Dr. Mateja Černič: »Vsa klasična cepiva so v primerjavi s koronskim cepivom kot vitamin C.«

Objavljamo povzetek pogovora z dr. Matejo Černič, ki je bil predvajan v oddaji Ženska s konceptom na Ljubljana TV, v 17. oddaji, 1. maja letos. Z gostjo v studiu se je pogovarjala voditeljica Shana Flogie. Celotno oddajo si lahko ogledate na kanalih YouTube in BitChute.

Shana Flogie (SF): Mateja, kaj vas je pripeljalo do teme, s katero se ukvarjate v doktorski disertaciji “Ideološki konstrukti o cepljenju”?

Mateja Černič (MČ): Doktorirala sem leta 2014, s to temo pa sem se začela ukvarjati že pred približno petnajstimi leti, čisto po naključju. Ničesar nisem vedela o cepivih. Ker pa sem imela doma kobilo, sem želela poskrbeti zanjo tako, da bi imela vse najboljše in najlepše. Tekom raziskovanja sem naletela tudi na cepiva in ko sem se poglobila v to temo, sem ugotovila, da gre za pravo gnojno jamo. To, da sem kasneje iz te teme doktorirala, mi je dalo priložnost, da se resnično poglobim v to tematiko. Ta knjiga je orodje in orožje, napisana v prvi vrsti zame, da imam nekaj v rokah, da se lahko borim za svojega otroka, da ostane necepljen - od pediatra, do inšpekcije in sodišča, do katere koli stopnje bi me sistem pač prignal. Če želiš biti uspešen v tem boju, potrebuješ kar precejšnjo količino znanja.

SF: Zanimivo je, da vas je do tega pripeljala vaša kobila, torej ljubezen do živali. Sama vedno pravim, da so ljudje, ki imajo radi živali, tisti, ki jim ni vseeno tudi za ljudi. Kaj pa vas je potem pripeljalo do družbenih vidikov, diskurzov, o katerih govori knjiga?

MČ: Knjiga je pravzaprav nabor analize in sesuvanja najpogostejših trditev o cepljenju: da so cepiva varna, učinkovita, preizkušena, da so zmanjšala umrljivost, da so stranski učinki zanemarljivi itd. Opirala sem se na znanstvene članke in uradne statistike. V uradni literaturi piše popolnoma vse, kar morate vedeti o cepljenju, nobeni alternativni viri niso potrebni. Denimo, slavni mit, kako zahvaljujoč cepivom ne umiramo več zaradi nalezljivih bolezni, niti slučajno ne drži, kar se da zlahka preveriti. Dejstvo je, da vsako cepivo poškoduje. Vedno. Tega ni mogoče preprečiti. To so mehanizmi, po katerih cepiva delujejo. Ljudje radi rečejo: “Saj mi smo bili tudi cepljeni, pa nam ni nič.” Ni čisto tako. Če pogledamo skozi generacije: midve sva dobili precej manj cepiv, kot jih dobijo današnji otroci, najini starši so jih dobili še manj. Če vzamete neko populacijo in jo izpostavite negativnemu dejavniku X, bodo v prvi generaciji posledice relativno blage, pri vsaki naslednji generaciji pa eksponentno naraščajo.

SF: V zadnjem času je vse več avtoimunih bolezni, dermatitisov, epilepsije, ogromno otrok mora dandanes jemati razna zdravila - je v ozadju vsega tega tudi cepljenje?

MČ: Absolutno. Cepiva so eden glavnih vzrokov, niso pa seveda edini. Organizem se lahko poškoduje na zelo različne načine. Na vsakem koraku smo prepojeni z raznimi toskini, kemikalijami in sevanji, otroci pa so še posebej množično izpostavljeni cepivom. Mehanizmov, preko katerih cepiva poškodujejo organizem, je več in so znani že desetletja, znanost jih dobro pozna. Zadenejo pa predvsem imunski in živčni sistem. Ko to kombiniramo še z vsem ostalim, čemur

smo danes izpostavljeni, vidimo, da se glede na vse še dobro držimo, smo še relativno zdravi.

