Revija Marija 9

9 GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNO LETNIK 3 – ŠT. 9 september 2012 CENA: 2 EUR

PODARJENI IZVOD

3 Uvodnik

piše p. dr. Silvin Krajnc 4 O milosti in daru...

piše Gregor Čušin 6 V Marijinem naročju

Iz brezjanske kronike 16 Škof Metod Pirih (intervju)

pogovarja se Vesna Leban 21 »Vse premorem v njem, ki mi daje moč«

piše Ana Češarek 22 »Bližina Brezij je za župnijo posebna pomoč

in opora.«

pogovarja se Vesna Leban 24 Prostovoljstvo

piše Špela Uršič 26 Votivi – Vojna in begunstvo

piše Jože Dežman 28 Slovenska Marijina svetišča – Turnišče

piše Rok Andres 30 Marijine počitnice

pišejo Vesna Leban, s. Klara Jarc, Tara Kodra 36 Romanje mladih

piše Vesna Leban 39 Po Mariji k Jezusu – Marija, hvala!

piše Mateja Feltrin Novljan 40 Evangeljski odlomek

piše diakon Ferdinand Rus 42 Župnija Marije Pomagaj v Torontu

piše Vesna Leban 44 Godoskop – Sveti Jernej

piše Vesna Leban 45 Iz starega nastane novo

piše Matjaž Geršič 46 Marija Pomagaj v slovenski književnosti

piše Bogo Jakopič 48 Suvereni malteški viteški red

piše dr. Tadej Jakopič 50 Marijine molitve iz izročila Cerkve

piše br. Miran Špelič OFM 52 Ljudske pobožnosti in evangelizacija

piše škof Lindsay Urwin 54 Spoved z Marijo in sv. Jernejem

piše p. Bogdan Rus 56 Spraševanje vesti s svetim Jernejem

piše p. Bogdan Rus 58 Sarafinski rožni venec

piše Petra Ulamec 60 Povest – Košnja, 2. del

piše Janez Resman 64 Tik tak – zakramenti

piše p. Bogdan Rus 66 Kreposti - Ponižnost, Skromnost 68 Romanja: Romanje iz Gomilskega

piše Marija Rančigaj 71 Dobrote iz Marijine hiše

kuha s. Nikolina Rop 72 Dekanije molijo

piše Polona Zupan Grašič

GOSPOD SE JE OZRL NA NIZKOST SVOJE DEKLE Spominjam se, kako smo se s študenti pogovarjali o ponižnosti, pa nam ni in ni šlo. Ponižnost so si predstavljali kot ponižanje, poniževanje, jemanje svobode, kratenje pravic. To pa ni v skladu s človekovim dostojanstvom, njegovo enkratnostjo in svobodo.

na omejevanje in pokaže Boga kot človekovega nasprotnika. Bog pa v resnici želi človeka kot sodelavca, odgovornega za stvarstvo in življenje v njem, čeprav se pri tem zaveda človekove krhkosti in možnosti, da bo njegov načrt pokvaril.

Ljudje si Boga predstavljamo zelo različno in, žal, nič kaj »krščansko«. Premalo premišljujemo Jezusov nauk, njegov odnos do Očeta, njegovo molitev, njegov odnos do človeka, stvarstva, bolnih, otrok ... On je »Beseda, ki je postala človek«, on je tisti, ki nam »razodeva Očeta in je podoba njegovega bitja«. Zato ne smemo biti začudeni, da nas v romarskih svetiščih duhovniki zavzeto vabijo k branju in premišljevanju Božje besede, ki je beseda življenja.

Zelo pogosta podoba o Bogu je, da je bitje, ki se vmešava ali naj bi se vmešavalo v vsakodnevna dogajanja. »Zakaj Bog dopusti vojne, zakaj dopusti, da se ponesrečijo mladi ljudje...?« Taka in podobna vprašanja izražajo dvom o Božji pravičnosti in ljubezni.

Ko si pridobivamo »isto mišljenje kot je v Kristusu«, spoznavamo, da je Bog blizu vsakemu človeku in ga ljubi brez predsodkov in brez meja. Ta resnica nas mora osvojiti in prežeti, če hočemo prerasti vero, ki gradi na zaslugah in odnosu daj-dam. Taka vera se želi Bogu prikupiti z »dobrimi deli« in pričakuje njegovo naklonjenost potem, ko je bil človek »priden, pobožen, je šel na romanje ...« V romarskih cerkvah običajno vidimo veliko podob in drugih predmetov, ki so jih ljudje prinesli v zahvalo za uslišane prošnje. Da je človek hvaležen, je zelo lepo, manj lepo pa bi bilo, ko bi mislil, da nekoga, ki ni bil uslišan, kakor je prosil, Bog ne ljubi. To bi bila velika zmota in izkrivljena podoba Boga.

Poglejmo si nekaj predstav o Bogu, ki človeka ne osvobajajo in mu ne pomagajo živeti zares srečno. Najprej spomnimo na predstavo o Bogu, ki je ljubosumen na človeka, na njegovo svobodo in njegove odgovornosti. Tak Bog je človeku konkurent, namesto da bi bil njegov partner. V zgodbi o grehu prvih ljudi vidimo, kako Bog vabi človeka k sodelovanju, kača pa pokaže

Nekateri si predstavljajo Boga kot mogočneža, ki zasužnjuje človeka in vero zlorablja, da bi človeka pokoril, pa ne vedo, da častiti Boga pomeni častiti človeka.

Napačne predstave o Bogu rojevajo napačne predstave o človeku.

Za ponižnega človeka je značilno, da občuduje Božjo ljubezen, ki se je na poseben način razodela v Jezusu Kristusu, Mariji, svetnikih in tudi v njegovem življenju.

Hkrati pa se tak človek ne napihuje, marveč priznava svoje meje, grehe in nepopolnost. »Ponižen je človek, ki se iskreno nagiba in sklanja k vsemu, kar je majhno in kar služi drugim«, pravi Vladimir Truhlar.

Marijino priznanje, da je majhna, »nizka« in nepomembna, je izraz največje ponižnosti. Zaveda se, da je vse prejela od Boga in je zato poklicana, da mu tudi vse vrne z ljubeznijo, ki jo premore njeno dekliško srce.

Zato naj bo hvaljen Bog, ki jo je pogledal, vzljubil in mu je neskončno dragocena. Takemu Bogu želi biti služabnica, dekla. Ali ni to drža ponižnosti? p. dr. Silvin Krajnc, rektor

MARIJA 9 I 3

- Gregor Čušin

O MILOSTI IN DARU Pravijo, da je vera milost.

Pravijo, da je vera dar.

Ja, verjetno res. A vendar se mi zdi, da se je za milost vere treba truditi in da si je dar vere treba izboriti. In se borim iz dneva v dan in neprestano, in se trudim in čujem in pazim, da mi ne ugasne moj tleči stenj in se ne zlomi moj nalomljeni trs! (prim.Mt 12, 20)

4 I MARIJA 9

In se čudim, kako da nisem še izgubil vere v vero… in se vse bolj zavedam, da je ta vera res milost. In dar.

Hočem reči: Bog ljudi nagovarja na različne načine.

Nekaterim govori iz gorečega grma (2 Mz 3, 4), spet drugim v tihem šepetu, ki sledi viharju, potresu in ognju (1 Kr 19, 11-12), nekatere Božji angel obišče ponoči v sanjah (Mt 1, 20), druge pri belem dnevu (Lk 1, 28)… Vsem pa govori enako: Hodi za menoj – in ne izgubljaj glave v brezglavem svetu.

Hodi za menoj – in Mi zaupaj, tudi ko bodo že vsi dvomili vate.

Hodi za menoj – in bodi potrpežljiv, saj Božji mlini meljejo počasi.

Hodi za menoj – in ne laži, tudi ko boš nalagan in opeharjen.

Hodi za menoj – in ljubi, tudi ko boš osovražen, saj veš, da so tudi Mene sovražili.

Hodi za menoj – in sanjaj, vendar ne sanjari.

Hodi za menoj – in tvoj DA naj bo DA in tvoj NE naj bo NE. Hodi za menoj – in bodi gospodar svojih uspehov in porazov.

Hodi za menoj – in naj tvoja obljuba vedno izplača dolg.

Hodi za menoj – in bodi pripravljen vedno znova začeti.

Hodi za menoj – in bodi voljan dati vse, kar imaš, in izgubiti vse, kar imaš, brez tožbe.

Hodi za menoj – in si podvrzi srce in telo, da ti bosta služila prav: do skrajnih mej in čez.

Hodi za menoj – in ne goljufaj, igraj pošteno.

Hodi za menoj – in vedno daj vsako reč tja, kjer si jo našel.

Hodi za menoj – in bodi pozoren na čudeže: svet jih je prepoln, če le znaš gledati.

Hodi za menoj – in pospravi za seboj.

Hodi za menoj – in ne opravičuj straha s ponižnostjo.

Hodi za menoj – in ne zamenjuj ponižnosti s pohlevnostjo.

Hodi za menoj – in ne ponižaj ponosa v prevzetnost.

Hodi za menoj – in se ne oziraj nazaj. Tvoja roka je na plugu, zato pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve.

Hodi za menoj – in se zavedaj, da bo drug žel, kar boš ti sejal.

Hodi za menoj – in ne pozabi: moje Srce je pri tistih, ki se trudijo.

Hodi za menoj – in bodi sol zemlje.

Hodi za menoj – in bodi luč sveta.

Hodi za menoj – in daj svoje življenje za prijatelje. Ni večje ljubezni.

Hodi za menoj – in daj svoje življenje za sovražnike. Odkrij še večjo ljubezen.

Hodi za menoj – in se nikar ne prevzemi, ker si moj prijatelj.

Hodi za menoj – in ne pozabi, da sem Jaz tvoj prijatelj, tudi ko bo pot blatna in strma.

Hodi za menoj – in vedi: Ne, kdor mi pravi Gospod, Gospod…

Hodi za menoj – in moj Oče te bo pričakal na Pragu in te objel kot svojega sina.

Hodi za menoj!

MARIJA 9 I 5

iz brezjanske kronike

V Marijinem naročju 26. maj 2012

SREČANJE ČLANOV ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA 2012 V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah smo na binkoštno soboto obhajali molitveni dan rožnega venca za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter za njihovo stanovitnost in svetost. Srečanje smo začeli ob 9.30 uri z molitvijo rožnega venca, sveto mašo ob 10. uri pa je daroval p.

Simon Peter Berlec, OFM, iz Novega mesta.

V uvodu v sveto mašo nas je nagovoril p. Leopold Grčar, duhovni oče ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA, ki se je zbranim zahvalil za vsako premoljeno desetko in za vse, kar se po Mariji polaga v Božje srce – za duhovne poklice in za edinost Cerkve.

V homiliji je p. Simon Peter Berlec spregovoril o življenju in kako se le-to lahko v vsakem trenutku spremeni: bolezen na vrhuncu moči, smrt ljubljene osebe, velik loterijski zadetek, srečanje človeka in z njim povezano rojstvo velike ljubezni. Življenje je polno presenečenj, nepredvidljivo.

Ko se ti kaj takega zgodi, ko te nekdo pokliče po imenu, je srce bolj veselo ali bolj žalostno, nikoli pa enako. Še posebej če te pokliče nekdo, ki je Vsemogočni. Tu je postregel s primerom Jezusovega klica Simonu in Andreju: »Hodita za menoj!« in Pavlovim spreobrnjenjem.

Tudi izvolitev duhovnikov se zgodi na človeški način, Bog namreč zna vsako človeško lastnost spremeniti v Božjo moč. Tisti, ki ga doseže Božji klic, je vzet iz srede ljudi, da bi bil spet postavljen v njihovo sredino. Da bi kazal pot v tem pogosto temnem in mračnem svetu. Duhovnik skuša po svoji službi nebesa približati zemlji. Zato Bog potrebuje duhovnike in jih kliče tudi danes. P. Berlec je svoj 6 I MARIJA 9

nagovor zaključil z besedami: »Ne obupajmo; največ, kar lahko naredimo, je, da molimo, saj verjamem, da je prav vsak duhovni poklic izmoljen.« Po sveti maši so zbrani poslušali predavanje p. Simona Petra Berleca, ko je spregovoril o družinah in njihovi osrednji vlogi v vzgoji za duhovne poklice.

Sledila je izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in pogovor s p. Berlecem. V sproščenem vzdušju mu je vprašanja postavljal p. Leopold Grčar, OFM. Srečanje smo zaokrožili s petimi litanijami Matere Božje, molitvijo za duhovne poklice, posvetitvijo in blagoslovom z Najsvetejšim.

7. junij 2012

ROMANJE ŠKOFIJSKE KLASIČNE GIMNAZIJE NA PRAZNIK TELOVEGA

»V četrtek, 7. junija , smo se 1. In 2. letniki, nekateri peš, nekateri pa z vlakom, podali na romanje na Brezje. Približno 80 dijakov se nas je ob 2.30 zbralo v zavodski cerkvi, kjer smo imeli kratko molitev, potem pa smo se z avtobusom odpeljali proti Stražišču – naši izhodiščni točki.

Pot smo začeli ob 3.15 s svetilkami na glavi. Do prvega postanka smo hodili približno uro in pol. Ustavili smo se na precej visoki točki pod Sv. Joštom ter uživali razgled na okolico, ki jo je že osvetljevala prva jutranja svetloba. Pot smo nadaljevali preko gričev gor in dol in tako srečno romali do 10. ure, ko smo pri Brezovici malo zašli. Rešili so nas tamkajšnji prebivalci in nam pokazali novo stezo navzgor.

Takrat so nam že vsem začele pojemati moči, vendar smo kmalu zagledali železniško postajo v Otočah, nato tablo 'Brezje' in končno cerkev in travo, kjer smo se ulegli, malicali in spočili.

Pred nami je prispela tja že skupina tekačev. Ti so pot, ki smo jo mi prehodili, pretekli, kmalu za nami pa so prispeli tudi dijaki z vlaka. Ob 11.30 smo imeli sv. mašo, nato pa smo se vsi skupaj z vlakom odpeljali nazaj v Šentvid. Če bi me v četrtek vprašali, ali grem naslednje leto zopet peš, ne vem, kaj bi odgovorila. Zdaj, ko so žulji že izginili in so ostali le lepi spomini, pa vam odgovorim: »Seveda!« Razgledi na pokrajino, prvi sončni žarki razliti po vaseh, 7 ur pogovora s sošolkami, svež zrak in veselje, ki sem ga občutila, ko sem pred sabo zagledala cilj, se namreč nikakor ne morejo primerjati s petimi urami spanca več in z neožuljenimi nogami.«

Brezje in Zavod sv. Stanislava sta bila na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi spet povezana; prav po zamisli škofa Antona Bonaventura Jegliča.

Na telovo dijaki in profesorji Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida vsako leto romajo na Brezje. Po obnovitvi Zavoda sv. Stanislava je bila na pobudo nadškofa Alojzija Šuštarja obnovljena tudi ta navada, udomačena v predvojnem času. Nekateri so odšli izpred zavoda sredi noči, drugi so se odpravili zjutraj peš iz Kranja, tretji pa z vlakom do Otoč, od tam pa peš do Brezij.

Ob 11.30 je bila v baziliki Marije Pomagaj sveta maša.

Daroval jo je radovljiški župnik g. Andrej Župan. V uvodu k sv. maši, ki so jo lepo oblikovali dijaki in profesorji ŠKG, je vse romarje in prisotne pozdravil p. dr. Silvin Kranjc, rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj.

Po sveti maši so se dijaki zahvalili za uspešen zaključek šolskega leta, prosili pa tudi za to, da bi »dobri Bog naklonil dobro srce učiteljem pri zaključevanju ocen«. Sledili so še gromki aplavzi g. Županu, vsem pridnim romarjem in profesorjem. Največji aplavz pa je bil namenjen Jezusu, ki je vedno med nami in v vsakem izmed nas.

Po končani sv. maši so dijaki v družbi svoji profesorjev odšli do Otoč, od tam pa z vlakom nazaj v Ljubljano. Dragim mladim romarjem želimo, da bi bile uslišane prav vse prošnje, ki so jih v srcu prinesli s seboj!

Klara Novak, 1.a (vir: spletna stran ŠKG) MARIJA 9 I 7

16. junij 2012

8. junij 2012

SREČANJE MOBILIZIRANIH GORENJCEV PRI MARIJI POMAGAJ Vsako leto se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zberejo člani Združenja mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1941-1945. Tudi letos so se preživeli mobiliziranci, njihovi najbližji in svojci padlih ali umrlih, zbrali v bazilikli Marije Pomagaj in izpolnili obljubo. Čeprav narava deluje po svojih zakonitostih, je bila letos prireditev dobro obiskana. Slovesno sveto mašo je kot že nekaj let poprej daroval stolni prošt g. Jože Lap. Zbranim je s svojim značilnim slogom podajanja vlil novih moči in optimizma.

Pred petdesetimi leti se je del preživelih zaobljubil, da se bo po končani svetovni moriji čimprej oddolžil svojim mrtvim sotrpinom, padlim na vseh koncih Evrope in Afrike, ter umrlim v ujetniških taboriščih vzhoda in zahoda.

Sklenili so, da se bodo v zahvalo za preživetje vseh vojnih grozot prišli poklonit brezjanski Mariji.

Vendar pa jim leta do osamosvojitve Slovenije niso bila naklonjena, da bi obljubo izpolnili. Po končani svetovni katastrofi so bili po vrnitvi domov skoraj polnih petdeset let drugorazredni državljani, brez pravice do omembe padlih fantov, brez možnosti javnega spomina nanje. Šele slovenska pomlad jim je dala možnost, da so obljubo počasi uresničili. Prvo sveto mašo za mobilizirane Slovence v nemško vojsko, njihove svojce in svojce padlih je 10. junija 1995 daroval takratni nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Ob tej priliki je bila postavljena tudi zahvalna spominska plošča v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Od tedaj dalje so svete maše darovali najvišji predstavniki ljubljanske nadškofije, katerim gre izredna zahvala za uspelo nadaljevanje vsakoletnih srečanj.

8 I MARIJA 9

44. vSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV NA BREZJE Bolniki in invalidi ter njihovi spremljevalci so se tudi letos zbrali na Brezjah, da bi se Mariji Pomagaj, ki je kraljica Slovencev, zahvalili za svoje življenje. Romanje bolnikov in invalidov na Brezje je eden največjih dogodkov v cerkvenem letu v slovenski katoliški Cerkvi.

Letos je maševal upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. Prisrčno je pozdravil vse bolnike, spremljevalce, voditelje in organizatorje romanja; tudi tiste, ki so bili z nami prek valov Radia Ognjišče. Dejal je, da smo na Brezje prišli zato, da bi se na tem svetem kraju telesno in duhovno okrepili, da bi na novo osmislili prenašanje težav. V homiliji je poudaril, da je trpljenje povezano z našim življenjem, ker imamo tako človeško naravo. Nihče ni brez trpljenja, trpeti moramo vsi, verni in neverni. Razlika je v tem, da verni svoje trpljenje prenašamo s Kristusom, neverni pa sami. Nobena bolezen ni tako huda, da bi nas spravila v malodušje; pogosto človek šele v bolezni zahrepeni po očetovem objemu in se s tem krepi. V to, da nam Gospod pomaga v preizkušnjah, moramo s prepričanjem verjeti.

Kristus je namreč prehodil človeško pot trpljenja z ljudmi svojega časa in se trpljenju ni izogibal. In tudi danes hodi z nami, nikoli nas ne zapusti! Jezusovo sočutje z našim trpljenjem gre celo tako daleč, da se z njim poistoveti. Po zakramentih, ki jih prejemamo, dobivamo moč in osmislitev svojega trpljenja. Jezus nam pomaga razumeti, da z božjo milostjo izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola novega upanja. Škof Pirih je poudaril tudi svojo osebno izkušnjo bolezni. Ganljiv je bil njegov klic, v katerem

23. junij 2012

SLOVENCI S ŠVEDSKE PRI MARIJI POMAGAJ Na praznik Brigite Švedske se je pri Mariji zbrala skupina romarjev s Švedske. Vsako leto duhovnik Zvone Podvinski, ki deluje med tamkajšnjimi Slovenci, z verniki obišče domovino Slovenijo. Del tega obiska je bilo tokrat tudi romanje k Mariji Pomagaj na Brezje.

Letos se je zbralo na Brezjah 40 Slovencev s Švedske in njihovih svojcev. Sveto mašo so obhajali v baziliki Marije Pomagaj.

Naj Marija Pomagaj spremlja Slovence, ki živijo po svetu.

Posebej na praznik Brigite Švedske smo izročili vse Slovence na Švedskem v Božje varstvo. Obenem molimo tudi za dušne pastirje, ki delujejo med njimi.

je rekel, da Cerkev ne bo nikoli zapustila bolnih, ostarelih in nebogljenih. Zahvalil se je vsem, ki skrbijo za bolne in onemogle, in vsem, ki so zbranim omogočili priti k Mariji Pomagaj na Brezje.

Sveta maša je bila darovana na prtu, ki so ga klekljarice iz Slovenije in drugih držav sklekljale za lurško Marijo. Nekaj dni zatem je prt z bolniki romal v Lurd, kjer so ga podarili tamkajšnji župniji. Tudi škof Pirih je bil oblečen v mašni plašč, delo klekljaric; prav tako tudi v albo. Klekljarice so pod vodstvom gospe Tanje Oblak so za natančno in zahtevno delo porabile 5000 ur.

Ta dan se je zbralo 3500 romarjev in čutilo se je, da je na Brezjah vsa Slovenija. Velika zahvala gre sodelavcem revije Ognjišče, ki je romanje pripravilo in izvedlo. Hvala tudi zdravstvenim delavcem, pripravljalcem liturgije, članom Suverenega malteškega Viteškega reda, skavtom in drugim prostovoljcem, ki so romanje požlahtnili z božječloveško ljubeznijo. Vsem naj velja iskrena zahvala!

MARIJA 9 I 9

28.6.2012

BISERNA POROKA SLAVKA in BRIGITE AVSENIK PRI MARIJI POMAGAJ Konec meseca junija je preteklo šest desetletij, odkar sta si zakonca Brigita in Slavko Avsenik pri Mariji Pomagaj na Brezjah obljubila večno zvestobo. V krogu svojih najbližjih sta se Mariji zahvalila za skupaj prehojeno pot, za otroke, snahe, vnuke in za vse lepe, pa tudi malo manj lepe trenutke v življenju.

Begunjski župnik g. Maček je v homiliji poudaril, »da Božja beseda prihaja od Boga, po njej se lahko usmerjamo v življenju. Brez ljubezni, spoštovanja in dobrote človek ne more biti srečen in imeti polnosti veselja, Bog pa ga daje vsem. Prav Slavkove pesmi, ena bolj kot druga, opevajo lepe vrednote, medsebojne odnose in celotno stvarstvo.

Lepoto tega, da lahko živimo na tem lepem koščku zemlje. Brigita in Slavko nam v teh 60 letih dokazujeta: kjer sta ljubezen in spoštovanje, je polnost sreče. Zahvalimo se Bogu za vse dobro in tudi težko v življenju, saj vama je bil takrat Bog še bolj blizu. Zahvalimo se Bogu, da sta tako lepo vzgojila otroke in se veselila prav vsakega vnuka. In za spoštovanje, ki veje med vami. Zahvalimo se Bogu za vso to zvestobo in dobroto.« Po končanem obredu smo bisernoporočenca vprašali, kaj jima pomeni Marija Pomagaj. Odgovorila sta, da je Marija Pomagaj njuna zavetnica; v lepih trenutkih in težkih urah sta se vedno spomnila nanjo. Na Brezjah pri Mariji Pomagaj sta se poročila zato, da bi ju tako vse življenje spremljala sreča, Marijina pomoč in njen blagoslov. Gospod Slavko Avsenik je še dodal, da so Brezje nekaj najlepšega, kar imamo v Sloveniji. Ne samo na Gorenjskem, tudi v Evropi so Brezje nekaj posebnega. Pravi, da vsako leto nekajkrat z ženo prideta na Brezje in se zahvalita Mariji za vse v življenju.

Naj dobri Bog obilno blagoslavlja starost Brigite in Slavka Avsenik, da bo njuno življenje še naprej polno lepih del.

10 I MARIJA 9

13. julij 2012

SKAVTI IZ KRANJA PRI MARIJI Na Brezje je priromalo 30 mladih skavtov iz Kranja, pri Mariji Pomagaj so preživeli velik del dneva. Udeležili so se svete maše, popravili šotore udeležencem Marijinih počitnic in se z njimi družili pri kosilu. Skavtska voditeljica Nadja nam je povedala, da se bodo udeležili tabora vseh gorenjskih čet v Bohinju, ki je potekal od 19. do 22. avgusta. Njihov steg se je odločil še za tri dni predtabora, svojo peš pot proti Bohinju so začeli v Hudem. Z Brezij so se odpravili proti Radovljici, kjer so prespali in medse sprejeli novince. Prespali so tudi na Bledu v župnišču, nato pa so se odpeljali z vlakom do Nomnja, kjer se je odvijal tabor »Kvajdej«. Tam so spali v šotorih, pomagali prebivalcem pri urejanju okolice; odvijale so se tudi razne igre in t.i. izziv (pot preživetja).

16. julij 2012

ROMANJE DIJAKOV Iz POLJSKE V času šolskih počitnic so Brezje obiskali dijaki iz Poljske. Že več kot deset let je Škofijska klasična Gimnazija iz Šentvida pobratena s poljskim izobraževalnim centrom Radosna Nowina. Vsako leto se dijaki in profesorji obeh gimnazij “izmenjajo” v počitniških programih in obiščejo obe šoli.

Ob obisku v Sloveniji so dijaki in predstavniki poljskega izobraževalnega centra Radosna Nowina romali tudi na Brezje. Spremljal jih je Tone Česen, zavodski duhovnik.

Brezje so posebna točka na poti, kjer so se želeli ustaviti, si nabrati novih moči, se duhovno okrepiti ter podružiti s sovrstniki iz Marijinih počitnic. Tudi sicer skavti iz Kranja vsako leto obiščejo Brezje in pomagajo kot prostovoljci na romanju bolnikov in invalidov.

Ob 16. uri so obhajali sveto evharistijo, po tem pa so si še na kratko ogledali okolico bazilike Marije Pomagaj. V prijetnem pogovoru smo se spomnili, da sta oba naroda povezana preko narodnih svetišč, Jasne Gore (Czenstochowa) in Brezij. Slovenski dijaki in učitelji pa so bili medtem na obisku na Poljskem.

