Dr. Karel Gržan: »Ponosen sem, da kljub šte vilnim pritiskom mojega razmišljanja niso uspeli zasužnjiti.«

DR. KAREL GRŽAN: “PONOSEN SEM, DA KLJUB ŠTEVILNIM PRITISKOM MOJEGA RAZMIŠLJANJA NISO USPELI ZASUŽNJITI.”

Dr. Karel Gržan je duhovnik, pisatelj, publicist, scenarist, režiser in mladinski pisatelj. Rodil se je leta 1958 v Celju. Magister teologije in doktor literarnih ved je avtor številnih knjig, med katerimi je treba omeniti vsaj naslednje: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma ter 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja. Znani slovenski duhovnik službuje v župniji Luče ob Savinji, k intervjuju pa smo ga povabili, ker ga odlikuje način razmišljanja, ki se ne podreja vsesplošnemu enoumju, ki je v zadnjem letu v naši družbi doseglo vrhunec. Simpatični gospod Karel je eden tistih, ki si drznejo razmišljati s svojo glavo in so na to ponosni. Intervju sva opravila na njegovem domu, na idiličnem samotnem kraju sredi bujne, neokrnjene narave, kjer mu družbo dela prijazna kobila Kapra.

Pogovarjala se je: Sara Zupan

Gospod Karel, poznamo vas kot aktivnega misleca in pisca, izdali ste že več knjig, in menda tudi ta trenutek nekaj nastaja. S čim se trenutno ukvarjate?

Skupaj z Antonom Komatom pripravljava knjigo, ki bo nosila naslov Resnica vas bo osvobodila. Pravzaprav je že končana, izide v kratkem. Teme sva se lotila iz več aspektov. Zdaj že več kot leto dni poslušamo samo eno “resnico”. To, kar se zdaj dogaja, je histerizacija, strahovlada, to ni nobeni znanosti podobno, temveč gre za kompromitacijo znanosti in tudi medicine. Priče smo nedopustni cenzuri, ki v znanosti nima kaj početi.

Pred meseci je mojo pozornost pritegnilo vaše pismo, ki se je pojavilo na Facebooku. Menda ste ga želeli objaviti v eni od slovenskih revij, ki na to ni pristala. V tem sestavku ste med

drugim zapisali: “Se zavedam: po tem pismu bom uvrščen med teoretike zarote. Naj povem, da bom na to ponosen.” Kako gledate na ta bizaren čas, ko je vsakdo, ki si upa razmišljati drugače kot večina, označen za teoretika zarote? Kaj mislite o dogajanju, ki smo mu priča že več kot eno leto?

“V zadnjem letu je dopuščeno misliti le tako, kot mislijo uradno izpostavljeni govorci in prepričevalci slovenskega naroda. Kar odstopa od njihovega razmišljanja, kar ob njihovih mislih prebuja vprašanje, je označeno kot zlonamerno, nestrokovno, kot sad teorije zarote.” di misli, v pretoku raznolikih miselnih uvidov. To je nujno potrebno, da nas ne ujamejo v enoumje, ki je območje raznolikih diktatorskih obdobij. Spominjam se srečanja z Antonom Trstenjakom in v pogovoru njegovih besed: “Ko človek naleti na enoumnost, je to znamenje, da gre za neumnost.” V zadnjem letu je dopuščeno misliti le tako, kot mislijo ura-

dno izpostavljeni govorci in prepričevalci slovenskega naroda. Kar odstopa od njihovega razmišljanja, kar ob njihovih mislih prebuja vprašanje, je označeno kot zlonamerno, nestrokovno, kot sad teorije zarote. Svetovni in slovenski strokovnjaki, ki ne soglašajo popolnoma z uradnimi stališči, so zasmehovani in podcenjevani, če že ne morejo biti ignorirani. Oni so upanje, da nas enoumnost ne bo speljala v popolno brezumnost. In če sem prištet med njih, tako imenovane teoretike zarote, sem lahko resnično ponosen. Ponosen na to, da ob vseh argumentih zmorem uporabljati lastno presojo, da kljub številnim pritiskom mojega razmišljanja niso uspeli zasužnjiti.

