Terapija s pomočjo živali - zbirka predavanj 2015

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha

SEMINAR O AKTIVNOSTIH IN TERAPIJI S POMOČJO ŽIVALI Ljubljana, 14. november in 15. november 2015

Nasmeha ni mogoče kupiti, izprositi, izposoditi si ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se poklanja. Poklonite nasmeh, ker nasmeh polepša dan!

1

SEMINAR O TERAPIJI IN AKTIVNOSTIH S POMOČJO ŽIVALI Ljubljana, 14. november in 15. november 2015

* Uredila: Urša Ivanovič, univ. dipl. inž. kraj. arh.

* Izdalo: Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha

© 2015 – vse pravice pridržane. Vsako razmnoževanje, delno ali v celoti, brez pisnega dovoljenja, se kaznuje po Zakonu o avtorskih pravicah.

Tisk: Naklada – 30 izvodov 2

PREDAVATELJI:

Špela DRNOVŠEK, univ.dipl.inž.zootehnike

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, Ljubljana

Darja PAJK, dipl. delovna terapevtka in NLP mojster praktik in coach, podpredsednica ZDGNS

VDC Tončke Hočevar, Ljubljana

Meta PAVLETIČ, univ. dipl. psih.

OŠ Srečko Kosovel, Sežana

Špela K. NOVAK, prof. spec. in reh. ped.

Center Janeza Levca Ljubljana, Odd. vzgoje in izobraževanja Jarše

Marjetka MGISTER DERLINK, dipl. vzg.

OŠ Dravlje, Ljubljana

Urša IVANOVIČ, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, Ljubljana

Mišo Šapec, elektrotehnik

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, Ljubljana

Katja LOGAR, dipl.fiziot., hipoterapevtka

DSO Preddvor

dr. Tina ROŠKAR, dr.vet.med.

MOJVET Klinika za male živali, Ljubljana

Irma GOLOB, univ. dipl. ped.

CIRIUS Kamnik

Meta ŠTRAVS, abs. spec.pedag.

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, Ljubljana

Tone HOČEVAR, novinar

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, Ljubljana

3

PROGRAM SEMINARJA 14.11.2015

Dopoldanski del (9:00 – 12:45):

1.

9:00 - 9:30

Uvod in predstavitev pojmov APŽ in TPŽ (Špela Drnovšek)

2.

10:00 - 11:00

Komunikacija - osebe z okvaro sluha (Darja Pajk)

3.

11:15 - 12:45

Odnos delovni par - uporabnik "Ko midva nisva več samo moj kuža in jaz, ampak postaneva delovni par" (Meta Pavletič)

Popoldanski del (14:00 – 17:30):

4.

14:00 – 15:15

Terapevtski pes in otroci s posebnimi potrebami IN Osebe s posebnimi potrebami – teoretična izhodišča (Špela K. Novak)

5.

15:20 – 16:00

Branje s psom (Marjetka Magister Derlink)

6.

16:10 – 16:30

Predstavitev Društva Ambasadorji nasmeha in njihovega dela (Urša Ivanovič)

7.

16:35 – 17:30

Priprava na obisk (Mišo Šapec)

4

PROGRAM SEMINARJA 15.11.2015

Dopoldanski del (9:00 – 13:05):

1.

9:00 - 10:00

Aktivnosti in terapija s pomočjo psa DSO PREDDVOR (Katja Logar)

2.

10:05 – 12:00

Prva pomoč za živali in zoonoze (Tina Roškar)

3.

12:10 – 13:05

Terapevtski pes v razredu (Irma Golob)

Popoldanski del (14:00 – 18:00):

1.

14:00 - 16:45

Zgodovina APŽ/TPŽ; APŽ in TPŽ z drugimi živalmi; prikaz dela z živalmi in njihove posebnosti (Meta Štravs)

2.

16:55 – 18:00

Kako pridobim zaupanje psa (Tone Hočevar)

5

KAZALO VSEBINE

“PREDGOVOR”

7

UVOD IN PREDSTAVITEV POJMOV APŽ IN TPŽ

8

KOMUNIKACIJA – OSEBE Z OKVARO SLUHA

15

POGLAVJA IZ PSIHOLOGIJE ODNOS DELOVNI PAR – UPORABNIK »KO MIDVA NISVA VEČ SAMO MOJ KUŽA IN JAZ, AMPAK POSTANEVA DELOVNI PAR«

26

TERAPEVTSKI PES IN OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI – TEORETIČNA IZHODIŠČA

41

BRANJE S PSOM

52

PREDSTAVITEV DRUŠTVA

55

PRIPRAVA NA OBISK

61

AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO PSA V DSO PREDDVOR

65

PRVA POMOČ ZA MALE ŽIVALI IN ZOONOZE

71

TERAPEVTSKI PES V RAZREDU

81

ZGODOVINA APŽ/TPŽ APŽ IN TPŽ Z DRUGIMI ŽIVALMI; PRIKAZ DELA Z ŽIVALMI IN NJIHOVE POSEBNOSTI

89

KAKO PRIDOBIM ZAUPANJE PSA

103

ZAHVALA

114

6

“PREDGOVOR”

7

AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI Špela Drnovšek

Izrazi, ki ste jih morda že slišali... Čeprav sta izraza »aktivnosti s pomočjo živali« in »terapija s pomočjo živali« najbolj zaželena, ste verjetno slišali tudi že za izraz »pet terapija«. Tega izraza se moramo v splošni rabi izogibati, saj je nenatančen in zavajajoč. Uporabljalo se ga je več desetletij nazaj in se je nanašal na učenje o živalskem vedenju. Zaželena izraza »aktivnosti s pomočjo živali« in »terapija s pomočjo živali« pa napeljujeta na to, da je žival motivacijska sila, ki izboljšuje zdravljenje s pomočjo dobro izšolane osebe.

1. Aktivnosti s pomočjo živali - APŽ 1.1 Definicija: APŽ nudi priložnosti za motivacijsko, izobraževalno, rekreacijsko in/ali terapevtsko podporo za izboljšanje kvalitete življenja. APŽ pripeljejo v različna okolja posebej izšolani strokovnjaki in/ali prostovoljci skupaj s svojimi živalmi, ki zadovoljujejo določene standarde.

1.2 Kaj to pomeni v praksi?

APŽ so v splošnem »meet and greet« (spoznaj in pozdravi) aktivnosti, ki vključujejo živali, ki obiskujejo ljudi. Iste aktivnosti se lahko ponavljajo pri različnih ljudeh, to pa je nasprotje terapevtskim programom, ki so individualno oblikovani za točno določeno osebo ali zdravstveno stanje.

1.3 Poglavitne značilnosti APŽ: 

Za vsak posamezen obisk nam ni potrebno pripraviti specifičnih ciljev obiska.



Prostovoljcem in strokovnemu osebju ni potrebno beležiti poteka obiska.



Vsebina obiska je spontano prilagojena trenutni situaciji, enako velja tudi za dolžino obiska.

1.4 Nekaj primerov APŽ: 1.

Skupina prostovoljcev s svojimi psi in mačkami enkrat mesečno obišče dom starostnikov.

Obisk poteka v obliki več skupinskih aktivnosti, ki pa jih pomaga voditi osebje doma.

Vodja prostovoljcev vodi neformalno evidenco o obiskih in obiskovanih.

2.

Prostovoljec pripelje svojega psa v zavod, kjer se otroci igrajo z njim. Čeprav je osebje aktivno vključeno v obisk, pa ni postavljenih specifičnih ciljev medsebojne interakcije.

Razen časa prihoda in odhoda, se ne beleži nobenih drugih opažanj.

3.

Skupina vodnikov in njihovih psov iz kinološkega kluba pripravi prikaz šole poslušnosti varovancem prevzgojnih zavodov.

8

2. Terapija s pomočjo živali – TPŽ 2.1 Definicija: Pri TPŽ gre za ciljno usmerjeno pomoč, pri kateri je žival, ki mora ustrezati specifičnim kriterijem, bistven del procesa zdravljenja. TPŽ je vodena s strani in/ali jo izvaja strokovnjak s področja zdravstva oz. socialnega dela, ki ima potrebno strokovno znanje ter izkušnje s področja svoje zaposlitve.

TPŽ je zasnovana tako, da pospešuje izboljšanje človeških fizičnih, socialnih, emocionalnih in/ali kognitivnih funkcij (kognitivne funkcije se nanašajo na mišljenje ter intelektualne sposobnosti). TPŽ se izvaja na različnih področjih in lahko poteka v skupini ali individualno. Potek obiska se dokumentira in oceni.

2.2 Poglavitne značilnosti TPŽ: 

Točno določen namen in cilji za vsakega posameznika.



Napredek je merjen.

2.3 Nekaj primerov TPŽ: 1.

Prostovoljec pripelje svojo mačko v rehabilitacijski center, kjer skupaj z delovnim terapevtom pomagata otroku, ki s težavo opravlja naloge fine motorike. Za izboljšanje uporabnikove fine motorike si terapevt pomaga z zaponkami na povodcu, ovratnici in transporterju. Otrok prav tako odpre posodo s priboljški in daje majhne koščke hrane mački.

2.

Pri TPŽ, kjer želimo izboljšati uporabnikovo sposobnost razvrščanja zaporedja dogodkov, terapevt uči uporabnika terapije, kako skrtačiti psa. Na primer: a) Vzemi krtačo iz torbe. b) Ukaži psu naj »čaka«. c)

Skrtači psa.

d) Pohvali psa »priden«.

S tem, ko je uporabnik motiviran, da bo sam skrtačil psa, se lažje spomni zaporedja dejanj.

Terapevt ga pri tem spodbuja, da pred vsakim dejanjem naglas ponovi, kaj bo naredil.

3.

Uporabnik, ki okreva po kapi, ima težave s stanjem in hojo. Fizioterapevt uporabi prisotnost psa kot motivacijo in sicer tako, da ga postavi na mizo, nato pa prosi uporabnika, da stoje poleg mize psa skrtači ali boža po glavi in hrbtu. Za izboljšanje gibalnih sposobnosti uporabnika le-ta sprehodi psa po ustanovi ali zunaj nje (vodnik psa vedno uporablja dvojni povodec in hodi poleg psa ter uporabnika terapije).

2.4 Cilji programov TPŽ: Živali lahko vključimo v različne programe. Ob vključitvi v program TPŽ v določeni ustanovi, se s terapevtom predhodno pogovorite o ciljih, ki jih želijo doseči s to obliko pomožne terapije. Sledi nekaj primerov ciljev TPŽ:

9



FIZIČNI a) izboljšanje fine motorike b) izboljšanje upravljanja invalidskega vozička c)



izboljšanje ravnotežja pri stoji

MENTALNI a) povečanje medsebojne komunikacije med člani skupin b) povečanje pozornosti (npr. pozorno poslušanje, vztrajanje pri nalogi,...) c)

razvoj sprostitvenih in razvedrilnih spretnosti

d) izboljšanje samopodobe e) zmanjševanje strahu, zaskrbljenosti f) 

zmanjševanje osamljenosti

IZOBRAŽEVALNI a) povečanje besednega zaklada, pomoč pri dolgo- in kratkoročnem spominu b) izboljšanje poznavanja pojmov, kot so velikost, barva,...



MOTIVACIJSKI a) izboljšanje pripravljenosti za sodelovanje v skupinskih aktivnostih b) izboljšanje medsebojne interakcije c)

izboljšanje interakcije z osebjem

d) povečanje vadbe 3. Razlike med APŽ in TPŽ Na prvi pogled je mogoče težko ločiti med APŽ in TPŽ, zato sledi nekaj ključnih razlik, po katerih ju bo lažje prepoznati. Čeprav lahko za APŽ velja ena ali več spodaj opisanih lastnosti, so pri TPŽ nujno potrebne vse tri. TPŽ je bolj formalna oblika APŽ. 

TPŽ se vedno izvaja pod nadzorom strokovnjaka s področja zdravstva ali socialnega dela in se aktivno vključuje v njihovo delo. Ta oseba je lahko zdravnik, delovni terapevt, fizioterapevt, učitelj, medicinski delavec, socialni delavec, logoped, psihiater,... Vodnik živali je lahko strokovna oseba ali pa prostovoljec, ki ga obvezno spremlja strokovna oseba. O TPŽ govorimo takrat, ko strokovna oseba žival uporablja na področju svoje stroke. Na primer – socialni delavec mora žival uporabiti na področju socialnega dela. Če ta isti socialni delavec obišče skupino otrok na neformalni bazi, govorimo o APŽ.

10



TPŽ je ciljno usmerjena. Pri tem imamo v mislih vedno nek točno določen cilj kot je izboljšanje socialnih sposobnosti, obsega gibanja, govornih sposobnosti, razpon pozornosti,... Vsak obisk živali lahko pomaga k doseganju enega ali več omenjenih ciljev. Če prehodno ne določimo teh ciljev, potem ne moremo govoriti o TPŽ.



TPŽ je dokumentirana. Vsak obisk je dokumentiran v uporabnikovo osebno evidenco, kamor se zapišejo vse aktivnosti in napredki.

4. Prednosti APŽ/TPŽ Interakcija med človekom in živaljo lahko omogoči sledeče koristi za odrasle in otroke v različnih inštitucijah.

4.1 EMPATIJA (zmožnost posameznika, da zazna in razume občutja ter razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti) Študije navajajo, da so otroci v domovih, kjer hišno žival obravnavajo kot člana družine, sposobni večje empatije kot otroci v domovih brez hišne živali.

Otroci vidijo žival kot sovrstnika. Otroka je empatije lažje naučiti ob živali kot ob človeku. Pri živalih obstaja preprosto pravilo: kar vidiš, to dobiš. Ljudje niso tako neposredni. Otroke lahko naučimo prepoznavanja živalske telesne govorice. Razumeti živalska čustva je lažje kot dognati človeška čustva, saj so živali resnično iskrene in živijo za trenutek. Ko bodo otroci odrasli, bodo sposobnost empatije prenesli v vsakodnevne izkušnje z ljudmi.

4.2 FOKUSIRANJE NAVZVEN (posameznike pripravimo do tega, da se izrazijo, »gredo ven iz sebe«) Posameznikom, ki trpijo za katerokoli mentalno boleznijo ali imajo izredno nizko samopodobo, živali lahko pomagajo s tem, da jih osredotočajo na okolico. Namesto, da bi razmišljali in govorili o sebi in svojih problemih, opazujejo in se pogovarjajo z ali o živalih.

4.3 VZGOJA (pomoč pri rasti in razvoju drugega živega bitja) Veščin vzgoje se človek nauči. Veliko »rizičnih« otrok se tega ne nauči preko običajne poti – od njihovih staršev. S tem, ko otroka učimo skrbeti za žival, si pridobiva te pomembne veščine. Gledano s psihološkega stališča; s tem ko oseba nekoga neguje, se izpolnijo tudi njene lastne potrebe po »biti negovan«.

4.4 MEDSEBOJNI ODNOSI (zveza medsebojnega zaupanja ali občutka povezanosti ali povezovanje) Živali imajo sposobnost odpiranja kanalov čustveno varne in negrozeče komunikacije med uporabnikom in terapevtom.

11

Pri terapijah živali pomagajo ustvariti čustveno varno ozračje. Če ima terapevt v svoji pisarni žival, »že ne more biti tako slab«. Prisotnost živali odpira poti skozi človekovo prvotno zadržanost. Posebno otroci največkrat projicirajo svoje občutke in izkušnje na žival.

4.5 SPREJEMANJE (naklonjeno sprejemanje ali priznavanje) Živali sprejemajo brez omejitev. Ne zanima jih, kako je oseba videti ali kaj reče. Živalsko sprejemanje je brez obsojanj, ne pozna zamer in je brez zapletov zaradi psiholoških iger, ki so prisotne med ljudmi.

4.6 RAZVEDRILO Najmanj kar lahko žival prispeva je, da že samo s svojo prisotnostjo ponudi neko vrsto razvedrila. Tudi ljudje, ki ne marajo živali, uživajo ob gledanju njihovih norčij in reakcij. Še posebej v ustanovah, kjer so ljudje primorani ostati dalj časa, je opaziti, da vsakdo najde nekaj razvedrila ob obisku, ne glede na to, kakšno je.

4.7 SOCIALIZACIJA (iskanje ali uživanje družbe drugih) Raziskave so pokazale, da je ob obisku psov in mačk v ustanovah prisotnega več smeha in medsebojne komunikacije med »stanovalci« kot pri drugih terapijah ali razvedrilnih delavnicah. Pri hospitaliziranih bolnikih prisotnost živali vzpodbuja socializacijo na tri načine: 

med uporabniki terapije,



med uporabniki terapije in osebjem,



med uporabniki terapije, osebjem in družino ali drugimi obiskovalci.

Osebje ugotavlja, da se je s »stanovalci« lažje pogovarjati med in po obisku živali. Sorodniki pogosto pridejo na obisk v času obiska živali in nekateri poudarjajo, da je takrat še posebej prijetno priti.

4.8 MENTALNA STIMULACIJA Do mentalne stimulacije pride zaradi povečane komunikacije z drugimi ljudmi, priklicanih spominov in razvedrila, ki ga prinesejo s seboj živali. Pri depresivnih situacijah prisotnost živali pomaga k izboljšanju atmosfere, povečanju zabave, smeha in igre. Te pozitivne »motnje« lahko pomagajo zmanjševati občutek izoliranosti ali odtujitve.

4.9 FIZIČNI KONTAKT, DOTIK Veliko je bilo že napisanega o povezavi med dotikom in zdravjem. Novorojenčki, ki se jih ne dotika, ne morejo razviti zdravega odnosa do drugih ljudi in pogosto jim ne uspe, da bi se uspešno razvijali ter fizično rasli. Za nekatere ljudi dotik druge osebe ni sprejemljiv, medtem ko topel, kosmat dotik psa ali mačke je. V bolnišnicah, kjer je večina dotikov bolečih, je dotik živali varen, negrozeč in prijeten. Obstaja veliko programov za ljudi, ki so bili fizično ali spolno zlorabljeni, kjer terapevtom in prostovoljcem ni dovoljeno dotikanje varovancev. V takšnih primerih je možnost držanja, objemanja in dotikanja živali neprecenljive vrednosti za ljudi, ki v nasprotnem primeru ne bi imeli možnosti izkusiti pozitivnega in primernega fizičnega kontakta.

12

4.10 FIZIOLOŠKE PREDNOSTI (pozitivni učinki na osnovno delovanje telesa) Veliko ljudi se lahko ob prisotnosti živali sprosti. Testi so pokazali, da so lahko spremembe v znižanju srčnega utripa in krvnega tlaka dramatične. Tudi opazovanje rib v akvariju je lahko zelo pomirjujoče.

4.11 NEKAJ VEČ…

Ko so ljudje v družbi živali, pogosto občutijo duševno izpopolnitev oz. se poistovetijo z življenjem in naravo. To je zelo težko definirati ali razložiti. Nekaj dobro poznanih avtorjev je opisalo njihov odnos do živali in narave kot del njihovega ohranjanja življenjske energije in/ali kot del komunikacije in odnosa z Bogom. Albert Schweitzer, George W. Carver in J. Allen Boone (avtor knjige »Kinship with All Life«) so, med drugimi, izrazili to »nekaj več« v njihovem pisanju in delu.

5. Kdaj APŽ/TPŽ nista primerni* Kljub vsem ugodnim učinkom APŽ in TPŽ, pa nista vedno primerni za vsako situacijo. Pomnite »Dober namen ni ustrezen nadomestek za zdrav razum«. Naštete smernice vam bodo pomagale prepoznati situacije, v katerih APŽin TPŽ nista primerni.

5.1 LJUDJE, KI JIH OBIŠČETE APŽ/TPŽ nista primerni za ljudi, ki jih obiščete v naslednjih primerih: 

kadar je žival vzrok za rivalstvo in tekmovanje v skupini;



kadar nekdo postane posesiven in namerava »posvojiti« žival, ki ga/jo obiskuje;



zaradi neprimernega rokovanja, izbire živali ali pomanjkanja nadzora lahko pride do različnih poškodb;



ljudje s poškodbo možganov, razvojnimi nepravilnostmi ali senilnostjo lahko dražijo žival, ne da bi se tega zavedali;



ljudje z nerealnimi pričakovanji lahko mislijo, da jih žival zavrača. To lahko še poglobi njihovo slabo samopodobo.



alergije na živali lahko povzročijo težave z dihanjem kot npr. astmo;



zoonozna obolenja (bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka in obratno) se lahko prenašajo, še posebej, če ne upoštevamo varnostnih ukrepov;



ljudje z odprtimi ranami ali slabim imunskim sistemom morajo biti skrbno nadzorovani.

Sodelovanje je po potrebi omejeno.



nekdo se lahko boji določenih živali;



zaradi različnih kulturnih ozadij, lahko ljudje različno sprejemajo določene vrste živali.

5.2 NEGOVALCI Negovalci lahko menijo, da sta APŽ/TPŽ neprimerni v naslednjih primerih:

13



kadar osebje in ostali negovalci ne smejo sodelovati pri odločitvah poteka procesa APŽ/TPŽ ali nimajo ustreznih napotkov;



nekateri menijo, da je prisotnost živali v ustanovi popolnoma neprimerna;



nekateri ne marajo živali ali se jih celo bojijo;



negovalci so lahko alergični na živali.

5.3 INŠTITUCIJA Inštitucija lahko meni, da sta APŽ/TPŽ neprimerni v naslednjih primerih: 

pravna odgovornost za nesrečo ali poškodbo, v katero je vpleten »stanovalec« ali nekdo od osebja, vzbuja zaskrbljenost;



kadar je potrebno premagati legalne prepreke;



kadar gre za vprašanja hrupa, sanitarnih ukrepov, bolezni ter ostalih okoljevarstvenih skrbi;



pretehtati je potrebno stroške.

5.4 ŽIVAL APŽ/TPŽ je neprimerna za živali, kadar: 

lahko pride do poškodb zaradi grobega ravnanja ali s strani druge živali;



ne moremo zagotoviti osnovnega dobrega počutja živali. To vključuje veterinarsko oskrbo ter dostop do vode in površin za razgibanje;



žival ne uživa v obiskih.

* Povzeto po McCulloh, M. 1983. Pet Therapy - An Overview. The Human-Pet Relationship: International Symposium on the 80th Birthday of Nobel Prize Winner Prof. Konrad Lorenz. Vienna: Institute for Interdisciplinary Research on Human-Pet Relationships. 25-31.

Literatura: Povzeto po Delta Society®, The Human-Animal Health Connection®, www.deltasociety.org

14

KOMUNIKACIJA – OSEBE Z OKVARO SLUHA Darja Pajk

Kaj je komunikacija?

Izmenjava sporočil skozi različne informacijske kanale od izvora do prejemnika sporočil.

Elementi procesa komunikacije so: • izvor sporočil (komunikator) • sporočila • medij ali kanal komuniciranja • prejemnik sporočil Za uspešno komunikacijo je nujno, da so zagotovljeni vsi elementi procesa komunikacije.

Komuniciranje je sestavni del vsakdanjega življenja. Nihče ne more živeti, ne da bi komuniciral z drugimi ljudmi. S komuniciranjem človek spoznava svet, v katerem živi, druge ljudi in sebe samega.

Omogoča usklajevanje mnenj, doseganje različnih ciljev, tudi vzpostavljanje, vzdrževanje in spreminjanje medosebnih odnosov. Komuniciranje je veščina, njenega pomena se zavemo, ko izgubimo možnosti kakovostne komunikacije.

Delitev komuniciranja    

glede na razdaljo med udeleženci glede na število sodelujočih glede na smer glede na obliko

Besedno sporazumevanje Je simbolno – govorimo lahko o stvareh, ki jih ne vidimo, ali jih sploh ni.

Pri tem so pomembni: • izbor besed • vrsta stavkov (trdilni, nikalni ipd.)

• načini, na katere oblikujemo stavke.

Nebesedno sporazumevanje Ne vključuje besed ali simbolov, poteka pogosto na nezavednem nivoju .

Uporabljamo signale (vodila), ki so:  parajezik - dodatne informacije, ki pridejo do poslušalca prek govorjenega jezika (ton, zven, ritem, hitrost)  stik s pogledom pomemben pokazatelj čustev  izrazi obraza

15

    

kretnje dotik proksemike obleka drža

Poslušanje Uhelj in zunanji sluhovod – bobnič – slušne koščice – notranje uho /tekočina – dlačice - proizvedejo električne signale - slušni živec - možgani zaznajo električne signale kot zvok.

Kdaj je oseba naglušna?

Naglušnost … izguba na nivoju med 40 in 90 Db • blaga okvara sluha (26–40 Db), sliši glasen govor v oddaljenosti do 6m • zmerna okvara sluha (41–55 Db), sliši glasen govor v oddaljenosti do 4 m • zmerno težka izguba sluha (56–70 Db), sliši glasen govor v oddaljenosti od 1 do 4m • težka izguba sluha (71–91 Db), sliši glasen govor v oddaljenosti manj kot 1m Razdalje

16

Kdaj je oseba gluha?

Gluhota ... izguba na nivoju 90 Db ali več • popolna izguba sluha, ne sliši glasnega govora tik ob ušesu • zelo težka izguba sluha (več kot 91 Db), sliši glasen govor v oddaljenosti manj kot 0,5m Kako se ugotovi izgubo sluha?  

Objektivne preiskave … ni potrebno sodelovanje preiskovanca /pomembno pri osebah, ki ne zmorejo sodelovati pri preiskavi.

Subjektivne preiskave … potrebno sodelovanje preiskovanca /najbolj poznana preiskava je avdiogram.

Avdiogram – ocean izgube sluha

Hrup v okolju

17

Tinitus Pojav zvoka, ki ga slišimo v enem ali obeh ušesih oziroma glavi in nima izvora v okolici.

Slišimo lahko šumenje, piskanje, brnenje, razbijanje, veter, sikanje pare, žvižganje, petje ptic, čričkanje ipd.

Vzroki: obolenja ušes, poškodbe, hrup, starostna naglušnost, nenadna izguba sluha, vnetja, bolezni srca in ožilja, presnove, sistemske, nevrološke, psihiatrične bolezni, stres …

Kdaj nastane izguba?  Prelingvalna okvara – izguba sluha pred razvojem govora.  Postlingvalna okvara – izguba po razvoju govora. Le ta je pogosto v odrasli dobi.  Razlogi so različni: dedni faktorji, starost, bolezni, poškodbe, zdravila, neznani razlogi …..

Pripomočki

Slušni aparat – najpogostejši v Sloveniji Pripomoček s katerim izboljšamo delovanje slušnega organa, ampak samo okrepimo zvočne impulze iz okolja. Čeprav aparat omogoča, da postanejo glasovi glasnejši, imajo naglušne osebe še vedno težave pri razumevanju glasov. Razumevanje govora postane vse težje, če se izguba sluha povečuje.

18

Kako je videti slušni aparat?

Oblike slušnih aparatov  Sluhovodni (CIC)  Vušesni  Zauheljni

Baha, Sophono – vibracijski slušni aparat

19

Vibrant soundbridge  Vgrajen slušni pripomoček v srednje Majhen magnet je direktno pritrjen na verigo slušnih koščic in ojači njihovo naravno nihanje.

Polžkov vsadek – kohlearni implantant (PV ali CI) Obide nedelujoč del notranjega ušesa in dovede signale zvoka neposredno do slušnega živca. Deluje tako, da električno draži dlačnice notranjega ušesa.

20

Kaj je indukcijska zanka?  Žica, ki obkroža prostor, v katerem se nahaja poslušalec. Nanjo je priključen vir zvoka, ki ga nato naglušni poslušalci jasno slišijo s pomočjo slušnega aparata (T-stikalo).  Žica poteka po tleh, napaja jo ojačevalnik zvoka, ki dobiva signal iz mikrofona ali katerega drugega vira.  Olajša komunikacijo v hrupnih ali večjih prostorih.

FM sistemi  FM sistemi namenjeni ojačevanju slušnih aparatov in CI

Prenosna indukcijska zanka

Zakaj se slušne aparate pogosto odklanja?  Piskanje slušnega aparata ob različnih položajih glave.  Tiščanje slušnega aparata ob različnih pozicijah glave.  Oliva slušnega aparata da občutek neudobja, moti.  Velikost aparata in teža le tega. Nenaden hrup, ki moti.  Nerodnosti ob različnih dodatnih povezavah. Čas, ki ga potrebujemo za vzpostavitve povezav in namestitve naprav.

21

    Težave   

Preklapljanja aparatov na pravo funkcijo.

Nerazumevanje govorca kljub SA, nepoznavanje zvokov v okolju.

Omejitve zaradi elektronike /vlaga, vročina.

Vedno znova razlage za kaj gre (javnost ne pozna).

Odpoved aparata.

Neprimerno mesto za menjanje baterij (avtobus, sprehod, sestanek …).

