzgojitelji, delovni terapevti… Poiščejo nas različne stroke. Težko rečem, če je kdaj z nami stopila v stik kakšna socialna delavka, saj dobimo ogromno e-mailov . Trenutno se žal ne spomnim, da bi nam kdaj pisala socialna delavka.

INTERVJU 4 SLOVENSKO DRUŠTVO ZA TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI –AMBASADORJI NASMEHA Urša Ivanovič (23.1.2012) A . SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali?

Društvo so leta 2004 ustanovile Katarina Vertin, Petra Štrus in Špela Juršič, ki so se izšolale v avstrijskem društvu ''Tiere als Therapie''. Sama pa sem se društvu Ambasadorji nasmeha priključila leta 2006.

Kaj ste po poklicu?

Po poklicu sem krajinska arhitektka, kar pomeni, da sem laik na področju TSŽ. Vendar se kot članica društva udeležujem različnih seminarjev iz tega področja.

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Krajinsko arhitekturo in terapijo s pomočjo živali bi lahko povezala s tem, da si dolgoročno gledano želim vpeljati spremembe zlasti v vrtcih in šolah. Že na fakulteti so nas učili, da je od vseh igral, ki jih imamo na razpolago, za otroka najboljša navadna kartonska škatla, ki mu omogoča, da se zateče v domišljijski svet oziroma lahko ustvarja z njo kar želi. Tobogan otroku predstavlja izključno tobogan, medtem ko mu škatla predstavlja, karkoli si lahko zamisli. Na svetu je že nekaj podjetji, ki se ukvarjajo z razvojem igral, ki niso namenjena samo otrokom temveč tudi odraslim. S temi igrali lahko vadimo koordinacijo gibov, sluh.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

Kot sem že omenila, društvo organizira različne seminarje, na katerih poleg članov društva predavajo tudi zunanji predavatelji. Društvo namerava v prihodnosti v seminarje vključiti tudi tuje predavatelje, prav tako se dogovarjamo, da bi nekatere člane poslali na šolanje v tujino. Ker je v slovenskem jeziku zelo malo napisano s področja TSŽ in ASŽ, se večinoma izobražujemo iz tuje literature.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

V Sloveniji na področju TSŽ in ASŽ orjemo ledino. Moja želja je, da se delo na področju TSŽ in ASŽ začne v Sloveniji bolj uveljavljati. V tujini lahko vidimo, da je TSŽ in ASŽ del stalne prakse. Vendar moram tudi reči, da se je od leta 2005 do danes stanje na področju TSŽ in ASŽ v Sloveniji zelo izboljšalo. Na samem začetku smo imeli veliko težavo s tem, ker nas niso pustili, da vstopimo v vsako ustanovo. Danes pa teh težav skoraj nimamo več . Delujemo v različnih ustanovah, ki prispevajo k razširjenosti in prepoznavnosti našega društva. Naj tudi omenim, da v Sloveniji obstaja več različnih društev, ki se ukvarja s TSŽ in ASŽ .

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete na individualni kot tudi na skupinski ravni?

Izvajamo tako TSŽ kot tudi ASŽ in tukaj moram poudariti, da se oba področja v določenih segmentih pokrivata. Za lažje razumevanje bom navedla primer: Pri ASŽ lahko otroci hranijo psa s priboljški, vendar če otrok daje priboljšek psu z roko, s katero ima motorične težave, se to že šteje za del terapije. Poleg ASŽ ni TSŽ izvajamo tudi program R.E.A.D s katerim želimo otrokom pomagati do boljših bralnih in komunikacijskih sposobnosti. Otrok jih razvija tako, da bere psu, ki je nadvse potrpežljiv poslušalec, predvsem pa nikdar ne kritizira.

Kako merite uspešnost?

V mesecu decembru je imela naša članica, ki je sicer po poklicu medicinska sestra, predstavitev v Hotelu Union, kjer je bilo potrebno zdravnikom prikazati, kako lahko žival vpliva na posameznika. Našli so tri prostovoljce, katerim so zmerili krvni tlak pred in po določeni vaji s psom. Meritve so pokazale, da se je po vaji le-ta znižal. Eden izmed načinov, kako lahko merimo uspešnost je, da se pri uporabniku, psu in vodniku meri srčni utrip ali pa se vzame vzorec sline pri posamezniku pred in po terapiji oz. aktivnosti. Uspeh lahko merimo tudi z napredki, ki jih sami opazimo: ko nekdo shodi s pomočjo psa ali pa izgubi strah pred psi. Spremembe se enkrat pojavijo hitreje drugič počasneje. Sicer pa so starši tisti, ki napredek najbolj vidijo, ker so vsak dan z otroci. Jaz lahko zaznam spremembo na dolgi rok.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

Seveda. Predlagam, da pridejo na naše seminarje, kjer bodo osvojili ustrezno znanje in bili seznanjeni s primeri dobre prakse . Vidijo lahko, na kakšen način vključiti TSŽ in ASŽ v svojo prakso.

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

Nekaj časa smo imeli samo pse, sedaj pa imamo še kunca, muco in mogoče dobimo tudi dihurja. Delamo tudi na tem, da bomo začeli izvajati aktivnost s pomočjo ameriških miniaturnih konjev. 10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika ? Pri izboru prave živali za uporabnika smo zelo pozorni na karakter psa. Razumeti moramo, da se psi po karakterju med seboj razlikujejo. Če imamo psa, ki ne prenese vreščanja in otrok, ga ne bomo poslali v šolo, da bi delal z otroci, temveč ga bomo raje dali v dementno skupino.

11. Ali opažate, če so določene vrste živali bolj primerne za določene težave? Pasma ni pomembna temveč je pomembna povezanost med vodnikom in živaljo ter karakter psa. Če gremo s psi v šolo je dobro, da imamo dva psa, ki sta si karakterno različna. Bolj nezaupljivi otroci bodo imeli raje umirjenega psa, medtem ko bodo imeli ostali raje živahnega. Pomembno je poudariti, da moramo biti pri izbiri ustrezne živali pozorni tudi na vodnike. Pes je tisti, ki se odziva na vodnika in če bo vodnik živčen bo živčen tudi pes. Prišlo je že do situacije, ko je bil pes zelo ustrezen za TSŽ in ASŽ, medtem ko njegov vodnik ni bil.

12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Za dobrobit živali mora biti pri nas zelo poskrbljeno. Če se pes počuti slabo ali če vidiš, da ni razpoložen za družbo, tisti dan ne greš delati. V nasprotnem primeru lahko narediš veliko škodo ne samo pri uporabniku, temveč tudi pri psu. Zelo zanimivo je, kako moramo pri tovrstnem delu poslušati najprej žival in ne nas. Oni so naša desna roka in brez njih pomoči ne moremo izvesti. Včasih je potrebno aktivnost ali terapijo tudi prekiniti. Kot vodnik moraš biti zelo pozoren na znake stresa pri svojem psu kot so: oblizovanje, stresanje z glavo in pretirano čohanje. V primeru ekstremnih situacij moraš prvo poskrbeti za psa saj bo za otroke poskrbel strokovnjak. Ključno je, da moraš med samim delom opazovati tako svojega psa kot uporabnike.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki ? Imamo široko paleto uporabnikov. Naši uporabniki so tako otroci, odrasli kot tudi starostniki.

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo? S posebnimi potrebami, avtizmom, cerebralno paralizo, dementni, tisti s psihosomatskimi motnjami, osebe ki so doživele zlorabo, hiperaktivnost, osebe, ki imajo težave s komunikacijo. Imamo tudi uporabnike, ki prihajajo na individualne ure, ker se želijo rešiti strahu pred psom. Te uporabnike učimo kaj je pes, kako razmišlja, kaj pomenijo znaki, ki jih kaže.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? Primerov dobre prakse je veliko. Izpostavim lahko deklico, ki je zaradi bolezni samo sedela in ni bila sposobna sama dvigniti glave. Zavod, kjer se je nahajala deklica, sem obiskovala 5 tednov po 1x na teden. Vsak teden smo imeli različne aktivnosti. Deklica je nekega dne samoiniciativno stegnila roko in vzela krtačo. Vsi smo bil zelo pozitivno presenečeni in to smo šteli za ogromen napredek. Pozitivne spremembe lahko opazimo tudi pri starejših ljudeh, ko s pomočjo TSŽ in ASŽ izboljšajo svoje motorične sposobnosti, povečajo obseg komunikacije in socializacije.

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Lahko izpostavim negativno izkušnjo, ki se mi je pripetila v Dragi na Igu. Medtem, ko je moj pes Sky ležal in smo mu dajali priboljške, se je prikazal deček, ki je Sky-a udaril po hrbtu. V tistem trenutku me je Sky pogledal. Takoj sem mu dala priboljšek ter ga pohvalila, da je priden. Moj pes je torej ostal popolnoma miren, medtem ko bi lahko kakšen neizšolan pes zarenčal in pokazal zobe, skratka reagiral po pasje.

G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Delujemo v različnih ustanovah; Dom starejših občanov, osnovne šole, CIRIUS Kamnik, vrtec, Dnevni Centri Aktivnosti Ljubljana, CUDV Šiška, stanovanjska skupnost Rdeča kljuka, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, Mladinski center Skala na Fužinah. 18. S katerimi strokovnjaki sodelujete? Sodelujemo z različnimi strokovnjaki, med njimi so socialni pedagogi, fizioterapevti, logopedi in vzgojitelji. V dnevnem centru za socialno delo Škofja Loka, kjer potekajo aktivnosti, sodelujemo tudi s socialno delavko.

100

Intervju 5 ZAVOD ZA USPOSABLJANJE JANEZA LEVCA (ZUJL) Eva Simikič (26.1.2012) A . SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali

Lani v spomladanskem času sem naredila tečaj preko društva Ambasadorji nasmeha in Junija sem se že začela dobivati z deklico v okviru svoje službe.

Kaj ste po poklicu?

Po poklicu se univerzitetna diplomirana socialna delavka. Moje delo je kot svetovalni delavec, torej sem na zavodu zaposlena kot socialna delavka in ne kot pedagog.

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke?