“Premalo ljudi se zaveda, da imajo tudi živali dušo, da čutijo enako kot mi, in da so popolne, tako kot vse, kar je Bog ustvaril,” pravi Karel Gržan.

EKSKLUZIVNO ZA REVIJO 5D

“Če sem prištet med njih, tako imenovane teoretike zarote, sem lahko resnično ponosen. Ponosen na to, da ob vseh argumentih zmorem uporabljati lastno presojo, da kljub številnim pritiskom mojega razmišljanja niso uspeli zasužnjiti.”

Kako gledate na znanost, ki je danes, sploh v zadnjem času, tako poveličevana?

Še vedno verjamem, da je lahko znanstveno le to, kar je sad soočenja raznolikih mišljenj, ki odpirajo vpogled v uvid, ki ga v določenem času na določenem

področju potrebujemo. Ko mi toliki razlagajo, da verjamejo v znanost, ob tem pa se držijo kot pijanci plota enoumja, se sprašujem, ali je znanost, znanstvena misel, res zašla v mrakobno zakotje. Bogu hvala, še vedno je veliko resničnih strokovnjakov, ki v imenu “znanosti” ne speljujejo ljudi v manipulativnost, ki bo prav kmalu prepoznana kot nedopustna “zločinskost”. Še posebej, ko gre za eksperimentalno “cepljenje”, ki to ni, ker je genska terapija, s tem kršijo temeljne določbe mednarodnih zakonikov in konvencij, ki zagotavljajo, da na takšen način, kot smo mu priča, človek ne bi bil nikoli več zapeljan v medicinski eksperiment, kot je bil v dobi nacizma.

V zadnjem času prihaja na plano marsikaj, veliko se govori tudi o “Novem svetovnem redu”. Kaj porečete na to?

Nekateri govorjenje o Novem svetovnem redu pripisujejo t. i. teoretikom zarote. Ko bi le bilo samo tako. O Novem svetovnem redu in o tem, kako je potrebno kovid krizo izkoristiti za veliki reset (ponastavitev), da do te družbene novosti pride, javno pišejo v dokumentih svetovnega gospodarskega foruma, o tem javno govorijo ključni ljudje našega časa, Klaus Schwab, Soros ... Novi svetovni red je doba globalizacije, v kateri naj bi človeštvo obvladovalo enoumje s pomočjo digitalne kontrole in izpostavljenih voditeljev, ki so v službi elite. Ob dejstvu, da obstaja na tem svetu približno sedem milijard ljudi, je misel, da bi s to maso družbeni privilegiranci ne imeli načrtov, iluzorna. Najprej se je načrt manipulacije pokazal v odnosu do narave, živali, sedaj smo na vrsti ljudje. Tehnika za manipulacijo je pripravljena, načrt je treba s pretkanostjo izpeljati. Tako mislijo, tako

računajo, a so se zaračunali in jim ne bo uspelo. Zavest se prebuja, vedno večje število ljudi se vrača k dostojanstvu lastnega premisleka in odločno zavrača posege v človekovo svobodo, misel, telo, notranjo doživljajsko resničnost, vse z izgovorom o kovid situaciji.

“O Novem svetovnem redu in o tem, kako je potrebno kovid krizo izkoristiti za veliki reset (ponastavitev), da do te družbene novosti pride, javno pišejo v dokumentih svetovnega gospodarskega foruma, o tem javno govorijo ključni ljudje našega časa, Klaus Schwab, Soros ...”

EKSKLUZIVNO ZA REVIJO 5D

Dr. Karel Gržan: “Zavest se prebuja, vedno večje število ljudi se vrača k dostojanstvu lastnega premisleka in odločno zavrača posege v človekovo svobodo, misel, telo, notranjo doživljajsko resničnost, vse z izgovorom o kovid situaciji.”

