SLOVENSKA SODOBNA UMETNOST NA PODROČJU RISBE, GRAFIKE IN DIGITALNEGA TISKA СЛОВЕНЕЧКАТА СОВРЕМЕНА УМЕТНОСТ ВО ДОМЕНОТ НА ЦРТЕЖОТ, ГРАФИКАТА И ДИГИТАЛНИОТ ПЕЧАТ
Андреј Јемец, Andrej Jemec, Андреј Брумен Чоп, Andrej Brumen Čop, Брут Карниоллус, Brut Carniollus, Чртомир Фрелих, Črtomir Frelih, Херман Гвардјанчич, Herman Gvardjančič, Јанко Орач, Janko Orač, Зденко Хузјан, Zdenko Huzjan, Rastava posvečena HIERONIMA VIDMARA Изложба посветена на ХИЕРОНИМ ВИДМАР
меѓународно графичко триенале битола, јануари 2017 international triennial of graphic art bitola january 2017
културно информативен центар скопје,2017
HIERONIM VIDMAR
ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN (roj. 1965), umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, je po končanem študiju do leta 1999 poučevala umetnostno zgodovino na Srednji šoli Veno Pilon v Ajdovščini. Ves čas pa je svoje zanimanje usmerjala tudi v aktualno likovno dogajanje. Pripravljala je predstavitve posameznih domačih likovnih ustvarjalcev, jih predstavljala na odprtjih razstav in recenzije objavljala v časopisju. Že leto dni po ustanovitvi mednarodne likovne delavnice »Slovenija, odprta za umetnost« (l. 1994) jo je k sodelovanju v projektu povabil akademski slikar Klavdij Tutta. Vse do leta 2007 je projekt strokovno spremljala in predstavljala na razstavah v Galeriji Kosovelovega doma v Sežani, v Galeriji Velenje, v razstavišču Nikolaja Pirnata v Idriji ter v Šivčevi hiši v Radovljici. V letu 2007 pa je prevzela vodenje te mednarodne likovne delavnice in jo pred dvema letoma nadgradila s simpozijskim značajem. Uspešnemu delovnemu druženju so sledila še druga: Umetniki za karitas, prav tako v sinjevrškem ateljeju, MMM art v Medani (Goriška Brda), Mednarodna likovna kolonija Zlata ribica, Mednarodna likovna kolonija »S Francem na Čatežu«, Mednarodna likovna kolonija »Zalošče« in mnoga druga, ki jih likovnokritiško prezentira. Na tovrstnih delavnicah je spoznala veliko tujih ustvarjalcev in tako razširila krog svojega delovanja. Na številnih samostojnih ali skupinskih razstavah namenja strokovni pogled domačim in tujim likovnim ustvarjalcem. Že vrsto let spremlja ne le slikarje in kiparje ampak tudi specifično področje likovnega izražanja kot je keramika (Keramika v Magistratu, Mednarodna likovna kolonija umetniške keramike V-oglje). V letu 2005 ji je bil zaupan tudi izbor avtorjev iz Slovenije za trienalni projekt formiranja mednarodnega muzeja sodobne umetnosti v Neaplju v Italiji (Casoria International Contemporary Art Museum). Za njihov muzejski časopis piše tudi strokovne prispevke s področja vizualne umetnosti. Rezultat njenih strokovnih povezav s tujino je bila tudi razstava 10 slovenskih slikarjev na Nizozemskem, in sicer v Stedelijk Museumu (14. -21. september 2008) in v galeriji Pand Paulus (21. september do 12. oktober 2008) v Schiedamu. Kot zunanja sodelavka vodi razstavno dejavnost velike galerije Kosovelovega doma v Sežani, pogosto pa tudi pripravlja razstave v razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gewerkenegg v Idriji. Že nekaj let je tudi strokovna spremljevalka in selektorica tematskih razstav, ki jih razpisuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Razstavne projekte vodi ne le po Sloveniji, ampak tudi v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem.
ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN
SLOVENSKA SODOBNA UMETNOST NA PODROČJU RISBE, GRAFIKE IN DIGITALNEGA TISKA Razstava Slovenska sodobna umetnost na področju risbe, grafike in digitalnega tiska, predstavljena v Makedoniji, je dokaz, da umetnost premaguje vse bariere, da zanjo razdalje, jezik, drugačnost narodnostnega in kulturnega okolja niso ovira. Še več, dokazuje, da ima umetnost magično povezovalno moč, ki seže celo onkraj. Za jasno definiram, eksaktnim konceptom razstave se namreč odpirajo tudi njena čustvena prostranstva... Razstava predstavlja avtorje, ki ključno sooblikujejo podobo slovenske likovne umetnosti, hkrati pa so to tudi avtorji, ki jih povezuje Sinji vrh, kraj posvečen umetnosti in umetnikom, prostor, ki je postal stičišče številnih in raznolikih likovnih ustvarjalcev. Tu na Turistični domačiji Vidmarjevih že petindvajset let kontinuirano deluje mednarodni likovni
3
center. V njem se je na Mednarodnem likovnem simpoziju »Slovenija, odprta za umetnost« zvrstilo okrog 600 selektivno izbranih umetnikov iz vseh celin, na koloniji Umetniki za karitas pa je sodelovalo 250 avtorjev in preko 2000 tistih, ki so ustvarjali na dnevu odprtih vrat. Ob teh dveh glavnih delovnih srečanjih likovnikov, pa tu potekajo tudi druge skupinske likovne delavnice, veliko pa je tudi posameznikov, ki v idilični, neokrnjeni naravi Gore najdejo svoj ustvarjalni mir. Vrh Sinjega vrha pa je bil Hieronim Vidmar, gospodar domačije, človek, ki je ta kraj poosebljal, ki je z družino skrbel za umetnike, za njihove bivanjske in ustvarjalne pogoje, pa tudi za naravno in kulturno dediščino. Bil je človek z vizijo, z jasno zastavljenimi cilji, s pogumom in energijo, s silno močjo. V sebi pa je nosil izjemno človeško toplino in srčnost. Bil je čuteč, vedno pripravljen pomagati, ustreči. Ko je segel v dlan, je povedal vse. Iz tega stiska roke, ki ga je začutilo tudi srce, se je stkalo marsikatero prijateljstvo in zato so se umetniki od vsepovsod vedno znova radi vračali na ta kraj. Leta 2015 je na junijski simpozij »Slovenija, odprta za umetnost« prišel tudi Vlado Goreski, slikar, grafik in scenograf iz Makedonije, sicer pa tudi dolgoletni umetniški vodja Mednarodnega trienala grafike v Bitoli. Prvič se je srečal s Hieronimom in ta mu je postal in ostal drag človek. Vlado je skupaj z nami spremljal igro usode, ki se je lansko leto tako kruto poigrala s Hieronimom. Zahrbtna bolezen je pila njegov življenjski vitalizem, mu teptala želje in ideje, mu jemala moči in ga končno premagala. S svoje Sinje gore se je preselil na neskončno sinjino neba. Njegova bogata dediščina misli, dejanj in pogledov, njegova prijaznost in tankočutnost, ki je kot nevidna sila preplavlja atmosfero okrog njega in povezovala, njegovo gostoljubje, s katerim nas je sprejemal, njegovo veselje, ki ga je tako pristno kazal ob druženju z umetniki in njegova radost, s katero je doživljal rojstvo vsake nove umetnine, pa ostajajo. Ostaja njegov življenjski projekt in posebno poslanstvo, ki ga nadaljuje njegova družina. Pri tem