SF: Otroci, ki se rojevajo nekako v zadnjih dvajsetih letih, so podvrženi zelo agresivnemu cepilnemu programu. S

cepljenjem se pogojuje marsikaj. Kako cepivo sploh nastane, katere so sporne primesi in koliko tega lahko mi potem spravimo ven iz telesa oz. ali je to sploh mogoče? In kako je s tistimi, ki imajo kakšne genske predispozicije, zaradi katerih so cepiva za njih še bolj nevarna?

MČ: Če cepite nekoga, ki ima že po-

“Slavni mit, kako zahvaljujoč cepivom ne umiramo več zaradi nalezljivih bolezni, niti slučajno ne drži, kar se da zlahka preveriti. Dejstvo je, da vsako cepivo poškoduje. Vedno.” “Mehanizmov, preko katerih cepiva poškodujejo organizem, je več in so znani že desetletja, znanost jih dobro pozna. Zadenejo pa predvsem imunski in živčni sistem.”

Dr. Mateja Černič je v oddaji med drugim povedala, da lahko zaradi koronskih cepiv pričakujemo povečano umrljivost, predvsem pa povečano obolevnost, zlasti avtoimunske bolezni in

poškodbe živčevja. (Foto: zajem slike)

škodovan organizem, obstaja toliko večja verjetnost, da bo cepivo udarilo še močneje. Ampak tudi pri zdravem, močnem organizmu na žalost nimate garancije. Poškodba vedno JE, od telesa (in ostalih dejavnikov) pa je odvisno, v kolikšni meri uspe to poškodbo sanirati. Nekatera telesa jo, nekatera pa ne. Kadar govorimo o resnih cepilnih poškodbah, so tukaj leta in leta izjemnega truda, znanja, časa, denarja, ki jih morajo starši vložiti, da vrnejo svojega otroka na vsaj približno takšno stanje, kot je bilo pred tem. Ni dovolj, da rečemo: “Se bom šel cepit, potem pa se bom malo razstrupil, šel na bioresonanco, pa bo.” Žal ne gre tako. Možno je sanirati marsikaj, nikakor pa ni lahko in nimaš

nobenega zagotovila. To je resnično krvava, trnova pot. Najhuje je gledati otroka, ki je bil prej zdrav, srečen, nič mu ni manjkalo, kako vam potem propada pred očmi. Zelo malo je takih, kot sem jaz, ki smo se teh raziskav lotili že prej; večina staršev je šla v to šele, ko so bili soočeni s hudimi posledicami cepiv pri svojih otrocih. To je velika škoda, ker “od-cepiti” žal ne morete.

SF: Danes velikokrat slišimo: “Če se otroci ne bodo cepili, se bodo spet pojavile ošpice in vse te otroške bolezni, pa cepiti se je treba proti gripi, proti klopnemu meningitisu ...”

MČ: Ja, gripa je sicer zadnje leto izginila, imamo samo še korono, ampak to je lep primer: cepljenje proti gripi poteka že desetletja, pa seveda gripa kljub temu ni šla nikamor. Vse te bolezni niso nikamor izginile. Če pogledamo skozi zgodovino, kaj je bilo tisto, kar je v največji meri pripomoglo k zmanjšanju umrljivosti? To so

bili čista voda, kanalizacija, zaščitna delavska zakonodaja, normalne bivalne razmere, normalna prehranjenost itd. Takrat je padla umrljivost - nekje do 2. svetovne vojne. To, za katerimi boleznimi trpi populacija, je vedno odsev njenega okolja. Danes ne zbolevamo, ker bi bili sestradani, ker ne bi imeli pitne vode in podobno, ampak zbolevamo zaradi že omenjenih toksinov, pesticidov, sevanja. Ko se bo okolje spremenilo, bomo zbolevali za tistim, kar bo novo okolje prineslo.