Brnenje aparatov v bližini nekaterih el.aparatur v okolju (vrata v trgovini, registratorske ure, nekatere luči).  Nezmožnost sledenja pogovora med poslušanjem preko pripomočkov. Preklapljanje v funkcijah na aparatu, premikanje osebe po prostoru.  Naš govor postane preglasen, saj nas jakost poslušanja preko pripomočka zavede in se v odgovorih, ki jih podamo ne slišimo realno.

Kam lahko vodi izguba sluha?  Oteženo uspešno sodelovanje na prenekaterem področju človekovega delovanja.  Bistveno vpliva na kvaliteto življenja posameznika ki je v večji meri prepuščen sam sebi in svojemu kreativnemu mišljenju.

Zakaj nižja kvaliteta življenja?  Nerazumevanje okolice, kaj dejansko je izguba sluha in posledično nepripravljenost prilagajanja osebam z izgubo sluha.  Oseba, ki se sooča z izgubo sluha se pogosto umika iz okolja ter izogiba socialnim stikom.  Oseba z izgubo sluha ne pojasni svoje situacije in ne seznani okolice z dogajanjem.

Naglušnost v praksi Naglušnost ni opazna, t.i. nevidna invalidnost.  Slušnih aparatov se ne vidi. Veliko naglušnih jih tudi ne nosi.  Ko se ne razume povedanega so pogosti odzivi z “AHA, BEJŽ NO BEJŽ, A RES?, TAKO PRAVIŠ?, VAU, HMM, AAA …  Branje z ustnic.  Izogibanje zahtevnim okoljem. V hrupnem okolju lahko naglušni lahko popolnoma odpove.

Hrup povzroča težave v smislu stresa, nervoznih reakcij, upada delovne sposobnosti.  Druženje z vedno z istimi ljudmi, pogoste izjave da si želijo biti sami.  Na vprašanje se lahko popolnoma neadekvatno odgovori.  Naglušni se pogosto ne odziva na klice, komentarje in posledično deluje vzvišeno, arogantno in vase zagledano.  V družbi se počuti odveč, saj ne sledi pogovoru ali pa vodi pogovor, saj mu potem lahko vsaj deloma sledi.  Neprijetno stalno opozarjanje naj sosedje ne bobnajo s prsti po mizi, klikajo, naj umaknejo roko izpred ust, naj razločneje govorijo, naj bodo usmerjeni v naglušnega.  Ko oseba pove, da slabo sliši sogovornik začne z vpitjem, kar onemogoči uspešno nadaljevanje komunikacije.

Kako naj poteka komunikacija z naglušnimi?  Primerno je mirno okolje. Zaželen je osvetljen prostor.  Sogovornik na razdalji do enega metra.  Sogovornik usmerjen proti osebi z izgubo sluha, usta so prosta (možnost odčitavanja).  Idealno je, če sogovornik nima brade, če ima urejeno zobovje ter se ne pači dodatno.  Govor naj bo jasen, normalno glasen.  Če naglušna oseba pove, da ne razume je smiselno uporabiti drugačen stavek (sopomenke) za izražen tekst.

22

 Če ni jasno potem se ključno besedo tudi napiše.  Smiselna je uporaba posameznih splošnih kretenj in mimike.  Za komunikacijo po mobilnem telefonu je najbolje napisati sporočilo. Zaželena uporaba socialnih omrežij – klepetalnic tudi za službene in ostale aktualne pogovore.  Da osebo opozorite na pogovor z njo je potrebno jasno nakazati s kretnjo. Pogosti dotiki so lahko tudi neprijetni. Predvsem dreganje in trepljanje.  Neprimerna so okolja kjer drugi poslušajo pogovor!  Naglušne osebe slabo obvladajo znakovni jezik.  Govorca gledajo v usta in vmes navezujejo tudi očesni kontakt. Način komunikacije je utrujajoč, saj je nujna 100% pozornost in koncentracija na govor.  Dobro je preveriti razumljivost informacije, predvsem če gre za dogovore. Pomemben način, da naglušna oseba ne dobi občutka manjvrednosti.

Težave v razumevanju  Hrup v okolju /glasba, šumenje, dežne kaplje, pogovori več oseb …  Slabo artikuliran govor (hiter govor, menjave tonov glasu, sopenje).  Težave z razumevanjem posameznih črk (S,F,H).  Tema (večer, zatemnjen prostor, dvorana ipd.).  Akustičnost prostora (veliko trdih, steklenih, odbojnih površin).  Govor po mikrofonu, telefonu /ni ogledovanja.

Znakovni jezik Zakon opredeljuje slovenski znakovni jezik kot vizualno-znakovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza.

Prstna abeceda se lahko uporablja z znakovnim jezikom. Znakovni jezik je za gluhe jezik sporazumevanja.

V njem se lahko izražajo ob tem pa posamezni gluhi osebi lahko omogoča optimalni razvoj.

Tolmač znakovnega jezika Oseba, ki gluhim osebam tolmači slovenski govorni jezik v znakovni jezik in slišečim osebam tolmači znakovni jezik v slovenski govorni.

jezik.

Pravice po zakonu lahko uveljavlja gluha oseba za tolmačenje slovenskega govornega jezika v znakovni jezik in znakovnega jezika v slovenski govorni jezik.

Kako naj poteka komunikacija z gluhimi?  Razdalja do enega metra, tako da gluha oseba lahko odčita posamezno izgovorjeno besedo.

Počasen razumljiv govor.  Priporočljiva uporaba mimike in splošnih telesnih kretenj. Gluhe osebe lahko pisno izražanje slabše obvladujejo zato je smiselno preveriti razumljeno. Predvsem težje besede.

23



Sporazumevanje preko tolmača, ponovno preverjanje če je povedana želena vsebina. In če je tudi razumljena.  Nujno je, da tolmač stoji tako, da ga gluha oseba jasno vidi ter da uporabi kretnjo, ki je najbolj identična povedanemu, v primeru da kretnje ni, tolmač besede črkuje.

Kako vpliva komunikacija na nas?  Kaj nam osebno pomeni komunikacija, pogovor?  Kaj se nam dogaja v primeru, ko ne moremo komunicirati, ko ne sledimo govorcu?  Se zavedamo da neučinkovita komunikacija vodi do nesoglasij in konfliktov?  Dilema se pojavi tudi v sprejemanju stanja, saj psihološko zdravljenje poteka predvsem preko verbalnega pogovora.  Zavedanje kaj pomeni tudi dobra komunikacija v procesu zdravljenja, ki pozitivno vpliva na ugodnejši izid le-tega.

Težave pri komunikaciji – primerjava

Prehajanje skozi faze Šok – zanikanje – soočanje - sprejemanje Odnosi  Ključ do dobrih odnosov je učinkovita komunikacija.  Dejstvo je, da če oseba do nastopa invalidnosti brez ovir funkcionira v vsakdanji družbi sprememba lahko povzroči psihološke težave.  Kako vzpostaviti zadovoljujoč odnos v družbi, ki ne pozna dogajanja. Osebe z ovirami v komunikaciji se posledično umikajo iz okolja, ki kljub informiranju ne nudi ustreznih odzivov.

Preteklost – sedanjost – prihodnost

Nadzor  Osebe z izgubo sluha so dodatno obremenjene z zunanjim nadzorom, ki ga sicer pogosto dobronamerno vršijo posamezniki pa tudi skupine v katerih se gibljejo.  So še posebej občutljiva skupina, ki potrebuje za svoje funkcioniranje v družbi pozitivno naravnano komunikacijo.

24



Socialna vključenost, ki jo omogoča sposobnost komunikacije je eden bistvenih faktorjev za dobro funkcioniranje posameznika na vseh ravneh.

 Na leto se odkrije 15 otrok z okvaro sluha.  V Sloveniji skupno število oseb z okvaro sluha okoli 200.000/70.000 jih uporablja SA.  2000 gluhih, uporabnikov SZJ.  V starosti nad 60 let ima okvaro sluha 46 % oseb.

ZDGNS vključuje 13 regijskih društev gluhih in naglušnih po Sloveniji www.zveza-gns.si Klicni center za osebe z okvaro sluha: Tel.: 01 436 47 92 Fax: 01 436 47 93 info@tolmaci.si KONTAKTNI PODATKI dpajk.naglusni@gmail.com Blog: darjapajk.blogspot.si Podporna skupina: Facebook Polžev vsadek – Izkušnje Facebook Slušni aparati – Izkušnje

25

POGLAVJA IZ PSIHOLOGIJE Meta Pavletič Pieri

Kaj je psihologija?

Psihologija je znanost o duševnih pojavih, osebnosti in obnašanju. Ukvarja se s preučevanjem duševnega dogajanja, ki se pojavlja znotraj naše duševnosti. Psihologija preučuje naše obnašanje, mišljenje in doživljanje.

Psihologija je danes obsežna znanost, ki zajema vrsto panog in področij (razvojna psihologija, klinična psihologija, pedagoška psihologija, socialna psihologija, psihopatologija, geriatrična psihologija...).

Cilji psihologije Osnovna cilja psihologije sta: 

pridobitev spoznanj o duševnem dogajanju, o obnašanju in osebnosti



koristna uporaba teh spoznanj v življenju.

TEMELJNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NAŠE DUŠEVNO DELOVANJE IN VEDENJE Naše življenje je pod vplivom treh temeljnih dejavnikov; to so dednost, okolje in samodejavnost. Nobena dejavnost, nobena človeška lastnost se ne more pojaviti, ne da bi bil pri tem udeležen vsak od teh treh dejavnikov.

Naše delovanje bi lahko opredelili še z enega vidika. Dednost predstavljajo t.i. organski dejavniki: dedna zasnova, telesne predispozicije, bolezni...

Vpliv okolja in naše samodejavnosti pa je odvisen od treh dejavnikov, ki so: psihični dejavniki: osebnost, učenje, zaznavanje, kognitivne (miselne) sposobnosti, motivacija...; socialni dejavniki: norme, vrednote, medosebni odnosi, družina, poklic...; dejavniki okolja: pogoji v okolju, bivalne razmere, finančno stanje...

Vsi ti dejavniki so med seboj povezani in vplivajo en na drugega. Tekom svojega življenja razvijemo veliko avtomatiziranih vzorcev obnašanja, usmerjenosti in vzorcev razmišljanja. Pri delu z ljudmi je bistveno, da si razlagamo njihovo obnašanje z vidika vseh teh dejavnikov, da lahko lažje razumemo, zakaj se nekdo obnaša ravno tako kot se oz. zakaj se pri nekom izražajo posebnosti v obnašanju.

Preko procesov učenja prilagajamo obnašanje spremenjenim telesnim, psihičnim, socialnim in okoljskim potrebam. Neustrezni vzorci obnašanja nastanejo po enakih načelih kot »normalni« procesi učenja.

26

MODELI UČENJA Avtorji Watson, Skinner, Pawlov ... so utemeljitelji t.i. bahaviorizma. Poudarjajo, da spremembe v vedenju pripisujemo izkušnjam iz okolja oz. prilagajanju na okolje. Razvoj je posledica učenja. Dolgotrajne spremembe v vedenju so rezultat izkušenj in prilagajanja na okolje.

Glavne teze behaviorizma: 

večina vedenja in načinov mišljenja je v večji meri odvisnih od vzorca nagrajevanja in kaznovanja, ki ga je doživel posameznik,



biološki (genetski) faktorji imajo vlogo surove osnove, na katero vplivajo nagrade, kazni in ostale posameznikove izkušnje (okolje),



vse človekovo vedenje je naučeno; nanj vplivajo posameznikove izkušnje, natančneje kazni in nagrade,



kazen - vse kar je za posameznika neprijetno, negativno,



nagrada - vse ker je za posameznika prijetno, pozitivno, ugodno,



behavioristični vidik vedenja: D (dražljaj) --> R (reakcija) model,



vsakršno vedenje (tudi zelo kompleksno) se da razgraditi na osnovne enote, to je na odnos med dražljajem in reakcijo.

Temeljni pojmi v teorijah učenja: klasično pogojevanje, instrumentalno (operantno) pogojevanje, učenje po modelu.

Klasično pogojevanje (dražljaj-refleks) Poskus I. Pawlova: hrana (dražljaj) sproži pri psu slinjenje (refleks, odgovor). Če dajanju hrane večkrat sledi nek nevtralni dražljaj (npr. glas zvonca), po nekaj ponovitvah že sam glas zvonca sproži refleks slinjenja. Klasično pogojevanje izhaja iz osnovne postavke, da so mnoge duševne motnje (npr. strahovi) pridobljene, in sicer tako, da je nek nevtralen dražljaj časovno ali prostorsko povezan z neprijetno reakcijo.

Izginjanje strahu: npr. s postopkom »sistematične desenzibilizacije« Pomembno za prakso: prijeten dražljaj (npr. božanje živali) pripomore k temu, da začne človek neko negativno situacijo doživljati drugače.

Instrumentalno (operantno) pogojevanje (učenje po uspehu) Pozitivna povratna reakcija določeno vedenje ojača, negativna povratna reakcija ga oslabi. Tako se lahko človek nauči zaželenih vzorcev obnašanja oz. se odvadi nezaželenih vzorcev obnašanja. Primer: Uporabnik boža psa in pes v tem vidno uživa (pozitivna povratna reakcija za uporabnika) - uporabnik bo psa tudi v bodoče rad božal. Pozitivna pohvala s strani terapevta dodatno okrepi vedenje uporabnika: »To delate pa dobro! « Učenje po modelu (z opazovanjem)

27

Določenega obnašanja se naučimo z opazovanjem drugih (modelov). Če je opazovani model za neko obnašanje nagrajen, se poveča verjetnost posnemanja obnašanja tega modela, če je model kaznovan, se verjetnost posnemanja zmanjša. Pomembno za prakso: Zaželeno vedenje pokažimo sami ali naj ga pokažejo drugi, ki ga obvladajo in jih zato pohvalimo. Prestrašene ali nezaupljive osebe najprej opazujemo in jim korak za korakom dovolimo, da poskusijo same.

Poleg teorij učenja, ki razlagajo naše vedenje na podlagi učenja in preko zgoraj opisanih treh mehanizmov, so zelo pomembni tudi drugi načini in mehanizmi, preko katerih se človek oblikuje. Na tem mestu omenimo samo še t.i. kognitivno učenje, torej učenje na podlagi naših kognicij oz. misli. Človeka oblikujejo tudi njegove misli, prepričanja o rečeh, odnos do stvari, lastno razmišljanje.

Stalno utrjevanje pod enakimi pogoji krepi in spodbuja učenje. Pomembno za prakso: zlasti pri ljudeh z motnjami spomina: redni obiski, strukturiran, rutinski potek ure (ne ponujajmo vsakič česa novega).

OSNOVE KOMUNIKACIJE Kaj je komunikacija?

Komunikacija je pošiljanje in sprejemanje sporočil (verbalno in neverbalno).

Zaznavanje Zaznavanje, torej sprejemanje informacij, je pomemben predpogoj za uspešno komunikacijo.

Pomembno je ločevati med 3 različnimi komponentami.

Zaznava = objektivno sprejemanje s čutili (videti, slišati, vohati, otipati...).

Interpretacija = tisto, kar smo zaznali, si razlagamo po svoje, glede na predhodne izkušnje, predstave, razpoloženje... Interpretacija je lahko pravilna ali napačna.

Občutenje = na interpretirano odgovorimo z lastnim občutkom oz. s čustvi. Kakšen občutek bo interpretirano sprožilo pri posamezniku, je odvisno od njegovega trenutnega duševnega stanja in ocene zaznavanja (npr: veselje, jezo, presenečenje...).

Navadno zaznavanje napačno začnemo pri interpretaciji, ne da bi se ob tem zavedali, da je lastna interpretacija že onemogočila objektivnost zaznavanja. Pomembno za prakso: Vedno preverimo, kaj je nekdo mislil s svojo izjavo, tako, da ga o tem povprašamo! Štiri ušesa komunikacije (Schulz von Thun) Vsak človek sliši s 4 ušesi: stvarno uho, odnosno uho, pozivno uho in samorazkrivajoče uho.

1

- stvarno uho

Katero objektivno informacijo mi določeno sporočilo daje. (npr. Prišel bom v petek ob treh.)

2

- odnosno uho

28

Kaj mi drugi sporoča o meni samem in o najinem odnosu? Kako govori z menoj? Koga si misli, da ima pred seboj?

Pri nekaterih ljudeh je odnosno uho tako veliko in preobčutljivo, da številna sporočila ali dejanja vzamejo preveč osebno, kot da se tičejo njih samih kot osebnosti. Vse jemljejo nase, vzamejo stvari osebno in se hitro čutijo napadeni oz. prizadeti.

Pomembno za prakso: Terapevt naj ne bi imel preveč razvitega odnosnega ušesa.

3

- pozivno (apel) uho

Kaj naj storim, kako naj mislim oz. čutim glede na prejeto novico?

Ljudje z občutljivim pozivnim ušesom vsako sporočilo dojemajo kot poziv njim samim.

4

- samorazkrivajoče uho

Kakšen človek je to? Kaj se dogaja z njim? Kaj mi to sporočilo pove o njem? Pogosto je za naše psihično počutje bolje, da sogovorniku prisluhnemo s tem ušesom kot npr. s preobčutljivim odnosnim ušesom.

OSNOVNI POJMI IZ TRANSAKCIJSKE ANALIZE Transakcijska analiza (TA) je eden od pristopov v psihologiji, ki poudarja pomen odnosa med osebami.

TA ne zanima posameznik kot tak, ampak poudarja pomen odnosov, ki jih ima ta oseba z drugimi.

Utemeljitelj TA je Eric Berne. TA je pristop, ki ga lahko opredelimo na štiri načine: 1.

TA je filozofiia.

TA predstavlja svojstven pogled na človeka in na stvarnost. Predstavlja specifično filozofijo, ki jo lahko integriramo v vsakdanje življenje. TA izhaja iz humanistične in eksistencialne pozicije ter obravnava človeka kot pozitivno bitje (JAZ O.K. - Tl O.K.), ljudi v medosebnih stikih pa kot enakovredne partnerje.

TA predpostavlja človekovo možnost odločanja (sprejemanja odločitev in sprejemanja ponovnih odločitev). Prav tako verjame v moč pozitivnega »strouka« (potrditev) ter v optimizem.

2.

TA je teorija osebnostnega razvoja, intrapsihičnih procesov in interpersonalnega obnašanja.

TA pojasnjuje osebnost posameznika na ravni celote ter njenih sestavnih delov (podsistemov). Opisuje dinamiko intrapsihičnih procesov, ki se odvijajo v posamezniku; pojasnjuje pa tudi relacije v medosebnih stikih. Termini, ki opisujejo te pojme, so: ego stanja, transakcije, eksistencialne pozicije itd.

3.

TA je sistem tehnik.

S tem mislimo na sistem diagnostičnih tehnik, sistem terapevtskih tehnik ter sistem tehnik grafičnega prikazovanja (stanj, odnosov...).

4.

TA je teorija in praksa spremembe.

V bistvu gre za teorijo komunikacije, ki klasificira komunikacijske pojave ter odkriva komunikacijske zakonitosti. To pa ima svoj smisel prav v aplikaciji spoznanj za doseganje življenjskih sprememb.

Spremembe lahko dosegamo na področju doživljanja in na področju vedenja.

29

TA lahko uporabljamo na širokem spektru problematike v medosebnih odnosih, na področju patologije, izobraževanja, komunikacije ter v vsakdanjem življenju. S TA pristopom se lotevamo obravnave psihotičnih stanj, shizofrenije, fobij, odvisnosti (mamila, alkohol...), asocialnega-deviantnega vedenja, življenjskih problemov ter na področju managerstva.

Pri uporabi spoznanj TA za dosego življenjskih sprememb je bistveno dvoje; da se zavedamo stanja, prepoznavamo svoja ego-stanja, svoje življenjske pozicije, igre itd. ter da smo na podlagi teh ugotovitev sposobni sprejemati drugačne odločitve in dosegati spremembe.

Eric Berne, ki je bil psihoanalitično orientiran terapevt, je opazil, da obstajajo vsebine ega, ki pa niso vedno in povsem zavedne. Te vsebine je označil kot EGO STANJA (ES). Ljudje smo v različnih momentih in situacijah v različnih ES, to je naš način gledanja na svet. ES so načini mišljenja, vedenja in čustvovanja. ES prikazujemo grafično (s krogi). Krogi se dotikajo, kar prikazuje, da ljudje prehajamo iz enega ES v drugega. Za naše življenje je pomembno, kako uporabljamo ta tri ES v odnosu do sebe in do drugih.

Značilnosti ES: NEGUJOČI STARŠ Skrbi za potrebe drugih, ob tem ne želi vplivati na druge, podpira njihove ideje, je suportiven, nudi oporo, pomoč, ne postavlja pogojev.

KRITIČNI STARŠ Skrbi, a skuša kontrolirati, vplivati na druge. Daje vrednostne sodbe. Drža je rigidna, pogled oster, energija je v zgornjem delu telesa. Lahko se kaže v obliki žrtvovanja. Preko tega ES učimo otroka lastne kontrole.

30

ODRASLI Vzpostavlja kontakt z realnostjo. Sprejema informacije preko čutil (vidi, sliši...) in od znotraj (zazna žalost, jezo...). Misli, oblikuje zaključke. Rešuje probleme. Gestikulacije in kretenj je manj. Energija je v sredini telesa.

SVOBODNI OTROK Izraža potrebe, želje, čustva, hotenja... Ima kontakt s svojimi potrebami. Se neposredno izraža. Energetsko je najbolj poln, energija je po celem telesu.

PRILAGOJENI OTROK Svoje potrebe postavlja v ozadje. Vedenje je pod vplivom avtoritete. Podredi se pričakovanjem drugega, dela kar drugi pričakujejo od njega. Energetsko je najbolj prazen.

Drugi pomemben pojem TA, o katerem je govoril Eric Berne, je TRANSAKCIJA. Kadar si osebe v medosebnih odnosih izmenjujejo pozornost (+ ali -), je to transakcija. Neka oseba pošlje iz določenega ES transakcijski dražljaj, ki je usmerjen k določenemu ES neke druge osebe. Nato prejemnik sporočila iz določenega ES poda svoj odgovor. Ločimo enostavne, krizne in dvojne transakcije.

ENOSTAVNE TRANSAKCIJE (PRIMERI) Oseba A pošlje sporočilo iz določenega ES proti določenemu ES osebe B. Oseba B odgovori iz ES, ki mu je bil poslan dražljaj. Pričakovani odgovor.

KRIŽNE TRANSAKCIJE (PRIMERI) ES, ki prinaša dražljaj, ni enako ES odgovora. Vektorji se križajo, sledi premor (kratek/dolg) in nepričakovan odgovor.

31

DVOJNE TRANSAKCIJE (PRIMERI) V komunikacijo je vključenih več ES, zato poteka komunikacija na dveh nivojih: socialnem in psihološkem. Socialni nivo je jasno izražen, psihološki pa je prikrit. To prikrito informacijo sogovornik zazna, občuti neugodje in na prikrito sporočilo tudi odreagira.

V komunikaciji in v odnosu do sebe in drugih je bistveno, da ne izhajamo vedno iz istega ES, temveč je pomembno, da znamo prehajati med različnimi ES. Prav tako je za ljudi, s katerimi delamo (klienti, uporabniki), pomembno, da jih znamo spodbuditi, da prehajajo iz svojih ES, da so fleksibilni in da ne reagirajo vedno le iz enega ES. ŠE NEKAJ KORISTNIH UPORABNIH NAPOTKOV...

32

POMEMBNA PRAVILA PRI VZPOSTAVLJANJU STIKA IN PRI KOMUNIKACIJI S STAREJŠIMI LJUDMI 

Govorite glasno in jasno.



S tistimi, ki slabše slišijo, govorite od spredaj in uporabljajte govorico telesa.



V pogovoru se spustite na isti nivo, na katerem je tudi uporabnik (npr. pri vseh, ki so na invalidskih vozičkih).



Vzdržujte telesno držo, ki je podobna drži uporabnika.



Svojo hitrost govorjenja prilagodite hitrosti govorjenja uporabnika.



Uporabljajte podoben vzorec govorjenja.



Pri vseh tistih, ki imajo težave s spominom, se pri osebju vnaprej pozanimajte o njihovih biografskih podatkih.



Predstavite se s svojim imenom (zlasti pri prvih stikih).



Uporabljajte ime uporabnika tako pogosto, kot je le mogoče.



Ne dotikajte se uporabnika, razen če si to izrecno želi.



Iskreno ga pohvalite za njegov videz, obleko...



Povprašajte ga, ali je sam kdaj imel živali, katere živali je imel, njihova imena...



Povprašajte ga o njegovem počutju tisti dan.



Pogovarjajte se z njim o vsakdanjih rečeh.



Bodite potrpežljivi pri tem, ko čakate na odgovor. Pomagajte mu pri iskanju ustreznih besed.

POMEMBNI VIDIKI PRI STAREJŠIH LJUDEH Z DOLOČENIMI BOLEZENSKIMI SLIKAMI



STAREJŠI LJUDJE Z DEMENCO

Pojem demence Demenca je oznaka za kombinacijo težav, ki se lahko pojavljajo pri številnih boleznih. Simptomi demence v kognitivnem (miselnem) smislu so: motnje spomina (star spomin se ohrani dlje), motnje sposobnosti mišljenja in presoje, motnje orientacije, motnje poimenovanja stvari, motnje prepoznavanja in motnje pozornosti.

Poleg omenjenega se zraven lahko pojavljajo še strah, depresija, agresivnost, obsesije in blodnje tako kot tudi spremembe osebnosti.

33

Najpogostejši vzrok za demenco je Alzheimerjeva bolezen, drugi najpogostejši vzrok je žilno obolenje (posledica žilnega dogajanja ali krvavitve), npr. po eni ali več možganskih kapeh.

Pomembna pravila obnašanja pri dementnih ljudeh 

Pozanimajte se za življenjepis pri razlago nekaterih vzorcev vedenja).



Uporabljajte enostavne, kratke stavke, brez zapletenih izrazov.



Ne dajte preveč nalog naenkrat, temveč raje eno nalogo za drugo.



Ne ponujajte preveč možnosti na izbiro - vodi do preobremenitve.



Obudite stare spomine: »Kako je bilo prej... ste tudi imeli psa?»



Ne sprašujte vsiljivo, če se bolnik česa ne spomni (eventuelno lahko ponudite možnosti na izbiro).



Izogibajte se prepirom - le-ti povzročajo pri bolniku (in tudi pri vas) nepotrebne obremenitve.



Uporabljajte validacijo = postavite se v položaj dementnega človeka in ga ne popravljajte. Npr.: stara gospa, ki išče svoje starše – NE: »Vasi starši več ne živijo. – TEMVEČ: "Kaj bi želeli povedati svojim staršem?» Postavljajte vprašanja kdo, kaj, kje, kdaj, kako, NE pa zakaj!



Če je potrebno, navodila večkrat ponovite oz. pokažite, kako si predstavljate izvedbo določene naloge (učenje po modelu).



Izgradnja homogenih skupin.



Težje bolnike obravnavajte posamezno.



Smejte se z bolnikom z demenco, toda ne njemu.



STAREJŠI LJUDJE S HALUCINACIJAMI ALI BLODNJAMI

osebju

(olajša

začetek

pogovora,

omogoča

lažjo

Halucinacija: je zaznava, ki je niso povzročili čutni dražljaji, vsebuje pa trdno, nepopravljivo prepričanje o resničnosti doživljanja.

Pogoste oblike halucinacij: 

Akustična halucinacija: šumi ali glasovi, ki komentirajo dejanja obolelega



Vidna halucinacija: predmeti, živa bitja, dejanja

Blodnja: je nepopravljivo prepričanje, na katerega ne moremo vplivati z izkušnjo.

Pogoste oblike blodenj:

34



Nanašalna blodnja: prizadeti si naključne dogodke (npr. kar sliši po radiu) razlaga kot da se nanašajo nanj.



Sumničava blodnja: oboleli dojema vse dogodke kot naperjene proti njemu.



Zasledovalna blodnja: (npr. zastrupitev).



Blodnja o kraji: prizadetega je stalno strah, da mu bodo drugi ukradli stvari oz. jih obtožuje, da so mu nekaj odvzeli.

obolelemu

se

zdi,

da

drugi

nekaj

naklepajo

proti

njemu

Pomembna pravila obnašanja pri Ijudeh z blodnjami oz. halucinacijami 

Ne poskušajte ga prepričati, da je blodnja neresnična - logično dokazovanje nima pomena (nepopravljivost blodnje).



Ne pustite se potegniti v sistem blodenj bolnega, ne zatrjujte torej, da se vam zdi njegovo pripovedovanje resnično.



Ne spuščajte se v vsebino blodnje, temveč povprašajte bolnika po strahu in čustvih, ki jih njegovo doživljanje sproža pri njem.



Včasih je koristno pritegniti pozornost bolnika za druge stvari in ga odvrniti od misli na blodnjo.



Držite se obljub (izgradnja zaupanja).



Krepite zdrave dele osebnosti obolelega.



