Subtilna Alegorija
Misterijev Alkimije ZELO UPORABNA ZA POSEDOVANJE IN NADVSE PRIJETNA ZA BRANJE
IZPOD PERESA
MICHAELA MAIERJA
*
Misteriji Alkimije
Zatem, ko sem večji del svojega življenja prebil preučujoč umetnost in znanost, kakor tudi prijateljujoč s številnimi modreci in razsodnimi učenjaki, sem nazadnje prišel do melanholičnega sklepa, ki je bil posledica preučevanja človeštva, da srca velike večine ljudi bijejo bodisi za častihlepne in ohole nakane, čutne užitke ali pa za kopičenje bogastva po vsako ceno, in da je le redkim mar za Boga ali krepost. Sprva resnično nisem vedel, je li bolje oditi po nasvet k smejočemu ali pa vekajočemu filozofu. Nemara pa je najpametneje pritegniti kar modremu princu Izraela, ki je nekoč slovesno sklenil: "Vse je ničevost?" No, nazadnje sem s pomočjo biblije in lastnih izkušenj nekako zaključil, da bo zame še najbolje, če se zatečem k študiju
skrivnosti narave, pa naj se jim predajam doma, s pomočjo knjig, ali pač v prostranem svetu, v velikem leksikonu sveta. A bolj ko sem zajemal pri bogatem izviru skrivnostne narave, bolj se je zdelo, da postaja moja žeja, prav kot Tantalova,
popolnoma nepotešljiva.
Nekako mi je prišlo na uho, da nekje na tem svetu obstaja ptič, imenovan Feniks, edini svoje vrste pod soncem, katerega perje in meso predstavljata veliko in slavno medicino, ki odpravi sleherno slo, bolečino in žalost. Prav s to medicino naj bi Helena ob svoji vrnitvi iz Troje, v obliki napitka, postregla Telemahu, da je v trenutku povsem pozabil na vso svojo žalost in svoje tegobe. Seveda se zlepa nisem mogel nadejati, da bom prišel do celega ptiča, a sem vseeno postal plen nezadržnega hrepenenja, da si izborim vsaj eno od njegovih najmanjših peresc; za ta neizrekljivi privilegij sem bil pripravljen potrošiti svoje celotno premoženje, prepotovati neskončne daljave in širjave in prestati tudi poslednjo nevšečnost. Seveda me je marsikaj skušalo spraviti ob pogum; nekateri ljudje so zanikali, da ptič sploh obstaja, drugi pa so se posmehovali moji veri v njegove čudodelne lastnosti. Nekaj časa sem se otepal celo z mnenjem, da so napotki, ki so jih napisali Tacit, Plinij in drugi, le prazne marnje, sprašujoč se obupan, če niso navsezadnje razni opiati in narkotiki kljub vsemu ustreznejše zdravilo za jezo in žalost. Povrh vsega sem izvedel za karseda preprosto metodo zdravljenja omenjenih nadlog, ki naj bi jo nek modrijan že dolgo tega predlagal Avgustu, kateremu je zabičal, naj se najprej zbrano izprehodi skozi vse črke abecede, predno karkoli zine, kadar ga dobi jeza v kremplje, in zdelo se mi je, da ta preprosti
prijem popolnoma prekaša vse ostale. Bral sem tudi dela moralnih filozofov, ki so si prizadevali predpisati učinkovito zdravilo za vsako od bolezni uma, a nemalo zatem, ko sem tudi poslednjega od teh bahavih prijemov postavil na pošteno preizkušnjo, sem presenečen prišel do sklepa, da je v praksi njihova vrednost pravzaprav nična. V številnih primerih se je zdelo, da je vzrok umskih nadlog materialne narave, in da ga je moč pripisati težavam v zvezi z žolčem ali katerim drugim delom telesa; v tovrstnih primerih je kazalo, da je najbolje podvzeti medicinsko zdravljenje, zaradi česar je Galen, znameniti princ zdravnikov, prišel na misel, da je človekov značaj pravzaprav odvisen od temperamenta njegovega telesa; kakor je lahko vojak ob ves pogum in moč, če se ga zapre in izstrada v celici, tako se lahko tudi pošten človek popolnoma preda jezi, zgolj zaradi katere od zlohotnih razvad svojega telesa. To mnenje je samo po sebi povsem razumno, saj med drugim izhaja tudi iz pričevanja Arnolda iz Villanove, podanega v določeni knjigi, kjer nazorno pojasni vrline vseh zdravil, in sicer s pomočjo razpredelnic štirih kvalitet: "Zdravila, ki prispevajo k intelektualni izvrstnosti, so tista, ki jačajo prebavo in hranijo možgane in druge vitalne organe, s čimer očistijo telo vseh odvečnosti, zbistrijo kri in preprečijo dvig hlapov v možgane; tako boste opazili, da mnogi zdravniki o svojih zdravilih pišejo na tak način, kakor da ta delujejo neposredno na um, v resnici pa to storijo šele posredno, vplivajoč na želodec, možgane, kri, jetra, itd; nedvomno se jim posreči izboljšati umske sposobnosti in splošno zdravje možganov, ter pospešiti telesne procese, zaradi česar lahko brez najmanjše bojazni zatrdimo, da
povzročajo radost, saj težijo k temu, da krepijo glavne ude, čistijo kri in nasploh povzročajo občo bujnost telesa; spet pa nekatera druga zdravila vodijo "naravnost v raj," saj z neposrednim delovanjem na kri, poučijo srce o usmiljenju in vsakovrstnih dobrih delih. Nekatere med zdravilnimi zelmi imajo moč priklicati ljubezen, saj bogatijo in čistijo kri, zaradi česar se spolni instinkt zelo poveča, spet druge pa narediti ljudi krepostne in predane bogu, saj narede kri hladno in redko, krhajoč pri tem ostrino čutnega poželenja. Na isti način je mogoče s pomočjo nekaterih mamil ljudi poneumiti in jih spraviti ob pamet, prav kot postanejo topi in bebavi, zaradi prekomernega vdajanju vinu. Podobno opažamo, da postanejo ljudje včasih, zatem ko so zaužili določeno vrsto hrane, lahkega srca, radostni in željni plesa in petja, čeprav so sicer na vso moč seriozni in mrki, nekatere druge jedi pa imajo nanje povsem nasproten učinek. Tako je v zdravnikovi moči spremeniti skopuha v potratneža, krepostneža v kozla, navadno mevžo pa v korenjaka, s preprosto spremembo sestave njegovih vitalnih sokov. Takšne so prečudovite skrivnosti umetnosti medicine, čeprav so seveda zelo dobro zakrite pred lahkovernimi in neposvečenimi. Nemalo je namreč zanesenjakov, ki so popolnoma prepričani, da je medicina komajda zmožna pozdraviti tudi navaden glavobol, vendar pa taki ljudje ne vejo popolnoma ničesar o sredstvih te znanosti. Hipokrat je svojim učencem prepovedal razodevati skrivnosti. To je bila modra prepoved." Le nekaj strani zatem nas isti avtor vpraša: "Katero je zdravilo, ki lahko povzroči večjo vročino kot jeza, ohladi telo bolj kot strah ali
osnaži nerve temeljiteje od radosti? In kateri vzrok smrti je zanesljivejši od obupa?" To so besede filozofa, ki trdijo, da lahko medicina ozdravi um preko telesa in priskrbi zdravilo za jezo, kakor tudi vse ostale mentalne težave. Popolnoma res je, da bi zdravilo zoper jezo, če bi dejansko obstajalo, dandanašnji ne bilo kaj preveč v čislih pri navadnih ljudeh, a bi kljub temu bilo nadvse uporabno za pomiritev motečih strasti, četudi bi množica ne cenila kaj prida resničnega pomena tega zdravila. To, na kar se ljudje dandanes požvižgajo, utegne biti jutri zelo iskana stvar; tolikšna je namreč nestanovitnost, ki je značilna za vse človeške zadeve. Galen je nekoč dejal, da so divjaki Anglije in Germanije v tolikšni meri sovražni znanosti medicine, kolikor so v odnosu do nje nevedni, in vendar jasno vidimo, kako danes njegovi potomci tonejo v barbarizem, medtem ko so se Angleži in Germani razvili v ene od najbolj izvedenih narodov na vsem svetu, kar se medicine tiče, zaradi česar ni povsem neverjetno, da bo to zdravilo lepega dne zelo iskano, še posebej, če pomislimo, kolikšna je njegova korist, in kolikšne so nadloge, ki jih človeku povzroča prav jeza. Kar je bilo povedanega o jezi, se v enaki meri nanaša tudi na žalost; medtem ko so simptomi jeze bolj ali manj mentalne narave, pa imajo simptomi žalosti precej trajnejši učinek, kar velja predvsem za telo, zato bi bilo nadvse zaželeno, če bi dejansko posedovali zdravilo proti jezi in žalosti, če bi se nam le nekako posrečilo priti do Feniksa, ki ga zagotavlja. Ampak, kje naj ga najdem? Kje naj vprašam po njem? Koga naj vprašam?