Mladim prijateljem smo zaželeli srečno pot v Bohinj in lepe počitnice, naj jih Marija vedno spremlja in varuje!

MARIJA 9 I 11

22. julij 2012

OBISK OTROK IN STARŠEV IZ SLOVENSKE ŠOLE V CLEVELANDU V počitniških dneh so Brezje obiskali otroci iz Slovenske šole pri Mariji Vnebovzeti v Clevelandu in njihovi starši.

Ker so prišli v Slovenijo le za deset dni, je bil njihov urnik zelo natrpan, saj so želeli obiskati čimveč lepih kotičkov naše dežele. Mnogi iz skupine so prišli prvič, nekateri pa prihajajo vsako leto. Vsakokrat je obvezen del obiska tudi postanek pri Mariji Pomagaj na Brezjah.

Prisostvovali so sveti maši in se zadržali pri Mariji ter se, z otroki na čelu, v molitvi po kolenih podali okoli oltarja.

Milostna podoba z Brezij visi v mnogih slovenskih domovih onkraj oceana, saj vsem Slovencem predstavlja nebeško Mater, ki nas varuje in je vedno ista ne glede na mejo, jezik ali daljavo. Prav ta podoba rojake po svetu povezuje in jim pomaga ohranjati samobitnost.

Tudi zato vedno radi romajo na Brezje.

Marija Pomagaj, podpiraj vse zdomce, izseljence in Slovence po svetu, da bodo živeli v zvestobi Kristusu in ohranjali dediščino svojih prednikov!

29. julij 2012

ZAKONSKI JUBILANTI NA BREZJAH Na nedeljo po godu sv. Joahima in Ane so se na Brezjah zbrali zakonski jubilanti. 26 parov, je z veliko vero in zaupanjem prišlo k Mariji, da bi se zahvalili za skupno življenje in prosili Boga za pomoč v prihodnosti. Zbrane je nagovoril upokojeni škof msgr. Metod Pirih in v pridigi najprej čestital jubilantom. Spomnil jih je, da so možje in žene posvečeni po zakramentu svetega zakona. Zakonci imajo posebeno vlogo v družbi.

Lepa je prispodoba bl. Janeza XXIII. o treh ključavnicah, ki bi jih zakonci morali imeti za to, da bi bil njihov zakon uspešen. Ena ključavnica mora biti na denarnici, da se ne zapravlja, drugo je treba dati na usta, da se preveč ne brblja in govori, tretjo pa je treba dati na srce, da se vanj ne prikrade zlo. Zakonca, ki znata te tri ključavnice odpreti in zapreti ob pravem času, sta se naučila umetnosti zakonskega življenja.

Po maši so se jubilanti zbrali na prijateljskem druženju, kjer so prejeli skromna darilca za premišljevanje.

Vse dogajanje je potekalo v veselem vzdušju. Obljubili smo si, da se čez leta zopet srečamo.

12 I MARIJA 9

14.8.2012

PREDVEČER PRAZNIKA MARIJINEGA VNEBOVZETJA Z NOVOMAŠNIKOM Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja je slovesno sveto mašo na Brezjah daroval novomašnik p. Andrej Maksimilijan Sotler, minorit. V homiliji, ganljivi in iskreno osebni, je poudaril, da se je iz Marije rodil Jezus Kristus.

Marija kot vrata nebeška, z njenim vnebovzetjem so nam vrata v nebesa vedno odprta. V pridigo je vključil tudi zgodbo svetega Maksimilijana Kolbeja, katerega ime nosi tudi sam, in njegove besede, naj se pustimo voditi Mariji, da bomo postajali bolj podobni Jezusu. Po sveti maši, procesiji z lučkami in petih litanijah Materi Božji, smo z novomašnikom opravili kratek pogovor, v katerem nam je med drugim razkril, kako se je odločil za duhovniški poklic, kakšni so občutki po novi maši in kaj mu pomeni lik duhovnika. Še posebej lepo je govoril o Mariji Pomagaj in bližini Brezij.

Prihajte iz bližnje radovljiške župnije. Kaj vam pomeni Marija Pomagaj?

Marija Pomagaj je eno uro peš hoda od mojega doma, tako da sem večkrat poromal sem. Pogosto peš, včasih tudi z avtobusom k molitvam ob prvih nedeljah v mesecu. Velikokrat tudi s kolesom. In tukaj na Brezjah sem se res vedno počutil kot doma pri materi, kar sem tudi omenil danes pri sveti maši. Z Marijo Pomagaj sem vse življenje zelo povezan. In tudi sedaj ohranjam to ljubezen do Marije. Ko pa sem odkril minorite in Maksimilijana Kolbeja, mi je nekako bližje prišel tudi lik Marije Brezmadežne.

Se pravi, gre za isto Marijo, ampak za drugo skrivnost iz njenega življenja. Je pa tudi ta Marija Brezmadežna na nek način naša mati in vzornica.

Imate kakšen prav poseben spomin na Brezje?

Kar nekaj je takih močnih trenutkov z Brezij, ko sem prihajal sem k Mariji, najprej kot romar s prošnjami. Spomnim se, kako sem enkrat že sredi noči šel od doma na eno tako zaobljubljeno romanje, in proti jutru prišel na

Brezje, bil pri sveti maši in molil po svojem namenu. In ko se je čez čas izpolnilo to, za kar sem prosil, sem naslednjič prišel spet na Brezje s prav velikim veseljem in z veliko hvaležnostjo. To je bilo ob zelo zahtevni operaciji v družini, tega se zelo spominjam. Takrat sem prihajal in izročal vse, tudi delo zdravnikov in življenje ljubljene osebe.

Kako doživljate Marijino varstvo v duhovniškem poklicu?

Marija je tudi zavetnica reda, kateremu pripadam in s tem tudi ena izmed priprošnjic. Kako čutim njeno varstvo? Se mi zdi, kakor da vedno hodim z Marijo na poti.

To težko opišem z besedami.

Celoten pogovor z novomašnikom si lahko preberete na spletni strani www.marija.si.

MARIJA 9 I 13

15. avgust 2012

VELIKI ŠMAREN Na praznik Marijinega vnebovzetja smo na Brezjah vedno polni pričakovanja in upanja. Tako je bilo tudi letos.

Romarji iz vse Slovenije in z vsega sveta se na veliki šmaren zberejo na Brezjah, da bi slavili Marijo in trenutek, ko je bila vzeta v nebesa. Na sveto mašo smo se pripravili že z molitvijo, ki je bila tematsko pripravljena za pripravo na 200 letnico podobe Marije Pomagaj. Slovesna sveta maša se je začela ob deseti uri. Množico romarjev je ob tem največjem Marijinem prazniku pozdravil rektor p.

Silvin Krajnc, slovesno somaševanje pa je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Zbralo se je prek štiri tisoč vernikov.

V pridigi je poudaril vlogo Marije kot naše vzornice. Primerjal jo je z materjo, katere detetu streže po življenju rdeč zmaj. Če mati predstavlja Marijo, potem sin predstavlja Jezusa Kristusa, skupaj pa lahko predstavljata našo Cerkev. Posebej je poudaril, naj bomo verniki močni v svoji veri, tudi ko nas bo svet zavračal, saj je Jezus sam dejal: »Če vas ves svet sovraži, vedite, da je mene so14 I MARIJA 9

vražil prej kot vas!« Stres je v nadaljevanju izpostavil, da vse to še ne pomeni, da si moramo zatiskati oči in ušesa pred tistim, kar v Cerkvi ni prav, vendar moramo biti pri sodbah pravični. Ob zaključku pridige je prosil, naj v teh težkih časih ostanemo pogumni, močni, trdi in zvesti.

Naj molimo drug za drugega in naj se vedno zavedamo, da imamo samo eno mater, samo eno domovino in samo eno Cerkev!

Pri tej sveti maši je bila slovesno obnovljena posvetitev slovenskega naroda Mariji. Slovenski narod se je v tej obliki prvič posvetil Mariji v prvem letu samostojnosti slovenske države leta 1992. To se je za vso Slovenijo zgodilo na Brezjah.

Nadškof je vsem zaželel lepo praznovanje največjega Marijinega praznika, ki naj nas utrdi v sreči in hvaležnosti, da smemo biti kristjani.

ROMI PRI MARIJI POMAGAJ Ob prazniku Marijinega vnebovzetja pride na Brezje veliko Romov. To je lepa priložnost za oznanilo. Tudi letos je z njimi na Brezjah v prikolici bival romski župnik g. Peter Kokotec. Ob tej priliki smo mu postavili nekaj vprašanj:

Že drugo leto živite v prikolici z Romi, opaziti je, da Romi lepo sprejemajo vas in vaše delo.

Kako ob njih preživljate te predpraznične dneve?

Moram reči, da še lepše kot lansko leto, lepa izkušnja, ni več velikega strahu, kaj se bo zgodilo. Vsi so me spoznali, vsi so vedeli zame, vpili in me pozdravljali. Zadržkov letos ni več, je čisto drugačno vzdušje. Sami od sebe prihajajo do moje prikolice, se pogovarjajo, otroci želijo slišati, da jim berem svetopisemske zgodbice, da se pogovarjam z njimi. Vse se dogaja spontano, zbere se po petnajst, dvajset otrok, ki me zbrano poslušajo pol ure, nato se popoldne zgodba ponovi. K meni pridejo sami od sebe in izrazijo željo po prebiranju Svetega pisma in pogovoru z mano.

Pa tudi odrasli posamezniki radi pridejo s svojimi problemi, težavami in stiskami. Popolnoma življenjska vprašanja, ki jih kdo čuti v sebi. Je zelo zanimivo, rad sem z njimi. Kot duhovnik jih gledam izključno kot ljudi, ne zanimajo me druge okoliščine in njihovo morebitna kriminalno ozadje. Z njimi skušam sodelovati na najbolj notranji, intimni ravni, skušam se vživeti vanje.

heze, torej sad našega dosedanjega dela. Sicer pa skušamo organizirati večje dogodke, s katerimi bi pritegnili več Romov, npr. blagoslov otrok, blagoslov avtomobilov, priprava na procesijo. Ves čas razmišljamo, kaj bi se dalo še narediti, veliko mi je tu v pomoč p. Bogdan Rus in prostovoljci.

Vsak tak dogodek prinese s seboj molitev, katehezo, učenje in tudi nekaj čisto praktičnih, življenjskih napotkov. Najbolj pa je pomembno to pastoralno delo: moji obiski po romskih družinah.

Kako Romi sprejemajo krščanski nauk, ki jim ga podajate? Kako po njem živijo? Živijo nekako tako, kot ga čutijo.

Molijo zelo preprosto, to ni v merilih našega dojemanja. Molijo s svojimi besedami tako kot znajo, Marijo pozdravijo čisto drugače kot mi. Marijin kip pred mojo prikolico pobožajo in poljubijo. Izrečejo par besed in to je njihova molitev, zelo pristna molitev.

V smislu nekega zakramentalnega življenja, pa je večina že zelo daleč.

Vendar pa je Bog odprt in daje milosti.

Kako so sprejeli molitveno knjigo v svojem jeziku?

Zelo lepo, to se mi zdi ena boljših

Kaj je letos posebnega pri va- stvari. Da lahko Romom bereš v njišem pastoralnem delu na Brez- hovem materinem jeziku, je res lepo, in seveda to začutijo in sprejemajo jah? So kakšne novosti?

Novost z njihove strani sem že omenil, spontano prihajanje k uram kate-

popolnoma drugače. Ko jim berem v njihovem jeziku, razumejo sporočilo

zgodbe in to je bistveno. To Sveto pismo brezplačno podarimo tudi vsaki romski družini. Upam, da jo vsaj kdaj vzamejo v roke.

Lepo je bilo videti, kako so v procesji nosili »Marijico«. Kaj jim to pomeni?

Ogromno. Res jim veliko pomeni, da je ena stvar na Brezjah, ki ni malenkostna, posvečena prav njim. En osrednji dogodek na Brezjah je posvečen samo Romom, glavni udeleženci in organizatorji so Romi in med drugim se vse dogaja tudi v njihovem jeziku. To, da bodo sami nosili Marijo, je bilo sprva zanje nedoumljivo. Res globoko doživetje in za ta dogodek so se vsi zelo uredili. Tudi po koncu procesije je bilo še cel večer v naselju čutiti posebno praznično vzdušje.

Zakaj jim je »Marijica« tako blizu?

Ob Mariji čutijo vez med Bogom in človekom. Romi dojemajo Boga zelo jasno, zelo lepo, globoko. Bog je stvarnik nebes in zemlje. Bog, ki ga čutimo, vendar je tako razsežen, da ga ne moremo zaobjeti in razumeti.

Smo premajhni. Marija pa nas povede do Boga, ker je tako človeška, tako milostna, tako lepa, tako nam je blizu, tako je zemeljska. Hkrati pa predstavlja vez z Bogom, ima tiste prave »veze pri Bogu«. Marija jim torej pomeni pravo notranje čutenje do Boga.

MARIJA 9 I 15

intervju

16 I MARIJA 9

- Vesna Leban

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF MSGR. METOD PIRIH Narodni dan bolnikov, ki ga v Sloveniji praznujemo 3. nedeljo v juniju, s 44-letno tradicijo sporoča, da ta dan ni le dan pomoči potrebnih, temveč tudi tistih, ki stisko zaznajo in želijo ponuditi svojo pomoč. O čem nam danes ob romanju bolnikov in invalidov na Brezjah govori Marija?

Marija nam govori po Cerkvi, govori nam po Božji besedi in govori nam zlasto po sveti evharistiji. Ta svetovni molitveni dan bolnikov je ovrednoten tudi v Sloveniji.

V teh sedemindvajsetih letih, odkar sem škof, opažam, da v začetku, vsaj v naši škofiji, ta dan ni bil tako ovrednoten, v zadnjem času pa lahko rečem, da je. V naši koprski škofiji vsako leto izberemo kakšno bolnišnico ali dom za ostarele, kjer ima škof mašo. Koprska škofija ima dve središči, goriško in južno, koprsko središče. Eno leto je tako maša za svetovni dan bolnikov na koprski strani in eno leto na goriški strani. In ko me je gospod Bole povabil, da bi letos vodil romanje bolnikov in invalidov na Brezjah, sem potem prebral vse letošnje tekste, ki jih je imel sveti oče za svetovni dan bolnikov. Potem sem te misli, zlasti pa božjo besedo, ki jo je on izbral za ta dan (1. berilo iz preroka Izaija, 2. berilo iz pisma apostola Pavla Tesaloničanom in evangeljski odlomek o Samarijanu), tudi sam izbral za današnje romanje bolnikov na Brezje.

Zakaj Marija Pomagaj toliko pomeni bolnim in trpečim?

Marija Pomagaj bolnim in trpečim pomeni toliko zato, ker na Brezje prihajajo z vero. Lahko prihajaš na Brezje kot turist, včasih se tudi takšnega človeka kaj dotakne, vendar je pogoj za vse, ki molijo, ki kličejo, ki za-

upajo v priprošno, v pomoč Marije Pomagaj, da imajo vero. Večina ljudi, ki prihaja na Brezje med letom, zlasti pa danes, ima vero. In zato, če z vero kaj prosimo velja, kot pravi molitev, »da se še nikoli ni slišalo, da bi Marija koga zapustila, ki je pribežal pod njeno varstvo«.

Kaj pa vam osebno pomeni Marija? Kaj ste vi danes doživljali ob vseh teh ljudeh, ki molijo in prosijo?

Tudi meni Marija veliko pomeni, predvsem zato, ker sem doma tam blizu Svete gore in prav svetogorska božja pot danes obhaja praznik. Za vesoljno cerkev je danes spomin Brezmadežnega srca Marijinega. Sveta gora je v naši škofiji osrednja božja pot in mi smo si v Rimu pri kongregaciji za bogoslužje izposlovali, da je današnji dan za vso koprsko škofijo slovesni praznik. Osrednje praznovanje pa je, kot že rečeno, na Sveti gori, ki je že več kot 460 let stara božja pot.

Praznik svetogorske Matere Božje ima v celoti svoje bogoslužje, tudi že v preteklosti je v celoti imela svoje molitveno bogoslužje v latinščini, svoje ima vse tri glavne mašne prošnje, ima izredno lep hvalospev Mariji. Osnova zanj so stare maše v preteklosti. Na tem področju smo veliko sodelovali in to bogoslužje posodobili z nekdanjim profesorjem liturgike dr. Marjanom Smolikom.

Vedno sem bil vesel tega praznika in tega bogoslužja in ko sem bil deset let odgovoren za Slovence po svetu in sem jih obiskoval, sem vedno imel pri sebi podobe svetogorske Matere Božje in tudi omenjeni obrazec, ki ima v hvalospevu vso zgodovino svetogorske božje MARIJA 9 I 17

»Marija Pomagaj bolnim in trpečim pomeni toliko zato, ker na Brezje prihajajo z vero.«

poti. Kako so se ljudje z vernim srcem vedno zatekali k Materi Božji, da so bili z njenim posredništvom deležni usmiljenja, poguma, tolažbe, razsvetljenja in Božje pomoči. Zaradi bližine Svete gore, ker sem tam doma in sem od svojega četrtega leta hodil na to božjo pot, s študijem bogoslovja, kot tudi v svojem 27-letnem opravljanju škofovske službe, sem na osnovi prvin, ki sem jih sprva prejel v domači družini, to zdravo češčenje Matere Božje potem tudi poglabljal v sebi in to skušal posredovatio ljudem.

Omenili ste, da ste osnovne prvine češčenja Marije prejeli v domači družini. Kdo v vaši družini vas je še posebej vzgajal v tej srčni pobožnosti do Marije?

Kot otroke nas starši niso učili nobenih molitvic, pač pa smo doma vedno molili rožni venec. Vsak večer, petek in svetek. Tudi ko je bil kakšen pogreb ali poroka ali kakšna druga slovesnost, smo tako poleti kot pozimi vedno zmolili en del rožnega venca. Ne deset zdravamarij, ampak vedno cel rožni venec. Dokler je živel stari oče, je on molil naprej, potem smo se vključili tudi otroci. Molili smo tudi litanije Matere Božje, znali smo jih na pamet in smo se tako izmenjaje vrstili. Sprva nas je bilo pet otrok, kasneje pa nas je bilo več kot dni v tednu, vsi v enem tednu tako nismo prišli niti na vrsto.

Molitev je bila dostikrat tradicionalna, smo jo pa včasih tudi posodobili, prečiščevali, vključili kakšne sodobne namene. Pri hiši nas je bilo zelo veliko: tata in mama, stari tata in stara mama, osem otrok in še stric. Vedno smo molili, smo vztrajali; ko je umrl stari tata, je molil naprej tata ali kdo drug. Molitev se je nadaljevala. Ko sem postal spiritual v ljubljanskem bogoslovju, smo vedno dodali ali očenaš ali kakšno prošnjo. Spomnim se, da je bila med drugim vatikanskim cerkvenim zborom ena molitev za uspeh misijona. Tisto molitev sem prinesel domov, kakšne bolj stare molitve smo opustili in ves čas koncila, vsak večer, molili za njegov uspeh. Koncil je

18 I MARIJA 9

trajal od leta 1961 do leta 1965.

Kot bogoslovec sem tudi veliko hodil okrog in so mi potem, ko sem obiskoval študente, bogoslovce, njihovi starši in sorodniki povedali marsikaj. Kakšne stvari so bile izredno lepe. Še posebno lepa je večerna molitev, ki mi jo je povedala neka žena v Ilirski Bistrici: »O Jezus, zdaj prišla je noč, ostani ti z menoj, v ranji tvojega srca počivam spet nocoj. Odpusti, kar sem žalil te ta pretekli dan. Očisti dušo, prosim te, s krvjo presvetih ran. Če tvoja sveta volja je, da se več ne zbudim nocoj, preselim se naj na kraj miru.« To se mi zdi mi zdi ena taka malo bolj sodobna molitev, medtem ko smo mi doma molili eno tako zelo staro, tudi po jeziku: »Pejmo spat z Bogom v raj, v svetmu križu prebiva. Kdor je z Bogom, Bog je z njim, Jezus, Marije Device sin. Pejmo gledat po stezicah, po mejicah, kaj Marija dela. Marija verne duše napaja, v sveti raj jih posaja. Posadite še nas, kadar pride ura in čas.«

Zelo lepi molitvi. Se morda spomnite, kdaj ste se prvič srečali z Marijo Pomagaj na Brezjah?

Mislim, da v času mojega obiskovanja gimnazije. Čeprav smo med letom velikokrat hodili na Sveto goro, smo se vsake toliko časa spravili skupaj in odšli sami ali s kakšno skupino na Brezje. Od doma smo se odpravili na Most na Soči na vlak do Otoč in nato peš k Mariji Pomagaj. Sam preden sem postal duhovnik, namreč nisem imel avtomobila, sem pa hodil z javnimi prevoznimi sredstvi na Brezje ob različnih priložnostih, tudi kasneje kot bogoslovec iz Ljubljane. Bogoslovci smo vedno pomagali tudi na romanju bolnikov.

Tudi kasneje, ko sem imel avto, sem z avtom na Brezje vozil bolnike in invalide, če je bilo potrebno.

Tudi letos se je na romanju zbralo lepo število prostovoljcev, ki so skrbeli za bolnike romarje. Želeli

pa bi jih še več, predvsem mladih. Kako bi po vašem mnenju pritegnili še več ljudi za prostovoljstvo?

Gotovo z vzgojo. Čeprav imam občutek, da se ob kakšnih akcijah, ko so mladi povabljeni, kar radi odzovejo.

Zdi se mi: če bi jih duhovniki ali v mladinski skupini ali v kakšni drugi skupini v župniji povabili, bi se radi odzvali. Kot škof sem vedno poudarjal, da bi bilo lepo, da bi se mladi udejstvovali tudi pri Karitas. In če bi bili od voditeljev Karitasa po župnijah povabljeni, mislim, da bi se velikodušno odzvali. Prepričan sem. Čeprav v začetku to zagotovo ne bo tako množično, potem počasi pa jih bo več. Treba je vzgajat, ne samo povabit, pač pa utemeljevat. In ne z evangeljskimi odlomki ali teologijo bolnikov, pač pa se jim približat na njim primeren način.

Mladi danes morajo biti v Cerkvi dejavni, k maši, pa tudi kam drugam, ne bodo hodili samo gledat in opazovat. Če bodo dejavni in če bodo lahko dejavno sodelovali, če bodo imeli pri določenih projektih kakšno odgovornost, potem se bodo vključili.

Kako se po vaših izkušnjah bolniki odzovejo, ko jim duhovnik prinaša Jezusa ali bolniško maziljenje?

Danes se mi je zdelo, čeprav ne morem sodit sam, saj sem le trikrat vodil romanje bolnikov na Brezjah, da pri vernikih, ki so danes prejeli bolniško maziljenje, ne vem,

ali bi bili vsi upravičeni. Potrebno bi bilo, da bi duhovniki po župnijah imeli katehezo glede tega, da ne bi prihajalo do zlorab. Romarji so namreč danes množično pristopali k maziljenju, sicer z nekim zaupanjem, z neko odprtostjo, pa vendar se mi zdi, da vsi, predvsem mladi in otroci, ne bi bili tega upravičeni. To je vendarle zakrament.

V današnjem svetu vlada velika zmedenost in raznovrstne težave. Primanjkuje nam veselja in upanja, ki dajeta človekovemu življenju lepoto in moč. Marijina svetišča v današnjemu sodobnem svetu zagotovo prinašajo posebno sporočilo. Kakšno vlogo lahko v tem času opravi Narodno svetišče na Brezjah?

Tako kot ste rekli, v današnjem svetu vlada velika zmeda, primanjkuje versko znanje, ne samo mladim, ampak tudi starejšim. To je ena stvar. Tukaj je velika naloga Cerkve, da bi imeli zadostno versko znanje, da se nikoli ne bi naveličali poglabljati se v verske zadeve, v verski nauk, in da bi ljudje znali ločit. Mnogokrat rečejo, da ni važno, katero vero imaš, samo da imaš kakšno vero. Seveda je zelo važno, da svojo vero poznaš, da se v svojo vero poglabljaš, da se o svoji veri znaš tudi kritično pogovarjati.

MARIJA 9 I 19

Potem je tudi ena nevarnost. Ljudje so neučakani. Boli, teži, so različne stiske in ljudje tečejo na vse konce in kraje. Tudi mnogi verni ljudje sicer gredo ob stiski na Brezje, na Sveto goro, in ko ni takojšnjega učinka, stiska pa je huda, se pridružijo kakšni sekti. Iti k zdravniku je seveda hvalevredno, ampak mnogi ljudje letijo na vse konce in kraje, v kakšne klape in podobne zadeve. Človek bi rad hitro in takojšnjo pomoč, in ker tega ni, ljudje potem hodijo od enega do drugega in dostikrat, ker ne vsztrajajo, niso dovolj potrpežljivi, pride še do večje stiske. Če je prisotna še magija ali kakšna psihološka težava, je to res težko. Ko pri takem človeku kasneje pride do izpovedi, je pogosto prav pretresljivo, ko slišiš, kaj je vse dal skozi in kje je vse bil. Da bi dobil pomoč, ni bili samo na svetih krajih, na božjih poteh, v svoji cerkvi, pred Svetim Rešnjim telesom, ampak je šel na vse konce in kraje, da bi bil le rešen stiske. Ampak na koncu je to ponavadi še toliko bolj težje.

Trenutno v naši škofiji nimamo eksorcista. Ampak tisti, ki je to opravljal, p. Andrej Božič, je trdil, da je malo takih oseb, ki bi bile zasvojene oz. obsedene od hudega duha; da pa je vse to zelo, zelo zamečkano, 20 I MARIJA 9

prepleteno z božjim, človeškim, z raznimi silami in z bioenergetiko. Ljudje pač želijo doseči pomoč na hiter in učinkovit način in pogostokrat tudi veren človek izgubi potrpežljivost in pogum in premalo vztraja na pravi poti.

Kako prinesti vero iz svetišča domov? Kje iskati to moč, kje dobiti pravo veselje, oporo v tem svetu?