STAREJŠI LJUDJE Z DEPRESIJO

Simptomi depresije so med drugim: - žalostno razpoloženje skoraj vse dneve in večji del dneva, - izguba zanimanja, volje, - občutki brezupa, - vpliv na sposobnost mišljenja in koncentracije.

Pomembna pravila obnašanja pri depresivnih Ijudeh 

Ne uporabljajte stereotipnih spodbudnih formulacij (npr. »Saj bo bolje.«) ali splošnih receptov.



Povprašajte prizadetega po občutkih, ki se skrivajo za določenimi izjavami.



Ohranite optimistično naravnanost, ne nalezite se žalostnega razpoloženja.



Bodite potrpežljivi.

35



Aktivirajte obolelega po korakih, brez preobremenitve.



Pohvalite vsako najmanjšo dejavnost in vsak še tako majhen uspeh!



Trening uživanja = ciljano posredovanje pozitivnih doživljanj, kot npr. glasba, sprehod, posebna hrana, božanje živali... upoštevajte življenjepis bolnika!

ZNAČILNOSTI MLAJŠIH ŠOLSKIH OTROK (7-11 let) Psihomotorične značilnosti 1.

Tempo telesne rasti je upočasnjen. Proti pubertete, za katero je značilna hitra telesna rast.

koncu

obdobja

se

začenja

obdobje

2.

Otroci imajo veliko energije, vendar pa niso vzdržljivi.

3.

Osnovne motorične sposobnosti so dobro razvite. Gibalne lastnosti so razvite do te mere, da je otrok sposoben skakanja, plezanja, preskakovanja v takšni obliki kot to počnemo odrasli.

Spoznavne, emocionalne in socialne značilnosti 1.

Pozornost postaja vse bolj dolgotrajna.

2.

Otroci so pri delu previdni in postajajo vse bolj pripravljeni na dolgotrajnejše delo.

3.

Otroci radi ustrežejo odraslim ter se radi učijo novih stvari. Pri delu še vedno potrebujejo pomoč in usmerjanje s strani odraslih.

4.

Abstraktno mišljenje še ni razvito, probleme pa lahko rešujejo le na konkreten način.

Razlaga mora zaradi tega temeljiti na konkretni predstavitvi naloge oz. problema.

Otroci morajo nalogo videti in je ne morejo rešiti le na miselnem nivoju.

5.

Zanimanja dečkov in deklic se začenjajo vse bolj razlikovati. V skupini so otroci le enega spola. Socialni stiki med dečki in deklicami so manj pogosti.

6.

Otroci postajajo vse bolj decentrični. Decentrizem se kaže v socialnih reakcijah in pri moralnem presojanju. Razvoj je najbolj viden v igralnih situacijah, kjer prevladujejo igre, kjer je potrebno sodelovanje in spoštovanje pravil.

7.

Sposobnost šolskega otroka na miselnem nivoju mu omogoča, da lahko sledi toku pripovedi in da se vključi v interakcijo le takrat, ko je to dovoljeno in zahtevano.

8.

Za to obdobje je značilen otroka vse bolj pomembni.

9.

Otrok upošteva avtoriteto. Trudijo se ugajati odraslim in ubogati navodila. Proti koncu obdobja, ko se začenja adolescenca, otrok vse manj upošteva avtoriteto in vse bolj vrstnike.

porast

interakcije

36

med

vrstniki.

Vrstniki

postajajo

za

Delo z mlajšimi šolskimi otroki 1.

Opazujte otroke pri igri in jim pomagajte le tedaj, ko pomoč potrebujejo.

2.

Otrokom pomagajte razvijati pravilen socialni pristop. Učite jih s svojim zgledom.

3.

Otroke pohvalite, ko naredijo kaj pozitivnega. Pogoste možnosti za pozitivno ojačevanje in spodbude s strani odraslih so pomembne in nujno potrebne za razvoj pozitivne samopodobe.

4.

Otroke pustite, da dejavnosti izpeljejo do tiste točke, ki jo še zmorejo. Pomagajte jim šele tedaj, ko otroci ne zmorejo sami brez vaše pomoči.

5.

Vpeljati moramo aktivnosti, ki od pozitivno vpliva na razvoj samopodobe.

6.

V tem obdobju se morajo otroci naučiti nekaterih pomembnih socialnih veščin kot so prilagajanje skupini, sodelovanje...

7.

Vrstniki postajajo vse bolj pomembni za otroke, zaradi tega pri delu uporabljamo teamske in skupinske aktivnosti.

8.

Otroci se najbolje učijo skozi udeležbo in na konkretnih primerih. Snov, ki jo poučujemo, moramo predstaviti na konkretnem primeru. Pri poučevanju otroke vključimo v dejavnosti.

otrok

37

zahtevajo

vse

večjo

odgovornost.

To

ZNAČILNOSTI ADOLESCENTOV (12 - 18 let) Psihomotorične značilnosti 1.

Puberteta je obdobje pospešenega telesnega razvoja, ki se konča s telesno zrelostjo. Telesno zrelost opredeljujemo kot dokončen razvoj spolnih organov. V obdobju zgodnje adolescence začne telo pospešeno rasti.

2.

Hiter telesni razvoj se začne pri deklicah med 9. in 11. letom, svoj višek pa doseže pri približno 12 letih in pol. Hitri rasti sledi tudi povečanje telesne teže. Po približno 12. letu in pol se telesna rast postopoma umiri. Med 15. in 18. letom se telesna rast večinoma konča.

3.

Hiter telesni razvoj dečkov se običajno prične približno 2 leti kasneje kot pri deklicah, vendar traja dalj časa. Dečki začnejo pospešeno rasti med 11. in 12. letom, razvoj pa doseže višek okoli 14. leta. Kasneje se razvoj upočasni in konča do 20. ali 21. leta.

4.

V obdobju adolescence se izrazito poveča tudi telesna teža. Pri fantih je povečanje telesne teže bolj enakomerno. Do povečanja telesne teže pride večinoma zaradi povečanja mišične mase. Pri dekletih je povečanje telesne teže bolj skokovito, povezano pa je tudi s porastom maščobnega tkiva.

5.

Vsi telesni deli ne rastejo enako hitro. Najprej zrastejo dlani in stopala, sledijo roke in noge, šele potem pa zrastejo ramena in trup.

Spoznavne, emocionalne in socialne značilnosti 1.

Mladostnik razmišlja na formalno-logičnem nivoju, kar pomeni, da je sposoben abstraktnega mišljenja. Sposoben je logičnega sklepanja, ki izhaja iz domnev in ne več iz konkretnega. Abstraktno mišljenje se razvije po 14. letu.

2.

Adolescenca je obdobje burnih in hitrih sprememb osebnosti.

3.

Značilno je iskanje samega sebe oz. oblikovanje lastne identitete.

4.

V tem obdobju je izrazito povečana čustvenost, kar je posledica povečanih pričakovanj in reakcij okolice, osamosvajanja posameznika in hormonalnih sprememb.

5.

Za mladostnike labilnost.

6.

Značilen je ponoven porast egocentričnosti.

7.

Pogosta je anksioznost oziroma tesnobnost. Tesnobnost lahko izhaja iz dvoma v lastne sposobnosti, nerazjasnjenih novih spolnih potreb, predstav o lastnem telesu in povečanega pričakovanja s strani socialnega okolja. Mladostnika skrbi tudi vrstniško sprejemanje in oblikovanje lastne identitete.

je

značilna

občutljivost,

38

izražanje

nasprotujočih

si

čustev

in

8.

Identiteta se oblikuje po predhodnem preizkušanju različnih vlog in dejavnosti. To pomeni, da mladostniki preizkušajo različne možnosti, preden se odločijo za eno od alternativ.

9.

Na oblikovanje identitete pomembno vplivajo modeli vedenja. Modeli so večinoma vrstniki, vzorniki, starši, učitelji in trenerji.

10. Adolescenca je proces osamosvajanja. To pomeni, da se posameznik vse bolj ločuje od družine in se na drugi strani vključuje v skupine vrstnikov.

11. Vrstniki postanejo v obdobju adolescence najpomembnejši agens socializacije.

Vrstniška skupina mladostniku postane referenčna, zato se podreja njenim stališčem, pravilom in normam vedenja.

12. Mladostnik se v skupini vrstnikov uči navezovanja in ohranjanja socialnih odnosov. Uči se tudi drugih socialnih veščin kot so prilagajanje, sodelovanje, postavljanje zase in drugih.

13. Mladostnik želi biti samostojen in neodvisen od družine, kar pomeni, da se emocionalni odnosi med mladostnikom in njegovo družino oddaljujejo. Proces osamosvajanja pogosto spremljajo konflikti med mladostnikom in družino.

14. Vrstniške skupine sestavljajo mladostniki obeh spolov.

15. Naloga adolescence je tudi oblikovanje poklicne vloge in partnerskega odnosa.

Delo z adolescenti 1.

Delo z adolescenti zahteva veliko potrpežljivosti. Zavedati se moramo, da imajo veliko težav sami s sabo, s spreminjanjem samega sebe in povečanimi zahtevami s strani socialnega okolja.

2.

Vrstniki imajo velik vpliv na mladostnika. Delo v skupinah je tista oblika dela, ki temelji na adolescentovi želji in potrebi po druženju z vrstniki.

3.

Če hočemo imeti dobre odnose z mladostniki, se jim moramo prilagoditi in poskušati razmišljati iz njihovega zornega kota. Tolerantnost in prilagodljivost sta pomembni lastnosti pri delu z mladostniki.

4.

Za adolescenta je značilno tudi vedenje po modelu. Najpogosteje so modeli vedenja vrstniki. Ker so modeli vedenja tudi odrasli, morajo biti naše reakcije in vedenje v skladu s tem.

5.

Mladostnikom moramo dopustiti preizkušanje različnih alternativ in jih pri tem ne smemo omejevati.

6.

Zavedati se moramo, da mladostniki pri preizkušanju različnih možnosti naredijo tudi veliko napak. Do napačnih odločitev moramo biti tolerantni in adolescentu nuditi oporo. Nuditi mu moramo okolje in vzdušje, kjer se bo počutil »varnega«. Mladostnik mora vedeti, da bo sprejet kljub napakam, ki jih bo storil.

39

7.

Mladostniki pogosto menjajo svoja zanimanja in dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo.

Motivirati jih moramo, da vztrajajo v določenih pomembnih dejavnostih. Mednje sodi tudi šport.

8.

Odrasli lahko mladostniku pomagamo pri reševanju težav in dilem, ki se pojavljajo skozi razvoj. Najbolje je, da do najboljše ali pravilne rešitve pride mladostnik sam.

Naloga odraslih pa je, da ga pri tem spremljamo in usmerjamo.

9.

Na mladostnike ne smemo gledati kot na odrasle, ker to še niso. Skozi delo in medosebne odnose pa moramo spodbujati samostojnost in odgovornost.

10. Na adolescente prav tako ne smemo gledati kot na otroke, ker to več niso.

UPORABLJENA LITERATURA: 

J. Musek, V. Pečjak, Psihologija, DZS Slovenije, Ljubljana 1986



S. Cecić Erpič, Razvojna zdravljenja, interno gradivo



Animal-Assisted Therapy (AAT) & Animal-Assisted Activities (AAA), interno gradivo



M. Pavletič, Transakcijska analiza, zapiski s seminarja

psihologija

za

slušatelje

seminarja

IN KJE LAHKO ŠE NAJDETE KORISTNE INFORMACIJE: 

http://www.zrss.si/doc/PP_prilagoieno_izvajanje_programa_QS_maj.doc



G. Ballarini, Animali amici della salute, Xenia Edizioni, Milano 1995



A. Meluzzi, Pet therapy, Omega Edizioni, Torino, 2000

40

Metode

naravnega

TERAPEVTSKI PES IN OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI Špela K. Novak

Na OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice so vključeni otroci in mladostniki s posebnimi potrebami (učne težave, vedenjske motnje, motnje v duševnem razvoju, ADHD, gibalno ovirani učenci). Učenci obiskujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom (9 – letna OŠ) ter posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer so mladostniki z motnjami v duševnem razvoju v šolski program lahko vključeni do svojega 26. leta starosti.

V šolskem letu 2013/14 smo se vključili v projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti. Projekt se je izvajal pod vodstvom Šole za ravnatelje v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov in sredstev evropskega socialnega sklada ter sofinanciranjem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Glavni cilj projekta je ponuditi učencem naše šole konstantno in kvalitetno vključevanje v okolje. Z dejavnostmi, ki smo jih izpeljali v sodelovanju z zunanjimi partnerji, smo skušali učencem omogočiti pridobivanje novih izkušenj, znanja ter večati stopnjo zaupanja v skupnost ter občutek koristnosti.

Hkrati smo v projekt vključili tudi delo s terapevtskim psom. Dejavnosti sem izvajala Špela Novak, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, zaposlena na šoli, hkrati pa tudi lastnica in vodnica izšolanega terapevtskega psa, labradorca Louisa.

NAČRTOVANJE Z načrtovanjem dejavnosti smo pričeli že v šolskem letu 2012/13 , natančneje v mesecu maju. Pripravila sem roditeljski sestanek za starše naših učencev, na katerem sem podrobno predstavila dogajanje ter dejavnosti s terapevtskim psom.

Prav tako smo dejavnosti že spomladi načrtovali z razredniki in ostalimi zainteresiranimi učitelji.

41

NAČRTOVANE DEJAVNOSTI     

Dejavnosti za vzpodbujanje fine motorike rok, prstov (prijemanje, lomljenje priboljškov, pripenjanje povodca, ovratnice…)

Učne vsebine (pristop k psu, nega, pasme psov, zgodovina posameznih pasem, uporaba psov v različne namene, izvajanje ostalih učnih vsebin s pomočjo in ob prisotnosti psa…)

Branje ob psu (glasno branje zgodb, povezanih z živalmi) Gibalne dejavnosti (vodenje psa na povodcu, poligon, tek preko ovir pred psom, metanja žoge…)

Druženje in sprostitev ob psu

NAČRTOVANI CILJI       

Spodbujati fino motoriko rok, koordinacijo oko – roka Razširiti besedni zaklad Spodbujati govorni razvoj Zadovoljiti potrebi po sprostitvi in druženju Spoznati različne pasme psov, skrb za pse ter njihovo uporabo Izboljšati bralne sposobnosti Graditi, spodbujati in ohranjati pozitivne medosebne odnose

POTEK DEJAVNOSTI    

Učenci so razdeljeni v 4 skupine Dejavnosti potekajo enkrat mesečno za 2 skupini Telovadnica ali učilnice, tudi zunanje igrišče ali sprehajalna pot Učence spremljajo učitelji, ki tisto uro poučujejo v tistem razredu, prav tako tudi varuhinje in spremljevalka gibalno ovirane deklice

EVALVACIJA DEJAVNOSTI Prva evalvacija je potekala po 4 mesecih dela, torej v decembru, naslednja pa ob koncu šolskega leta, junija 2014. Dobivala pa sem tudi sprotne povratne informacije, na podlagi katerih sem lahko priredila ali prilagodila delo.

NEKAJ UTRINKOV IZPELJANIH DEJAVNOSTI

Predstavitev psa, dela ter razlaga osnovnih pravil pri izvajanju dejavnosti (približevanje psu, glasnost – ne kričimo, k psu hodi le en ali dva otroka naenkrat). Vodenje psa na sprehod po telovadnici.

42

Lomljenje priboljškov (vaja za fino motoriko prstov ter koordinacijo oko – roka).

Iskanje lesenih kljukic na psu z zavezanimi očmi. Dejavnost zapremagovanje strahu pred psom, senzorno podprta dejavnost.

Glasno branje zgodbe o psu.

Pripenjanje lističev s črkami na Louisa, odpenjanje lističev in sestavljanje besed (kaj potrebujemo za izdelavo vrtavke), izdelava vrtavke, igranje z vrtavko z Louisom (pouk delovne vzgoje v posebnem program vzgoje in izobraževanja)

43

Vodenje psa na sprehod po mirni sprehajalni poti v bližini šole, socialne skupinske sodelovalne igre s psom (učenci posebnega programa vzgoje in izobraževanja pri uri športne vzgoje).

44

OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI – TEORETIČNA IZHODIŠČA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU Osebe z motnjami v duševnem razvoju (MDR) imajo znižano splošno ali specifično raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar vse se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo.

Motenj v duševnem razvoju ne smemo zamenjevati z duševnimi motnjami. Duševna motnja pomeni psihiatrično bolezen s spremenjenim mišljenjem, čustvovanjem, zaznavanjem, vedenjem, spominom… Šolanje otrok z MDR: Večina otrok se šola v Prilagojenih programih vzgoje in izobraževanje z nižjim izobrazbenim standardom in v Posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kjer so program in metode prilagojene posebnim potrebam otrok. Starši in strokovnjaki se vse bolj zavzemajo za inkluzivno izobraževanje.

Stopnje MDR: 

Lažje MDR: V prilagojenih pogojih učenja otrok lahko doseže temeljna šolska znanja. Usposobi se za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje.



Zmerne MDR: Otrok osvoji osnove branja, pisanja in računanja, na drugih področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa lahko doseže več. Sposoben je sodelovati v enostavnem razgovoru in razume navodila. Potrebuje vodenje in različno stopnjo pomoči skozi celo življenje. Usposobi se za enostavna praktična dela, vendar se le izjemoma usposobi za povsem neodvisno socialno življenje.



Težje MDR: Usposobi se za najenostavnejša opravila. Pri skrbi zase pogosto potrebuje pomoč drugih. Razume enostavna sporočila in se nanje odziva.



Težke MDR: Lahko se usposobi le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih. Potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno.

Vzroki za MDR so zelo različni, npr.: 

Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma.



Mikrocefalija, za katero je značilen manjši obseg glave.



Bolezni matere, npr. rdečke, citomegalovirus, toksoplazmoza, Rh nekompatibilnost...



Škodljive substance v nosečnosti: kajenje, alkohol, droge…



Prezgodnji porod, pri katerem je večja možnost krvavitev v možganih, težav z dihanjem.



Infekcije, npr. meningitis, encefalitis.



Pri mnogih primerih je vzrok neznan.

DOWNOV SINDROM Downov sindrom (DS) se imenuje po angleškem zdravniku Johnu Langdonu Downu, ki je leta 1866 prvi podrobno opisal to skupino oseb. Sprva so DS imenovali mongoloizem, danes pa se ta izraz zaradi etične

45

žaljivosti ne uporablja več. DS imenujemo tudi trisomija 21. kromosoma, saj ga povzroča dodaten 21. kromosom v vsaki telesni celici. Osebe z DS imajo torej v vsaki celici 47 kromosomov, medtem ko jih je v celicah zdravega človeka 46. Ker ima oseba dodaten kromosom, ima 500 do 800 odvečnih genov, kar povzroča značilne poteze. Otroci z DS se pogosteje rodijo starejšim nosečnicam.

Za osebe z DS so značilne naslednje poteze: 

Glava in vrat: majhen nos, osi očesnih vek sta poševno navzven in navzgor, pogosto slabovidnost in škiljenje, tanki, gladki, nežni, redki lasje, majhna ušesa, pogosto slab sluh, masiven, predolg jezik (težave s hranjenjem, govorom), suha koža.



Trup: tretjina otrok se rodi s prirojeno srčno napako (popravijo jih s kirurškimi postopki), zaostajanje v rasti.



Roke in noge: šibke vezi, kratke dlani, pogosti izpahi kolenskega sklepa, nespretnost.

Pristop k osebi z MDR: 

Naloge razdelimo na več kratkih korakov.



Navodila poenostavimo – naj bodo kratka in jasna.



Sproti preverjamo razumevanje.



Povemo samo eno navodilo naenkrat.



Uporabljamo konkretne, poenostavljene pojme, izražamo se jasno in počasi.



Vsebine predstavimo multisenzorno (prek več čutil).



Vsebine predstavimo na različnih primerih, večkrat ponovimo.



Nalogo prikažemo (demonstriramo) in besedno opišemo (verbaliziramo).



Ne delamo namesto osebe, ampak z njo.



Omogočimo odmore in dovolj časa za reševanje nalog.



Upoštevamo močna področja.



Osebi omogočimo doživljanje uspehov.

GIBALNO OVIRANE OSEBE Gibalno ovirane osebe imajo prirojene ali pridobljene okvare, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Imajo težave pri hoji, uporabi rok in drugih gibalnih dejavnostih. Šolanje gibalno oviranih otrok: Učenci, ki nimajo večjih težav pri intelektualnem delovanju, se najpogosteje vključujejo v redno osnovno šolo. Šolajo se po vzgojno-izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Večini težje gibalno oviranih otrok se pri pouku dodeli spremljevalec za nudenje fizične pomoči. Drugi učenci se šolajo po prilagojenih programih vzgoje in izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom. Ta program izvaja npr. Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. (CIRIUS) Stopnje gibalne oviranosti 

Lažje gibalno ovirani: Hodi samostojno, težave ima pri teku in hoji po neravnem terenu. Ni odvisen od pripomočkov, potrebuje manjše prilagoditve.

46



Zmerno gibalno ovirani: Samostojno hodi na krajše razdalje, za večje razdalje lahko uporablja voziček. Fina motorika rok je lahko zmerno motena.



Težje gibalno ovirani: Hoja tudi na kratke razdalje brez pripomočkov ni funkcionalna. Večinoma uporablja voziček. Fina motorika je motena. Pri dnevnih opravilih potrebuje stalno delno pomoč druge osebe.



Težko gibalno ovirani: Samostojno gibanje ni možno, lahko doseže samostojnost v gibanju z elektromotornim vozičkom. Potrebuje pripomočke za sedenje. Malo funkcionalnih gibov rok.

Odvisen je od tuje pomoči.

Vzroki gibalne oviranosti so različni, npr.: 

Poškodbe hrbtenice: paraplegije (paraliza nog), tetraplegije (paraliza rok, nog, telesa).



Cerebralna paraliza.



Poškodbe glave.



Mišične distrofije.



Spina bifida: odprt hrbtenični kanal.



Multipla skleroza: avtoimuna vnetna bolezen osrednjega živčevja, pri kateri propadajo ovojnice živčnih vlaken.



Izguba ekstremitet: prirojene ali pridobljene, delne ali popolne izgube rok ali nog.

CEREBRALNA PARALIZA Cerebralna paraliza (CP) je motnja gibanja in drže, ki je posledica okvare možganov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju. NI bolezen, tako da ni dedna, napredujoča, nalezljiva.

Vzroki: težak ali prezgoden porod (pomanjkanje kisika, možganske krvavitve), bolezni matere (npr. rdečke), nezgode zgodaj v življenju…

Poleg gibalne oviranosti se pojavijo tudi motnje vida, sluha, govora, epileptični napadi (pri okrog 25 % oseb s CP), težave pri učenju, MDR… MIŠIČNA DISTROFIJA Mišične distrofije (MD) so skupina dednih in napredujočih motenj, zaradi katerih mišična vlakna počasi propadajo. MD so pogostejše pri moških.

POŠKODBE GLAVE Vzroki za poškodbe glave oziroma možganov so prometne nesreče, poškodbe pri športu, padci, nasilje, bolezen… Pogosteje so poškodovani moški, stari 15 do 25 let.

Posledice poškodbe glave: zmanjšanje fizičnih zmožnost (težave s hojo, koordinacijo in ravnotežjem, motnje vida, sluha, vonja, okusa, težave s požiranjem, epileptični napadi…), zmanjšanje kognitivnih zmožnosti (težave s pozornostjo, spominom, organizacijskimi veščinami, branjem in pisanjem, reševanjem problemov…), spremembe v vedenju in čustvovanju…

47

Pristop h gibalno ovirani osebi: 

Uporabimo pripomočke: vozički, bergle, opornice, prilagojena pisala, prilagojena miza, nedrseča podloga, prilagojen jedilni pribor, prilagojen računalnik…



Pri delu zagotovimo primerno telesno držo.



Zagotovimo varnost.



Omogočimo aktivnost - gibanje, dotike, občutek hitrosti…



Omogočimo več časa za izvedbo nalog.

SLEPE IN SLABOVIDNE OSEBE Imajo okvaro vida, očesa ali okvaro vidnega polja. Večina ima vsaj nekaj uporabnega vida. Tudi tisti, ki so slepi, lahko običajno ločijo svetlobo in temo. Izguba vida otežuje predvsem pridobivanje informacij in socialnih izkušenj. Potrebujejo veliko treninga na področju samourejanja in orientacije ter intenzivno razvijanje drugih čutil. Kognitivne sposobnosti so enake kot pri drugih osebah.

Vzroki za okvaro vida so različni, npr.: prirojene napake očesa, albinizem, tumorji, infekcije, poškodbe…

Pripomočki: očala, (elektronske) lupe, bela palica, brajeva vrstica na računalniku, diktafon, zvočne knjige, pisalo z debelejšo sledjo, zveneča žoga, govoreči kalkulator, pripomoček za prepoznavo denarja, indikatorji barv, govoreča tehtnica…

Pristop k slepi ali slabovidni osebi: 

Poskrbimo za primerno osvetlitev (močna svetloba ali zatemnitev).



Skrbimo za red in pospravljenost prostora.



Pri slabovidnih uporabljamo povečan tisk, kontrastne fotografije, pisala z debelo sledjo, lupe, prilagojene računalnike. Pazimo na primerno bližino opazovanih predmetov.



Pri slepih uporabljamo gradivo v brajici, računalniško tipkovnico z brajevo vrstico, belo palico, zveneče žoge.



Gradivo posnamemo na diktafon.



Smo natančni pri dajanju navodil.



Ubesedimo vse, kar delamo in kar se dogaja.



Vsebine predstavimo multisenzorno, omogočimo prijemanje predmetov.



Omogočimo več časa za izvedbo nalog.

GLUHE IN NAGLUŠNE OSEBE Imajo okvare, ki zajemajo uho, njegove strukture in funkcije, povezane z njim. Nekatere gluhe osebe za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik – sporazumevanje z gibi rok, obraza in telesa. S pomočjo slušnih aparatov in polževih vsadkov danes tudi osebe s težkimi izgubami sluha slišijo zvoke okolja in govor.

48

Vzroki izgube sluha so različni, npr.: prirojene nepravilnosti, dednost, okužbe med nosečnostjo (rdečke, toksoplazmoza), kasnejše okužbe (meningitis, mumps), počen bobnič, vnetja srednjega ušesa…

Pripomočki: slušni aparati, polževi vsadki, svetlobni ali vibracijski zvonci in budilke, indikator dima, elektronska varuška, FM sistem…

Pristop k naglušni ali gluhi osebi: 

Zmanjšamo hrup v okolici.



Oseba naj govorca ves čas vidi v obraz. Obraz naj bo osvetljen.



Govorimo z normalnim ritmom, tempom in glasnostjo, ne zakrivamo si ust, ne preskakujemo s teme na temo, sproti preverjamo razumevanje.



Vsebine naj spoznava prek več čutil.



Pomembne informacije zapišemo.



Pri mlajših otrocih preverimo, ali slušni aparat/ polžek delata pravilno.



Omogočimo več časa.

OSEBE Z GOVORNO - JEZIKOVNIMI MOTNJAMI Osebe z govorno - jezikovnimi motnjami imajo motnje pri usvajanju in razumevanju ter govornem izražanju, ki niso posledica izgube sluha. Govor osebe vzbudi našo pozornost (bolj kot na vsebino smo pozorni na način govora), govorca težje razumemo ali je pogovor celo onemogočen. Govorijo nerazumljivo in slovnično nepravilno, malo in neradi govorijo, imajo skromen besedni zaklad, ne razumejo sporočevalca… Sekundarno se motnje kažejo tudi na področju branja in pisanja ter pri učenju v celoti.

Primeri govorno-jezikovnih motenj: 

Dislalija – motnja artikulacije oz. izreke glasov (izpuščanje, zamenjevanje, napačna izgovorjava glasov).



Dizartrija – govorna motnja, ki se pojavi pri okvari tistega dela možganov, ki nadzoruje govorno mišičje; zajema motnje artikulacije, dihanja, fonacije …



Afazija – prizadete jezikovne sposobnosti - govor, razumevanje, branje in/ali pisanje zaradi možganskih okvar po zaključenem razvoju jezika.



Disfonija – glasovna motnja (odstopanja višine, glasnosti, kvalitete glasu – hripavost, ritma ali prozodičnih elementov).



Motnje govornega ritma – npr. jecljanje (nehotno ponavljanje glasov, blokade pred ali med govorom, podaljševanje posameznih glasov).



Jezikovne motnje – težave pri razumevanju, strukturiranju in izražanju jezikovnih misli.



Disleksija in disgrafija – motnje branja in pisanja.

49

OSEBE Z UČNIMI TEŽAVAMI Najtežje oblike učnih težav imenujemo primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Zaradi motenj v delovanju centralnega živčnega sistema se pojavljajo zaostanki v razvoju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, socialnih sposobnosti in emocionalnega dozorevanja. Kažejo se izrazite težave pri branju, pisanju in računanju.