Sklenil sem, da odpotujem v širni svet, kjer ga bom iskal tako dolgo, dokler ga resnično ne najdem. Znano je, da je sreča naklonjena le smelim, znanje pa se nič kaj rado ne udomači pri nemarnežih in lenuhih. Zapustil bom svojo rodno grudo, čeprav jo ljubim, čeprav bom zelo pogrešal svoje prijatelje, in potoval od dežele do dežele, vse dokler se ne bom končno pripravljen vrniti z zdravilom, po katerem tako silno hrepenim. Vsak začetek je težaven, in kdor ni bil nikdar žalosten, se ne more srčno radovati; kdor nikoli ni grešil, se ne more vrniti na pravo pot in, kot pravijo kemiki, "v alkimiji obstaja določeno plemenito telo, ki se giblje od mojstra k mojstru, katerega začetek pomeni bridkost in trpkost, njegov konec pa je sladak in radosten." Iz tega razloga sem že vnaprej pričakoval, da bom moral prestati precejšnje muke in preživeti številne grenke izkušnje, vendar sem ravno tako pričakoval, da bom nazadnje prav gotovo okronan z radostjo uspeha. V sam obstoj Feniksa nisem niti najmanj dvomil, saj se v nasprotnem primeru ne bi odpravil za njim. Zadostuje mi, če sonce in njegove žarke vidim, čeprav se ga ne morem dotakniti; in morda je za nas dobro, da se soncu ne moremo še bolj približati. Toda, kar zadeva zdravilo, za katerim oprezam, kako lahko pridobim popolno védenje o njem, še predno ga uzrem in se ga dotaknem? Kako naj bom mojster, še preden postanem vajenec? Izdelki vseh dežel sveta se med seboj zelo razlikujejo, in morda se bom v določenem delu sveta naučil prav tisto, česar se nekje drugje ne bi mogel. Povrh vsega pa sem si zastavil tudi sledeče vprašanje: Je mar življenje romarja komu v napoto? Mar ne romamo vsi v tisto daljno deželo, kamor je že odšel
Krist, naš odrešenik? Mar nam glede romanja ne služijo kot zgled tudi lastovke, znanilke pomladi, žerjavi, štorklje in druge potujoče ptice? Mar se pred človekom ne razprostira ves svet, kakor je tudi pticam neba zrak dostopen na vsakem koraku? Sam veliki Febus, Bog sonca, dan za dnem potuje prek širnega neba. Človeku srce bije in utripa v prsih od prve do poslednje ure, in ker je obdan z vsemi temi primeri in zgledi, je zanj najbolj naravno, da živi prav življenje romarja, še posebno, če je to romanje nekam namenjeno. Trgovec hiti po kopnem in morju, da bi lahko prišel do iskanih izdelkov oddaljenih podnebij, toda daleč plemenitejši posel predstavljata znanost in znanje, saj sta dobrini uma. Kdor ostaja doma, se bo tam poslovil od svojih talentov in izvedel bore malo o skrivnostih stvarstva, povrh vsega pa je potovati prijetno, in častno je biti vedno nekaj ur pred soncem. Tisto, kar je po svoji naravi najbolj duhovno, je tudi najbolj okretno, in le zemlja, ki je brez življenja, je inertna. Preostali trije elementi so v nenehnem gibanju; zrak se podi po zemlji v obliki vetrov, orkanov in neviht; ogenj zna použiti vse pred sabo, v razkošnih požarih, ki ne prizanesejo niti največjim mestom; voda polna radosti teče v rekah in veletokih, saj hiti svojo pot k morju. Ozrimo se tudi kvišku, oglejmo si nebo v vsej njegovi slavi! Zvezde, sonce in luna zelo dobro poznajo čas svojega vzhajanja in zahajanja. Topovski izstrelek, ki bi ga izstrelili iz najmočnejšega kanona, bi potreboval celih osem dni, da bi obkrožil našo zemljo, katere obseg je večji od petindvajset tisoč milj, medtem ko opravi sonce, ne glede na svojo velikost, isto pot v pičlih štiriindvajsetih urah. Polastila bi se nas silna vrtoglavica, če bi si lahko
predstavljali hitrost, s katero se Saturn suče okoli Sonca, ali tisto, s katero se nebo vrti okoli lastne osi, a mnogo večja in še čudovitejša je hitrost človekove misli, ki v enem samem trenutku prepotuje celotno razdaljo od enega konca nebes do drugega. Lahko torej verjamemo, da se angeli, kot duhovna bitja, gibljejo s hitrostjo tistega, kar je v človeku najbolj duhovno, njegove misli. Le Bog je nepremičen, saj je prisoten vsepovsod. Zaradi vseh teh dejavnikov sem torej sklenil, da je zame tako zanimivo, prijetno in častno, kakor tudi nadvse koristno, če si za zgled vzamem ves svet in se odpravim na svoje romanje, z namenom, da odkrijem tega čudežnega ptiča, Feniksa. Podprl sem se torej za dolgo potovanje, sklenivši da prepotujem najprej vse dežele Evrope, zatem pa, če bo potrebno, Amerike, Azije in nazadnje še Afrike. Če po temeljitem iskanju v vseh predelih sveta, Feniksa kljub vsemu ne najdem, ali če o njem ne izvem popolnoma ničesar, šele tedaj se lahko za vedno poslovim od upanja, da ga bom kdaj resnično našel. Načrt mojega potovanja je bil določen z relativno lastnostjo elementov, ki jih ti deli sveta predstavljajo. Evropa pomeni zemljo, Amerika vodo, Azija zrak in Afrika ogenj; in kakor se zemlja ne more spremeniti v zrak, brez posredovanja vode, se tudi voda ne more pretvoriti v ogenj, brez posredovanja zraka. Sklenil sem tako, da najprej prepotujem Evropo, ki predstavlja najbolj grob, in nazadnje v Afriko, ki predstavlja najbolj tenkočuten element; a moji razlogi se bodo pokazali v mnogo svetlejši luči, če sedaj spregovorim o naših delih širnega sveta.