Pomembno je, da verni ljudje dosti molijio, da berejo Sveto pismo. V velikih župnijah naj se ravno tako pripravi dan bolnikov, prav tako je ta dan pomemben v dekanijah. Mislim, da bi se prav s katehezami in s tem, da bi se duhovniki po župnijah sistematično lotili tega dela glede vzgoje, osveščanja svojih vernikov stanje spremenilo. Da bi pomagali tudi težkim bolnikom, ki ne morejo biti vsak teden pri bogoslužju, da bi imeli pravilno usmeritev, pravo orientacijo, in zlasti veliko potrpežljivosti in poguma za prihodnost.

Hvala za vaše besede. Veseli smo, da se srečujemo z vami pri Mariji Pomagaj!

jaslice

»VSE PREMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ.« (Flp 4,13) - Ana Češarek

Rada imam zemljo in kiparstvo. Kiparstvo me je že od nekdaj privlačilo, a časa in denarja za to v vseh teh letih ni bilo. Še živo mi je v spominu ostal dogodek, da je, ko sem bila stara 11 let, k nam na obisk prišla teta, ki je bila sestra usmiljenka v Zadru. S seboj je prinesla jaslice iz gline. Tako me je naučila izdelovati modelčke iz voska.

Stare voščene figurice sem oblila z voskom, nato te izluščila, da sem dobila modelčke, vanje pa sem nato vlila mavec. Ko se je ta posušil, sem figurice še pobarvala. To so bile moje prve jaslice, ki smo jih potem tisto leto postavili ob božiču. Pred tem je jaslice vedno iz papirja postavljal oče. Te moje prve jaslice še danes postavlja brat v moji rojstni hiši v Danah. Tako se je to ustvarjanje začelo in končalo. Ne z jaslicami in ne s čim drugim potem vrsto let ni bilo nič, čeprav sem željo po ustvarjanju pravzaprav čutila celo življenje.

Mlada sem se poročila in ob obilici dela na kmetiji ter ob skrbeh za družino mi je vedno zmanjkovalo časa.

Danes mi seveda za to ni žal, saj je družina prva stvar, za katero mora mati poskrbeti, še posebej zato, ker je bil mož kot voznik veliko od doma.

Tako nekako pred desetimi leti pa se mi je ta velika želja po ustvarjanju izpolnila. Mož se je upokojil in hčerke so si ustvarile svoje družine, tako da sem imela več časa zase.

Spoznala sem, da mi je glina od vseh materialov najbolj blizu, ker je iz zemlje, ki mi je vsa leta dajala telesni in duševni mir. Že pri izdelavi prvih kipcev nisem

imela nobenih težav. Prav nič ne načrtujem naprej, vse se dogaja sproti. Ko je prišel na obisk sedaj že upokojeni akademski slikar Stane Jarm, mi je dejal: »Delaj to, kar ti leži v duši in ustvarjaj iz sebe«. Teh besed se še vedno držim. Če bi se namreč ozirala po predlogah, to ne bi bile moje jaslice.

V teh letih mojega ustvarjanja sem dobila precej priznanj in nagrad, tako doma kot v tujini. Največ od vseh pa mi pomeni priznanje, ki sem ga dobila od svetega očeta iz Rima. Poleg jaslic sem začela izdelovati tudi Križanega, ki ga pritrdim na vinsko trto, mater Marijo in svetnike, ki krasijo nekatere cerkve in kapelice, zlasti pa domove.

To delo me pomirja in sprošča. Opravljam ga z velikim veseljem in z vsemi darovi, ki mi jih je dal Stvarnik. V veliko oporo pri delu mi je mož Andrej, saj brez njega vsega tega niti ne bi zmogla. Hvala Bogu, ki mi je v zibelko življenja položil ta prečudoviti dar ustvarjanja, po katerem sem toliko časa hrepenela. Zato vso svojo moč in energijo črpam iz knjige življenja – VSE PREMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ (Flp 4, 13).

MARIJA 9 I 21

marijini romarji

»BLIŽINA BREZIJ JE ZA ŽUPNIJO POSEBNA POMOČ IN OPORA.« - Vesna Leban

V počitniških dneh se je od nas poslovil g. Nikolaj Štolcar, dolgoletni župnik Gorij in velik prijatelj Brezij. Z njim smo v dneh pred odhodom na novo službeno mesto opravili kratek pogovor, kjer nam je razkril, kaj pomenijo Brezje njegovi župniji, pa tudi njemu osebno.

Gospod Štolcar, 38 let župnikovanja v Gorjah je dolga doba. Kaj pomeni bližina Brezij in Marije Pomagaj pri vašem pastoralnem delu?

Ja, to je res dolga doba. Najprej sem bil štiri leta kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, leta 1974 pa sem prišel za župnika v Gorje. In od tedaj sem že vsa leta tukaj. Tukajšnji ljudje so vedno radi hodili na Brezje, še posebno k spovedi pred velikimi prazniki. Tudi ob raznih stiskah in zahvalah so radi poromali na Brezje. Tudi danes je tako. Brezje so bile vedno zelo v zavesti naše župnije. Že leta kot župnija prihajamo na Brezje vsako prvo nedeljo v mesecu k molitvam za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda. To sta začela g. Matija Selan, ki je bil tedaj še župnik v Naklem, in g. Silvo Novak, ki je župnik v Lomu pod Storžičem. To je bilo zelo dolgo nazaj, skoraj trideset let. Od takrat dalje imamo vsako prvo nedeljo v mesecu organiziran avtobusni prevoz z Gorij na Brezje. Avtobus se ustavlja tudi po vmesnih postajah (Bled, Lesce, Radovljica) in pobira ljudi. Prva leta je bil vedno poln, danes je romarjev nekoliko manj, hodimo pa redno vsak mesec.

Kaj pomeni Marija Pomagaj za Slovenijo?

Brezje so osrednji slovenski romarski kraj in predvsem ve22 I MARIJA 9

liko pribežališče. V vseh časih, posebej v stiskah, so ljudje od vsepovsod romali na Brezje, tudi danes, in iskali novih moči, tolažbe in blagoslova.

Kako se pozna marijanska duhovnost v župniji Gorje?

Mislim, da se. Ljudje v Gorjah so zvesti Cerkvi, tudi zakramentalno življenje je kar živo, kolikor je to v teh časih možno. Mislim, da je to, da so Brezje blizu, res ena posebna pomoč in opora. Opažam, da mnogi v domači župniji ne gredo k maši in zakramentom, na Brezje pa gredo. In to mi kot župniku veliko pomeni.

Omenili ste, da gredo mnogi k maši in zakramentom na Brezje. Kako pa prinesti to vero iz svetišča domov, v domačo župnijo?

Opažam, da je v Sloveniji še zelo zakoreninjena miselnost, da je vera zelo zasebna stvar. Mislim, da je vero treba pokazati tudi v javnosti, ljudje pa so glede tega še precej pod vtisom prejšnjega režima in ne vidijo smisla in pomena, da bi morali vero izpričevati tudi na zunaj. Tega bi se moral zavedati vsak posameznik. Menim, da bi se dalo in moglo še veliko narediti v tej smeri.

Kako in kdo vas je vzgajal v srčni pobožnosti do Marije?

Moja starša sta bila zelo verna. Spominjam se, da smo se v otroštvu s starši in leto dni mlajšo sestro večkrat s kolesi ali peš odpravili z domačega Bleda na Brezje. Spominjam se, kako sva se s sestro kot otroka in šolarja ob

večjih praznikih drenjala v prenapolnjeni baziliki. Tega se zelo živo spominjam. Res smo kot družina zelo radi poromali na Brezje.

Na Marijo Pomagaj vas veže veliko dogodkov. Imate kakšen prav poseben spomin na Brezje?

Spominjam se časa, ko sem se odločal za duhovniški poklic in se je v meni vse lomilo. Takrat sem še študiral strojništvo in že čutil, da me Bog kliče, pa sem se temu klicu na vso moč upiral. Zelo dobro se spomnim, da sem se nekega avgustovskega popoldneva vračal iz Ljubljane, ko me je spet zagrabila tesnoba. Šel sem na avtoštop, študentje smo takrat v 60. letih veliko štopali. Nekdo me je z vespo pripeljal do Posavca, od tam dalje sem šel peš. V tistem trenutku, ko sem zagledal brezjansko cerkev, sem se kar čez polja in travnike odpravil tja. Šel sem k Mariji in molil za razsvetljenje, da bi se mi ne bilo treba odločiti za duhovnika. Takoj sem se počutil malo potolaženega, vendar me je že na poti domov pri Lescah spet zagrabil tisti čuden občutek in nagovarjanje Boga. Nato sem se le vdal in rekel: »Dragi Bog, če res želiš, da sem duhovnik, pa naj tako bo,« in ga prosil, naj mi da moč, da bom lahko v tem duhu živel.

Prav na tej pešpoti z Brezij sem sprejel to pomembno odločitev za duhovniški poklic. Ko sem prišel domov in to svojo odločitev povedal domačim, so bile reakcije zelo zanimive. Sestra se je začela jokati, mama mi je rekla, naj pomislim kaj delam, oče pa mi je svetoval, naj se prepišem na gradbeno fakulteto, če mi na strojni ni všeč.

Mnenja so bila od vsepovsod zelo različna.

Pa sem potem še okleval in hotel študirati jezike in zamudil vpis. Nato sem nameraval v vojsko, ki me je še čakala, pa so mi v Radovljici na naboru rekli, da za tisto leto ne sprejmejo nikogar več. Po vsem tem sem videl, da je to posebno božje znamenje in se tako leta 1963 vpisal na bogoslovje. Šele kasneje, po novi maši, mi je mama povedala, da je zame molila k Mariji, da bi postal duhovnik.

Kot vidite, Brezje na moji življenjski in duhovniški poti igrajo veliko in pomembno vlogo.

ko leto s kolesom na Brezje. Tudi sicer sem rad hodil po romanjih, tako po slovenskih božjih poteh kot v tujini. Z župnijo smo bili v Lurdu, Fatimi, Čenstohovi, večkrat tudi v Međugorju.

Kakšna je še vaša povezanost z Marijo? Vam je kakšna marijanska molitev posebej pri srcu?

Stric, očetov brat, ki je bil tudi župnik, me je seznanil z duhovniškim marijanskih gibanjem, ki ga je ustanovil Don Štefan Gobbi. Tukaj sem se počutil zelo povezanega z Marijo. Prav tako vsak dan molim molitev Zdrava Morska zvezda. Kot bogoslovci smo se vključili v Marijino kongregacijo. Že od tedaj vsako jutro zmolim tri zdravemarije in Pozdravljena, kraljica, zvečer pa tudi tri zdravamarije in Pod tvoje varstvo pribežimo.

Kaj pa romanja v vaši župniji? Peš ste gotovo tudi večkrat poromali na Brezje?

G. Štolcar veseli smo, da ste si vzeli čas za nas in naše bralce. Hvala za vašo iskrenost in modrost!

Upamo, da boste tudi z novo župnijo kdaj pa kdaj poromali na Brezje.

Seveda sem na Brezje večkrat poromal peš iz gorjanske župnije z madimi, pa z Mavričarji smo včasih hodili vsa-

Seveda bom še prihajal na Brezje; če ne s farani, pa se bom skušal sam čimvečkrat ustaviti pri Mariji Pomagaj.

MARIJA 9 I 23

Prostovoljstvo

»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« (Mt 10,8) - Špela Uršič

Na Brezjah se je v soboto 16. junija zbralo več tisoč bolnih, ostarelih, invalidov, spremljevalk in spremljevalcev, duhovnikov ... Vsak od njih je prišel na Brezje k Mariji s posebnim namenom. Nekateri, da bi Marijo prosili za zdravje, drugi za mirno starost, tretji za … četrti pa preprosto zato, da bi pomagali!

Da bi romanje lahko potekalo brez zapletov, je potrebno veliko priprav. Treba je zagotoviti primerno število stolov, senčnikov, pijače - predvsem pa je potrebna pomoč številnih prostovoljcev. Letos je bilo prostovoljcev res veliko. Bili so mladi skavti iz Radovljice, pa odrasli skavti, članice in člani Suverenega malteškega viteškega reda in Malteške bolniške pomoči, pa sodelavke in sodelavci Karitas, zdravstveni delavci in številni drugi, za katere ne vem, v kateri dobrodelni organizaciji so. Prostovoljke in prostovoljci so svoje delo začeli že v petek, ko je skupina skavtov iz Radovljice pomagala pri postavitvi stolov, klopi in šotorov za senco. Tudi v soboto so se zbrali že navsezgodaj in začeli s sestankom, da so si razdelili naloge, se poučili 24 I MARIJA 9

o sestavljanju vozičkov in kako ukrepati, če bo šlo kaj narobe. Njihove glavne naloge so bile pomoč pri hoji oziroma vožnja z invalidskimi vozički od avtobusa do prostora pred cerkvijo, kjer je bila sv. maša, razdeljevanje vode, pomoč starejšim na WC, pomoč v primeru zdravstvenih težav in na koncu pospravljanje. Pomagali so tudi med obredom. Tako so na primer predstavniki Malteške pomoči pobirali prostovoljne prispevke in skupaj z dežurnim zdravnikom pomagali starejši gospe, ki ji je bilo zaradi vročine slabo.

Ko sem se sprehajala med množico romarjev pred cerkvijo, sem si posebej zapomnila prostovoljke pred WC-ji. Tri ali štiri starejše gospe so vsakomur namenile prijazno besedo, in če je potreboval ali potrebovala pomoč, pomagale, nato pa še počistile sanitarije, tako da jih ni bilo nikomur mučno uporabiti! Bile so skrite ob zidu samostana, v množici pred cerkvijo neopazne, njihovo delo je bilo zelo pomembno za dobro počutje romarjev!

Še nekaj vtisov prostovoljcev: »Moja prva naloga je, da pomagam pri sami organizaciji, pri pripravi romanja, fotografiral bom za Družino, na koncu pa bomo skupaj tudi pospravili. Pomagal bom predvsem zaradi tega, ker sem bil nedavno z invalidi in bolniki v Lurdu, kjer sem na lastne oči videl, kako pomembna je pomoč tem ljudem, in kako te lahko prostovoljstvo duhovno osreči! Na romanje bolnikov na Brezje prihajam že kar nekaj let, začetki so bili službeni, ko pa sem postal član malteškega viteškega reda, sem začel pomagati kot prostovoljec, saj je vodilo našega reda obramba vere in pomoč ubogim.

Pomembno je, da se zavedamo, da te pomoč drugim moralno vzdigne. Ko vidiš, da se drugi spopadajo s še hujšimi težavami, se ti odpre popolnoma nov svet. Na koncu rečem le hvala Bogu, da sem tukaj, da sem lahko naredil nekaj dobrega za sočloveka.« - Jože Pavlič (malteški vitez, novinar) »Smo ekipa iz Mekinj, naša prva šefica je bila Magdalena , v današnji zasedbi pa pomagamo že 5-6 let.

Pomoč, ki jo nudimo tukaj na Brezjah, nas osreči, saj se domov odpravimo z občutkom, da smo naredile nekaj dobrega. Lepo je videti, kako zadovoljni so ljudje že ob najmanjši pomoči, tudi če samo pomagamo zapeti gumb. Lahko rečemo, da domov odidemo veliko bogatejše!« - ekipa žensk za pomoč na WC

»Na romanju bolnikov sem drugič. Lansko leto sem romarjem delil podobice, letos pa pomagam starejšim in invalidom od avtobusa do prizorišča. Pomagam pa tudi v zahvalo za uspešen zaključek šolskega leta.« - skavt Marko iz Medvod »Prišli smo skupaj s skavti pogledat, če je treba dan pred romanjem bolnikov še kaj narediti. Tudi jutri (op.: v soboto) nameravamo priti, delili bomo vodo in pomagali tam, kjer bo potrebno. Romanje na Brezje je odlična priložnost, da skavti uresničimo misli našega začetnika Badena Powella, ki je rekel, naj pustimo svet lepši, kot smo ga dobili.« - skavtinja Ana

Ob koncu romanja bolnikov, invalidov in ostarelih je na obrazih ljudi sijalo upanje, saj so prejeli milost za prenašanje bremen vsakdanjika. Sijali pa so tudi obrazi prostovoljcev, ki so ta dan s svojim delom dejavno izražali svojo vero in sledili Jezusovim besedam: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!«

MARIJA 9 I 25

votivi

intervju

VOJNA IN BEGUNSTVO Janko Kostnapfel je leta 1994 objavil svoje raziskave o psihiatričnih motnjah pri nekdanjih partizanih. Med pacienti je bil tudi eden, ki je 21. junija 1944 vstopil v partizane v Gorenjski odred: »Tam je videti tudi kakšne mračne dogodke. Enkrat so prijeli očeta nekih domobrancev in ga zasliševali ter ob tem udarjali. Zaslišanec pa je vzklikal, naj mu Marija z Brezij pomaga. Potem so ga ob potoku ustrelili. (Pacient ne pove, ali je bil pri tem dogajanju poleg.)«

26 I MARIJA 9

- Jože Dežman

liške vere in tipično slovenske pobožnosti. Meni se je zdela ta vera v nekem smislu zelo preprosta, poenostavljena, toda bila je tako živa in resnična, da jim je dajala ogromno moč.« Potem ko so leta 1943 prinesli milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij s Trsata v Ljubljano, so jo prinesli k največji spokorni procesiji na Rakovnik, kjer se je zbralo več deset tisoč ljudi. Tiskali so priprošnje, npr.: »Pomočnica kristjanov, Mati in Kraljica naša!

V nedoumljivi stiski človeštva te zaupno prosimo, reši nas s svojo mogočno priprošnjo pri Sinu Jezusu vsega hudega na duši in telesu.

In ta vera je izhajala predvsem iz molitve k Mariji Pomagaj. Marija Pomagaj je bila tudi duhovna zavetnica slovenskih beguncev pred komunizmom. Že v Vetrinju so molili pred njeno podobo, postavljeno na kamionu.

In potem je bilo prav tako v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Ob fotografijah oltarjev s podobo Marije

Prav posebno te prosimo, ozri se milostno na naše zgubljene brate, ki so, zapeljani po krivih prerokih, kupo svojega in našega gorja napolnili do vrha.

Mati, z močjo svoje ljubezni premagaj peklensko sovraštvo, ki so ga hudobno sejali in z njim zastrupili to¬liko naših sinov.

Usmiljena Mati, daruj bratsko kri, s katero so napojili rodno zemljo, božjemu Jagnjetu, da ne bo vpila do nebes po maščevanju, marveč bo nanje pritegnila veliko milost pravega spoznanja.« Da je Marija Pomagaj spremljala ljudi v vseh skrajnih položajih, nam priča njega podoba izpred največjega morišča slovenskih domobrancev v Macesnovi gorici in protitankovskega jarka v Teznem, največjem povojnem morišču v Evropi.

John Corsellis, ki je videl tragedijo preživelih beguncev v Vetrinju, ki so jim odpeljali svojce v Jugoslavijo, jih pobili, ki so ostali brez doma, domovine in se je vprašal: »Kako je mogoče, da so se ti ljudje tako hitro opomogli od tako strašnega, dvojnega udarca? Da niso zapadli v klinično depresijo ali kronično melanholijo?

Mislim, da je za to več razlogov. Daleč najpomembnejši pa se mi zdi tale: kvaliteta in globina njihove kato-

Pomagaj so pisali: Upanje in pomoč beguncev; Srce in duša taborišča; Marija Pomagaj – kraljica Slovencev – zavetnica beguncev.

In iz teh nekaj tisoč ljudi, njihove vere in življenjske moči sta prišla dva kardinala, predsednik slovenske vlade, mnogi znanstveniki, umetniki, duhovni in politični voditelji.

Naj nam bodo v svoji veri in preseganju udarcev usode za vzor!

MARIJA 9 I 27

slovenska MARIJINa SVETIŠČa:

Turnišče – kjer je mir doma - Rok Andres

Prekmurje je na bogato posejano z zakladi vere, ki so jih ljudje v iskreni ljubezni do Božje navzočnosti in blagoslova vzidali v temelje svojih svetišč, božjepotnih poti, obpotnih znamenj in svojih domov.

Ista ljubezen se potrjuje v pripadnosti izročilu in spoštovanju tradicije prednikov, tudi v krvi mučencev in živi veri, ki zida vse na novo. Tak živi vir vere je tisočletno svetišče pri »Mariji na püstini« v Turnišču.

Kot zapiše Franci Petrič v knjigi Slovenske božje poti, je romarska pot zaživela kmalu po prihodu Madžarov v te kraje, zagotovo pa okoli leta 1090. V bližini je moral stati turen, saj je po njem kraj dobil tudi ime.

Božja pot se je razvijala in rasla, tudi zaradi spravnih dogodkov, zahval in prošenj. Skozi srednji in v novi vek je postalo Turnišče osrednje versko središče za Prekmurje in daljno okolico. Romarji so prihajali iz treh smeri; slovenske, hrvaške in madžarske. Združevali so se v prošnjah in molitvah in kaj kmalu je cerkev postala premajhna.

Poleg stare so ob začetku prve svetovne vojne prizidali novo cerkev. V njej so našli prostor stari baročni oltarji in cerkvena oprema in tako je nova cerkev postala središče češčenja Matere Božje. Pomembnost

28 I MARIJA 9

Turnišča za kraje ob Muri in vso Slovenijo je potrdila tudi Cerkev, ko je leta 2007 Turnišče razglasila za škofijsko romarsko središče v novonastali soboški škofiji.

Daleč največ romarjev se pri Mariji v Turnišču zbere ob prazniku Marijinega vnebovzetja.

Dvanajstega avgusta letos so s slovesnim bogoslužjem ob godu Klare Asiške (11. avgust) sklenili t. i. Klarino leto, s katerim so se zahvaljevali za Red ubogih sester svete Klare, ki ga Bog ohranja že osem stoletij in deluje tudi v naših krajih. Prav pred letom je murskosoboški škof Peter Štumpf sestre klarise povabil v škofijo, da bi z vztrajno molitvijo in nenehnim češčenjem Najsvetejšega pripomogle k duhovnemu in moralnemu ozdravljenju slovenske Cerkve in naroda.

Sestre klarise so v Turnišče prišle konec junija. Škof Štumpf je v svojem pismu vernikom zapisal: »Za ta čas je zelo primerna tolažba apostola Pavla: Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave (2 Kor 4,17). Na pomoč sem poklical sestre klarise in jih prosil, da pridejo v soboško škofijo. /…/ Tako se uresničuje stoletna želja duhovnikov, da bi v Prekmurju imeli kontemplativni samostan, kjer bi molili za družine in poglobitev vere med ljudmi ob Muri.« Po škofovih besedah bo samostanska kapela postala »duhovna ambulanta« za vse, ki bodo utrujeni in obteženi prišli po mir pred tabernakelj, pa tudi za tiste, ki jih bo sestrska molitev vodila, ne da bi vedeli za to. Turnišče tako pomaga graditi Kristusovo Cerkev.

V Turnišče smo povabljeni vsak dan, da se priporočimo Materi Božji, še posebej pa ob molitvenih shodih. Do konca leta so shodi še na mali šmaren, 8. septembra z molitveno uro ob 18.00 in sveto mašo ob 19.00, 6. oktobra, 3. novembra, in na praznik Brezmadežne, 8. decembra, z molitveno uro ob 17.00 in sveto mašo ob 18.00. Po sveti maši je vsakokrat procesija z Marijinim kipom in lučkami.

POD ČARNIM LOGOM TÖRJANSKIM Pod čarnim logom törjanskim blišči se lejpi božji hram.

Vu njem kralüje Mati, Sin: Marija ino Jezuš sam.

Pred vratmi zdignimo pogled na knigo Krala hižnoga, ki zove nas in pravi nam: »Jes krüj san žitka večnoga.« oh, srečna fara törjanska, ki Krala imaš takšega!

Nej žeje, niti glada düš trpeti nesmiš nikšega.

Vsi dečki ino deklice, z veseljon v cerkev odite.

Tam Jezuš in Marija sta, pri njima srečo iščite!

MARIJA 9 I 29

- Vesna Leban

MARIJINE POČITNICE Zgodba govori, da je Marija, ko je bila majhna, bivala v templju. Kako pa je mogoče bivati v svetišču? Mogoče je! Romarji, ki so včasih prišli na Brezje so pogosto v cerkvi celo prespali noč. Tudi 60 otrok z animatorji je v počitniških dneh v dveh skupinah bivalo v svetišču.

No, ne ravno v cerkvi, ampak ob njej. Tako blizu, da so lahko vsak trenutek pokukali iz šotora in videli, da se Marija smehlja.

Za celotno izvedbo programa je bil odgovoren p. Bogdan Rus, ki se je s sodelavci lotil tega projekta zaradi vere v Boga in globoke naklonjenosti do Marije. In to so vsi želeli pokazati tudi otrokom, saj verjamejo, da so otroci blizu same skrivnosti Brezij. Marijine počitnice so jih spremenile v male romarje k Mariji Pomagaj, večkrat na dan, cel teden.

Otroci so bili na Marijinih počitnicah nastanjeni v šotorih na prostoru pred baziliko Marije Pomagaj. Pripravljalci programa so poskrbeli za to, da je bil prav vsak otrok deležen vse pozornosti in varnosti, predvsem pa, da je preživel kvaliteten čas v njihovi družbi.

Osnovna ideja tedna je bila bivanje v skupini. To pa je že samo po sebi zahtevalo prilagajanje drug drugemu, saj bi bilo sobivanje sicer nemogoče.

Pomemben del skupnega bivanja je bilo življenje ob Mariji. Otroci so se vadili v odpuščanju in nenasilju, kakor nas to uči Marija. Vodilo Marijinih počitnic je bilo zlato vodilo evangelija: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,13). Program se je odvijal na različnih prizoriščih: Svetišče prijateljstva (med šotori): To je bil posvečen prostor, kjer so voditelji in animatorji spodbujali otroke k spoštljivemu obnašanju drug do drugega.

30 I MARIJA 9

Prostor Božjih darov: V tem pokritem prostoru so pripravljali hrano, jedli, se igrali družabne igre in ustvarjali. Vanj so se umaknili tudi v primeru slabega vremena.

Svetišče Marijinega miru: Poseben prostor, kamor so otroci lahko odšli po dva in dva in molili ali se umirili, če so to želeli. Športni prostor: Prostor za šotori, kjer so otroci igrali organizirane športne igre (nogomet, med dvema ognjema, igre brez meja itd.)