V svoji knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? ste med drugim zapisali: “Saj veste, če si želimo, da bi nas imeli za pametne, potem ponavljamo misli tistih, ki so jim status “pametnih” že pripeli, in pri tem skrbno pazimo, da ne bi izrekli kakšnega svojega preveč inovativnega spoznanja (in vse je treba podkrepiti s citatom že uveljavljenega strokovnjaka!).” Zakaj, mislite, smo dandanes tako “obsedeni” z znanostjo in strokovnjaki, zakaj brez kančka kritičnega pomisleka sprejemamo vse, kar nam servirajo ljudje na položajih - četudi je povsem v nasprotju z našo logiko in zdravim razumom? Zakaj ne zaupamo bolj sebi?

Zato, ker nas od malega učijo, da je resnično le to, kar pravilno ponovimo od predpostavljenih. Od malega nas odtujejo od svobode razmišljanja, od malega nas ocenjujejo kot odlične le po papagajskih odgovorih, od malega pazijo, da teče naša misel po pravilnih postopkih, drugače nam zbijejo točke, drugače nam nižajo oceno in posledično našo ceno, vrednost na trgu delovne sile. Človek želi biti prepoznan kot vreden, ker je dejansko slehernik na tem svetu polnovreden v izvirnosti svoje osebnosti. Potem pa nas vzgajajo kot čredo z enoumnimi odgovori, ob katerih sta osebni premislek in fantazija nedopuščena prisotnost. Spominjam se pripovedovanja prijatelja, profesorja na elitni gimnaziji, ki je med predavanjem zastavil dijakom vprašanje, kaj pa oni razmišljajo ob vsem, kar jim je posredoval. Nihče se ni oglasil, ko pa je vztrajal v pričakovanju njihovega razmisleka, je eden od dijakov dvignil roko in vprašal: “Gospod profesor, kaj pa je pravilno?”

Menite torej, da je način šolanja, izobraževanja mladine zgrešen? Bi morali otroke v večji meri učiti razmišljanja z lastno glavo?

Tako je, namesto, da bi vzgajali za svobodo razmišljanja, ukalupljamo v edino pravilnost mišljenja. Lahko bi nam bil v izziv starogrški način poučevanja. Učitelj je posredoval učencem le temeljna spoznanja - kar je preveč, je odveč, tudi glede vsebin. Potem pa je sledila hoja po stebrniku, hodniku s stebri, ki so predstavljali temeljna znanja. Vendar pa je bil pomemben tudi tisti horizont med stebri, ki je predstavljal svobodo razmišljanja učencev ob podanih vsebinah. Učitelj je zastavljal vprašanja, a ne tako, da bi učenci ponovili posredovano védenje,

pač pa tako, da so na podlagi védenj razmišljali naprej s svojo glavo. Učitelj, ki bi terjal ponavljavščino, bi bil prepoznan kot nevreden pedagoškega poklica. Na ta način je učitelj lahko tudi osebno spremljal posameznega učenca v razbiranju smeri njegovih razmislekov, v katerih mu je dajal potrebno spodbudo in podporo v smeri ciljev. Razbiral je osebno izvirnost v poklicanosti in jo podprl, saj že sama beseda “izobraziti” pomeni “iz-obraza-iti”, izhajati iz osebne identitete, v kateri je potrebno pedagoško podpreti posameznika v razvoju njegove osebnosti.

Najbrž so otroci mnogo bolj bistri in nadarjeni, kot si mislimo ...

Zanimiv je podatek, ki je omenjen v avstrijskem dokumentarcu Abeceda, da je 98 % otrok visoko nadarjenih. Seveda vsak v koktejlu njemu danih inteligenc. Mi sedaj ocenjujemo, in kar ocenimo, to cenimo (tako zaznavajo otroci), predvsem racionalno inteligenco. A ob njej so za srečo zelo pomembne tudi čustvena, duhovna, socialna, estetska ... in seveda ne smemo pozabiti niti na praktično inteligenco. Prepoznati slehernika v koktejlu njemu danih inteligenc je pedagoški minimum za tiste, ki se ukvarjamo z mladostjo.

Kako vidite idealno poučevanje otrok, idealno izobraževanje?

