ÄŒlovek in n je g ovi s im b ol i K. G. Jung
Pravi iskalec v svojem duhavnem potovanju vedno teži k razumevanju svojih duhovnih procesov, verovanj in simbolov. Ključ za to razumevanje nam podaja K. G. Jung v svojih delih. Jungova filozofija je danes močno v rabi, čeprav se tega v večji meri niti ne zavedamo. Razni pojmi, ki se danes uporabljajo v psihologiji in tudi v duhovnih znanostih izhajajo ravno od njega. Njegov največji doprinos je pojem nezavednega, ki ni (kot pri Frojdu podzavest) le starinarnica potlačenih želja, temveč svet, ki je enako tvoren in resničen del posameznikovega življenja kot zavestni, razmišljujoč svet ega. Človek je za Junga muzej organov, za katerim pa je dolga razvojna pot, tako lahko pričakujemo da je tudi podobno organiziran ustroj duha. Ta nemore biti nič manj zgodovinski proizvod kot telo, v katerem je. Z zgodovino pa se ne misli na dejstvo, da se duh gradi preko jezika in drugih kulturnih izročil. Ampak na biološki, predzgodovinski in nezavedni razvoj duha v arhaičnem človeku, čigar psiha je bila še vedno blizu živalske. Ta neizmerno stara psiha tvori osnovo našega duha. Izkušen raziskovalec duha lahko spozna povezave med slikami sanj sodobnega človeka in proizvodi arhaičnega duha, njegovimi kolektivnimi podobami in mitološkimi motivi. Ti arhaični ostanki so arhetipi ali prvobitne podobe ki niso nujno določene mitološke podobe in motivi. Arhetip je težnja, da se obljikujejo različne upodobitve enega in istega motiva, ki se sicer lahko izredno razlikujejo, a pri tem ohranijo skupen osnovni vzorec. Arhetipi so v resnici nagonska težnja, ki je prav tako izrazita kot je izrazit vzgib ptic, da si gradijo gnezda, ali mravelj, da se združujejo v organizirane kolonije. Tukaj je potrebno pojasniti odnos med nagoni in arhetipi. Tisto, čemur pravilno rečemo nagoni, so psihološki vzgibi, zaznavni z čuti. Vendar se obenem izražajo tudi v fantazijah in se pogosto razkrivajo samo prek simbolnih podob. In te pojavne oblike so arhetipi. So brez znanega izvora; razmnožujejo pa se povsod po svetu že od nekdaj – tudi tam, kjer je treba izvzeti možnost prenosa na neposredno potomstvo ali križne oploditve zaradi selitve. Specifično energijo arhetipov lahko zaznamo, ko začutimo posebno prevzetnost, ki jih spremlja. Zdi se, da jih obdaja poseben čar, spomnimo se na mite religiozne narave, kjer je upodobljeno človeško trplenje in tesnoba – lakota, vojne, bolezni, starost, smrt. Simboli , ki vplivajo na človeka, so zelo raznoliki in jih ni mogoče v tem kratkem sestavku omenit zato bi napotil bralca da jih razišče v sami knjigi „Človek in njegovi simboli“. Zato bi tu omenil le določene odlomke, ki so se mi ob branju te knjige zdeli zelo zanimivi in sem jih povezal v novo celoto.
Inicijaciski obred, ki ga najdemo v plemenskih skupnostih ali pa v kompleksnejših družbah, vselej vstraja pri ritualu smrti in ponovnega rojstva. Novincu omogoči obredni prehod iz enega v drugo življensko obdobje, naj si bo iz zgodnjega v pozno mladost ali kasneje v zrelost. Inicijaciski dogodki seveda niso omejeni samo na psihologijo mladosti. Vsako novo razvojno obdobje v posameznikovem življenju spremlja ponovitev izvornega konflikta med zahtevami sebstva in zahtevami ega. Pravzaprav je lahko ta konflikt močnejši na prehodu iz zgodnje odraslosti v srednja leta (v naši družbi med 35. in 40. letom) kot v drugih življenskih obdobjih. Prav tako prehod iz srednjih v starost zopet ustvari potrebo po učvrstvitvi razlike med egom in celotno psiho; heroj je takrat slednjič poklican v dejaven bran svoje egozavesti pred prihajajočem razkrojem življenja v smrt. V vseh obdobjih se z vso silovitostjo sproži inicijaciski arhetip, da bi posamezniku omogočil smiseln prehod, ki ponuja nekaj več duhovnega zadovoljstva kot izrazito posvetno obarvan mladostni ritual. Arhetipski vzorci inicijacije, ki jih iz pradavnine poznamo kot misterije, so v religijoznem pomenu vtkani v strukturo vseh cerkvenih obredov, ki zahtevajo poseben postopek čaščenja v času rojstva, poroke in smrti. Simboli ki vplivajo na človeka, se razlikujejo po namenu. Nekoga je potrebno izzvati in svojo inicijacijo bo bo doživel s silovitostjo dionizičnega viharnega rituala. Nekdo drug potrebuje pomiritev in sposoben se bo ukloniti ustaljenemu vzorcu, ki ga v duhu apolinične religije pozne Grčije predpisuje svetišče ali