EVROPA: ZEMLJA
Svoje rodno mesto sem zapustil na dan spomladanskega enakonočja, ko sta bila tako Luna kakor tudi Sonce v ozvezdju Ovna, z namenom, da najprej prekrižarim Evropo in povsod povprašam po Feniksu. Evropo sem smatral za element zemlje, saj je ona osnova za vse druge elemente, ki se dviga visoko nad vodo, tako da je prav Evropa mati sveta; čeprav je manjša od ostalih kontinentov, jih daleč prekaša, kar se tiče poguma, energije in mentalne moči njenih prebivalcev. Nekateri pravijo, da iz prgišča zemlje lahko dobimo desetkrat toliko vode, stokrat toliko zraka in tisočkrat toliko ognja; in to je relativni pomen kontinentov, če zemlja ustreza Evropi. Evropa je porodila najpogumnejše bojevnike in najimenitnejše zavojevalce; čeprav si je podredila druge celine, ni bila sama nikoli podjarmljena. Od štirih velikih svetovnih imperijev je le enega ustanovil azijski princ, makedonski, rimski in tevtonski imperij so imeli svoje središče v Evropi. Aleksander Veliki in Julij Cezar sta bila med njenimi sinovi. Če se ozremo na zemljevid, lahko zlahka opazimo, da ta del sveta po svoji obliki spominja na devico, toda njeno srce je srce leva. Zaradi teh razlogov sem se odločil najprej prepotovati to deviško levinjo, ki tako očitno ustreza osnovnemu elementu, zemlji. Evropi pravimo devica, zaradi njene lepote in brezmadežne čistosti, levinja pa zato, ker si je znala podrediti ostale kontinente in
med njimi vedno vztrajati nepremagana. Od nebeških teles ji ustreza sonce, med kovinami pa zlato. Četudi sama proizvede le malo zlata, in čeravno sonce svojih žarkov po njej ne zliva tako silovito, kot po Afriki, je vendarle vredna, da jo primerjamo s soncem in zlatom, in sicer zaradi odličnosti njenih prebivalcev. Ne glede na dejstvo, da se je pred nekaj leti v Evropi dejansko skotilo nekaj pravih pravcatih levov, pa ji pravimo levinja, zaradi poguma njenega srca. Evropa je mati sveta, Nemčija pa je njeno srce. Vsekakor pa Evropa ni brez svojega deleža čudes. Govori se, da v Panoniji ljudje živijo pod vodno gladino v trdnih kamnitih hišah. Minerali v Karlsbadu, kakor poročajo, so trši od kamna. Morje na obale Prusije v ogromnih količinah naplavlja prozoren in prosojen kamen (jantar), ki nastaja iz podzemnih rastlinskih sokov. Naj ne pozabim omeniti korald iz sicilskega morja, ki na kopnem otrde v kamnito drevo bele ali rdeče barve, čeprav gre za rastlino. Naj se spomnim zapečatene zemlje v Nemčiji in Šleziji… Evropa je, skratka, Zemlja Levinja. Ta izraz je namenjen tistim, ki ne poslušajo le z ušesi, temveč znajo prisluhniti tudi z umom; zemlja je tista, ki je odporna na ogenj, kakor zlato, in se ne razprši v zrak. Prav kot skrajni steber starodavnih bogov "ne popušča nikomur," in prav zato se mi je zdelo, da bo Evropa (zlato vesolja) tisti kraj, kjer bom še najverjetneje izvedel kaj o Feniksu in njegovi medicini, a večina tistih, s katerimi sem imel opravka, se je mojemu podvigu odkrito režala, govoreč, da sem se prav kot Narcis zagledal v senco lastnega uma, v odmev svojih nečimrnih in častihlepnih idej, v katerih da ni popolnoma ničesar, razen moje
norosti. "Besede alkimistov," so mi hiteli zatrjevat, "so kot oblaki; lahko pomenijo in predstavljajo karkoli, glede na muhe bralca pač. In celo, če bi taka medicina zares obstajala, je človeško življenje vse prekratko za lov nanjo; vse tisto, zaradi česar se sploh splača živeti, je potrebno zanemariti in odriniti vstran, medtem ko se človek peha za njo. Če bi si znanje, ki tej skrivnosti pritiče, lahko pridobili takorekoč slučajno, skrbeč pri tem še za druge posle, potem bi še šlo, če pa temu ni tako, tedaj zlepa ni dovolj časa, za temeljitejšo poizvedbo." S tovrstnimi ugovori (vsaj z drugo polovico) sem opravil na sledeč način: "Zasledovanje te medicine terja sleherno moč človekovega telesa in uma. Kdor se ji posveti le "takorekoč," se ne more nadejati niti temu, da bo prodrl skozi zunanjo lupino znanja. Predmet našega raziskovanja je globoka skrivnost, in človek, ki se temu delu ni zmožen posvetiti v celoti, stori bolje, če se ga popolnoma vzdrži. Rado priznam, da moči mojega uma niso tolikšne, da bi lahko upravičeno pričakoval uspeh, vendar me duh v meni neusmiljeno žene, da se posvetim temu iskanju, zato zaupam v Boga, da bo nazadnje le nagradil moje potrpljenje in ponižno čakanje nanj. Kot vsak kralj ljubi svojo kraljico, kot je vsak ženin predan svoji nevesti, tako sem tudi jaz mnenja, da je ta znanost bolj čudovita in bolj ljubka, od vsega na svetu. Lepe stvari pa so le stežka dosegljive, in mukotrpno delo je edina pot, ki vodi do velikih in slavnih stvari." Tako se je glasilo bistvo mojega odgovora. Bil sem prepotoval že dobršen del Evrope, ko se mi je posvetilo, da so antični mojstri vedno omenjali Italijo in Španijo kot velika sedeža tajne modrosti, zato sem svoje korake naravnal v njuno smer. V Španiji sem
izvedel, da so določeni arabci (Geber, Avicenna in drugi) pred dolgimi časi živeli tam, ter da so bili v posesti čudežne medicine. Pravtako mi je bilo veliko povedano o Herkulu in njegovem podvigu, s katerim je Hesperidam izmaknil varovana jabolka, kakor tudi zlato kupo, v katero je prestregel zdravilo proti jezi in žalosti. Vsi modreci so si bili edini, da je moralo vsebovati vsaj majhen delež Feniksovega perja. Sprevidel sem, da je bil Gerion s tremi telesi predmet filozofskih spisov, in da je Herakles pravzaprav prizadeven umetnik, ki zalezuje medicino, a nihče mi ni vedel povedati kaj bolj oprijemljivega. Nisem pa hotel vzeti slovesa od Evrope, ne da bi se ustavil na Kanarskih Otokih, katerih je sedem po številu, imenovani pa so takole: Lancerotta, Bonaventura, Velika Kanaria, Teneriffe, Gomera, Ferro in Palma. Lancerotta, Gomera in Ferra imajo vsaka svojega kralja. Otok Ferro je brez pitne vode, vendar uspe prebivalcem priti do potrebne količine s pomočjo določenih širokolistnih dreves, ki destilirajo sladko vodo v tolikšnih količinah, da ta zadostuje za celoten otok. Tujci in pirati, ki pristanejo na tem otoku, tega ne vejo, zato jim pomanjkanje vode prepreči daljše bivanje. Ravno ob tem času se je zgodilo, da je kralj Ferre umrl, ne da bi zapustil dediča moškega spola, njegovi podaniki pa niso marali priznati avtoritete njegove prelepe hčere, Blanche, dokler ta ne bi sprejela roke katerega od dvorcev kraljevske krvi, saj so trdili, da je za moške nečastno, če jim vlada ženska, češ da je s tem prizadeta moškost narodnega značaja, kar so potrdile tudi izkušnje, v primeru vseh tistih narodov, ki so bili dalj časa pod vladavino ženskega žezla. V takih primerih ženske zasedejo položaj
moških, ti pa so ponižani na položaj žensk, posledica česar sta nesluten porast razvrata in prešuštva. Tako so kraljevsko dekle prepričali, naj temeljito premisli o svoji poroki. Na otoku je živel tudi Brumazar, plemeniti mladenič (s prečudovitimi črnimi kodri, odet v sijajno zlato opravo), ki je bil strastno zaljubljen v princesko Blanche in bil tudi sam ljubljen z njene strani. Dvoril ji je in jo tudi osvojil, do poroke pa naj bi prišlo pod pogojem, da mu Blanche prinese dragocen in velik diamant za svojo doto, medtem ko bi ji Brumazar podaril čudovit rubin, nepredstavljive vrednosti (t.j. vreden vsaj milijon dukatov). Kot njen bodoči kralj in mož jo je imel ščititi pred vsakovrstnimi nevarnostmi, predvsem pa roparji, katerih je bila zvrhana vsa dežela, medtem ko naj bi ona ponižno obljubila, da ga bo v vsem poslušala in ga ubogala, brez vsakršnih izgovorov in pretvez. Po teh uvodnih dogovorih sta bila povezana v intimno in nerazdružljivo poroko, v kateri sta živela dolgo in srečno; in prerokovano jima je bilo, da bosta povila sina, ki bo mogočen vojščak, saj bo svojo vojsko popeljal vse tja do Dionizovih Stebrov v Indiji… Lahko ste torej priča, da mi med mojim vandranjem po Evropi, ni uspelo izvedeti popolnoma ničesar o Feniksu, zato sem sklenil, da odplujem v Ameriko, upajoč, da bom bržčas srečnejši med divjaki tistega kontinenta. Spomnil sem se namreč poetovih besed: "Naključje je velik zaveznik; pazi, da je tvoj trnek stalno namočen; svojo ribo utegneš ujeti v najbolj plitvi reki."