Prostor za prosti čas: Omejen prostor, kjer so se otroci lahko svobodno igrali (seveda jih animatorji pri tem niso pustili same, ampak so jih budno spremljali).

Prostor lepote: To je bila umivalnica, kjer so otroci skrbeli za osebno higieno.

V prvem tednu Marijinih počitnic, ki je potekal od 2. do 8. julija, so se družili otroci od drugega do petega razreda, teden dni kasneje, od 9. do 15. julija, pa še tisti od šestega do devetega razreda. Vsak dan so začeli z molitvijo, telovadbo, umivanjem in zajtrkom.

Ob deseti uri je sledila sveta maša, pri kateri so otroci patru Bogdanu pomagali pri pridigi. In njihovo petje je iz dneva v dan postajalo glasnejše in bolj ubrano. Lepo jih je bilo poslušati!

Prav gotovo je bil osrednji dogodek Marijinih počitnic obisk sestre Tončke Krajnik, ki je otrokom povedala zgodbo svojega otroštva, kako je bila pri Mariji ozdravljena in kako je potem nadaljevala svojo življenjsko pot. Pravi čudežni dan. Na obisk je prišel tudi Martin Krpan – radijski voditelj Jure Sešek, s katerim so otroci v prvem taboru preživeli zabavno in lepo popoldne.

En večer v tednu je bil rezerviran za opazovanje zvezd in planetov. Seveda so otroci veliko tudi prepevali, poMARIJA 9 I 31

Na tem mestu pa smo zbrali še nekaj vtisov udeležencev tabora: »Na Marijinih počitnicah je bilo delovno, pa tudi zelo lepo. Spoznala sem precej novih zanimivih obrazov, prav tako pa sem v tem tednu malce bolje spoznala tudi sebe. Vsekakor so bile Marijine počitnice izkušnja, brez katere si ne bi znala predstavljati tega poletja.« - animatorka Terezija

magali pri pripravi hrane in ustvarjali. Barvali so majice, izdelovali in barvali Marijine podobe in makete svetišč. Starejši otroci so s svojim obiskom oskrbovancem doma starejših občanov v Radovljici polepšali dan. Prav vsi pa so se za en dan spremenili v čisto prave romarje, saj so iz Kovorja po stari romarski poti poromali na Brezje. Res posebno doživetje!

Bolj podrobno o dogajanju na Marijinih počitnicah na naslednjih straneh opisujeta sestra Klara Jarc (prvi teden počitnic) in animatorka Kaja Kodra (drugi teden počitnic).

»Marijine počitnice so bile tudi zame veliko bogastvo.

V letošnjem letu se pripravljam na večne zaobljube, kar močno prežema moje srce. Imela jih bom na Marijin praznik, zato mi je bilo še toliko lepše, da sem lahko del počitnic preživela čisto ob Njej in z Njo. Pa seveda z otroki, ki v svoji iskrenosti, preprostosti, igrivosti in čistosti precej bolje razumejo in dojamejo Skrivnost kot mi odrasli. Tako sem z njimi in z njihovo pomočjo uživala Materino biližino in se ob Njej tudi sama učila biti duhovna mati vsem, ki mi jih Gospod pošilja na pot.« - sestra Urša Marinčič »Na Marijinih počitnicah mi je bilo zelo lepo, spoznala sem veliko novih prijateljev. Posebej všeč so mi bile vodne igre.« - Patricija »Na Marijinih počitnicah je bilo »ful dobro«. Všeč mi je bilo prav vse, obisk sestre Tončke, Martina Krpana, opazovanje zvezd, romanje. Spoznala sem veliko novih prijateljev, zabavno je bilo spati v šotoru in lepo smo se razumeli. Naslednje leto bom spet prišla.« Klara: »Bilo je v redu, le animatorji so bili malo prestrogi. Posebej všeč mi je bila prva noč, ko smo v našem šotoru bolj malo spali, pa vodne igre in seveda obisk Jureta Seška, ki je kot Martin Krpan obglavil patra Bogdana.« - Ajda »Marijine počitnice so super! Posebej so mi bile všeč vodne igre, ko smo lahko špricali patra Bogdana. Spoznala sem veliko novih prijateljev in zabavno je bilo spati v šotorih. Posebej mi bosta ostala v spominu obisk sestre Tončke in naše malo romanje. Tabor je bil res zelo lepa in zanimiva iskušnja!

- Zala

32 I MARIJA 9

Prvi teden Marijinih počitnic - sestra Klara Jarc

Prvi teden Marijinih počitnic je bil namenjen otrokom od drugega do petega razreda. Skupaj z animatorji nas je bilo skoraj petdeset. Za vse je bila to posebna izkušnja, saj so mnogi prvič spali v šotoru, se prvič ločili od staršev ali prvič obiskali svetišče Marije Pomagaj.

Otrokom smo želeli omogočiti, da spoznajo in doživijo Marijino bližino ter se v izkustvu življenja z naravo učijo odgovornosti in skrbi zase kot tudi za bližnje.

Kljub mnogim solzicam, ki so bile potočene ob ločitvi s starši, smo preživeli lep in bogat teden, v katerem smo veliko risali, barvali, ustvarjali, se naučili igrati baseball, prepevali, se igrali, čofotali, pomivali posodo in pripravili pravo zelenjavno juho. Pogosto smo obiskali Marijino svetišče in spoznavali Njeno življenje.

Imeli smo tudi tri goste. Otroke je najbolj nagovorila izkušnja s. Tončke, ki jim je pripovedovala o svojem čudežu, ki se je zgodil prav tu, na Brezjah. Otroke je obiskal tudi Martin Krpan, s pomočjo zvezdogleda pa smo videli, da ima Saturn v resnici »obročke«. V soboto smo doživeli čisto pravo mini romanje, ki smo ga zvečer zaključili še s procesijo z lučkami. Seveda ne smemo pozabiti, da smo se vsak dan skupaj z romarji udeležili svete maše, ko je p. Bogdan vedno poskrbel, da so bili tudi otroci »pridigarji«, saj je gotovo, da smo se od njih v teh dneh veliko naučili.

Ves teden pa je nad nami bedela materinska roka Marije Pomagaj. Bedela je nad našim veseljem in napori, bila je naša tolažba in varno naročje, v katerem nas je izročala Jezusu, da je mogel v naših malih otroško preprostih srcih delati čudeže ljubezni. In kdor je pozorno opazoval otroke, je v vsakem izmed njih lahko zagledal ta mali čudež, ki je v tednu dni zacvetel v vsej svoji lepoti.

MARIJA 9 I 33

- Tara Kodra

drugi teden Marijinih počitnic

»Ti si moja Gospa! Ti me spremljaš do Boga. Vem, da tam se skupaj snideva, ko prispel jaz bom do tja!« smo veselo prepevali našo himno v zaupanju Mariji, ki nas je čuvala in bila z nami na letošnjih prvih Marijinih počitnicah. V drugem tednu smo se družili starejši osnovnošolci – najstniki, animatorke, sestri in pater Bogdan.

In kako naj bi to bilo? Marijine počitnice?! Kaj je to?

Cel dan samo molitev? Dolgčas? »NE!« Bi v en glas zavpili naši najstniki in še animatorke bi se jim pridružile. Bili smo daaaleč stran od dolgčasa, bili smo namreč na Brezjah, blizu kapelice Marije Pomagaj, ter taborili na travniku ob kipu Svete Družine.

Da opišem vsaj delček dogajanja našega druženja …

Zjutraj, ko smo (že kar pozno zaradi dežja) pokukali iz šotorov, je bilo le-te potrebno malo urediti in pripraviti za strooogo ocenjevanje. Še prej pa malo osvežiti in počesati tudi sebe (neurejeni res nismo bili). Zatem jutranji krog, dvig zastave, pozdrav Jezusu in Mariji ter hop v prvo prestavo, novim dogodivščinam naproti. Vsak dan smo se veliko ukvarjali z žogo – fantje ob nogometu, dekleta z odbojko, pa tudi ročni nogomet in »krompirčkanje« (posebna oblika odbojke) sta bila nenehno na programu. Veselili smo se tudi ob velikih igrah, ko smo po brezjanskem parku kot poštarji iskali kuverte s pravimi naslovi; se pretvarjali, da smo pingvini in medvedi; hiteli, da bi s skupnimi močmi čim prej prišli do rutke; menjavali čevlje in se zopet prav obuvali …

Znali pa smo se tudi umiriti, preklopiti na tišino srca ter se poglobiti vase – tako smo v cerkvi lahko našli zanimive kipe, slike, freske, preštevali piščali na orglah, opazili Marijo z Jezuščkom in spoštljivo pokleknili pred tabernakelj, kjer je skrit Jezus. V tišini srca je tudi vsak sam napisal pismo Jezusu in Mariji, ki sta ga gotovo že prebrala in mogoče tudi kaj odpisala?!

Vsi pa smo pokazali svoj arhitektski talent, ko smo čisto sami po skupinah najprej zarisali načrt, zatem

34 I MARIJA 9

iz trše lepenke sestavili posamezne dele ter na koncu vse lično pobarvali. Nastale so čisto prave makete zelo inovativnih cerkva, ki so delo naših rok – dokaz sodelovanja in medsebojne pomoči.

Nismo pa bili ves čas sami zase v taboru. Odločili smo se slediti besedam pesmi »Če delil ljubezen boš do brata vsakega, prav gotovo srečal boš Boga,« in tako v četrtek popoldne šli delit ljubezen ter prižigat lučke v srca starejših ljudi, ki prebivajo v radovljiškem domu starejših občanov. Z veselo pesmijo, nežnimi dotiki in s skromnimi ročno izdelanimi rožnimi venčki, predvsem pa s pristnostjo, smo jim polepšali dan in prižgali plamen življenja, pa čeprav se nas nekateri že takoj naslednji trenutek niso več spomnili. Pa to ni važno; zagotovo so bili malo bolj srečni sami v sebi. Mi pa tudi!

Predzadnji dan, v soboto, pa smo dan namenili romanju.

Odpeljali smo se v Kovor ter nazaj peš romali na Brezje.

Romanje je vodil naš pater Bogdan, ki je temu »izletu« dal smisel tako, da ga je prevrednotil in iz »izleta« naredil pravo romanje, na katerega so se najstniki podali premišljeno in z odprtimi srci. Tako nismo priromali na cilj zgolj s papirčki in drobtinami od sendvičev, pač pa tudi z obogatenimi srci in zrelejši v odnosu do našega Stvarnika in vsega, kar je ustvaril. Na romanju smo občudovali čudovito naravo, čudovite brate in sestre s čudovitimi darovi … Najbolj ganljiva na romanju je bila desetminutna tišina, ko smo bili vsi skupaj, a vsak sam s sabo – in z nami je bila gotovo tudi Božja roka. Pa tudi rožni venec smo molili s pomočjo rožnih venčkov, ki smo si jih sami izdelali.

Aha, joj, da ne pozabim! Veste, da na Marijih počitnicah nismo imeli jedilnice?! Ne, prav zares ne! Pa zato nismo bili nič lačni! Le da smo dali potrebi po telesni hrani malo drugačen pomen – seveda je potrebna, vendar ne tako, da se vse vrti okoli nje. Namreč, imeli smo »prostor Božjih darov«, kjer smo poleg druženja tudi obedovali ter hrano sprejemali z veseljem, da je to še en Božji dar, ter bili zanj hvaležni. Nič ni namreč samoumevno, kar imamo.

Pa molitev? Nismo nič molili? Seveda smo! Vendar kako?

Tako: NARAVNOST IZ SRCA, KAKOR VSAK NAJBOLJE ZNA! Prepuščali smo se naši spontanosti, spontanim prošnjam in zahvalam … O, koliko lepega smo znali uvideti v enem samem dnevu … Izdelali smo tudi svoje rožne vence, da je bila molitev bolj pristna, saj

če sam nekaj narediš, to tudi bolj ceniš in spoštuješ in z veseljem tudi uporabljaš. Vsak dan smo bili pri sveti maši. Vestno smo sodelovali z ministriranjem (dobili celo nekaj novih ministrantov), petjem (vsak dan pred mašo smo imeli pevske vaje), branjem prošenj in pridiganjem. Ja, najstniki so patru Bogdanu pomagali pridigati. Pa tudi čez dan smo se nekajkrat zbrali v kapelici Marije Pomagaj, se umaknili zunanjemu trušču ter se umirili. Radi smo peli ob spremljavi kitare in poslušali zgodbo o Rebeki in Davidu, dveh prijateljih, ki sta bila tudi Jezusova prijatelja. Po njunem zgledu smo se tudi mi trudili biti dobri. Pred kapelo smo se zbrali ob obisku sestre Tončke, ki nam je pričevala o čudežu, ki ji ga je naklonila Marija. Ob njej smo vsi začutili njeno močno vero in zaupanje v Marijo ter radi uslišali njeno prošnjo, da vsak dan zanjo zmolimo vsaj en »amen«. »Amen« Marijinih počitnic pa se je zgodil v nedeljo, ko so se nam na zaključnem festivalu pridružili še starši. Skupaj smo se poveselili in lučke, ki smo si jih čez teden prižigali v naših srcih, ponesli na svoje domove, med prijatelje, sorodnike in vse tiste ljudi, ki so okoli nas. Saj veste, plamen, ki ga razdeliš, vseeno ne ugasne in tudi pomanjša se ne, kajne?

Tako smo ta teden bogatili drug drugega. Mnogo lepega smo doživeli in prav res v srcih čutili drug drugega kot brata in sestro. Vsega smo se lotili z dobro voljo in vedno vztrajali do cilja. Zmanjkalo je časa le za vodne igre, ki pa smo jih na neki način imeli skoraj ves čas – še posebej ponoči so bile opremljene tudi s svetlobnimi in zvočnimi efekti. Na srečo sta Marija in Jezus poskrbela, da se naši šotori niso spremenili v bazene.

Kot animatorka si želim le to, da v teh najstniških srcih ostane »ta prava« otroška navihanost, ki pa se zna tudi umiriti ter odpreti srce drugemu srcu, Jezusu in Mariji. Bilo je res fajn! Najvažneje pa je, da smo »SKUPAJ, da nihče od nas ne bi zgrešil«!

MARIJA 9 I 35

40. JUBILEJNO NOČNO ROMANJE MLADIH Vsakoletno romanje ob zaključku šolskega in akademskega leta je namenjeno mladim, predvsem srednješolcem in študentom v Ljubljani, da se s hvaležnostjo ali preizkušnjo podajo na pot zahvale, prošnje in molitve. Romarska pot povezuje v molitvi in naporu tudi vse druge mlade, ki želijo preko Marije Bogu izraziti hvaležnost za milosti iztekajočega se šolskega leta. Letošnjega jubilejnega 40. romanja mladih, ki je potekalo v noči iz 29. na 30. junij, se je udeležilo nekaj sto mladih in mladih po srcu. Del poti na poti do Brezij je z nami prehodil tudi nadškof dr. Anton Stres.

Geslo letošnjega 40-kilometrskega maratona vere je bilo: »VZTRAJAM, KER VERUJEM!«. Namen romanja, ki je zunanje znamenje vztrajnosti, odpovedi in žrtve na poti, je zna36 I MARIJA 9

menje in priprava na našo notranjo pot – pot srca in življenja po veri.

Na Brezje k Mariji Pomagaj smo se odpravili z zavestjo, da je za tako dolgo pot potrebno veliko vztrajnosti, moči, zaupanja vase in drug v drugega. Romanje je v prvi vrsti pot preverjanja vere vsakega posameznika in njegovega osebnega odnosa do Jezusa in do Marije. Romanje je tudi pot skupnosti. Drug drugemu smo bili na poti v oporo, pomoč in tolažbo.

Večina mladih je romanje začela ob 20. uri v Šentvidu, kjer je bila skupna molitev in blagoslov romarjev. Tej skupini se je pridružila tudi skupina, ki jo je vodil p. Bogdan Rus, OFM, v spomin na 65-letnico vrnitve podobe Marije Pomagaj na Brezje. Z banderom Marije Pomagaj smo v Šentvid prišli peš iz ljubljanske stolnice, kjer

je milostna podoba med 2. svetovno vojno kot begunka našla svoje zatočišče. Po skupni molitvi v Šentvidu, ki jo je vodil g. Gregor Kunej, vodja Medškofijskega odbora za mladino, smo se znova podali na pot. Iz Šentvida po stranski cesti skozi Gunclje, mimo Stanežič in motela Medno. V Medvodah smo prečkali cesto in hodili skozi vasi: Praše, Mavčiče, Jama, Breg, Drulovka in nato v Kranju do kranjske župnijske cerkve. S prošnjo ali zahvalo v srcu smo stopali cilju naproti. Zase, za izpite, za dež, za sušo v duši, za to, da bi našli odgovor, kam naprej, v zahvalo za prestane preizkušnje, za rast, za vztrajnost ...

Na poti smo v pogoru z romarji izvedeli veliko lepega, veliko razlogov za odhod na pot zahvale, prošnje, molitve in napora. Ana iz Šentvida je povedala, da se je za romanje od-

- Vesna Leban

ločila na hitro, šele dobro uro pred začetkom, in se na poti pridružila sestri Tonji, ki je na romanju že peto leto. Obe sta se na pot k Mariji Pomagaj podali z osebnim namenom oz. obljubo, s trdno voljo, zaradi česar bo pot lažja in srečanje z Marijo Pomagaj še bolj milostno. Marko iz Šenčurja se je na pot iz Ljubljane podal že tretjič, že prej pa se je romarjem večkrat pridružil v Kranju.

Povedal je, da se vedno znova rad udeleži romanja, ker gre za lepo doživetje, dobro vzušje na poti, posebej dober občutek pa je prispeti utrujen na cilj. Za pot si zada določen namen, ponavadi povezan s šolo, in pravi, da je vedno deležen posebne milosti. Že utrujen na poti je dejal, da se bo drugo leto znova vrnil. Katja iz Komende in njena prijateljica, sta se romanja letos udeležili prvič. Imeli sta namen iti sami s kolesom na Brezje, pa sta izvedeli za peš romanje mladih in se udeležili kar tega. Tudi v zahvalo in priprošnjo Mariji.

Zanimiv je bil pogovor s tremi romaricami, ki so se romanja udeležile že mnogokrat, ena med njimi že tridesetič. Povedale so, da se na poti zahvaljujejo, prosijo, malo pa jim pot predstavlja tudi izziv za celonočno hojo, da vidijo, ali so je še sposobne. Občutki, ko prideš na cilj, so krasni, pred odhodom pa pravijo, da se jih vedno loti trema.

Gospa, ki je bila na romanju največkrat, je povedala, da ima izredno lepe spomine na eno prvih romanj, ko je bilo na poti preko tisoč petsto mladih. Takrat je bilo res tisto pravo, romarsko vzdušje. Veliko se MARIJA 9 I 37

sebi lepo, pa so še polepšali mladi iz Preddvora s čudovitim petjem.

je pelo in igralo na kitare, molili so rožne vence, peli litanije, prava povorka je bila. Takrat je bilo to še eno redkih romanj in je bilo zato bolj množično. Res posebno doživetje.

V prvi uri sobotnega jutra smo že dodobra utrujeni in ožuljeni prispeli v Kranj, kjer smo se lahko malce odpočili. Gospodinja nam je v župnišču postregla s toplim čajem, nato smo odšli v župnijsko cerkev sv.

Kancijana, kjer so nam tamkajšnji mladi pripravili skupno molitev. Pri molitvi se nam je pridružil slovenski metropolit in nadškof dr. Anton Stres, ki nam je podelil blagoslov in se z nami podal na zadnji del poti iz Kranja proti Brezjam. Ob molitvi, petih litanijah in prepevanju pesmi nas je pot vodila skozi stari del mesta do Police in Naklega, kjer smo prečkali staro magistralno cesto in nadaljevali pot do stare ceste, 38 I MARIJA 9

ki pelje skozi Bistrico do Podbrezij.

Od tu naprej smo hodili v smeri Posavca in nato po stari romarski poti skozi gozd in po poljskih poteh do Brezij. Vso pot smo izmenjaje nosili bandero milostne podobe, ki je ves čas hodila z nami na čelu kolone.

Razgledi na spokojno naravo med potjo, premišljevanje in molitev, zahajanje in vzhajanje sonca, devet ur hoje in pogovora s soromarji, svež zrak in veselje, ki smo ga občutili, ko smo pred seboj zagledali cilj, odtehtajo prav vse napore in žulje, ki smo jih pridelali na poti. Občutka po prehojeni poti se ne da opisati, to je preprosto treba doživeti!

Ob prihodu na Brezje je sledilo skupno fotografiranje najhitrejših romarjev, ob 7. uri pa sveta maša, ki jo je daroval gospod nadškof. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička, vzdušje, ki je bilo že samo po

V homiliji je dr. Stres poudaril veselje, da je lahko del poti prehodil z nami, da je z nami vztrajal zato, ker veruje.

Stotnikova posebnost iz evangelijskega odlomka je, da je zaznal v Jezusu Kristusu Božjega sina, zato je prosil, naj mu usliši prošnjo. Jezus jo je uslišal zaradi njegove vere. Zgled za vztrajnost je tudi devica Marija, njeno vztrajno priporočanje svojemu sinu, ko nas kot ponižna Gospodova dekla prinaša pred Jezusa. Zakaj bi človek v življenju vztrajal? Zakaj?

Kakšna je razlika med vztrajanjem in trmo? Pri trmi želimo, da obvelja naša volja, sebičnost, ponos, iskanje samega sebe. Kadar vztrajamo, pa premečemo karte temeljito, in to ne za to, da bi obveljala naša volja.

Vztrajanje samo po sebi je dovolj in ni nujno, da se obrestuje. Pomembni sta dobrota in plemenitost hotenja.

Vztrajanje namreč dobi smisel šele v pripadnosti plemenitemu namenu, za katerega se je človek trudil. Jezus Kristus je Božji Sin, ki nam zagotavlja, da bo življenje imelo zadnjo besedo. Vsako vztrajanje za plemeniti cilj je smiselno, če vemo, da je to prav posebna Božja volja.

Romarji smo se vidno utrujeni, a neskončno srečni, hvaležni in veseli po maši podali na parkirišče, kjer so nas že čakali avtobusi za odhod v Kranj in Ljubljano. Okrepljeni z darom vere in Božjim ozdravljenjem smo se podali na pot in vztrajali do konca, ker verujemo, da je Jezus tisti, ki je odvzel vse naše slabosti in odnesel vse naše bolezni. Vztrajajmo, ker verujemo!

Hvala, Marija!

- Mateja Feltrin Novljan Avgust je pri nas zelo prazničen mesec - dve obletnici in god smo praznovali. Naša Manca goduje prav na veliki šmaren in zelo se je veselila praznovanja. Najbolj zaradi “lofiranja” kot rečemo pri nas, ko na predvečer godu izvajamo glasne in udarne ritme na činele, ki so v resnici pokrovke, in ko slavljenec “požegna” vse, ki so prišli voščit. Že kar nekaj časa me je Manca spraševala, če za god dobimo tudi darila, pa sem ji rekla, da ja, kakšno pozornost, a da to ni bistvo praznovanja. “Najbolj pomembno je,”hmm, kako naj svoji 6-letnici to razložim, sem se spraševala. Nekaj več teološkega znanja bi mi vsekakor prav prišlo, to spoznavam ob zanimivih

in iskrivih vprašanjih, a na srečo je Sveti Duh ves čas na delu in mi ob takih trenutkih priskoči na pomoč.

Potem sem nadaljevala: “Poglej, Marija je tvoja zavetnica, ona te varuje, njo lahko prosiš v stiski, se ji zahvališi, ko ti je lepo.” Manca je pokimala, končali sva najino razpravo, a o svoji učinkovitosti nisem bila najbolj prepričana - kaj pa vem, kako si otroci predstavljajo zavetnika v nebesih. Pa saj, kako si ga pa jaz?

Na god smo se temeljito pripravili, spekli smo dve tortici, seveda sta bila pri tem glavna Manca in Jan, čokoladno in jagodno, na predvečer velikega šmarna “lofirali” in naslednji dan, ki je bil za naju delovni dan, praznik ujeli pri sveti maši in zvečer ob praznovanju s prijatelji.

Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega. Otroci so se lepo igrali, odrasli smo modrovali pod prijaznim poletnim nebom in se imeli preprosto lepo. Ko smo pospravili, prijateljem pomahali v slovo, sem Manco vprašala, če je lepo praznovala. Z žarom mi je odgovorila: ”Mami, hvala, to je bilo najlepše praznovanje, ” potem pa nadaljevala pot po dvorišču, se uzrla proti nebu in rekla: ”Hvala, Marija, za tako lep dan.” Tudi sama sem tiho dodala: Hvala, Marija!

MARIJA 9 I 39

»… kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« Lk 1,46-56; (48)

EVANGELJSKI ODLOMEK

- diakon Ferdinand Rus

O Mariji kot dekletu je Carlos Maria de Heredia zapisal izpoved vodnika, ki je Marijo spremljal na obisk sorodnici Elizabeti: »Marija je bila mladenka, kakršne še svoj živi dan nisem videl. Ne samo zato, ker je bila tako lepa, da ni moč povedati, ampak je bilo tako tudi vse njeno vedenje. Polna miline, sama dobrotljivost.

Oči so ji bile krotke, glas pa je tako lepo zvenel. Zlasti pa me vsega prevzel njen glas, brž ko je spregovorila.« V tem času so vsi prebivalci – Judje pričakovali prihod Odrešenika. Skoraj vsaka ženska je na tihem upala, da bo izbrana prav ona. Vsa dekleta iz višjih slojev, boljše družbe, so bile prepričane, da bo to ena izmed njih.

Marija pa je ta čas živela svoje dekliško življenje v vsej ponižnosti in preprostosti svoje mladosti. Njeni upi in njene želje so usmerjene največ v služenje in pomoč staršema. Potem pa si prizadeva postati dobra in zvesta žena svojemu izbranemu možu.

Tu lahko spoznamo pravo ponižnost, obenem pa samozavest in moč duha ustvariti največ iz svojega življenja ob starših in pozneje ob možu.

In tedaj: »… ozrl se je nizkost …«. Srečanje z angelom nenadoma popolnoma spremeni njeno življenje.

Gospod se je odločil nagraditi krepost in ponižnost.

Nagrada je visoka. Postala je mati Božjemu Sinu.