Primeri: 

DISLEKSIJA je stanje, pri katerem se pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim. Težave so npr. počasno branje, izgubljanje med vrsticami, izpuščanje ali obračanje glasov v besedi.



DISGRAFIJA – težave z grafomotoriko (rokopis, risanje, vlečenje črt…). Težave so npr. nenavaden prijem pisala, premočen pritisk na podlago, nečitljiv rokopis, zamenjevanje podobnih črk.



DISKALKULIJA – težave na področju matematike. Težave so npr. pri štetju, načrtovanju reševanja, zamenjevanje števil, počasnost pri reševanju nalog.



DISPRAKSIJA – motnja koordinacije. Težave so na področju gibanja, koordinacije in pri predelovanju senzornih informacij. Npr. nerodnost, težave pri oblačenju, uporabi jedilnega pribora, vožnji kolesa, športni vzgoji.

MOTNJA POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI – ADHD Kratica ADHD pomeni Attention Deficit Hyperactivity Disorder, kar v slovenskem jeziku pomeni motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo.

Področja težav: 

Pomanjkljiva pozornost, npr. ni pozoren na podrobnosti, težko zadrži pozornost na nalogi, zgublja stvari, zmotijo ga nebistveni dražljaji, je pozabljiv.



Hiperaktivnost, npr. neprestano premikanje, ne more biti tiho.



Impulzivnost, npr. odgovori brez premisleka, težko čaka v vrsti, prekinja druge.

OSEBE Z AVTISTIČNIMI MOTNJAMI Avtizem je razvojno-nevrološka motnja, ki se kaže predvsem kot kakovostno spremenjeno vedenje na področju socialne interakcije, verbalne in neverbalne komunikacije ter imaginacije.

Glavna področja, pri katerih imajo vsi ljudje z motnjami avtističnega spektra težave: 

Težave s socialno komunikacijo, npr. imajo omejen govor, zelo dobesedno razumejo govor, težko uporabljajo in razumejo obrazno mimiko, šale, fraze…



Težave s socialno interakcijo, npr. težko razumejo občutja drugih ljudi, ne razumejo nenapisanih pravil, obnašajo se neprimerno…



Težave na področju fleksibilnosti mišljenja, npr. težko predvidijo, kaj se bo zgodilo, sodelujejo v igri, se soočajo s spremembami ali novostmi…

50

Vrste motenj avtističnega spektra: 

Avtizem: prizadeta so področja komunikacije (lahko uporablja le posamezne besede, eholalija – ponovi,

kar

je

pravkar

slišal),

vedenja

(ritualno

vedenje,

ne

sprejema

sprememb,

samopoškodovanje, izogibanje dotikov) in socializacije (npr. izogibanje očesnemu stiku, napadi jeze, nima zanimanja za prijatelje, ravnodušnost do družinskih članov). 

Aspergerjev sindrom: socialna nespretnost, vzorci omejenega, ponavljajočega se vedenja; praviloma ni težav pri govornem in kognitivnem razvoju.

DOLGOTRAJNO BOLNE OSEBE To so osebe s kroničnimi motnjami ali boleznimi. Dolgotrajna bolezen je vsaka tista, ki ne izzveni v treh mesecih. Med dolgotrajne bolezni sodijo kardiološke, alergološke, onkološke, psihiatrične, nevrološke, avtoimune… Npr. epilepsija, astma, sladkorna bolezen, motnje hranjenja… Dolgotrajno bolne osebe se pogosto slabo počutijo, so šibke in utrujene. Pogosto hodijo na različne preiskave in zdravljenja, pogosto so dalj časa hospitalizirane.

EPILEPSIJA Epilepsija je kronična nevrološka motnja, za katero je značilno spontano, neizzvano ponavljanje epileptičnih napadov. Epileptični napadi so praviloma kratkotrajni, prehodni znaki nenormalnega delovanja možganov.

Tipi napadov: 

Parcialni: npr. mravlinčenje, halucinacije voha, izguba stika z okolico, zbeganost…



Generalizirani: veliki napadi ali grand mal (izguba zavesti in krčenje mišic), mali napadi ali petit mal (absence – zastrmitev, miselna odsotnost).

Kaj narediti ob napadu klonično-toničnih krčev? 

Ostanite mirni, zapomnite si, kdaj se je napad začel.



Umaknite pohištvo, da ne pride do poškodb. Osebi lahko daste nekaj mehkega pod glavo. Osebi ne dajajte v usta nobenih predmetov!



Obrnite osebo na stran, da ji teče slina iz ust.



Če krči trajajo več kot 5 minut ali če si sledijo eden za drugim, pokličite reševalce.



Po napadu osebo pomirite in ji omogočite počitek.

51

BRANJE S PSOM Marjetka Magister Derlink READ Reading Education Assistance Dogs - R.E.A.D. , pes je v vlogi pomočnika pri branju. V ZDA ta program izvajajo že od leta 1999. Ideja se je hitro razširila tudi v druge države.

V Sloveniji so branje po vzoru R.E.A.D pričeli izvajati v društvu Ambasadorji nasmeha. Kasneje so nastala še druga podobna društva (Tačke pomagačke,…), ki so prevzela njihove smernice za delo.

Ko READ® pes posluša, se okolje spremeni, otrokov strah zamenja veselo pričakovanje in proces učenja se prične. Vodnik neprisiljeno spodbuja otroke brez pritiska in nudi podporo, med tem pa otrok pridobiva prakso v nadzorovanem branju, ki je potrebno, da zgradi besedišče, poveča razumevanje bralne vsebine in pridobiva sposobnost tekočega branja.

IZ TEORIJE V PRAKSO Pri prvih korakih branja se lahko učencem zaradi različnih težav branje upre. Namesto da bi z veseljem in vse bolje brali, jim stres, ki ga doživljajo ob svojem neuspehu, onemogoča napredek. Stiska se stopnjuje in bralne tehnike ne napredujejo.

S takšnimi težavami se v šoli srečujemo znova in znova. Seveda vzporedno s težavami tudi z iskanjem metod, kako tem učencem pomagati. Učencem je potrebno pripraviti prijetno okolje, kjer se bodo otresli strahu pred neznanim in neprijetnim. Ob prebiranju literature sem na spletu naletela na uspešno delo pasjih pomočnikov in želela to preizkusiti pri naših učencih. Zavedala sem se, da je potrebno oblikovati drugačen način dela za učenca, poiskati močno motivacijo za branje. VKLJUČITI PSA V PEDAGOŠKI PROCES ! Če se bodo veselili ur, ko jim bo družbo delal pes, se bodo pričeli veseliti tudi branja.

Pripravila sem načrt in na interesno dejavnost povabila prvo skupino učencev, ki so imeli velike bralne težave.

VZGOJNO - IZOBRAŽEVALNI CILJI Povečati motivacijo za branje.

Pomoč pri doseganju ciljev po učnem načrtu.

Izboljšanje koncentracije, pozornosti.

Razločni in odločni govor preko ukazov psu.

Izboljšanje samopodobe učenca.

Odpravljanje strahu pred psom..

Razvijanje empatije.

52

Socialno učenje (žival sprejema brez omejitev).

S prisotnostjo živali in telesnim kontakt z s psom ustvariti sproščeno vzdušje in čustveno varno ozračje NA UVODNI URI POSTAVIMO PRAVILA •

Nagrajujejo lahko samo s priboljški, ki jih prinesem jaz in psički ne smejo dajati druge hrane.

•

Ure morajo biti prijetne za vse udeležence: učence, psa in mene.

•

Vsak ima svoje potrebe in želje,tako tudi pes.

•

Učence sem opozorila na občutljiva pasja čutila, predvsem na sluh in voh, ter na občutljivost na bolečinske dražljaje.

•

Psička mora imeti možnost umika, zato sem določila njen prostor in učencem razložila njegov namen.

OPIS AKTIVNOSTI •

Prvi stik z Lizo – pogovor o tem, kako pristopimo k neznanemu psu in o zunanjih znakih, po katerih prepoznamo razpoloženje psa. Odpravljanje strahu pred psom.

•

Učenci glasno berejo različna besedila: umetnostna ( prozo in poezijo) , razna navodila, recepte, stripe, revije... Berejo knjige o pasmah in o vzgoji psov.

•

Preberejo navodilo in po njem izvedejo aktivnost (na primer: Odnesi igračko pet korakov stran, jo položi na tla in se vrni k Lizi na njeno desno stran. Glasno ukaži PRINESI KOST. Ko prinese igračko, ji ukaži SEDI...).

•

Pogovor o prebranem besedilu.

•

Opisujejo fotografije in pripovedujejo ob fotografijah.

•

Pogovor o domačih ljubljenčkih po branju tekstov iz kinoloških revij. Pri tem usvajajo temeljna načela dialoškega sporazumevanja in bogatijo besedni zaklad.

•

Rešujejo uganke, sestavljajo sestavljanko s fotografijo Lize.

•

Igrajo se z Lizo in se učijo jasno izgovarjati ukaze. Samostojno vodijo psičko in ji dajo priboljšek, če so uspešni.

•

Obisk Lizine ''sošolke'' psičke Sali.

•

Zamesijo testo po receptu in spečejo piškote za Lizo.

53

PASJI PIŠKOTI 2 lončka pirine moke 1 lonček ržene moke pol lončka koruznega zdroba pol lončka juhe ali vode veliko žlico masti ali olivnega olja,lahko dodaš meto, meliso, tune,…. za lepši vonj ;)

Vse skupaj zamesi v testo,razvaljaj pol cm debelo.(lahko med dvema peki papirjema, da ne umažeš valjarja) . S piškotnimi modeli naredi piškote. Peci pri 180 stopinjah, 10 do12 min (da rahlo porumenijo).

ENOTA = LONČEK (ne poznajo še merskih enot)

ZA KONEC Pri prvih urah otrokom branja nisem popravljala, čeprav sem se težko zadržala. Ostala sem rajši v vlogi vodnice psa in ne v vlogi učiteljice. Ko so se počasi znebili strahov sem seveda sem in tja tudi popravila kakšno napako. Vendar ne pogosto, saj mi je v glavi odzvanjalo '' Pri branju je pes nezahteven poslušalec, ki ne popravlja in ne ustavlja branja. Ne sodi, ne kritizira in se ne smeji, le mirno leži zraven in posluša. Dovoli otrokom, da berejo s svojim lastnim ritmom in jih ne priganja.''

Učenci so na ure Branje z Lizo radi prihajali. Redno so prinašali s seboj različno literaturo. Najpogosteje so prinašali knjige, v katerih so se pojavljali psi, oziroma živali. Na njihovo izbiro nisem želela z ničemer vplivati, vendar je nanje vplivala Liza. Zato so želeli brati in pripovedovati o psih. V knjižnici so poiskali knjigo, kjer je pisalo o labradorcih. Prinašali so risbe, na kateri je bila narisana psička. Ko so me srečevali na hodniku, so me spraševali, kdaj pride Liza. Pri urah so se naučili tudi prevzemanja odgovornosti in zaupanja do drugega živega bitja.

V vlogi vodnice pasjega pomočnika in istočasno tudi v vlogi učiteljice sem imela na začetku kar nekaj težav. Težko je hkrati imeti pod nadzorom otroke in psa. Učenci, ki so bili vključeni v interesno dejavnost, so bili tudi pri pouku manj uspešni, učenci s posebnimi potrebami, velikokrat sem morala ponavljati pravila. Prav tako pa sem morala ves čas opazovati psičko, ki je tudi potrebovala nekaj časa, da je otroke sprejela za svoje. Ko smo premostili te težave, je postalo zabavno.

54

PREDSTAVITEV DRUŠTVA AMBASADORJI NASMEHA IN NJIHOVEGA DELA Urša Ivanovič

Leto 2004 Vse se je začelo jeseni 2004, ko so se Katarina Kafadar, Petra Štrus in Špela Drnovšek odločile svojo ljubezen do ljudi in živali razdajati na drugačen način. Že leto prej so začele s svojimi psi preko Društva za zaščito živali Ljubljana obiskovati Zavod za slepo in slabovidno mladino, vendar pa je želja po večji organiziranosti postajala vse močnejša. Ustanoviteljice so se izšolale v avstrijskem društvu »Tiere als Therapie« (TAT) in njihov okvir šolanja terapevtskih parov in načine izvajanja obiskov prenesle na slovenska tla. Tako so se odločile, da ustanovijo organizacijo, ki bi starejšim, osamljenim in invalidnim ljudem ter otrokom nudila popestritev pustega vsakdanjika oz. rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma poimenovale so jo "Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha". Ime samo najbolje predstavi poslanstvo društva - kamorkoli pridemo, želimo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost, osamljenost ali le dolgočasje.

Leto 2005 Društvo je postalo uradna pravna oseba. Zastavile so si tudi resne cilje in prišli so prvi entuziasti. Dejan Mikuš je bil prvi član brez živali, ki je društvo spremljal že praktično od prvega uradnega sestanka.

Naš statut pravi: društvo je samostojno, nepridobitno združenje občanov, ki se strokovno ukvarjajo z izobraževanjem ter raziskovanjem pospeševanja učinkov terapije z živalmi. Namen društva je prizadevanje, da se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih, ki jih pokrivajo ustrezne ustanove v Sloveniji, kot tudi v obliki individualnih obiskov na domu v sodelovanju z za to usposobljenim osebjem in ustanovami.

Za doseganje namena društva so položene smernice za izobraževanje inštruktorjev in terapevtskih ekip, sestavljenih iz vodnika ter ene ali več živali, ki izvajajo terapijo in/ali aktivnosti s pomočjo živali. Poleg tega mora društvo omogočati nadaljnje izobraževanje ekip s pomočjo prireditev ter publikacij. Namen društva in dolgoročna vizija je tudi šolanje in uporaba psov pomočnikov ljudem s posebnimi potrebami.

55

Osnovne naloge društva so: 1.

vzgoja in izobraževanje inštruktorjev, vodnikov in živali na področju terapije in aktivnosti s pomočjo živali,

2.

preverjanje in vzdrževanje ter višanje kvalitete usposobljenosti izučenega kadra in terapevtskih parov z organizacijo izobraževalnih seminarjev, strokovnih predavanj, preverjanj, raznih drugih prireditev in publikacij na državni in mednarodni ravni,

3.

organizacija dela izšolanih parov (obiskov in izvajanja terapije/aktivnosti v institucijah, ki so ali bodo z društvom v pogodbenem razmerju),

4.

sodelovanje in povezovanje z drugimi organizacijami za uvajanje in izvajanje terapije/aktivnosti z živalmi, državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, veterinarskimi organizacijami in drugimi pri vpeljevanju te terapije v Sloveniji in tujini.

Društvo je v desetih letih delovanja utirilo naloge. Te pa zaradi nujnih potreb in odgovornosti dela potrebujejo nadgradnjo spostavitvijo standardov in smerni ter ureditve zakonodaje.

Leto 2006 in 2007 Na začetku so se člani dobivali in postavljali temelje društvu glede podobe, dokumentov in samega začetka dela.

Hodili so po ustanovah, pisali članke, organizirali Seminar na Zavodu Janeza Levca 2006 (interno izobraževanje o terapiji s pomočjo živali) in osnovali tečaj za terapevtske pare treh skupin, mladiči, mladi in odrasli psi, ki se je končal jeseni 2007 in trajal leto in pol. Na dveh preizkusih se je zvrstilo več kot 50 lastnikov s psi, res končalo tečaj pa je 8 parov. Izpiti na tečaju niso bili samo pod skrbnim očesom vseh treh ustanoviteljic, temveč tudi inštruktorjev TAT iz Avstrije, saj so ustanoviteljice šolale prav tam. Društvo se je začelo pojavljati v medijih vse bolj, kar je očitno opogumilo nekaj ljudi, da so se začeli podobno organizirati v društva za terapijo s pomočjo psov.

Aktivna ekipa Ambasadorjev je postala številčnejša.

Od tega leta so dobili še tri nepogrešljive moči: Uršo Ivanovič, Tjašo Oblak in Tino Kremesec.

56

Tako okrepljeni so organizirali teoretični seminar, ki se ga je udeležilo preko 70 ljudi. Namen je bil povezati vse, ki se kakorkoli v Sloveniji že ukvarjajo s terapijo in aktivnostmi.

Odziv je bil neverjetno pozitiven. V tem letu so vzpostavili tudi že vse mehanizme obiskov; potrdila, vaje, pokritja potnih stroškov, uniforme, pari so postali utečeni v obiskih izbranih ustanov. Tudi pojavnost v medijih se je povečevala. Uradni redni obiski so se izvajali v petih ustanovah, začeli pa so tudi z delom v Kliničnem centru Ljubljana, a ga zaradi nevarne bakterije MRSA prekinili.

Leto 2009 Na pobudo Dejana Mikuša, ki je navezal stik s Centrom za dnevne aktivnosti upokojencev za Bežigradom, je društvo dobilo brezplačno v uporabo njihove prostore vsaj enkrat tedensko oz. po dogovoru. Ti prostori so bili namenjeni kakršnimkoli potrebam društva (AAA, AAT, občni zbori, predavanja,...). Ciljna skupina društva, se je od otrok, razširila na starejše v domovih in varovance dnevnih centrov ŠENT. Društvo se je povezalo tudi z društvom REPS in soorganizirali so nadaljevalni seminar na temo terapije s pomočjo psov, tokrat v štajerskem koncu. Ambasadorji so za teoretičnim šolanjem izvedli še praktični tečaj in dobili nove delovne moči v obliki parov za aktivnosti s pomočjo živali. Aktivni štirinožni Ambasadorji pa so dobili nove unifome: Uniforme so bile sestavljene iz oranžnih in bež rutk za pse, ki so jih nosili kot zaščitni znak naše dejavnosti med obiski uporabnikov. Bež rutke z logotipom društva so predstavljale aktivnosti s pomočjo živali, oranžne, ki so imele poleg logotipa tudi ime psa, pa so predstavljaje terapijo s pomočjo živali.

Leto 2010 Pridobili smo status društvo v javnem interesu. Aktivni člani so lahko kupili ali pridobili uniforme z določenim številom opravljenih obiskov. Prav tako so psi dobili prve službene uniforme, delovne opsnice, ki pa so last društva in se jih ob upokojitvi psa vrne društvu.

Izveden je bil nov tečaj, prav tako so se člani lahko učili masažne in zdravilne metode Tellington Touch in programa

57

bralnih uric po osnovah programa R.E.A.D., ki ga je Jana Čarman odlično izvajala na OŠ Vide Pregarc že 4 leta zapored. Vso nadgradnjo znanja člani pridobivajo na internih seminarjih društva.

V tem letu smo bili tudi prvič povabljeni na podelitev priznanj Prostovoljec leta 2009 na Brdu pri Kranju, kjer so se ponosno postavili tudi ob bok predsedniku in njegovi ženi (ga. Barbara Miklič Türk je bila Ambasadorka prostovoljstva) za trajen spomin.

Leto 2011 Postal je že navada, da društvo enkrat letno izvede tečaj in tudi tokrat so ga. Poleg tečaja je bil zastaviljen tudi nov cilj oziroma uresničitev prvinske želje; da resnično postane društvo za terapijo s pomočjo živali.

Na ta tečaj, so tako še posebej bili vabljeni lastniki mačk in kuncev. S tem tečajem in novimi močmi, se je društvo obogatilo s kunčico in muco. Prav tako je bila odpravljena ena večjih pomanjkljivosti, primanjkljaj prostovoljcev, ki bi lahko terapije in aktivnosti opravljali dopoldne. Tudi društvena spletna stran je dobila novo podobo http://ambasadorji-nasmeha.si/ Ponosni člani društva so tudi v tem letu bili že drugič povabljeni na podelitev priznanj Prostovoljec leta 2010 na Brdu pri Kranju. Spet so se ponosno postavili ob bok predsedniku države in prvi dami.

.

Leto 2012 Tudi v letu 2012 je društvo organiziralo izobraževalni tečaj za usposabljanje novih delovnih parov, spomladi in jeseni. K vsem programom, ki ga izvaja vsa ta leta so bili dodani novi programi: odprava strahu pred psom, obisk živali kot darilo, rojstnodnevna zabava s kinološko urico. Prav tako se je okrepila ekipa za branje s psom. Društvo je štelo že devetnajst delovnih parov za aktivnosti, sodelovalo v več kot 25 ustanovah po Sloveniji in podeljevalo nasmehe več kot 150 uporabnikom. Cilj društva ni bil veliko parov in veliko uporabnikov, ampak da tistim uporabnikom, ki jih naši pari obiščejo, nasmeh drži čim dlje

58

in čim večkrat. Da bi resnično pokazali, da ni le pes ampak žival tista, ki zna ob dobrem vodenju svojega vodnika risati nasmehe, so v letu 2012 rekrutirali ameriškega konjiča, kunčico, mačko in kokoš. V letu 2013 pa se je obetala popestritev še s kuščarji in podganami ter dihurji. To leto je bilo še posebej plodno in delovno – društvo je dobilo status humanitarne organizacije v okviru Ministrstva za zdravje, prav tako pa so se začeli prijavljati na javne razpise, za katere so bili izpolnjeni pogoji. Ker se je število članov povečevalo, vzporedno s tem potrebe po izvajanju programov, je društvo začelo aktivno iskati nove, večje prostore.

Leto 2013 Druga polovica leta 2013 je bila za društvo prelomnica, saj je društvo končno dobilo stalne prostore in tako so jih z ogromno pomočjo društvenikov in donatorjev opremili, očistili in obnovili ter z vsem ponosom organizirali izobraževalni tečaj delovnih parov že drugič v tem letu. Društvo je uspešno kandidiralo na razpisih MOL in Ministrstva za zdravje, začelo se je mreženje z ostalimi organizacijami na področju terapije s pomočjo živali, organiziralo prvi Kužkotek za katerega so bili postavljeni temelji v upanju, da bo postal vsakoletno jubilejno srečanje vseh društvenikov. Po dolgem času je bila končno osnovana knjiga, ki naj bi postavila smernice vpeljave terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji. V društvu je v letu 2013 delovalo 38 aktivnih parov, ki so tudi člani društva, skupno pa so obiskovali več kot 260 rednih uporabnikov brez predstavitev in obiskov dogodkov. Člani so sodelovali na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, na dogodku Podaj mi tačko in številnih ostalih lokalnih dogodkih raznih ustanov, ki jih obiskujejo, oziroma so bili k njim povabljeni.

Društvo je v tem letu dobilo priznanje v sklopu Prostovoljec leta 2012 in se že tretjič slikalo s predsednikom države, tokrat z g. Borutom Pahorjem.

59

Leta 2013-2015 Ustaljeno delo društva, redni obiski, predstavitve, dogodki, obvezna redna letna preverja aktivnih delovnih parov, izobraževanja na seminarjih in simpozijih, medijski dogodki, razpisi, so postali stalnica društva. Novost je le pridobitev prostorov za delo na Cesti dveh cesarjev 32 v Ljubljani. Društvo po zadnjem štetju zajema preko 30 delovnih parov (oziroma članov z živalmi, saj imamo člane z več živalmi; tudi različnimi vrstami: afriški beloprsi jež, činčila, bradati agami, miniaturna ameriška pujska, hrčki,…), skupaj s člani pa presega številko 50.

Ustanove, kjer redno delujemo: CIRIUS Kamnik, CIRIUS Vipava, CUDV Draga DC Drugi dom Šiška, CSD DC OM Škofja Loka, šole in vrtci v občini Železniki, Center Janeza Levca Ljubljana, Oddelki vzgoje in izobraževanja Jarše DSO Ribnica, DSO Tabor in Poljane v Ljubljani, DSO Dr. Jožeta Potrča, Poljčane, DSO Grosuplje, DSO Preddvor, DSO Kamnik, DSO DEOS, Črnuče OŠ Majde Vrhovnik, OŠ Dravlje, OŠ Šmartno, OŠ Ketteja in Murna, Ljubljana, Vrtec Kolezija, enota Murgle – razvojni oddelek, vrtec Otona Župančiča, enota Mehurčki – razvojni oddelek, vrtec Zelena Jama, Ljubljana; vrtec Krtek, Ihan; vrtec Brezovica Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, Center za pomoč slepim in slabovidnim delo s posamezniki tabori Zveze slepih in slabovidnih Slovenije in še in še  Sodelujemo ali smo sodelovali pri projektih: - projekt Korak k sončku (v sodelovanju z Zvezo Sonček) - projekt Žival in učenec s posebnimi vzgojno izobraževalnimi potrebami s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in dodatnimi motnjami v CUDV, Draga pri Igu - kinološke urice.

Internetna stran društva http://ambasadorji-nasmeha.si, ki poleg predstavitve našega delovanja deluje kot osrednji slovenski portal s področja terapije in aktivnosti s pomočjo živali, s kopico informacij in člankov pa je dobila še sestre na Facebook-u in LinkedIn-u.

60

PRIPRAVA NA OBISK V USTANOVI Mišo Šapec

Vstop živali v ustanovo zahteva spoštovanje nekaterih higienskih standardov in tudi nekaj birokracije.

Vsekakor je treba te standarde slediti vedno in brez odstopanj, pa čeprav se včasih zdijo nelogični. Toda prav spoštovanje le teh zagotavlja kvaliteto dela s terapevtskimi živalmi, ki je glavno vodilo našega društva. Kvaliteta pred kvantiteto, je naš slogan, ki ga boste še velikokrat slišali. V nadaljevanju so naštete osnovne smernice, ki jih, kot član Društva Ambasadorji nasmeha morate slediti, pa tudi smernice, kaj mora ustanova, ki jo obiskujete, zagotoviti pred vašim prihodom.

Pri naštetem ni pomembno, ali gre za APŽ ali pa TPŽ (to ste do sedaj menda že osvojili?). Prav tako ni pomembno kakšno žival sestavlja terapevtski par, vendar bom glede na število teh parov, več pozornosti posvetil delu s pasjimi partnerji.

Prav tako je verjetno jasno vsem, da govorim o primerno izšolanih parih, ki so opravili tako preskus znanja, kot tudi hospitacije in OPNje (obiski pod nadzorom).

In, ja, seveda je samo po sebi razumljivo, da ima vaš partner opravljene vse, v Društvu Ambasadorji nasmeha, zahtevane zdravniške preglede in cepljenja. Tako tiste zakonsko obvezne, kot dodatne, ki jih zahtevajo standardi našega društva.

Obveznosti vodnika pred odhodom na aktivnost ali terapijo v ustanovi V primeru delovnega para s psom, mora imeti vodnik sklenjeno ustrezno zavarovanje iz naslova posesti psa. Gre za kritje odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki nastane iz naslova posesti psa. Razmišljamo pa tudi o obveznem zavarovanju za primer odgovornosti iz naslova opravljanja dela s pomočjo živali, ki jo morda nekatere zavarovalnice iz osnovnega zavarovanja ne bodo priznale. Naše društvo je za to zavarovanje že pridobilo zelo ugodno ponudbo.

Da so živali čiste, očiščene tudi raznih parazitov in podobno, verjetno ni potrebno opozarjati. Prav tako morajo imeti pari opravljeno vsakoletno preverjanje pri našem društvu, kot tudi vsa potrebna cepljenja.

Zelo pametno je, da ustanovo morda obiščemo pred prvim obiskom še sami in se posvetujemo s predstavniki ustanove, kaj želijo doseči z našim obiskom. Tako se boste lažje pripravili na prvi obisk, pa tudi obnašanje uporabnikov boste spoznali. S »kilometrino« si boste počasi nabrali dovolj izkušenj, da boste lahko hitro ocenili, kaj je primerno za uporabnike, pa tudi kaj vaš pasji spremljevalec z veseljem dela, da bo končno zadovoljstvo vseh, kar največje.

Ni namreč bolj mučne situacije, kot če pridete, pa se uporabniki ne odzivajo na vaše običajne vzpodbude!!

Po starejši dogmi o tem, kaj vse je potrebno postoriti pred in po obisku, smo priporočali, da vsaj pol ure pred obiskom sprehodimo psa, pa tudi po obisku naj bi trajal sprostitveni sprehod vsaj eno uro. Vendar je

61

to vseeno odvisno od tega kakšnega psa imate. Živahnejšim bo to vsekakor koristilo, so pa tudi psi, ki jim bi ves ta sprehod pred in po obisku, predstavljal dodatni napor. Govorim o pasmah, ki so že po naravi »lene« pa tudi starost psa je zelo pomembna.

Primer: Če bi jaz svojo Žanko (starost 10 let, pasma tornjak) toliko sprehajal, bi zagotovo »pregorela«, kot pravimo. Pri tem je treba še vračunati uro dolg sprehod, ki ga opraviva z varovanci razvojnega oddelka v vrtcu. In zato naša mama Žanka po obisku najbolj uživa v počitku (spi tudi po tri ure skupaj) Vsekakor je potrebno pred obiskom narediti krajši sprehod, da pes lahko zadosti svojim fiziološkim potrebam, po obisku, pa boste sami najbolje ocenili, koliko časa naj traja sproščanje. Odvisno od oblike aktivnosti in narave vašega spremljevalca.