AMERIKA : VODA
Dandanašnji, ko nam je trgovina takorekoč tlakovala cesto čez morje, do Amerike ali pa Indije na zahodu, 1 ni niti najmanj težavno stopiti na tisto celino, toda v času, ko so deželo šele odkrivali, pa so bile okoliščine zelo drugačne. Ko sem se tako poslovil od "Otokov Blaženih," sem postal potnik na ladji, katere nos je predstavljal orla, in ko smo prevetrili prenekatero nevihto in kar nekaj orkanov, smo končno uzrli obale Brazilije, te prostrane ameriške province, ki je v celoti pokrita z gozdovi. Površje dežele je le tu in tam zaznamovano z bivališčem katerega od naseljencev, mest je malo, njih prebivalci pa so hudo pogreznjeni v nevednost, popolnoma neizmojstreni v omiki civilizacije. Kako neki sem torej mogel pričakovati, da bom tu izvedel kaj o Feniksu, med ljudmi, ki komajda znajo brati in pisati? Pa vendar je v tej deželi veliko redkih in čudovitih ptic, ki jih ni moč videti nikjer drugje, toda Feniks je seveda čudežen ptič, katerega ne gre iskati med navadno perjadjo. Drevesa te dežele so bogate barve in sladkega vonja, in ko sem lepega dne užival v divji lepoti gozda, kjer sem se predajal poslušanju
1
Mišljene so zahodne francoske kolonije.
naravne glasbe ptic, se je zgodilo, da sem našel jabolko nenavadne, izvrstne lepote, ki je ostrejšemu pogledu razodelo sledečo inskripcijo: "V notranjščini je tisto, iz česar se bo, če ga predaš njegovi babici," "razvil sin, ki se bo zatem oprijel svoje matere v ljubečem objemu." "Iz te združitve bo v kratkem času pognalo plemenito drevo," "ki bo poljedelca obdarovalo z zlato žetvijo…………………" Po dolgem premišljanju sem se domislil, da je seme, ki se nahaja v sadežu, potrebno posaditi v zemljo (ki je njegova babica, glede na to, da je njegova mati drevo, na katerem je zraslo). To sem vzel za dar Boga in posadil seme; ko je iz njega pognalo majhno drevo, sem ga cepil na izvorno drevo (zatem, ko sem ga tik nad zemljo odžagal) in ko sta tako obe drevesi zrasli skupaj, sta postali daleč veličastnejše drevo, kot je katerokoli od njiju bilo pred tem; in njun sadež je bil tisti mladike, ki je bila vstavljena v starševsko drevo. Pripoveduje se, da v časih preden so Španci dosegli Brazilijo, v tej deželi ni bilo konjev, zato so domačini bojevnika na konju smatrali za pošast, ki je napol človek napol konj; ko pa so tujci pripeljali tako konje kot osle, se je kmalu zdelo najpametneje pridobiti nekaj mul, ko so siceršnji mladiči teh dveh vrst živali. Nekoč je bil nek glavar, ki je posedoval veliko število tako oslov kakor konjev, in se je za to stvar še posebno zanimal. Zelo dobro je vedel, kako dobiti konje iz konj in osle iz oslov, a kako na primeren način iz njih dobiti mule, mu ni bilo znano; zavedal pa se je dejstva, da so vsi eksperimenti, ki se odvijajo v temi, t.j. tisti, ki ne potekajo v luči
predhodnih izkušenj, tako nevarni kakor negotovi. Posledično je bil vsak njegov poskus, da bi iz žrebca in oslice ustvaril mulo, obsojen na neuspeh, nedvomno zato, ker njuni semeni nista bili pomešani v pravem razmerju. Nazadnje je nek modrec, ki jo je ravno mahal tod mimo, in čigar vpogled v skrivno delovanje Narave je bil daleč prodornejši in obsežnejši od tistega nevednih ljudi, našemu starešini dal sledeč nasvet: "Če hočeš dobiti mulo, ki je očetovskemu oslu podobna po dolžini ušes in počasnosti hoje, moraš slehernemu od staršev dajati natančno toliko krme, kolikor jo terja njegova narava. Ali pa veš, kolikšna je prava mera? Postrezi samca z dvakrat toliko krme, kot jo daš samici, pa bo kobila kaj kmalu povrgla mulo." Človek si je nasvet vzel k srcu, in po številnih polomijah je bila njegova vztrajnost naposled okronana s popolnim uspehom, kakor se tudi ne zdi v nasprotju s splošnim načrtom narave, da dva različna starša lahko proizvedeta plod, ki je različen od njiju obeh. Le poglejmo leoparda, za katerega se pravi, da je plod panterja in levinje; na isti način volk in psica zaplodita risa, mladika, cepljena na zdravo drevo, pa rodi sadje, drugačno od starševskih sadik; nove vrste cvetlic so pridobljene z razsodnim mešanjem cvetnega praha, in rdeči prašek, imenovan "naša tinktura," mešan z živim srebrom nad ognjem, ustvari zlato, ki je popolnoma neslično tako enemu kakor drugemu. Američani pa so zmožni izvesti edinstven eksperiment s kovinami, še posebno z zlatom, saj posedujejo določeno vrsto vode, v kateri postane zlato mehko kot vosek, da ga lahko z rokami oblikujejo po mili volji.