sveta votlina. Celotna inicijacija zajema obe temi, kar je razvidno tako iz gradiva pradavnih besedil kot tudi živih subjektov. Temeljni cilj inicijacije pa je prav gotovo ukrotitev izvorne vražičje mladostniške narave. Zato je njen namen civiliziranje in poduhovljenje človeka. Obstaja pa še neka druga vrsta simbolizma, ki sodi med najzgodnejša znana sveta izročila in je prav tako povezana s predhodnimi obdobji v človekovem življenju. Toda ti simboli ne stremijo k temu. da bi novinca integirali v religiozno doktrino ali posvetno skupno zavest. Nasprotno, kažejo na ćlovekovo potrebo po osvoboditvi od vsakršnjega stanja bivanja, ki je preveč nezrelo, pretogo ali dokončno. Drugače povedano, zadevajo ćlovekovo osvoboditev od vsakršnega omejujočega bivanjskega vzorca na njegovi poti v višjo in zrelejšo stopnjo osebnostnega razvoja. Otrok, ima občutek celovitosti, a samo dokler se prvič ne pojavi njegova egozavest. Odrasli človek pa doseže občutek celovitosti z združitvijo zavestnih in nezavednih vsebin svoje duševnosti. Iz te združitve vzklije to kar Jung imenuje transcedentna funkcija psihe, s katero lahko dosežemo najvišji cilj: popolno uresničitev potencijala, ki ga premore naše sebstvo.
Torej: simboli transcedence so simboli, ki predstavljajo človekovo prizadevanje da bi dosegel omenjeni cilj. So sredstvo, s katerim lahko vsebine nezavednega pridejo do zavesti, hkrati pa so tudi dejavni izraz teh vsebin. Temu procesu Jung pravi tudi proces individualizacije v katerem se izoblikuje bogatejša in zrelejša osebnost, ki postaja unčikovitejša, kar lahko opazijo celo drugi. Vendar psihične rasti nemoremo sprožiti z zavestnim naporom volje, ker se zgodi le naravno, sama od sebe. Središče našega psihičnega ustroja, ki usmerja oziroma upravlja, je videti kot nekakšen nuklearen atom. Lahko bi mu rekli tudi vir, počelo in upravljalec. Jung je to središče poimenoval sebstvo in ga opisal kot totaliteto celotne psihe, da bi ga ločil od ega, ki sestavlja le delček te celote. Ljudje se že od nekdaj zavedamo obstoja takšnega notranjega središča. Grki so mu rekli človekov notranji Daimon; v Egiptu je bil izražen z Ba-dušo; Rimljani pa so ga častili kot Genialnost, ki je prirojena vsakemu posamezniku. V prvobitnih družbah so ga pogosto razumeli kot zaščitniškega duha, ki ga pooseblja žival ali fetiš. Proces individualizacije v človeku se odvija (kot tudi v vsakem drugem živem bitju), v njegovem nezavednem, sam od sebe. Človek tako izživi svojo prirojeno človeško naravo, Proces individualizacije v svojem pravem pomenu besede pa posameznik izpolnjuje samo če se ga zaveda, ker bo edino tako z njim vspostavil živo vez. Človek je vsekakor sposoben zavestno sodelovati pri svojem razvoju. Tu in tam se mu zazdi, da ga lahko s svobodnimi odločitvami celo spodbuja in z njim dejavno sodeluje. Vendar je individualizaciski proces več kot le sporazum med prirojeno klico celovitosti in zunanjimi dejanji usode. V subjektivnem izkustvu procesa individualizacije lahko začutimo, da se vanj vključuje neka nad osebna sila. Včasih se nam zdi, da nas nezavedno vodi v soglasju z nekim skritim načrtom; kot da nas opazuje nekaj, česar mi sami ne vidimo – morda veliki človek v našem srcu, ki nam v sanjah pove kaj si misli o nas. Ustvarjalno dejavni vidik psihičnega jedra pa lahko prične delovati šele takrat, ko se ego očisti vseh svojih namer ali zaželenih ciljev in se skuša hote dokopati do globje, temeljnejše oblike eksistence. Ego mora pozorno prisluhniti in se brez vsakšne nadaljnje zamisli ali namere prepustiti notranji težnji po rasti. Za konec pa podajam še eno zgodbo iz knjige „Človek in njegovi simboli“. To je zgodba Iranskega izvora, ki opisuje kako lahko sebstvo spravi zavestni ego v veliko nevarnost. Velikemu in plemenitemu princu Hatimu Taiu je kralj ukazal, naj razišče skrivnostni Batha Badgerda (grad neobstoja). Ko je Hatim v bližini tega gradu – dolej je prestal že marsikatero nevarno pustolovščino -, mu pride na uho, da se od tam še nihče ni vrnil, vendar vstraja in nadaljuje svojo pot. V okrogli zgradbi ga sprejme brivec z ogledalom, ga pelje v kopel, a takoj ko princ vstopi v vodo, se zasliši gromeče bučanje, popolnoma se stemni, brivec izgine, voda pa začne počasi naraščati. Hatim obupano plava po prostoru, dokler nazadnje voda ne doseže vrha kupole, ki je streha kopališča.