Pa še pomembno opozorilo, ki ga boste, vsaj začetniki, morali upoštevati. Med samo aktivnostjo ali terapijo razdelimo živali kar nekaj priboljškov. Malce za nagrado, malce jih bodo želeli deliti tudi uporabniki sami. Obvezno odštejte to količino od zajtrka ali kakšnega drugega obroka (najbolje od tistega pred obiskom) saj ne želite da bi bil vaš kuža prenažrt. Ni zdravo, pa na dolgi rok lahko mimogrede pridobi odvečen kilograme, ki jih bo veliko težje odpraviti, kot jih je bilo pridobiti (sicer pa to poznamo pri sebi, gor gre brez problema, neopazno, ampak dol….)

In sedaj še nekaj taksativnih naštevanj obveznosti (poleg pa še oprema, ki naj ima stalno mesto v vašem nahrbtniku, torbi…): Pred vstopom psu očistimo noge in telo od vlage in umazanije, ki se je morda nabrala med potjo v ustanovo. Torej potrebujete robčke (toaletne/mokre), brisačo ali podobno.

Psu določite mesto, kamor se bo lahko odpravil počivat, če mu bo delo naporno. Torej potrebujete večjo brisačo, ali deko za ležišče, poleg pa postavite še posodo z vodo. In ker psa ne smete puščati samega v ustanovi, naj vam vodo prinese ali osebje ali nekdo od uporabnikov, kar jih še dodatno motivira, da sodelujejo (pa pričakujte kakšen odgovor v domu starejših: nimam časa ).

Med hranjenjem se pes bolj ali manj slini, zato je primerno imeti manjši brisači, v eno si uporabniki brišejo roke, v drugo pa lahko obrišete gobec. Pravilo namreč je, da za seboj vse pospravimo sami (no ja, sesamo ravno ne).

Uporabniki radi tudi čohajo in češejo pse, torej imejte še kakšne krtače (več kot je oblik, bolj je zanimivo) ne pozabite pa tudi na vrečko za shranjevanje odstranjenih dlak.

Za animacijo uporabnikov je na voljo še kup drugih stvari, ki jih prav tako imejte s seboj. Kaj pa to je, boste pa počasi odkrili sami. Člani si med sabo pomagamo in delimo ideje za delo z didaktičnimi igračami.

Primer: razne igračke za psa, če se igra z njimi, rutke in lasne sponke za prikaz kako slepi in slabovidni spoznavajo psa…

62

Za uporabnike je zanimivo tudi sprehajanje psov, zato ne pozabite na dodatni, obvezno daljši povodec, ki ga vedno pripnete na pasjo oprtnico.

Poleg obvezne opreme pa ne smemo spregledati, da moramo imeti vedno s seboj potni list s potrdilom o cepljenjih, izkaznico Društva Ambasadorji nasmeha, potrdilo o opravljenem zdravniškem pregledu jasno, saj to menda sploh ni potrebno omenjati, vrečke za iztrebke in dnevnik, kamor vpisujemo obiske. Tudi kopija pogodbe o zavarovanju živali na delu je del obvezne opreme.

Preprečevanje nesreč Žival je žival, pa če sta z vodnikom še tako dobro šolana. Nenaden, hudo moteč dražljaj lahko privede do neplanirane situacije (recimo osa, ki jo bo večina psov skušala takoj ujeti, po navadi še prej, predno ste jo vi sploh zaznali). Ob takem sunkovitem odzivu se lahko pripeti, da bo žival potegnila uporabnika, kaj pa to pomeni pri majhnem otroku ali starostniku, pa verjetno ni potrebno naštevati.

Na obiske ne hodite s poškodovanimi ali gonečimi se psi, isto velja za bolne živali.

Uporabnike z akutnimi obolenji žal ne boste smeli obiskovati, prav tako pa se pred obiskom v bolnici ali v domu starejših prepričajte, da ni razširjena okužba MRSA, saj jo psi prenašajo (sami pa niso v nevarnosti).

Ko boste odgovorni osebi razložili, da jo psi prenašajo, bodo hitro povedali ali ima kdo od uporabnikov to težavo, saj je ne želijo razširiti na vse.

V prostore za pripravo hrane živali ne smejo, prav tako pa pazite na hrano, ki bi jo nekateri uporabniki želeli dati živali. Gre za razne ostanke od kosila izpred enega tedna ali več. Ljudje namreč težko verjamejo, da štrudelj od nedelje niti, če bi bil svež, ni primerna prehrana. Zato pa imejte s seboj zamašno količino priboljškov, še posebej, ker jo zna kar nekaj uporabnikov pojesti, predno jo dajo živali . Še posebej pazljivi bodite pri obiskih v bolnici, saj včasih ležijo na tleh sicer zanimive, ampak za žival zelo škodljive tablete, pa še kaj drugega. No ja, sicer pa naše živali ne pobirajo s tal, mar ne? To povejte tudi uporabnikom, če jim pade priboljšek na tla.

Kadar opazite, da je pes ali druga žival pod stresom, takoj prekinite aktivnost ali terapijo.

In če slučajno pride do nesreče, je zelo modro imeti s seboj tudi manjšo torbo za prvo pomoč! Kaj naj bi bilo v njej, pa ste ali pa še boste slišali v drugih predavanjih.

Obveznosti ustanove Pred obiskom morate pridobiti dovoljenje za obisk terapevtskega para (podpisan in žigosan s strani odgovorne osebe), izjavo o obisku na lastno odgovornost za vsakega uporabnika posebej (podpišejo ali straši ali pa skrbniki v primeru oseb, ki ne morejo več same odločati), dovoljenje za objavo fotografij za namene šolanja in promocije društva (isti podpisniki kot za izjavo o lastni odgovornosti), ni pa ta izjava pogoj za obisk. Brez te izjave pač ne boste fotografirali (vi ali kdo drug) teh oseb.

63

Odgovorne osebe v ustanovi vas morajo opozoriti na specifičnosti posameznih uporabnikov, še posebej, če ima kakšen uporabnik strah pred psom. Včasih bo jih potrebno vprašati, saj sami ali ne vedo, da potrebujemo ta podatek ali pa pozabijo povedati.

V primeru terapije s pomočjo živali pa morate skupaj z odgovorno osebo ustanove postaviti vse cilje, delovni terapevt mora redno delati tudi zapiske in beležiti napredek , po večjem številu obiskov pa mora tudi napisati tudi ocenitveni list za terapevtski par. Prav tako mi pišemo poročila o obiskih.

In na koncu, čeprav ne ta zadnje, ne pozabiti pridobiti podatkov o raznih alergijah uporabnikov (na mačje, ali pasje dlake, kurje perje….pa vse do prašičkovih ščetin ) Zaključek: Če ste pazljivo poslušali ali pa samo prebrali ta zapis, potem verjetno z lahkoto naštejete kaj vse morate imeti VEDNO s seboj.

64

AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO PSA DSO PREDDVOR Katja Logar

Dom starejših občanov Preddvor (Dom) je javni socialno-varstveni zavod. Namenjen je stalni ali začasni oskrbi starejših občanov, praviloma starih nad 65 let, ki zaradi starosti in drugih okoliščin ne morejo ali ne želijo živeti sami oziroma v družini.

Dom deluje na dveh lokacijah in sicer v vasi Potoče pri Preddvoru in v Naklem. Uprava obeh domov (DSO Preddvor in Enota DSO Naklo) se nahaja v Potočah.

Dom funkcionira v gradu Turn, že od leta 1948 in v novejši stavbi, ki je bila zgrajena leta 1977 in sanirana 2013. Kapaciteta Doma je 187 postelj.

Naši starostniki dneve preživljajo v mirnem okolju, proč od mestnega vrveža.

Domova stanovalcem zagotavljata bivanje v opremljenih, ogrevanih in vzdrževanih sobah, uporabo skupnih prostorov, zdravstvenemu stanju primerno prehrano, usluge pralnice in šivalnice, zdravstveno nego in oskrbo, socialne storitve, delovno terapijo, fizioterapijo, prostočasne aktivnosti in kulturne dejavnosti.

Po podatkih statističnega urada republike Slovenije je bilo v Sloveniji ob začetku leta 2013 skoraj 2059000 prebivalcev, od tega jih je starejših od 64 let nekaj več kot 352000 ali 17,1 %. Med prebivalci Slovenije je bilo v prvi polovici leta 2014 17,5 % starejših. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je bila 1. januarja 2015 skoraj petina prebivalstva Slovenije stara 65 ali več let. Prevladovale so ženske; bilo jih je skoraj tri petine.

Starost in zdravo staranje nista bolezen, temveč le fiziološki proces, ki je zapisan v dedni zasnovi.

Osnovna značilnost sprememb v procesu staranja je upočasnitev različnih procesov in posledično zmanjšanje delovanja različnih organskih sistemov ter s tem delovanja celotnega organizma. Zaradi

65

zmanjšanja delovanja in posledično zmanjšane funkcijske rezerve se organizem teže prilagaja na spremenjene pogoje in večje obremenitve. Fiziološko staranje je povezano z mnogimi spremembami: Fiziološke spremembe mišično - kostnega tkiva Fiziološke spremembe pljuč in dihalnih poti Spremembe v imunskem sistemu Fiziološke spremembe srca in ožilja Spremembe na miselnem, čustvenem in socialnem področju.

Starost je življenjsko obdobje, ki je zelo različno od mladosti in srednjih let, vendar pa v ničemer manj vredno in smiselno od njiju. Starost ima deloma posebne življenjske naloge – drugačne od mladostnih in onih v srednjih letih, vendar pa niso življenjske naloge v starosti v ničemer manj pomembne od nalog v mladosti in srednjih letih. Tretje obdobje življenja ni nič manj dejavno kakor sta prvi dve.Za doživljanje vrednosti in smisla starosti je pomembno, da človek svojo starost sprejme, da se sam aktivno trudi za njeno kakovost in da brez grenkobe v srcu sprejema solidarno pomoč drugih, da ohrani ali ustvari z nekom pristni človeškim odnos ter da je osebno povezan z ljudmi iz mlade in srednje generacije Mnogi starejši ljudje želijo ohraniti kontinuetito svoje identitete s tem, da so na določen način produktivni in želijo delati nekaj koristnega. Biti aktiven in koristen ne pomeni zgolj nekaj početi. Posameznik naj bi delovne aktivnosti nadomestil s prostočasnimi aktivnostmi in tako ohranil aktiven odnos do sebe in okolja. Aktivno življenje ohranja telesne in duhovne sposobnosti, ki so pogoj za avtonomijo v starosti.

Za nekatere starostnike življenje v domu starejših pomeni zelo malo fizične in socialne aktivnosti, kar posledično pripelje do še manjše samostojnosti in do njihove pasivnosti. Delovni terapevti in fizioterapevti v domovih pomagajo stanovalcu preko različnih aktivnosti osmisliti njegovo življenje, da kljub omejitvam ostane čim bolj samostojen pri osnovnih življenjskih aktivnostih in mu omogoči čim hitrejšo vključitev v novo bivalno okolje. Pri obravnavi terapevti pristopajo celostno in individualno.

Demenca je izgubljanje spomina, ki je povezano z bolezenskimi spremembami v možganih in se kaže kot napredujoč upad mišljenja, pomnjenja in presoje.

SPLOŠNA NAČELA-SMERNICE ZA RAVNANJE Z OSEBAMI Z DEMENCO 1.

2.

3.

4.

5.

Pridobiti znanje o demenci Sprijazniti se z demenco Razumeti človeka z demenco Prilagoditi lastno vedenje Prilagoditi zunanje življenjske pogoje

Pri delu smo pozorni na to da: so navodila jasna, kratka in dovolj glasna navodila lahko večkrat ponovimo aktivnost prilagodimo zmožnosti posameznika aktivnost ni predolga stanovalce pohvalimo Aktivnosti s psom v DSO Preddvor izvajamo od januarja 2013. Sodelujemo z Društvom Ambasadorji nasmeha in Tačke pomagačke. Ambasadorji nasmeha – Irena in Iša nas obiskujeta 1- krat mesečno, kjer potekajo aktivnosti s stanovalci z demenco. Povprečno število udeležencev je 18. V Preddvor 1-krat mesečno prihajata Tački pomagački – Darja in Luna, s katerima izvajamo terapijo s pomočjo psa za 4-6

66

stanovalcev. V enoto Naklo prihajata iz društva Tačke pomagače, prav tako 1-krat mesečno, Vesna in Tobi.

Prikaz primera terapije s pomočjo psa v DSO Preddvor SKUPINSKA TELOVADBA S PSOM: Cilj: razgibavanje celega telesa Stanovalci sedijo v dveh vrstah, obrnjeni so drug proti drugemu.

VRAT:  obračanje glave levo desno - vodnik in pes hodita okrog stanovalcev, ki morajo s pogledom slediti psu.

  

TRUP : Nagib trupa v stran – vodnik in pes »vozita« slalom med stanovalci, stanovalci pa se nagibajo v stran in pobožajo psa.

Predklon - vodnik in pes hodita pred vrsto stanovalcev, ki se sklonijo naprej do psa, vsi vsakič, ko pes pride do stanovalca.

Rotacija trupa - vodnik in pes stopita za stanovalca, ki jih mora pogledati iz leve in iz desne strani in psa pobožati.

67



ZGORNJI UD: vaje za roke v vse smeri, lahko uporaba elastičnega traku, še bolje pasji povodci. vaje v paru s trakom, ko sta roki v elevaciji gre pes pod mostom, ko sta roki do tal, gre pes čez trakove elevacija roke istočasno kot pes dvigne tačko, stanovalci sledijo leva, desna in obe.

 

SPODNJI UD: Dvigovanje nog – korakanje, vodnik in pes hodita po sredini med vrstama.

Iztegovanje kolen, če je pes majhen gre pod nogo, če je velik izteg kolena do psa.



vodnik in pes stojita na določeni točki, do kamor stanovalci hodijo, če so tega sposobni.

 

68

Raziskave kažejo, da se starejšim, ki so vključeni v kakršno koli interakcijo s psom izboljša kvaliteta življenja, izboljšajo se socialni stiki, zmanjša se osamljenost, zmanjša se razdražljivost in agresivnost pri osebah z demenco…

Vsi ti in še kakšen pozitiven učinek je viden po vsaki izvedbi katerega koli programa. V DSO Preddvor je bila tovrstna terapija zelo dobro sprejeta med stanovalci in osebjem. Želimo pridobiti še kakšen terapevtski par, ker bi s tem omogočili vključitev še več stanovalcev v aktivnosti in terapijo s pomočjo psa, ter individualno terapijo.

Literatura Poredoš P: Zdravstveni problemi starostnikov; Zdravstveni vestnik 2004; 73:753-6 Peček K.: Sodobni koncept fizioterapije v socialno varstvenih ustanovah; v: I zdravstveni simpozij fizioterapevtov Slovenije, september –oktober 2011 http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5780, 12.11.2013 http://www.stat.si/statweb/prikazi-novico?id=5477&idp=17&headerbar=15, 2.11.2015 http://www.utrinek.si/spomincica-za-pomoc-pri-demenci/, 19.11.2013

69

Morrison ML( 2007 ). Health Benefits of Animal- Assisted Interventions. Complementary health Practise Revie, vol.12 No1, January Filan SL, Liewellyn-Jones RH ( 2006 ). Animal assisted therapy for dementia:a review of the literature.

International Psychogeriatrics, volume 18, issuae 04, pp 597-611 Banks MR, Banks WA (2002 ). The Effects of Animal Assisted Therapy on Loneliness in an Eldery Population in Long-Term Care Facilities. The journal of Gerontoloy SEriesa:Biological Sciences and Medical Sciences, 57, (7) Dimitrijević I ( 2009 ). Animal Assisted Therapy –A new trend in the treatment of children and adults.

Psychiatria Danubina; Vil.21, No2, pp 236-241 Ogrin Jurjevič N (2012 ). Gradivo delavnice: Priprava, izvedba in ocenjevanje terapije s pomočjo psa Ogrin Jurjevič N( 2013 ). Gradivo delavnice: Kako in na kakšen način izvajamo terapijo s pomočjo psa Berry A, Borgi M, Terranova L, Chiarotti F, Alleva E, Cirulli F (2012 ). Developing affective animal assisted intervention programs involving visiting dog for institutionalized geriatric patients: a pilot study.

Psychogeriatrics, 12:143-150 Sellers DM ( 2006 ).The Evaluation of Aniomal Assisted TherapyIntervention for elders with Dementia in Long-Term Care. Activities, Adaptation and Aging, 30:1, 61-77 http: //www.en.esaat.org/ 23.12.2013 Čotar S ( 2010 ). Kinezioterapija s pomočjo psa. Diplomsko delo, Fakulteta za šport, Ljubljana Ramovš J, Kaj je kakovostna starost; V: Kakovostna starost; 43 – 51, Ljubljana 2003 Čebašek I, Okupacije kot vir doživljanja smisla starostnika v domu: (diplomsko delo): Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo Ljubljana, 2006 Čebašek I, Grašič L, Čatak E, Projekt Garklc skozi oči delovnega terapevta; V: Bi tudi va vašem domu za starejše postavili garklc?; 2015

70

NUDENJE PRVE POMOČI MALIM ŽIVALIM KAJ MORAM VEDETI IN KAKO UKREPATI Tina Rošker

Osnove in načela prve pomoči za pse so privzeti po človeških standardih, s katerimi se je večina od nas že seznanila. Prilagojeni so velikosti in obliki njihovega telesa. Vseeno pa psov v vseh pogledih ne moremo enačiti z ljudmi, predvsem se moramo VEDNO posvetovati z veterinarjem preden damo psu katerokoli zdravilo, ki je registrirano za uporabo pri ljudeh.

Poskrbimo za svojo varnost Ko opazimo poškodovano žival, vedno najprej poskrbimo za svojo varnost. Ko opazimo psa ležati poškodovanega na cesti, če je le možno najprej ustavimo promet. V primeru, da je pes žrtev električnega šoka, najprej poskrbimo, da je električni tok izključen, šele potem se psu približamo. Če opazimo psa, ki se utaplja poskrbimo, da bomo sami varno prišli iz vode.

Kako psa privežemo, ga fiksiramo in poberemo Psu, ki je pri zavesti se vedno približamo počasi, govorimo tiho in mirno, izogibamo se neposrednemu očesnemu kontaktu ter mu omogočimo, da nas ovohava. Če je le mogoče mu ohlapno namestimo povodec okrog vratu. Če povodca nimamo, se lahko poslužimo vrvi ali pasu. Namestimo ga tako, da ga vedno lahko zategnemo. Psa lahko pričvrstimo tudi tako, da ga s kratko vrvico privežemo na steber ali drevo tako, da ne more premikati glave.

71

Preden dvigujemo in pregledujemo poškodovanega psa mu zavežemo gobec s povojem, ruto, kravato ali trakom.

Majhnega ali kratkogobčnega psa zavijemo v brisačo in trdno držimo za vratom.

72

Majhnega psa dvignemo tako, da ga primemo pod prsni koš in pod vrat, pri tem zagrabimo še malo kože, da lažje obvladujemo premikanje glave.

Srednje velikega in velikega psa dvignemo tako, da ga z eno roko objamemo pod vratom, z drugo pa podpremo zadnji del telesa. Lažje ga je pobrati, če stoji, zato ga spodbujamo, da vstane.

Zelo velikih psov ne more dvigniti ena oseba, zato je lažje, da jih preložimo na odejo in jih nesemo skupaj z odejo. Če imamo desko ali nosila, psa previdno preložimo na nosila, ga takoj pričvrstimo s pasovi in poskrbimo, da ostane čim bolj miren.

73

Mačko podpremo in jo v bočnem položaju dvignemo.

Kunca z eno roko podpremo pod prsnico, z drugo pod zadkom, ne dvigujemo ga za ušesa in nikoli ne fiksiramo zadnjih nog.

CPR ali srčno – pljučno oživljanje Preverimo stopnjo zavesti. Poškodovani psi, tudi naši lastni so lahko zelo nevarni, saj se svojih dejanj ne zavedajo.

V primeru, da je pes nezavesten, takoj pričnemo z naslednjimi koraki oživljanja po protokolu A B C

A = airway (dihalna pot) B = breathing (dihanje) C = circulation (krvni obtok)

-

A očistimo dihalno pot morebitnih tujkov in strdkov krvi. Pazimo pri polzavestnih psih, da nas ne ugriznejo. Lahko privežemo povoje na obe čeljusti in tako odpremo gobec. Pri nezavestnih psih stresemo jezik iz gobca in ga iztegnemo.

74

-

B dihanje preverimo tako, da opazujemo gibanje prsnega koša, gibanje nosnic, poslušamo za sapo ali preizkusimo, če se pero ali vata premika ob izdihu. V primeru, da dihanja ne zaznamo, pričnemo z oživljanjem nos na usta in TAKOJ nadaljujemo na naslednji korak.

-

C najprej preverimo bitje srca s poslušanjem in tipanjem prsnega koša na levi strani. Pulze otipamo na notranji strani stegen, na vratu ali spodnji strani zapestij.

V primeru, da pes ne diha in da pulza ne najdemo, pričnemo s takojšnjim oživljanjem nos na usta in masažo srca ter nadaljujemo dokler ne pridemo do VETERINARJA!!!!

Nos na usta oživljanje ( ali umetno dihanje) izvedemo tako, da psu rahlo pripremo gobček, jezik naj se rahlo dotika ustnic, vrat iztegnemo in preko čistega robčka upihavamo zrak skozi smrček. Pri tem opazujemo gibanje prsnega koša. Upihnemo 15 do 20 krat na minuto.

Masažo srca izvajamo pri manjših psih tako, da z roko objamemo prsnico in rahlo stiskamo s frekvenco 120 na minuto (dva stiska na sekundo), nadaljujemo z 1vpihom vsakih 5 do 6 stiskov.

Pri večjih pasmah pokleknemo ob psa, z dlanjo prekrijemo srce in se opremo na drugo dlan. Pritiskamo z občutkom, da ne poškodujemo prsnega koša s frekvenco 60 do 80 na minuto.

75

Pri mačkah in kuncih je frekvenca višja – 180 do 200 Če reanimira ena sama oseba, razmerje med vpihi in stiski 1:30

OŽIVLJANJE VEDNO NADALJUJEMO DO PRIHODA VETERINARJA!!!

Poškodbe, ki jih spremlja krvavitev Poškodbe z močnimi krvavitvami lahko privedejo do šoka in kolapsa, zato poskrbimo, da je krvavitev čim prej zaustavljena.

Vedno poskusimo oceniti koliko krvi je pes izgubil. Psu ne dajemo tekočin in hrane, saj bo verjetno potreboval anestezijo.

Krvavitev zaustavimo z direktnim pritiskom na rano, s prsti ali čistim kosom blaga. Nato rano povijemo trdno, da zaustavimo krvavitev. Uporabimo kar nam pride pod roke, izogibamo se tkanin in vate. Tujkov, trnov in ostrih predmetov ne odstranjujemo iz ran, tesno povijemo preko. POIŠČEMO VETERINARSKO POMOČ!

V primeru, da krvavitve niso na zunaj vidne, pes izkašljuje krvavo peno, krvavo urinira, ima napet abdomen in blede sluznice TAKOJ POIŠČEMO VETERINARSKO POMOČ!!!! Obstaja možnost

76

notranjih krvavitev in potrebna bo čim hitrejša strokovna oskrba.

Zlomi in imobilizacija okončin Zlome okončin prepoznamo po nenormalnih položajih okončin, bolečini in po tem, da se pes na okončino ne opira ali močno šepa. Če nismo preveč vešči je bolje, da taco pustimo pri miru in čim prej poiščemo VETERINARSKO POMOČ. Imobilizacija okončin ni nujno potrebna, če bomo psa lahko hitro pripeljali do veterinarja. V primeru poškodb na potovanjih ali v gorah, taco imobiliziramo tako, da na obe strani tace namestimo trdo in ravno oporo (deščice, karton, palice) ter taco povijemo ali prelepimo z lepilnim trakom.

Pozorni moramo biti pri odprtih zlomih, kjer je potrebno rano prekriti s sterilno gazo in taco poviti do prihoda k veterinarju. Obstaja velika možnost okužbe rane, ki bo poslabšala možnost ozdravitve.

Poškodbe glave, vratu in hrbtenice Poškodbe glave so največkrat posledica avtomobilskih nesreč, udarcev in padcev. Psi imajo lahko moteno zavest in koordinacijo, opazimo spremembe na zenicah, lahko krvavijo iz nosu ali ust. Varno jih namestimo, očistimo dihalne poti in poskrbimo za svojo varnost. Nujno potrebujejo VETERINARSKO POMOČ.

Poškodbe vratu in hrbtenice so lahko posledica travme ali pa nastanejo zaradi poškodovane medvretenčne ploščice. Prvi znaki so močna bolečina in težko premikanje, ki se lahko nadaljuje do popolne paralize. Pomoč v primeru travme je usmerjena k mirovanju in imobilizaciji. V primeru poškodbe medvretenčne ploščice je nujna TAKOJŠNJA POMOČ NEVROKIRURGA, saj je tukaj čas odloča o izidu, ki je lahko ozdravitev ali paraliza psa.

Opekline Opekline pri psih so navadno posledica avtomobilskih nesreč, ko vozilo psa vleče po vozišču, lahko nastanejo ob stiku z vročimi predmeti, tekočinami, kemikalijami ali ob izpostavljenosti električni napetosti. Opekline so lahko zelo blage in površinske ter ne potrebujejo veterinarske oskrbe. Pri opeklinah druge stopnje je prisotna bolečina, oteklina in sprememba kože. Pri opeklinah tretje stopnje oz. globokih opeklinah izpada dlaka, koža je belo ali črno obarvana, bolečina je prisotna ali je zaradi poškodbe živca odsotna, žival je lahko šokirana.

Pri opeklinah druge in tretje stopnje je veterinarska oskrba nujna.

Pomagamo lahko tako, da prizadeti del telesa ohladimo z mrzlo vodo ali zavojčki ledu. Ne nanašamo krem, mazil in losijonov. Rano do prihoda k veterinarju povijemo s čisto gazo.

Zastrupitve Strupene snovi, ki so dnevno prisotne v našem domu in okolju lahko psi zaužijejo, inhalirajo ali se jim resorbirajo skozi kožo. Zaradi velike raznolikosti strupenih substanc so tudi znaki zastrupitev zelo različni. Največkrat se pojavi slinjenje, bruhanje, driska, slabo počutje, spremenjena zavest, lahko se pojavijo krči, drhtenje mišic, oteženo dihanje, ataksija, spremeni se barva sluznic in veznic.

V primeru, da vemo s čim se je pes zastrupil, lahko primerno ukrepamo. V ostalih primerih se orientiramo po kliničnih znakih. NUJNO shranimo embalažo strupene snovi in jo odnesemo k veterinarju!

77

Če sumino, da je pes zaužil korozivno snov, predvsem čistila, ne poskusimo izzvati bruhanja. Psu operemo gobec z vodo in mu damo za popiti mleko. V primeru, da je zaužil zdravila, drogo, polžji ali podganji strup čim prej izzovemo bruhanje z slano vodo, blago milnico ali razredčenim vodikovim peroksidom. ČIM PREJ POIŠČEMO VETERINARSKO POMOČ!

Alergijska reakcija – anafilaktični šok -

alergijske reakcije pri dovzetnih živalih lahko povzročijo piki insektov, zdravila, cepiva, hrana simptomi so lahko blagi – otekanje obraza, urtika, slabost pri hujših oblikah pride do nenadnega bruhanja, driske, šoka, motenj zavesti, krčev, kome in tudi pogina sluznice so blede, okončine hladne, pulz slaboten, lahko zelo hiter, nato pa počasen Potrebna TAKOJŠNJA veterinarska oskrba v nekaj minutah!!! zdraviti z adrenalinom, kisikom, infuzijami če je žival že imela alergijsko reakcijo (cepiva, antibiotiki) – izogibati

Toplotni udar Psi doživijo toplotni udar večinoma po krivdi lastnikov, ki jih pustijo v razbeljenem avtomobilu, privežejo na sonce ali jim ne zagotovijo dovolj sence.

Prvi znaki toplotnega udara so seveda zelo povišana temperatura, pes je na otip zelo vroč, se slini, lahko bruha, zelo pospešeno diha, postane ataksičen, naposled kolabira in pade v komo.

Prva pomoč je, da psa umaknemo v senco in mu (če je pri zavesti) nudimo ohlejno vodo. Hladimo ga z mrzlo vodo po tilniku, trebuhu in po šapah. Zavijemo ga v mrzlo brisačo in mu damo zavojčke ledu na trebuh in med stegna. Šape mu polijemo z alkoholom. ČIM PREJ POIŠČEMO VETERINARSKO POMOČ!

Podhladitev Podhladitev pri zdravih živalih je redka. Navadno je posledica travme, ko pes leži ob cesti ali je dalj časa izpostavljen dežju in mrazu. Mlade in stare živali so bolj dovzetne za podhladitve.