pa jih podpiramo vsi, ki se zavedamo, kako pomembno vlogo je imel na naši in širši, mednarodni likovni sceni. Njegove ideje posredno, na nove in nove načine, z različnimi pobudami živijo naprej. Tudi s pričujočo razstavo. Najlepša hvala Vladu Goreskemu za pobudo in organizacijo razstave, ki jo je posvetil vsem nam dragemu Hieronimu Vidmarju. Zato ta razstava ni le vpogled v dela izbranih avtorjev, pogled v slovensko sodobno umetnost na področju risbe, grafike in digitalnega tiska, ampak tudi poklon neutrudnim Hieronimovim prizadevanjem, njegovi skrbi za likovne umetnike, za prezentacijo in pretok njihovih artefaktov, s tem pa idej, pogledov, čutenj, doživljanj, tistih enkratnih, neponovljivih, intimno avtorjevih, ki določajo posameznikov ustvarjalni karakter, njegovo nezamenljivo in prepoznavno ustvarjalno identiteto. ANDREJ BRUMEN ČOP Andrej Brumen Čop, akademski slikar in magister umetnosti ter docent za področje slikarstva na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete, Univerze v Ljubljani, spada med prepoznavna imena sodobne slovenske likovne scene. Je umetnik srednje generacije, ki se ob pedagoškem delu posveča risanju, slikanju in ilustraciji. Svoja znanja je po 4
magistrskem študiju na ljubljanski likovni akademiji, izpopolnjeval in likovno senzibiliteto ostril na evropskih in izvenevropskih tleh. Pomemben vpliv na njegovo ustvarjanje je imelo prav potovanje po Japonski, kjer so ga prevzele njihove tehnike in načini slikanja. Čeprav prisega na različne motive in tehnike, ima posebno afiniteto do akvarela, ki ga je mojstrsko izpilil. Njegovo »orodje« je japonski kaligrafski čopič, podlaga pa japonski papir za kaligrafijo. Čeprav je realni svet in s tem krajina slikarjevo temeljno izhodišče za akvarelno izražanje, v likovno-vizualno podobo pretaka le tiste poglede, ki so se usidrali v njegovo notranjost, kjer so se oplemenitili z avtorjevimi intimnimi doživetji in dozoreli za novo, likovno ovrednotenje. To se začenja z gesto, z gibko, kaligrafsko tekočo potezo, ki ustvari sled, pusti madež, vzpostavi vez med videnim, v podzavest naseljenim in iz realnosti zajemajočim. Akvareli Andreja Brumna Čopa prihajajo iz njega samega; sproščeno, spontano, z ustvarjalnim veseljem, še več, z ustvarjalnim užitkom. So nežni, zračni, lazurni in mehki. Barvni nanosi predstavljajo odprte barvne lise, pogosto le barvne madeže (tašistični efekti), brez jasne oblikovne določljivosti ali celo zamejenosti. Kljub temu pa je v njih »zapisana« točno določena vsebina, izražen točno določen element naravnega okolja in zaustavljen točno določen trenutek, v svojem specifičnem barvnem in svetlobnem stanju. Čeprav je v likovnih rezultatih čutiti spontanost, jo avtor usmerja in nadzoruje do takšne stopnje, da pripoved ohranja vsebinsko določljivost. Stvarnost izgublja svoje jasne obrise in z odločno potezo se barva prosto razprostre po površini, vselej ohranjajoč vez z resničnostjo, pa čeprav je ta reducirana in modificirana. Ravno v teh »neprisiljenih« oblikah, ki so v svojem bistvu še vedno skladne z uprizorjeno motiviko oz. celo prinašajo sintezo njenega karakterja, je čutiti avtorjevo sposobnost in moč vživljanja in ponovnega oživljanja motivike, izpričevanja njene svojstvenosti, pa tudi lastnega čutenja izbrane vsebine. V njegovih akvarelih ima pomembno vlogo tudi belina papirja. Zapisu daje zračnost, po tem »praznem« prostoru pa lahko potujejo tudi gledalčeve misli. Barve, ki jih zajema iz naravnoposnemajočega spektra, so dotiki narave, so prinašalke atmosfere, vzdušja, svetlobe. So poezija, ki tankočutno zaigra skozi voljno piktoralno materijo in jo razpira v najžlahtnejše tone in nianse, od konkretnejših do lazurnih, od sevnih in presevnih do utišanih in zastrtih. BRUT CARNIOLLUS Brut Carniollus je vizualni umetnik in fotograf. Njegove digitalne grafike in digitalni kolaži temeljijo na avtorskem fotografskem materialu. Izbira ga na zelo senzibilen način, pa naj gre za dokumentarno ali pa izrazno fotografijo. Avtor v svoj nadaljnji kreativni proces vključi računalnik in tako svoje stvaritve vpne v okvire informacijske tehnologije, ki je že od šestdesetih let 20. stoletja prisotna v sferah človekovega osebnega kreiranja in izražanja ter postaja vedno bolj kompleksno in pogosto uporabljena tudi na vse širšem likovnem obzorju. Računalnik postane njegov ustvarjalni 5
partner. V njem vidi možnost simulacije »svetlobnih zapisov«, nadgraditev svojega ustvarjalnega duha in izvirnih, iskrivih idej ter oblikovanje vsega tega v novo, svojstveno, vizualno nazorno, likovno zanimivo interdisciplinarno stanje. Želene cilje pa lahko doseže le z odličnim obvladovanjem tehnike in tehnologije. Ti sta pri računalniškem guruju v podrejenem položaju, saj izvajata tisto, kar od njiju zahteva avtorjeva izostrena likovna misel. Ta ga vodi skozi ustvarjalni pristop, ki je vedno izrazito slikarski, saj je mojster barve in prostora, svetlob, linij in oblik, struktur, tekstur in kompozicij. Pogosto se odloča za digitalne kolaže. Aplikativno tehniko uporablja po principu sestavljanja, prekrivanja, prepletanja in domiselnega insciniranja fotografskih podob. Pri tem dosega zanimive notranje odnose in likovne efekte, s čimer udejanja svoje umetniško zrenje in postavlja temelje svoje individualne poetike. S samo digitalno grafiko je avtor naredil pomemben, celo fascinanten razvoj in uresničil različne pristope. V najnovejšem času »zlorablja« (tako pravi avtor sam) najrazličnejše fotografske zapise, ki jih obdeluje po principu redukcije. Tako se njegove stvaritve zasidrajo v sfere radikalnega minimalizma, kateremu pa pripada maksimalna moč izraza, zajeta v izjemen, izčiščen, jasen ustvarjalni koncentrat. Z njim vzpostavlja tudi občutljive dialoge med ozadjem in fragmentom, ki se veličastno manifestira na monokromnem ozadju. Brut Carniollus od zbiranja avtorskega materiala do njegovega likovnega osmišljanja ohranja izostren likovno-estetski občutek in uresničuje izrazno moč. Njegova dela pa domujejo daleč nad sorodnimi prizadevanji posameznikov, daleč nad rezultati, ki izvirajo zgolj iz tehnično-tehnoloških zmožnosti sodobnega digitalno opremljenega sveta. In prav zato so bila že mnogokrat nagrajena v mednarodnem prostoru ter so vključena v pomembne javne zbirke. ČRTOMIR FRELIH Črtomir Frelih, grafik in slikar, redni profesor za grafiko na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete, Univerze