Ta voda ni jedka, saj ne žge prstov tistih, ki zlato oblikujejo. Vsekakor ne gre dvomiti, da gre za kemično odkritje, ki je posledica destilacijskega procesa… Ker v Ameriki nisem mogel izvedeti ničesar več, sem začel razmišljati o tem, da bi izkoristil prvo priložnost in prečkal morje v smeri Azije. S seboj sem vzel zelo težak in dragocen kos določene vrste lesa, najdragocenejše od vseh, kar sem jih videl v Braziliji, ki slovi po svoji bleščeči ebenovinasti barvi; ta črna barva se zdi kaj primerna za Ameriko, in sicer zaradi črnkastih topolov in seveda zemlje, ki se kaže v številnih odtenkih te barve. Zdi se, da črna barva tega lesa prihaja od toplote sonca in tiste tako čudovite posebnosti ameriške zemlje, o kateri Monandez, znameniti zdravnik iz Seville, piše na sledeč način: "Raznolikost barv, ki jih očesu ponuja perujska prst, je nadvse nenavadna. Če jo pogledamo od daleč, se nam kaže kot odeja, sešita iz številnih krpic, ki se zračijo na soncu; en del je zelene barve, drugi modre, spet pa se ostali zdijo rumene, rdeče, črne in celo bele barve. Vse to so različne vrste mineralne zemlje; črna zemlja, pomešana z vodo ali vinom, je sestavni del odličnega črnila, za rdečo prst pa pravijo, da je ruda živega srebra, in domačini se zelo pogosto mažejo z njo." No, jaz sem spravil svoj kos lesa, se vkrcal na ladjo, ki je na vrhu kljuna imela podobo belega enoroga, in se odpravivši proti Aziji kmalu znašel v perzijskem zalivu.
AZIJA : ZRAK
Azija je tretja celina sveta, celina, ki ustreza elementu zraka, in njeno podnebje je v primerjavi z ostalimi bolj umirjeno, saj je oddaljena tako od ostrega mraza Evrope, kakor od žgoče pripeke Afrike. Ravno ker je obenem topla in vlažna, na tako občudovanja vreden način ustreza elementu zraka; njeno vročino skoraj povsod blažijo hlapi, ki se dvigajo iz morja. Vlažen, topel zrak ima ogenj za očeta in vodo za svojo mater, kakor tudi ohranja večino aktivnih kvalitet obeh roditeljev. Tako je zrak posrednik med dvema sovražnima si elementoma, in s svojo lastno sestavo miri njun razkol. Na isti način Azija povezuje Evropo (zemljo) in Afriko (ogenj), najrobatejši element z najtenkočutnejšim; brez Azije (zraka) bi med njima ne bilo nobene enotnosti. S posredovanjem zraka se ogenj rado oklene zemlje in jo hrani, brez zraka pa ogenj v trenutku ugasne. Prednostna, poglavitna značilnost Azije je, da predstavlja središče sveta in da poraja take vrste sadja, ki potrebujejo topel, nežen zrak, kot denimo dateljni, medenike, dišave vseh vrst in nenazadnje tudi samo zlato. Azija je zibelka naše civilizacije, sedež prve monarhije in rojstni kraj našega odrešenika.
Iz perzijskega zaliva sem se namenil prečkat ves kontinent, dokler nisem dosegel tistih delov Male Azije, o katerih krožijo govorice, da je Jazon ravno tam zadobil zlato runo. Kakopak sem se nadvse zanimal za pripetljaje starega sveta, zato sem se lepega dne odpravil na kraj, ki je menda bil Marsovo polje in prizorišče palače, ki je pripadala Etesu, potomcu Sonca; tam sem se srečal z starim možem častitljivega izgleda in oblastne drže, ki me je prijazno pozdravil, in katerega sem, zatem ko sem odzdravil, ogovoril z naslednjimi besedami: "Ako Vas le ne nadlegujem preveč, Vas naprošam, da ste toliko dobrotljivi in preženete mojo nevednost, saj ne dvomim ne v Vašo zmožnost ne v Vašo pripravljenost, da tujcu priskočite na pomoč." Zatem ko jo naznanil svojo pripravljenost, da bo zame storil vse, kar je v njegovi moči, sem ga vprašal, če so stvari, ki jih beležita zgodovina in poezija glede Jazona in njegovega zlatega runa resnična dejstva ali zgolj poetična fikcija. Na njegovem obrazu je zaigral nasmešek, on pa je odvrnil: " Jaz sam sem Jazon, zato ti lahko točneje od kogarkoli povem, kaj vse sem doživel. Nikar se ne boj, saj za časa svojega življenja nisem bil sovražen do nikogar, temveč sem pomagal prav vsem, kakor se za dobrega zdravnika tudi spodobi; in sedaj, ko ne pripadam več temu svetu, sem ravno tako naklonjen svojim mrljivim bratom in sestram. Le poglej, na tem mestu se je nekoč dvigal prestol mojega tasta, Etesa, čigar oče je bilo sonce, pa ne tista svetleča hostija na nebu (kar bi bilo nemogoče), temveč človek, ki ji je bil po imenu, obličju in dostojanstvu zelo podoben. Ovnovo zlato runo, katerega je Merkur pretvoril, Etes pa razobesil na Marsovem polju, sem si izboril
na sledeč način. Moja najzanesljivejša svetovalka je bila Medeja, ki mi je s svojimi modrimi nasveti pomagala, da sem se uspešno uprl ognjevitim in strupenim pošastim. Opreznega zmaja sem omamil z napitkom, ki sem ga uspel vreči v njegov želodec, in medtem, ko se je nahajal v tem nezavidnem položaju, sem mu kar najhitreje populil zobe, katere je bilo potrebno zakopati v zemljo, ki je bila predhodno pripravljena in preorana z biki, ki so bruhali ogenj, ki pa je moral biti pogašen z vodo, natočeno v njihova žrela. Nato mi je Medeja izročila podobi Sonca in Lune, brez katerih, kot mi je zatrdila, ne bi opravil popolnoma ničesar." Seveda sem hotel vedeti, kje lahko najdem te stvari. Odvrnil mi je, da jih je sam sicer dobil od Medeje, vendar mi ne more povedati, kje se nahaja ona. "Ko me je v svoji norosti zapustila, se je nemalo zatem omožila s starim Egejem, kateremu je rodila Meduza; ta je kasneje odpotoval v Azijo in tam postal utemeljitelj meduzijske rase." Jazonu sem hotel zastaviti še cel kup vprašanj, vendar se je opravičil in pred mojimi očmi izginil. V tistem trenutku se mi je posvetilo, da je pravzaprav govoril o medicini, katero tudi sam iščem, in katero je skrivnostno omenjal v podobi zlatega runa. Učeni možje so namreč na več mestih zatrdili, da Feniksov čop in njegovo perje oddajata zlat sijaj. V Aziji se resnično nisem srečal z veliko učenimi ljudmi, vendar sem bil nadvse zadovoljen, da sem raziskal tako imenovano "zračno zemljo," saj sta del nje tudi Sirija in sveta dežela (z rekama Adonis in Jordan, kjer je bil deležen očiščenja gobavec Naaman). Pripoveduje se,