78

Podhlajen pes je apatičen, se trese, se manj odziva, ima počasen srčni utrip in dihanje, lahko tudi kolabira in izgubi zavest.

Psa posušimo, ogrevamo z grelnimi blazinami in termoforji (37 – 38°C), ter ga na grelni blazini obračamo.

POIŠČEMO VETERINARSKO POMOČ!

Priročni napotki -

imejmo shranjeno telefonsko številko veterinarske urgence v svojem mobilniku

-

pozanimajmo se o dežurnih veterinarskih postajah, ko odpotujemo na počitnice

-

svoji prvi pomoči dodajmo še nagobčnik, vrvi in rute

-

vedno najprej poskrbimo za svojo varnost

ZOONOZE

Uvod Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije velja za zoonozo vsaka bolezen ali infekcija, ki je po naravni poti prenosljiva z živali na človeka in obratno. Opisanih je že več kot 200 zoonoz, ki jih povzročajo različni povzročitelji, kot na primer: bakterije, paraziti, glive, virusi in prioni. Zoonoze lahko delimo glede na povzročitelja ali pa glede na žival, ki jo najpogosteje prenaša.

Bakterije Med pogostejšimi povzročitelji prehranskih zoonoz so bakterije iz rodu Salmonella in Campylobacter.

Druge bolj znane bakterijske zoonoze pa so še antraks, bruceloza, okužba z verotoksin proizvajajočo E. coli, leptospiroza, kuga, Q-mrzlica, šigeloza in tularemija.

Paraziti Med bolj znane parazitarne zoonoze spadajo cisticerkoza/teniaza, ehinokokoza/hidatioza, toxoplazmoza, trihineloza, toksokariaza, leišmaniaza in giardiaza.

79

Virusi Najbolj znana virusna zoonoza je zagotovo steklina, ki jo povzroča virus stekline, prenašajo pa jo mesojede živali in netopirji. Druge pomembne virusne zoonoze so še ptičja gripa, Crimean-Congo hemoragična mrzlica, Ebola in mrzlica doline Rift.

Glive Dermatofitoze so površinske mikoze (glivična vnetja kože), ki jih lahko dobimo od obolelih živali. Med najbolj znanimi sta mikrosporija in trihofitija, ki prizadeneta pri okuženem človeku predvsem kožo in pripadajoča tkiva (dlaka, nohti) in povzročata srbečico, rdečino, luskavost kože in izpadanje dlak.

Prioni Povzročitelj goveje spongiformne encefalopatije (BSE) je najverjetnejši povzročitelj različice CreutzfeldJakobove bolezni (vCJD), ki se manifestira kot degenerativna živčna bolezen, različna od CreutzfeldJakobove bolezni (CJD) in je zaenkrat pri ljudeh smrtna.

Pregledno delitev zoonoz glede na živalsko vrsto in kako se pred njimi ubranimo najdete na spletni strani ameriškega inštituta za varovanje zdravja (CDC – Centers for Disease Control and Prevention): http://www.cdc.gov/healthypets/browse_by_animal.htm Čeprav je kar 60% vseh povzročiteljev kužnih bolezni pri ljudeh klasificiranih kot povzročitelj zoonoz, se lahko v večini primerov tem okužbam izognemo že z upoštevanjem osnovnih načel osebne higiene.

80

TERAPEVTSKI PES V RAZREDU Irma Golob

IZOBRAŽEVANJE S POMOČJO ŽIVALI − IPŽ Vsebuje elemente tako APŽ kot TPŽ.

•

• • •

AAE (Animal Assised Educational) je ciljno usmerjeno delovanje v izobraževalnem procesu z namenom, da s pomočjo živali razvijamo, podpiramo in izboljšujemo predvsem učenčevo kognitivno delovanje.

Učni proces vodi učitelj, ki je hkrati tudi posebej izšolan vodnik svoje živali, oz. delovni par, vodnik-žival, ki vstopata v učni proces in delujeta kot pomoč učitelju v izobraževalnem procesu.

AAE se izvaja v šolskem okolju in v različnih oblikah, učenje je lahko individualno ali skupinsko, v razredu ali naravi ter za učence katerekoli starosti.

Za vsakega posameznika oz. skupino se določijo posamezni cilji, proces je dokumentiran in evalviran.

To področje ni zajeto v slovenski šolski zakonodaji. V NOVEMBRU 2014 SE USTANAVLJA MREŽA TERAPEVTSKIH PSOV V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU v okviru Zavoda RS za šolstvo.

PES IN OTROK Odnos otrok in njegov pes kot domača žival traja več kot tisoče let.

Prinaša številne ugodnosti.

Pes: • je otrokov najboljši prijatelj, • soigralec pri igri, • zaupnik, • daje čustveno podporo, izkazuje ljubezen, • daje pozitivno samopodobo, • uči odgovornosti in empatije, • podpira oblikovanje identitete, • uči boljšega sporazumevanja z ljudmi, • omogoča otroku, da se sooči s smrtjo in izgubo, • vpliva na oblikovanje odnosa do živali tudi v poznejšem obdobju življenja.

VPLIV PSOV NA OTROKE IN MLADOSTNIKE V ŠOLSKEM OKOLJU Prisotnost psa v razredu ustvarja pozitivno vzdušje, učenci doživljajo prijetna občutja, ki omogočajo napredek na mnogih področjih.

Napredek se kaže:

81

• • • • • • • • • • • • •

na učnem področju, izboljšajo se bralne sposobnosti, učenci se umirijo, učenci so bolj pozorni in sodelovalni, učenci so bolj motivirani za šolsko delo, pomnjenje je boljše, razvijajo se socialne spretnosti (več socialnih interakcij in večja socialna kohezivnost), otroci pridobijo večje samospoštovanje, porast zaupanja, samozavesti, spodbuja razvoj empatije, otroci se učijo odgovornosti in spoštovanja vsakega življenja, zmanjša se agresivnost in hiperaktivnost, zmanjšuje se odsotnost od pouka, »špricanje«, motivacija pri učencih s težavami se poveča.

PODROČJA DELA S PSI V ŠOLI -

Terapevtski psi obiskujejo šole z namenom izvajanja kinološke urice, predstavitve društva …, terapevtski pes je prisoten v razredu, na učence deluje pomirjevalno, učenci se ob psu učijo socialnih veščin in odgovornosti (srednja vzg. šola LJ), terapevtski pes dela individualno z učencem (pri psihologu, svetovalni delavki, v knjižnici, READ program …), terapevtski pes kot „delovni partner“ učitelja v učnem procesu.

KAKŠNE LASTNOSTI MORA IMETI PES, KI DELA V ŠOLI? 1.

4.

5.

6.

Pes mora imeti stabilen, zdrav temperament, vedenje med otroki in mladostniki pa brezhibno. Pes ne sme biti nervozen, agresiven, prestrašen. Kazati mora zanimanje za svet okoli sebe ter veselje za druženje z ljudmi. Sposoben mora biti prenesti nešteto rok, rezkih zvokov, glasov in vlečenja za ušesa …

2. Lastnik mora psa učiti s pozitivno motivacijo, zaželen je opravljen tečaj BBH, da obvlada osnovne ukaze. Zaželeno je, da pozna kakšen trik. V vseh okoljih in okoliščinah je pozoren na vodnika.

3. Pes mora biti naučen, da določena vedenja niso sprejemljiva ne glede na situacijo.

To so: pes skače na človeka, laja, renči, je hiperaktiven ali tudi preveč prijateljski. Pes mora ostati miren ves čas.

Pes mora biti navajen različnih tipov ljudi in zvokov v okolju, tako bo v delovnem okolju lažje ostal miren.

Pes mora biti naučen, da je v redu, če se vodniku približa tujec in govori z njim. Pri tem ne sme kazati strahu, napadalnosti oz. zaščitniškega vedenja.

Pes mora biti zdrav, veterinarsko letno pregledan, redno cepljen.

DESET RAZLOGOV ZA NEUSPEH •

ŽIVAL JE NEŠOLANA IN NI PREVERJENA − ŽIVAL JE NEPREDVIDLJIVA,

82

• • • • • • • • •

NE UREDIMO FORMALNE PROCEDURE, NE POSTAVIMO SI CILJEV DELA, NAČRTA DELA, OSEBJE Z VEDENJEM SABOTIRA ŽIVAL, TERAPEVSKA ŽIVAL NI PRIMERNA ZA TOVRSTNO DELO (ŽIVAL IGNORIRA UPORABNIKE ali REDNO POBEGNE OZ. SE SKRIJE), UPORABNIKI IZGUBIJO ZANIMANJE ZA ŽIVAL, SKRB ZA POTREBE ŽIVALI NE PREDSTAVLJA VEČ SESTAVNEGA DELA Z NJO V ŠOLI, NENADZOROVANA ŽIVAL UNIČI NEKAJ POMEMBNEGA, DRAGOCENEGA, NE VODIMO DALJE TRENINGA ŽIVALI, ŽIVAL ZBOLI.

PROJEKT TERAPEVTSKI PES V RAZREDU CENTER ZA IZOBRAŽEVANJE, REHABILITACIJO IN USPOSABLJANJE KAMNIK

Irma Golob - Učiteljica v oddelku PPVIZ Izkušnje: - 5 let sem organizirala druženja učencev z Ambasadorji nasmeha v CIRIUS Kamnik, - od leta 2012 vodim projekt Terapevtski pes v razredu v oddelkih PPVIZ.

Alvin Pasma: border collie Starost: 5 let Šolanje: BBH Delovni par pri Ambasadorjih nasmeha od leta 2012.

OSNOVNA IDEJA PROJEKTA: Koristiti pozitivne vplive živali na človeka v šolskem okolju.

- Uvesti nove pedagoške pristope z živalmi v učnem procesu.

- Predstaviti pomen novih pedagoških pristopov širši strokovni javnosti.

Aktivnost kot cilj zajema senzomotoriko, kognitivne procese ter socialno in emotivno področje. Pes Alvin s svojo neizmerno energijo in vodljivostjo spodbuja učence prav v smeri večje aktivnosti.

PREDEN PES ZAKORAKA SKOZI ŠOLSKA VRATA, JE POTREBNIH VELIKO PRIPRAV • • • • •

Opredeliti cilje projekta Pridobiti podporo in pisno soglasje vodstva Predstaviti projekt sodelavcem Pridobiti sodelavce pri projektu Pridobiti informacije o morebitnih alergijah, strahovih, zadržkih učencev (zdravstvo, starši)

83

• • • • •

Pridobiti pisna soglasja staršev vključenih učencev Pripraviti delovno okolje (organizacija, urnik, higienski pogoji, varnost, miren prostor za počitek psa ...)

Opredeliti vlogo udeležencev in jih pripraviti na delo s psom (vedenje človeka do psa, pasja govorica telesa, komunikacija s psom) Pripraviti učence in sodelujoče na prihod psa Priprava psa na delo v razredu

CILJI PRI VKLJUČENOSTI PSA V PEDAGOŠKI PROCES • • • • • • • • • •

Učenec vzpostavi stik s psom, učenec je sproščen in se dobro počuti, učenec je aktiven (motorika, kognicija, pozornost …) učenec rad rešuje učne liste, učenec rad spremeni položaj telesa, učenec spremlja branje knjige z vsemi čutili, učenec doživlja več socialnih stikov z vrstniki, več govorne ekspresije, učenec osvaja primerne socialne vzorce (2014/15), učenec uporablja nadomestno komunikacijo.

NADOMESTNA KOMUNIKACIJA – NEKAJ SIMBOLOV

IZVEDBA •

Vodja projekta: Učiteljica Irma Golob s terapevtskim psom Alvinom.

84

• • • •

Učenci v oddelkih PPVIZ: težko gibalno ovirani z zmerno motnjo v duševnem razvoju in težko govorno-jezikovno motnjo, avtisti, starost od 6 do 23 let.

Vključeni sodelavci: učiteljica, knjižničarka, logopedinja, delovna terapevtka, spremljevalke v oddelku …

Terapevtski pes je v razredu prisoten en dan v tednu, ob četrtkih.

Vključen je v vzgojno-učne aktivnosti, ki nudijo priložnost za motivacijske, izobraževalne, terapevtske ugodnosti z namenom izboljšanja kakovosti učenja in bivanja v šolskem okolju.

PRAVILA ZA DELO •

Za doseganje pozitivnih učinkov je nujno, da delo predstavlja veselje za vse, ki so v projekt vključeni, vključno s psom.

• Vsak kontakt učenca s psom mora biti prostovoljen.

• Pozorno sledimo navodilom učiteljice, • govorimo umirjeno in tiho, • skrbimo za dobro počutje vseh, • smo previdni pri ravnanju s psom, • psa ne motimo, ko je, pije ali počiva, • psa božamo in hranimo le z dovoljenjem učiteljice, • psu ne naredimo nič takega, kar tudi nam ne bi bilo všeč, • vloga odraslih je predvsem podpora in pomoč učencem.

OSNOVNI POGOJ: pes mora biti zdrav, dobro razpoložen, urejen.

URNIK SPROSTITEV 1. ura 7.45–8.30

Igre v telovadnici

2.

ura

8.35–9.20

Branje z Alvinom

3.

ura

9.25–10.10

Učna ura

4. ura 10.10–10.50 SPROSTITEV

Malica in igra

PPVIZ 3/4 in 4/5 Učiteljica PPVIZ 1/2 in 3/4 Delovna terapevtka Logopedinja Knjižničarka Učiteljica PPVIZ 1/2 in 3/4 Učiteljica Logopedinja PPVIZ 3/4 in 4/5 in drugi učenci

UČNE VSEBINE V PROGRAMU PPVIZ V PROJEKTU Aktivnosti s psom so vključene v izobraževalni proces na vseh področjih PPVIZ. • •

Splošna poučenost: učenje o živalih; opis, barve, štetje delov telesa, kaj je psu všeč, kaj ne, branje knjig …

Likovna umetnost: barvanje, modeliranje

85

• • • •

Delovna vzgoja: skrb za psa, izdelava igrač, peka pasjih piškotov Športna vzgoja: igre s psom – žoge, balon, obroč, kolebnica, palice ...

Glasbena vzgoja: učenje pesmi o živalih Tematske ure – kinološke vsebine (strah pred psi, kako se srečamo s psom, skrb za psa, zavetišča za živali, delovni psi, nevarnost petard …)

KARAKTER psa je pomemben pri izbiri učne aktivnosti oz. metode dela.

Alvin je neutrudno igriv, zato je igra osnovni element naših učnih ur.

TERAPEVTSKI PES V KNJIŽNICI OSNOVNI CILJI, ki jim sledita knjižničarka in delovna terapevtka: • učenec spremlja branje knjige z vsemi čutili (senzorna stimulacija), • učenec rad spremeni položaj telesa, • učenec je sproščen in se dobro počuti.

Projekt je od leta 2013 prijavljen kot inovacijski projekt pri Zavodu za šolstvo.

UČNA URA S PSOM OSNOVNI CILJI • Pomoč pri doseganju ciljev iz učnega načrta, • sprostitev, boljše počutje, pozitivna čustva, • večja motiviranost učencev za šolsko delo, • povečanje koncentracije in pozornosti.

PES = DELOVNI PARTNER V CIRIUS Kamnik so učenci v oddelkih PPVIZ opredeljeni kot otroci in mladostniki z več motnjami. Pri delu potrebujejo neprestano zunanjo stimulacijo. Prisotnost psa v procesu izobraževanja jim predstavlja izreden stimulans za njihov razvoj. Alvin odlično opravlja nalogo „stimulatorja“, aktivatorja, motivatorja ... Zato trdim, da je moj delovni partner.

Projekt je zelo uspešen, kar je pokazala analiza vprašalnikov v mesecu januarju. Učitelji na šoli izražajo pozitivno oceno projekta. Učenci so v odgovorih potrdili, da zelo radi sodelujejo v aktivnostih s psom.

Njihovi starši so navdušeni, izjavljajo, da prisotnost psa v oddelku vpliva tudi na dinamiko družine in vsebino pogovorov doma. Učenci so se znebili strahu in doživljajo pozitivna čustva. Izražajo ponos, da imajo psa v razredu. Težko gibalno ovirani učenci z motnjo v duševnem razvoju in težko govorno jezikovno motnjo, malokrat doživljajo občutek pomembnosti, ponosa, samostojnosti in sprejetosti, v tem projektu jim to v aktivnostih s psom uspeva. Alvin jih uboga, jim sledi, jim prinaša igrače, sprejema take kot so, ne ocenjuje, se jih neskončno razveseli… Aktivnosti s psom v oddelku so dobro izbrane in uresničujejo zadane cilje.

86

87

88

ZGODOVINA APŽ/TPŽ Meta Štravs Že grški bog zdravilstva Askleipos je svojo zdravilno moč širil s pomočjo svetih psov (moč je imel pasji jezik). To verovanje se še danes odraža v francoskem pregovoru: » Langue de chien, sert de medicine« (Pasji jezik služi kot zdravilo). Tudi pri mnogih starodavnih ljudstvih je obstajala povezava med psom in smrtjo, kajti verjeli so, da se duša osvobodi telesa le, če truplo poje pes. Ugodne učinke psov, ki jih lahko pestujemo v naročju, sta hvalila že Plinij Starejši (1. stoletje) in zdravnik John Keyes (16. stoletje).

V 9. stoletju pa so menihi v Belgiji prizadetim ljudem celo dovolili oskrbovati živali, saj so menili, da ti preprosti otroški užitki odženejo žalost in skrbi in celo pomagajo pri ponovni vzpostavitvi harmonije med dušo in telesom.

Naslednji zabeležen primer uporabe živali v terapevtske namene je bil v York Retreatu ( Anglija), ki ga je leta 1792 ustanovil William Tuke in Kvekersko združenje prijateljev, kot alternativo zelo nehumanim pogojem v takratnih umobolnicah.

Tukaj je ena izmed metod zdravljenja vključevala obdelovanje vrtov in tudi skrb za male živali . S skrbjo za ta navidezno šibkejša bitja, ki so odvisna od njih, naj bi se pacienti učili samokontrole. Ta sistem, ki je nekaznovalen in orientiran k aktivnostim, je bil predhodnik standardov humanih tretmanov za mentalno bolne ljudi, ki obstaja še danes.

Z izjavo Florence Nightingale, ki je leta 1859 dejala, da so majhni hišni ljubljenčki bolnikom odlični tovariši, je pomembna vloga živalskih ljubljenčkov postala zabeležena tudi v bolnišnicah.

Leta 1867 je bil v Bielefeldu v Nemčiji ustanovljen center za zdravljenje oseb z epilepsijo.

Danes je to ena izmed največjih ustanov te vrste na svetu s kapaciteto čez 5000 pacientov. Že od samega začetka imele ključno vlogo v tem centru, saj sedanji programi vključujejo terapevtsko jahanje, park z divjačino, domače živali, psi, mačke in ptice v kletkah. Seveda danes zdravijo tudi številne druge bolezni in pomanjkljivosti. Čeprav so živali dejansko del zdravilnega okolja, pa ni bilo nobenih poskusov, ki bi lahko izmerili potencialne možne terapevtske koristi živali. Živali naj bi v bolnišnicah ZDA prvič uporabili leta 1919, v St. Elizabeth's v Washingtonu, kjer naj bi psi možem služili kot vir sprostitve. V organiziranem program so živali prvič uporabili davnega leta 1944 v vojaški bolnišnici v državi New York. Tako so tamkajšnji delavci v bolnišnici izdelali poseben eksperimentalen program, ki naj bi pomagal pacientom s telesnimi poškodbami in tiste na zdravljenju zaradi prevelikih naporov med vojno, da bi odvrnili njihove misli na vojno.

Pionir terapije s pomočjo živali je psiholog Boris Levinson je čisto slučajno po naključju ugotovil, da je lahko pes most in spodbujevalec pri komunikaciji med ljudmi. Nekega dne ga je namreč njegov pes

89

»Jinngles« spremljal do vhodnih vrat, skozi katera sta ravnokar vstopila mama in moten otrok, ki sta bila naročena na terapijo. Otrok se je takoj po vstopu skozi vrata, ko je opazil prisotnost psa, usmeril na njega, pa čeprav je bil navdušen nad srečanjem z Levinsonom. Trdil je da otrok oblikuje neogrožujoče razmerje, ki ga lahko nato uporabi kot izkušnjo za generalizacijo pri vzpostavljanju odnosa z ljudmi. Ugotovil je, da so otroki veliko bolj spontani v družbi živali, ker jih živali brezpogojno sprejemajo in s tem olajšajo tudi telesni stik. Prav tako je ugotovil, da se lahko otroki skozi odnos naučijo zavedanja kontrole. Psi so se mu zdeli še posebej dobri pomočniki pri negovorečih otrokih, duševno zavrtih, avtističnih in kulturno deprivilegiranih otrocih. Eno od prvih vrednotenj Levinsonovih zamisli je izvedla skupina iz ohijske državne univerze v psihiatrični bolnici v Ohiu. Na začetku so imeli pse v bolnici, da so lahko proučevali njihove vedenjske značilnosti. Eden od negativnih vidikov poskusa je bilo lajanje, ki je sprožilo pritožbe osebja; vendar pa so lajanje prav tako lahko slišali tudi pacienti, kar je imelo za posledico nekaj nepričakovanih in presenetljivih rezultatov. Nekateri pacienti, ki do tedaj niso hoteli komunicirati z osebjem, so začeli spraševati, ali se lahko igrajo s psi, ki jih slišijo, ali pa so celo izrazili željo, da bi zanje skrbeli. Začetne izkušnje interakcije med pacienti in psi so vodile do uvodne raziskave, ki je vrednotila učinkovitost zdravljenja s pomočjo živali. Namen teh poizvedovanj je bilo izbrati paciente, ki se niso mogli povezati z ljudmi, in jim ponuditi priložnost oblikovanja vezi z živaljo. Upali so, da se bo sposobnost vzpostaviti vez z živaljo razširila še na njihove odnose z ljudmi in da bo možno razviti postopke, kako prilagoditi pse z različnimi vedenjskimi značilnostmi posebnim potrebam pacientov.

Pacienti, izbrani za ta poizkus, se niso ugodno odzivali na tradicionalne oblike zdravljenja. Od 30 pacientov, ki so se udeležili začetnih srečanj psihoterapije s pomočjo živali, dva svoje živali nista sprejela, pri ostalih 28 pa se je stanje nekoliko izboljšalo. Pri pacientih, ki so bili prej zaprti vase, egocentrični in nekomunikativni, sta se postopoma razvila večja neodvisnost in samospoštovanje, ko so prevzeli več odgovornosti za nego psa. Eden začetnih pomislekov pri tem delu je bil, da se bodo pacienti tako navezali na svojo žival, da bodo opustili interakcijo z drugimi ljudmi. Nasprotno pa so pacienti po začetni interakciji izključno s psom ta postal socialno bolj odprti tudi do ostalih na oddelku. Čeprav pri tem poskusu ni bilo kontrole in so skupaj z živalsko terapijo uporabljali tudi tradicionalne oblike zdravljenja, raziskava vendarle kaže na potencialni ugodni učinek prisotnosti živali, saj se izbrani pacienti pred tem niso odzivali na tradicionalno zdravljenje. Približno ob istem času, ko so v ZDA raziskovali ugodne terapevtske učinke psov, pa so v Veliki Britaniji izvedli eno izmed prvih kontroliranih raziskav na tem področju, ki je pokazala ugoden učinek papig skobčevk na ljudi. Raziskava je bila majhna pri njej so ocenili socialno in psihološko stanje osebkov, preden so dobili papigo, in po tem. Raziskava je imela tudi kontrolo za pozitivne učinke, ki bi jih lahko povzročile socialne interakcije med osebki in raziskovalcem.

Kot kontrolni objekt so uporabili rastlino.

Po petih mesecih so ugotovili, da je imela prisotnost papige ugoden učinek na socialno in psihološko stanje oseb, kar je bilo opaženo kot izboljšano vedenje do drugih ljudi in izboljšana ocena svojega lastnega psihološkega zdravja. Ta učinka sta bila statistično značilno večja pri osebkih s papigo kot pri tistih, ki so dobili rastlino, ali pri kontrolni skupini, ki ni dobila ničesar. Osebki so poročali, da je papiga postala žariščna točka za pogovor med njimi samimi in drugimi ljudmi. V enem primeru je navzočnost ptiča celo povečala pogostnost obiskov otrok in tako tudi socialnih stikov.

Proti koncu 70. let je raziskava povezave med lastništvom hišne živali in zdravjem pokazala, da je bilo eno leto po odpustu ljudi s težavami srca in ožilja iz bolnice živih več tistih, ki so imeli hišno žival, kot pa tistih, ki je niso imeli. Pri pasjih lastnikih bi k izboljšanju preživetja lahko prispevalo redno gibanje, ko so vodili svojega psa na sprehod. Toda, ko so pasje lastnike odstranili iz zbirke podatkov, so ugotovili, da je bila verjetnost enoletnega preživetja tudi pri ljudeh, ki so imeli drugo hišno žival, ne pa psa, večja, kot pri tistih brez hišne živali. Ta raziskava je pokazala potencialni ugodni učinek hišnih živali na zdravje, ni pa se ukvarjala z mehanizmom učinka. Zbirko podatkov so še naprej proučevali, da bi odkrili, ali ni bila jakost srčnega napada, ki je tesno povezana z verjetnostjo preživetja, le posledica zdravja pred napadom,

90

kar bi bilo spet lahko povezano z lastništvom hišne živali. Indeks jakosti srčnega napada ni pokazal nobene povezave med manj hudim napadom in lastništvom hišne živali. Vse je kazalo na to, da hišna žival pospeši okrevanje svojega lastnika, in sicer na način, ki ni odvisen od jakosti prvotnega srčnega napada.

Drugo vprašanje, ki se je pojavilo ob teh podatkih, je, ali napravijo hišne živali ljudi bolj zdrave ali pa imajo le zdravi ljudje lahko hišne živali. S tem so se nekoliko ukvarjale raziskave v poznih 80. letih. Vpliv hišne živali na človeško zdravje so proučevali tako, da so 10 mesecev spremljali spreminjali vedenja in zdravstvenega stanja pri 71 odraslih po nabavi nove mačke ali psa. Te osebke so skozi isto obdobje primerjali s skupino ljudi brez hišnih živali. Lastniki živali so prvih šest mesecev kazali značilno izboljšanje psihološkega počutja, pri pasjih lastnikih pa se je ta ugodni učinek ohranil skozi celotno obdobje raziskave. Pri slednjih se je tudi izboljšal občutek samospoštovanja, manj so se bali postati žrtev zločina in več so se gibali, ko so hodili s psom na sprehod. Tako pasji kot mačji lastniki so poročali o zmanjšanju zdravstvenih težav v prvem mesecu po nabavi živali. Ta učinek se je pri pasjih lastnikih ohranil do konca preizkusa. Raziskava kaže, da je učinek hišnih živali na človeško zdravje pozitiven, kar se v nekaterih primerih zelo dolgo ohrani.

Področje živalskih sposobnosti interakcije s človekom, še posebej pa sposobnosti višje razvitih sesalcev, so začeli raziskovati različni znanstveniki na različnih področjih, kot so biologija, medicina, psihologija. Sam in Elizabeth Corson iz oddelka za psihiatrijo na državni univerzi Ohio sta med raziskovanjem psiho – fizioloških karakteristik psa prišla do zavedanja o velikanskih potencialih terapevtske uporabe psov.

Pacienti iz psihiatrične bolnišnice so zahtevali, da bi jih obiskal »pes čuvaj« in spraševali, če se lahko z njim igrajo. Tako so se v bolnišnici celo odločili, da bodo hišni ljubljenčki, v tem primeru pes » Skeezer«, bili uporabljeni pri tistih pacientih, ki se sploh ne odzivajo na nobeno drugo obliko zdravljenja. Primer, kako lahko pes spremeni klimo med ljudmi, so ugotovitve raziskovalca Davida Lee-ja (psihiater in socialni delavec v državni bolnišnici za duševno bolne kriminalce ZDA). Leta 1975 je namreč poskusno uvedel terapevtski program s pomočjo hišnih ljubljenčkov tako, da si je vsak posamezni pacient moral zaslužiti privilegij imeti hišnega ljubljenčka tako, da je pomagal pri skrbi za maskoto bolnišnice in za akvarij z ribami. Pacienti so med seboj začeli sodelovati in živali so služile, kot pomembna tema za pogovor.

Do več ali manj podobnih zaključkov so prišli različni raziskovalci na različnih področjih od dela z otroki, do ustanov za ostarele, ustanov za invalide, delo v bolnicah, delo po zaporih in delo v ustanovah za otroke s posebnimi potrebami.