Nagrada, ki je ni mogla dobiti nobena visokorodna ali še tako premožna ženska. Gospod pa ni gledal na hišo in njen zunanji lepši izgled, ampak resnično lepoto bodoče matere svojega sina. Zmagali sta krepost in ponižnost.

Neznana palestinska žena je bila izbrana, da postane mati Boga. Marijina nizkost izpričuje resnico, da je ob Boga izbran in poklican prav vsak – ne glede na to, kako nizko ga postavljamo ljudje. Danes smo še bolj neizprosni do tega, kaj je družbeno sprejemljivo; vedno več je ljudi, ki jih odrivamo na rob. Bog ne dela tako.

In kakšne možnost izbire bi Gospod imel danes? Kje bi našel krepost ponižnosti in preprostosti? Ali nismo danes vsi neznansko pomembni, da za te kreposti ni pravega prostora?

Tukaj bi veliko ljudi dodalo, da so današnji časi pač drugačni. Da, res so drugačni. Pa tudi mi smo postali drugačni. Navadno imamo vsak o sebi kar se da visoko mnenje. Pripravljeni smo do onemoglosti zagovarjati svoje stališče. Kaj pa je z našim stališčem in odločnostjo, ko je treba braniti svojo vero? Kaj pa naš jezik?

Znamo živeti ponižno ljubezen do vsega, kar nam je sveto?

Ali ne razumemo nizkosti narobe in zaigramo ponižnost ter v strahu, da nam ne bi kdo očital, da smo nestrpni, žalitve raje požremo?

Marijina vrednota je bila krepost ponižnosti in pokorščine. Prepričan pa sem, da je znala spoštovanje svoje osebnosti in svetost svoje vere obraniti brez vsakega strahu in brez bojazni pred nalepko o nestrpnosti.

Bila je res simbol dekleta, žene in matere.

MARIJA 9 I 41

- Vesna Leban

V mestu Grimsby je tedaj župnikoval poznejši torontski pomožni škof B. I. Webster, kasneje škof v Peterboroughu. Z njim se je p. Bernard Ambrožič seznanil in dosegel, da mu je prepustil cerkev Srca Jezusovega v Vinelandu, ki je bila takrat in je še danes podružnica župne cerkve sv. Jožefa v Grimsbyju. V tej cerkvi je p.

Bernard zbiral Slovence, ki so po prvi svetovni vojni v Vinelandu ustanovili veliko farmarsko naselbino. Tukaj je prišla milostna podoba zopet do svoje časti. Dne 18. avgusta leta 1940 je bila v omenjeni cerkvi slovesno ustoličena. Slovesnosti se je udeležil tudi župnik g. Webster, ki je podobo pred ustoličenjem blagoslovil in ob tej priliki tudi pridigal. Tako so v Vinelandu pred štirinajstimi leti nastale prve t. i. kanadske Brezje.

ŽUPNIJA MARIJE POMAGAJ V TORONTU Podoba Marije Pomagaj v Totontu, posnetek milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij, je delo akademskega slikarja p. Blaža Farčnika, OFM. Naslikal jo je na prošnjo p. Bernarda Ambrožiča leta 1927, ko je nastala prva cerkvica za takratno slovensko župnijo sv. Janeza Vianeja v Detroitu v ZDA. Slika je ostala v cerkvici tako dolgo, dokler je niso podrli in pod župnikovanjem znanega slovenskega misijonarja p. Odila Hanjška, OFM, postavili nove cerkve. P. Odilo trdi, da je bila podoba Marije Pomagaj nekaj časa tudi v novi cerkvi.

Gotovo pa je, da leta 1940, ko je šel p. Bernard skozi Detroit v Kanado, podobe ni bilo več v cerkvi. Zanimal se je zanjo in jo tudi našel, spravil jo je v svojo karo in podoba je šla z njim v kanadski Grimsby.

42 I MARIJA 9

Iz raznih vzrokov pa se te kanadske Brezje niso mogle razviti. Leta 1941 je p. Bernard zapustil Vineland oz. Grimsby, a podobo Marije Pomagaj je pustil tam.

Zopet ni znano, kako dolgo je ostala v tej cerkvi. Ko se je leta 1950 p. Bernard mimogrede ustavil v Vinelandu, jo je našel zapuščeno v prostorih pod cerkvijo.

Znova je z njim romala v karo in prišla v Malvern, Ontario, kjer se je po drugi svetovni vojni na farmi sester karmeličank s svojo družino naselil brat p. Bernarda, g. Lojze Ambrožič. Na njega se je kmalu nato obrnil sedanji slovenski župnik v Torontu, lazarist g. Jakob Kolarič, s prošnjo, da mu podobo prepusti za bodočo slovensko cerkev, za katero se je tisto leto že pričela živahna akcija med torontskimi Slovenci, zlasti med novonaseljenci.

Po neskončni Božji dobroti je bila slovenska cerkev v Torontu res zgrajena. In ko je za sklep Marijinega leta, 8. decembra 1954, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prvikrat daroval v novi cerkvi sveto mašo, so slovenski verniki zopet ugledali pred seboj nad glavnim oltarjem podobo Marije Pomagaj v novem sijaju, z bleščečo krono na glavi.

Milostna podoba je imela že v Vinelandu neke vrste krono, vendar je v Toronto prišla brez nje. P. Bernardu se namreč ni zdela več primerna, zato je ni vzel s se-

MARIJA POMAGAJ PO SVETU

»Podoba Marije Pomagaj v župnijski cerkvi v središču Toronta našim ljudem pomeni resnično bližino Brezjanske Matere Božje. To je bližina Marije Matere, ki drži Jezusa v rokah. To je tudi Marija, ki se s podobno ljubeznijo sklanja k nam. boj. Na prošnjo je akademski slikar, g. Božo Kramolc nato Mariji in Jezuščku kroni naslikal že leta 1950.

Predvidevali pa so že takrat, da bodo kdaj pozneje dali narediti kovinski kroni, ki bosta tako veliki, da bosta naslikani kroni popolnoma pokriti. To se je zgodilo šele tik pred blagoslovitvijo nove cerkve, ko sta po zaobljubi denar za kroni prispevala zakonca Štih. Tako je podoba Marije Pomagaj v slovenski cerkvi v Torontu dobila krono. Izdelala jo je Tvrdka Houghton iz Toronta po nasvetih akademskega kiparja Franceta Goršeta.

Krona je bogato okrašena z umetnimi kamni, kovinsko ogrodje je pozlačeno, podloga pa je iz žameta.

Bralce bo zanimal še podatek, da je p. Blaž Farčnik naslikal posnetek brezjanske Marije Pomagaj tudi za Marijino cerkev v Lemontu v ZDA. Gotovo je, da je ta posnetek nastal prej, preden je naslikal kopijo, ki sedaj kraljuje v prvi slovenski cerkvi v Kanadi. Kajti škof dr.

Anton Bonaventura Jeglič je podobo Marije Pomagaj v Lemontu že leta 1926 slovesno kronal ob priliki svetovnega evharističnega kongresa v Chichagu, Illinois.

Upajmo, da bo podoba Marije Pomagaj v Torontu, ki je bila že dvakrat pozabljena, odslej stalno v časti in da bo Marija Pomagaj vsem, ki bodo pred njo molili, naklanjala neštete milosti.

Zgodovino podobe, ki kraljuje nad glavnim oltarjem slovenske cerkve Marije Pomagaj v kanadskem Torontu, smo povzeli po za-

Marija nam je zaščitnica v tujini, v svetu, kjer se večkrat težko znajdemo. Tu nas je Božja previdnost postavila in tudi tu nas Bog in Devica Marija spremljata s svojo ljubečo skrbjo. Kakor Marija pazi na otroka Jezusa v njenem naročju, tako tudi nas pazi z vso nežnostjo in ljubečo skrbjo. Ne bo nas zapustila v naših potrebah, temveč nam je vedno blizu.

Pri svojem Sinu Jezusu nas zagovarja in brani. Obenem nas ljubeče vabi, da bi znova in znova sprejemali Njega, ki je luč od luči in naš Odrešenik.

Pred Marijo smo vedno znova vabljeni, da premislimo, kdo je Jezus za nas, kdo je Marija za nas. V veri hodimo za Jezusom in Marija je vedno tu. Zato pogledati vanjo pomeni pogledati v oči Matere, ki jo kot otroci potrebujemo ob sebi.

Pogosto je težko vztrajati v iskanju prave poti in da ne omagamo, je Ona vedno z nami. Njena nežna materinska roka ni samo Jezusa držala, ampak hoče držati tudi nas.

Obenem nam je Marija zgled, kako sprejeti nase težke naloge, ki jih Bog od nas pričakuje, saj je dala skozi mnogo stiske in skrbi na poti njenega zemeljskega življenja. Premišljevanje le teh stisk in skrbi nam pomaga reči v pravem trenutku: »Glej, zgodi se mi po tvoji volji.« Srečni smo, da je Brezjanska Marija naša varuhinja na poti v večno domovino ter da je izbrana zavetnica naše župnijske skupnosti. Ali ni to velika sreča?« Toni (Antonio) Burja, CM (Župnija Marije pomagaj Toronto)

pisu dolgoletnega župnika v Torontu, lazarista g. Jakoba Kolariča.

MARIJA 9 I 43

godoskop

- Vesna Leban

SVETI jernej Sveti Jernej se je rodil v prvem stoletju v Kani v Galileji. Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, s kakršnim so ga drli, v levici pa knjigo. Za svojega zavetnika ga imajo knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, krojači, čevljarji, kmetje, viničarji in pastirji. Kličejo ga na pomoč tudi pri živčnih boleznih in trganju. Goduje 24. avgusta.

Sveti Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo.

Njegovo pravo ime je bilo Natanael, kar pomeni »Božji dar«, ime Jernej pa izhaja iz latinskega oz. grškega imena Bartolomej, to pa je izpeljanka iz hebrejske besede bar tolmai, »sin orača«. To naj bi torej ustrezalo njegovemu priimku.

Iz evangelijskih knjig in Apostolskih del ne zvemo prav veliko o njem. Evangelist Janez pripoveduje, da je Jerneja Filip pripeljal k Jezusu. Gre za prav zanimivo srečanje: ko mu je namreč Filip že prej ves navdušen govoril o Jezusu iz Nazareta, se je Jernej začudil, češ: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Nazarečani namreč niso bili ravno na dobrem glasu. Ko sta se spoznala, je Jezus najprej pohvalil to njegovo odkritosrčnost in poštenost, popolnoma pa ga je »razorožil«, ko mu je povedal, da ga je že prej spoznal pod smokvinim drevesom. Jernej je bil tako eden izmed prvih apostolov, ki jih je Gospod poklical. Po vstajenju srečamo Jerneja z drugimi apostoli, ki so lovili ribe v Genezareškem jezeru in se jim je Jezus prikazal.

44 I MARIJA 9

Po poznejšem izročilu je kot potujoči pridigar odšel v Armenijo, Indijo in Mezopotamijo in tam oznanjal evangelij. Povsod je doživljal velik uspeh, zaslovel je zlasti zaradi svoje sposobnosti zdravljenja bolnikov, predvsem obsedenih. Tako je bilo tudi na zadnji postaji njegovega oznanjevanja. V glavnem mestu Armenije je obsedenosti od hudega duha ozdravil hčer kralja Polimija. Kralj in njegova družina so se spreobrnili, poganski duhovniki pa so v besu proti Jerneju naščuvali kraljevega brata Astiaga. Ta ga je ukazal ujeti in zverinsko mučiti, na koncu pa ga je obsodil na perzijsko smrtno kazen. Tako so živemu potegnili kožo s telesa in ga križali, po nekaterih virih pa obglavili.

Na Slovenskem je sveti Jernej zelo češčen svetnik. Na naših tleh mu je posvečenih 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Po njem pa se imenuje tudi precej slovenskih krajev: Jernej, Sveti Jernej, Šentjernej, ipd.

Nekdaj je bilo jernejevo velik praznik. Če vemo, da so bili nekoč vsi godovi apostolov zapovedani prazniki, je samo po sebi razumljivo, da se na jernejevo ni smelo orati. Ponekod so tega dne razobesili vso zimsko obleko in perilo, da se je prevetrilo, in sicer v spomin, da so svetemu Jerneju živemu kožo odrli. Jernejevo je bil nekoč dan, ko so se plačevale obresti in računi, in dan zahvale za pospravljeno žetev. V vinorodnih Slovenskih goricah postavijo ob svetem Jerneju klopotce po vinogradih. Jernej je bil tudi poseben mejnik v jesenskem vremenu, saj jernejevo že zelo resno oznanja jesen. Na jernejevo si je kmet zmeraj želel lepega vremena, saj velja: Po vremenu svetega Jerneja rada se vsa jesen nareja; Kakor sv. Jernej vremeni, se vsa jesen drži.

Naj nam bo sveti Jernej vedno znova svetel zgled v odkritosrčnosti, poštenosti in zvesti hoji za Kristusom!

IZ STAREGA NASTANE NOVO Matjaž Geršič Pri večini cerkva pomemben gradbeni material predstavlja okrasni kamen. Zaradi svoje pestrosti omogoča umetnikom izražanje raznovrstnih poudarkov posameznih delov stavbe.

Brezjanska bazilika je z okrasnim kamnom še posebej pestra. Uporabljen je pri zunanjščini (pročelje, portali, zidovje) in v notranjosti (tlak, kropilniki, oltarji, prižnica, obhajilna miza).

Natančen opis vseh kamnin v brezjanski cerkvi je sestavil pokojni geolog prof. dr. Anton Ramovš in ga objavil v Brezjanskem zborniku leta 2000.

Prva lastnost, ki jo lahko opazimo pri okrasnem kamnu v baziliki, je gotovo naravna pestrost barv. Barve obdelane in polirane kamnine pridejo do izraza v posebnem sijaju. Težko si predstavljamo, koliko truda so

kamnoseški mojstri vložili v obdelavo surove kamnine, preden so nastali gladki, ravni, polkrožni, ali kako drugače oblikovani gradniki, ki sestavljajo posamezne dele cerkve.

Prva kamnina, ki jo romarji lahko opazijo na baziliki, je vidna že od daleč, saj je z njo obložen cerkveni stolp - zvonik, opazimo pa jo lahko tudi v podnožju nadzemnega dela cerkve do višine okoli 2 metra. Ta kamnina se imenuje konglomerat. Ime izhaja iz latinske besede conglomerare, kar pomeni kopičiti. Slovenska imena, ki jih še uporabljamo za konglomerat, so labora, sprimek in skupek. Imena izvirajo iz nastanka oz. značilnosti kamnine. Konglomerat spada v skupino sedimentnih kamnin ali usedlin.

Sestavljen je iz različno velikih pro-

dnikov, ki jih naravni cement veže v kompaktno kamnino. Zaradi preperevanja matične kamnine najprej nastaja grušč (ostrorobi delci, npr. na meliščih). Te delce kasneje hudourniki, reke, veter ali ledeniki prenašajo navzdol. Na tej poti se ostri delci obrusijo in tako nastanejo zaobljeni delci – prodniki. Ti različno veliki prodniki se kasneje s pomočjo naravnega cementa sprimejo v kompaktno kamnino. Prodniki v konglomeratu so lahko raznovrstni, apnenčevi, kremenovi, lahko so magmatskega izvora.

Konglomerate pa ločimo tudi glede na starost.

Konglomerat, ki so ga kot okrasni kamen uporabili pri gradnji brezjanske bazilike, je zelo mlad, star komaj 2 milijona let. Sestavljajo ga večinoma apnenčasti prodniki, ki so jih reke v času pleistocena nanosile iz Julijskih Alp in Karavank ter z njimi zapolnile Ljubljansko kotlino. Lomili so ga v Ljubnem, vasi v neposredni soseščini Brezij.

Delo gradbenikov pri transportu kamnitih kvadrov lepo opisuje prof. Ramovš: » Z njegovega podnožja (zvonika op.a.) so s konjem vozili kamnite kvadre po dvigajočem se trdnem lesenem podestu k zidarjem. Bloke so nakladali samo na sprednji del voza, tako imenovano kobilo, zadnji del pa so odstranili.«

MARIJA 9 I 45

MARIJA POMAGAJ V LJUDSKI PESMI (nadaljevanje) Bogo Jakopič NJENA PODOBA V SLOVENSKI UMETNI PESMI Ne bi se dalj ustavljal pri slovenski narodni pesmi, ki ima dosti motivov in dokazov, da je Marija vedno pomagala tistemu, ki se v zaupni priprošnji zatekal k njej, temveč bi raje segel vse do Prešerna (1800-1849), ki je nekak začetnik bolj izrazite, bolj umetne poezije pri nas. Že v Prešernovi pesmi Šmarna gora zasledimo misel, da bo Marija varovala in pomagala vsakemu ob smrtni uri, ki bo zvesto hodil »hvalo pet' Marije«. Prešeren posredno izraža misel na Marijino pomoč spokorjenim grešnikom in zemljanom z navodilom, naj obiskujejo to božjo pot, če jim je kaj do zveličanja. Pesnik Prešeren takole zaključi pesem Šmarna gora:

Tega, ki na goro hodi, bo Marija var'vala, da ne bo peklenski zlodi v smrtni uri zmotil ga.

On bo šel v nebesa srečnogori z angeli bo večno roženkranc in litanije molil, hvalo pel Marije.

46 I MARIJA 9

Zelo pretresljivo je pesnik izrazil Marijino pomoč v legendi – sonetu Ni znal molitve žlahtnič trde glave (I. povenčni sonet); Marija ga nagradi za zvesto češčenje s tem, da mu po smrti požene iz groba zlat napis: »Marija ave!« Simon Jenko (1835-1869) v pesmi Zaklad zelo didaktično in svarilno opozarja lakomneže, ki so si prisvojili zaklad po Njeni priprošnji, ne da bi Mariji darovali obljubljeno polovico, saj so bili kaznovani z odvzemom zaklada in s smrtjo. Marija jim je dobrotno pomagala, a jih obenem kaznovala, ker niso izpolnili obljube.

Pesem, ki jo delno navajam, preveva izredno dinamično in celovito čustvo iskalcev zaklada, ki stopnjujejo svojo neučakano pogoltnost z vzkliki in pretirano pohlepnostjo v želji, da bi čim preje prišli do bogastva. Pesem poje takole:

»Le hitro na delo roke!

Pod sivo to skalo leže veliki, neznani zakladi; rumenega kupi zlata in belega čudo srebra v globoko zakópani kadi.

Marija, ki srenja te ta dobrotnico milo pozna, nam bodi nocoj pomočnica! Če dvignemo srečno zaklad, pa kakor je koli bogat od vsega ti bo polovica. ...

Močneje vsakteri se upre, da kad se zaziblje, zmajè, ter dviga se, dvigne, ustavi; pa sila pomnóžena vsa na trato jo varno postavi. »Al' kaj, ko pa naše vse ni!

Bedaki, neumneži mi, storiti enako obljubo! Čemú bo Mariji zlato, devici prečisti srebro?

Molitev le jemlje za ljubo.

Zatorej bolj pametno bo, med nami bogato zlato pravično naj bi se delilo.«Pa groza! Odpre se prepad, i kad jih požre i zaklad, delitve več treba ni bilo.

Dramatično stopnjevano besedilo zaključi pesem z baladnim koncem. Josip Stritar (1836-1923) v pesmi Turki na Slevici izrazito poudarja pomoč Matere Božje ob turškem napadu na Slevico pri Velikih Laščah. Še danes vaščani kažejo na stopnici cerkvenega vhoda »konjsko kopito«, kjer je Marija zadržala turškega konja in tako dokazala svojo moč. V strahu pred neznanim čudom so Turki zbežali. V pesmi Stritar še posebej poudarja čudežno Marijino pomoč vaščanom ob turškem napadu. Da je pesem še danes v okolici božjepotnega kraja živa dokazujejo tudi vaščani, ki vsakemu radi pokažejo spomin na ta čudež. Ob zadnji vojni (1941-1945) krožijo v okolici govorice, kako je Mati Božja čudežno obvarovala cerkev na Veliki Slevici pred uničenjem.

Simon Gregorčič (1844-1906) se v pesmi Dekletova molitev vživi v vlogo dekleta, ki prosi, da bi se njen zaročenec živ in zdrav vrnil iz vojske.

Pesem je naslovljena na Devo, nebeško Mater, ki naj jo usliši. Naš narod je v preteklosti dajal svoje očete in sinove na bojne poljane, žal, največkrat za tuje koristi. Koliko nesrečnih deklet in žena je objokovalo svoje najdražje, ve samo Bog. Gregorčič je kot ljudski pevec in glasnik narodovih bolečin in trpljenja znal tenkočutno prisluhniti prošnji dekleta, ki prosi za svojega izvoljenca.

Pred tabo klečim, izvoljena Deva, ihtim in drhtim objokana reva. ... ko padel bi onkako bi na sveti sirota potem še mogla živeti? ...

O čuj, o čuj, Devica presveta, prošnjé in solzé sirote-dekleta: Ko smrt bo kosila čez bojno ravan, ti čuvaj ljubljênca udarcev, ran.

Ti skrhaj nad njim preteče jeklenke, odvrni od njega morilne svinčenke.

Ti mene in njega ohrani bolesti, ti ženina vrni ljubeči nevesti!

Pesem je izpovedna, polna direktnega zaupanja v Božjo Priprošnjico. Četudi je v pesmi čutiti preprosto, ljudsko pojmovanje morilnega boja (jeklenke-bajoneti), pesnik pretresljivo razgrne pred bralca nepopisno trpljenje prizadetih ob kruti vojni.

Sicer pa v poeziji Simona Gregorčiča ne najdemo nobene druge pesmi, ki bi se obračala na Marijo, Pomočnico kristjanov. (nadaljevanje v prihodnji številki) MARIJA 9 I 47

SUVERENI MALTEŠKI VITEŠKI RED (nadaljevanje) dr. Tadej Jakopič

AKRON Že pred letom 1100 so imeli redovniki reda sv. Janeza Krstnika svoje posesti v Akronu in tam postavili cerkev v čast redovnemu zavetniku sv. Janezu Krstniku, ki je bila tudi največja in najlepša cerkev v tem mestu. Kraj se je po tej cerkvi imenoval St. Jean d'Acre (sv. Janez v Akronu). Približno v letu 1130 so začeli postavljati redovni hospital, ki je nekako z letom 1140 že sprejel večje število romarjev v tem pomembnem pristaniškem mestu. Počasi so mu dodajali še nekatere druge stavbe in tako je nastal obsežen stavbni kompleks ob cerkvi sv. Janeza Krstnika. Nekoliko stran od redovnega hospitala je imel svoje poslopje veliki mojster, vitezi (redovni bratje) pa so živeli v posebni stavbi v nekakšnem predmestju, imenovanem Montmursad. Že pred padcem Jeruzalema, glavnega mesta jeruzalemskega kraljestva, je bil Akron močno in veliko mesto, ki je v smislu ekonomskega pomena presegal Jeruzalem. Resnično najpomembnejše mesto jeruzalemskega kraljestva postane po zavzetju leta 1191, ko postane tudi njegovo glavno mesto. Red sv. Janeza Krstnika je umaknil iz Jeruzalema svoj sedež v Margat, kmalu po naselitvi v Akronu pa v omenjeno mesto. Akron je bil po naselitvi vite48 I MARIJA 9

ških redov strateško razdeljen v več delov, katerih obrambo so prevzeli posamezni viteški redovi (glavnino templjarji in red sv. Janeza Krstnika – t.i. špitalski stolp in Marijin stolp).

Ker so se v mestu naselili tudi trgovci iz Genove, Pise in Benetk, so imeli tudi ti svoje predele. Red je poleg svojega primarnega humanitarnega dela vse bolj vojaško napredoval in se udeleževal bojnih pohodov, saj so vsi želeli, da bi bil Jeruzalem ponovno zavzet in osvobojen. Leta 1229 je križarjem uspelo sestaviti pogodbo, s katero so dobili spet nazaj Jeruzalem, Betlehem in Nazaret. Dokončno pa je bil Jeruzalem izgubljen leta 1244, v letu, ko so križarji doživeli velik poraz v bitki pri Gazi ( pobitih je bilo 325 vitezov) in ko je bil veliki mojster reda sv. Janeza Krstnika, Guillaume de Châteauneuf, težko ranjen in skoraj šest let v ujetništvu. Leta 1255 je papež Klemen IV. dal redu goro Tabor, kjer so nastanili nekaj redovnih članov, ki so skrbeli tako za romarje kot tudi za obrambo zaupanega jim teritorija. Že leta 1263 so bili po hudih bojih pregnani in vsi objekti na gori so bili porušeni. Obroč okoli križarskih posesti na Vzhodu se je postopoma ožil in tako je prišlo leto 1291, ko je bilo konec križarskih vojn, saj je padel še Akron. Po skoraj šestih tednih si-

lovitega obleganja so napadalci prišli v mesto, kjer se je med bitko najbolj izkazal maršal reda sv. Janeza Krstnika Matthieu de Clermont, ki je do zadnjega zadrževal prodor nasprotnika. V maju so Saraceni, s sultanom Khalilom na čelu, dokončno osvojili mesto in med težkimi boji je ostalo pri življenju samo sedem redovnikov reda sv. Janeza Krstnika. Veliki mojster Jean de Villiers, ki je bil močno ranjen, se je tako s preostalimi redovnimi sobrati odpravil na Ciper, kjer je imel red že prej nekaj svojih posesti.

Te so bile ob vsej izgubi trenutno edina možnost, da red nadaljuje s svojim poslanstvom in delom.

CIPER Kot smo že videli, je red sv. Janeza Krstnika že zelo zgodaj, posebno pa še s prihodom križarjev v letu 1099, dobival v dar (včasih pa tudi samo v najem) najrazličnejše posesti tako na Vzhodu kot na Levantu. Med temi posestmi so bile nekatere na otokih, ki so bili vselej dobro izhodišče bodisi za osvajanja novih ozemelj ali za nadzor plovbe po morju (v primeru Levanta po Sredozemskem morju). Na otoku Cipru je imel red štiri posesti, in to v Nicosii, v Framagusti, v Limassolu in v mestu Kolossi. Kralj Hugo I. jim je

prav v tem mestu leta 1210 podelil še preprosto trdnjavo, ki so jo kmalu obnovili in dodatno utrdili. Prav tukaj so se sedaj zbrali redovni bratje na generalnem kapitlju, potrti od dogodkov, saj so na neki način izgubili svoje mesto (sv. Janez v Akronu) in veliko večino svojih članov. Veliki mojster Jean de Villiers je bil odločen, da se bodo vrnili v Sveto deželo, zato ni čudno, da so šele v letu 1301 nekako uradno potrdili Kolosse kot svoj začasni sedež. Misel o vrnitvi v Sveto deželo je bila tako živa, da so začeli pripravljati preprosto ladjevje, s katerim bodo odšli najprej v Akron.