da je prav v Siriji Adonisa pokončal medved, ki ga je preganjal Mars, in da je od njegovih ran potekel tisti balzam, ki varuje človeška trupla pred razpadanjem. Na tej celini je stal Sveti Vseh Svetih, v katerega je naš najsvetejši svečenik vstopil, zatem, ko se je spokoril za grehe naše rase na kalvarijskem križu; njemu torej namenjamo naše najsrčnejše želje s sledečo molitvijo: "O veliki in usmiljeni odrešenik sveta, Jezus Kristus, ki si bog večnosti, ki si ustvaril človeka v času, da bi lahko, kot naš posrednik, združil boga in človeka, potešivši večno in neskončno moč boga, katerega je razjaril človeški greh, to je, tebe, očeta in svetega duha. S tem namenom si bil rojen v ta svet, zato si hodil med ljudmi in jim delal dobro, posvetil si zemljo s svojimi čudeži, trpljenjem, vstajenjem in zveličanjem. K tebi molim iz dna svojega srca, kakor si namenil to medicino ljudem, da jo uporabljajo na naraven način, kakor si tudi sam zdravil neozdravljive bolezni s svojo božansko močjo, ki si največji zveličar, tako te naprošam, da me narediš vrednega darila te najdragocenejše medicine, ki sem najponižnejši od tvojih služabnikov, ki sem zaradi tega najblaženejšega znanja odšel na tako dolgo romanje, ki sem prestal zategadelj toliko težav, kakor sam dobro veš, da bi jo lahko uporabil v slavo tvojega imena, da olajšam trpljenje svojih bratov in sestra. Ti, ki si poznavalec ljudskih src, dobro veš, da preziram ves svetovni pomp, da želim posvetiti svoje življenje izključno tebi, če mi le nakloniš voljo in moč; podari mi moč izražanja neskončne milosti, moč zdravljenja vseh tegob, telesnih in duševnih, blagoslovi me z blaženim darilom tvoje medicine, ki je po svoji vrednosti takoj za
dušnim mirom in večno srečo, ki si jo ti zadobil za nas, da bo lahko njena vrlina premagala vso ljudsko žalost, bedo in bolečino, v večnem čaščenju vedno blažene Trojice, na vekov veke, Amen." Ko sem tako odmolil to molitev, namenjeno stvarniku vseh dobrih stvari, sem se spomnil, da se v Aziji, poleg dežele, v kateri sta se nekoč cedila med in mleko, a je sedaj, pod turško upravo, postala povsem jalova in sterilna, nahaja tudi paradiž, ki je bil ustvarjen za človeka, ko je ta še bil popoln. Vedoč da se ta blagoslovljeni vrt nahaja v bližini Babilona, sem se odpravil tja, toda razen sotočja določenih rek, nisem našel prav ničesar. Od tam sem se napotil v obmorske dele Indije, kjer sem odkril mesto, ki se imenuje Ormuz, o katerem so ljudje skovali pregovor, ki pravi: "če je svet prstan, tedaj je Ormuz biser, vdelan vanj." V to mesto so se stekali radovedni popotniki iz vseh sosednjih pokrajin; ko sem enega od njih pobaral, kam se mu tako mudi, mi je odvrnil: "V zemeljski paradiž." "Kako," sem se začudil naglas, "mar sem spregledal starodavni edenski vrt, ali pa imajo ti ljudje v mislih novi raj?" Toda možakar me je kar pustil stati tam in se brž podvizal naprej. Ko sem tako premišljeval, če naj mu sledim, sem prišel na misel, da bo najbolje, če se ravnam po Kolumbu, odkritelju Amerike. Ene za drugimi sem torej obšel vsa številna vrata tega mesta in sklenil, da ga bom zapustil, stopivši skozi tista, ki bodo zaznamovana s kar najslajšim in najprijetnejšim vonjem. Tako sem tudi storil in se kaj kmalu znašel na poti, ki je oddajala tako prijeten vonj, da bi ga zlahka pripisal kakšnemu zemeljskemu paradižu, pa četudi je v njem uživala vsega
peščica popotnikov. Ker se je Ormuz nahajal na otoku, smo kaj kmalu morali prečkati morje, na katerem sem imel priložnost videti ljudi, ki so v globinah iskali bisere nenavadne beline. Ko sem nekaj primerkov tudi zadobil, za ljubezen in denar, nisem več niti najmanj dvomil, da sem končno v lasti ene najpomembnejših substanc medicine, saj je bila belina teh biserov tolikšna, da je kljubovala pretiravanju. Ko sem sledeč neko zelo ozko stezo nekaj časa napredoval po kopnem, sem prišel do točke, kjer se srečata dve poti, in tu je stal kip Merkurja, čigar telo je bilo izdelano iz srebra, njegova glava pa je bila prevlečena s čistim zlatom. Njegova desna roka je kazala v smeri zemeljskega paradiža. Ko sem jo tako že lep čas strumno ubiral po poti, ki je bila označena na omenjen način, sem prispel do širne in globoke reke, katero je bilo nemogoče prečkati brez plovila, tega pa zlepa ni bilo videti nikjer. Čudežna lepota nasprotnega brega me je prepričala, da mora to biti zemeljski paradiž. Drevje, ki se je košatilo na drugi strani, je bilo okrašeno z zlatimi, oranžnimi, rumenimi, vijoličnimi in intenzivno rdečimi cvetovi. Opazil sem zimzelene lovore, brinje, zelenike in celo vrsto cvetja vseh mogočih barv in sladkih dišav, sončnice, amarant, lilije, vrtnice, hijacinte… Uho je bilo očarano s pesmijo in čivkanjem slavčkov, kukavic, vrabčkov, škrjancev, drozgov in stotine drugih znanih in neznanih vrst ptic; tudi glasba inštrumentov in zamaknjenih glasbil ni manjkala; okus je bilo mogoče potešiti, kot je kazalo, s celo vrsto sadja, ki je šlo v neverjetno slast, vonjave pa, ki so se širile s sapico, ki je nežno pihljala sem in tja, so bile naravnost čarobne, saj so popolnoma otopele čut vonja ljudi, ki so
živeli tod naokoli, podobno kot hrup Nilovih kataraktov postane neslišen, za tiste, ki so ga vajeni. A kaj mi bo vsa ta slava, ko pa ne premorem enega samega vesla, kaj šele čolnička, sem si mislil? Obrnil sem se, trdno prepričan, da se bom ob prvi priložnosti, ko bom lahko upal na uspeh, nedvomno vrnil, medtem pa bom še najverjetneje našel Feniksa, ki ga iščem, če se brez odlašanja napotim proti Afriki. Tako sem se namenil proti Rdečemu Morju in prišel do Afrike.