v Ljubljani ter avtor številnih strokovnih prispevkov s področja likovne teorije in likovne pedagogike, je neutrudna ustvarjalna in raziskovalna osebnost s samosvojim likovnim karakterjem. Njegov ustvarjalni opus je obsežen in raznolik, saj ga izjemen ustvarjalni potencial in nemirni ustvarjalni duh vedno znova ženeta naprej, med znana in poznana izrazna sredstva, že ničkolikokrat preizkušena, v katerih pa avtor vselej odkrije nekaj novega, svežega, drugačnega, likovno iskrivega. Risba je njegov adut, tehnologija kolagrafije pa stalna spremljevalka in izzivalka. Ob tem pa v svoje ustvarjanje vključuje še njemu lastne recepture in eksperimentiranja, ki ga opredeljujejo kot nekakšnega grafičnega alkimista. Tako je njegov tovrstni likovni medij prava poslastica likovnih efektov. Tematika Frelihovega ustvarjanja sta predvsem figura in krajina, katerima pridružuje še naturo morto – šopke, ki so mu poseben in nenehen ustvarjalni izziv. A za angažiranega umetnika je čisto vse snov za njegovo kreativno izživetje. Tako je na temo vremena naslikal marsikatero 6
zgodbo, nato pa je svoja razmišljanja in ustvarjalna prizadevanja nadaljeval in nadgradil ter simbolno okronal s ciklom Lisice. To so dela, ki za svojo navidezno komunikacijo z vizualno stvarnostjo prinašajo avtorjev poglobljen, družbeno kritičen in aktualen pogled v naš čas in prostor, v vsakodnevno dogajanje. S svojim bogatim likovnim in vsebinskim repertoarjem se je v najnovejših delih poklonil tudi Hieronimu Vidmarju, ki mu ni bil le prijazen gostitelj, temveč tudi drag prijatelj. V svojem delu ni zajel le bistvene poteze sinjevrške krajine, vanjo ni naselil le svojih že arhetipsko prepoznavnih in večplastno, simbolno pomenljivih likov. Skiciozna risba, ploskve s podobami poenostavljenih, abstrahiranih pripovedno-izpovednih in sporočilnih elementov, bogastvo tekstur, ki jih ustvarjajo avtorjeve sledi, resničnost, ki jo preveva občutje, spoznanje, tudi samospraševanje, vse razpre in poveže v panoramsko razpotegnjeno celoto nad katero dominirajo Hieronimove besede: »A JE BLU USJE U RJEDI«, ki bodo večno odzvanjale na tej Gori umetnikov in umetnosti. Med široke, črne, ekspresivne sledi avtor vgravira tudi svoje besede. Kar Črtomir Frelih ni izrazil s podobo, je razkril z besedo. Čez in čez pa veje njegov prepoznaven likovni rokopis, njegova drznost in suverenost, s katero obvlada svoj likovni žanr. Njegova dela niso le tokrat, ampak vselej aktualna, aktivni dražljaj pa puščajo tudi na gledalcu. HERMAN GVARDJANČIČ Za Hermana Gvardjančiča, dolgoletnega profesorja Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, je motivna vzgonska sila krajina, ta tradicionalna tematika, ki v slovenskem prostoru še posebej korenini v avtorjevi domači pokrajini. A do nje je našel samosvojo interpretativno pot. Zgradil jo je z raziskovalnostjo in odgovornostjo ter jo donegoval z njemu lastno likovno senzibiliteto. Ustvaril je novo krajino, aktualizirano in intimizirano, naslikal samosvoje videnje, ki je zanj najprej in prvenstveno globoko osebno čutenje. Stremljenje po drugačnem in samosvojem ga je ob koncu šestdesetih let in skozi večino sedemdesetih let 20. stoletja pridružilo krogu gorenjskih slikarjev t.i. »nove krajine«. Vse od takrat nastajajo njegovi likovno preoblikovani krajinski obrazi, na katere prikliče razpoloženje ter jim nadene vsebinsko poglobljen izraz. Avtorja ne zanima tektonika krajine, njeni elementi ilustrativnosti oz. faktografske določljivosti, temveč »mikro« dogajanje. Zaustavlja se ob fragmentih, ob nevidnih razsežnostih (po)krajine in kraja, ki v delih postanejo mogočna manifestacija prostora in časa. Resničnost se umika v prostor avtorjeve osebne imaginacije, ki jo likovno-vizualno doživi in izživi kot neposreden, pristen in hkrati prvinski, elementarni likovni impulz, ki se brez zadržkov, zato pa seizmografsko občutljivo prelije na papir, ki je avtorjev favoriziran medij. Na njem ne zaživi podoba resničnosti, temveč odnos do nje, doživetje, trenutek, v katerem se odziva slikarjev občutljiv notranji barometer, ki pogojuje ustvarjanje zemljevida umetnikovih doživetij. Ta se reflektirajo tudi skozi nabor barvnih vrednosti. Poteza, njena sled, je tisto temeljno slikarjevo sredstvo, s katerim lahko izrazi subjektivno modificirane vsebine in razkrije samega sebe, saj v vsaki izpeljani liniji v vsej prepoznavnosti in 7
karakterni določljivosti utripa ekspresivna avtorjeva izraznost. Herman Gvardjančič se ne poglablja v oblike, ampak v njihove naravne strukture, v vse, kar je bistveno, kar se lahko sintetizira v linijo, v pulzirajoče sledi, ki urbanizirajo slikovno polje in na njem razpirajo kalejdoskop likovnih vrednosti. Te preigravajo tekoče, segmentirane, ostro ali mehko, vijugasto, organsko učinkujoče ali pa pravolinijsko izražene, a naravno zapisane, samostojne ali pa zgoščene v konglomerat, v katerem še vedno čutimo avtonomijo in polnomočnost vsake avtorjeve intervencije na slikovno polje. Bistvo krajine se skriva v kotičke, ki avtorja osamijo v njegovem posvečenem ustvarjalnem trenutku, ki ga spremenijo v intimista in minimalista, v snovalca podobe, ki svoj vrhunec, izrazno moč in izpovednost doživi v očiščenju. ZDENKO HUZJAN Zdenko Huzjan je človek različnih umetniških talentov, saj je akademski slikar, grafik specialist, pa tudi kipar in literat. Kot likovni ustvarjalec je zapisan eksistencialistični figuraliki, ki ji daje izrazito razmišljujočo dimenzijo. Ravninski svet njegovega domačega okolja, ki v njem ostaja kot »genius loci«, še dodatno razplamteva njegovo tématiko. S specifično fiziognomijo svojih arhetipsko prepoznavnih človeških bitij namreč razkriva eksistencialno izkušnjo, odnos do sveta in življenja v njem ter reflektira svoja najbolj intimna duševna stanja. Figure premorejo avtorsko moč in prepoznavnost. Njihova telesa so predstavljena kot poenostavljene, zaprte forme, še posebej pa izstopajo velike okrogle glave. Liki spominjajo na embrije, ki pa jih ne ščiti ovojnica maternice, temveč lebdijo v belini neskončnega prostora, tihega, praznega, v nekaterih delih dodatno osmišljenega s senco, z linijo. Včasih njegovi akterji dogajanja dajejo vtis izrazito razmišljujočih bitij. Bistvo njihovega sporočila pa je stalnica. Figuralni liki ne izpričujejo le stanja zakrčenosti, zazrtosti vase, ampak resničnost, v kateri vladajo