R osarium P h il os op h oru m O pus M a gnum
Danes gledamo na Alkimijo kot primitivno predhodnico kemije, čeprav je več kot to. V prejšnjem stoletju jo je ponovno odkril C. G. Jung in ji dal nov psihološki in filozofski pomen (v knjigi Psihologija prenosa). V Vrtu Filozofov najdemo veliko paralel s prostozidarsko potjo, nekatere so poudarjene, nekatere ni bilo mogoče omenit, ker se direktno navezujejo na iniciacije. Pri razumevanju tega sestavka nam lahko pomaga arhetipska psihologija C. G. Junga, ki nam nudi ključ v razumevanju teh slik in legend. Rosarium Philosophurum je bil prvič izdan v letu 1550 v Frankfurtu.
Merkurjev vodnjak Ta slika predstavlja univerzum ali Makrokozmos Alkimista. Levo in desno vidimo stebra iz oblakov in simbole za sonce in luno. Dim in ognjeni stebri nas spominjajo na biblični Exodus. To sta božanska pola, kot Jin in Jang. Dalje najdemo na sliki v štirih kotih štiri zvezde, ki simbolizirajo elemente. V sredini stoji okrogel vodnjak, ki pomeni alkimistično retorto ali simbol človeka. Vodnjak stoji na treh nogah in predstavlja njegovo živost ali gibanje. Na robu vodnjaka je sedem zvezd ali planetov in kovin, ki so bili v tistem času znani. Voda v njem je mare nostrum, aqua permanens (večna voda), mare tenebrosum (temna voda), Chaos: pra voda stvaritve. V psihološkem smislu gre za nezavedno ali Uterus (maternico). V sredini vodnjaka stoji steber s tremi curki, to je trojnost božanske narave, kot snovno, duhovno in duševno substanco. Steber je človeški individum, ki je sestavljen iz teh treh principov. Na vrhu srednjega stebra stoji cvet, ki je obrnjen proti zvezdi, ta zvezda je peti element Aeter. Nad vsem je dvoje glavi zmaj (Merkur bicephalus). Simbol dvojnosti in pra načela. Zmaj je eden, vendar njegovi glavi gledata v različne smeri. Protislovja tukaj še niso združena, tako predstavlja ta slika začetek procesov. Paralele s prostozidarskim templjem so na tej sliki zelo očitne.
Kralj in Kraljica. Na tej sliki vidimo kako naj bi duhovni procesi tekli v smeri združevanja nasprotij. Človek vstopa na oder v obliki človeškega para. Nasprotja, ki so bila na prvi sliki še razdvojena, so tukaj pokazana kako se združujejo z ljudmi in v človeku. Srečevanje dveh polov je še vedno na tej sliki na razdalji. Ona dva si podajata roke iz leve strani, ki je srčna, a vendar temačna stran. V desnih rokah držita in si podajata stebli z dvema cvetovoma. V teh cvetovih se zrcalijo nasprotja elementov, zemlja in voda kot ženska elementa ter zrak in ogenj kot moška elementa. Golobica, ki leti iz višin prinaša peti cvet ali element, kar je tudi prikazano z zvezdo nad golobico. Rožen križarski simbol, ki ga danes poznamo, je novejšega datuma. Vendar lahko najdemo v tej sliki neko praobliko ali predhodnico tega simbola. Prekrižana stebla cvetov so v obliki rožnega križa.
Gola resnica. Zastor je padel. Besedilo pravi „ O Luna dovoli mi tvoj ženin postati“. Luna pravi: „ O Sol, jaz ti voljno stojim ob strani“. Golobica je popisana: „Spiritus est qui unificat“ (Duh je ta, ki združuje“. Tukaj drži Luna z levico steblo, Sol pa z desnico. Cvetov se dotikata ravno obratno. Cvetovi tukaj so samo še trije in predstavljajo tri curke vode, ki so na prvi sliki. Določena združitev nasprotij na tej sliki se je zgodila, zvezda je izginil nad golobico in se je pojavila kot šestkratni križ, ki ga tvorijo tri stebla cvetov ali prostozidarska paralela s tremi svetlobnimi žarki, ki tvorijo Heksagram.
Potopitev v kopel. Šestero kotno korito ali vodnjak na pri sliki. Kralj in kraljica sta dosegla vodo globin (nezavedno). Iz treh postav kralja, kraljice in golobice je ustvarjen heksagram, ki lebdi nad vodo. Stopitev s soncem in luno je končana v heksagramu. Potopitev v morje pomeni alkimistični proces Solutio. Podobno analogijo lahko najdemo v kelihu katoliške maše. Psihološko predstavlja ta slika sestop in potopitev v nezavedno in prav tako stopitev duha s telesom.
Konjunkcija. Dva pola sta se združila v morju nezavednega. To je Hieros Gamos, sveta poroka. To kar je tukaj ustvarjeno ni otrok, temveč Lapis. Namen procesa Conjunctio je rojstvo, ki prinaša enost. Ta slika predstavlja dejansko Seksualno mistiko srednjega veka, ki je včasih zelo skrita s simboli, pa čeprav pomeni ravno to.