AFRIKA : OGENJ
Ko sem stopil na obalo Afrike, je preteklo že celo leto, odkar sem se bil odpravil na svojo pot; sonce je vnovič vstopilo v Leva, luna pa se je nahajala v hiši ozvezdja Raka. To so bile okoliščine, ki so me navdajale z upanjem. Zaradi intenzivne vročine afriškega podnebja je vsa celina žgoča, sterilna in suha. Rek je zelo malo, vse polno pa zveri, ki se rade zbirajo ob rečnih bregovih, kjer imamo priložnost videti, da med njimi dejansko prihaja do vznika vedno novih in nenavadnih oblik, po katerih Afrika tudi upravičeno slovi. Pripoveduje se, da prav tu živijo satirji, kinocefali in druge polljudske vrste. Tu se dviga gorovje Meseca in pa Atlas, ki na svojih plečih nosi nebo; oba predela sta bogata z minerali in kačami. Tu se prav tako zbira kri Zmaja, za katero pravijo, da jo posrka iz Slona, a ko se Slon zvrne mrtev, je Zmaj zmečkan, kri pa je vse do poslednje kapljice popolnoma iztisnjena iz njega. Izvedel sem tudi, da so v bližini Rdečega Morja opazili žival, imenovano Ortis, katere glava je v celoti rdeče barve, z zlatimi črtami, ki se vijejo do začetka vrata, medtem ko je barva njegovih oči temno črna. Tace so popolnoma bele, to se pravi, sprednji taci sta beli, zadnji pa črni kot oglje; tudi obraz je tja do višine oči bel - opis, ki se popolnoma ujema s tistim, ki ga je Avicenna podal o naši medicini. Na uho mi je prišlo, da v neki skalni votlini, nedaleč od Rdečega Morja, živi prerokinja, eritrejska sibila, in pomislil sem, da bi bilo
priporočljivo, če glede Feniksa najprej poizvem pri njej. Ona je namreč bila ta, ki je napovedala prihod božjega sina v človeškem telesu. V to trditev so podvomili že številni avtorji, toda zagovarja jo Evzebij, veliki zgodovinar zgodnje cerkve, in Cicero, silni orator, ki je, kot je znano, to prerokbo prevedel v latinščino. Številne dokaze o tem lahko najdemo tudi v delih Vergilija, princa rimskih poetov. Odlomek iz Cicera, ki ga omenja Evzebij, se nahaja v drugem zvezku njegove razprave De Divinatione (O Divinaciji). Ko sem prispel, sem jo našel sedečo v njeni votlini, katero so na prečudovit način obdajale rastoče veje košatega drevesa, tla pa so bila enakomerno prekrita z nežno travo. Pozdravil sem jo s kar najpristnejšo in spoštljivo ponižnostjo. Spričo mojega nenadejanega obiska se je sprva zdela presenečena, zato se je umaknila v notranjost votline, a nemalo zatem
jo je moj iskreni nastop toliko
prepričal, da se je opogumila in stopila do vhoda svojega bivališča. "Kdo si, neznanec?" je hotela vedeti, "in kaj neki hočeš od mene? Nisi še nikoli slišal, da se človek ne sme približati devici, ki biva v samoti?" "Milostljiva, vsekakor ni bila vsiljivost tista, ki mi je storila priti," sem se pogumno in iskreno postavil, "temveč sem to naredil šele po temeljitem premisleku, saj čutim, da si prav ti tista, in izključno ti, ki me lahko odreši določenih dvomov, ki že dolgo časa nadvse pestijo mojo ubogo dušo. Morda si mi pripravljena izkazati trohico tvoje srčne naklonjenosti. Ako je temu tako, ti v svojem imenu najsvečaneje obljubljam, da te bom častil in ti služil, ter da bom izpolnil tudi
najmanjši ukaz, ki bo prišel iz tvojih ust, če bo le v moji moči, da tako postopim." Ko je slišala, kaj sem velel, se je njeno obličje počasi zjasnilo in v precej prijaznejšem tonu me je vprašala, s čim neki si tako silno belim glavo. "Ljudem kot si ti," je nadaljevala, "ne morem odreči popolnoma ničesar, saj ste željni predvsem znanja." "Dve sta stvari," sem ji rekel, "glede katerih bi si od tebe želel jasnega in iskrenega odgovora, in sicer, če v teh predelih Arabije in Egipta živi, in je živela, čudovita ptica, ki se imenuje Feniks, če sta njeno meso in perje dejansko učinkoviti zdravili proti jezi in žalosti, ter, če se izkaže, da je zares tako, kje bi lahko to ptico kar najhitreje našel?" "Predmet tvojega iskanja," je dejala, "je velik in veličasten. Dvom je prva stopnja znanja, ti pa si se poleg tega znašel na pravem mestu in pri pravi osebi. Dežela, v kateri se namreč nahajaš, je Arabija Blažena, in Feniksa se nikdar ni dalo dobiti nikjer drugje; povrh tega pa sem prav jaz edina oseba, ki ti o tej stvari lahko pove kaj oprijemljivega. Poučila te bom, ta dežela pa bo tvojim očem podarila radosten prizor, o katerem pripovedujem: dobro napni svoja ušesa! Arabija Blažena in Egipt se že od davnih časov srčno veselita dejstva, da je Feniks v njuni izključni lasti, Feniks, čigar vrat je zlate barve, medtem ko je preostanek njegovega telesa škrlaten, a glavo ima okronano s prečudovito perjanico. Je svét Soncu, živi 660 let, in ko se približa zadnja ura njegovega življenja, si s pomočjo vejic akacije in
določenega kadila zgradi gnezdo, katerega napolni z dišavami, nato pa obrnjen proti soncu s prhutanjem svojih kril zaneti ogenj, v katerem izgoreva toliko časa, da od njega ostane le še pepel. Iz tega pepela je nato ustvarjen črv, iz črva pa mlad ptič, ki vzame gnezdo, in ga z ostanki svojega roditelja odnese v Heliopolis (ali Tebe), sveto mesto sonca, ki se nahaja v Egiptu. Ta pripoved, ki jo najdemo v številnih starodavnih knjigah, je naslovljena bolj na um, kot pa na uho; gre za mistično zgodbo, ki jo je, prav kot hieroglife Egipčanov, potrebno razumeti na določen mističen način, nikakor na historičen. Nek antični egipčanski pisatelj nam denimo pove, da Feniks izredno uživa v sončevi svetlobi, ter da je zaradi tega tudi priletel ravno v Egipt. Od tega pisatelja tudi izvemo, da so imeli njegovi sonarodnjaki navado Feniksa balzamirati, če je ta slučajno umrl pred svojim časom. Če potemtakem to pripoved smatraš za alegorijo, ne boš mnogo zgrešil; veš pa, da se njegovo meso in njegovo perje uporabljata kot zdravilo proti jezi in žalosti." Ko sem jo slišal tako govoriti, mi je srce jelo radostno peti ter kajpak hotelo vedeti, če mi je voljna zaupati, kako naj čimprej pridem do tega blagoslovljenega ptiča in njegove medicine, ona pa mi je obljubila, da ne bo pozabila name, ter da bo storila vse, kar je v njeni moči, da mi pomaga. "Kljub temu pa," je poudarila, "mora levji delež tega dela biti opravljen s tvojima rokama. Ne morem ti s krilatimi in nepogrešljivimi besedami natančno opisati prostora, kjer Feniks živi, vendar pa ti bom zadevo skušala predstaviti na tako jasen način, kot bo le mogoče. Sam
dobro veš, da Egipt dolguje vso svojo rodovitnost Nilu, čigar izviri pa so tako neznani kot neodkriti, a ustje, kjer se reka steka v morje, je odprto za vse. Četrti sin Nila je Merkur in ravno njemu je njegov oče zaupal avtoriteto, da ti razodene to ptico in njeno medicino. Merkurja boš našel nekje v bližini sedmih ustij Nila, saj nima točno določenega bivališča, temveč se vedno mudi zdaj v enem zdaj v drugem rokavu reke." Deviški prerokinji sem se najiskreneje zahvalil za njene usmiljene besede in se pri priči usmeril proti ustju Nila, katerega tvori sedem rokavov: Kanopski, Bolbitski, Sebenijski, Pelezijski, Tenitski, Fenetski in Mendezijski. Pot k kanopskemu me je vodila skozi starodavno krščansko pokopališče, kjer ljudje vsakoletno pričajo nenavadnemu čudežu. Na določen dan v mesecu maju, v času od zore do poldneva trupla kratkomalo vstanejo iz svojih grobov, in to pred očmi vseh mimoidočih, da bi zatem od poldneva do sončnega zahoda počasi zopet polegla, od koder so se vzela. Če je zares tako, kot nam zatrjujejo tudi številne priče, potlej imamo v tem primeru opravka z neizpodbitnim dokazom o vstajenju človeškega telesa, kar po svoji priliki nekoliko spominja tudi na oživitev umrlega Feniksa. Ko sem prispel na otok Kanopus, sem hotel vedeti, kje bi lahko našel Merkurja, toda očitno so bili skoraj vsi ljudje zaradi mojih vprašanj le brezupno zbegani. Nekateri so v en glas trdili, da v skladu s Hermesom Egipt predstavlja podobo nebes, sedem ustij Nila (od katerih je ravno Kanopsko daleč največje ) pa zatorej ustreza sedmim nebeškim planetom. Kanopsko ustje so smatrali za domovanje