91

APŽ IN TPŽ Z DRUGIMI ŽIVALMI; PRIKAZ DELA Z ŽIVALMI IN NJIHOVE POSEBNOSTI Odnos med človekom in živaljo se razvija že od prazgodovine dalje. Živali so močno vplivale na razvoj človeka in človeške družbe. Živali v preteklosti so bile človekov prijatelj in sovražniki, nudile so mu hrano, pomoč pri lovu in družabnike. Skozi čas se je ta odnos spreminjal in se spreminja še sedaj, ko odkrivamo terapevtske možnosti različnih živali.

Za terapije in aktivnosti s pomočjo živali so vse pogosteje terapevtskim psom pridružujejo tudi druge živali. Med Ambasadorji nasmeha so poleg psov še miniaturni ameriški konji, muce, kunci, morski prašički, kokoška, činčila, ameriški beloprsi jež, bradata agama in v kratkem se nam bo pridružila še miniaturna ameriška pujsa.

Izobraževanje za druge živali poteka individualno in prilagojeno posameznemu tečajniku. Po veterinarskem pregledu in potrdilu, da je žival zdrava lahko začnemo z delom.

Sama imam poleg treh terapevtskih psov še: muca, kunčico, ježa, bradato agamo, činčilo in miniaturnega ameriškega pujsa.

MAČEK, kot terapevtska žival Domača mačka je nastala z udomačitvijo. Pri delu z mačkami v terapevtske namene se je potrebno zavedati mačjih značilnosti in ralik glede na pasmo.

Pri delu z mačkami se moramo zavedati, da njihova telesna govorica ni enaka pasji. Mačke nas na svoje počutje opozarjajo z : 

govorico telesa,



položajem repa,



položaj ušes,



spuščanje glasov,



mimiko obraza.

Govorica telesa 

Boječa mačka se bo sploščila s tlemi, da bi bila videti čim manjša in s tem sporočala, da ni nikakršna grožnja.

 Mačka se na hrbet ne prevali iz strahu ali

92

podredljivosti, ampak, ko se pripravlja na obrambo ali kadar si prizadeva, da bi pokončala svoj plen.

Položaj repa 

Visoko privzdignjen in na koncu privit rep priča, da je mačka zadovoljna in radovedna, hkrati pa je prijazna in zainteresirana za okolico.



Miren, a trzajoč rep je jasen znak nelagodja in strahu pri mačkah. Kadar je mačka povsem mirna, njen rep pa neomajno trza, gre verjetno za občutek razdražljivosti.



Živahno vihranje z repom sporoča jezo. Če se mačji rep premika sunkovito, je mačka besna.



Naježen rep pomeni, da je mačka pripravljena na napad. Rep razbohotijo takrat, ko si želijo biti večje in bolj nevarne.



Spuščen in okoli tačk ovit rep pomeni, da se mačka počuti poraženo. Lahko pa nam sporoča, da se ne počuti dobro.

 Položaj ušes  Zadovoljna in sproščena mačka, bo držala uhlje pokonci in odprte naprej.  Mirna, a pozorna mačka bo prav tako vzdigovala uhlje, vendar jih bo rahlo zasukala v smeri proti dogajanju, ki jo zanima.  Prestrašena mačka bo uhlje potlačila, čeprav se bodo včasih obrnili vstran, tako da bodo dajali vtis letalskih krilc.  Agresivna mačka bo uhlje postavila bolj narazen in juh obrnila navzven. Oblika uhljev pa bo spominjala na narobe obrnjeno črko v.

93

Spuščanje glasov Predenje:  zvok za sporazumevanje, mačke predejo samo vpričo živih bitij,  frekvenca - 25 ciklov na sekundo -, ki ni odvisna od spola,starosti ali pasme.  Intenzivnost in glasnost zvoka se spreminja. Izvajanje glasov še ni raziskano.  Običajno je predenje znak dobrega počutja, lahko predejo tudi, kadar trpijo od hudih bolečin ali silnega strahu. Mačji psihologi domnevajo, da jih tolaži že sam zvok. 

Predenje se začne že prve dneve življenja in mlade mačke predejo že med dojenjem. Mačka naj bi s tem zvokom svoje mladiče pomirjala in jim ob prihodu domov sporoča, da je vse ok.

 Mačke predejo, ko bi se rade igrale z drugimi živimi bitji.

Mijavkanje je glas, kjer so usta najprej odprta, proti koncu pa jih zapre.  Obstaja vrsta variacij glede višine, intenzivnosti in trajanja mijavka.  Nemo mijavkanje, mačka oblikuje usta kot pri mijavkanju, vendar pa ga človeško uho ne sliši, ker je za ljudi previsok in zato neslišen.  Gre za prošnjo kadar bi rada kaj dobila ( voda, hrana, pozornost, sprememba prostora...)  Namenjeno skoraj izključno ljudem.

Renčanje, režanje, pihanje  Gre za agresiven znak, obarvan s strahom.

Mimika obraza  Bolščeč, strm, prediren pogled široko odprtih oči grožnjo.  Mežikanje je pri enih in pri drugih pomirljiv znak, ki je preklic grožnje strmega pogleda.  Napol priprte oči izkazujejo sproščenost.

Ena od značilnosti mačk je, da redko padejo na hrbet. To pa zato, ker se lahko v zraku obrnejo s hrbta na trebuh v manj kot v dveh sekundah. K temu ogromno pripomore zelo razvito čutilo za ravnotežje.

94

PRIMER APŽ IN TPŽ Z MAČKOM

VRTEC

CIRIUS KAMNIK

KUNEC, kot terapevtska žival V pogovornem jeziku kuce pogosto menjamo za zajce vendar med njimi obstaja mnogo razlik.

Kunec (domači zajec) se razlikuje od zajca (divji zajec) v naslednjih bistvenih značilnostih: KUNEC

ZAJEC

Trajanje brejosti

30 - 32 dni

40 - 42 dni

Število mladičev

4 - 12

1-4

Mladiči ob rojstvu

goli , slepi

že gledajo,poraščeni z dlako

Teža

1,1 - 7 kg

5 - 6 kg

Obnašanje

družaben

nedružaben

Število kromosomov

44

48

Križanje med zajci in kunci,zaradi različnega števila kromosomov ni mogoče. Kunec živi do 7 -12 let in spolno dozorijo že pri 4 mesecih.

95

APŽ IN TPŽ S KUNCEM Pri delu s kuncem moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

Opozorilni znaki so: 

povišan srčni utrip



izmikanje dotiku



topotanje z nogami



prevelika potreba po pitju



zavračanje hrane



uriniranje izven določenega mesta



oglašanje in pihanje.

Zavedati se moramo, da prevelik stres pri kuncu lahko povzroči tudi nenadno smrt.

96

Zanimivosti o kuncih: ▪

Kunci niso glodavci ampak skupaj z zajci in žvižgači pripadajo redu lagomorfov, ki se od glodavcev precej razlikuje. So popolnoma rastlinojede živali, kar za nekatere glodavce ne velja, imajo Za razliko od glodavce majo slednjih tudi dva para zgornjih sekalcev – za prednjimi zobmi še en krajši par zob.

▪

Kunci imajo 28 zob, ki nikoli ne prenehajo rasti in zato potrebujejo prehrano, s katero si obrabijo zobe. Kunc mora vedno imeti na razpolago seno, zobke pa jim lahko pomagamo brusiti tudi s igračami.

▪

Dva kilograma težek kunec na dan spije toliko vode, kot 10 kilogramov težek pes.

▪

Kunci morajo za zdravo prebavo jesti svoje iztrebke, ker je zaradi visoke vsebnosti celuloze hrana kuncev težko prebavljiva, jo najprej izločijo kot cekotrof, ki ga ponovno zaužijejo in je bogat s maščobnimi kislinami in mineralnimi snovmi.

▪

Kunci ne morejo bruhati in zato je pomembno, da jejo z vlakninami bogato hrano, ker ta preprečuje nastajanje kepic dlak v prebavilih.Kunce lahko naučimo uporabljati stranišče vendar takšno vedenje ni instinktivno, zato jih moramo tega naučiti.

▪

Vidno polje obsega skoraj 360°, ampak zaradi bočne postavitve njihovih oči, pa imajo približno 10° široko slepo točko, ki je pred njihovim smrčkom.

ČINČILA, kot terapevtska žival Činčile v ujetništvu živijo približno 15 let, nekatere celo 20 ali več. Odrasla činčila zraste 25-35 cm, rep pa še dodatnih 10-14 cm.

Idealna temperatura zanje se giblje od 15 do 21°C. Temperature nad 28°C so zanje pogosto usodne.

APŽ IN TPŽ S ČINČILO Pri delu s činčilo moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

97

Opozorilni znaki so: 

povišan srčni utrip



izmikanje dotiku



prevelika potreba po pitju



zavračanje hrane



uriniranje izven določenega mesta



grizenje.

AFRIŠKI BELOPRSI JEŽ, kot terapevtska žival

Afriški beloprsi ježi se zbudijo, zvečer in celo noč raziskujejo, vohljajo, tečejo in se igrajo.

Primerni so izključno za stanovanje, potrebujejo temperaturo nad 20 stopinj.

Ti ježki nimajo zimskega spanja.

Njihov glavni čut je vonj, s katerim se tudi spoznajo človeka. Spoprijateljijo se tudi z drugimi živalmi, So samotarji, tako da ne potrebujejo družbe drugih ježev.

Rastejo hitro in so pri 6 tednih samostojni. Spolno dozoreli so pri 5-6 mesecih.

APŽ IN TPŽ Z JEŽEM

Pri delu s moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

Opozorilni znaki so: 

povišan srčni utrip



izmikanje dotiku



prevelika potreba po pitju



zavračanje hrane

98



uriniranje izven določenega mesta



pihanje



zvijanje v klobčič



grizenje.

BRADATA AGAMA, kot terapevtska žival

Domovina: centralna Avstralija Habitat: puščave, polpuščave, savane, zadržujejo se na suhih drevesih ali grmih Velikost: približno 55 cm

Življenjska doba: 10 – 15 let Hrana: žuželke, mišji goliči, solata, regratovo listje in cvetovi, korenje, cvetovi bučk, kuhan riž, dodatek vitaminov in mineralov Razlika med spoloma: samci imajo

na spodnji strani med zadnjimi nogami dobro vidne femoralne pore in spolno izboklino pri anusu.

Značilnost: Živali se med seboj sporazumevajo z različnimi kretnjami telesa. Barvo spreminjajo glede na razpoloženje ter fizične in psihične pogoje v okolju.

Pogoji :T = 24 - 26 ºC v hladnejšem delu terarija, T = približno 35 ºC v toplejšem delu terarija,

99

APŽ IN TPŽ Z BRADATO AGAMO Pri delu s moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

Opozorilni znaki so:  povišan srčni utrip  izmikanje dotiku  prevelika potreba po pitju  zavračanje hrane  spreminjanje barve  napihovanje  ugriz.

MINI AMERIŠKI PUJS, kot terapevtska žival (še v šolanju)

Mini/mikro/žepni in teacup pujsi so bili vzrejeni za medicinske raziskave, ker so laboratoriji na njih veliko lažje opravljali testiranja kot pa na faremskih prašičih. Poimenovanja mikro/mini itd, označuje samo poimenovanje velikosti in ne predstavljajo pasme prašičev. Do sedaj še ni veliko priznanih mini pasem prašičev.

V Sloveniji prašičev:

imamo ta trenutek tri pasme miniaturmih



vietnamski prašiči



gotinger in mini gotinger



mini ameriši pujs.

Mini ameriši pujsi, so zelo prikupni in ljudi očara ravno njihova ljubkost. So tudi nekoliko manjši od drugih prašičev, toda zmotno je prepričanje, da te prašiči ostanejo majhni. Čeprav jim pravijo tudi miniaturni prašiči, je izraz relativen. Ko odrastejo, dosežejo težo 20 kilogramov ali več. Živijo od 12 do 18 let, nekateri dosežejo starost preko 20 let.

Prašička je potrebno vzgajati , sicer postane razvajen. Posledice razvajenosti so teritorialnost in agresivnost. Vzgaja se gas priboljški, za nesprejemljiva vedenje pa ga je potrebno navaditi na ukaz »ne«.

Zelo dobro se odzivajo na pozitivno spodbudo, ne prenašajo fizične kazeni.

100

Prašič je družabna žival in potrebuje veliko stimulacije. Zanj si je potrebno vzeti veliko časa. Prašiček bo pojedel skoraj vse, toda vseeno je treba poskrbeti, da bo njegova prehran pestra. Hrani se ga lahko z žitaricami, kot so pšenica, ječmen in oves, z veseljem bo pojedel tudi jabolka, ohrovt, blitvo in repo.

Spodaj so navedeni plusi in minusi pujsa kot domača žival.

Plusi:  Pujsi so zelo inteligentni in pri vzgoji je prav tako zelo učinkovita uporaba priboljškov.

Hitro si zapomnijo svoje ime.  Lahko ga vzgojite tako, da bo opravljal potrebo zunaj ali v zanj namenjenemu stranišču.

Na sprehod ga peljete s povodcem in oprsnico 

Ljudje niso alergični na pujsa, tako da so dobra alternativa tistim, ki so alergični na pasjo ali mačjo dlako.

 So čisti in ne smrdijo.  Če so dobro vzgojeni, so zelo nežne in občutljive živali.

Minusi:  Pujsi so zelo zahtevni. Bolj kot psi. Brez pravilne vzgoje postanejo zelo razvajeni.  Pujs zraste.  Lahko postanejo teritorialni. Pri 18 mesecih bo pujs poskušal postati glava družine in z nepravilno vzgojo lahko postane agresiven.  Njihova radovednost ima poleg pozitivnih tudi negativne posledice. Ena izmed

njih

je

uničevanje. Če imate doma lepo urejen vrt, ne bo od vrta ostalo kaj veliko lepega. Uničevalno se lahko vedejo tudi v stanovanju.  Pri iskanju hrane so nepopustljivi. Da bi prišli do nje se lahko naučijo celo odpreti hladilnik in predale. Lahko postanejo celo agresivni do ljudi s hrano.

APŽ IN TPŽ Z MINI AMERIŠKIM PUJSOM Pri delu s moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

101

Opozorilni znaki so: 

povišan srčni utrip



izmikanje dotiku



prevelika potreba po pitju



zavračanje hrane



kruljenje



uničevanje



ugriz.

MORSKI PRAŠIČEK, kot terapevtska žival Morski prašiček imenovan tudi budra (znanstveno ime Cavia porcellus), je majhna žival, ki sodi v razred sesalcev. Morski prašiček je majhna žival, ki sodi v razred sesalcev. Do nedavnega je zanj veljalo, da sodi v rod glodalcev, kar pa se je po raziskavah njihove genske zasnove v zadnjih letih izkazalo za netočno. Po genskem zapisu ni morski prašiček nič bolj v sorodu z npr. mišjo, ki je glodavec, kot je s človekom, ki je primat. Po zadnjih raziskavah domnevajo, da verjetno ne sodi v nobenega izmed obstoječih rodov, ampak vse kaže da tvori svoj lasten rod.

Odrasel morski prašiček meri običajno okoli 20 cm v dolžino, tehta od 600 do 1800 gramov, odvisno od spola in pasme. Glede na telo ima dokaj veliko glavo s sploščenim nosom in na njej majhna, slabo odlakana ušesa. V čeljusti ima spredaj dva para sekalcev, v zadnjem delu pa na vsaki strani po štiri pare kočnikov. Na sprednjih tačkah ima po štiri prste in na zadnjih po tri, končajo se z ostrimi krempeljci.Morski prašički običajno živijo 5 do 6 let, nekateri pa lahko v ugodnih razmerah doživijo tudi do 12 let.

Ena izmed bolj znanih posebnosti morskega prašička je, da tako kot človek, tudi prašiček ne more tvoriti svojega lastnega vitamina C, kar pomeni, da mora uživati hrano bogato z vitaminom C, sicer, tako kot človek, zboli za skorbutom.

APŽ IN TPŽ Z MORSKIM PRAŠIČKOM Pri delu s moramo zelo dobro opazovati žival, da začutimo kdaj se ne počuti lagodno in bo potrebno z delom prekiniti.

Opozorilni znaki so:  povišan srčni utrip  izmikanje dotiku  prevelika potreba po pitju  zavračanje hrane  uriniranje izven določenega mesta

102

AMBASADOR-ČLOVEK IN AMBASADOR-PES SI ZAUPATA Tone Hočevar

Naši partnerji pri delu, ki ga obsega ambasadorstvo nasmeha, so pretežno psi. Razen dveh kolegic, ki poleg psov mojstrsko obvladata tudi miniaturne pujske in miniaturne konje, kokoške, pa kuščarje, kunce, muce in še kaj, se vsi drugi ukvarjamo samo s psi. Majhnimi in velikimi, lažjimi in težjimi, kosmatimi in kratkodlakimi. Hitrimi in počasnimi, takimi, ki se nemudoma odzovejo na vsak gib in takimi, ki smo jih krstili za nepremičnine. Naši psi so doma v zavetiščih ali pa v najboljših psarnah pasemskih psov. Za nas so enako vredni tisti z imenitni papirji in tisti, ki smo jih rešili zavrženosti na ulici ali kletke v azilu.

Kužke, ki delajo z nami in nas naredijo za Ambasadorje nasmeha (brez njih smo namreč lahko samo člani društva, pomočniki delovnim parom), vzgajamo, šolamo, se z njimi ukvarjamo ves dan in tudi čez noč, če je potrebno. Del našega življenja so, del naših družin. Vzgajamo jih vsak po svoje, skladno s svojimi pogledi na vzgojo, tudi šolamo jih različno, pomembno pa je, da na naše tečaje pridejo primerno vzgojeni in primerno šolani psi. Ne zahtevamo uradnih izpitov s pečatom kinološke zveze, pričakujemo pa vzgojenost in šolanost na ravni uradnih izpitov za pse spremljevalce. Vsekakor brez vojaške drže vodnika, ki je še zmeraj doma v uradni kinologiji. Med šolami v kinoloških društvih in v zasebnih ustanovah je toliko različnih pogledov in pristopov, da jih je težko našteti. V vsakem obdobju prevladuje trenutno najuspešnejši pristop, ki se čez čas res izkaže za najbolj uspešnega, vendar samo do tedaj, ko si nekdo drug izmisli nekaj novega, največkrat nasprotnega prejšnjemu.

Toliko različnih šol vzgoje, šolanja, urjenja, nekoč je obstajala tudi dresura, sem doživel, pa toliko različnih pogledov na odnos med človekom in psom so me učili, da seveda prav nič ne verjamem, da so sedanje modne doktrine vsemogočne, zveličavne in večne. Tisti, ki danes prisegajo na to ali ono edino pravilno in zveličavno šolo, pri tem pa po novem tudi prav primerno služijo, bodo čez leto in dan mirno razložili, da je bilo vse, kar se je dogajalo doslej, zgrešeno in napačno. Tudi vse tisto, kar so sami oznanjali in učili bo pometeno pod preprogo in v zgodovino. Odkrili bodo nove metode in mi jim bomo spet sledili. Za zakon ponudbe in povpraševanja gre. Nič hudega, nič novega na tem svetu, le zavedati se moramo, da znajo eni svoje znanje prodajati bolje od drugih.

Po šestih desetletjih aktivnega ukvarjanja s kužki si upam trditi tudi kaj tako bogokletnega. Ljudje, ki me dandanes prepričujejo o skrajno nežnih prijemih, o zgolj pozitivnih pristopih, celo nujno potrebno odločnost bi najraje črtali iz vzgoje in šolanja, so me nekoč prepričevali, kako je edino pravilno psa »navaditi« to ali ono, ali pa »odvaditi« tega in onega. Pri tem so prepričano in zveličavno uporabljali električno energijo, psi so smeli imeti samo ovratnice na zateg, za učenje prinašanja so uporabljali bodeče ovratnice. Še pred nekaj leti je bilo za opravljanje izpita za psa spremljevalca zapovedano uporabiti samo ovratnico na zateg, marsikaj od tega se še dandanes dogaja marsikje. Še posebej, ko gre za višje stopnje šolanja.

103

Prav nič daleč niso časi, ko smo pri nas pse vseh pasem šolali po kopitu nemških ovčarjev. Iz vsakega kodra smo hoteli narediti komisarja Rexa ali njegove predhodnike - Rintintina, Princa, Kalo, Volka samotarja. Vsi mi, tudi tisti, ki zdaj pridigamo pozitivne, mehke metode šolanja, smo začeli z nemškimi ovčarji, najprej po strogi nemški metodi tako imenovanega dresiranja. Prepričani smo bili, da je pravi pes samo nemški ovčar in pravi način šolanja nemški, vojaški, policijski.

Majhno pojasnilo: kar zdaj videvate po razstavah kot nemške ovčarje, podobne podrtim kozolcem, ima prav malo skupnega z delovnim psom, ki ga je pred dobrim stoletjem v Nemčiji s križanji in selekcijo ustvaril stotnik Stephanitz. Do sredine šestdesetih let je bil nemški ovčar še vedno stotnikovo delo, potem pa pravzaprav nič več. Komerciala je opravila svoje pri nemških ovčarjih, pozneje tudi pri drugih pasmah, tudi pri »mojih« berncih. Vedno več je pasem, ki so žrtve razstavnih sodnikov oziroma komercialne kinologije. Predvsem trgovcev z novci, ki pse vzrejajo kakor na farmah. Zdaj za delo uporabljajo čisto novo različico nemškega ovčarja, šele raziskava s pomočjo DNK bi lahko povedala, kaj vse so dodali, pomešali, s selekcijo izčistili. Za nekatere druge pasme veljajo podobne ugotovitve. V tem primeru vkrižanja in stroga selekcija zunaj komercialnih okvirov razstavne kinologije niso nič grešnega. V resnici rešujejo pasme pred propadom, razkrojem. Razstavna kinologija je zavdala marsikateri pasmi.

V svoji razmeroma dolgi »pasji šoli« (šolanje psov je namreč vedno namenjeno ljudem, šele potem tudi psom), sem najprej rastel ob velikem črnem špicu Mišku, prav takem, kakor je moja Pupi, ki me zdaj kot pripravnica spremlja pri Ambasadorjih. Potem sem dobil prvega čisto svojega nemškega ovčarja, rekli smo mu Runo, pa potem mešanko, kupljeno kot španjela, pa še enega nemškega ovčarja, tudi njemu smo rekli Runo. Oba »nemca« sem šolal po nemško, drugačne šole nismo poznali. Pri tretjem nemškem ovčarju, Arsu, ki je kariero začel kot pes mojega strica, potem pa se je sam preusmeril in preselil k meni, je legenda slovenske kinologije Janez Klemenčič prvič preizkusil metodo učenja brez ovratnice na zateg, pravzaprav kar brez povratnice. Uspelo mu je, rezultate pa sem užival jaz. Tako vodljivega nemškega ovčarja nisem videl ne prej ne pozneje.

Potem smo imeli pri naši hiši, malo v domovini, malo po svetu, kjer smo vsega skupaj prebili skoraj tri desetletja, celo vojsko kužkov. Tudi celo paleto predstavnikov različnih pasem, ki so se z letali ali avtomobili vozili iz dežele v deželo, s celine na celino. Sibirskega haskija smo v Mehiki rešili, ko so ga hoteli prejšnji lastniki dati Indijancem za kosilo, z menoj je potem lezel na Popocatepetl. Imeli smo par tibetanskih španjelov, pa bassetko, ki je visoko starost doživela v Sloveniji. Pa pritlikavega šnavcerja Chiquisa, ki sem ga tudi pripeljal iz Mehike v Slovenijo, ga potem peljal na Kubo in spet nazaj v Slovenijo.

Potomce ima na vseh celinah, njegove vnukinje videvamo na razstavah v Havani. Vzrejal in šolal sem dobermane, začenši z Negro in Arcasom, ki sem ju pripeljal s Kube. Posebno mesto v naši pasji zgodovini imajo švedski ovčarski špici, nepozabna Foxie in Viking. Slednji je bil z nami 16 let, vmes je bil, čeprav nimam posebnega talenta za razstavljanje, tudi svetovni prvak v lepoti. Vzgajal in šolal sem tudi mešančke, brez katerih pri naši hiši nikakor ni šlo. Tudi zdaj ne gre, do zavetišča nikoli ni predaleč.

Kakšen pasji revež mimogrede pristane pri nas, če ga nihče drug ne mara… Mešanka Ajša iz koprskega zavetišča je bila z nami 18 let.

V našem rimskem obdobju so prišli k hiši bernski planšarji, ki me spremljajo zadnji dve desetletji. Najprej Dana, ki je dočakala častitljivih 14 let. Berry, ki je bila z menoj ambasadorka nasmeha, nas je

104

nepričakovano zapustila pred dobrim letom. Hera je stara eno leto, prihodnje leto bo zrela za ambasadorsko šolanje.

K nam pa so pred enim letom simbolno spet prišli špici Miško, Viking in Foxie. Tokrat v podobi lapinkoire, finske laponske psičke Pupi. Še tri mešanke imamo, 14-letno Čopo, 12-letno Kepo, ki bi bila zdajle še ambasadorka, pa smo pred letom odkrili, da je oglušela. Spremlja ju 10-letna Zlatka, ki spi pri mojih nogah.

Zakaj naštevam svoje pse in različne pasme? Ker bi rad povedal, da so psi, ko jih spoznaš v več pasmah ali nepasmah in več velikostih, med seboj lahko neznansko različni, tudi kadar pripadajo isti pasmi. Nobena metoda vzgoje in šolanja ni zveličavna, nobenih posebnih prijemov ni mogoče ponavljati pri drugih in drugačnih pasmah, vsakokrat velja iskati posebnosti. Nobena formula ni zveličavna in večna. Obstajajo lahko približne ocene o temeljnih značilnostih psov. O tem, denimo, da katera od pasem za to ali ono delo ni primerna. Tudi tedaj pa se mimogrede lahko zmotiš. Pri Ambasadorjih smo živ dokaz za to, da bosanci, tornjaki, niso samo ubijalci volkov in preganjalci medvedov, ampak odlično služijo kot ambasadorji, terapevtski psi. Marsikaterega učenega kinologa o tem težko prepričaš, ker pasme ne pozna, kakor je nekoč tudi mi nismo.

Učil sem se pri Janezu Klemenčiču, začetniku vrhunskega šolanja pri nas v petdesetih in šestdesetih letih.

Potem pri Miroslavu Zidarju in Janezu Hojanu, simboloma znanja o psih v šestdesetih in sedemdesetih letih, tudi še zdaj pravzaprav, čeravno se je Janez Hojan že poslovil. Pa pri dr. Helmutu Reiserju, simbolu trde šole svetovne kinologije osemdesetih in tudi še devetdesetih let, za nekatere opevanem, za druge »prekletem dohtarju« pasjih znanosti. Tudi pri Milošu Kovaču, ki je k znanju o šolanju pri nas veliko prispeval, sem se veliko naučil.

Veliko sem se najbrž navzel od mehiških kinoloških kolegov. Mehiški indigenas - kot je denimo tudi zdaj opevani Cesar Millan - imajo neverjeten občutek za živali. Na Kubi sem se učil od kinologa, veterinarja in profesorja genetike dr. Augustina Egurrole, ki je – zanimivo in nenavadno za naše poglede – prispeval, da je v Slovenijo z menoj in Bojano prišel agility, ko ga je Evropa šele spoznavala. Na Kubi smo imeli v dobermanskem klubu obvezne vaje iz agilitija po vsakem treningu klasične kinologije, navadno po vajah obrambe. Prvi demonstrator na prvem tečaju agilityja je bil naš pritlikavi šnavcer Chiquis. O šolanju psov za invalide sem se nekaj malega naučil od Američanov in Francozov, o čisto drugačnem šolanju za terapevtske pare pa od naših ambasadork, še vedno mladih veterank takega šolanja pri nas, Katarine, Špele, Urše, Neže, Cvetke, Irme… Tudi od »fotra«, veterana Miša, seveda, od omenjenih deklet po izkušnjah mlajšega ambasadorja. Še pri marsikom sem se poskušal kaj naučiti. Posebej cenim Karmen Zaharijaš, njene poglede in njeno široko znanje, tudi Sabino Stariha, s katero se zdaj veliko bolj strinjam kot v njenih začetkih pasje psihiatrije. Morda še največ lahko sproti pobiram od sedanji mladih, najmlajših kinologov, ki so lahko brez zadržkov zavrgli vse stare šole, kakor bodo njihovi nasledniki nekoč kot okostenele in zastarele zavrgli njihove metode in njihova odkritja.

Od vseh učiteljev in iz svojih izkušenj doma in po svetu lahko izluščim nekaj temeljnih ugotovitev, hkrati pa skoraj zveličavno resnico: brez zaupanja med psom in njegovim človekom ni učinkovita nobena šola,

105

pa naj bo trda nemška klasika ali pa novodobne šole, ki so veliko bolj prijazne in nam primerne. Noben prijem ni uspešen, če ti kuža ne pogleda v oči in ti pove, da ti zaupa, zdaj pa mu le povej, kaj bi še rad od njega. Rad bi ti namreč ustregel, ker ti zaupa, ker se ob tebi počuti dobro in varno, ker čuti, da mu ne bo tako lepo, če ti ne bo ustregel.