osamljenost, tesnoba, otožnost, odtujenost, melanholičnost, nemoč in celo strah pred zunanjim svetom, pred realno situacijo, pred zlaganimi, »kvazi« vrednotami, pred ogrožujočimi dražljaji. Njegova figura je zgovorna, pa čeprav brez detajlov, brez obraznih fragmentov in potez, le z artikulacijo forme in s svojo držo – zaprto, zakrčeno, zvito v klobčič, v formo s sklonjeno glavo, včasih s pomenljivo krčevito stegnjenimi rokami. Figura je njegova pričevalka življenja, ki niha med življenjem in smrtjo, med končnostjo in neskončnostjo, med minljivostjo telesa in večnostjo duha. Predstavlja mu memento mori. Utelesi jo s preprostim, najbolj elementarnim in hkrati neposrednim likovnim izrazilom – s črto, s tistim, kar ima neprecenljiv in nezamenljiv smisel likovnega izražanja. Njegove linije so koncentrat ekspresivne neposrednosti. Čutiti jo je v sledi risala – oglja, mehkega, odzivnega, tistega nosilca zapisa, preko katerega se prevaja vsak slikarjev notranji dražljaj. Debelina, intenziteta in tekstura vsake sledi je odvisna od poteze, od njene moči in ekspresivnosti, pa tudi od podlage. Vse to so ključne determinante, ki prispevajo h karakterju sledi in s tem izraznosti. Skozi likovno raven se uresničuje še sporočilna, simbolna dimenzija, saj risba postane prevod notranjih duhovnih stanj in čutenj sveta. Huzjanove ekspresivne risbe so dokončne in polnomočne stvaritve, ki na 8
likovno občutljiv in neposreden način odražajo posameznikov položaj v sodobni družbeni situaciji. Rojevajo se iz umetnika samega in na površino prihajajo kot apel, ki svojo dodatno moč pridobiva z variabilnim ponavljanjem. Po Norbertu Lyntonu je umetnik tudi učitelj, njegov artefakt pa apel, še več, klic, celo krik v ta naš nori svet. ANDREJ JEMEC Akademik Andrej Jemec, akademski slikar in grafik, dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost in tudi njen dekan v dveh mandatnih obdobjih, svojo neizmerno ustvarjalno energijo preliva na različna likovna področja. Slikovno polje, ta neskončna belina prostora, mu je kot uročna vaba, ki ga vodi v ustvarjalno akcijo, v svobodno razkritje hipnega vtisa, v zapis notranjih razpoloženj in doživetij. Tako se v likovno-vizualno podobo prelije vse tisto, kar zaigra na njegovo najbolj občutljivo notranjo struno in iz osebnih globin kliče po novem likovnem rojstvu. Avtorja ne zanima motiv sam po sebi, saj so njegove slike vsebinsko nedorečene. V ospredje postavlja ritem in dinamiko podobe, njeno energijo in življenje, ki ga prinašajo barve in poteze. Blizu mu je postopek hitrih in suverenih zapisov, saj prisega na neposrednost izražanja. Zato ob snovanju del velikega slikovnega formata rad poseže tudi po akvarelni tehniki in tako v vsej pristnosti in moči razkrije svojo notranjo doživljajsko atmosfero. Notranjo zgradbo slikovnega organizma vodi izostren, globoko v slikarjevi biti zakodiran občutek za likovno sintakso, ki ureja temperamenten, gestualno naglašen zapis in ga oblikuje v trden in uravnotežen likovni organizem. Intenziteta avtorjevih ustvarjalnih sledi zajema celoten slikovni oder in ga urbanizira z barvnimi ploskvami in linijami. Barve, ki so avtorjeve zaveznice, se med seboj soočajo, komunicirajo, se prekrivajo, prelivajo in presevajo. S tem izbrane osnove pridobijo nove vrednosti in dodatno žarilnost. Skozi pestro likovno dogajanje, v srečevanju barve, svetlobe in linijskih akcentov pa se razpleta živahna dramaturgija njegovih likovnih prizorov. Barvne ploskve so mestoma določene, nikoli pa strogo zamejene. V njih se barva sintetizira in razblinja, prehaja iz intenzitete in konkretnosti v nežna, lazurna stanja, iz asociativno določljivega v povsem svobodno razlitje. Nanašanja številnih plasti barvnih nanosov zaradi svoje zgradbe, zasnovane na več nivojih, ter prosojnosti in svetlobe, vodijo v prostorsko iluzijo. Sledi na slikarskem platnu pušča čopič, nastajajo pa tudi v obliki drippinga. Vse, kar je zapisano na slikovni površini, je odraz avtorjevega hitrega, necenzuriranega odzivanja. Ustvarjanje je namreč za Andreja Jemca, nezadržna, brezpogojna, prvinska akcija. Moč in energija prelita vanjo, pa zaobjame tudi gledalca in ga vabi v aktivno soočanje z živahnim slikovnim organizmom. Andrej Jemec je avtor, ki s svojo intimistično ikonografijo spada v sam vrh sodobnega slovenskega slikarstva. JANKO ORAČ Diplomirani slikar Janko Orač se že od leta 1994 intenzivno ukvarja z 9
umetniško grafiko, z barvnim linorezom in lesorezom, z monotipijo, pa tudi s tehnikami globokega tiska kot so jedkanica, akvatinta in suha igla. Na področju grafike je ustvaril odličen opus, ki predstavlja paralelo slikarskemu. V njem je združil svoja bogata znanja in vedenja, prakso in raziskovalno moč, s katero odkriva nove in nove tehnološke možnosti izbranega medija ter dosega svojstvenost in žlahtnost svojih grafičnih del. Želja, da bi poglobil metjejska znanja ga je popeljala na Zagrebško likovno akademijo, kjer je pred nedavnim magistriral iz umetniške grafike in tako tudi formalno okronal svoje tovrstno delovanje. Janko Orač pa je v slovenskem prostoru tudi promotor grafičnega medija, saj je vodja likovnega simpozija Valvasorjevi mednarodni grafični dnevi. Njegov svet grafike je spoj bogatih izkušenj s področja industrijske grafike, pa tudi dejstva, da mu je v slikarstvu pomembna črta, linija, karakterno raznolika sled barve. In prav črta, poteg po matrici, je žlahtno avtorjevo likovno izrazilo, ki razpira sledi različnih karakterjev: pravolinijske, segmentirane, ostre, mehke, tanke, debele, samostojne, spojene v konglomerat, vselej pa utelešene kot koncentrat njegovih misli, čutenj in doživljanj. Avtor je izdal že več grafičnih map. Najnovejša, ki pripada tehniki barvnega lesoreza, sega v leto 2015 in nosi naslov Svetline nad mestom. Prav z izborom del iz te mape, se predstavlja tudi na tokratni razstavi. Čeprav Oračev grafični opus premore motive, ki so vsebinsko natančno določljivi, pa večino njegovega ustvarjanja pripada polju abstrakcije, a takšne, v kateri vez s predmetno stvarnostjo nikoli ni povsem pretrgana, saj ostaja prisotna preko asociativnih, metaforičnih ali simbolnih namigov, ki še nazorneje zaživijo ob avtorjevem poimenovanju posameznih del. V tokratnih delih avtor grafični list premišljeno urbanizira z likovnimi polji, sorodno kot to počne v slikarstvu in vsako izmed polj postane množica risarskih intervencij, znotraj katere