Lahko povem, zakaj sem jaz začela uporabljati ASŽ in ne vem, koliko se bo to skladalo s koncepti. Ko sem prišla v ZUJL sem se želela na nek način povezati z otroci. Ponudila se mi je enkratna priložnost, saj so ravno v tistem času imeli v zavodu tekmovanje ''Dom ima talent''. Jaz sicer nimam nobenega talenta ga pa ima moja psička Trini, saj pozna ogromno trikov. Odločila sem se za drugačen način pristopa do mojih uporabnikov in namesto ''Živijo jaz sem Eva'' sem se predstavila s pomočjo mojega psa. Vsi po vrsti so si me zapomnili. Mogoče niso vedeli kako mi je ime, vedeli pa so da imam psa in da sem socialna delavka. Takšen je bil moj prvi stik z uporabniki. Velikokrat, ko pride nekdo k meni, se začnemo pogovarjati o psu, ker je to popolnoma neboleča tema. To je stvar, ki ne boli, stvar o kateri lahko oni z lahko spregovorijo in poleg vsega ustvari tudi sproščeno vzdušje. Postopoma se lahko začnemo pogovarjati o drugih temah, ki bolj bolijo. Torej, če moje delo povežem z delovnimi koncepti lahko rečem, da na tak način začnem z delovnim odnosom. Dostikrat se posamezniki ustrašijo ko slišijo besedo ''socialna delavka'', takoj začnejo razmišljati o tem, kaj jim bom vzela, prepovedala in kako jih bom kaznovala. Ko uporabniki vidijo, da imam psa me že zaradi tega bolj pozitivno dojemajo. Moram reči da je pri vzpostavitvi delovnega odnosa bila vključitev moje psičke ključnega pomena. Ali si svoje uporabnike kdaj spraševala tudi o tem, če so bili kdaj kruti do živali ali če so bili priča krutosti? Ne. Če že zelo posplošujem imajo uporabniki v zavodu zelo veliko empatijo do živali. Meni se je dogajalo, da je po nastopu prišel deček, ki ga je psička tako navdušila, da jo je želel odnesti. Uporabniki se zelo empatični in se zelo hitro navežejo na živali.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

To izobraževanje, ki sem ga opravila preko Ambasadorjev nasmeha je bilo pred kratkim, maja ali junija. Torej pred pol leta. Od takrat se dodatnega usposabljanja nisem lotila. Ali si se udeležila usposabljanja pri društvu Ambasadorji nasmeha zato, ker si želela od samega začetka vključiti TSŽ in ASŽ vključiti v svoje delo ali si se za usposabljanje odločila zaradi drugih razlogov?

101

Jaz sem vedno želela imeti psa zaradi tega, da bi jo lahko uporabljala pri svojem delu. Tudi iskala se pasmo s katero bi lahko tovrstne dejavnosti izvajala. Moram pa reči, da sem bila skeptična,če bom lahko vključila Trini (pes) v TSŽ in ASŽ zaradi njenega karakterja. Vseeno sva poskusili in sva primerni vendar ne za vsakega uporabnika. Trini nebi mogla delati z ljudmi, ki se bojijo psov ker zelo reflektira strah in posledično začne lajati, kar pa ni primerno.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

Na splošno se mi zdi, da je v Sloveniji TSŽ in ASŽ premalo izkoriščena. Zdi se mi, da strokovnjaki niso ozaveščeni o tem, kakšna prednost je, če v svoje delo vključuješ živali. Ravno to pa se mi zdi ključna naloga strokovnjaka – da prepozna in se zavzame za številne prednosti, ki jih TSŽ in ASŽ lahko prinaša. V našem zavodu so zelo dobro seznanjeni o prednostih, ki jih prinaša TSŽ in ASŽ in takšno dejavnost zelo spodbujajo.

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete na tako na individualni kot tudi na skupinski ravni

Jaz imam v bistvu bolj ASŽ. Nimam usmerjene terapije. Predvsem zaradi lastnosti mojega psa, ki se mi zdi, da za konkretno terapijo ni primerna za aktivnosti pa je super. Skupin za zdaj nimam imam smo aktivnost, ki potekajo na individualni ravni .

Kako merite uspešnost?

Neke evalvacije v smislu vprašalnika nimam. Je pa res, da smo se pri obravnavi te deklice zelo veliko srečevali tudi z drugimi strokovnjaki s katerimi smo se pogovarjali, kako kuža vpliva nanjo. Tudi ostali strokovnjaki so poročali o spremembah, ki so jih opazili pri deklici: tisti dan ko je bila aktivnost, je bila deklica veliko bolj sproščena, motivirana, ni imela toliko motečega vedenja, bila je pomirjena in komaj je čakala, da pride Trini. Sicer sem pa tudi sama opazila določene napredke pri deklici – po sprehodu je bila deklica veliko bolj pomirjena in ni imela agresivnih napadov.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

Absolutno. Poznavanje področja TSŽ in ASŽ se šteje za dodano vrednost socialnega delavca. Zakaj menite, da ni veliko socialnih delavcev v Sloveniji, ki bi se s tem ukvarjalo? Eden izmed poglavitnih razlogov je ta, ker moraš imeti čas če govorimo o kužku. Miniti morata vsaj dve leti, da se kužek karakterno stabilizira. Predstavljaj si, da dve leti delaš s kužkom z upanjem, da ga boš vključeval v terapijo potem pa se izkaže, da ni primeren. Drugi razlog je, da ne moreš kužka pripeljati v vsako ustanovo in da potrebuješ soglasje vodstva. Jaz sem ASŽ lahko vpeljala v zavod samo zato, ker sem imela soglasje ravnatelja. Mislim, da je naš zavod eden izmed redkih ustanov, ki tako močno podpira tovrstne dejavnosti. Socialni delavci imajo tudi možnost (če nočejo vpeljati ''svoje živali''), da sodelujejo z društvi kot so Tačke pomagačke ali Ambasadorji nasmeha, kjer bi delali skupaj z vodnikom psa. Tudi za tovrstno dejavnost se odloča manjšina…

102

Če sem čisto iskrena, mislim, da imajo nekateri tudi negativne pomisleke do teh društev. Oni pridejo samo enkrat ali dvakrat na mesec in ni nekega kontinuiranega dela. Verjetno niti nimajo dovolj informacij o tem, če bo potrebno kaj plačevati, komu in kako naj ponudijo TSŽ in ASŽ. Nasvet bodočim socialnim delavcem, ki bi želeli vključiti TSŽ in ASŽ v svojo prakso? Moj nasvet za bodoče socialne delavce je, da si kaj preberejo o tej vrsti dela in dobijo vpogled kako to zgleda v praksi. Če se želijo s tem ukvarjat, naj čim prej začnejo delovati na tem področju. Vsakemu socialnemu delavcu, ki vsaj malo razmišlja v tej smeri, bi svetovala da se spusti v to, ker je res pozitivna izkušnja. Prav tako sem mnenja, da ima vsak socialni delavec, ki ima terapevtsko žival veliko prednost pri iskanju zaposlitve. Sama sem mnenja, da sem delo v zavodu dobila ravno zaradi tega, ker sem bila usposobljena na področju TSŽ in ASŽ.

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnost s pomočjo živali?

Psička pasme Beagle.

10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika? Jaz imam samo eno žival in midve izbereva uporabnika – žal. Prvo je ,da si uporabnik tega kontakta želi in da se ne boji kužkov. Lahko rečem, da je v našem zavodu interesa ogromno. Otroci imajo dejavnosti, ki vključujejo psa zelo radi.

11. Ali opažate da so določene živali tudi bolj primerne za določene težave? Moja psička je primerna za zelo živahne in hiperaktivne otroke, ki se radi sprehajajo in imajo radi ''akcijo''. Zelo rada dela tudi z osebami, ki imajo motnje v duševnem razvoju.

12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Aktivnosti sem prilagodila tako, da so bile zanjo primerne. Moji psički zaprt prostor ni odgovarjal, kar se je kazalo v tem, da ji je padla koncentracija, postajala je utrujena in nepotrpežljiva. V takšnih primerih mi ni preostalo nič drugega kot da zaključim srečanje. Da bo njej lažje sem dejavnosti prilagodila tako, da smo imeli srečanja na prostem. Na sprehodu sem imela dva povodca enega zame in drugega za deklico.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so vaši uporabniki Otroci, ki se nahajajo v Zavodu za Usposabljanje Janeza Levca

103

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo TSŽ ali ASŽ? V našem zavodu se nahajajo otroci z motnjami v duševnem razvoju - to je njihova bistvena karakteristika. Imajo pa tudi druge pridružene težave kot so: motorične težave, precej veliko otrok imajo psihiatrične težave se pravi duševne bolezni, motnje v vedenju in čustvovanju – teh je sicer zelo malo in niso zelo izrazite.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? Pri deklici sva si z učiteljico zadale cilj, da bomo prvi mesec delale smo na tem, da se deklica sprosti. Torej ključnega pomena je bilo druženje mišljeno kot sprostitev, ker je to deklica zaradi težkih življenjskih situacij tudi najbolj potrebovala. Čez čas smo druženje začeli pogojevati z motivacijo in začeli sva prilagajati vprašanja : pogovarjali sva se o tem, kako so se drugi počutili, ko je zbežala od doma – kako bi se ona sedaj počutila, če bi kuža zbežal od nje. Na tak način sem pri njej želela vzbuditi empatijo, da bi razumela, kako se mi počutimo ko ona pobegne. Posledično je določene stvar lažje razumela in manjkrat naredila kakšno stvar, kot bi jo sicer lahko.

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Ne. Nobene. Čisto nič, da bi rekla, da me je kaj zmotilo ali pa da bi šlo karkoli narobe.

G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Z enkrat sem delovala s kužkom samo v sklopu Zavoda za usposabljanje Janeza Levca.

18. S katerimi strokovnjaki sodelujete ali so med njimi tudi socialni delavci? Z dvema sodelavcema smo želeli začeti skupino ki vključuje ASŽ, to žal ni zaživelo dobro, ker tudi jaz odhajam kmalu iz zavoda. Vendar mislim, da bosta onadva nadaljevala. Po poklicu sta sicer specialna pedagoga. Da bi kdaj sodelovala s kakšni socialnim delavcem na tem področju pa se še ni zgodilo.

104

Intervju 6 DOM STAREJŠIH OBČANOV NOVO MESTO Petra Mihalič (27.1.2012) A . SODELOVANJE 1.

Koliko časa se ukvarjate s terapijo in aktivnostjo s pomočjo živali?