Smrt. Po mali smrti pride velika smrt. Vodnjak je postal krsta. Dva pola sta se uravnovesila, vendar sta v smrti postala eno telo. Hermafrodit z dvema glavama, ki ima en del telesa moškega drugega pa ženskega. Vodnjak je postal, postana voda, brez valov in tokov, vsaj tako se zdi. Opis slike pomeni proces „Putrefactio“ ali gnitje, razpad nečesa kar je bilo prej živo. Vendar se slika tudi imenuje „Conceptio“ kar pomeni, da uničenje nečesa pomeni stvaritev nečesa novega. Alkimisti govorijo o „Nigredo“, črno, ki pa je tudi zemlja, dobra plodna zemlja iz katere vzklijejo semena. Obstajajo tudi druge slike, ki prikazujejo meditativnega alkimista v stanju Nigredo v notranjosti zemlje. Notranjost zemlje je tudi naša lastna notranjost. Psihološko gledano predstavlja združitev zavednega z nezavednim, novo osebo, ki vsebuje oboje. Ta ni več jaz, ampak sebstvo.
Vstajenje duše. Putrefakcija se nadaljuje. Vse se razstopi in duša v obliki otroka se dvigne v nebo. To je najbolj kritično stanje celotnega procesa. Popolna dezorientiranost v kateri lahko človek tudi ostane. Tako pravi nek alkimist „ Ta proces (Putrefactio) vsebuje veliko nevarnost, če nismo pazljivi“. Mi moramo uporabit filozofski Merkurius kot substanco alkimističnega veziva s katerim, povezujemo. Psihološko gledano je to kontrolirana in zavedna uporaba fantazije, meditacije in razlage skozi simbole.
Čiščenje. (Purification, beljenje, Albedo) Padajoča rosa je predznak nove svetlobe. Ona opere vse nečistosti in se imenuje beljenje, Albedo. Beljenje je podobno sončnemu vzhodu, to je svetloba, ki prihaja po temi. To je zelo pomemben dogodek. Če obstajajo še kakšni, dvomi v duhu potem, počistimo tukaj z njim. Tukaj gre za proces razsvetlitve, ki ga poznamo tudi v verah. Tudi nebesna rosa je poznan fenomen. Tako imenovano zadnje oljenje ali oljenje bolnikov v katolicizmu predstavlja ta proces. Zelo čuden alkimistični komentar stoji za proces Albedo: „Pobeli črno in raztrgaj knjige, da ne bodo vaša srca zlomljena.“ To je opomin, da ne moremo samo slediti intelektualnemu stališču. Kajti dospeli smo do točke, kjer Opus Magnum ni samo laboratorij, knjige in meditacija, ampak tudi ljubezen.
Vrnitev duše. Iz neba leti duša, da telo ponovno oživi. To je ponovna Konjunkcija v psihičnem ne-jazu. HierosGamus se zgodi med bogovi in ni del sfere živečih in umrljivih. Zato je tudi junak Kemične poroke Cristian Rosencreutz samo gost na gostiji. Njegova zveza s poroko na koncu kralj potrdi s tem, da mu pove, da je on oče kralja. Zato je dobro, da človek vedno razlikuje kaj, je v njem smrtno in nesmrtno. Morda v psihološkem smislu kaj je njegovo nižje in višje sebstvo. To ponazarja na sliki detajl dveh ptičev. Eden stoji, drugi je potopljen v snovno. Kljub temu da so v prejšnjih procesih bila združena protislovja vedno, obstaja nek konflikt tako, da vedno obstaja nek zametek nasprotij.
Novo rojstvo. Zadnja slika Rosariuma prikazuje cilj alkimističnega procesa: kamen modrosti, androgin Filius philosophorum. Iz tega edinega in skozi to edino je vse ustvarjeno. On oplojuje in rojeva samega sebe in je zaradi tega kreator in kreacija, torej ustvarjen in neostvarjen. Ta zadnja slika nas popelje do prve, Merkurjevega vodnjaka. Makrokozmos je tukaj postal mikrokozmos. Androgin stoji na luni (stabilnost istovetna s spremembo). Luna tukaj pomeni isto kot vodnjak na prvi sliki: alkimistično posodo. Kelih s tremi kačami je srednji steber s tremi curki vode. Kača v levi roki ponazarja, tri glavi zmaj, ki pa ima seveda sedaj eno glavo. Dva dimna stebra sta sedaj postala dvoje kril. Krona na obeh glavah je vrtnica in zvezda, ki stoji na vrhu vodnjaka prve slike. To čudno drevo (Arbor philosophica) verjetno predstavlja dvanajst astroloških znamenj s soncem na sredini. Vrana spodaj ponazarja, da dokončni proces ni nikoli dokončan. Ta žival predstavlja neke nezavedne procese, ki vedno ostajajo. Androgin ima eno telo, a še vedno dve glavi, kar pomeni, da še poces ni dokončan. V zunanji alkimiji je rečeno: ko je po dolgoletnem vztrajanju bil ustvarjen kamen modrosti, nam ni potrebno vedno ustvarjati ponovno celotne operacije za njegovo ponovno stvaritev, zadostuje le samo mali delček njega, da ustvarimo celega. Tako vedno obstaja nek zametek nezavednega, kljub dosežku smo še vedno za časa življenja prisiljeni delovati in ustvarjati določene procese, ki pa so v tem primeru krajši. Psihološko gledano je Lapis simbol sebstva in popolnega človeka, ki zaobjema zavestno in nezavedno v sebi kot Adam Kadmon. Zadnja slika ni omejena samo na srednji vek in na alkimijo. Ta simbol se javlja v raznih kulturah čez vsa stoletja in je zaradi tega zelo arhetipski in predstavlja univerzalno veljavo v vseh kulturah in časih. Najstarejši simbol izhaja iz pozno babilonskega časa in ga alkimisti srednjega veka niso mogli poznati tako, da lahko rečemo, da je ta zadnji simbol izražen v jeziku duha, ki je znan v vseh kulturah in dobah časa.