imajo linije svojo pojavnost, svoje ritme, smeri in intenziteto, skratka prinašajo specifično ustvarjalno moč in energijo. Zvezne sledi so ločnice med polji, na katerih zaorje s segmentiranimi, samostojnimi in v črtni vzorec stkanimi. Risbi, ki živi samostojno in polnomočno življenje, pridružuje barve, s katerimi vzpostavi zanimive dialoge med posameznimi ploskvami, pričara atmosfero in naredi tudi korak v realnost, predvsem k tistemu primarnemu, kjer se konceptualno poveže tudi s črto, kot najbolj elementarno sledjo. Razstava Sodobna slovenska umetnost na področju risbe, grafike in digitalnega tiska s predstavitvijo osmih likovnih ustvarjalcev ne predstavlja le pogled v izsek iz njihovega dela, ampak odpira tudi delček širšega dogajanja na aktualni likovni sceni. Prinaša pa tudi pomembno sporočilo, da je v likovnem svetu še vedno živo tisto, kar je najbolj prvinsko, elementarno, kar sega na začetek človekovega ustvarjalnega samozavedanja in kar lahko polnomočno živi tudi danes. Je spoznanje, da ideja čistosti medija živi tudi v času multimedijskosti. Anamarija Stibilj Šajn umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka umetniški vodja Mednarodnega likovnega simpozija »Slovenija, odprta za umetnost« 10
Ph.D Fanche Joshevska www.fanchejoshevska.com
Vlado Goreski
Slovenian art and its European context
Slovenian art and its European context Slovenian contemporary art exists over a hundred years and during that period it constantly proves that its life in Europe and globally, is seriously noticed, respected and emphasized in most honorable and affirmative manner. Starting, perhaps from the Slovenian impressionists: Grohar, Jama, Jakopich, Sternen ... who set serious artistic amalgam in the world’s Impressionist opus, without any dilemmas. Furthermore, in a kind of inseparable continuity through extremely engaged, direct, strong Slovenian expressionism: Kogoj, Kosovel, Vodnik, Jarc, Pregelj, Groom and so on, who on the other hand, with their exceptional international commitment, set strong, visionary works whose relevance today is perhaps more significant and relevant nowadays than the decade they were created in: - deep vivisection of all anomalies and curses of modern civilization, tough collapsed social systems (cruel capitalism, wars, nationalism, etc.) Up to exceptional, unique, original movement or expression conditionally named a Slovenian graphic art school, where prominent authors with remarkable position in the world’s art movements and creations, create and will continue to create. If we add the constant creative dialectic of Middle Ages, renaissance, baroque, classicism up to the resume of Plecnik, we may say, conclude and note that today the Slovenian art has rich, deep and fundamental genesis which is distinguished, recognized and even more than the required European context. This small anthology presented at the exhibition in Bitola, not only proves and verifies these, briefly summarized data, but also opens some new dimensions, that are sort of specific absolute, definition and guide of perhaps the only real way out and optimistic motive for existence not only of painting, but also work as one of the possible illuminations of existence, or contribution to the seeking of the core of the already short human life ray. One of them is several decades’ existence of the art colony Sinji vrh, near Ajdovshchina (place that according to some statements, was visited by Leonardo da Vinci - claiming to be the source of strong life and spiritual energy). This colony nowadays, in some strange ways of honesty, openness and true communication, has surpassed the form of conventionally called colony and turned into a kind of movement named - “Slovenia - opened to art”, and in some way, there today go not only artists from all around the world, proving that the presence of the life and spiritual energy is perhaps small island of hope, faith and the establishment of the humanistic dimension of humanity, which today complies with incredible energy imbalance, absence of positive, enlightened, sublime energy opposed to the numerous dark, gray and almost lifeless spots, in which 11
the human habitus sinks even more. Today “Slovenia - opened to art” is already a movement, in which art is just the reason and the essence is far-reaching, deep, similar to a new spiral galaxy that touches eternity and timelessness, versus all earthly temptations. (Tuta brothers, Chrtomir Frelih, Annamaria Stibilj Stein, Brutus, Korniolus…..organizers of this movement including almost entire Slovenian art alphabet). However, in that impeccable ensemble of endurance, one person played a fundamental role in this new land of hope and faith: Hieronim Vidmar the host, the executive organizer but mostly the man who with his overall dedication and faith managed to open new paths of developments, dialogue, the real presence, or as one of the most prominent Slovenian artists Andrew Jemec, named him - “Hieronim is the saint of Slovenian art” With this, Slovenia today, sets up two essential manifestations of much broader, global significance: it overcame revue of numerous art colonies, and through Hieronim opened a very important and perhaps essential condition of the human survival - as being in direct correlation with a timeless testament to Vinci. Hieronim proved that art is not elitism or closed and hermetically sealed structure for a certain circle of people, that art does not lose communication, that the world despite prolonged, discolored difficult stretch of the everyday, contains something else. He proved that man i.e. the citizen is always associated with creativity, art, science, social, political and institutional life, is associated exclusively with sincerity, honesty and endless faith accompanied by optimistic smile of the existence. He proved that the overall interplay of the Citizen with all segments of human creativity, knowledge and serious responsibility placed not in the abstract institutions, but in the most direct positive human associations (Sinji vrh) are the future, the real future of the open hearted, sensitive, responsible and above all very human, truly human. Everything else: power, authoritarian, egotistical narcissistic imposition, terror of any kind but with one goal, enslavement of freedom, bureaucratization and devastation of life and