Terapija s pomočjo živali se v domu starejših občanov izvaja od februarja 2009. Takrat smo k delu povabili tri terapevtske pare, ki so bili člani prostovoljnega slovenskega društva za terapijo s pomočjo psa Tačke pomagačke. Aktivnost s pomočjo živali pa se izvaja od leta 2006.

Kaj ste po poklicu?

Po poklicu sem diplomirana delovna terapevtka.

Kako povezujete vaše delo na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali s koncepti vaše stroke

Dve izmed aktivnosti delovne terapije sta tudi terapija s pomočjo psa in aktivnosti s pomočjo živali. Ko izvajamo terapijo s pomočjo psa izvajamo aktivnosti, ki izhajajo iz same delovne terapije. Govorimo torej o aktivnosti česanja, aktivnosti hoje, aktivnost nameščanja povodca, aktivnost kognicije. V aktivnosti delovne terapije se enkratno integrira terapija s pomočjo psa, ki pa za osnovo zahteva strokovno znanje iz obeh področij ter veliko mero kreativnosti in domišljije. Med samo izvajanje tako vključujem različne pripomočke, tako terapevtske kot pripomočke iz vsakdanjega življenja (npr. ščipalke, povoje, rutice…), glasbo, vse z namenom, da čim uspešnejše dosežemo zastavljene cilje obravnave, ki bazirajo na dvigu stanovalčeve samostojnosti in kvalitete življenja. V veliko pomoč nam je tudi terapevtska miza z dvižnim mehanizmom, ki nam omogoča postavitev psa na ustrezno višino za izvajanje zahtevnejših aktivnosti.

Se udeležujete kakšnih dodatnih usposabljanj?

Udeležila sem se izobraževanja preko društva Tačke pomagačke v Vrhniki in sedaj delujem kot njihova strokovna sodelavka. Veliko znanja o TSŽ in ASŽ sem pridobila tudi med pisanjem diplome, ki sem jo pisala na področju TSŽ v delovni terapiji. Udeležujem se različnih seminarjev in moram reči, da je izobraževanje zame kontinuirano.

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 5.

Kaj menite o razvitosti terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji?

Področje TSŽ in ASŽ je v Sloveniji čedalje bolj prepoznavno vendar kljub temu se mi zdi premalo integrirano v različne institucije, zato bo potrebno na področju promocije še veliko narediti. Čeprav so pozitivni učinki TSŽ in ASŽ dokazani, veliko institucij ne podpira tovrstne dejavnosti. Veliko mojih kolegic bi rade vključile živali v svojo prakso, vendar ker nimajo podpore vodstva, tega žal ne morejo izvajati. Sama imam pri svojem delu veliko srečo, ker naše vodstvo podpira in spodbuja dejavnosti kot so TSŽ in ASŽ.

105

Izvajate TSŽ in ASŽ? Torej delujete na tako na individualni kot tudi na skupinski ravni?

Tako je, v našem domu izvajamo TSŽ in ASŽ. Aktivnosti potekajo z domsko psičko Tišo in z ostalimi živali, ki se nahajajo na domski domačiji. Terapije pa potekajo samo s terapevtskimi psi. Lani smo naredili 240 terapevtskih ur.

Kako merite uspešnost?

Naredila sem manjšo raziskavo v kateri je bilo vključenih 10 stanovalcev. Podatke sem, pridobila na osnovi delovno-terapevtskega testa (COPM), opazovanja z beleženjem in fotografijami. Po enem letu sem zopet uporabila iste metode ocenjevanja in pri posameznik je bilo zaznati bistveni napredek na več področij. Redno vodim tudi evidenco terapij, ki je osnova za izvedbo evalvaciji.

Menite, da je področje TSŽ in ASŽ nekaj, s čemer bi se lahko ukvarjali tudi socialni delavci?

Strokovnjaki, ki se želijo s tem ukvarjati imajo lahko različne profile poklicev: lahko je fizioterapevt, pedagog, delovni terapevt, socialne delavec… Seveda pod pogojem da naredijo ustrezno izobraževanje, torej da svoje delo opravljajo resnično na strokovni ravni. Nekateri mislijo '' kaj pa je težkega v tem da psa pripelješ'' vendar to je daleč od resnice. Celotno situacijo moraš znati strokovno ocenit in načrtovat tako, da stanovalec napreduje na tistih področjih kjer ima težave. Slediti moramo načrtu vendar ga moramo po potrebi znati tudi modificirati, dograjevati in se prilagajati dani situaciji. Z nestrokovnostjo npr. izvajanje aktivnosti v patološkem gibalnem vzorcu, lahko stanje stanovalcu izredno poslabšaš ( poškodbe, bolečine padci…)

C. ŽIVALI 9.

Katere živali vključujete v terapijo in aktivnosti s pomočjo živali?

Aktivnosti, ki temeljijo na druženju izvajamo na domski domačiji kjer imamo; konja (poni), dve ovčki, kozice, zajčke in domsko psičko Tišo. Terapijo pa izvajamo s pomočjo petih terapevtskih parov, ki prostovoljno prihajajo v dom. Za področje geriatrije je idealna kombinacija za izvajanje TSŽ, strokovna oseba in terapevtski par (vodnica in njen kuža). Sama skrbim za ustrezno izvajanje aktivnosti pri stanovalcu, da napreduje na področjih, kjer ima težave in terapevtska vodnica, ki skrbi za ustrezne položaje in poslušnost pri psu. Najbolj primerne terapevtske živali pa so po mojem mnenju pes in konj. 10. Kako poteka izbor prave živali za uporabnika ? Preden smo začeli izvajati TSŽ sem se dobila z vodnicami s katerimi sem imela pogovor. Ko smo se dobile naslednjič, so prišle s svojimi terapevtskimi kužki in že takrat sem si naredila načrt, kateremu stanovalcu bi kateri kuža bolj ustrezal. Seveda pa sem imela s stanovalci tudi individualen pogovor, kjer so izrazili ali sploh želijo sodelovati pri TSŽ. Nekateri stanovalci pa so se že na podlagi fotografij, ki sem jih pokazala, odločili s katerim kužkom bi delali (izbrali so tistega, ki jim je bil vizualno najbolj všeč). Stanovalke in stanovalci se navežejo na vodnike kot tudi na kužke.

106

11. Ali opažate če so kakšne določene živali bolj primerne za določene težave? Vse je odvisno od tega kakšne terapevtske cilje si zastavimo oz. na katerih področjih delamo. Če je poudarek na področju senzorne integracije, kjer bolj baziramo na dotiku, občutenju, so primernejše manjše živali ( manjhen pes, muca), vendar različni pripomočki (predvsem terapevtska dvižna miza) in kreativnost omogočajo, da okolje, žival ter aktivnost modificiram tako, da s stanovalcem napredujemo na področju, kjer imam največ težav. Konja in muce vključujem le v aktivnosti s pomočjo živali, ki bazirajo na druženju in stikom z živaljo.

12. Kako je poskrbljeno za dobrobit živali? Tukaj imajo najpomembnejšo nalogo vodniki psov, saj morajo pri svojem psu prepoznati znake stresa. Morajo prepoznati, kdaj je dovolj za žival. V primeru če vidimo, da je žival utrujena ali da ne bo zmogla izvajanja načrtovane terapije ji omogočimo počitek in terapijo ustrezno prilagodimo. Skrbimo, da ima pes dostop do vode in prostora za gibanje.

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 13. Kdo so uporabniki? Naši uporabniki so stanovalci našega doma.

14. Zaradi katerih težav se udeležujejo TSŽ ali ASŽ? Glede diagnostike ne ločujemo in izhajamo iz njihovih želja, sposobnosti in potreb. Tisti, ki izrazijo željo, da bi se vključili jih tudi poskušamo vključiti v samo terapijo.

E. POZITIVNE SPREMEMBE 15. Pozitivne spremembe, ki jih opazite med/po TSŽ ali ASŽ? Pozitivni učinki se odražajo na več področji hkrati že kadar izvajamo eno aktivnosti npr. nameščanja povodca, delujemo na izboljšanje grobih in finih gibov, izboljšanju mišične moči, pravilnem pozicioniranju, ravnotežju, pozornosti… Stanovalci so za izvajanje aktivnosti veliko bolj motivirani, če je prisotna žival. V njej tudi dalj časa vztrajajo, premagujejo daljše razdalje in v njej vztrajajo tudi, če je prisotna bolečina. Evalvacija našega dela je pokazala pozitivne spremembe na različnih področjih, izboljšala se je motivacija za aktivnost, gibalne sposobnosti, socialna interakcija, komunikacija, kognicija (spomin, pozornost, koncentracija), psihofizično stanje, zmanjšala se je osamljenost, stanovalci so postali samostojnejši pri izvajanju vsakodnevnih opravil, kar jim je zvišalo kvaliteto življenja. Trudimo se, da pri terapiji vlada domače vzdušje, da stanovalci nimajo občutka, da je to obremenilna terapija, temveč da v njej uživajo in hkrati napredujejo. Tudi sami povedo, da komaj čakajo na ponovno snidenje in terapijo.

107

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE 16. Ali ste v svoji praksi imeli tudi kakšno negativno izkušnjo? Ne. Pri sami terapiji ne. Edina stvar, ki zna biti pri terapiji neprijetna je ta, da nas med izvajanjem terapije motijo. Na začetku je bilo tega bistveno več, sedaj pa večina že ve, da je to početje izredno moteče in lahko tudi nevarno. Na začetku smo imeli kakšno nelagodje s strani nekaterih stanovalcev, ki niso sprejemali živali vendar je to ponehalo.

G. SODELOVANJE 17. S katerimi ustanovami sodelujete ? Izvajam strokovna predavanja na temo terapija s pomočjo psa, za različne profile in institucije (VDC, biotehnična fakulteta, visoka zdravstvena šola). Sem strokovna sodelavka Tačk pomagač in izvajam obvezno prakso za terapevtske pare. Včasih imam tudi predavanje na osnovni šoli, kjer skupaj s terapevtskim parom predstavim terapijo s pomočjo psa, kakšen je pravilni pristop do psa, na kaj moramo biti pozorni itd

18. S katerimi strokovnjaki sodelujete? V domu starejših občanov imamo timsko obravnavo za vse starostnike. Na primer medicinska sestra nam lahko pove, da ji je stanovalka zaupala, da ima zelo rada pse in da bi rada delala z njimi. Imamo tudi individualne sestanke na katerih pripravljamo individualne načrte za posameznega stanovalca.