Od te priprave naprej pa že govorimo o začetku nove oblike redovne aktivnosti, ki je bila sedaj vezana na pomorstvo in na prihodnjo podobo vitezov kot pomembnih pomorščakov.

Kljub tem pripravam pa jih je redovno vodilo spominjalo na njihovo primarno dejavnost in tako so v letu 1296 v Limassolu (že takrat najpomembnejšem mestu na Cipru) ustanovili hospital za romarje in pomoči oz. zdravstvene nege potrebne. Hospital ni bil nikdar tako mogočen kot v Jeruzalemu ali v Akronu, saj je bila pogostnost romarjev na Cipru manjša (Ciper je bil za mnoge romarje vmesna postaja do Svete dežele). Kralj Henrik II., ki je imel pod svojo oblastjo vse

poseti na Cipru (razen omenjenih posesti reda sv. Janeza Krstnika in nekaterih, ki so bili v rokah tempjarjev), je bil redu naklonjen, a je kmalu pod pritiskom baronov svojega kraljestva dal vedeti redovnim članom, naj si čimprej poiščejo novo bivališče oz. glavni redovni center. Veliki mojster Guillaume de Villaret je s Cipra odplul proti Rodosu, kjer se mu je zdelo, da bo to pravi kraj za ustalitev reda sv.

Janeza Krstnika, ki se bo lahko pripravljal na ponovno zavzetje Jeruzalema oz. vseh svetih krajev. Ugotovil je, da bi bilo najbolje najprej osvojilti kak manjši otok ob Rodosu, ki bi jim bil za izhodišče kasnejše osvojitve Rodosa.

Kmalu po izdelavi načrta za naselitev reda na Rodosu je umrl in njegov načrt je izvedel njegov brat nasledik na mestu velikega mojstra, Foulques de Villaret. Leta 1306 priskoči na pomoč redovnim bratom s svojimi ladjami genoveški pirat Vignolo de Vignoli in s Cipra odplujejo proti Rodosu, kjer proti koncu istega leta zavzamejo mesto Filermo, kasneje pa želijo osvojiti še ostale bližnje otoke. To je bil prvi korak slovesa z otoka Cipra, ki ni bil zelo gostoljuben do redovnikov reda sv. Janeza Krstnika.

MARIJA 9 I 49

MARIJINE MOLITVE IZ IZROČILA CERKVE (nadaljevanje) br. Miran Špelič OFM

slovensko besedilo

50 I MARIJA 9

latinsko besedilo

AVE MARIS STELLA

ZDRAVA MORSKA ZVEZDA

Zdrava, morska zvezda, ljuba Božja Mati, vseh devic Devica in nebeška vrata.

Ave, maris stella, Dei mater alma, atque semper virgo, felix cœli porta.

Ave – te pozdravlja Gabriel, nadangel, srečno drugo Evo, ki nam mir prinašaš.

Sumens illud “Ave” Gabrielis ore, funda nos in pace, mutans Evæ nomen.

Ti jetnike reši, slepim vid povrni, zlo od nas odvrni, z dobrim nas obdari.

Solve vincla reis, profer lumen cæcis, mala nostra pelle, bona cuncta posce.

Mater se izkaži, tvoje božje dete naj po tebi usliši naše srčne želje.

Monstra te esse matrem, sumat per te precem qui pro nobis natus tulit esse tuus.

O, Devica sveta, blaga vsa in čista, vseh nas grehov reši, čistost v nas obnovi.

Virgo singularis, inter omnes mitis, nos culpis solutos mites fac et castos.

Naj kot ti živimo, varno pot nam kaži, da se s tvojim Sinom v raju veselimo.

Vitam præsta puram, iter para tutum, ut videntes Jesum semper collætemur.

Čast Bogu Očetu, Kristusu Gospodu in enako Duhu Svetemu na veke.

Amen.

Sit laus Deo Patri, summo Christo decus, Spiritui Sancto honor, tribus unus.

Amen.

Mariji je krščansko izročilo podarilo celo vrsto imen, s katerimi izraža svojo hvaležnost do nebeške Matere, pa tudi zaupanje v njeno pomoč.

Tako je v mornarskih okoljih povsem samoumevno Marija primerjana z morsko zvezdo, Stella maris. Seveda to ni katerakoli zvezda, ampak Severnica iz Malega voza. Ko še ni bilo ne satelitske navigacije ne radarjev niti kompasa, je bila zvezda Severnica za mornarja edina orientacija sredi morja, da je bila le na spregled in je ni zakrival kak oblak.

To ime je pred Marijo nosila egiptovska boginja Izida, za Marijo pa ga je uporabil že Evzebij Cezarejski v prvi polovici 4. stoletja. Mnogi Marijini častilci so uporabljati, razlagali in spodbujali tudi to njeno ime, med njimi Hieronim (4. stol.), Pashazij Radbert (9. stol.), Bernard iz Clairvauxa (12. stol.) in seveda neznani avtor himne, s katero se srečujemo na teh straneh. Morda je bil to celo benediktinec Pavel Diakon iz Čedada, ki je živel v 8. stoletju. Najstarejši ohranjeni zapis himne je iz knjižnice benediktinske opatije v Sankt Gallnu iz 9. stoletja. Po več gregorijanskih napevih so jo peli ves srednji vek, kasneje pa jo je uglasbila vrsta skladateljev, med njimi tudi Claudio Monteverdi, Antonio Vivaldi, Johann Sebastian Bach, Marcel Dupré, Antonín Dvořák in Franz Liszt. Obstaja tudi slovenski napev neznanega avtorja.

Himna je sestavljena iz 7 štirivrstičnic s po tremi jambskimi stopicami, ki

sledijo že ritmu poudarkov, kar himno gotovo postavlja v srednji vek.

Prva kitica so nekakšne kratke litanije: v njej namreč srečamo štiri Marijine nazive. Naslovnemu sledi takoj najvzvišenejše ime, ki je bilo potrjeno na efeškem koncilu leta 431, to je Božja Mati, po materinstvu je poudarjeno njeno devištvo in slednjič je pokazana še njena vloga v našem življenju, da nam odpira vstop v nebesa.

Druga kitica se poigra z besedama angelovega pozdrava AVE in imenom prve žene EVA, ki sta v bistvu anagrama, to je, če obrnemo eno, dobimo drugo. Marija je tako potem, ko je sprejela angelov pozdrav obrnila Evino ime in tudi obrnila svetovno zgodovino. Že sv. Justin iz 2. stoletja je pokazal na vzporednico in nasprotja med obema ženama in Marijo imenoval drugo Evo.

nas zato ne prezira, pač pa lahko ravno zato za nas prosi, da bi bili rešeni grehov in se tako vsaj po očiščenju približali njeni čistosti. Šesta kitica, ki je v bistvu zadnja, nas usmeri v poslednje reči. Marija kot morska zvezda naj nam kaže varno pot proti cilju, ki je veselje brez konca v nebeškem kraljestvu ob njenem Sinu.

Kot v vsaki himni je za sklep dodana tako imenovana doksološka kitica, v kateri se izrazi slava vsaki od treh oseb Svete Trojice.

Himna je del molitvenega bogoslužja oziroma brevirja in jo molimo pri drugih večernicah Marijinih praznikov, ki nimajo lastne himne. Seveda pa nam pobožnost do Marije ne le dovoljuje, ampak nas celo spodbuja, da jo zmolimo tudi ob katerikoli drugi priložnosti, morda tudi na ladji ali čolnu.

Tretja kitica je prosilna. Marijo prosimo za rešitev iz ječe: ječa je tu greh; za spregledanje: slepota je znova simbol greha; skratka prosimo za varstvo pred slehernim zlom in za podelitev vsega dobrega. Četrta kitica Mariji priznava posredniško vlogo, ki je utemeljena v njenem dvojnem materinstvu: ker je naša mati, naj za nas posreduje pri sinu, Bogu, ker je tudi Božja Mati.

Peta kitica pokaže na neenakost med njo in nami: za razliko od nas je Marija vedno brez slehernega greha, vendar MARIJA 9 I 51

Ljudske pobožnosti in evangelizacija škof Lindsay Urwin, administrator anglikanskega svetišča Walsingham, Anglija

Verjamem, da so procesije pomembne v vseh naših svetiščih. So evangeljski protest proti mišljenju sodobnega sveta, ki trdi, da nismo namenjeni nikamor drugam, razen v grob. So protest proti razmišljanju, ki tako zelo poudarja individualno identiteto in človekovo lastno pot raje kot to, da smo si podobni, ustvarjeni po podobi samega Boga in namenjeni v skupno nebeško domovino. Ko v svoji sredi nosimo Marijino podobo, vernike spomnimo, da Marija in svetniki niso samo heroji preteklosti, ampak naši sodobniki v telesu Jezusa Kristusa. V procesijah Svetega Rešnjega telesa živimo iz resnice, da bi videli, da nas Bog v Kristusu vedno vodi v zmagoviti procesiji.

Obredi nas popeljejo nad besede, a so tudi besede pomembne za duhovni in zakramentalni pomen. Z njimi dobi obred svoj polni pomen. So oblika komunikacije, ki je besedna in nebesedna. Povzdigovanje kruha in vina potrebuje besede postavitve in posvetitve, da postane evharistična hrana. Dobri obredi morajo vsebovati tisto, kar duhovni učitelji imenujejo »tok«. Ta tok dovoljuje udeležencem, 52 I MARIJA 9

da se prepustijo, ali da lahko izstopijo iz sebe in svoje pomembnosti. Obredi, ki »tečejo«, lahko celo oddaljenim dajo občutek zadovoljstva, ko se jih udeležijo. Tok obreda tudi oddaljene lahko fizično premakne, če skupaj z vernimi prisostvujejo procesiji in se jih čustveno dotakne.

Vse, ki prisostvujejo našim obredom, imajo to možnost, a odvisno je od Svetega Duha in posebnih okoliščin, navad, odprtosti ljudi. Zato lahko obred načrtujemo, ne moremo pa ga zvaditi, saj je dvosmerno srečanje med tistimi, ki obred pripravijo v Gospodovem imenu, in tistimi, ki so k obredu prišli. In nenazadnje, ne smemo poskušati navzočim vzeti svobodne volje ali manipulirati z njimi. To bi bilo v nasprotju s svobodno voljo, ki jim jo je dal Gospod, in ne bi prineslo nobenih dolgotrajnih sadov. Seveda poznamo ustaljene in organizirane pobožnosti, kot so »osvežitev«, procesije, maša, rožni venec, pa tudi drugi osebni obredi, ki jih posamezniki sami oblikujejo, kakor želijo. Naša naloga v tem primeru je, da ustvarimo vzdušje in okolje, ki jih bo opogumljalo, da si bodo upali, da se bodo obna-

šali drugače kot doma. V naši kulturi je že to, da človek poklekne, radikalna sprememba.

Premislimo malo, kakšna je naša odgovornost pri zagotavljanju teološke enovitosti pobožnosti. V pomoč naj nam bo pogled kardinala Newmanna, ki je pisal anglikancu, zelo kritičnemu do pobožnosti laikov v rimskokatoliški Cerkvi. Newman pravi, da religija deluje na človekovo čutenje, in resnično čutenje »je nagnjeno k svojemu objektu«. Ko je resnično močno, to pomeni, da človek ne vidi ničesar drugega kot objekt svojega čutenja.

Pobožno čutenje je čutenje ljubezni in kakor »tisoč neumnosti«, ki jih mož reče svoji ženi ali mlad zaljubljenec svoji ljubljeni osebi, je to vedno ekstravagantno, pretirano, brezglavo in se jih ne da spraviti v okvire dobrega okusa ali neprimernega ocenjevanja.

Prisluhnimo zapisu osemnajstletnice, ki je s svojimi sošolci obiskala Walsingham: »Kapela Marije iz Walsinghama ... je bila temačna in v notranjosti varna.

Kapela je bila majhna, napolnjeval jo je kip Marije v čudoviti modri in zlati

barvi. Kar me je najbolj navdihnilo, so bile votivne sveče v prostoru in njihova sporočila, ki so se, upam, dvigala z njihovim dimom v nebesa, da bi bila uslišana. Zdelo se mi je, da lahko kot ateistka razumem: moramo prositi za pomoč; moramo govoriti o svojih problemih in upati, da se bo vse dobro izšlo. V kapeli sem lahko razumela klic in potrebnost molitve – k božanski moči, da bi nas vodila in da bi bila luč. Nato sem še sama prižgala svečo, saj sem v tako varnem in srečnem kraju, kot je ta samotna in mirna kapela, lahko tudi sama verjela, nekdo nekje lahko vidi še tako majhno svečo in čutenje. To je bila čudovita izkušnja ...« Mi moramo biti kraji, ki zaupajo v moč celo tako majhnega dejanja, kot je prižiganje sveče in moč zakramentalnega in obrednega srečanja, celo ko Cerkev išče moč na drugačen način ali ko izgubi izpred oči bistveno ali postane zdolgočasena ali preveč navajena na te priložnosti za srečanje z Gospodom. John Henry Newmann govori o teh dejanjih kot o sredstvih, po katerih pridemo v Jezusovo senco.

Seveda lahko samo nekaj stvarnega in resničnega naredi senco. To ni temna senca, ampak senca slave. Konec koncev je vir moči ura slave, o kateri govori Janez v svojem evangeliju.

Dovolite mi trditev, da sta dva glavna simbola s posebnim evangeljskim pomenom in močjo. Imata univerzalen pomen in sta vplivala na ljudi, še preden sta dobila krščansko moč. Govorim o simbolu križa in kroga.

Simbol križa vidimo povsod. Vidimo ga na cestnih znakih in se moramo odločiti; na obrazcih, ki jih moramo izpolniti in se moramo odločiti; celo križci na koncu ljubezenskih pisem pedstavljajo razsežnost ljubezni, ki je opisana z besedami. Veliko ljudi rado nosi križec okrog vratu, čeprav zanje nima nobenega religioznega pomena.

Nekaj je na simbolu križa, kar pritegne človekovo pozornost, kar jih potegne v tihoto. Tako je tudi s krogom.

Nekaj globoko popolnega in pomirjujočega je v popolnosti kroga. Nikoli se ne konča. Pri krogu ni prelomov. Ali ni res, da radi gledamo polno luno?

obreda je velikanski ...« Obred je skrivnost in lahko v ljudeh spremeni razumevanje njih samih in Boga. Naša naloga ni nič manj kot to, da povabimo svet, da vstopi v skrivnost, ki bo vodila k vedenju, da je Božja ljubezen, ki je, kakor nas opominja sv. Pavel, globoka, visoka, široka in dolga. To je velika odgovornost in odlična poklicanost.

Opažam, da ima zame monštranca vznemirljivo in pomirjujočo moč in lahko privede ljudi brez vsake vere na kolena ali v tiho kontemplacijo.

Resnična moč je seveda v najsvetejšem zakramentu, toda popolnoma sem prepričan, da je evangeljsko, zaradi splošne privlačnosti moči kroga, monštranca učinkuje bolje kot ciborij na oltarju.

Naš poklic je ljudem ponuditi te obrede, pravzaprav je to poklicanost Cerkve. To moramo storiti, zavedajoč se, da mnogi, ki bodo prišli k nam, ne bodo sodelovali pri obredih v svoji domači Cerkvi. Ponekod jih niti nimajo.

Kitajski filozof iz 3. stoletja pr. Kr., ki je se je imenoval Xunzi in je močno veroval v moč in potrebnost obrednih dejanj in gest, ki ohranjajo ljudi dobre, je zapisal: »Pomen obreda je zelo globok ..., pomen obreda je resnično velik ..., pomen MARIJA 9 I 53

SPOVED Z MARIJO in sv. Jernejem p. Bogdan Rus

Sveti Jernej, ki ga predstavljamo v godoskopu, se je na poseben način srečal z Jezusom. Evangelist Janez je o tem srečanju zapisal: Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta.

povezani v en sam tok globokega doživljanja Boga. Mnogi romarji ta čas prepoznajo kot lepo priložnost, ki jim jo daje Bog, da bi se oprli na Božje usmiljenje in marsikaj začeli znova.

Ne samo šolsko leto, veliko je stvari, ki se v človeku postavijo znova. In Bog je ta novost.

Filip je našel Natanaela in mu je rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natanael mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu reče: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natanael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Glejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natanael mu je rekel: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odgovoril in rekel: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« Natanael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu je odgovoril in rekel: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še kaj večjega kot to boš videl.« In rekel mu je: »Resnično, resnično povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim« (Jn 1, 43-51).

Toda naše življenje ni samo poveličanje. V prispodobi lahko razumemo besede, ki so na koncu tega »Jernejevega« evangeljskega odlomka: »Angeli hodijo gor in dol.« Nismo še poveličani. Vedno znova se je treba vračati v vsakdanje življenje in tukaj uresničiti svoje poslanstvo. Z Bogom moramo živeti večno življenje že tukaj, na zemlji.

Dnevi med velikim in malim šmarnom so čudoviti. Tudi na Brezjah so

Vsak zakrament je razpet med nebom in zemljo, a sveta spoved ima

54 I MARIJA 9

In kako doživljati nebesa na zemlji?

Tako, da se še ozremo na preposta dejanja lastnega življenja, ki jih opravljamo tukaj in sedaj. Sv. Jernej nam je v tem izreden zgled. V pravem trenutku se je odzval, čeprav se zdi, da bolj »na srečo«. Jezus po njem vsakemu izmed nas prinaša čisto posebno sporočilo odrešenja. Evangeljski odlomek o sv. Jerneju je razpet med nebom in zemljo. Z nogami trdno na tleh resnice in z glavo visoko na nebu poveličanja.

med zakramenti glede na današnji način življenja posebno mesto. Ko premišljujem svoja grešna dejanja, se obenem zarisuje pred menoj podoba Boga. Ko opravljam »umazano delo« s svojimi grehi, se mi odpira pogled v večnost. Bog niti najmanjšega mojega prizadevanja za očiščenje grehov ne spregleda, ne da bi na kraju grešne polomije zasvetila močna luč odrešenja.

Na koncu moje poti mora biti cilj: izpoved vere. Evangelij o poklicu apostola Jerneja nam jasno daje odgovor na vprašanje: »Zakaj hodimo k spovedi?« Zato, da bi lahko s popolno predanostjo izpovedali vero v Boga! Vse ostalo je le pot, način, kako se človek približuje tej veliki resnici. Spoved pa vodi k popolni svobodi in sreči. To je mogoče samo v Bogu, ki ga osebno doživim kot svojega očeta.

Po Jernejevem (Natanaelovem) srečanju z Gospodom v nas odmevajo štiri besede.

Cerkev Prvi temelj tega sporočila so besede »Našli smo njega …« Danes o Cerkvi vemo in beremo veliko hudega.

Marsikaj je tudi res, vendar je edina škoda to, da bi se izgubilo temeljno poslanstvo Cerkve in da se ne bi več

slišal njen glas. Najčistejši glas Cerkve pa je: »Našli smo njega ...« Kaj lahko globljega Cerkev še sporoči kot to, da je našla Jezusa, Boga?

Zato je Cerkev lahko varuhinja zakramenta svete spovedi. To bo ostala toliko časa, dokler bo še kdo sprejel dar mašniškega posvečenja in stopil v vrsto tistih, ki želijo pri vsaki sveti spovedi v mislih umreti z resnico, ki so jo prejeli od spovedanca. To so posvečeni trenutki, za katere lahko samo Bog daje moč.

Cerkev varuje spoved, ker hoče biti Jezusova učenka. Cerkev vabi k spovedi, kakor je Filip vabil Natanaela (Jerneja) in doživlja vsak trenutek poveličanje, ki pride po spovedi, ker verjame, da ta zakrament resnično deluje. Za nas to pomeni, da je mogoče. Človek lahko živi in raste v dobrem. Njegove šepajoče moči so v službi te rasti in ne samo v službi širjenja napak.

Resnica Vsaka sveta spoved mora biti presenečenje. Mnogi kristjani govorijo, da je teža spovedi v grehih, ki jih moram povedati. Naštevanje zlega, ki se je zgodilo po meni, je resnično težko.

Toda presenečenje je v tem, da iščemo resnico in s šepajočim korakom poskušamo priti do cilja. Čeprav se trudimo ustvariti (včasih v zadregi celo ponarediti) podobo o sebi, se vedno presenečeni ustavimo in Jezusu rečemo: »Odkod me poznaš?« Iščemo resnico, a se nam zgodi, kakor pravi psalmist: »Zares, besede še ni na mojem jeziku, a tebi, Gospod, je

že vse znano« (Ps 139,4).

Za resnico se trudimo »v potu svojega obraza«, a je vedno nezaslužen Božji dar. Za nas to pomeni, da je spoved sodelovanje treh. Naju, spovedanca in duhovnika, ki verujeva, in Boga, ki verjame v naju.

Vera Zgodi se, da se na tej točki ustavimo.

Tako smo presenečeni, ker nas Bog znova in znova »ljubeče razkrinka«, da se nam zdi to kot skrajni domet.

Pa ni. Na presenečenje resnice Bog doda dar odrešenja. Ko z Bogom trdno stopimo na zemljo, doživimo veličino nebes. Vzkliknemo s svetim Jernejem: »Rabi, ti si Božji sin, ti si Izraelov kralj.« Izpoved vere nas še še bolj poveže z Bogom, a hkrati tudi z vsakim človekom. To je trenutek, ko smo sposobni s svojimi usti in srcem narediti tisto, za kar sicer nimamo sposobnosti: spoznati in hvaliti Boga.

Kako čudovito pojemo v velikonočni hvalnici: »O, presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom.« Zame pa to pomeni, da me Bog v celoti posvečuje. Pomeni, da me nihče več ne bo prepričal o nepomembnosti mojih dejanj, ker čutim, da so vse stvari del Božjega načrta.

To je ključni korak. Brez jasne želje, da bomo lahko na koncu Bogu pogledali v oči, je spoved lahko težka in prazna. Lahko celo poveča trpljenje, zmanjša svobodo in človeka še bolj osami.

Da bi lahko resnično sprejel Boga, moram biti vedno znova, tudi po večdesetletni izkušnji vere, pripravljen na to, da sem na začetku, na tleh. Pripravljen moram biti vedno znova vstopiti skozi »vrata vere«, ki so namenjena poganom (Apd 14,27).

Preden si začnem spraševati vest, moram biti pripravljen postati pogan, človek brez zaslug. To je ponižnost, ki edina omogoča končno poveličanje.

Zame to pomeni, da moje besede zelo veliko štejejo pred Bogom. Bog jih presrečen posluša. Pri spovedi vem, da kleče tečem proti sreči odrešenja. Čutim, da sam hrepenim po tem, da bi resnično vse povedal, saj bo to Bog nagradil z odrešenjem, ki bo z mojim priznanjem grehov še prej in bolj postalo del mene.

Iz oči v oči Toda tukaj se Jezus ne ustavi. Obljubi še en korak naprej. Obljubi nam pravo poveličanje, gledanje Božjega Sina v slavi in pravi dotik zemlje in nebes.

MARIJA 9 I 55

Spraševanje vesti s svetim Jernejem Božja beseda o srečanju apostola Jerneja z Gospodom mi pomaga, da pri spraševanju vesti prosim za milost ponižnosti. Razmišljam o petih področjih svojega življenja.

Moja duša - Vprašam se, ali sem sploh še pripravljen stopati v bližino svetega. Na dva načina lahko tega vedno znova ne počnem. Prvi je ta, da ne prihajam k maši, ne molim, ne berem Svetega pisma in ne delam stvari, ki bi me vznemirjale v tem, kar verujem in čutim. Ljudem, ki ravnajo tako, smo pred leti rekli oddaljeni, žal pa je to skoraj že podoba današnjega kristjana.

Toda druga stran iste resničnosti je tej nesreči enokovredna ali celo hujša. Pred njo niso varni niti redni obiskovalci cerkva niti duhovniki in redovniki. In to je drža, ko večkrat na dan prihajam v cerkev, molim, berem Sveto pismo, hodim k spovedi, mašujem. Toda vse to moje notranjosti čisto nič ne vzvalovi. Moja dejanja so prava dejanja pogana, ki »ni vstopil«.

Stopam pred Boga, iščem, se navdušujem? Ali ohranjam simbole Božje prisotnosti, iščem Boga v bolnem, trpečem, iščem Boga v zvestobi misli in obljubi? Znam ohraniti mir, v katerem Bog lahko spregovori? Ali celo kruh spoštujem zato, ker ena izmed vrst kruha postane Jezusovo telo; vino spoštujem zato, ker nekaj vina vsak dan postane Kristusova kri? Svoje besede skrbno varujem samo zato, ker so nekatere besede povezane v molitev?

56 I MARIJA 9

Moje telo - Večkrat je v sodobnem svetu nemogoče živeti samo z znanjem o mojem telesu iz zadnjega veroučnega učbenika, ki se ga spomnim. Spolnost je danes v zahodni civilizaciji v službi dveh zablod: da vzame svobodo in da vzame razmišljanje.

Svobodo izgubimo s trenutkom, ko ne moremo biti več osebni, ker zaradi svojega skritega greha ne verjamemo več sami sebi.

Svoboda je uresničenje v dobrem in veselje do življenja.

Je polnost. Si privoščim to svobodo ali pa se vdajam polovičnim odgovorom? Sodobni oglaševalski prijemi ne prepuščajo ničesar naključju. V mojem življenju pa naključju prepuščam najpomembnejše in najlepše stvari.

Kako je to mogoče?

Telo in spolnost nista greh. Zakaj praviloma najprej pomislim na greh? Mar ni to znamenje, da imam oprane možgane? Apostol Pavel v Pismu Galačanov morda postavi greh proti čistosti telesa na vrh seznama grehov zato, ker ve, da bo ta greh na vsakem koraku jemal svobodo. In če ni svobode, ni poti naprej.