Ovrednotiti slehernika kot polnovredno osebnost in ga v razvoju podpreti, ne za splošnost, pač pa za osebno uresničitev, je potrebna vizija izobraževanja v prihodnje. Prav tako je potrebno ugotoviti šibke točke posameznika, ker je prav tam pedagoška priložnost za sodelovanje

in dopolnjevanje med dijaki. Nedopustna je sedaj legalna izključevalna tekmovalnost, ki jo srečujemo v pedagoških procesih. Igra med dvema ognjema, denimo, ki navaja na dvobojevanje in izbijanje šibkih členov ter zmago enega nad vsemi, je pedagoški škandal, ki se žal udejanja tudi pri drugih predmetih, ne samo pri telesni vzgoji.

“Zahodna civilizacija je zaradi odnosa do drugih kultur, živali ... izjemno obremenjena.”

Kaj pa otroci s posebnimi potrebami?

Ne le, da je 98 % otrok visoko nadarjenih, visoko nadarjeni so vsi, kajti tudi otroci s posebnimi potrebami so rojeni v ta čas in prostor, da bi srčili človeško družbo in na nivoju doživljajskih izkustev poglabljali socialno inteligenco empatije in sočutja. Spominjam se pripovedovanja Dese Muck, ki je delala kot vzgojiteljica v vrtcu, kjer je bila skupina otrok s posebnimi potrebami poleg tistih, ki nimajo oznake “posebni” (vsak oseben je tudi poseben!). Povedala mi je, da so slednji razvili mnogo večjo čustveno-socialno - odnosno inteligenco kot tisti, ki niso imeli priložnosti sožitja z vrstniki, ki sami po sebi budijo srčnost in so zato temeljni kapital človeške družbe. Samo racionalna inteligenca še zdaleč ne zagotavlja sreče in zadovoljstva v življenju. Nihče ni srečen zato, ker je samo pameten, ampak je ob vsej pametnosti pomembna tudi osrčenost.

Pater Karel Gržan v svojem okroglem vrtu, ki je oblikovan po vzorcu starodavnih tradicij.

Navsezadnje niso vsi pametni ljudje tudi dobri ...

Seveda, ne gre spregledati tudi tega, da so bili mnogi veleumi slepo vdani privrženci diktatorjev, na primer, eden največjih mislecev preteklega stoletja, Martin Heidegger, je bil kljub svoji izjemni razumskosti navdušen privrženec Adolfa Hitlerja. Čisti razum, ki ni posvečen s srčnostjo, duhovnostjo, odnosnostjo, je lahko tudi zločinski. Zato srčno upam, da bo proces izobraževanja ovrednotil vso pestrost inteligenc in vzgajal k medsebojnemu sodelovanju in dopolnjevanju.

Na to bi se lahko navezala tudi z naslednjo zelo posrečeno mislijo, omenjeno v vaši knjigi, za katero pravite, da vam jo je navrgel neki vaš znanec: “Descartes je zapisal: “Mislim, torej sem - obstajam!” Toda vprašanje je: ali vsi, ki obstajajo, tudi mislijo? Ko pogledaš razmere v svetu, se ti samo po sebi postavi vprašanje: Ali Bog obožuje nespametne, da jih je ustvaril toliko?” Kako lahko ljudje dobimo nazaj svojo moč - in svojo pamet?

EKSKLUZIVNO ZA REVIJO 5D

Tako, da se ne osamimo, da se ne skrivamo označeni kot ne dovolj pametni, pač pa da poiščemo na tem svetu vsaj enega človeka, ki nas bo prepoznal v polni vrednosti, v izvirnosti talentov naše osebnosti. Nekoga, ki bo gledal na nas v tistem zdravilnem razmerju 5:1 - na en manjko, na eno nebogljenost naše osebnosti bo uvidel pet področij naših odličnosti in sposobnosti. In mi bomo v istem

razmerju gojili odnos do nam najbližjih. Ko nekdo razbere, da si vreden, preprosto že zato, ker si, in ker toliko tega zmoreš, potem poosebiš čutenje in spoznanje lastne vrednosti. Le prepoznani kot vredni se vrednotijo in lahko zdravo vrednotijo tudi bližnje v realnosti in raznolikosti nji-