108

PRILOGA 3 : KODIRANJE (KLASIFICIRANJE) IZJAV

A.) STROKOVNJAKI 1.

Koliko časa se s tem področjem ukvarjate Začela s TSŽ in ASŽ ukvarjati pred 18 leti (I1) Že 10 let (I2) Od 2007 (I3) 2006 (I 4) Lani v spomladanskem času (I5) - Terapija od 2009 (I6) - Aktivnost od 2006 (I6) -

Izobrazba Po izobrazbi sem zdravstveni delavec . Natančneje sem obdukcijski asistent (I1) Psihologinja (I2) Specialna in rehabilitacijska pedagoginja (I3) Krajinska arhitektka (I4) Univerzitetna diplomirana socialna delavka (I4) Diplomirana delovna terapevtka (I6)

Povezava TSŽ in ASŽ s koncepti poklicne stroke Žival naredi v tvojem telesu v tvoji psihi določene spremembe. Zaradi česa? Predvidevam, da se zaradi energije spremeni tvoje obnašanje in razmišljanje. Lahko bi rekel, da če gremo na to osnovo, da ima vsaka celica svoj spomin, da tudi tvoje celice začnejo delovati bolj harmonično.(I1 uporabljam tehnike za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim, vendar zraven uporabljam še živali, njihove dobre lastnosti in pozitivne učinke druženja, dela z njimi. (I2 pri delu potrebno uporabljati domišljijo in ustvarjalnost ter vse skupaj povezati. Če nisi ustvarjalen ne boš znal vpeljati TSŽ in ASŽ v svojo stroko.(I3 je že nekaj podjetji, ki se ukvarjajo z razvojem igral, ki niso namenjena samo otrokom temveč tudi odraslim. S temi igrali lahko vadimo koordinacijo gibov, ravnotežje in sluh. (I4 pri vzpostavitvi delovnega odnosa bila vključitev moje psičke ključnega pomena. (I5 Ko izvajamo terapijo s pomočjo psa izvajamo aktivnosti, ki izhajajo iz same delovne terapije. (I6

Udeleževanje dodatnih usposabljanj Udeležujemo se številnih seminarjev (I1 Tellington TTouch seminar (I1, Izobražujemo tudi iz tuje literature (I1 Samo tuja strokovna literatura (I2, Praktične izkušnje (I2, Znanje črpamo iz tuje literature (I3 iz izkušenj, ki jih je vsako leto več (I3 udejstvujemo posameznih izobraževanj na temo "Igra s psom", "Stres pri psu" (I3, društvo organizira različne seminarje (I4, večinoma izobražujemo iz tuje literature (I4, se dodatnega usposabljanja nisem lotila. (I5 Veliko znanja o TSŽ in ASŽ sem pridobila tudi med pisanjem diplome (I6 Udeležujem se različnih seminarjev (I6

109

B.) TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 1.

Razvitost TSŽ in ASŽ v Sloveniji - tem področju zaostajamo za Evropo približno 20 let (I1 - v Sloveniji čedalje več organizacij ukvarja s tovrstno dejavnostjo (I1 - sedaj delamo ne majhnih temveč ogromne korake. (I1 - s tem področjem ukvarjajo tudi tisti centri, ki sploh niso usposobljeni za te zadeve. (I1 - V Sloveniji se je v zadnjem času to precej razvilo (I2 - veliko posameznikov tudi zlorablja delo na področju TSŽ in ASŽ (I2 - tem ukvarjajo ljudje, ki se niso ničesar učili o težavah, motnjah ljudi, o psihologiji človeka ali pa ne vede dovolj o živalih, s katerimi delajo (I2 - obstajajo tudi primeri super prakse (I2 - V Sloveniji se pojavljajo konkurenčni zavodi oziroma organizacijske skupine, ki se ukvarjajo s TSŽ in ASŽ (I3 - Nekateri so pri teh dejavnosti bolj resni in opravljajo vse po predpisih,(I3 - drugi pa se ukvarjajo s tem področjem v smislu '' gremo s kužkom v ustanovo, da ga malo pobožajo (I3 - V Sloveniji na področju TSŽ in ASŽ orjemo ledino (I4 - od leta 2005 do danes stanje na področju TSŽ in ASŽ v Sloveniji zelo izboljšalo (I4 - v Sloveniji TSŽ in ASŽ premalo izkoriščena (I5 - strokovnjaki niso ozaveščeni o tem, kakšna prednost je, če v svoje delo vključuješ živali. (I5 - čedalje bolj prepoznavno (I6 - premalo integrirano v različne institucije (I6 - na področju promocije še veliko narediti. (I6 - veliko institucij ne podpira tovrstne dejavnosti.(I6

Način dela ki se izvaja - več skupinskih obiskov …na individualni ravni zahtevamo, da poleg pacienta sodeluje tudi njegov starš (I1 - izvajam TSŽ in ASŽ …Večina mojega dela poteka na individualni ravni (I2 - izvajamo tako terapijo s pomočjo živali kot tudi aktivnost s pomočjo živali I3 - Izvajamo tako TSŽ kot tudi ASŽ (I4 - aktivnost, ki potekajo na individualni ravni (I5 - izvajamo TSŽ in ASŽ (I6

Merjenje uspešnosti - Uspešnost TSŽ in ASŽ lahko najbolj ocenijo starši (I1 - sam opaziš napredke; če je bil otrok pred TSŽ in ASŽ podpovprečen v šoli potem pa opaziš da njegov uspeh narašča (I1 - starši tisti, ki mi potrdijo, da se pri posamezniku dogajajo ogromni napredki. (I2 - s tem, ko opazimo številne pozitivne spremembe (I3 - zmerili krvni tlak pred in po določeni vaji s psom. (I4 - pri uporabniku, psu in vodniku meri srčni utrip (I4 - se vzame vzorec sline pri posamezniku pred in po terapiji oz. aktivnosti (I4 - Uspeh lahko merimo tudi z napredki, ki jih sami opazimo (I4 - starši tisti, ki napredek najbolj vidijo (I4

110

srečevali tudi z drugimi strokovnjaki s katerimi smo se pogovarjali, kako kuža vpliva nanjo. (I5 ko je bila aktivnost, je bila deklica veliko bolj sproščena, motivirana, ni imela toliko motečega vedenja, bila je pomirjena (I5 Naredila sem manjšo raziskavo (I6 opazovanja z beleženjem in fotografijami. (I6 Redno vodim tudi evidenco terapij (I6

Mnenja o usposobljenost socialnih delavcev za TSŽ ni ASŽ - socialne delavka težko opravljala svoj poseli in hkrati skrbela za žival (I1 - socialni delavec .. bi lahko sodeloval kot pomočnik oziroma asistent (I1 - ASŽ je vsekakor primerna širši krog ljudi, še posebej tistih, ki vedo nekaj o otrocih ter seveda tudi o živalih.(I2 - za TSŽ.. primernejši psiholog zaradi znanja o človeški psihi(I2 - lahko pa bi delali, kadar bi imeli team večih strokovnjakov, da bi se o načinu dela pogovorili s psihologom.(I2 - Seveda. Predlagam, da pridejo na naše seminarje, kjer bodo osvojili ustrezno znanje in bili seznanjeni s primeri dobre prakse (I4 - Seveda. Je izvedljivo tudi preko našega društva, ko vsako letno naredimo to izobraževanje za nove terapevtske člane in strokovne delavce.(I3 - Absolutno. Poznavanje področja TSŽ in ASŽ se šteje za dodano vrednost socialnega delavca. - . (I5 - Seveda pod pogojem da naredijo ustrezno izobraževanje, (I6

C. ŽIVALI 1. Vrsta živali -

Konje (I1, I3,I6 mačke,(I1, I2, I4 petelina,(I1 kokoške, (I1 -ovce,(I1,I6 koze (I1, I2,I6 pujska(I1 pes (I1,I2, I3,I4, I5,I6) osla (I2 zajce (I2, I6 kunčico (I4

2. Potek izbora prave živali za delo -

sam ocenim, katera žival bi bila zanje primerna. (I1 Najboljše pa je narediti ''cheking'' (I1 izbereš tisto žival, pri kater je bil odziv najboljši. (I1 ko vidim kakšna je njihova interakcija s posamezno živaljo (I2 Kužki se med seboj karakterno razlikujejo. Nekateri so bolj pripravljeni delati s starostniki, drugi z otroci (I3 Pri izboru prave živali za uporabnika smo zelo pozorni na karakter psa (I4

111

midve izbereva uporabnika (I5 naredila načrt, kateremu stanovalcu bi kateri kuža bolj ustrezal (I6 imela s stanovalci tudi individualen pogovor, (I6 stanovalci pa so se že na podlagi fotografij, ki sem jih pokazala, odločili s katerim kužkom bi delali (I6

3. Primernost živali glede na težavo uporabnika -

zanimivo je videti, kako na hendikepirano žival reagira hendikepirani pacient;(I1 kuža Leon je sorazmerno pri miru, ko pride hiperaktiven otrok do njega. (I1 Velika pasma se izkaže odlična za mladostnike, ki imajo težave z obnašanjem, (I3 Mačke in zajci so dobri za otroke z različnimi strahovi (I2 Psi in konji so za težavne mladostnike pogosto najboljši. (I2 Bolj nezaupljivi otroci bodo imeli raje umirjenega psa, medtem ko bodo imeli ostali raje živahnega (I4 Moja psička je primerna za zelo živahne in hiperaktivne otroke…Zelo rada dela tudi z osebami ki imajo motnje v duševnem razvoju. (I5 na področju senzorne integracije, kjer bolj baziramo na dotiku, občutenju, so primernejše manjše živali ( manjhen pes, muca), (I6

4. Dobrobit živali -

Če je žival utrujena ali pa ji ni do družbe se odmakne in otroci se ji ne smejo približevati (I1 prenehamo s terapijo ali pa aktivnostjo (I1 če opaziš da pride do tega, da je žival utrujena in da ji ne paše družba se terapija prekine in se nadaljuje naslednjič (I2 apeliramo na vodnike, da gledajo svojega psa da opazujejo njegovo neverbalno komunikacijo, (I3 psa ne pušča samega, da se ga ne zapira v krog z uporabniki, ko ne vidimo kaj delajo s psom. (I3 pozoren na znake stresa pri svojem psu kot so: oblizovanje, stresanje z glavo in pretirano čohanje. (I4 Če se pes počuti slabo ali če vidiš, da ni razpoložen za družbo, tisti dan ne greš delati(I4 Aktivnosti sem prilagodila tako, da so bile za mojo psičko primerne (I5 vodniki psov, saj morajo pri svojem psu prepoznati znake stresa. (I6 Skrbimo, da ima pes dostop do vode in prostora za gibanje (I6

D. UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 1. Kdo so uporabniki -

Starost oseb, ki prihajajo na ranč, se giblje od 2 leti do 40let (smeh). (I1 Večinoma prihajajo otroci. (11 večinoma otroci. (I2 otroci, (I3,I4 mladostniki (I3 starostniki(I3,I4 Odrasli (i4 Otroci, ki se nahajajo v Zavodu za Usposabljanje Janeza Levca stanovalci našega doma (I6

112

2. Težave uporabnikov -

posebnimi potrebami, (I1, I3,I4 delinkventnost , (I1 težave z odvisnostjo(I1 hiperaktivnost.(I1,I2,I4 motnje anksioznosti, (I2 fobije,(I2 nizko stopnjo samozavesti, (I2 slabša koncentracija, (I2 težave s komunikacijo(I2 s selektivnim mutizmom, (I2 demenco (I3,I4 težavami na področju socializacije in čustvovanja. (I3 avtizmom, (I4 cerebralno paralizo, (I4 s psihosomatskimi motnjami, (I4 osebe ki so doživele zlorabo, (I4 osebe, ki imajo težave s komunikacijo. (I4 želijo rešiti strahu pred psom.(i4 motnjami v duševnem razvoju(I5 : motorične težave, (I5 duševne bolezni,(I5 motnje v vedenju in čustvovanju (I5 Glede diagnostike ne ločujemo in izhajamo iz njihovih želja, sposobnosti in potreb (I6

E. POZITIVNE SPREMEMBE -

Zmanjšanje hiperaktivnosti, (I1 povečana koncentracija(I1 šepanje se je zmanjšalo, nogo je normalno dvigoval (prej jo je vlekel), roke je imel bolj umirjene (I1 da se otroka ali odraslega lahko zelo osreči z živaljo (I1 prvič v 4 letih odkar je v zavodu rekla vzgojiteljic: '' božala bi''. (I1 sproščenost in pozitivno razpoloženje (I2 povišana samozavest, (I2 boljše vklapljanje v skupino,(I2 govor pri otrocih s selektivnim mutizmom, (I2 zmanjšana anksioznost, (I2 povečana stopnja koncentracije pri otrocih in dlje časa so zdržali pri šolskih nalogah (I3 slepo gospo, ki ni želela iti ven iz sobe spravili do ceste(I3 primerih, ko se dementni starostniki njih ne spomnijo kljub temu, da prihajajo vsak teden, imena psov pa si zapomnijo. (I3 starejših ljudeh, ko s pomočjo TSŽ in ASŽ izboljšajo svoje motorične sposobnosti, povečajo obseg komunikacije in socializacije. (I4 Deklica je nekega dne samoiniciativno stegnila roko in vzela krtačo.(I4 druženje začeli pogojevati z motivacijo (I5 vzbuditi empatijo(I5

113

dalj časa vztrajajo, premagujejo daljše razdalje in v njej vztrajajo tudi, če je prisotna bolečina (I6 izboljšala se je: motivacija za aktivnost, gibalne sposobnosti, socialna interakcija, komunikacija, kognicija (spomin, pozornost, koncentracija), psihofizično stanje, (I6 zmanjšala se je osamljenost, (I6 stanovalci so postali samostojnejši (I6

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE -

Napaka staršev pa je, da porinejo otroka h konju in mu rečejo : '' pojdi ga božat'' (I1 osel ugriznil mojo sorodnico(I2 ko so nam skoraj poškodovali psa, ker so ga vrgli iz postelje.(I3 deček, ki je Sky-a udaril po hrbtu (I4 Nobene (I5 da nas med izvajanjem terapije drugi stanovalci motijo. (I6 nelagodje s strani nekaterih stanovalcev, ki niso sprejemali živali (I6

G. SODELOVANJE 1. z ustanovami -

s projektom ''Človek'' (I1 -vrtci, (I1,I2,I4 Osnovnimi šolami, (I1,I2,I3,I4,I6 z zavodom Dornava, (I1 zavodom Logatec, (I1 domom Malči Beličeve(I1 klimatsko zdravilišče na Rakitni (I3 inštitutu za rehabilitacijo Soča,(I3 knjižnice, (I3 domove za starostnike,(I3,I4 šolami in vrtci (I3 CIRIUS Kamnik (I4 Dnevni Centri Aktivnosti Ljubljana, (I4 CUDV Šiška, (I4 stanovanjska skupnost Rdeča kljuka, (I4 Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, (I4 Mladinski center Skala na Fužinah.(I4 Zavoda za usposabljanje Janeza Levca (I5 VDC (I6 biotehnična fakulteta,(I6 visoka zdravstvena šola(I6

2. s strokovnjaki -

učitelji,(I1,I2,I3 vzgojitelji,(I1,I2,I3,I4 Psihologi (I1,I3 socialni delavec (I1,I2,I4

114

fizioterapevti, (I3,I4 delovni terapevti(I3 socialni pedagogi(i4 logopedi (I4 specialna pedagoga (I5 timska obravnava (I6

115

PRILOGA 4 : OBLIKOVANJE POJMOV – KODIRANJE A. STROKOVNJAKI 1.

Čas Koliko časa se s tem področjem ukvarjate

začela s TSŽ in ASŽ ukvarjati pred 18 leti (I1)

18 let

Že 10 let (I2

10 let

Od 2007 (I3)

5 let

Od 2006 (I 4)

6 let

Lani v spomladanskem času (I5)

pol leta

Terapija od 2009 (I6

3 leta

Aktivnost od 2006 (I6)

6 let

Izobrazba

Po izobrazbi sem zdravstveni delavec . Natančneje sem obdukcijski asistent (I1)

Obdukcijski asistent

Psihologinja (I2)

psihologinja

Specialna in rehabilitacijska pedagoginja (I3)

Specialna in rehabilitacijska pedagoginja

Krajinska arhitektka (I4)

Krajinska arhitektka

Univerzitetna diplomirana socialna delavka (I4)

Socialna delavka

Diplomirana delovna terapevtka (I6

Delovna terapevtka

Povezava TSŽ in ASŽ s koncepti poklicne stroke

Žival naredi v tvojem telesu v tvoji psihi določene spremembe. Zaradi česa? Predvidevam, da se zaradi energije spremeni tvoje obnašanje in razmišljanje. Lahko bi rekel, da če gremo na to osnovo, da ima vsaka celica svoj spomin, da tudi tvoje celice začnejo delovati bolj harmonično.(I1

Podobnost delovanja spominske celice in živali na počutje človeka

uporabljam tehnike za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim, vendar zraven uporabljam še živali, njihove dobre lastnosti in pozitivne učinke druženja, dela z njimi. (I2

Vključevanje živali v tehnike pomoči otrokom, mladostnikom in odraslim

116

pri delu potrebno uporabljati domišljijo in ustvarjalnost ter vse skupaj povezati. Če nisi ustvarjalen ne boš znal vpeljati TSŽ in ASŽ v svojo stroko.(I3

Uporaba domišljije in ustvarjalnosti

je že nekaj podjetji, ki se ukvarjajo z razvojem igral, ki niso namenjena samo otrokom temveč tudi odraslim. S temi igrali lahko vadimo koordinacijo gibov, ravnotežje in sluh. (I4

Podoben učinek igral in živali na področju koordinaciji gibov, ravnotežja in sluha pri posamezniku

pri vzpostavitvi delovnega odnosa bila vključitev moje psičke ključnega pomena. (I5

Vključevanje živali pri vzpostavitvi delovnega odnosa

Ko izvajamo terapijo s pomočjo psa izvajamo aktivnosti, ki izhajajo iz same delovne terapije. (I6

Pri terapiji izvajamo aktivnosti delovne terapije

Udeleževanje dodatnih usposabljanj

Udeležujemo se številnih seminarjev (I1

Udeleževanje seminarjev

Tellington TTouch seminar (I1

TTouch seminarju

izobražujemo tudi iz tuje literature (I1

Tuja literatura

Samo tuja strokovna literatura (I2

Tuja strokovna literatura

Praktične izkušnje (I2,

Praktične izkušnje

znanje črpamo iz tuje literature (I3

Tuja literatura

udejstvujemo posameznih izobraževanj na temo "Igra s psom", "Stres pri psu" (I3,

Izobraževanja na temo ''Igra s psom'', Stres pri psu

društvo organizira različne seminarje (I4,

Organiziranje seminarjev

večinoma izobražujemo iz tuje literature (I4,

Tuja literatura

se dodatnega usposabljanja nisem lotila. (I5

Brez dodatnih usposabljanj

Veliko znanja o TSŽ in ASŽ sem pridobila tudi med pisanjem diplome (I6

Pisanje diplome na temo TSŽ in ASŽ

Udeležujem se različnih seminarjev (I6

Udeleževanje pri seminarjih

iz izkušenj, ki jih je vsako leto več (I3

lastne izkušnje

117

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Razvitost TSŽ in ASŽ v Sloveniji

na tem področju zaostajamo za Evropo približno 20 let (I1

Zaostajamo za Evropo 20 let

v Sloveniji čedalje več organizacij ukvarja s tovrstno dejavnostjo (I1

čedalje več organizacij

sedaj delamo ne majhnih temveč ogromne korake. (I1

Delamo ogromne korake

s tem področjem ukvarjajo tudi tisti centri, ki sploh niso usposobljeni za te zadeve. (I1

Neprofesionalnost centrov

V Sloveniji se je v zadnjem času to precej razvilo (I2

V zadnjem času to precej razvilo

veliko posameznikov tudi zlorablja delo na področju TSŽ in ASŽ (I2

Zloraba na področju TSŽ ni ASŽ

S tem ukvarjajo ljudje, ki se niso ničesar učili o težavah, motnjah ljudi, o psihologiji človeka ali pa ne vede dovolj o živalih, s katerimi delajo (I2