Tisoči, celo milijoni ljudi danes ne verjemejo več, da so lepi na zunaj, dobri in da so lahko plemeniti. Misel o sebi je prej anekdota ali zadrega. Kolikokrat na dan znam sebi in bližnjim razodevati lepoto? Ali sem odgovoren za svoje telo? Skrbim za zdravje? Vidim tudi telo drugega človeka kot posvečen dar? Ali znam svoj čas zamenjati za to, da bo telo drugega bolj spoštovano, zdravo? Tudi telo je začetek. Tisti začetek, ki nam ga daje Bog.

Moja verska izobrazba - Verska izobrazba? Kaj je to?

Mi lahko koristi v službi? Posredno. Koliko besedil vsak dan pride iz ust oznanjevalcev, koliko dobrih knjig, sporočil in poglobitev lahko prejmemo za versko izobrazbo! Če bi papež, prvi oznanjevalec, mislil, da je oznanjevanje zaman, bi nas vsakič znova samo usmeril v Sveto pismo.

Toda na tisoč in en način razlaga Sveto pismo in ga pred našimi očmi srečuje s sodobnim svetom. Tako nastajajo okrožnice, katekizmi, pisma. Vse, da bi živeli bolj svobodno in bolj resnično.

Berem verska oznanila? Jih sprejemam samo kot ukaz od zunaj ali pa s temi besedili v srcu »sodelujem« in jih s tem soustvarjam? Sem v svojih sodbah do nauka Cerkve krivičen, zamahnem z roko in zavzdihnem: »Srednji vek!« Sem s tem koga pohujšal in mu podaljšal dolgo pot do dobrega oznanila, da bi enkrat vzel v roko kaj koristnega in dobrega za dušo in srce? Kar poznam, imam lahko rad, in kar imam rad, lahko spoznam. Pa tudi zagovarjam.

Moja dejanja - Ko sem ponižen, svoboden, resničen, sem na pravi poti vere. Toda ta vera mora dobiti obraz(e).

Najprej v Bogu, potem v Cerkvi. Včasih pa obratno. Kolikokrat sem vero postavljal v neko območje skrivnostnosti samo zato, da se me nikakor ni mogla dotakniti? Moja vera mora dobiti tudi konkretna dejanja. V njih se zelo močno izraža osebni odnos do Boga. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Mar ni to čudovito? V samo skrivnost Boga vstopamo tudi takrat, kadar (z veseljem) opravljamo najpreprostejša dela: počistimo za drugim in tega ne obešamo na veliki zvon; prezremo napako, ki se je po nesreči zgodila; pogledamo drugemu v oči; pomijemo posodo; leta in leta vztrajamo v trpljenju in življenju dajemo smisel; bolnemu zamenjamo ponečedeno plenico; molče popravimo krivico; gremo z odgovornostjo na volitve; se ravnamo po prometnih predpisih in s tem varujemo nekoga, ki bi nam lahko prišel nasproti. Ali sem pripravljen vsakemu stavku vere dati obraz?

MOJA molitev - Čisti dar pa je molitev. To je trenutek, v katerem se poglobim v samega Boga, sem pred njim in čakam na njegovo besedo. To je čas, ko iz mene vrejo besede očenaša, zdravamarije ali kakšne druge molitve.

V teh besedah spoznavam, da imam vse od Boga. Toda molitev ni beg iz sveta. Je prinašanje sveta pred Boga.

Tudi zapovedi in sodobna moralna pravila, ki veljajo v Cerkvi, lahko v celoti razumem samo, če so združena z molitvijo. Če bom zapovedi »praznoval«, jih bom tudi razumel.

Koliko se bojim Boga? Mi je težko prihajati pred njega?

Se bojim, da bom stisnjen v kot in bom moral zato spremeniti svoje življenje? Molitev daje srce zapovedim.

In če je Natanael (Jernej) v evangeliju kar težko sprejel odrešenika, ki ni bil ravno po njegovih zamislih, pa nam je zgled popolnega življenja Marija. Ona ne čaka Gospodovega klica. Že prej se pripravi na to, da bi lahko njegov klic v celoti sprejela. In ko ta glas pride, nič več ne pomišlja, ampak ga sprejme. Marija je popolnoma na razpolago Bogu.

Medtem ko učenci neprenehoma dajo vedeti, da živijo še vedno v svoji preteklosti, ona z Jezusom zre v prihodnost. Prvi Marijin stavek govori o prihodnosti: »Kako se bo to zgodilo ...?« (Lk 1,34) Ko pa Marija izreče zadnjo besedo, je v to prihodnost že v celoti poglobljena: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5).

Skupaj prosiva: Marija, primi me za roko in me vodi, da bom srečal Boga.

Kakor je Natanael postal kraj razodevanja Boga, naj postanem tudi jaz. Če ne bom zmogel sam, pa se Bogu vsaj svobodno prepustim.

Marija Pomagaj, naš vzor si in podoba obljubljene dežele.

Danes ti izročam to pripravo na sveto spoved.

Ti si prejela Svetega Duha, pomagaj mi, da tudi mene »posveti v resnici«.

Obleci me v svoj plašč milosti, da ne bom trepetal pred Bogom.

Naredi moje srce pripravljeno, da se bo Bog poveličal v meni.

In preženi mi strah, da bom tudi jaz s teboj zrl v prihodnost. Amen.

MARIJA 9 I 57

- Petra Ulamec

SERAFINSKI ROŽNI VENEC

1 ki si ga Devica z

veseljem od Svetega Duha spočela.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

Prva skrivnost nas uči, da je Devica Marija deležna milosti, s katero premaguje strah in tesnobo. Z milostjo, ki je zastonjski Božji dar, doživi veselje spočetja in rojstva. Z njo zmore obstati pod križem. Tudi vsak od nas lahko najde milost pri Bogu, s katero prejme Božjo moč.

Vsak dan znova smo povabljeni k molitvi, sveti daritvi in srečanju z Bogom zato, da bi zmogli v svobodi živeti iz tega neprecenljivega daru.

2 ki si ga Devica z

veseljem k Elizabeti nosila.

Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim (Lk 2,40).

Rožni venec veselja Device Marije je venec Božje milosti. Po njej je človek zmožen spoznati Boga, kadar je pripravljen preiskati svoje srce in se srečati s samim seboj. Brez pomoči nam ne bi uspelo sestopiti in začeti spoznavati, kaj je Bog pripravil nam. Roža Marija je naša spremljevalka, naša učiteljica in naša zavetnica. S premišljevanjem njenega življenja spoznavamo pot, ki je bila pripravljena njej in se učimo slediti mejnikom, ki čakajo nas.

58 I MARIJA 9

Druga skrivnost nas vabi k skrbi za bližnje. Vsi ljudje prejmemo zadostno milost, ker Bog želi prav vse privesti k sebi. Božja milost je močna in dano nam je, da se v njej krepimo in rastemo. Prav je, da stopimo iz lastnih okvirov in se naučimo sprejeti roko, ki nam želi pomagati na poti k sebi. Tako bomo zmogli odpreti svoje srce in dlan ter prepoznati stisko bližnjih in v njih Boga.

3 ki si ga Devica z vese- 5 ki si ga Devica z ljem rodila.

Angel pa jim je rekel:»Ne bojte se!

Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10).

Tretja skrivnost nam oznanja veselje ob prihodu našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, na svet. Z njim so nam bili podarjeni zakramenti Cerkve. To so sveta znamenja, po katerih Sveti Duh razliva milost Kristusa, ki je glava v Cerkvi, ki je njegovo telo. Nikogar ne želi izpustiti, prav vse nas želi očistiti, da bi se zmogli v Njegovi ljubezni znova roditi in zaživeti. Takrat lahko spoznamo, kako se je Božje navzočnosti zavedala Devica Marija.

4 ki si ga Devica z

veseljem modrim moliti dala.

Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti! V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev (Ps 4,2). Četrta skrivnost nas uči potrpežljivosti in sprejemanja drug drugega, da bi zmogli sprejeti sebe. V tej skrivnosti spoznavamo, da se na pobudo milosti človek lahko svobodno obrne k Bogu in se odvrne od greha.

Prvo delo milosti Svetega Duha je spreobrnjenje, je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje za življenje. Modri z Vzhoda so nam pokazali, kako preprosto je z milostjo upogniti koleno in pozdraviti kralja v naročju Device Marije.

veseljem v templju našla.

Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja (Apd 5,20).

Peta skrivnost nas uvaja v življenje iz vere. Takrat se ne zanašamo več na to, da se bomo rešili sami. Pride trenutek, ko si upamo in zmoremo priznati, da si želimo in potrebujemo moč za odpoved svoji temi. Le tako bomo v sebi lahko začutili in slavili Svetega Duha. Božja milost nas na tej poti krepi in opogumlja, da odložimo svoje grehe in ne obupamo ter sami sebe začutimo kot Božji tempelj.

7 ki te je Devica z

veseljem v nebesa vzel in te z veseljem za kraljico nebes in zemlje kronal.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (Mt 5,8).

V sedmi skrivnosti spoznamo kraljestvo, v katero nas vabi tudi Devica Marija. Kraljestvo, ki ga okušamo kot blaženost in v katero smo povabljeni. V Božjem kraljestvu bomo počivali in gledali, ljubili in hvalili.

Ta blaženost presega razum in je nadnaravna prav tako kot milost, ki pripravi človeka za vstop v uživanje Boga. To je skrivnost, v kateri vsak človek lahko spozna, da je resnična sreča v Bogu, ki je izvir vse ljubezni.

6 ki si ga Devica z

veseljem prva od mrtvih vstalega videla.

Jezus ji je rekel:»Jaz sem vstajenje in življenje:kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre (Jn 11,25). Šesta skrivnost nas sooča z lastno smrtjo. V tej temi, ko se znajdemo na dnu in vredni zaničevanja, uničeni in izgubljeni odkrijemo svobodo življenja. Takrat nam, je dano spoznati, da nič ni dragocenejše od Božje milosti, ki nas očiščene lastne volje in želja lahko popelje na začetek, kjer svoje življenje izročimo Bogu, da bi živeli in umrli z njim. Tako bomo tudi mi pripravljeni na vstajenje in Devica Marija bo ob nas.

Vsako soboto zvečer na Brezjah molimo za slovensko Cerkev po vzoru bl. Janeza Pavla II. Ob 19. uri je sveta maša, ob 20. uri tiho češčenje Najsvetejšega v Marijini kapeli in serafinski rožni venec, ob 21. uri pa procesija z lučkami. V zimskih mesecih (od praznika vseh svetih do bele nedelje), ko je sveta večinoma maša ob 18. uri, pa sta samo prva dva dela, tiho češčenje in rožni venec.

Sprotna obvestila glede procesije spremljajte na spletni strani www.marija.si Prisrčno vabljeni!

MARIJA 9 I 59

ZGODOVINSKA POVEST

KOŠNJA nadaljevanje

60 I MARIJA 9

Zdaj sta bila kosca že tik pod vrhom. Sonce je premerilo pol neba, vročina je bila v bregu neznosna. Poznalo se jima je. »Ej, kaj se ženeš Marko, da boš kmalu v oblaku prahu kot sveti Elija! Sem stopi, pa sediva pod drevo, da predahneva.« Boter Tonej je previdno odložil koso z rezilom v travo, snel klobuk, ga položil na tla in sedel nanj.

Oselnik je zapičil v krtino ob strani, da se mu ne polije voda ali bognedaj zgodi še kaj hujšega. Imel je namreč v govejem rogu, obešenem na drobnem jermencu krog pasu, pravi brusni kamen, ki mu ga je z romanja v sveto mesto pred mnogimi leti z Laškega prinesla sestrična, žlahtnica iz mesta. O, tisti kamen je bil kaj vreden in pazil je nanj, kar se da! Na obeh konceh je bil že pošteno poglodan in tenak, le v sredini ga je še nekaj bilo – a brusil je tako, da so mu ga zavidali vsi kosci daleč naokrog.

- Janez Resman

pošlje kakšno ploho ali nevihto, bo pa za v kupe in boš sušil še dan, dva, Marko, pa če se vsi pri hiši na glavo postavite. Nič ni brez žegna Božjega in zoper njegovo voljo! Zdaj si pa le oddahni, že od zore se ženeš in dneva je še polovica pred nami.«

»Ne skrbi, saj bova končala do južine. In dekleta so pridna, redi so zmešala že skoraj do vrha, ravnino imajo pa tudi že prvič obrnjeno, skoraj bo.« »Vem, boter, vem, a vseeno. Zjutraj se je tako lepo rodil dan in sosedova Meta, ki zna po tem, kako jo trga po kosteh, najbolje uganiti vreme, nam obeta še dva, tri lepe dni. Če se še malo zaženeva, bomo drevi vso senožet lahko dali v kupe in jo jutri pod noč že zvlekli na senik. Seno bo tako, da se bodo krave oblizovale!« Tonej zamahne po muhah, si otre znoj po licih in pritegne: »Seveda, trave so letos res lepe in še mlade, saj so komaj odcvetele. Sicer pa še rožnika ni konec, sveti Peter in Pavel bosta šele pojutrišnjem. Če se bo še dva dni tako sušilo, kot kaže danes, bo krma res dobra. In če bo volja Božja, bomo jutri zvečer zvozili vse seno pod streho, še pred praznikom. Če pa nam

Po bregu je prihitela Ana, najmlajša. Prinesla je vodo.

Putrih ji je visel daleč dol čez hrbet in jo tolkel po nogah. Seveda, naramnice so bile za večjega, otročaju pošteno predolge. Pšenični kitki sta ji opletali okrog glave, lička pa žarela od zdravja, vročine in od veselja, da lahko pomaga pri košnji. In to že v senožeti, ne le doma na vrtu ali v robu nad njim. Seveda, za grablje je še premajhna, pa tudi putrih, dokler je bil še poln, od studenca sem, ji je upočasnil korak in jo včasih kar nevarno nagnil v bregu. A za nič na svetu bi ne hotela ostati doma, pri stari materi Lojzi, ki je noge niso več prav ubogale in so ji zaupali kuhinjo in dvorišče, v hlevu pa je danes gospodaril brat Jernej. Saj se je tudi z grabljami že poskusila, zjutraj – a so bile zanjo prevelike in pretežke, nekajkrat se je prav boleče kresnila po palcih, potem pa je bilo že treba k studencu, po svežo vodo za najbolj žejne.

Zdaj je malce v zadregi ponudila pijačo možakoma, ki sta sedela v senci pod robom krošnje oreha in lovila sapo. Najprej je odpil boter in si otrl kaplje z brkov. »Bog lonaj, deklič, ob takile uri se pa res prileže požirek vaše dobre vode,« in je posodo podal gospodarju. Marko je vzel, nastavil leseni, ploščati sodec na usta in MARIJA 9 I 61

voda mu je zaklokotala po grlu. Pil je v dolgih, hlastnih požirkih in kar ni mogel nehati. Nekaj drobnih curkov mu je steklo ob kotičkih pod brado in se odcedilo za že tako mokro srajco. Končno se je le napil. V rokah mu je ostal kaj lahak putrih. Skoraj praznega je obrnil še v oselnik, da so se zadnje kaplje stekle vanj, potem pa čep zataknil nazaj v luknjo in ga podal dekletcu. »Oča, ko boste Jernejčku naredili panjič za čmrlje, kajne da boste še zame takega metuljčka, ki se vozi po tleh in maha s krili, kajne, oča?« Temne očke so ga gledale proseče in z vso resnobo.

Jernej, starejši bratec, je bil deležen vsega Ančkinega čudenja, spoštovanja in ljubezni. Danes je ostal doma, da je pospravil hlev in nakrmil živino, pomolzla pa je mati že pred zajtrkom. Kose še ni dobil v roke, sicer je bil pa šele v pastirskih letih, tudi v hlevu je navadno le pomagal očetu, samo ob največjih zadregah pri hiši je opravil sam. Drugače pa mu je oče vsako leto izdolbel kos kakšnega grčastega debla, mu pri dnu izrezal vhod in ga pokril s posušeno smrekovo kožo. Kadar so kosili v bregu, so vedno našli nekaj družin čmrljev. Eno ali dve gnezdi sta presadila v takšen panjič in Jernej je potem do jeseni pasel svoje čmrlje. Včasih jim je s slamico kradel med in kadar je bil posebej dobre volje, je smela poskusiti tudi sestrica. Jeseni je tiste čmrlje vzel mraz in navadno do pomladi še panjič za njimi, včasih je počakal novega gnezda.

62 I MARIJA 9

»Seveda, seveda, Anči, brž ko bo čas in najdeva primerno grčo in lesko ... Na, zdaj pa le oprtaj tole in nazaj k studencu, po novo vodo, da jo ponudiš še ženam. Žejni bomo še ves dan!« Pomagal je dekletcu otovoriti posodo na rame in se z očmi pomudil na njej, ko je razigrano odropotala po bregu. Omehčale so se mu poteze obraza, čez lice mu je šinil bežen, hvaležen smehljaj.

Toneju ni ušlo. »Ah, ti otroci, kako to rastejo! Nam pa teko leta in se staramo,« je dodal. »Kaj bi tisto, boter, vi ste pa res še mladenič. Ne vem, če vam je kateri od mož iz vasi kos, kadar so trave zrele!« Tonej je rad slišal te besede. Sicer pa niso bile kakšna prazna hvala, Tonej je bil, čeprav že v letih, res kosec, da mu tostran hriba kar ni bilo enakega. Je pa bilo to takole: še mladega so ga iz vasi poslali služit za pastirja k velikemu kmetu, Katežu v Predtrg. Ko se je čez leta malo potegnil, je bil kmalu prihišni hlapec, vse je opravil pri živini in pri hiši so ga radi imeli. Njegova največja ljubezen sta bila konja. Dva so imeli takrat pri Katežu, prama in mokrega fuksa, in Tonej je imel tako skrtačena, da ju je bilo veselje pogledati. Gospodarju se je kar smejalo, kadar sta kam odrinila skupaj – kadar pa je fural Tonej sam, je tako ponosno sedel na kozlu, da se je po deželi še kakšna kmečka hčera obrnila za njim. Ampak kaj se če, je bil le zgolj hlapec, Pretržanke se s takimi niso možile, so hotele tistega, ki bo nekoč gospodar.

Tako je naneslo, da je nekoč, ko je od Ledrarja izpod mesta v Železnike peljal voz usnja, nazaj pa žeblje in okovo za okna, na Jamniku srečal brhko dekle in sta si bila koj všeč. Po tistem je včasih v nedeljo po južini, ko je bilo v hlevu vse opravljeno in je bil čas za počitek, namesto na vrt pod češnjo zavil čez Savo in skozi Kropo do Kolombarta in zvečer je bil nekajkrat tudi tako pozen za domov, da sta konja že nestrpno butala ob prazne jasli, krave pa so mukale, skoraj do konca vasi jih je bilo slišati. O drugem predpustu potem so ju vrgli z lece, in ker nihče ni vedel za kakšen zadržek, se je, še preden je bil Jamnik zelen, Tonej priženil k Lenartu na strme brege.

Z Lenčko sta se rada imela, otrok je bilo kmalu toliko pri hiši kot dela in če sta jih hotela nahraniti, se je bilo treba kaj pridno zasukati. Samo koze niso bile dovolj, za plug in voz je bil potreben par volov in če je hotel zraven prerediti še kravo ali dve, je moral pridno sukati koso. In na Jamniku res ni drugega kot breg, še v spanju se je treba držati malo bolj proti zgornjemu robu postelje, da te ne prevrne! Tako je Tonej leto za letom obral več bregov in ker mu je kosa pela kot malokomu, so ga tudi sosedje radi povabili v pomoč, pa tudi dobršen kos hišne obveze pri loški gospodi je odslužil s koso. V štali pa sta paru lepih volov kmalu delala družbo v boljših letih dve, ob slabši letini pa vsaj ena mlekarica, za otročad. Pa tudi teliček vsako leto je kaj odvrnil. In če takole trideset let zapored, leto za letom, obereš vse robove in bregove v sosedstvu, ni zlomek, da se česa ne naučiš. Tako lepo pobritih bregov, kot so bili Tonejevi pri Lenartu, ni bilo daleč naokoli.

Strmih pa tudi ne dosti bolj, saj je vsak kolikor toliko položen breg raje preoral, za zelnik in za ozimnico. Od žita je tako visoko dobro rodila le rž in oves, sirk pa kakor kdaj. Pa nekaj lanu so tudi sejali, da je bilo za platno za rjuhe in za srajce za dom pa kar je gospoda zahtevala po urbarju.

MARIJINE POČITNICE TUDI V LETU 2013 1. - 7. julij 2013 od 2. do 5. razreda 9. - 14. julij 2013 od 6. do 9. razreda

(se nadaljuje) MARIJA 9 I 63

Halo, halo?

- p. Bogdan Rus

Halo, kaj praviš? Halo? Ne slišim te! Ali me ti slišiš? Slabo se sliši! ...

Včasih se je pogosteje zgodilo, da je telefonska linija utihnila in se nismo mogli pogovoriti. Potem smo klicali še enkrat in še enkrat, dokler ni bilo boljše. Zanimivo je, da se danes v dobi sodobnih naprav to spet pogosteje dogaja. Slaba telefonska linija je resničnost tudi danes.

Tudi spoved je navsezadnje samo pogovor. Besede o zelo pomembni stvari, ki pa jih Bog posvečuje, da bi lahko postale sklenjene z nami in s tem uporabne za naše življenje. Toda preden Bog te besede posveti, je potrebno, da sami poskušamo ustvariti pogovor, ki je čim bližje resnici našega življenja.

Kako pa neki pogovor postane resničen in ustvarjalen?

Apostol Pavel nam svetuje: »Prisluhni oznanilu!« (prim. Rim 10,17).

64 I MARIJA 9

TIK TAK - ZAKRAMENTI

Neredko se zgodi, da pridemo v spovednico z že izdelano podobo o tem, kaj bomo tam doživeli. Vemo, kakšni so naši grehi, kakšna je naša drža in kakšna je naša moč, da bi jih popravili, ter kako močan je naš trdni sklep. In zato je za nas čisto vseeno, kaj se v spovednici zgodi. Prezremo tako Božjo kakor človeško besedo. In tako v naše srce ne more prodreti milost odpuščanja. Vendar: Pri spovedi se zgodijo lepe in resnične spremembe. Prav je, da smo na preži, da oznanilu o tem Božjem delovanju prisluhnemo.

Zgodi se, da smo zaradi spovedi prestrašeni. Ker nismo navajeni na to, da bi govorili o svoji notranjosti, si kot obrambni ščit vnaprej izdelamo jasno podobo o tem, kaj se mora pri spovedi zgoditi. Celo o tem razmišljamo, koliko časa sme trajati spoved. In če traja dalj, nam je že odveč.

Tudi težek greh je lahko razlog, da nam je spoved odveč. Človek se na krivdo zelo hitro navadi. Kar rad sem kriv. In ker moram sedaj nekomu povedati svoj greh, mi je tesno. Vnaprej si zamislim, kaj mi bo spovednik rekel, koliko časa bo govoril in kakšna bo kazen, ki mi jo bo naložil. Svoje domneve podkrepim še z doživetji prejšnjih spovedi (če so bile) ali s tem, kar so mi o spovedniku povedali drugi. Še najlažje se mi zdi, da bi me spovednik čim prej in čim huje obsodil in hitro poslal ven. Obnašam se kot fant, ki je med igro razbil okensko steklo. Oče mu je želel na dolgo in široko obrazložiti, koliko je treba delati, da kupiš novo, in zakaj moramo paziti na stvari, ki jih imamo. Deček mu je rekel: »Ati, prosim te, prisoli mi že zaušnico, jaz bi se šel rad naprej igrat!« Smo kaj drugačni pri spovedovanju? Velikokrat ne. Hitro stopimo v spovednico, na hitro povemo grehe, manjše grehe malo glasneje, težje malo tišje, potem pa stisnemo zobe in čakamo ter si želimo, da bi nas spovednik čim prej obsodil (po možnosti tudi odvezal) in nas poslal ven. Ker pa tako ravnamo, ne slišimo nobene besede, ki nam jo spovednik in Bog rečeta. Če pa jo že slišimo, nam ne pride do srca.

Tudi če nimamo velikega greha, se to lahko zgodi. Nemalokrat se zdi, kakor da hodimo k spovedi iz navade. To je zato, ker vere ne čutimo več kot kritični del svojega življenja. Zdi se, da se nam ne bo nič hudega zgodilo, če bomo vse vzeli bolj na lahko. Zato tudi spoved, zakrament, ki se jasno dotika mojega življenja v konkretnih dejanjih, razumemo bolj površinsko.

Za lepo spoved upoštevam nekaj pravil: 1. Vedno se zelo dobro pripravim, da bi lahko izrazil svojo življenjsko resnico. Nikoli si vnaprej ne domišljam, kaj se bo pri spovedi zgodilo.

2. Vedno pridem k spovedi s pripravljenostjo poslušati.

3. Upoštevam obred spovedi, saj se po njem spovednik in spovedanec nevidno orientirata.

4. Nikoli spovedniku ne segam v besedo, ne uporabljam raznih medklicev. Tudi na zunaj ustvarim držo poslušanja.

5. Spovednik je samo človek. Z zavzetim poslušanjem poskušam razumeti, kako Bog govori preko njega. Njegova beseda je po Svetem Duhu izročena z željo pomagati in svetovati. Trudim se razumeti.

6. Beseda spovednika je nasvet in ne narek. Torej upoštevam njegove nasvete, kolikor zmorem v vesti to narediti, ne pa kakor ukaz.

7. Po vsaki sveti spovedi se vprašam, kako mi je danes neposredno govoril Bog. V naslednjih številkah bomo pisali: Čim prej ven Brez obraza Spoved je praznovanje V imenu Očeta!

Tudi telo moli Zakaj pa ne kreposti? xxx Včasih?

Nikoli več!

Kamen od srca!

MARIJA 9 I 65

kreposti

ponižnost, skromnost RAZUMETI POMENE Berta Golob Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. Ta rek zadiši po Slomšku, a je njegov pomen zagotovo starejši. Tiči v zakladnici vzgoje, ki je preganjala šopirjenje.

Ali udriha po samozavesti in onemogoča zdravo samopodobo? Njun pomen je nesporen, to poudarjajo vsi psihologi. Ni treba biti kak poseben strokovnjak, da bi to zmogli razumeti. Vendar je res, da je starejši rod še obremenjen z napačno predstavo skromnosti in ponižnosti. Bil je vzgajan ne dvigovati glave, biti tiho in potrpeti. Zbrisano tudi s seznama krščanskih čednosti. Obrnjeno: vzravnano, naj se sliši glas, naj bo zadoščeno.