death, everything else is a mirage, false impulses which strike with permanent murder of the evil forces which easily as mirages, almost imperceptibly disappear, evaporate with sunrises and sunsets of Sinji vrh, whose view is always turned to the majestic tranquility of Slovenian mountains and starry reflections of the nostalgic Venice on the opposite side. Bitola, through this exhibition of the small anthology of the Slovenian contemporary artists, dedicated to exceptional Hieronim Vidmar, and thanks to the openness and trust in bridging, has a rare opportunity to promote, perceive, experience and open the door to the true light upon which humanism and renaissance have begun to move again, very little visible for us, but creatively viable and convincingly realized among our friends who that way give us a hand of understanding and above all, the new, opened civil society - a society of synthesis of love, understanding, creativity and faith in Man - Citizen who creates civilization in all segments of real survival versus false speech of the unnecessary “social” phantom associations and “institutionalizing”. May Bitola through Hieronim’s messages recognize and see again its lost, persecuted, ignored Citizenship? – the only bloodstream of its life. Ph.D Fanche Joshevska Vlado Goreski
12
Andrej Jemec se je rodil 29. novembra 1934 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli se je leta 1946 vpisal na nižjo gimnazijo in nato leta 1949 v Gozdarsko srednjo šolo, ki jo je končal poleti leta 1953. Že jeseni leta 1950 se je vpisal v večerno likovno šolo KUD Ivan Rob v Ljubljani, kjer sta poučevala Karel Jakob in Rajko Slapernik. Šolo je obiskoval do študija na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kamor se je vpisal jeseni 1953, diplomiral pa je leta 1958. Še pred diplomo je pričel poučevati na Osnovni šoli heroja Franca Rozmana-Staneta v Šentvidu pri Ljubljani, na kateri je poučeval do leta 1961. Spomladi leta 1962 se je seznanil z Zoranom Kržišnikom, kar je pomenilo pričetek dolgoletnega sodelovanja. Leta 1963 je s trimesečno štipendijo Prešernovega sklada odpotoval v Milano in Pariz, kjer se je pogosto srečeval z Venom Pilonom. Leta 1964 se je izpopolnjeval tudi v Londonu, spomladi 1967 je obiskal Dunaj, leta 1969 pa je sodeloval tudi pri ustanavljanju Grupe ‘69. Leta 1973 je opravil docenturo in začel poučevati na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od leta 1984 dalje kot redni profesor za risanje in slikanje na dodiplomskem in podiplomskem študiju do upokojitve leta 1999. V obdobju 1977–1981 je bil dvakrat izvoljen za dekana Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1978 je dejavno sodeloval kot vodja pri ustanavljanju in oblikovanju študijskega programa oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kateremu je bil tudi prvi predstojnik (do leta 1988) in pri prenovi likovne vzgoje v slovenskih šolah. Leta 1995 je bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani kot izredni, leta 2001 pa kot redni član. Med pomembnejšimi začetki sodelovanja na jugoslovanskih skupinskih razstavah je I. bienale mladih na Reki leta 1960, kjer je prejel eno od enakovrednih prvih nagrad za slikarstvo. Za njegova nadaljnja sodelovanja na mednarodnih razstavah pa je pomemben 4. mednarodni grafični bienale v Tokiu 1964, kjer je prejel mednarodni Grand Prix za grafiko. Ti dve razstavi in priznanji pomenita povabila k sodelovanju na številnih razstavah v Jugoslaviji, na razstave jugoslovanske umetnosti po svetu in na pomembne mednarodne razstave. Od začetka šestdesetih let 20. stoletja do danes je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih mednarodnih razstavah, med drugim v mednarodnem eksperimentalnem paviljonu na beneškem bienalu (1970) in beneškem bienalu (1972), dvakrat na bienalu v São Paolu (1971, 1977), v Parizu na razstavi ‘’Umetnost na tleh Jugoslavije od prazgodovine do danes’’ (1971), na razstavi Sodobne jugoslovanske umetnosti v Nacionalnem muzeju moderne umetnosti v Tokiu (1973), razstavi jugoslovanske grafike v Tate Gallery v Londonu (1981), na vseh mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani od leta 1963 do leta 1999, na več trienalnih ponovitvah v Fredrikstadu na Norveškem, v Krakovu, na trienalu v Osaki in Mednarodni grafični razstavi v Kanagawi ter v Jokohami, na razstavi ‘’Sodobno jugoslovansko slikarstvo in kiparstvo 1976–1986’’ v Atenah (1987), na 2. Grand Prix risbe Alpe-Adria v Budimpešti (1993), na 5. mednarodnem bienalu risb in grafik v Gyoru na Madžarskem (1999), na razstavi ‘’Slovensko slikarstvo po letu 1945’’ v Bruslju (2008) , itn…. Samostojne razstave v zadnjem času: Galerija Murska Sobota, 2005, Loški Muzej v Škofji Loki 2005/2006, Galerija Velenje 2009, Slovenski znanstveni inštitut, Dunaj 2010, Galerie Landhaus v Celovcu (2012) Galerija TR3, Ljubljana (2013), Palača Milesi, Split (2013), Katoliški dom Sodalitas, Tinje (2014)…. Andrej Jemec je za svoje umetniško ustvarjanje prejel številne nagrade, med njimi nagrado na bienalu mladih na Reki leta 1960 in na grafičnem bienalu v Tokiu leta 1964, leta 1965 nagrado Prešernovega sklada za grafične stvaritve, razstavljene v letu 1964, častno medaljo na 3. mednarodnem bienalu grafike v Frechnu leta 1974, Jakopičevo nagrado in 1. premijo na 11. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani leta 1975, srebrno nagrado na mednarodnem trienalu grafike v Osaki leta 1991, Prešernovo nagrado za življenjsko delo v Ljubljani leta 1994 in leta 1998 zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Leta 2005 je prejel avstrijski častni križ za znanost in umetnost, leta 2010 pa avstrijski častni križ za znanost in umetnost prvega reda. V letu 2016 je na odprtju razstave Art of Japan and Slovenia v Takamatsu Art Museumu prejel japonsko priznanje za izjemen prispevek k mednarodni kulturni izmenjavi. Njegova dela hranijo v mnogih stalnih zbirkah muzejev in galerij ter drugih javnih institucijah v tujini in doma, med drugim v Kongresni knjižnici v Washingtonu, Tate Gallery v Londonu, National Museum of Modern Art v Tokiu, The Museum of Contemporary Art v Helsinkih, Albertini na Dunaju, Narodni galeriji v Pragi, Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, Moderni galeriji in Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, … Andrej Jemec živi in dela v Ljubljani in Zabreznici na Gorenjskem.