SF: Cepiva so nekje vzgajana. Pravijo nam, da so preverjena, da so bile narejene študije. To je torej mit, vsa dejstva so, kot ste rekli, javno zapisana, samo vedeti je treba, kako sestaviti skupaj koščke sestavljanke v celotno sliko. To sliko ste vi opisali v svoji knjigi. Kakšna je pravzaprav ta celotna slika?

MČ: Če se navežem na omenjene študije: cepiva niti slučajno niso dobro preizkušena. Študije, na podlagi katerih cepiva dobijo dovoljenje za promet, so metodološki zmazki, v dobesednem pomenu besede. Če imate dovolj znanja z nekega področja (katerega koli), lahko vsako študijo zastavite tako, da dobite ven točno tiste rezultate, ki jih želite, oziroma tako, da ne dobite tistega, česar ne želite videti. To je samo stvar metodologije. Ko pogledamo študije o varnosti in učinkovitosti cepiv, vidimo, da so vse narejene po istem kopitu, čeprav gre za različna cepiva, in da ne omogočajo videti realne slike niti kratkoročnih učinkov cepiv, kaj šele dolgoročnih. Čas opazovanja stranskih učinkov je zelo kratek, od nekaj dni do nekaj tednov, kar je veliko premalo. In praviloma ne opravijo nobenih raziskav o tem, kaj se dejansko dogaja v telesu, ničesar, s čimer bi aktivno iskali stranske učinke, ampak res zgolj opazujejo.

SF: Mateja, kaj pa trenutna situacija? To cepivo, ki je tako opevano, težko pričakovano in je bilo narejeno v dobrem letu - kaj pa to?

MČ: Vsa cepiva, ki sem jih do zdaj omenila, so v primerjavi s tem cepivom kot vitamin C. Da je to, kar imamo zdaj, sploh prešlo vsa zakonodajna telesa, regulatorne agencije, znanstvenike, medicino, politike in ne vem koga še vse, to je čisti kriminal. Čisti zločin je, da ta cepiva sploh imamo. Vse, kar moramo vedeti o njih, pravzaprav piše na spletnih straneh, recimo na strani NIJZ. Tam imate čisto lepo napisano, da s temi cepivi vnesete v celico navodila za izdelavo virusnih

beljakovin, ki naj bi jih naše telo prepoznalo in začelo proti njim izdelovati protitelesa oziroma se začelo na njih odzivati. Imamo vektorska cepiva in cepiva na podlagi informacijske RNA, a ne glede na to, za katero cepivo gre, poanta je v tem, da naj bi mi z njim vnesli v naše celice program za izdelavo tujih virusnih beljakovin, ki naj bi jih naše telo potem prepoznalo in se na njih odzvalo. To je genska terapija! Telo ni računalnik. Ne morete kar programirati celice in potem misliti, da lahko nadzorujete proces. Pojma nimamo, kaj se dogaja v telesu, ko se

“Knjiga je nabor analize in sesuvanja najpogostejših trditev o cepljenju: da so cepiva varna, učinkovita, preizkušena, da so zmanjšala umrljivost, da so stranski učinki zanemarljivi itd. Opirala sem se na znanstvene članke in uradne statistike. V uradni literaturi piše popolnoma vse, kar morate vedeti o cepljenju, nobeni alternativni viri niso potrebni,” pravi avtorica knjige Ideološki konstrukti o cepljenju. (Foto: zajem slike)

Mateja Černič je doktorirala na Fakulteti za uporabne družbene študije, svojo doktorsko disertacijo pa je - v dopolnjeni, razširjeni obliki - izdala tudi kot znanstveno monografijo z naslovom “Ideološki konstrukti o cepljenju”. V cepiva se je začela intenzivno poglabljati leta 2006, na splošno pa se ukvarja predvsem s tematiko družbene moči, nadzora, ideologij in podobno, tako na področju medicine kot vsakdanjega življenja. Leta 2018 je izšel tudi angleški prevod njene znanstvene monografije.

“Cepiva niti slučajno niso dobro preizkušena. Študije, na podlagi katerih cepiva dobijo dovoljenje za promet, so metodološki zmazki, v dobesednem pomenu besede.”