Ustraši se, da je po njem, vendar izmoli molitev in se močno oprijemlje središčnjega kamna kupole. Znova se razležeta grom in bučanje, vse se spremeni in Hatim se nenadoma znajde sam sredi puščave. Po dolgem in napornem tavanju prispe do lepega vrta. V njegovem središču je krog iz kamnitih kipov, med njimi pa zagleda kletko s papigo. Zasliši glas od zgoraj „O, junak, verjetno je ne boš živ odnesel iz te kopeli. Nekoč je Gajomart (prvi človek) našel ogromen dijamant, ki se je svetil močneje od lune in sonca. Odločil se je, da ga skrije nekam, kjer ga ne bo mogel nihče najti, in je zato, da bi ga zaščitil, je gradil to čarobno kopel. Papiga, ki jo vidiš, je del te čarovnije. Pri njenih nogah je zlat lok s puščico na zlati verigi, s katerim smeš vanjo trikrat ustreliti. Če jo zadeneš, boš uničil prekletstvo, a če ne, boš okamenel, tako kot vsi drugi“. Hatim poskusi prvič, in zgreši. Njegove noge se spremenijo v kamen. Zgreši drugič in okameni vse do prsi. Tretjič pa samo zamiži, vzklikne „Bog je velik“ in naslepo ustreli. Tokrat papigo zadene. Ko se po silovitem grmenju in oblaku prahu vse poleže, zagled Hatim na mestu, kjer je prej stala papiga, ogromen lep diamant. Vsi kipi znova oživijo in ljudje se mu zahvalijo, ker jih je odrešil. Bralec bo v tej zgodbi prepoznal simbole sebstva – prvi človek Gajomart, okrogla zgradba v obliki mandale, središčni kamen in diamant, ki ga obkroža nevarnost. Demonska papiga predstavlja zlega duha posnemanja, ki povzroči, da človek zgreši tarčo in psihično okameni. Proces individualizacije ne dovooljuje nobenega papagajskega posnemanja. Ljudje vedno znova poskušajo z zunanjim ali obrednim obnašanjem posnemati prvobitno religiozno izkušnjo svojih velikih verskih učiteljev – Kristusa, Bude ali koga drugega -, in zato okamnijo. Slediti stopinjam velikega duhovnega vodje ne pomeni oponašati vzorec njegovega individualizacijskega procesa, ki ga je izoblikoval in udejanil v svojem življenju. Nasprotno: pomeni, da moramo z iskrenostjo in predanostjo, ki sta enaki vzorniki, uresničevati lastna življenja. Brivec v ogledalu, ki izgine, simbolizira dar refleksije, ki jo Hatim izgubi, ko jo najbolj potrebuje; naraščajoča voda pomeni nevarnost, da človek utone v svojem nezavednem in se izgubi v lastnih čustvih. Da bi lahko razumel simbole nezavednega, si ne sme dopustiti, da bi izstopil iz sebe, temveč mora čustveno ostati v sebi. Pravzaprav je življenskega pomena, da ego še naprej nemoteno deluje. Samo če ostanemo navadni ljudje, ki se zavedamo svoje nepopolnosti, smo lahko dovzetni za pomembne procese in vsebine nezavednega. Toda kako lahko človek vzdrži to napetost občutenja, da je eno s celim vesoljem, hkrati pa le ubogo, zemeljsko človeško bitje? Če sami sebe preziramo in se imamo zgolj za statično številko, nima naše življenje nobenega smisla in ga ni vredno živeti. Če čutimo, da smo del nečesa veliko večjega, teško ostanemo z nogami na tleh. Zares teško je v sebi združevati notranje razprtije, ne da bi zapadli v eno ali v drugo skrajnost.