ANDREJ JEMEC
13
Akvarel, 2.8.2006, 65 x 50 cm
14
Akvarel, 10.8.2006, 65 x 50 cm
Akvarel, 7.-11.8.2006, 65 x 50 cm
Akvarel, 11.8.2006, 65 x 50 cm
Akvarel, 8.8.2006, 65 x 50 cm
15
Andrej Brumen Čop (1967, Maribor) je leta 1995 končal študij slikarstva in slikarsko specialko pri prof. Metki Krašovec na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1997 je študiral slikarstvo kot gostujoči študent na praški likovni akademiji kot štipendist češke vlade, leta 2000 je bival kot štipendist Ministrstva za kulturo v newyorškem ateljeju in leta 2009 v berlinskem ateljeju Ministrstva za kulturo RS. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Živi in dela v Ljubljani in je samozaposlen na področju kulture, leta 2009 pa je pričel poučevati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani kot docent za risanje in slikanje. Njegovo slikarstvo se razvija vzporedno z življenjskimi dogodki. Zase pravi, da je bistveno, da veliko riše, saj je to način spremljanja lastnih nezavednih intenc in vzdrževanja kondicije.
ANDREJ BRUMEN ČOP
Lonec vrele vode, 2014, tuš na papirju, 64,3 x 49,5 cm
16
Spomladansko kurjenje, 2014, tuš na papirju, 64,3 x 49,5 cm
Spomladansko kurjenje, 2014, tuš na papirju, 31,8 x 24 cm
Lonec vrele vode, 2014, tuš na papirju, 31,8 x 24 cm
Para, 2014, tuš na papirju, 49,5 x 64,3 cm
17
Brut Carniollus je vizualni umetnik in fotograf, ki se ukvarja z digitalnim kolažem in digitalno grafiko, pri čemer njegova dela praviloma izhajajo iz fotografskega zapisa in se kot razstavni eksponat materializirajo v obliki originalnega digitalnega UV tiska. Njegova dela so razstavljena in nagrajena po vsem svetu. Od leta 2012 v vlogi paparazza zalezuje udeležence mednarodnega likovnega simpozija na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Živi in dela v Radovljici. Več o avtorju si lahko preberete na njegovi spletni strani carniollus.com.
BRUT CARNIOLLUS
Maestro, originalni digitalni UV tisk 50x50cm, 2015 - 2016
18
Samostan, originalni digitalni, 50x50cm, 2016
Senca, 50 x 50, 2015 - 2016
Phishes, originalni digitalni, 50x50cm, 2010 - 2016
Jesen napoveduje pomlad, 50 x 50, 2016
19
Črtomir Frelih, rojen 20. 8. 1960, Nomenj 1985 diploma ALU Ljubljana, 1990 zaključil specialistični študij grafike ALU Ljubljana, 1997 magisterij znanosti iz likovne didaktike, ALU Ljubljana. Je redni profesor za grafiko na Oddelku za likovno pedagogiko, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Naslov: Cesta Radomeljske čete 29, 1235 Radomlje mobi: 00386 41 966 939 e-mail: crtomir.frelih@pef.uni-lj.si http://icondata.triennial.cracow.pl/crtomir_frelih COBISS: http://izumbib.izum.si/bibliografije/Y20150130102406-A4374883.html Samostojne razstave (izbor): 2003 Mestna galerija, Ljubljana, 2005 TR3, Ljubljana, 2007 Slovenski znanstveni institut, Dunaj, 2008 Razpiranja, Lamutov likovni salon Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki 2011 Savinov likovni salon: razstava grafik »Med kaosom in redom«, Žalec, 2012 Die Nähe des Bildes, Galerie Vorspann / Galerija Vprega, Železna Kapla, 2012 Natura Morta, Galerija Kresija, Ljubljana 2014 MGLC Ljubljana, »Lisice so tu«, razstava grafik, 2014 Generalni konzulat RS v Celovcu / Klagenfurt, samostojna razstava grafik, 2015 Galerija 14, Bled, »Zelo slovenska grafika«, grafike in slike 2015 Finžgarjeva galerija, Figura vmes, Ljubljana, 2015 „Homo Patiens”, skupaj z Malgorzato Chomicz, Galeria Amfilada MOK Olsztyn, Poljska Skupinske razstave (izbor): 1990 Sodobna jugoslovanska umetniška grafika, Art center of the Korean culture and arts foundation, Seul, Koreja, 1993 Mlada slovenska grafika, MGLC, Grad Tivoli, Ljubljana, 1996 Pet slovenskih grafikov, Het gewest aan de Seine Assen, Nizozemska 2008 The 13th International Biennial Print Exhibition, R. O. C.: transfer and transmission, Tajvan 2010 Osmi svetovni trienale originalne grafike, Chamalières, Francija 2011 Prisotna odsotnost figure, razstava risb (Muhovič, Huzjan, Mršnik, Frelih), Galerija Velenje 2013 Kazemate, Ljubljanski grad (z Jožef Muhovič, Tugo Šušnik, Zdenko Huzjan), Ljubljana 2014 »Ideja telesa« (kustos Monika Ivančič Ferjan), Galerija Rika Debenjaka, Kanal ob Soči 2014 7. mednarodni trienale grafike, Sofija, Bolgarija 2015 »Magija umetnosti«, Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968 – 2013, Künstlerhaus, Dunaj 2015 HOMMAGE AU MÉTIER DE LA GRAVURE, (Chilida, Tapies, Zigaina, Vedova, Bernik, Frelih, Stančič, Steiner, Vavra, Schellander, Oman, Damisch, Schneider, …) Künstlerhaus Klagenfurt / Celovec, Austrija. 2015 8th International Engraving Exhibition “L’Arte e il Torchio; ENGRAVING IN EUROPE, Cremona,Italija Nagrade (izbor): 1983 Študentska Prešernova nagrada ALU, Ljubljana, 1986 Nagrada na 14. bienalu jugoslovanske grafike, Zagreb, 1987 17. mednarodni grafični bienale v Ljubljani, Odkupna nagrada Moderne galerije, Ljubljana, 1991 Nagrada ZDSLU na Majskem salonu, Ljubljana, 1993 1. nagrada Mini prix Lukas, Bled 2000 Nagrada Novega mesta na 6. bienalu slovenske grafike, Novo mesto, Otočec 2010 Priznanje na 8. svetovnem trienalu grafike, Chamalières, Francija 2012 Priznanje za najvišjo kakovost na 8. mednarodnem bienalu risbe, Plzen, Češka 2015 Nagrada na 18. Mednarodnem bienalu grafike, Varna, Bolgarija
ČRTOMIR FRELIH
A je blu usje u redi, fragment, posvecen Hieronimu, 2016
20
A je blu usje u redi, grafiÄ?ni cikel, posveÄ?en Hieronimu Vidmar, 2016
21