“Ob dejstvu, da obstaja na tem svetu približno sedem milijard ljudi, je misel, da bi s to maso družbeni privilegiranci ne imeli načrtov, iluzorna. Najprej se je načrt manipulacije pokazal v odnosu do narave, živali, sedaj smo na vrsti ljudje.”

hove osebnosti. Le ljubljeni se zmorejo sprejeti kot ljubezni vredni in zmorejo ljubiti bližnje, ne zato, ker so ljubezni vredni, ampak potrebni ... Dostojanstvo nam vrača objetost in sprejetost ter prepoznanost v vredni izvirnosti naše osebnosti. Takrat se začne tudi misel odpirati in osvobajati iz ukalupljenosti v enoumnost, ki je manipulativna neumnost.

Menite, da je ta čas poseben? Ali ljudje dejansko dobivamo nazaj svojo moč, se nam dviguje zavest?

“Pravijo, da je noč proti jutru najtemnejša. Če zaznavamo to stopnjo noči, ne spreglejmo, da smo v času, v katerem se že prebuja dan.”

“Vsak izmed nas je kamenček v mozaiku nove dobe - ne tiste, v katero nas želijo speljati globalisti s svojimi diktatorskimi prijemi, ki smo jim v času kovid krize še posebej priče, pač pa v novo dobo prebujene človečnosti.”

V veliko čast in zadovoljstvo mi je živeti v tem času, v katerem Zavest (kristjani bi temu rekli Sveti duh) prebuja zavest v vedno bolj številčnih. Budisti pravijo, da iz dobe zadremanosti vstopamo v čas prebujenosti. Kolikšna priložnost za slehernega izmed nas, da se ob osebah, ki so vredne, ker vrednotijo, kar je potrebno ovrednotiti, prebujamo v izvirno poslanstvo svoje osebnosti! Vsak izmed nas je kamenček v mozaiku nove dobe - ne tiste, v katero nas želijo speljati globalisti s svojimi diktatorskimi prijemi, ki smo jim v času kovid krize še posebej priče, pač pa v novo dobo prebujene človečnosti.

Če ostaneva še malo pri vaši odlični knjigi: v njej se sprašujete o vsem zlu in trpljenju, ki ju Bog “dopušča” na zemlji. Mislite, da je odgovornost za naše trpljenje res v njegovih rokah?

Odgovor na to vprašanje se nahaja tudi

v zaključku knjige. Ko človek sprašuje Boga: “O Bog, kje si, ko je na svetu toliko trpljenja?”, mu ta odgovarja: “Jaz sem v trpečih. Kje si ti, da me nisi našel v njih?” Pretresljiva sporočilnost Jezusove zgodbe za naše življenje je: tisti, ki ga imenujemo Bog (tudi beseda “Bog” je ena izmed najbolj zlorabljenih), se na človeški način sklanja k našemu življenju, da v svojih doživljanjih ne bi bili sami. Vstopa v trpljenje zato, da bi se lahko v trpečih trenutkih svojega življenja vedno znova prebudili v zaznavo njegove sočutnosti. Bog v Jezusu ni nad trpečimi stanji človeštva, pač pa je v njih kot odrešujoča bližina. In mi smo božanski, ko se znamo tudi sami skloniti k trpečim v sočutju, ki je sad tolikih preizkušenj, ki smo jih sami doživeli. In je pomembno, da tudi takrat, ko trpimo sami, poiščemo božansko prisotnost: Boga, človeka, živali, ki so balzam za dušo in pomagajo, da premostimo čas stiske, da se v nas zopet prebudi svetloba doživljanja.

Kako so si v preteklosti razlagali izvor zla, ko pa vendarle vsi hočemo doživljati samo dobro?