Ponižnost, ponižanost, poniževanje …; skupni koren, a različen pomen. Kaže sicer na nižanje, na smer navzdol; toda ponižnost kot pojem ne zgolj k slabi samopodobi. Kdor je ponižen, ni nujno tudi ponižan v smislu zapostavljanja samega sebe.

V temelju pomeni biti ponižen toliko kot ne hlepeti po nasičenosti z vsemi dobrinami in dobrotami, s častjo in slavo. Te vrste ponižnost nas obvaruje pred pogoltnostjo in pohlepnostjo, da sploh lahko ohranimo podobo solidarnega človeka.

Ta je skromen, velik pa, ko poklekne. Ne pred sočloveka, ampak zaradi sočloveka. Klečati je vzvišeno in dostojno samo pred božanstvom.

66 I MARIJA 9

A ker je že sama beseda ponižnost dobila slabšalni pomen, je temu sledil tudi poklek. V kaki moderni cerkvi v klópi ni mogoče še poklekniti, v splošnem pa otroci ne vedo več, kaj je klečalnik. Saj ga niti vsak duhovnik več ne premore.

Ali smo zato, ker se ne »ponižujemo in ne klečeplazimo« slabi kristjani? Če s(m)o to kdaj počeli, s(m)o pačili evangeljsko sporočilo. Napačno je bila razumljena Jezusova podoba o desnem in levem licu, pa tudi njegovo vprašanje: Zakaj me biješ? Oboje kliče človeka k vzravnanosti. Dobro jo ponazarja dejanje Klemena Hofbauerja, ki je med varšavskimi pivci nabiral drobiž za osirotele otroke.

Ko mu je oholež pljunil v obraz, je Klemen dejal: To je bilo zame, zdaj pa dajte še nekaj za uboge.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle (Lk 1, 48). Na majhnost, na nizek in prav skromen družbeni status.

Saj je v potomstvo Davidovega rodu Marijo vključila šele zakonska zveza z Jožefom! Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi … Toda prevzela se Marija zaradi tega ni!

Ostaja skromna, ponižna. Komaj opazna. Malokrat omenjena. Velika pa v umaknjenosti in materinski zvestobi, dokazani pod križem.

Po čem naj se ravnamo? Kaj in kdo

naj nam bo za vzor? Ali so vzori sploh potrebni? Zakaj?

Kadar se rinemo v ospredje, nas ne mara prav nihče. Če ostajamo kje zadaj, veljamo za nesposobneže.

Ravnotežje moramo vzpostaviti v sebi. Tehtnico najdemo v soljudeh.

Uteži so pa različne. Ko je resnica v nas uravnana z Resnico, nas ponižnost dvigne nad vsakršno ponižanost.

Brž ko se ozremo okoli sebe, zmoremo odkriti veliko ljudi, ki opravljajo pomembno delo popolnoma brez hrupa. Ponižni so v najbolj temeljnem pomenu besede! Lahko pa grdo ponižani v tem oziru, da za delo ne dobijo ustreznega plačila.

Ko se v udobno hlajenem avtomobilu vozimo po razgretih cestah, ali pomislimo na delavce, ki so nam jih gradili, ostali pa brez zaslužka zase in za družino!

Ko gre množica po cesti, je ta samotna, ker je nihče ne ljubi. To je zapisal R. Tagore in pomeni, da je vsak, ki ne zna ljubiti/spoštovati prizadevanja in dela soljudi, zgubil stik s presežnim, svetim, božjim.

Ponižnost oziroma skromnost se kot vrlina podpisuje z božjim znamenjem.

SKROMNOST, PONIŽNOST brat Bonaventura »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V teh Marijinih besedah je zaobsežena vsa ponižnost, ki bi jo človek na svetu lahko izrazil. Ponižnost pa se ne bi mogla bolje odraziti v življenju človeštva, kot se je. Izraža vse hrepenenje človeštva, ki ga je težilo po padcu v raju, ko se je človek uprl Bogu. Nekdo naredi greh, drugi ga z božjo pomočjo popravi. Morda se besede ponižnost sploh ne bi omenjalo v zgodovini človeštva, če jih Marija v svoji čistosti ne bi izrekla.

S temi besedami se je začelo odrešenje. Človeku je bilo vrnjeno upanje in nebesa so se odprla ljudem.

Morda bi kdo rekel, da nas je Bog na ta način nekako preslepil, ko je pripravil brezmadežno spočetje Mari-

je. Le tako je lahko pristopil do človeka in se mu v polnosti približal.

S tem ni kršil človekove svobode, ampak jo je še okrepil. Dobra dejanja vedno prinašajo dobro, slaba pa slabo.

Poglejmo še na božično dogajanje.

Nikjer ni bilo prostora za nosečo mater. Samo hlevček, revno zavetišče za živali, je sprejelo mater, ki naj bi rodila Odrešenika. Nikjer ni zapisano, da se je Marija pritoževala nad tem. Sprejela je tisto, kar je bilo. V svoji skromnosti ni pomislila na to, da bi ji Bog, če jo je že izbral za Božjo mater, lahko pripravil drugačno okolje za rojstvo Božjega sina. Slama je bila dobra zanjo in za Jezusa. Tudi prihod treh kraljev

ni spremenil njenega odnosa do vsega, kar se je dogajalo okoli nje.

Sprejemala je stvari tako, kot so se dogajale.

To dogajanje, ki se je odvijalo pred dobrimi dva tisoč leti, nam govori o tem, da Bog skrbi za človeka.

Ne pusti ga samega. Človek v svoji oholosti pozabi na skromnost in ponižnost v svojem življenju. Tako postane sovražnik sam sebi in posredno tudi drugim. Njegova notranjost je napolnjena z grenkobo in nezaupanjem. Ljudje, ki so premagali to slabost in so se vrnili v Božji objem, so to storili tako, da so v svoje življenje vnesli odlike, ki jih je Marija gojila in živela po njih.

MARIJA 9 I 67

MOJE PEŠ ROMANJE NA BREZJE

Kar prehitro so se približevali dnevi najlepšega meseca v letu, določeni za naše drugo zaporedno peš romanje, za katerega upamo, da bo postalo tradicionalno. Tako smo že v mesecu marcu začeli navezovati kontakte in preverjati pripravljenost za vključitev. Kontaktov med nami je bilo malo, če seveda odmislimo takojšnje izmenjave slik po prvem romanju. Zelo pa so prijala kakšna telefonska sporočila o prijetnih in dobrih željah za praznike, saj smo postali druščina v duhovni in fizični prvi preizkušnji. Ker gre za župnijsko romanje, smo o tem spregovorili tudi na seji ŽPS in tako skupaj z ustnimi in pisnimi oznanili, seznanjali širše župnijsko občestvo.

Za razliko od prejšnjega leta sva se z blagoslovom g. župnika v farni cerkvi in neposrednim vpisom v romarski zvezek na peš romanje proti Brezjam odpravili samo dve romarki. Nobenega zagotovila nisva imeli, da bova zmogli. Kasneje se nama jih je po poti pridružilo še več. Postala sem peš romarka, saj sem morala držati besedo in predlogu vdahniti življenje. Ker bi rada, da bi bila izkazana stanovitnost in dober vzgled, bomo še vztrajali. Med potjo je veliko priložnosti za razmišljanje. Tudi v tej smeri, da je med romarji velika razlika med motivi za tovrstni način romanja. Nekako krivično se mi je zdelo v odnosu do peš romarjev v preteklosti, ko so bile povod romanja zaobljube, zahvale in priporočila. Pa jaz? Zakaj romam jaz? Ker iščem, raziskujem in se čudim skoraj neverjetnim lepotam celotnega stvarstva. Ker uživam v nepopisni dobroti, ki ti jo izkazuje soromar, ko ni potrebno nič besed, saj je govorica tišine dovolj glasna. In ker lahko na drug 68 I MARIJA 9

način premišljujem, kako vredno je ceniti, to kar imam, mi je pa tudi dovoljeno z vso močjo misli premišljevati o tistem, česar nisem imela, nimam in ne bom nikoli imela.

Prve kilometre hoje veliko prostora v svojih mislim namenim morebitnim žuljem, ki bi lahko ogrozili moj podvig. Pa jih vse do konca poti ni bilo. Misli so bile pri mojih doma in pri vseh še neopravljenih nalogah. Počasi je postajalo to docela nepomembno. Pazili smo vsak nase in vsi na vse in tako smo se hitro znašli na cilju prvega dne, v Motniku. Pod senikom, kjer nameravamo prespati in kjer je na nas čakalo polno kmečkih dobrot, predvsem pa prijazen in preprost sprejem. Vem, da moram paziti, kako bom splezala na senik in si zagotovila čim več lanske krme, da mi bo toplo. Gospodar nam je priskrbel tudi nekaj odeje. Za vse smo mu bili hvaležni. Na seniku smo zasedli dva predela. Moški so se vkopali v seno, me pa smo se v drugem delu senika namestile čisto po pravilih. Seveda nismo pozabili opozoriti gospodarja, da izklopi radio, ker se avtomatsko prižge ob dokaj nemogoči uri. Kaj pa cerkveni zvonovi? Teh ne moremo utišati. Še dobro da ne. Neverjeten užitek je prisluhniti jim. Spadajo zraven, pa četudi na račun spanja in naravnost blagodejno jih je slišati. In kje in v čem je čar? Tudi v tem, da se zbudiš nenaspan, zmoreš pa več. Večkrat smo si rekli. »To ni navaden pohod, to je romanje!« Ena izmed romark reče: »Ali bi nekaj zmolile?« Takoj smo bile vse za to. Začele smo tiho moliti. Kako dobro je delo! In naslednji dan mi reče soromar: »Veš, tudi mi smo vam pomagali pri molitvi. Tako blagodejno je bilo.« Me pa smo celo mislile, da smo koga s

- Marija Rančigaj

tem motile in se zdele vsiljive. Toliko lepega samo v nekaj urah! Zakaj? Ne poznam odgovora. Pripravljena sem ga iskati in odkrivati.

Zjutraj nas je pod senikom čakal izvrsten zajtrk, ki so nam ga pripravili ljudje s toplim in iskrenim nasmehom.

Vroče mleko od tistega jutra z vsemi ostalimi dodatki, ki sodijo zraven. Pa kava! In prihod še petih romarjev. Sedaj nas je bilo torej šestnajst, še nekdo pa se je prebijal proti kmetiji Grabnar, kjer smo nekateri bili deležni njihove gostoljubnosti. Zborno mesto vseh sedemnajstih je bilo na Kozjaku. Čez Tuhinjsko dolino nismo mogli iskati veliko bližnjic.

Cesta je bila kar preveč prometna. Vse pa je šlo po načrtih. Preko Cirkuš v Tuhinju in Velikega hriba smo prispeli v Kamnik, kjer nam je kosilo dalo novih moči. Vedeli smo, da je ta dan najbolj naporen. Vreme nam je bilo naklonjeno. Uživali smo z drug drugim in s seboj. Košiše smo mimogrede prehodili in se približali Tunjicam. Vedeli smo, da se ni dobro prevečkrat ustavljati, kar sicer dobro dene, ima pa svojo ceno. Kljub temu, da je senca gozda nad Tunjicami tako lepo vabila, smo vedeli, da se ji ne smemo pustiti premamiti. Tako zelo sem razumela Odiseja, ki se je dal privezati na jambor, da ga ne bi premamile omamne lepote Scile in Karibde. Ostati je potrebno na nogah in naprej korak za korakom. Včasih si bil na poti tako zamaknjen, da si predhodniku enostavno kar sledil, pa četudi se je moral kdaj umakniti zaradi čisto svojih potreb. Kljub temu, da skupina ne hodi tako hitro, je skoraj neverjetno, kako hitro lahko zaostaneš za kar veliko razdaljo, če imaš opravke s seboj. Že samo to, ko si moraš popraviti vezalko, obleči ali sleči. Kar naenkrat te ni. In kako se temu izogniti? Tako, da čim več stvari opraviš kar med hojo.

In tako se spomniš na pregovor: »Tudi počasi se daleč pride.« Ali pa primer uporabe enostavne logike: »Ja, kar veliko kilometrov je še pred nami!«, reče neka romarka. In druga: »Ja, pa če gremo naprej, jih bo z vsakim korakom manj!« Koliko vzpodbude in čudenja smo bili deležni od domačinov! Predstavili smo se, da smo iz Savinjske doline in to je za Gorenjce precej daleč.

Med hojo, predvsem po stranskih poteh, si se lahko poglobil v svoje misli, ki so ti marsikdaj ušle tudi neznano kam. Opazovali smo domačine pri hišnih opravilih, druženju, počitku, njihove hiše in urejenost pokrajine. Glede na velikost mehanizacije in traktorjev sem sklepala, da

romanje

imajo posamezni kmetje kar veliko zemlje. Bila je prelepa majska sobota, kmetje so z veliko vnemo pospravljali seno. Gorenjci niso nič manj pridni kot mi Savinjčani.

Polno je kapel in veliko gasilskih domov. Zanimive vasi s polno nasadi rož ob hišah in na oknih. Gorenjski nageljni so lepi povsod, najbolj pa na Gorenjskem. Urejanje okolice okrog hiš. Ja, bila je vendar sobota. Večkrat smo se ustavili, se spet zbrali, kaj popili in pojedli, se malo pogovorili in opazili, da je Šmartno kraj, ki ima prav gotovo veliko soimenjakov po Sloveniji. Naš cilj drugega dne je bil, podobno kot lani, bivši samostan dominikank Velesovo v Adergasu, podcilj pa terasa gostilne v Cerkljah na Gorenjskem. Tu smo se okrepčali iz nahrbtnikov, si privoščili hladno pijačo in kavo. Z velikim veseljem in dobro razpoloženi smo se v oblačnem vremenu napotili proti končnemu cilju, pod okrilje samostanskih zidov. Vedeli smo, da na nas čaka večerja z vnaprej znanim jedilnikom, tuš, snežno bele rjuhe in seveda prijeten sprejem g. župnika, ki nas je najprej duhovno oskrbel s sv. mašo in podelitvijo hostije, potem pa še telesno s postrežbo večerje. Ravno prav smo namreč prišli, da smo se lahko udeležili šmarnic, kjer smo prav posebej uživali. Med sv. mašo so bile tudi priprave na prvo sv. obhajilo. Pred odhodom iz klopi, da bi prejela hostijo, namignem soromarju, če greva skupaj.

Pa je odkimal z nasmehom na ustnicah. Odšla sem sama, brez besed.

Po koncu maše smo se v samostan odpravili na večerjo.

Animatorji so imeli priprave na oratorij in nam po svojih močeh postregli z obilo peciva. V samostanu je veljal strogi red glede copat. Nihče ni smel obut hoditi po samostanskih prostorih. Po večerji smo se »cimre« iz senika namestile v prijetni spalnici s svojo kopalnico. Za eno noč smo postale nune. Nismo kar takoj zaspale. Polne smo bile pričakovanj naslednjega dne in zadovoljstva, da smo zmogle. Skupna molitev nas je zazibala v prijeten spanec. Zbudili smo se v oblačno nedeljsko jutro. Pričakal nas je enkraten zajtrk. Napočil je čas slovesa in nadaljevanje zadnjega kosa poti proti Brezjam. Pred nami je bilo približno 25 km poti, ki so se nam zdele prava malenkost v primerjavi s sobotnim zalogajem. Pridružila se nam je še ena romarka iz Gomilskega in dve domačinki. Gibali smo se pod čudovitimi gorenjskimi planinami. Domačini so se odpravljali in vračali od maš. Bila je namreč nedelja. Preko Luž, Visokega, Suhe in Predoselj smo prispeli do Kokrice in po stranpoteh nadaljevali pot do Naklega. Pred nami je bilo približno 25 km, ki so se nam zdele prava malenkost MARIJA 9 I 69

v primerjavi s sobotnim zalogajem. Pa vendar. Malce nam je nagajalo vreme. Kmalu smo se tolažili, da je bolje tako, kot pa da bi neusmiljeno pripekalo sonce. Začela gostiti vprašanja mimoidočim domačinom: »Kako daleč pa je še do Brezij?« Ko ti prvi reče, da je še 10 km, in ko ti naslednji čez nekaj časa reče, da je še 13 km, ne veš, kaj bi si mislil. Ja, nič. Pot pod noge. Prav gotovo se bo izšlo, če je že praksa soromarjev to potrdila. Ampak začele so se težave z žulji, bolečinami v nogah in hrbtenici. Še sreča, da smo naleteli na prijazne domačine, ugotovili, da ima kar nekaj naših krajev soimenjake tudi na Gorenjskem in se čudili, kako so lahko včasih prišli na Brezje v enem dnevu. Pa še peš nazaj. Veliko zgodb na to temo smo si povedali. Na poti spoznaš naravo ljudi. Nekega mladega fanta sem vprašala: »Koliko pa je še do Brezij?.« Odgovoril je: »Ne vem točno, ampak prav gotovo ne več kot pet kilometrov.“ Bilo je še precej več. Začela sem razmišljati

V Podbrezjah smo se ustavili in spili kavo na terasi neke gostilne, od koder smo načeli še zadnji zalogaj poti. Prispeti na Posavec je pomenilo, da smo že skoraj na cilju.

Enemu od romarjev je tako ponagajal žulj, da je ravno zaradi tega dospel na Brezje pred nami. Spet drugi se je odločil, da gre na tek po Kranju z bosimi nogami. Eni pravijo, da je pomemben cilj, ne pot. Drugi pa drugače, da je bolj pomembna pot kot cilj. Nam je bilo pomembno oboje.

Zakaj? Pot zato, da smo lahko dosegli cilj. Cilj zato, ker so naš cilj bile Brezje in ker smo po urniku imeli skupno sveto mašo z romarji, ki so se tako kot lansko leto, za nami pripeljali z avtobusom. Naši župljani nas kot romarji niso samo pričakali in s tem tudi sami poromali na Brezje.

Kot nekoč so s seboj prinesli dobrote iz domače pečice.

Ko sem ugriznila v svež buhtelj Skokove mame, so se mi spomini vračali na mladost, na nedeljske popoldneve ter na buhteljne moje mami. V tistem hipu nisem ničesar potrebovala. Vse je bilo ob meni, z menoj in zato tudi v meni.

Kljub temu, da me nihče od mojih ni čakal, nisem bila žalostna, samo za trenutek sem pomislila, da bi to zelo dobro delo moji duši. In se vdala v usodo. Potem bi bilo vse preveč popolno. Pa saj sem uživala ob pogledu na tiste, ki so se pozdravili in tako zelo občudovali. Starši so s ponosnimi pogledi objemali hčerko ali sina, otrok je ponosno hodil zraven starša, zakonec je objel sozakonca, … Zaradi vsega tega ima življenje in žrtvovanje za bližnjega smisel.

Pri maši so bili tudi naši trije motoristi. Kot po naključju sem pri sv. maši ponovno stala z istim soromarjem in mu ponovno namignila, če greva skupaj po hostijo. Ponovno je odkimal in mi povedal razlog. Preveč se muči s temi strogimi kriteriji do sebe, sem si rekla. Ko bi jih le imeli vsi! Nisem pristojna, da sodim, samo razmišljam. Z obrazov vseh romarjev je bilo moč zaznati zadovoljstvo in notranjo srečo. Tudi kakšen odmik in premišljevanje je dobro delo in kaj kmalu prideš do zaključka, da je življenje kljub vsemu zelo lepo.

o domnevni koristnosti malih laži. Vem, da je vedel, da je več in vedel je, zakaj mora tako reči, saj je kljub mladim letom že imel v sebi modrost. Četudi se je zdelo, da se Brezje odmikajo, se nismo dali. Zelo smo se razkropili, pač po zmožnostih glede hitrosti hoje. Vsak je osvojil svoj korak in se tega držal.

70 I MARIJA 9

Vsak si zasluži to bogato duhovno izkušnjo.

DOBROTE IZ MARIJINE HIŠE

OBARNA JUHA Sestavine: 2 žlici olja 3 žlice sesekljane čebule 60 dag zajčjega (telečjega ali piščančjega) mesa 1 žlička pirine moke jušna zelenjava (korenček, peteršiljeva korenina, zelena) 1,5 l vode lovorov list, rožmarin, sol 1-2 žlici vina sesekljan peteršilj

Priprava: Na olju pražimo čebulo, pridamo meso. Ko se mesni sok posuši, dodamo narezano jušno zelenjavo in še pražimo. Potem potresemo z moko ter zalijemo z vodo oz. juho. Solimo, dodamo še lovorov list, 6 žlic rožmarina. Juha naj vre, da se meso zmehča (20-30 minut). Po želji zakuhamo krpice, ribano kašo, vlivance itd.

Preden damo juho na mizo, pridamo vino (za boljši okus) ter potresemo s peteršiljem.

Nasvet: da se čebula razkuha v juhi, prilijemo pol zajemalke vode na olje s čebulo in pristavimo, da se najprej kuha in potem praži naprej.

- s. Nikolina Rop

DUŠENO SADJE S SLADOLEDOM Sestavine: 1 kg jabolk 3 hruške 6 sliv ali breskva 2 žlici sladkorja cimet

Priprava: Jabolka in hruške očistimo – olupimo, odstranimo peščišče in narežemo na rezine ali krhlje. Izkoščiščimo slive. V kozico stresemo mešanico sadja, potresemo s sladkorjem in cimetom. Posodo pokrijemo in postavimo na ne premočno ogreto ploščo, da se sadje duši v lastnem soku. Nič ne mešamo! Zmehčano sadje pustimo, da se ohladi. Sadje naložimo v kompotove skodelice ter damo na vrh kepico, dve sladoleda!

MARIJA 9 I 71

Dekanije molijo

- Polona Zupan Grašič Vsako tretjo nedeljo v mesecu … V zgodnjepoletnem času, ko se po Sloveniji vrstijo slovesnosti novih maš, je na Brezje k Mariji Pomagaj prišlo prosit in molit za nove duhovne poklice veliko romarjev iz dekanije Ljubljana Moste. Hvala, dragi romarji, za skrbno pripravljen progam in lepo oblikovano molitveno uro. Posebna hvala duhovnikom za somaševanje, saj so v velikem številu prišli izrazit svojo hvaležnost do Matere Marije.

72 I MARIJA 9

V času, ko se za tak način življenja in svojevrstno poslanstvo ne odloča veliko mladih, se še toliko bolj razveselimo vsakega novomašnika. Zato jih podprimo, prosimo in molimo v ta namen. Naj Marija Pomagaj prenese vaše prošnje do Nebeškega Očeta in jih ohrani v svojem varstvu.

ŠKOFIJSKA MARIJINA SVETIŠČA Narodno svetišče

Škofija Novo mesto

BREZJE

ZAPLAZ

Bazilika Marije Pomagaj

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 04/537 07 00 w www.marijapomagaj.net

t 07/348 90 14 w www.zaplaz.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, 19h / zimski čas 18h delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h sobota tudi 16h

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 10h, 16h

Nadškofija Maribor

Škofija Celje

PTUJSKA GORA

PETROVČE

Za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.

Bazilika Marije Zavetnice s plaščem

Bazilika obiskanja Device Marije

t 02/794 42 31 w www.ptujska-gora.si

t 03/714-0-300 w www.zupnija-petrovce.rkc.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h delavniki: 7h v poletni sezoni od maja do oktobra: sobota 10h, nedelja 16h

Urnik bogoslužja: nedelje: 8h, 10h delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimi delavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda, petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

Škofija Koper

Škofija Murska Sobota

SVETA GORA

TURNIŠČE

Bazilika Marije Božje Matere

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 05/330 40 20 w www.svetagora.si

t 02/573 51 23 w www.zupnije.rkc.si/turnisce

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h delavniki: 7h v samostanski kapeli, 17h v cerkvi

Urnik bogoslužja: nedelje: 7h, 9h, 10.30 prazniki: 8h, 10h delavniki: 7.30h

MARIJA 9 I 73

ROMARSKI URAD BREZJE t 04/ 537 07 00 w www.romar.si odprto VSAK DAN od 7. do 20./19. ure

MARIJA Glasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj Uredila: Vesna Leban, odgovarja: p. dr. Silvin Krajnc.

Oblikovanje: Nina Urh, izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00.

Spletna stran: www.revijamarija.si, www.marija.si in www.romar.si.

Tisk: Tiskarna Trelc, naklada: 3000 izvodov. Cena izvoda: 2 €, v ceni je vračunan 8,5 % DDV. Fotografije: arhiv Bazilike Marije Pomagaj, Borut Peterlin, Boštjan Martinjak, Janez Kotar, Klavdija Dominko, Anton Burja CM, Marija Orožim ISSN 1855-9808

MARIJA 9 I 75

REDNO BOGOSLUŽJE NA BREZJAH

SLOVESNOSTI V drugi POLOVICI LETA 2012 NARODNO SVETIŠČE MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH nedelja, 2. september ob 10.00

105. OBLETNICA KRONANJA škof dr. Peter Štumpf sobota, 8. september – MALI ŠMAREN ob 10.30

SREČANJE STARIH STARŠEV IN MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE nadškof dr. Anton Stres nedelja, 7. oktober ob 10.00

112. obletnica POSVETITVE BAZILIKE nadškof dr. Marjan Turnšek sobota, 20. oktober

BREZJANSKI POGOVORI posvečeni letu vere sobota, 8. december ob 10.00

BREZMADEŽNA

sveto mašo prenaša Radio Ognjišče

molitev rožnega venca: vsak delavnik ob 6:30 in 18:30 molitvena ura pred Najsvetejšim: vsak četrtek ob 18. uri molitev in procesija z lučkami: vsaka sobota po sveti maši molitev za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda: prva nedelja ob 15. uri molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost: tretja nedelja ob 15. uri srečanje bratov in sester Frančiškovega svetnega reda: zadnja nedelja ob 18. uri duh Assisija – molitev za mir in pravičnost: 27. v mesecu ob 18. uri biblični tečaj: vsaka dva tedna, sreda po večerni maši zakonsko občestvo: vsak tretji ponedeljek v mesecu po večerni maši večer s terapevtom dr. J. Ramovšem v Romarskem uradu: vsak prvi petek ob 20. uri mladinska maša: tretja sobota v mesecu ob 19. uri maša za ozdravitev notranjih ran: drugi četrtek ob 19. uri

Iskren BOGLONAJ vsem novim sodelavcem!

Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev …) nam lahko pošljete po elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje. Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.

76 I MARIJA 9