Nekvalificiranost strokovnjakov

obstajajo tudi primeri super prakse (I2

Primeri super prakse

V Sloveniji se pojavljajo konkurenčni zavodi oziroma organizacijske skupine, ki se ukvarjajo s TSŽ in ASŽ (I3

Pojavljanje konkurenčnih zavodov

Nekateri so pri teh dejavnosti bolj resni in opravljajo vse po predpisih (I3

Nekateri izvajajo po predpisih

drugi pa se ukvarjajo s tem področjem v smislu '' gremo s kužkom v ustanovo, da ga malo pobožajo (I3

Neprofesionalno delo

V Sloveniji na področju TSŽ in ASŽ orjemo ledino (I4

Orjemo ledino

od leta 2005 do danes stanje na področju TSŽ in ASŽ v Sloveniji zelo izboljšalo (I4

Napredek od leta 2005

v Sloveniji TSŽ in ASŽ premalo izkoriščena (I5

Neizkoriščenost TSŽ in ASŽ

strokovnjaki niso ozaveščeni o tem, kakšna prednost je, če v svoje delo vključuješ živali. (I5

Neozaveščenost strokovnjakov

čedalje bolj prepoznavno (I6

Čedalje bolj prepoznavno

premalo integrirano v različne institucije (I6

Premalo izkoriščeno v institucijah

118

na področju promocije še veliko narediti. (I6 veliko institucij ne podpira tovrstne dejavnosti.(I6

Neformiranost strokovnjakov

Način dela ki se izvaja

več skupinskih obiskov… na individualni ravni zahtevamo, da poleg pacienta sodeluje tudi njegov starš (I1

TSŽ ni ASŽ

Več ASŽ izvajam TSŽ in ASŽ …Večina mojega dela poteka na individualni ravni (I2

ASŽ in TSŽ

izvajamo tako terapijo s pomočjo živali kot tudi aktivnost s pomočjo živali (I3

TSŽ in ASŽ

Izvajamo tako TSŽ kot tudi ASŽ (I4

TSŽ in ASŽ

aktivnost, ki potekajo na individualni ravni (I5

ASŽ

izvajamo TSŽ in ASŽ (I6

TSŽ IN ASŽ

Več TSŽ

Merjenje uspešnosti

Uspešnost TSŽ in ASŽ lahko najbolj ocenijo starši (I1

Uspešnost ocenijo starši

sam opaziš napredke; če je bil otrok pred TSŽ in ASŽ podpovprečen v šoli potem pa opaziš da njegov uspeh narašča (I1

Sam opaziš napredke

starši tisti, ki mi potrdijo, da se pri posamezniku dogajajo ogromni napredki. (I2

Starši poročajo o napredkih

s tem, ko opazimo številne pozitivne spremembe (I3

Sam opaziš napredke

zmerili krvni tlak pred in po določeni vaji s psom. (I4

Zmeriš krvni pritisk pred in po vaji

pri uporabniku, psu in vodniku meri srčni utrip (I4

Merjenje srčnega utripa

se vzame vzorec sline pri posamezniku pred in po terapiji oz. aktivnosti (I4

Vzame se vzorec sline pred in po TSŽ ali ASŽ

Uspeh lahko merimo tudi z napredki, ki jih sami opazimo (I4

Sam opaziš napredek

starši tisti, ki napredek najbolj vidijo (I4

Starši vidijo napredek

119

srečevali tudi z drugimi strokovnjaki s katerimi smo se pogovarjali, kako kuža vpliva nanjo. (I5

Pogovor z drugimi strokovnjaki

ko je bila aktivnost, je bila deklica veliko bolj sproščena, motivirana, ni imela toliko motečega vedenja, bila je pomirjena (I5

Sam opaziš napredke

Naredila sem manjšo raziskavo (I6

raziskava

opazovanja z beleženjem in fotografijami. (I6

Opazovanje z beleženjem in fotografijami

Redno vodim tudi evidenco terapij (I6

Vodenje evidence o terapijah

Mnenja o usposobljenost socialnih delavcev za TSŽ ni ASŽ

socialne delavka težko opravljala svoj poseli in hkrati skrbela za žival (I1

SD težko opravljal svoje delo in skrbel za žival

socialni delavec .. bi lahko sodeloval kot pomočnik oziroma asistent (I1

Sd sodeloval kot pomočnik

ASŽ je vsekakor primerna širši krog ljudi, še posebej tistih, ki vedo nekaj o otrocih ter seveda tudi o živalih.(I2

ASŽ primerna tudi za SD

za TSŽ.. primernejši psiholog zaradi znanja o človeški psihi(I2

Za TSŽ primernejši psiholog

lahko pa bi delali, kadar bi imeli team večih strokovnjakov, da bi se o načinu dela pogovorili s psihologom.(I2

Sd lahko sodeloval s skupino strokovnjakov

Seveda. Predlagam, da pridejo na naše seminarje, kjer bodo osvojili ustrezno znanje in bili seznanjeni s primeri dobre prakse . Vidijo lahko, na kakšen način vključiti TSŽ in ASŽ v svojo prakso,(I4

Seveda. Potrebno da se ustrezno izobrazijo s pomočjo seminarjev

Absolutno. Poznavanje področja TSŽ in ASŽ se šteje za dodano vrednost socialnega delavca.(I5

Absolutno

Seveda pod pogojem izobraževanje, (I6

Seveda. Če imajo opravljeno ustrezno izobraževanje

naredijo

ustrezno

Seveda. Je izvedljivo tudi preko našega društva, ko vsako letno naredimo to izobraževanje za nove terapevtske člane in strokovne delavce (I3

Seveda. Da se vključijo v izobraževanje za strokovne delavce

120

C. ŽIVALI 1. Vrsta živali Konje (I1, I3,I6

Konji

mačke,(I1, I2, I4

Mačke

petelina,(I1

Petelin

kokoške, (I1

Kokoške

ovce,(I1,I6

Ovce

koze (I1, I2,I6

Koze

pujska(I1

Pujs

pes (I1,I2, I3,I4, I5,I6)

Pes

osla (I2

Osel

zajce (I2, I6

Zajec

kunčico (I4

Zajec

Potek izbora prave živali za delo

sam ocenim, katera žival bi bila zanje primerna. (I1

sam ocenim, katera žival bi bila zanje primerna

Najboljše pa je narediti ''cheking'' (I1

Narediti cheking

izbereš tisto žival, pri kater je bil odziv najboljši. (I1

Kjer je bil odziv najboljši

ko vidim kakšna je njihova interakcija s posamezno živaljo (I2

Ko vidim njihovo interakcijo z živaljo

Kužki se med seboj karakterno razlikujejo. Nekateri so bolj pripravljeni delati s starostniki, drugi z otroci (I3

Glede na karakter psa

Pri izboru prave živali za uporabnika smo zelo pozorni na karakter psa (I4

Pozorni na karakter psa

midve izbereva uporabnika (I5

Jaz izberem uporabnika

naredila načrt, kateremu stanovalcu bi kateri kuža bolj ustrezal (I6

Načrt kateri pes je za katerega stanovalca

imela s stanovalci tudi individualen pogovor, (I6

Individualen Pogovor s stanovalci

stanovalci pa so se že na podlagi fotografij, ki sem jih pokazala, odločili s katerim kužkom bi delali (I6

Odločitev stanovalcev s katero živaljo bi delali

121

Primernost živali glede na težavo uporabnika

zanimivo je videti, kako na hendikepirano žival reagira hendikepirani pacient;(I1

Hendikepirana žival pri hendikepiranem pacientu

kuža Leon je sorazmerno pri miru, ko pride hiperaktiven otrok do njega. (I1

Kuža pri hiperaktivnem otroku

Velika pasma se izkaže odlična za mladostnike, ki imajo težave z obnašanjem, (I3

Velika pasma za mladostnike s težavami pri obnašanju

Mačke in zajci so dobri za otroke z različnimi strahovi (I2

Mačke in zajci za različne strahove

Psi in konji so za mladostnike pogosto najboljši. (I2

Psi za mladostnike Konji za mladostnike

Bolj nezaupljivi otroci bodo imeli raje umirjenega psa, medtem ko bodo imeli ostali raje živahnega (I4

Umirjen pes za nezaupljive otroke

Moja psička je primerna za zelo živahne in hiperaktivne otroke…Zelo rada dela tudi z osebami ki imajo motnje v duševnem razvoju. (I5

Psička primerna za živahne in hiperaktivne otroke ter pri otrocih z motnjami v duševne zdravju

na področju senzorne integracije, kjer bolj baziramo na dotiku, občutenju, so primernejše manjše živali ( manjhen pes, muca), (I6

Za področje senzorne integracije majhen pes, muca

Živahen pes za zaupljive otroke

Dobrobit živali

Če je žival utrujena ali pa ji ni do družbe se odmakne in otroci se ji ne smejo približevati (I1

Žival se lahko odmakne

prenehamo s terapijo ali pa aktivnostjo (I1

Prenehanje s TSŽ ali ASŽ

če opaziš da pride do tega, da je žival utrujena in da ji ne paše družba se terapija prekine in se nadaljuje naslednjič (I2

Če je žival utrujena se TSŽ prekine

apeliramo na vodnike, da gledajo svojega psa da opazujejo njegovo neverbalno komunikacijo, (I3

Vodniki psov opazujejo svojega psa

psa ne pušča samega, da se ga ne zapira v krog z uporabniki, ko ne vidimo kaj delajo s psom. (I3

Psa ne puščamo samega Ne zapiramo v krog z uporabniki Vedno videti kaj se dogaja s psom

122

pozoren na znake stresa pri svojem psu kot so: oblizovanje, stresanje z glavo in pretirano čohanje. (I4

Pozorni na znake stresa

Če se pes počuti slabo ali če vidiš, da ni razpoložen za družbo, tisti dan ne greš delati(I4