Pri našem ambasadorskem, terapevtskem delu je zaupanje med psom in njegovim človekom prelomnega pomena. Če ti kuža ne zaupa, se ob stresnih trenutkih, takih pa je ob naših obiskih v šolah, domovih, vrtcih in drugod obilo, lahko kar naenkrat pojavijo nepremostljive zapreke. Pes in njegov človek lahko kar naenkrat nista več par, ravnotežje se podre, iskanje novega ravnotežja je zahtevno in trdo delo, včasih tudi ni uspešno.

ZAUPANJE SI JE TREBA IZBORITI IN ZASLUŽITI Vsako sožitje v naravi, tudi tisto med ljudmi, temelji na zaupanju. Tudi sožitje med človekom in psom seveda. Na tem temelju lahko gradimo vse drugo. Zaupanje in sožitje začnemo graditi, ko mladiček pride v hišo, nikakor ne šele takrat, ko se začne sklepno dejanje učenja, denimo takle tečaj in seminar, ki ste mu priča zdajle.

Pasji mladič mora zaupati svojemu gospodarju (skrbniku, vodniku, kakor koli že bomo rekli človeku, ki ima psa in se z njim dejavno ukvarja), zaupati mora tudi drugim svojim ljudem, družini svojega gospodarja, pa tudi okolju, v katerem živi. Vzgoja bo spodletela, če nam pes ne bo zaupal, saj ne bo pozorno sodeloval z nami, iskal bo izhode drugod. To kažejo izkušnje na prav vseh ravneh kinologije. Pri klasiki, še posebej pri vajah obrambe, ki jih še tako oster pes ne bo opravil vrhunsko, če ne bo zaupal človeku, ki stoji za njim in v fazi šolanja drži njegov povodec. Vaje poslušnosti lahko še tako dobro natreniramo za izpit, za realno življenje pa to lahko tudi ne pomeni veliko. Če kuža ne zaupa vodniku, bo že med običajnim sprehodom po cesti, v gneči na pločniku, izgubljen, četudi je dobil sto točk na tekmovanju v poslušnosti. Brez zaupanja pes reševalec ne bo našel pogrešanega ali zakopanega pod snegom, še teže pa mu bo, če bo delal kot terapevtski kuža in za seboj ob stiku z uporabnikom ne bo čutil naše popolne podpore.

Brez zaupanja torej ne gre nikjer. Ne pri ta čas že kar malo odrinjeni in včasih po krivem obsojani klasiki, kjer še vedno radi posežejo po ostrejših načinih in sredstvih, še manj pri reševalskih psih, kjer s prisilo ne dosežeš veliko. Še najmanj pa pri nas, Ambasadorjih, kjer bi vsaka prehuda prisila storila, da bi pes dobesedno pregorel celo pri najbolj običajni nalogi.

Ko začnemo iskati pasje zaupanje pri osem, devet ali deset tedenskem mladiču, seveda nežnega kužka ne smemo do konca počlovečiti. Vzgojiti ga moramo v dovolj samostojno in samozavestno osebnost. Pasjo osebnost, ne človeško!

Povezavo človek–pes lahko v precejšnji meri primerjamo s povezavo med starši in majhnimi otroki. Pasji mladič je bitje, ki ga moramo kot majhnega otroka voditi skozi življenje. Potrebuje naše vodenje, pravšnjo mero zaščite in usmerjanja. Pozor! Naj ga imamo še tako radi, mu bo koristilo samo, če bo za nas in sam zase ostal pes!

106

Počlovečenost, h kateri nas tako hitro zanese, prehitro pripelje do pasje svojeglavosti. To bi nam namreč v procesu vzgoje in šolanja povzročalo preveč težav celo pri pasmah, ki so laže vzgojljive od drugih.

Psihoanalitik Erik H. Erikson je ugotovil, da se zaupanje otroka do ljudi, ki se z njim ukvarjajo, ustvari že v prvih mesecih življenja, ko dojenček razvije zavest, komu kaže zaupati in komu (ali čemu) pač ne.

Zgodnje zaupanje se razvije, če se oseba z njim pravilno ukvarja, da ji lahko zaupa, ker mu vzbuja občutek varnosti. Pomembno je, kaj je otrok slabega doživel v svojem najbolj zgodnjem obdobju, kaj je povezano z razočaranji in s pomanjkanjem ljubezni. Vse to vpliva na odnos do ljudi, ko odraste. Zaupanje ali nezaupanje v zgodnji mladosti odločilno vpliva na vedenjsko sliko, na njegovo pripravljenost za sodelovanje s svojimi ljudmi in na njegovo povezanost z okoljem.

Eriksonove ugotovitve o psihičnem razvoju otrok so etologi prenesli v svet pasjih mladičev. Pasji mladič mora razviti zaupanje do svojih ljudi in do okolja. Bolj ko bo mlad pes sproščen v okolju in bolj bo zaupal vodniku, boljši partner in spremljevalec bo, ko bo odrastel. To velja za vse, za ambasadorje pa še posebej. Če se odločimo za mladiča, bo morda delo prve tedne težje, saj bomo vse začeli od začetka. Imeli pa bomo mesec dni časa za najpomembnejšo vzgojo, za vtisnjenje dogodkov in vplivov iz okolja, kar bo kužku ostalo za vedno. Kuža naj nikakor ne bo mlajši od osmih tednov, ker ga dotlej največ nauči mati. Če se odločimo za kužka iz zavetišča, ki je seveda že precej starejši od mladičev iz legel, bo naše delo v začetku morda lažje, saj je kuža morda že navajen sobne čistoče, zna se znajti med ljudmi. Paziti pa moramo, da ni preveč plašen, ker bomo to stresno situacijo pač lahko popravljali precej dolgo.

Recepta, kaj je bolje, pravzaprav ni. Iz izkušenj si upam trditi, da je mogoče kužka, ki je prišel k hiši, ko je bil star leto dni, prav primerno socializirati in vzgojiti, le več izkušenj potrebuje vodnik in bolj vztrajen mora biti. Ustvarjanje zaupanja s psom, ki je prišel iz zavetišča, je v prenekaterem primeru izjemno lahko, saj je kuža neizmerno hvaležen, ko se začne nekdo ukvarjati z njim, ko lahko zaživi v hiši. S svojimi novimi ljudmi je lahko v družbi ves dan in vso noč.

Tudi pri nas doma smo imeli že celo vrsto kužkov iz zavetišča, z vsemi smo dokaj hitro postali dobri prijatelji, kar pomeni, da smo vzpostavili zaupanje. Ajša je prišla iz zavetišča stara tri leta, ostala je še petnajst. Čopa je tudi prišla stara tri leta, z nami je že dobrih enajst let. Zlatka je bila ob prihodu v našo hišo stara manj kot leto, z nami je dobrih devet let. Z vsako izmed njih si upam na sprejem k angleški kraljici, kakor se radi pohvalimo, kadar mislimo, da je naš kuža primerno vzgojen. Ne zgolj dresiran po starem ali vrhunsko šolan po novem, saj to ne zagotavlja dobre vzgoje.

MLADIČEK V NOVEM OKOLJU Delo z že odraslim psom, ki smo ga dobili v zavetišču, terja več izkušenj. Komaj kakšno staro pravilo velja, ko pride k vam kuža z morda slabimi izkušnjami. Več napotkov in pravil je za mladičke, ki se pojavijo v vaši hiši, ko so stari osem tednov in so bili še včeraj v leglu, na varnem, pri materi. Nenadoma se znajdejo v čisto tujem svetu. Tako približno doživljajo svojo okolico, kakor bi jo mi, ljudje, če bi se znašli nekje daleč v tuji državi, med popolnoma tujimi ljudmi, katerih jezika ne razumemo. Težave imamo s sporazumevanjem, ne obvladamo pravil, ki veljajo v novem okolju. Lačni smo, žejni, zebe nas in

107

počutimo se osamljene. Nenadoma srečamo neznanca, ki ga nismo še nikoli videli. Divje maha z rokami, vneto nas ogovarja in nam želi nekaj sporočiti. Ne razumemo, kaj pričakuje od nas, tudi odzvali se ne bomo tako, kakor je ta človek mislil, da se bomo. Reagiramo po svoje, čisto drugače, kot pričakujejo od nas. Počutimo se izgubljeno.

Zgoraj opisano se dogaja z mladičkom, ki so ga ločili od matere, bratcev in sestric. Iz znanega, varnega okolja so ga odnesli k povsem tujim ljudem.

V prvih tednih mladičevega življenja v našem, zanj novem okolju moramo ustvariti stik z novim, pasjim družinskim članom, s primernim ravnanjem moramo doseči, da se bo psiček dobro počutil, da bo zaupal novemu okolju in novim ljudem. Nuditi mu moramo pozitivno obliko socialnega navezovanja in doseči, da nam bo začel slediti. Nuditi mu moramo varnost in zaščito. Naše ravnanje ga mora prepričati, da nam lahko zaupa in da se lahko zanese na nas.

Z ljubkim bitjem se seveda ne bomo samo igrali in se zabavali, saj mladič ni živa igračka. Od prvega dne ga moramo pravilno socializirati, ga vzgajati, ravnati z njim mirno in preudarno ter mu na zanj razumljiv način določati pravila in meje. Pasji mladiček potrebuje zelo jasna navodila in primerno čustveno integracijo v hierarhično strukturo nove socialne skupnosti. Ob vsem zanimanju, navdušenju in skrbeh, ki jih povzroči prihod novega člana, se mora kuža čim prej navaditi, da se svet ne vrti le okoli njega.

Ni treba, da se odzovemo na prav vsako njegovo željo po crkljanju, na vsak njegov gib in se na vsak njegov poziv se ne smemo vedno odzvati po njegovi volji,a pa čeprav si sami želimo prav tega. Že njegova mati, bratci in sestrice niso vedno ravnali tako, kot je želel. Prav nič njegove ljubezni ne bomo izgubili, če bomo kdaj pa kdaj ignorirali njegova prizadevanja. Prej nasprotno.

Pasji mladič razvije do starosti približno šest mesecev zelo očitno navezanost na kraj, kjer živi, vendar še ne tudi povsem individualno izražene navezanosti na svoje ljudi. Znani etolog, poznavalec vedenja psov in avtor strokovnih knjig o psih Erik Zimen je zapisal, da se naši psi vedejo podobno kot volčji mladiči. Po njegovem mnenju v psihičnem razvoju pasjega in volčjega mladiča ni skoraj nobenih razlik. Razlike se pojavijo šele v poznejšem starostnem obdobju, šele tedaj se pokažejo rezultati udomačitve. Prav zato odrasel pes nima izraženega plašnega vedenja in ne želje po begu. To so lastnosti, ki ju ima volk vse življenje.

Volčji mladiči so do vrstnikov prijazni in podredljivi, navzven kažejo »otroško« odvisnost, da bi tako pri odraslih osebkih zbudili skrb zanje. Zimen to vedenje opisuje kot strategijo za preživetje volčjega mladiča.

Prijazno in podredljivo vedenje do vseh ljudi in do vseh drugih psov lahko torej opazimo tudi pri pasjih mladičih. Prijazno vedenje mladiča do tujih ljudi ni izraz slabe navezanosti na človeka, ampak je le znak, da je mladič ohranil veliko pripravljenosti do stika z živim okoljem, kar je podedoval od svojih volčjih prednikov. Tako volčji kot tudi pasji mladiči pa sledijo njim znanim bitjem, a le v okolju, ki so ga vajeni. Šele po tretjem mesecu starosti začnejo znanemu osebku slediti tudi po tujih poteh. Navezanost na okolje ostaja značilnost do približno šestega meseca starosti. Šele po tej starosti začne volčji mladič slediti starejšim živalim tudi na daljših poteh.

108

Zimnova razlaga vedenja pasjih mladičev je pomembna, saj nam razloži marsikaj, ker moramo vedeti kot skrbniki mladega psa. Mlad kuža mora doživeti veliko pozitivnih stikov z okoljem, vendar pri tem ne smemo pretiravati. Na svojega človeka se začne kuža zares tudi notranje navezovati šele v starosti pet do šest mesecev.

Do tako imenovane priučene ali pridobljene plašnosti pri pasjem mladiču lahko pride zaradi pomanjkanja zaupanja psa v svojega človeka ali zaradi pomanjkanja zaupanja do okolja, kar je rezultat slabih izkušenj.

Mladič lahko začel bati določenih ljudi ali ne bo dorasel določenim okoliščinam. Izkušnje z mladiči in kužki iz zavetišča se v tejle točki v marsičem prepletajo. Če bomo plašnega, premalo samozavestnega psa zaradi njegovega vedenja pomilovali ali pa ga sploh ne bomo vodili v okolje z negativni dražljaji, če bo torej živel izolirano, bomo njegovo plašno in morebitno pasivno agresivno vedenje le še spodbudili. Plašnega psa moramo soočiti tudi z negativnimi dražljaji, postopoma in previdno. Pri svojem psu moramo zelo dobro poznati vedenjske signale, zato moramo psihično negotovega psa natančno opazovati. Ko bomo na njem opazili znake negotovosti in strahu, ga moramo spodbuditi, da bo pozabil na strah. To lahko storimo z igro, s priboljškom, včasih tudi s prijateljskim trepljanjem, vendar ne prepogosto, vsekakor pa ne pretirano. Tako bomo z vztrajnim delom lahko izboljšali vedenje svojega psa. Ne moremo pa pričakovati, da nam bo uspelo iz prirojeno plašnega psa narediti »junaka«. Če bo naš kuža postal pretirano plašen, bo njegovo vedenje zelo težko popraviti.

NI DOVOLJ, DA IMAMO PSE RADI Tak naslov je pred leti svojemu razmišljanju dala Karmen Zaharijaš, ena izmed najbolj izkušenih »pasjih profesoric«, ki pozna vse stare šole in zato išče vedno nove, najboljše rešitve. Karmen, h kateri kdaj pa kdaj pošljemo na šolanje tudi katerega izmed ambasadorskih kandidatov ali vajencev, vodi tečaje že vse življenje, ukvarja se s pasjimi skrbniki, ki vsak prihajajo z drugačnega sveta in imajo o izidu svojega dela s psom čisto drugačna pričakovanja. Nekaj je tudi skupnih značilnosti med njimi, pravi.

Skrbnike Karmen razvršča v skupine po tem, kakšen odnos imajo do psov nasploh, kaj pričakujejo od svojega psa, koliko časa in energije so mu pripravljeni nameniti in v kolikšni meri so za dober odnos s psom pripravljeni prilagoditi svoje življenje in morda tudi spremeniti način mišljenja. Malo je psov, ki bi bili zares težavni, ponavadi so skrbniki tisti, ki jim je težko „priti do živega”, ugotavlja Karmen. Zato mora biti vzgoja odgovornih in sposobnih skrbnikov psov najpomembnejši cilj začetnih tečajev vzgoje in šolanja psov, saj so namenjeni predvsem novim skrbnikom. Brez uzaveščenega skrbnika tudi zaupanja med psom in človekom ne bo.

Tečaji so najprimernejši kraj, kjer se skrbniki lahko seznanijo s tem, kaj pomeni in kaj vse obsega odgovorno skrbništvo, predvsem pa, kako pomembno vlogo imajo sami pri vzgoji psa. Skrbniki tako imenovanih družinskih psov ponavadi od svojih kužkov ne pričakujejo drugega kot to, da bo življenje z njimi prijetno. Prepričani so, da bodo ubrano sožitje dosegli že zgolj s tem, da bodo imeli svojega psa radi in da bodo lepo skrbeli zanj. To utegne biti zmota, ki veliko stane. V šolo je potrebno takoj! To velja tudi za vse, ki se vključujejo v našo ambasadorsko druščino. Kdor še ni opravil tečaja ali tečajev, naj to stori čim prej.

109

Takoj se velja vključiti v začetni tečaj, primeren starosti psa. Na začetnikom namenjenih tečajih skušajo inštruktorji, nekateri med njimi imajo vsekakor zelo bogato znanje, skrbnikom posredovati vse, kar jim lahko olajša življenje s psom. Predvsem za nove skrbnike je priporočljivo, da se čim prej naučijo pravilnega ravnanja s psi, pa tudi tega, kako naj se izognejo napakam pri vzgoji in preprečijo razvoj vedenja, ki bi jih kasneje motilo.

Posebej koristno bi bilo, menijo izkušeni inštruktorji, da bi se tečaja, vsaj teoretičnega dela, udeležili vsi družinski člani. Če je kuža še mladiček, bi bilo dobro, da bi začel s šolo še pred nastopom pubertete, saj postane takrat samozavestnejši, to pa v vedenju mnogih psov povzroči precejšnje spremembe.

Tudi kadar se skrbnik odloči za posvojitev odraslega psa, je pametno, da se z njim čim prej udeleži tečaja, še preden se pes v novem okolju ustali in si sam začrta svoj način življenja. Razen redkih izjem, ko gre za zelo plašne ali zelo ostre pse, so najprimernejši skupinski tečaji, kjer se psi lahko učijo sodelovati s skrbnikom v navzočnosti drugih psov in ljudi.

V začetnih tečajih skrbniki svojega psa sicer naučijo nekaj osnovnih vaj poslušnosti, kar pa ni najpomembnejše. Poudarek v teh tečajih velja izobraževanju skrbnikov, ki se učijo pravilnega ravnanja s psi tako, da jih bodo lahko po zaključku tečaja učinkovito sami vzgajali in šolali. Pod vodstvom inštruktorjev odkrivajo:  kako naj nadzorujejo in usmerjajo vedenje psa,  kako ga umirijo ali razživijo,  kako ga pripravijo k sodelovanju,  kako naj psu čim bolj preprosto in nedvoumno povedo, kaj želijo od njega.

V stikih z drugimi tečajniki in njihovimi psi se skrbniki v pasji šoli zavedo, da :  vseh psov ne moremo obravnavati enako,  ni enotnega recepta za njihovo vzgojo in  vseh psov ne moremo učiti na enak način.

Tako odkrivajo tudi posebnosti in interese svojega psa ter načine, kako jih pri vzgoji in šolanju koristno izrabiti.

Skrbniki se učijo spoznavati nenapisana pravila v življenju s psi in v odnosih psov med seboj ter opazovati in razumevati njihovo govorico. Zanimivo je, kako pogosto ljudje ne prepoznajo resničnega pasjega razpoloženja in jih, denimo, skrbi že to, če pes zalaja. Začudijo se ob razlagi, da lajež ni le izraz jeze in napadalnosti, ampak je lahko tudi posledica dolgočasja, veselega pričakovanja ali pa je povabilo k igri.

NOBEN TEČAJ NE ZAGOTAVLJA ABSOLUTNEGA USPEHA Še tako dobro pripravljeni tečaji pa niso dovolj, če skrbniki ne obiskujejo redno tečaja in če ne sodelujejo dovolj prizadevno. Ob tem, da imajo zelo različne pse, prihajajo skrbniki v tečaj tudi z različnimi željami, sposobnostmi in ne nazadnje s časom, ki jim ob vseh obveznostih ostane za delo s psom. Skrbnikovega dela s psom ne more nihče nadomestiti. Inštruktorji v tečajih lahko le svetujejo in vodijo delo tečajnikov,

110

ne morejo pa namesto njih vzgajati in šolati psov. Jamstva, da bo skrbnik v tečaju dosegel pričakovane rezultate, zato ne more dati nobena pasja šola.

AMBASADORSKO ŠOLANJE JE MEHKO K nam, Ambasadorjem nasmeha, prihajajo ljubitelji psov in prostovoljci za delo iz zelo različnih okolij, tudi različnih pasjih šol, povečini pa vendarle iz šol, kjer opravljajo tako imenovano “mehko” šolanje, brez uporabe prisile. Pojasnijo jim, zakaj fizične kazni niso le nehumane, ampak tudi, zakaj niso priporočljive.

Učijo jih prepoznavati pozitivne odzive psa in jih v pravem trenutku tudi ustrezno nagrajevati, slabe pa spregledati in psa ne kaznovati zanje, sploh pa ne na način, kot smo ga bili vajeni še do nedavna in ki ga ponekod, zlasti v društvih, kjer imajo tekmovalne ekipe v klasični kinologiji, še vedno niso opustili. Gre za sunkovite potege s povodcem na zateznih ovratnicah, včasih tudi za še kaj bolj neprijetnega ob vsaki “napaki”, ki jo naredi pes.

Način dela, ki se opira na pozitivno motivacijo, zahteva od skrbnika dobro poznavanje procesa učenja, razumevanje osebnosti, temperamenta in interesov posameznega psa, ter zbranost, potrpežljivost in ne nazadnje, tudi učinkovito obvladovanje samega sebe. Ker ob takem pristopu pes nima strahu pred kaznijo, tudi ne doživlja stresa, ki bi oviral njegovo učenje in se zato zlahka in rad uči.

Psi se zaradi dolgotrajne človekove selekcije po vedenju in potrebi po sodelovanju s človekom močno razlikujejo med seboj. Nekateri so željni sprejemati človekova navodila in s skrbnikom radi in intenzivno sodelujejo, drugi pa so bolj samosvoji, trmasti. Pa vendar lahko po načelih pozitivne motivacije vzgajamo in šolamo vse pse, če smo se temu le dovolj pripravljeni posvetiti. Tak način namreč zahteva od skrbnika precejšnjo angažiranost ter premišljeno, sistematično in redno delo s psom.

Zato ni najbolj bistveno vprašanje, ali je šolanje s pomočjo pozitivne motivacije primerno za vsakega psa. Vprašanje velja zastaviti drugače: ali je tak način šolanja primeren za vsakega skrbnika. Ga vsak skrbnik sploh razume, se mu želi posvetiti?

Nekateri skrbniki pse sprejemamo kot družinske člane in z njimi včasih ravnamo tudi pretirano obzirno, drugim pa še vedno pomenijo le nekakšno orodje za dosego zastavljenih ciljev. Odnos večine skrbnikov do svojih psov pa je nekje vmes. Od tega je odvisno, kakšne metode vzgoje in šolanja so pripravljeni sprejeti. Bolj ali manj “mehke”, podobne, kot so se uveljavile pri vzgoji otrok, ali pa “stroge”, kaznovalne, v prepričanju, da so učinkovitejše zaradi uporabe neprijetnih fizičnih vplivov. Kdor zagovarja kaznovanje za domnevno krivdo, bi moral razumeti, da pes ne pozna občutka krivde.

Večina dobro izobraženih inštruktorjev tečajnikom odsvetuje vzgojo in učenje psov na način, ki jim povzroča strah ali bolečino. Kaznovanje ima preveč pasti, ki namesto tega, da bi neželene odzive in vedenje psa odpravili ali izboljšali, zadeve samo še poslabšajo. Zaupanje med vodnikom in psom se lahko za vselej poruši.

Instruktorji povečini poudarjajo priporočilo, naj skrbniki pse nagrajujejo za dobro vedenje, slabo pa naj spregledajo in v prihodnje poskrbijo, da ga pes ne bo mogel ponavljati. Če pa je določeno vedenje le treba spreminjati, obstajajo za to načini, ki so sprejemljivejši od fizičnega kaznovanja. “Mehke“ šole torej ne

111

zanikajo učinkovitosti kazni, uporabljajo pa drugačne oblike kaznovanja, take, ki psa ne bolijo in ne prestrašijo, kvečjemu ga razočarajo. Namesto da psu povzročimo bolečino ali strah, mu lahko vzamemo nekaj dobrega ali pa mu ne damo ali ne dovolimo tistega, kar je pričakoval in česar se je veselil. Fizična kazen le trenutno prekine vedenje psa in povzroči, da se bo ob spominu na bolečino in strah, v prihodnje morda želel izogniti “slabemu” vedenju. Pes pa, ki zaradi svojega neprimernega vedenja doživi razočaranje, saj ostane brez tistega, kar je ga v tem trenutku veseli ali se ne zgodi to, kar je pričakoval, ob taki etično sprejemljivi obliki kazni učimo primernejšega vedenja, ki bo v prihodnje nadomestilo “slabo”.

Pasjih šol je vsekakor vsak dan več, takih v društvih, dobrih in manj dobrih, in takih zasebnih, nekatere med slednjimi so zelo dobre, druge so samo dežurna kovnica denarja za prebroditi krizo. Ponujajo različne načine šolanja in različne programe. Težko je presojati, katere so boljše in katere slabše, saj so mnenja o tem zelo različna. Skrbnik naj sam pri sebi razčisti, kaj želi od psa in kakšen način šolanja mu ustreza, pravijo v šolah.

Pri nas, ambasadorjih, kaznovalna filozofija s fizično prisilo ne pride v poštev, ker tak pes ne bo primeren za naše delo. Ne bo zaupal vodniku, torej ne bo zaupal uporabniku. Brez sožitja ni diplomacije! Če greste v tečaj, morate prepričati inštruktorja, da pri nas ne moremo brez priboljškov ali igrač. Med inštruktorji jih je namreč precej, ki tudi še dandanes nasprotujejo vsakršnemu podkupovanju, češ da to spodkopava avtoriteto in uničuje poslušnost. Pri nas, ambasadorjih, ne potrebujemo navidezne avtoritete in tudi ne paradne poslušnosti. Pri nas je zapoved zaupanje, četudi za ceno manj strumne poslušnosti!

NEKAJ NEPRIJETNIH RESNIC, KI POMAGAJO PRI VZGOJI Zelo radi imamo svoje kužke, naravnost obožujemo jih, mimogrede jim dajemo človeške in tudi božanske lastnosti. Velikokrat pozabimo, da so psi vendarle psi, neprimerno jim je pripisovati sposobnosti in lastnosti, ki jih ne premorejo. K zmotnim podobam velikokrat pripomorejo priljubljeni filmi ali literarne zgodbe, pse slikajo kot bitja, ki razmišljajo, delujejo kot ljudje celo govorijo. Ko pridemo domov, nas naravno vedenje naših psov razočara, pričakujemo, da bodo naši psi ravnali kot filmski. Psi so živali, ne literarni ali filmski liki.

Zmotno je tudi mnenje, ki smo se ga nalezli tako rekoč vsi, ki se ukvarjamo s kužki, da so psi do ljudi radi ustrežljivi. Strokovnjaki za pasje vedenje opozarjajo, da se na naše zahteve, čeravno nas imajo radi, odzivajo predvsem iz koristoljubja. Ne v želji, da bi nam ustregli! Storijo, kar je zanje dobro, izogibajo se vsemu, kar jim ne prinaša koristi. Težko sprejmemo strokovno trditev, da so oportunisti. Laže pa nam bo delati s psom, če se bomo poskusili o tem vsaj vprašati, pa čeprav z malo dvoma. Če bomo poskusili taka svarila sprejeti in jih vsaj malo razumeti, se bomo vsaj malo izognili svojim ravnanjem, ki nam znajo zagreniti življenje s psi. Pse obravnavajmo kot živali tudi tedaj, ko jih imamo še tako zelo radi. Ni lahko, ampak poskušajmo razumeti njihov način razumevanja sveta. To nam bo pomagalo, da v pasjih očeh ne bomo videti neodločni in nezanesljivi. Poskrbimo, da bo pes v nas videl vodjo, saj vodstvo potrebuje in ga tudi pričakuje. Brez nasilja, brez trdih prijemov ga bomo v to prepričali s svojo samozavestno držo in odločnim nastopom, določili bomo meje in postavili pravila, ki jih mora v življenju z nami spoštovati. Dosledni, vztrajni in zahtevni bomo, do psa in do sebe.

112

Psi ne razumejo demokracije in je od nas tudi ne pričakujejo! Zato brez slabe vesti sami odločajmo in nadzirajmo vse, kar si pes v življenju želi in kar se mu zdi prijetno. Ne bo narobe, če bo kuža dobil vtis, da vse, kar ga obkroža, pripada nam. Potruditi se mora za vse, kar bi rad in kar mu je všeč. To naj si prislužiti tako, da se brez oklevanja odzove na naše zahteve. Čim prej naj v procesu vzgoje in šolanja spozna pomen prepovedi in dovoljenja. Če se bomo teh pravil držali, nas bo pes spoštoval. To je bistvo mehke vzgoje in to je tudi osnova za sožitje in zaupanje. Je pa seveda veliko teže kot trda, ostra vzgoja z bolečimi kaznimi, pa z bodečimi ovratnicami.

113

ZAHVALA SLOVENSKO DRUŠTVO ZA TERAPIJO S POMOČJO ŽIVALI AMBASADORJI NASMEHA SE ZAHVALJUJE VSEM DONATORJEM IN PREDAVATELJEM ZA SODELOVANJE PRI NASTANKU UČNE SKRIPTE TER PODPORI ZA USPEŠNO DELOVANJE, URESNIČEVANJE CILJEV IN PODARJANJE NASMEHOV NAŠIM ŠTEVILNIM UPORABNIKOM !

www.ambasadorji-nasmeha.si info@ambasadorji-nasmeha.si +386 41 771 655

114