Tudi na to vprašanje bi odgovoril tako kot v knjigi, s pomočjo mitologije, pa ne le tiste v zapisu Svetega pisma, pač

pa tudi mitologije drugih kultur, ki opisuje naš vstop v izkustvo spoznanja dobrega in slabega pod osebno izbiro, še več, kot avanturo. V mitološki zgodbi o Adamu in Evi Bog odsvetuje to avanturo, to izkustvo, toda Ad-am - človek - v rajskem izkustvu pač ni vedel, kaj je hudo. In kot vemo, nepoznano privlači. Nas je pritegnilo v obnebje relativnosti časa, v katerem doživljamo ob vsem lepem tudi hudo. Ko bomo iz labirinta razbiranja smeri odrešitve našli pot nazaj domov, bo to sedaj časovno dolgo izkustvo pravzaprav le hipec, ki pa v relativnosti časa traja pač dolgo. Sedanjost, preteklost in prihodnost je vse isti trenutek, a kaj, ko ga v našem doživljanju meri čas. Pogosto opisujem, kar sem do sedaj povedal, nekoliko bolj zapleteno, s primerjavo lunaparka - govorim seveda zelo otroško -, ki je tam nekje v večnosti. Ena izmed ponujenih zanimivosti v tem lunaparku vabi z napisom “Vstopi v svet spoznanja dobrega in hudega”. Izkustvo bo trajalo le hip in nekoga zamika ter vstopi v zanimivost. In potem se uresniči to, kar pravi šala: “Bog, kaj je zate milijon let?” Bog odgovarja: “Samo hipec.” In zopet dobi Bog vprašanje: “In kaj je zate milijon evrov?” Odgovor je: “Toliko kot en cent.” In človek reče Bogu: “O Bog, daj mi ta cent.” Pa Bog odvrne: “Počakaj samo hipec.”

Pater Karel Gržan v svoji knjigi razmišlja o (ne)upravičenosti trpljenja in človekovi odgovornosti, pa tudi o njegovi (nes)pametnosti.

Vse je torej zelo relativno ... Razen ljubezni in sočutja.

V medsebojni ljubezni, sprejetosti, podprtosti si moramo pomagati, da bo vse, kar doživljamo, kristaliziralo našo osebnost in bodo vsa naša doživljanja, ker v njih nismo sami, obogatitev v obnebju sočutja. Sam si predstavljam takole: ko bom prišel po tem večnostnem hipcu pred Boga in me bo po zemeljsko odmerjenem času desetletij povprašal: “No, Karel, kakšno je bilo to izkustvo?”, si zelo želim, da bi mu lahko odgovoril: “Bila je zanimiva priložnost.” In če bi me vprašal, ali bi želel to doživetje ponoviti, bi mu verjetno odvrnil: “Potem, ko si bom za nekaj hipcev oddahnil tukaj v rajskem.”

Od vsega hudega na zemlji najbolj izpostavljate tisto najtežje razumljivo trpljenje: trpljenje najbolj nedolžnih, denimo otrok in živali. Kaj mislite, kakšne posledice lahko človeštvo pričakuje, glede na to, da je tako dolgo ne le dopuščalo, ampak tudi aktivno sodelovalo pri zadajanju skrajno grozljivega trpljenja najbolj čistim in nedolžnim?

Dobro se vrača z dobrim, hudo pač s hudim. V cerkvi pravimo, da je za hudo dejanje kljub božjemu in človeškemu odpuščanju potrebna pokora. Z negativnimi dejanji se obremenimo. In če moči hudega ne odtehta nadomestno delovanje dobrega, potem je jasno, kaj nas čaka. Premalo ljudi se recimo zaveda, da imajo tudi živali dušo, da čutijo enako kot mi, in da so popolne, tako kot vse, kar je Bog ustvaril. Zahodna civilizacija je zaradi odnosa do drugih kultur, živali ... izjemno obremenjena. Jaz sem del te civilizacije. Ni vprašanje, kaj bodo storili drugi, je pa vprašanje, kaj bom naredil jaz. Ali bom naredil korake potrebne poravnave z dejanji dobrote, sočutja, uvidevnosti, spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti - ne v besedah, pač pa v ravnanjih -, ali pa tega ne bom naredil.