Če se pes počuti slabo ne greš delati

Aktivnosti sem prilagodila tako, da so bile za mojo psičko primerne (I5

Prilagajanje aktivnosti psički

vodniki psov, saj morajo pri svojem psu prepoznati znake stresa. (I6

Pozorni na znake stresa

Skrbimo, da ima pes dostop do vode in prostora za gibanje (I6

Dostop do vode in prostor za gibanje

D. KDO SO UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE

Kdo so uporabniki

Starost oseb, ki prihajajo na ranč, se giblje od 2 leti do 40let (smeh). (I1

Otroci, mladostniki in odrasli

Večinoma prihajajo otroci. (1

Večinoma otroci

večinoma otroci. (I2

Večinoma otroci

otroci, (I3,I4

otroci

mladostniki (I3

mladostniki

starostniki(I3,I4

starostniki

Odrasli (I4

odrasli

Otroci, ki se nahajajo v Zavodu za Usposabljanje Janeza Levca (I5

Otroci iz ZUJL

stanovalci našega doma (I6

starostniki

Težave uporabnikov

posebnimi potrebami, (I1, I3,I4

Posebne potrebe

delinkventnost , (I1

delikventnost

težave z odvisnostjo(I1

odvisnost

hiperaktivnost.(I1,I2,I4

hiperaktivnost

123

motnje anksioznosti, (I2

Motnje anksioznosti

fobije,(I2

fobije

nizko stopnjo samozavesti, (I2

Pomanjkanje samozavesti

slabša koncentracija, (I2

Slabša koncentracija

težave s komunikacijo(I2

Težava s komunikacijo

s selektivnim mutizmom, (I2

Selektivni mutizem

demenco (I3,I4

demenca

težavami na področju socializacije in čustvovanja. (I3

težave na področju socializacije in čustvovanja

avtizmom, (I4

avtizem

cerebralno paralizo, (I4

Cerebralna paraliza

s psihosomatskimi motnjami, (I4

Psihosomatske motnje

osebe ki so doživele zlorabo, (I4

Spolna zloraba

osebe, ki imajo težave s komunikacijo. (I4

Težave s komunikacijo

želijo rešiti strahu pred psom.(i4

fobije

motnjami v duševnem razvoju(I5

Motnje v duševnem razvoju

motorične težave, (I5

Motorične težave

duševne bolezni,(I5

Duševne bolezni

motnje v vedenju in čustvovanju (I5

Motnje v vedenju in čustvovanju

Glede diagnostike ne ločujemo in izhajamo iz njihovih želja, sposobnosti in potreb (I6

Izhajanje iz želja, sposobnosti in potreb

E. POZITIVNE SPREMEMBE Zmanjšanje hiperaktivnosti, (I1

Zmanjšanje hiperaktivnost

povečana koncentracija(I1

Povečana koncentracija

šepanje se je zmanjšalo, nogo je normalno dvigoval (prej jo je vlekel), roke je imel bolj umirjene (I1

Zmanjšano šepanje in bolj umirjene roke

da se otroka ali odraslega lahko zelo osreči z živaljo (I1

Osreči posameznika

prvič v 4 letih odkar je v zavodu rekla vzgojiteljic: '' božala bi''. (I1

Prvič izražena želja

124

sproščenost in pozitivno razpoloženje (I2

Boljša atmosfera

povišana samozavest, (I2

Večja samozavest

boljše vklapljanje v skupino,(I2

boljše vklapljanje v skupino

govor pri otrocih s selektivnim mutizmom, (I2

Otroci s selektivnim mutizmom začnejo govoriti

zmanjšana anksioznost, (I2

Zmanjšanja anksionznost

povečana stopnja koncentracije pri otrocih in dlje časa so zdržali pri šolskih nalogah (I3

Povečana koncentracija

slepo gospo, ki ni želela iti ven iz sobe ceste(I3

gospo, ki ni želela iti ven iz sobe spravili do ceste

spravili do

Vztrajnost pri šolskih nalogah

primerih, ko se dementni starostniki njih ne spomnijo kljub temu, da prihajajo vsak teden, imena psov pa si zapomnijo. (I3

Izboljšan spomin

izboljšajo svoje motorične sposobnosti, povečajo obseg komunikacije in socializacije. (I4

Izboljšanje motoričnih sposobnosti

Deklica je nekega dne samoiniciativno stegnila roko in vzela krtačo.(I4

Samoiniciativno stegnila roko

druženje začeli pogojevati z motivacijo (I5

Povečanje motivacije

vzbuditi empatijo(I5

empatija

dalj časa vztrajajo, premagujejo daljše razdalje in v njej vztrajajo tudi, če je prisotna bolečina (I6

Večja motiviranost pri izvajanju vaj

izboljšala se je: motivacija za aktivnost, gibalne sposobnosti, socialna interakcija, komunikacija, kognicija (spomin, pozornost, koncentracija), psihofizično stanje, (I6

Izboljšanje: Motivacija za aktivnost

Povečan obseg komunikacije in socializacije

Izboljšanje motorike Socialna interakcija Komunikacija Izboljšan spomin

zmanjšala se je osamljenost, (I6

Zmanjšanje osamljenosti

stanovalci so postali samostojnejši (I6

Samostojnejši stanovalci

125

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE Napaka staršev pa je, da porinejo otroka h konju in mu rečejo : '' pojdi ga božat'' (I1

Nepremišljenost staršev

osel ugriznil mojo sorodnico(I2

ugriz

ko so nam skoraj poškodovali psa, ker so ga vrgli iz postelje.(I3

Psa vrgli iz pojstelje

deček, ki je Sky-a udaril po hrbtu (I4

Udarili psa

Nobene (I5

Brez negativnih izkušenj

da nas med izvajanjem terapije drugi stanovalci motijo. (I6

Drugi motijo potek terapije

nelagodje s strani nekaterih stanovalcev, ki niso sprejemali živali (I6

Ne-sprejemanje živali nekaterih stanovalcev

G. SODELOVANJE 1. z ustanovami s projektom ''Človek'' (I1

Projekt Človek

vrtci, (I1,I2,I4,I3

Vrtec

Osnovnimi šolami, (I1,I2,I3,I4, I6

Osnovne šole

z zavodom Dornava, (I1

Zavod Dornava

zavodom Logatec, (I1

Zavod Logatec

Z domom Malči Beličeve(I1

Dom Malči Belič

klimatsko zdravilišče na Rakitni (I3

Klimatsko zdravilišče Rakitna

inštitutu za rehabilitacijo Soča,(I3

Inštitut za rehabilitacijo Soča

knjižnice, (I3

Knjižnice

domove za starostnike,(I3,I4

Dom starejših občanov

CIRIUS Kamnik (I4

CIRIUS Kamnik

Dnevni Centri Aktivnosti Ljubljana, (I4

Dnevni Centri Aktivnosti Ljubljana

CUDV Šiška, (I4

stanovanjska skupnost Rdeča kljuka, (I4

stanovanjska skupnost Rdeča kljuka,

Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, (I4

Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana

126

Mladinski center Skala na Fužinah.(I4

Mladinski center Skala na Fužinah

Zavoda za usposabljanje Janeza Levca (I5

Zavoda za usposabljanje Janeza Levca

VDC (I6

VDC

biotehnična fakulteta,(I6

biotehnična fakulteta

visoka zdravstvena šola(I6

visoka zdravstvena šola

S strokovnjaki

učitelji,(I1,I2,I3

učitelji

vzgojitelji,(I1,I2,I3,I4

vzgojitelj

Psihologi (I1,I3

psiholog

socialni delavec (I1,I2,I4

Socialni delavec

fizioterapevti, (I3,I4

Fizioterapevt

delovni terapevti(I3

Delovni terapevt

socialni pedagogi(i4

Socialni pedagog

logopedi (I4

logoped

specialna pedagoga (I5

Specialni pedagog

timska obravnava (I6

Timska obravnava

127

PRILOGA 5: KLASIFIKACIJA KATEGORIJ IN PODKATEGORIJ A. STROKOVNJAKI 1.

Čas Koliko časa se s tem področjem ukvarjate

VEČ KOT 5 LET  18 let (I1  10 let (I2  5 let (I3  6 let (I4, I6 MANJ KOT 5 LET  2.

Pol leta (I5

Izobrazba

PODROČJE MEDICINE  Obdukcijski asistent (I1  Delovna terapevtka (I6 PODROČJE PEDAGOGIKE  Psihologinja (I2  Specialna in rehabilitacijska pedagoginja (I3  Socialna delavka (I5 DRUGO  3.

Krajinska arhitektka (I4

Povezava TSŽ in ASŽ s koncepti poklicne stroke

NEPOSREDNA POVEZAVA  Vključevanje živali v tehnike pomoči otrokom, mladostnikom in odraslim (I2  Vključevanje živali pri vzpostavitvi delovnega odnosa (I5  Pri terapiji izvajamo aktivnosti delovne terapije (I6  Uporaba domišljije in ustvarjalnosti (I3 POSREDNA POVEZAVA  

Podobnost delovanja spominske celice in živali na počutje človeka (I1 Podoben učinek igral in živali na področju koordinaciji gibov, ravnotežja in sluha pri posamezniku (I4

128

Udeleževanje dodatnih usposabljanj

SEMINARJI IN IZOBRAŽEVANJA  Udeleževanje seminarjev (I1  TTouch seminarju(I1  Izobraževanja na temo ''Igra s psom'', Stres pri psu (I3  Organiziranje seminarjev (I4  Udeleževanje pri seminarjih (I6 LITERATURA  Tuja literatura (I1, I3, I4  Tuja strokovna literatura (I2  Pisanje diplome na temo TSŽ in ASŽ (I6 IZKUŠNJE  Praktične izkušnje (I2  Lastne izkušnje (I3 BREZ DODATNIH USPOSABLJANJ 

Brez dodatnih usposabljanj (I5

B. TERAPIJA IN AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI 1.

Razvitost TSŽ in ASŽ v Sloveniji

DOBRO RAZVITO  čedalje več organizacij (I1  Delamo ogromne korake (I1  V zadnjem času to precej razvilo (I2  Primeri super prakse (I2  Pojavljanje konkurenčnih zavodov (I3  Nekateri izvajajo po predpisih (I3  Napredek od leta 2005 (I4  Čedalje bolj prepoznavno (I6 SLABO RAZVITO  Zaostajamo za Evropo 20 let (I1  Orjemo ledino (I4  Neizkoriščenost TSŽ in ASŽ (I5,  Neozaveščenost strokovnjakov (I5  Premalo izkoriščeno v institucijah (I6  Neinformiranost strokovnjakov (I6 NEPROFESIONALNOST  Neprofesionalnost centrov (I1  Zloraba na področju TSŽ ni ASŽ (I2  Nekvalificiranost strokovnjakov (I2  Neprofesionalno delo (I3

129

Način dela ki se izvaja

TSŽ IN ASŽ  TSŽ

TSŽ in ASŽ (I1,I2,I3,I4,I6

 ASŽ

Več TSŽ (I2

 