Herman Gvardjančič se je rodil 21.10.1943 v Gorenji vasi pri Retečah. Po končani Šoli za umetno obrt v Ljubljani se je leta 1964 vpisal na ljubljansko Pedagoško akademijo, kjer je študiral pri profesorjih Zoranu Didku, Milovanu Krajncu in Francetu Uršiču. V letih 1964/65 do 1968 je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je pri profesorju Maksu Sedeju, specialko pa je končal pri profesorju Zoranu Didku. Leta 1974 je študijsko potoval na Poljsko in leta 1977 v Nemčijo. V letih od 1970 do 1987 je poučeval na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani in Osnovni šoli Križe ter pri ZKO Kranj. Med letoma 1987 in 1997 je bil docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1996 do 2011 je bil redni profesor risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Živi in dela v rodnem kraju Gorenja vas -Reteče
HERMAN GVARDJANČIČ
22
SkumavÄ?evi dnevi, oglje na papir, 21 x 30 cm, 2015
SkumavÄ?evi dnevi, oglje na papir, 21,5 x 30 cm, 2015
Krajina, oglje na papir, 66 x 50 cm, 2016
B.N., oglje na papir, 40 x 49 cm ,2016
23
Janko Orač Rojen je 3. Junija 1958 v Celju, otroštvo pa je preživel v Zibiki. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, pri prof. Dušanu Kirbišu. Zaključil je podiplomski študij umetniške grafike ALU v Zagrebu pri prof. Nevenki Arbanas. Najobsežnejše preglede svojega zdaj že več kot petintridesetletnega ustvarjalnega dela je imel leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, leta 2008 v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto in leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Za svoja dela je prejel številna priznanja doma in tujini. Ima status svobodnega likovnega ustvarjalca, ustvarja v polju slikarstva ,risbe, grafike in prostorskih postavitvah. Je avtor in vodja likovnih simpozijev Novomeški likovni dnevi , Zibika – Tinsko in Valvasorjevi mednarodni grafični dnevi. Živi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Doslej je izdal več grafičnih map: VEČNOST TRENUTKA ( Josip Osti), 2003; REKA POETIČNIH PODOB ( Ivan Gregorčič, Marjanca Kočevar, Milan Markelj), 2007; Grafična mapa EX LIBRIS, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2012; SVETLINE NAD MESTOM ( Dragotin Kette,Miran Jarc, Severin Šali), 2015.
JANKO ORAČ
Šerlatni plašči, lesorez
24
Samotni Cvet, lesorez
Luna sanjava, lesorez
MagiÄ?na svetloba, lesorez
MeseÄ?ina, lesorez
25
Zdenko Huzjan je sodi med pomembnejše predstavnike slovenskega modernega likovnega ustvarjanja na področju slikarstva. Rojen je bil v Lendavi, 13. septembra 1948. Diplomiral je na Akademiji likovnih umetnosti, oddelek za slikarstvo v Ljubljani 1972 (pri prof. Gabrielu Stupici), kjer je obiskoval tudi specialko za slikarstvo (1972– 1974). Univerza v Ljubljani mu je leta 1988 podelila naziv Priznanje umetniških del in mu podelila naziv docenta za slikarstvo in risanje, leta 1997 pa je bil imenovan v naziv rednega profesrja za slikarstvo in risanje na Univerzi u Ljubljani. *** Prepoznaven je kot slikar, grafik in tudi kot kipar. Predstavil se je na 111 samostojnih razstavah, od tega na 6 retrospektivnih (Zdenko Huzjan. Slike in risbe 2000–2008, Mestna galerija, Ljubljana 2009; Zdenko Huzjan – slike, Galerija Murska Sobota, 2008; Zdenko Huzjan – retrospektivna razstava risb, Mednarodni grafični center, Ljubljana 2000; Huzjan. Monografska razstava, Galerija Murska Sobota, Murska Sobota 2000; Zdenko Huzjan, slike – retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1995; Zdenko Huzjan, grafike 1983–1994, pregledna razstava, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 1994) in preko 380 skupinskih razstavah u Sloveniji in tujini. Za svoje ustvarjalno delo je prejel 29 nagrad in priznanj, med njimi najpomembnejše Nagrada prešernovega sklada za leto 1987, Ljubljana 1988; Nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana 2002; Župančičeva nagrada za izjemne dosežke na področju kulture, Ljubljana 2005; Nagrada strokovne žirije Zveze grafičnih umetnikov Madžarske, IV. mednarodni bienale crteža, Plzen 2004; Častna diploma, IV. International Art Triennale, Majdanek 94. Panstwowy Muzeum na Majdanku, Lublin 1994; Odkupna nagrada Albertina, 2. Bienale slovenske grafike, Otočec 1992; Odkupna nagrada Moderne galerije Ljubljana, 10. međunarodna izložba originalnog crteža, Rijeka 1986; Odkupna nagrada mesta Nikšič, 4. septemberski likovni salon mladih, Nikšič 1982; Premija, Panonia 77, Szombathely-Eisenstadt-Murska Sobota 1977.
ZDENKO HUZJAN
Iz ciklusa “Linearne poselitve”, oglje, akril, 57 x 77 cm, 2010
26
Iz ciklusa “Linearne poselitve�, oglje, akril, 57 x 77 cm, 2010
27
Организација: Д.р Фанче Јошевска Чртомир Фрелих Владо Ѓорески Реализација: Меѓународно графичко триенале Битола Издавач : Меѓународно графичко триенале Битола За издавачот:Владо Ѓорески Текстови:Анамарија Стибиљ Шајн , Др Фанче Јошевска, Владо Ѓорески Компјутерска подготовка и дизајн:Тодор Ѓорески Изложбата е посветена на Хиероним Видмар Битола, јануари, февруари 2017 година
Културно информативен центар - Киц, Скопје, април, мај 2017 Печат: Printsolution Битола Organization: Ph.D. Fanche Joshevska prof. mag. Črtomir Frelih Vlado Goreski Realize: International Triennial of Graphic Art Bitola Publisher: International Triennial of Graphic Art Bitola, Macedonia For the publisher: Vlado Goreski Texts: Anamarija Stibilj Šajn , Ph.D Fanche Joshevska and Vlado Goreski Computer preparation and design: Todor Gjoreski The exhibition is dedicated to Hieronim Vidmar Bitola, january, february, 2017 Cultural Information Centre - KIC, Skopje,Macedonia, april, may 2017 Macedonia Print: Printsolution Bitola
28