Saturna, ki je Merkurjev ded, Merkur, so rekli, pa se je bržčas udomačil v katerem drugem rokavu reke. Ljudje bolbitskega ustja, s katerimi sem imel priložnost spregovoriti, niso vedeli o Merkurju popolnoma ničesar. V bližini tretjega ustja se je dvigalo mesto, imenovano Sebenis, katerega prebivalci so bili tako divji in kruti do tujcev, tako skrajno nevedni glede veščine in omike civilizacije, da si zlepa nisem mogel predstavljati, da bi Merkur, boštvo kulture in znanosti, moglo živeti v njih sredini. Nekega kmeta sem pobaral, če tod stoji Merkurjeva hiša, in on mi je zaupal, da ima krilatec svojo hišo prav v njihovem mestu, a v njej nikdar ne prebiva. Tako sem se odpravil proti četrtemu rokavu. Pripoveduje se, da je slavno mesto, ki se imenuje Pelezij, ustanovil Pelej, Ahilov oče. To mesto, ki ločuje Azijo in Arabijo od Egipta, je bilo dolgo tega silno bogato. Ko sem izvedel, kolikšen sloves se ga drži v trgovini in poljedelstvu, ter o ogromnih količinah arabskega zlata, ki ga uvažajo v mesto, sredi katerega se nahaja eden najbogatejših trgov v vsem Egiptu, sem bil popolnoma prepričan, da bom Merkurja srečal prav tukaj, a prebivalci so mi povedali, da semkaj sploh ne prihaja tako pogosto, da pa je kar najbolj dobrodošel, kadar slučajno sklene, da jih bo obiskal. Ta odgovor mi je odvzel ves pogum, ki je seveda bil v sorazmerju z upi, ki sem jih ves čas gojil, a sklenil sem, da ne bom nikakor odnehal, dokler ne preiščem še preostalih rokavov. Pri tenitskem ustju Nila sem izvedel ravno toliko kot pri vseh ostalih, ničesar namreč. Ko so mi domačini dali jasno vedeti, da
Merkur k njim sploh ne zahaja, sem začel objokovati svojo nesrečno usodo in jalovo tavanje po obličju sveta; pomislil sem, da bi nemara bilo še najbolje, če bi začel pri drugem koncu, vendar so stvari že tako stale, kakor je pač naneslo. Preostali sta mi le še dve ustji, in če je prerokinja povedala resnico, se Merkur enostavno mora nahajati v enem od njiju. V fenetskem ustju me je pričakalo še eno razočaranje. Merkur je nekoč resda živel tam, vendar je bilo že zelo dolgo tega, odkar je odšel neznano kam. V sedmem ustju, imenovanim mendezijsko, pa niso o vsem skupaj vedeli popolnoma ničesar. Lahko si predstavljate, da sem po teh bridkih neuspehih posumil, da me je sibila poslala kar za lastnim nosom naokrog, saj sem bil obiskal že vse omenjene kraje, o Merkurju pa ni bilo ne duha ne sluha. Toda, sem si rekel, če so njene besede resnične, so me nemara na krivo sled speljali ljudje, katere sem spraševal po Feniksu. Po temeljitem preudarku glede odgovorov, ki sem jih dobil, sem vendarle prišel do sklepa, da sem si omenjene odgovore pač napak razlagal. Tako sem se obrnil in jo ubral nazaj, od koder sem prišel, da bi naposled le našel Merkurja, in sicer v enem od ustij, kjer je sprva kazalo, da ljudje zanj sploh še niso slišali. Zelo podrobno mi je pojasnil, kje naj Feniksa iščem in kje bom lahko z gotovostjo prišel do njega. Ko sem naposled prispel tja, kamor me je napotil, sem izvedel, da Feniksa trenutno ni, saj so ga izbrali za razsodnika v nekem sporu med sovo in drugimi pticami, s katerimi prijateljuje, o čemer pa bom pisal v svojih drugih spisih. Pričakovan je bil že v nekaj tednih, a žal si
nisem več mogel privoščiti niti enega samega dne, zato sem sklenil, da bom raje zadovoljen s skrivnostjo, katere sem nazadnje le bil vreden, svojo pustolovščino pa bom zaključil ob neki drugi priložnosti. Vrnivši se v svoj rodni kraj, sem tako spesnil sledeče epigrame v slavo sibile, Merkurja, medicine in Feniksa.
EPIGRAM
V čast eritrejske sibile, imenovane Herofila
"Slava bodi tebi, veličastna prerokinja, katere navdih ne prihaja od zlodja, temveč od duha boga, tebi, ki si me usmerila na pravo pot, da sem prišel do sonca Nila, ki mi je pokazalo pot, ki vodi do Feniksa. Bogato obdarjena s svetim znanjem si izrekala svoje oraklje, ko si prepevala o bogu, ki ima priti v obličju človeka. Tvoja ljubezen velja njemu, nosilcu najvišje pravice, ki bo vsemogočni razsodnik celega sveta, četudi pravijo, da si poganska devica, ki ne more vedeti ničesar o njemu. Znamenita votlina pri Rdečem Morju ne bo več mogla gostiti tvoje veličine, ko te bo Krist hotel za svojo, da sedeš obenj v skrajnih nebesih."
EPIGRAM
Posvečen Merkurju modrecev
"Rimljani ti pravijo Merkur, sel bogov, a med Grki je tvoje ime Veliki Hermes. Na egiptovski zemlji si imenovan Tentij, tvoj oče je Nil, ki oplaja zemljo, ki ti je zapustil neizrekljiva bogastva. Narodom Egipta si dal zakone, katere ti je skrivaj zaupal sam Vulkan. Vsa ljudstva sveta z radostjo zrejo nate, ti pa se razodevaš le izbranim. Le kolikšno je število vseh skrivnosti narave, katerih ključi so zaupani tebi? Obličje ti je rdeče, tvoj vrat je rumen, a tvoje nedrje je bolj belo od najčistejšega snega. Tvoji nogi sta obuti v črne sandale, palica z dvema kačama pa v tvojih rokah nikdar ni pretežka. Takšna je tvoja podoba, po kateri te poznajo prav vsi, o Hermes! Spodobi se, da je tvojo polt moč prepoznati po njenih štirih odtenkih. Ti si bil tisti, ki mi je s pomočjo posrednice pokazal slavnega ptiča, imenovanega Feniks, in za tvojo ljubezen se ti z vsem srcem zahvaljujem. Četudi so svetovja peresno lahka, se vendar pozibavajo v hvaležnosti."
EPIGRAM
V slavo Feniksa
"O čudo sveta, o brezmadežni čudež, edinstveni Feniks, ki se razdajaš le velikim modrecom! Tvoje perje je rdeče in zlate so nianse na tvojem vratu; tvoje gnezdo je iz akacije in sabejskega kadila. Ko se tvoje življenje sklene, uporabiš skrivno pot narave, s katero se prerodiš v nov obstoj, zato se rado polagaš na oltar v Tebah, da bi ti Vulkan lahko podaril novo telo. Zlata slava tvojega perja se imenuje medicina zdravja, ki lahko odpravi ljudsko nesrečo. Ti poseduješ moč, da preženeš vsako bolezen, ti zmoreš pomladiti vsakogar. Tebe, blažena ptica, bi imel raje od vsega bogastva na svetu, in znanje o tebi je bila radost, za katero sem oprezal vsa ta dolga leta. Skrit si v spokoju svojega gnezda, in če Plinij trdi, da te je videl v Rimu, se pač krepko moti. Varen si v zavetju svojega doma, kadar te kak nespeč mladec ne nadleguje. Srčno te naprošam, če že komu podariš eno samo svoje pero: daj ga modrijanu!"
O hermetični medicini Feniksa
"Četudi bi planine bile iz zlata in srebra, kaj bi to pomagalo tistemu, ki trepeče v stalnem strahu pred smrtjo? Zato na vsem svetu ni boljše stvari od naše medicine, ki zmore ozdraviti sleherno bolezen mesa. Bogastvo, obilje, zlato, vse se slednjič prikloni tej veličastni skrivnosti, in kdorkoli ni takega mnenja, ni človek, temveč zverina!"
"Kdor razuma ne priznava, se avtoriteti pokorava."