Več ASŽ (I1 ASŽ (I5

Merjenje uspešnosti

STARŠI  Uspešnost ocenijo starši (I1  Starši poročajo o napredkih (I2,  Starši vidijo napredek (I4 LASTNO OPAŽANJE  Sam opaziš napredke (I1,I3,I4,I5 UPORABA MERSKIH INSTRUMENTOV  Zmeriš krvni pritisk pred in po vaji(I4  Merjenje srčnega utripa (I4  Vzame se vzorec sline pred in po TSŽ ali ASŽ (I4  Raziskava (I6  Opazovanje z beleženjem in fotografijami (I6  Vodenje evidence o terapijah (I6 DRUGO 

Pogovor z drugimi strokovnjaki (I5

Mnenja o usposobljenost socialnih delavcev za TSŽ ni ASŽ

USPOSOBLJENOST SD  ASŽ primerna tudi za SD (I2  Seveda. Potrebno da se ustrezno izobrazijo s pomočjo seminarjev (I4  Absolutno (I5  Seveda. Da se vključijo v izobraževanje za strokovne delavce (I3  Seveda. Če imajo opravljeno ustrezno izobraževanj (I6 NE USPOSOBJENOST SD  SD težko opravljal svoje delo in skrbel za žival (I1  Za TSŽ primernejši psiholog (I2 SODELOVANJE Z DRUGIMI STROKOVNJAKI 

SD sodeloval kot pomočnik (I1

130



SD lahko sodeloval s skupino strokovnjakov (I2

C. ŽIVALI 1. Vrsta živali SESALCI          PTICE

Koze (I1, I2, I6 Zajec (I2, I6 Mačke (I1, I2, I4 Ovce (I1, I6 Pes (I1, I2, I3, I4, I5, I6 Osel (I2 Zajec (I2, I4, I6 Konji (I1, I3, I6 Pujs (I1

 

Petelin(I1 Kokoške(I1

Potek izbora prave živali za delo

IZBIRA STROKOVNJAKA  sam ocenim, katera žival bi bila zanje primerna. (I1  Načrt kateri pes je za katerega stanovalca (I6 ODZIV UPORABNIKA  Kjer je bil odziv najboljši (I1  Narediti cheking (I1  Ko vidim njihovo interakcijo z živaljo (I2  Odločitev stanovalcev s katero živaljo bi delal (I6 KARAKTER ŽIVALI  Glede na karakter psa (I3  Pozorni na karakter psa (I4 DRUGO  

Jaz izberem uporabnika (I5 Individualen pogovor s stanovalci (I6

Primernost živali glede na težavo uporabnika

PES   

Kuža pri hiperaktivnem otroku(I1 Velika pasma za mladostnike s težavami pri obnašanju (I3 za težavne mladostnike (I2

131

 Umirjen pes za nezaupljive otroke (I4  Živahen pes za zaupljive otroke (I4  za živahne in hiperaktivne otroke (I5  pri otrocih z motnjami v duševne zdravju (I5  Za področje senzorne integracije majhen pes (I6 MAČKE IN ZAJCI  Mačke in zajci za različne strahove (I2  Mačke za področje senzorne integracije (I6 KONJI  konji za težavne mladostnike (I2 DRUGO 

Hendikepirana žival pri hendikepiranem pacientu (I1

Dobrobit živali

PREKINITEV DEJAVNOSTI  Žival se lahko odmakne (I1  Prenehanje s TSŽ ali ASŽ (I1  Če je žival utrujena se TSŽ prekine (I2 OPAZOVATI ŽIVALI  Vodniki psov opazujejo svojega psa (I3  Psa ne puščamo samega (I3  Ne zapiramo v krog z uporabniki(I3  Vedno videti kaj se dogaja s psom (I3  Pozorni na znake stresa (I4  Če se pes počuti slabo ne greš delati (I4  Pozorni na znake stresa (I6 DRUGO  

Prilagajanje aktivnosti psički (I5 Dostop do vode in prostor za gibanje (I6

D. KDO SO UPORABNIKI IN NJIHOVE TEŽAVE 1.

Kdo so uporabniki

OTROCI  Otroci (I1,I3,I4,I2  Otroci iz ZUJL MLADOSTNIKI  Mladostniki (I1, I3 ODRASLI

132

 Odrasli (I1,I4 STAROSTNIKI 

Starostniki (I3,I4,I6

Težave uporabnikov

RAZVOJNE IN VEDENJSKE MOTNJE Posebne potrebe (I1, I3,I4 delinkventnost , (I1 hiperaktivnost.(I1,I2,I4 Pomanjkanje samozavesti (I2 Slabša koncentracija (I2 Težava s komunikacijo (I2,I4 Duševne bolezni (I5 motnje v vedenju in čustvovanju (I5 Avtizem (I4 Motnje v duševnem razvoju( I5 Psihosomatske motnje (I4 težave na področju socializacije in čustvovanja (I3 KOGNITIVNE MOTNJE Demenca (I3,I4 ANKSIOZNE MOTNJE Motnje anksioznosti (I2 Fobije (I2,I4 Selektivni mutizem (I2 MOTNJE MOTORIKE Cerebralna paraliza (I4 Motorične težave (I5 DRUGO Izhajanje iz želja, sposobnosti in potreb (I6

133

Spolna zloraba (I4 Odvisnost (I1

E. POZITIVNE SPREMEMBE SOCIALIZACIJA  Prvič izražena želja (I1  boljše vklapljanje v skupino (I2  Otroci s selektivnim mutizmom začnejo govoriti (I2  Povečan obseg komunikacije in socializacije (I4  Komunikacija (I6  Zmanjšanje osamljenosti (I6  gospo, ki ni želela iti ven iz sobe spravili do ceste (I3  socialna interakcija (I6 MOTIVACIJA  Povečanje motivacije (I5  Večja motiviranost pri izvajanju vaj (I6  motivacija za aktivnost (I6 KOGNICIJA  Povečana koncentracija (I1  Večja koncentracija (I3  Vztrajnost pri šolskih nalogah (I3  Izboljšan spomin (I3  Izboljšan spomin (I6 MOTORIKA  Zmanjšano šepanje in bolj umirjene roke (I1  Izboljšanje motoričnih sposobnosti (I4  Samoiniciativno stegnila roko (I4  Izboljšanje motorike (I6 DRUGO       

Zmanjšanje hiperaktivnost (I1 Osreči posameznika (I1 Boljša atmosfera (I2 Večja samozavest (I2 Zmanjšanja anksionznost (I2 Empatija (I5 Samostojnejši stanovalci (I6

F. NEGATIVNE IZKUŠNJE Z NEGATIVNO IZKUŠNJO  

Nepremišljenost staršev (I1 Ugriz (I2

134

 Udarili psa (I4  Psa vrgli iz postelje (I3  Drugi motijo potek terapije (I6  Nesprejmanje živali nekaterih stanovalcev (I6 BREZ NEGATIVNE IZKUŠNJE 

Brez negativnih izkušenj (I5

G. SODELOVANJE 1. Z ustanovami ŠOLE IN VRTCI  vrtci, (I1,I2,I4,I3  Osnovnimi šolami, (I1,I2,I3,I4, I6  biotehnična fakulteta,(I6  visoka zdravstvena šola(I6 ZAVODI  Zavod Dornava, (I1  Zavod Logatec, (I1  Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, (I4  Zavod za Usposabljanje Janeza Levca (I5 CENTRI  VDC (I6  Dnevni Centri Aktivnosti Ljubljana, (I4  CUDV Šiška, (I4  stanovanjska skupnost Rdeča kljuka, (I4  Mladinski center Skala na Fužinah.(I4  CIRIUS Kamnik (I4 DOMOVI  Dom Malči Beličeve(I1  Domovi za starostnike,(I3,I4 DRUGO    

Projekt Človek knjižnice, (I3 inštitutu za rehabilitacijo Soča,(I3 klimatsko zdravilišče na Rakitni (I3

135

S strokovnjaki

SMER PEDAGOGIKA  učitelji,(I1,I2,I3  vzgojitelji,(I1,I2,I3,I4  Psihologi (I1,I3  socialni delavec (I1,I2,I4  socialni pedagogi(i4  logopedi (I4  specialna pedagoga (I5 SMER MEDICINE  delovni terapevti(I3  fizioterapevti, (I3,I4 DRUGO 

timska obravnava (I6

136

PRILOGA 6: POVZETEK

Na začetku teoretičnega uvoda sem predstavila modele socialnega dela. V vsakemu izmed njih sem želela prikazati določene značilnosti, ki bi jih lahko povezali tudi s TSŽ in ASŽ. Znotraj modelov pa sem opisala tudi metodo socialnega dela s posameznim primerom in skupino, ki sta značilna pri TSŽ in ASŽ. V nadaljevanju sem predstavila nekatere komplementarne oblike pomoči, katere socialni delavci ponekod že vključujejo v delo z uporabniki in le-te primerjala s TSŽ in ASŽ. Poskušala sem prikazati, zakaj je človeško – živalska naveza pomembna za socialno delo in v kolikšni meri so socialni delavci o omenjeni navezi seznanjeni. Največ poudarka sem dala na različna področja socialnega dela znotraj katerih bi lahko socialni delavci vključili TSŽ in ASŽ. Skozi celotno diplomsko nalogo sem želela TSŽ in ASŽ prepletati s socialnim delom in ju prikazati kot močan viri pomoči, ki lahko pomaga socialnemu delavcu. V raziskovalnem delu sem se osredotočila na mnenja strokovnjakov o TSŽ in ASŽ v Sloveniji, ali se udeležujejo dodatnih usposabljanj na tem področju, katere so tiste živali, ki najpogosteje sodelujejo pri TSŽ in ASŽ, kakšne so pozitivne in negativne izkušnje ter s katerimi ustanovami in strokovnjaki v sklopu svojega dela sodelujejo.

137

IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana KRISTINA LOVRINOVIĆ, vpisana na Fakulteto za socialno delo v štud. letu 2006/2007 kot redna študentka izjavljam, da sem diplomsko delo z naslovom: POMOČ S TERAPIJO IN AKTIVNOSTMI Z ŽIVALMI V SOCIALNEM DELU napisala samostojno s korektnim navajanjem virov in ob pomoči mentorja doc.dr. MILKA POŠTRAKA.

Datum:

Podpis:

138